URN_NBN_SI_DOC-VOP7EAO2

Drugi tip knjižnice, dostopen prebivalcem v skladu z njihovim i željami, potrebami, njihovim i interesi brez omejitev, pa so splošnoizobraževalne knjižnice. Mreža teh je v Sloveniji dokaj dobro razprostranjena. Po podatkih o delu in pogojih dela splošnoizobraževalnih knjižnic v letu 1991 (Novljan 1992) je bilo v Sloveniji 60 osrednjih občinskih knjižnic za 62 občin, ki so v svojih okoljih razpredle mrežo 225 stalnih izposojevališč, 236 izposojevališč kolekcij potujoče knjižnice in še 395 bibliobusnih izposojevališč. V 78 krajih pa v tem času prebivalci šeniso b ili oskrbljeni sknjižnim gradivom. Temeljna zaloga v teh knjižnicah je štela 5.427.770 enot knjižničnega gradiva, oz. 2,72 enot na prebivalca, od česar sta 2,49 enote pripadali knjigi. V knjižnice je bilo včlanjenih 16,80% prebivalcev (34,03% m ladih do 15. leta starosti in 11,79% vseh odraslih prebivalcev). Vsak član je obiskal knjižnico 13 krat in si izposodil v enem letu 27,6 enot knjižničnega gradiva. Vzorčni preizkus, opravljen v nekaj knjižnicah, je pokazal, da je okoli 80% izposojenih knjig tudi prebranih in le malo manjši odstotek bralcev je z izbranim knjižničnim gradivom tudi zadovoljen. Tudi če odgovori vprašanih ne bi temeljili na osebni izkušnji, bi večina še zmeraj prepričano odgovorila, da potrebujemo knjižnice, čeprav morda s predpostavko, da škodijo ne, morda pa le še kdaj koristijo, tudi njim. To bi bila reakcija na opazljivost knjižnic v okolju, ki vključuje del kulturnega obnašanja pa tudi kulturno politiko vlade oz. inštitucij, število knjižnic je lahko eden izmed indikatorjev za ocenjevanje neke kulture, intelektualne razvitosti dežele, nikakor pa ne samozadostno. Dopolniti bi ga morali tudi tu vsaj še z vsebino dela teh knjižnic, da bi dobili objekti vnejšo sliko. Ostanimo še naprej na ravni hipotetičnega vrednotenja knjižnic in dopolni­ mo sliko. Objektivnejše ponazorilo statusa knjižnic v družbi, oceno njihove­ ga vrednotenja bi dobili, če bi, denimo, vsem, ki so odgovorili na prvo vprašanje pozitivno, postavili dodatno vprašanje: Ali ste pripravljeni vložiti določen znesek od svojih osebnih prejemkov v razvoj knjižnic? Odstotek pozitivnih odgovorov bi se prav gotovo zmanjšal, po vsej verjet­ nosti vsaj za večinski odstotek funkcionalno nepismenih. Teh pa je Sloveniji, če štejemo med funkcionalno nepismene vse prebivalce, ki nimajo končane popolne srednje (štiriletne) šole, kriterij, ki so ga določili pedagogi, kar 50 do 60 % (Novljan 1991, str. 2). Večina teh seveda potrebuje informacijo v različnih tiskanih oblikah, ne pa tudi nujno knjižnice. Njihove potrebe na ravni površinskega branja, kakršnega obvladajo, lahko zadovolji okolje z različnimi informacijskimi v iri, z množičnimi mediji, med katerimi tisk nadaljuje svojo potrošniško fazo, katero je Evropa po McLuhanovem mnenju prav s tiskom prvič doživela (McLuhan 1973).