Kazalo_1.pmd

11 Kovač, M. Paradoksi kibervesolja: zakaj e-knjiga obstaja le na papirju? sta svojevrstna simbola intelektualne in kulturne kontinuitete v zahodni civi- lizaciji. 2 Metodologija definiranja knjige Pri iskanju odgovora na vprašanje o razlogih za njeno obstojnost se velja najprej vprašati, kaj knjiga v formatu kodeksa sploh je. To vprašanje je bistveno bolj zapleteno, kot se zdi na prvi pogled. Njena osnovna definicija – med platnice v knjižni blok zvezani listi - je namreč v marsičem prekratka: če denimo ne bi določili minimalnega števila listov in načina izida, bi bila knjiga lahko tudi čes- titka ob božičnih praznikih, trgovski prospekti ali pa tedenska revija. Zato je denimo že pred petdesetimi leti UNESCO (prim. Escarpit 1972) postavil defini- cijo, po kateri so knjige neperiodične publikacije, ki imajo vsaj 49 strani (prim.: prav tam, str. 66). Tedaj se kot temeljne lastnosti knjige ni zdelo potrebno defi- nirati njene naklade; da mora biti ta visoka, je bilo nekako samoumevno, in je izhajalo iz ekonomike tiska, za katerega so bili vse do prihoda digitalne tehnolo- gije značilni visoki fiksni stroški. Tako denimo Escarpit navaja, da naj bi se leta 1952 povprečne naklade izdanih knjig gibale od 7 do 17 tisoč (Escarpit 1972, str. 84); podobno tudi komentar k slovenskemu zakonu o avtorskih pravicah navaja, da je knjiga razprodana, ko jo ima založnik na zalogi še 200 ali 300 izvodov. Toda, s tiskom po naročilu je ta samoumevnost padla, saj je posamezen knjižni naslov možno natisniti v enem samem izvodu naklade, s čimer je šla v nič samoumevnost visokih naklad. Poleg tega so se s pojavom novih nosilcev informacij, na katerih je bilo možno hraniti knjižne vsebine, zastavile številne nove dileme: ali je Ana Karenina, shranjena na cd-romu ali pa v mp-3 formatu, sploh še knjiga? Kar nekaj držav (več o tem gl. http://www.internationalpublishers.org ), med njimi tudi Slo- venija, na to dilemo malce absurdno odgovarja nikalno, saj bi morali za nakup Ane Karenine na cd-romu plačati višji davek, kot za Ano Karenino v tiskanem knjižnem formatu, kot da bi format nosilca vsebine, ne pa vsebina sama, odloča- la o tem, ali velja nekaj obdavčiti kot tržni ali pa kot kulturni predmet. Skratka: čeprav se nam zdi na prvi pogled samoumevno, kaj knjiga je, naletimo na težave v trenutku, ko želimo njene lastnosti natančneje definirati, saj se nam, kot da bi bila hkrati naoljena in namiljena, njena definicija izmuzne vsakič, ko se nam začne zdeti, da jo trdno držimo v rokah. S tega zornega kota se nam zdi daleč najbolj produktivno privzeti definicijo, kot sta jo predlagala Cope in Philips, ki sta se bolj kot na njene pojavne osredotočila na »informacijske« lastnosti knjige in jo definirala kot svojevrstno »informacijsko arhitekturo« (Cope in Phillips 2006, str. 8); povedano drugače, kot objekt, ki opravlja določeno informacijsko funkcijo. Posamezni knjižni naslov, tako nas prepričujeta, ni izoliran otok, obkrožen z drugimi osamljenimi in med seboj nepovezanimi otoki: ob knjigi so