Kazalo_1.pmd

15 klado. Povsem možno je tudi, da je stavec s premičnimi črkami postavljal be- sedilo podobno dolgo, kot ga je pisar prepisoval; toda potem, ko je bilo besedilo postavljeno, je bilo v bistveno hitrejšem času možno izdelati radikalno več izvo- dov istega »prepisa«. Tako Fuessel denimo domneva, da bi pisar za prepis enega izvoda Svetega pisma porabil tri leta, v Gutenbergovi delavnici pa so ga v enakem času natisnili 180 izvodov (Fuessel 2006, str. 20), za povrh pa so bila tako razmnožena besedila »fiksirana« v poljubno velikem številu izvodov. Fiksira- nost je pomenila pomembno novost v razmerju do rokopisne kulture, kjer je vsak prepisovalec v prepisu zagrešil določeno količino napak, včasih pa besedilo ustrezno nadgradil ali cenzuriral; ker so potem iz takih prepisov nastajali novi, je v srednjem veku krožilo več različnih primerkov istega besedila, pri katerih so si tedanji izobraženci zelo težko prišli na čisto, kateri prepis je bolj pravi; v kombinaciji s samim pomanjkanjem dostopnih besedil in odsotnostjo iskalnih orodij je to praktično onemogočalo širše intelektualne debate o posameznem besedilu. Pri tisku pa so bili vsi odtisnjeni »prepisi« istega besedila identični, s čimer so se na široko odprla vrata tako standardizaciji zapisov kot besedil, s tem pa tudi razvoju iskalnih orodij in nastanku tiste »prainformacijske mreže« o kateri govorita Cope in Phillips (Cope in Phillips 2006, 1-19). Vendar izum tiska s premičnimi črkami sam po sebi še ne bi bil dovolj za to, da bi bistveno povečal količino informacij v obtoku in spremenil način njihovega hranjenja, organiziranja in dostopanja do njih: za ta premik je bila potrebna – recimo temu tako – ustrezna družbena klima. Ta je bila (za razliko od denimo Koreje ali Kitajske, kjer so tisk s premičnimi črkami izumili pred Gutenbergom) v zgodnji novoveški Evropi izrazito naklonjena temu, da se z razmnoževanjem besedil – in z iskanjem najprimernejših načinov za to – ukvarjajo posamezniki, danes bi rekli samoiniciativno in na podjetniški osnovi, brez neposrednega vmešavanja Cerkve in države v te procese. Ta naklonjenost Evrope tržnemu razmnoževanju besedil je razvidna že iz razmerja med Johanom Gutenbergom in Johannom Fustom, trgovcem z rokopisi, ki je investiral v Gutenbergov izum in se nato z njim sprl o tem, kako si razdeliti zaslužek od odpustkov, ki jih je Guten- berg tiskal na strojih in na materialu, ki so bili sicer prvenstveno namenjeni tisku Svetega pisma (več o tem glej v: Kapr 1996 in Fuessel 2006): v družbenih razme- rah, v katerih trg ne bi bil motor razvoja tiska, bi bil tak spor nemogoč. Ali, kot je v nekoliko drugačnem jeziku ta proces opisal John Feather, s pojavom tiska so se »... sistemi za prenašanje informacij tako prepletli s splošnim sistemom družbene in ekonomske organiziranosti, da so se informacije in način njihovega hranjenja spremenile v blago« (Feather 1996, str.3). Povedano drugače, tisk se je tako naglo in uspešno po Evropi razširil predvsem zato, ker ga je naprej gnal duh zgodnjega kapitalizma. Tisto, na kar velja posebej opozoriti, je dejstvo, da se način širjenja informacij skozi družbo v knjižni obliki v zadnjih nekaj sto letih ni bistveno spreminjal: Kovač, M. Paradoksi kibervesolja: zakaj e-knjiga obstaja le na papirju?