Kazalo_1.pmd

Knjižnica 51(2007)3-4, 9-21 14 3 Trg kot motor informacijskega razvoja Tu velja najprej opozoriti, da je izvor kodeksa sam po sebi relativno slabo raziskan. Čeprav je podatke o njegovem obstoju mogoče zaslediti že v času pred našim štetjem, začne kodeks izpodrivati zvitek kot dominantni format za hran- jenje informacij s pojavom krščanstva v času med prvim in četrtim stoletjem; Chartier tako denimo opozarja, da je bilo v 2. stoletju v formi kodeksa 90 odstot- kov bibličnih in 70 odstotkov hagiografskih besedil ter vsi prepisi Svetega pis- ma, medtem ko se je resen prehod iz formata zvitka v format kodeksa pri literar- nih in znanstvenih besedil v grščini zgodil šele v 3. stoletju (Chartier 1995, str. 18). Razlogi, zaradi katerih se je zgodnje krščanstvo naslonilo na kodeks, naj bi bili po mnenju nekaterih raziskovalcev verske narave: že po samem nosilcu svo- jih svetih tekstov so se hoteli razlikovati od židovske tradicije, ki je svoja sveta besedila hranila v obliki zvitkov. A naj bodo razlogi za ta zasuk kakršnikoli že, vsaj z današnjega zornega kota ni dvoma, da si je tedaj krščanstvo kot nova, pro- dorna religija izbralo tudi bolj praktičen in prodoren medij: zaradi svojih trdih platnic je kodeks bolj obstojen kot zvitek, iskanje po njem je bistveno lažje (pri kodeksu denimo pridemo lahko do zadnje strani besedila z eno samo potezo, zvitek pa moramo v celoti odviti). Poleg tega je kodeks tudi bolj racionalen me- dij, saj lahko strani v njem popišemo obojestransko, zvitek pa vsaj načeloma lahko beremo le, če je popisan na eni sami strani. In nenazadnje, kodeks je tudi »sprostil« bralca: če je zvitek moral držati z obema rokama, je kodeks lahko odložil in denimo na njegovih straneh delal beležke; če pa je bralec zvitka hotel ob bra- nju še delati beležke ali zgolj prepisovati besedilo, je to lahko počel le tako, da je besedilo narekoval, pisal pa je nekdo drug. Povedano drugače, branje kodeksa ni zahtevalo angažmaja vsega telesa, saj je bralec lahko knjigo brez težav odložil, pisal, odšel k drugi knjigi, jo listal, bral in se vrnil h prvi (Chartier 1995, str. 19). Zaradi vsega tega je povsem na mestu teza, da je bil vzpon krščanstva povezan tudi s svojevrstno informacijsko inovativnostjo. Podobno povezavo med vzponom novega medija in nove religije zasledimo tudi ob izumu tiska s premičnimi črkami v 15. stoletju, saj je bil ta neločljivo pove- zan s širjenjem protestantizma. O spremembah, ki so se zgodile v zahodni civi- lizaciji po izumu tiska, smo podrobneje že pisali (Kovač, 2002), zato v pričujo- čem besedilu opozarjamo le na nekatere. Kot omenjeno zgoraj, so z izumom tis- ka postali možni protokoli za iskanje po besedilih, kot sta paginacija in indeks ter »prahiperpoveze« med različnimi besedili s pomočjo opomb. Ostale ključne spremembe, ki jih je tisk s premičnimi črkami omogočil v primerjavi z rokopis- nim razmnoževanjem besedil, bi lahko povzeli s štirimi besedami: hitrost, količi- na, fiksiranost in natančnost. Potem, ko je namreč pisar v srednjeveškem skrip- toriju besedilo prepisal, njegovih napak ni bilo več mogoče popraviti, medtem ko je tisk s premičnimi črkami to omogočal, saj so tiskarji najprej naredili poskus- ni odtis besedila, na njem opravili korekture in šele nato natisnili celotno na-