URN_NBN_SI_DOC-VOP7EAO2

brez osnovnega obvladovanja branja in pisanja in brez ustrezno razvitih knjižnic, ki bi se vključevale v informacijsko opismenjevanje uporabnikov. Tega se poleg te p riv ilig ira n e m anjšine prebivalcev zavedajo tu d i knjižničarji, ki si vprašanje A li nas potrebujejo in kakšne? zastavijo vsaj enkrat letno, ob proračunu ustanove, katere del je knjižnica, ali ob državnem, ko se parlament odloča, koliko sredstev bo namenjenih ku lturi, izobraževan­ ju, pri čemer konkretno o samih knjižnicah navadno še govora ni. Da ne pristanejo na robu, so knjižnice prisiljene iskati argumente, s katerimi bi prepričale okolje o pomembnosti razvoja svojega dela. Pri tem se najpogos­ teje sklicujejo na rezultate o uporabi knjižnice. Večina raziskav o uporabi knjižnice je narejenih med obiskovalci in zelo redko ali nikoli med neobisko- valci6. Tako imajo uporabniki večji vp liv na oblikovanje knjižnic kot neupo- rabniki, ki ne morejo izraziti svojih potreb, knjižnice pa tudi zato morda ne obiskujejo, ker ni v skladu z njihovim i potrebami. Razgledani in razmišljujoči knjižničarji se iz raziskav uporabnikov lahko poučijo, kako p ridobiti neuporabnike, vendar dejansko razvojno stanje knjižnic ne kliče po m otiviranju, ker je že sedaj uporabnikov dovolj. Podatek o obremenjenosti strokovnega delavca splošnoizobraževalne knjižnice do­ volj zgovorno ilustrira to stanje. Zgornja meja obremenitve delavca knjižnice je po standardu (N orm ativi ... 1987) 12.000 izposojenih enot knjižničnega gradiva na leto, ki še zagotavlja kvalitetno izposojo. Po podatkih matične službe za knjižnice pri Narodni in univerzitetni knjižnici seje ta številka od leta 1991, ki je s 16.391 enotami že krepko presegla standardno določilo, v letu 1992 povzpela še više, na 19.624 enot (Novljan 1993). V tem obdobju se je povečal tudi odstotek včlanjenih prebivalcev, od 16,80% na 18%, ki pa je šezmeraj pod standardnim določilom. Te knjižnice bi morale včlaniti vsaj 20 odstotkov prebivalstva. Člani pa so postali pogostejši obiskovalci knjižnice in večji uporabniki njenega gradiva in uslug. Knjižničarji bi b ili tega veseli, čebi hkrati to povečanje dohitevala temeljna zaloga, še zmeraj so v knjižnicah povprečno 2,30 knjige na prebivalca namesto treh, in če se ne bi zmanjševal prirast knjižničnega gradiva; nakup knjižničnega gradiva dosega standard le 50 odstotno. Prostorska in kadrovska zmogljivost pa tudi ne dosegata standardnih določil. Kljub takemu stanju je uporabnik, ki ni zadovoljen z razvojem knjižnic, v manjšini, kar pa napeljuje na misel, da so v manjšini dobri bralci. Gotovo pa so v manjšini tisti, ki bi poznali vse možnosti dobro delujoče knjižnice in bi se potem za razvoj takih v svojem okolju tudi zavzemali. Razmišljanje lahko sklenemo z ugotovitvijo, da izboljšanje bralne pismenosti povečuje število dobro pismenih bralcev, povečuje možnosti za razvoj knjižnic.