Kazalo_1.pmd

Knjižnica 51(2007)3-4, 9-21 12 se predvsem po izumu tiska razvili svojevrstni informacijski protokoli, še opo- zarjata, kot so naslovne strani, kolofoni, paginacija, opombe pod črto, indeksi ter knjižnični katalogi, ki omogočajo, da se knjige druga na drugo sklicujejo in po- vezujejo v svojevrstno informacijsko mrežo (prim.: prav tam). Ti informacijski protokoli delujejo seveda bistveno počasneje kot iskalna orodja in hiperpove- zave pri besedilih, shranjenih na svetovnem spletu - pa vendar, ali ni citat iz knjige A, objavljen v knjigi B neke vrste »prahiperpovezava«, ali, če hočete, »analogna« hiperpovezava med dvema besediloma? In ali ni knjižni indeks v povezavi s paginacijo in kolofonom nekakšna »pra najdi funkcija« ali pa »pra Google Book Search«? Ter končno, ali ni možno tudi klasičnih knjižničnih katalogov razumeti kot nekakšne praprednike Googlovih spletnih iskalnih orodij, ki naj bi nam, kar malce strašljivo, v ne tako daljni prihodnosti v nekaj sekundah omogočali najti katerikoli citat iz katerekoli objavljene knjige v kateremkoli jeziku? Seveda je razumevanje klasične tiskane knjige v formatu kodeksa kot »informa- cijske arhitekture« postalo možno šele, ko je nastanek svetovnega spleta v temelju nadgradil naše razumevanje informacijskih procesov. Povedano drugače, iz »ki- bervesolja« je tudi naš pogled na »Gutenbergevo galaksijo« postal drugačen: izos- tril se je, pridobil ustrezno distanco in nenadoma smo, kar zadeva knjigo, postali sposobni kot vznemirljive, posebne in nenavadne ugledati reči, ki so nam bile prej skrite ali pa samoumevne. A to še ni vse: pojav digitalne tehnologije je v temelju spremenil tudi sam način izdelave tiskane knjige, ki sicer v svoji petstoletni zgodovini ni doživela veliko revolucij. Sam tiskarski postopek se namreč v prvih tristo letih po izumu tiska ni bistveno spremenil; nato je svojevrsten pospešek razvoju knjige dal parni tiskarski stroj, s katerim se je začel tehnološki razvoj, ki je knjigo hkrati po- manjšal in razmnožil, tako, da je omogočil tiskanje enako obsežnih vsebin v pomembno manjšem formatu kot nekoč in s tem spremenil knjigo v množični medij. Temeljna lastnost vseh tovrstnih tiskarskih postopkov – od parnega stroja do ofseta – so namreč, kot že omenjeno, bili visoki fiksni stroški: večja kot je bila naklada knjige, manjši so bili zato stroški na natisnjeni izvod in nižja je bila cena knjige. Založniki so, usmerjani z delovanjem opisanega mehanizma, zato delovali kot svojevrstni »psi čuvaji« tiskane besede, saj so v svoje programe uvrščali le knjige, za katere so predpostavljali, da jih bo možno izdati v dovolj velikem števi- lu, da bo fiksne stroške možno prerazporediti med razumno veliko število natis- njenih izvodov. Še dodatno kulturno sito so nato pomenili knjigarnarji in knjižničarji, ki so na svoje police postavljali le tiste knjige, za katere so predpostavili, da bo zanje obstajal vsaj minimalni interes med njihovimi strankami. V tako naravnanem sistemu je bilo seveda vedno možno, da provokativno in nekovencionalno delo ni našlo založnika, ki bi bil pripravljen investirati vanj; a je imela tudi tovrstna intelektualna entropija vsaj v tržno odprtih in demokratičnih družbah svojevrsten korektiv v želji založnikov, da bi z nekonvencionalnim