Kazalo_1.pmd

Knjižnica 51(2007)3-4, 9-21 16 kljub pomislekom nekaterih raziskovalcev je ta proces morda še najbolj nazor- no opisal Darnton (1990), ki je postavil tezo, da tiskana knjiga kot medij vzpostav- lja svojevrsten komunikacijski krog, ki se, glede na različne historične, družbene in kulturne dejavnike spreminja, a je v osnovi ves čas enak. Za to, da knjiga izide, nekoliko poenostavljeno rečeno, potrebuje avtor založnika, ki s svojim finan- čnim in družbenim kapitalom poskrbi, da tiskarji knjigo natisnejo, hkrati pa med rokopisi, ki so mu na voljo, izbere tiste, za katere ocenjuje, da so dovolj družbeno relevatni, da se bo investicija vanje povrnila. Nato knjiga s pomočjo distributer- jev in knjigotržcev, podprta s takim ali drugačnim tržnim pristopom, pride do bralca, ki knjigo kupi in vzpostavi posredno komunikacijo z avtorjem – najprej že s tem, da knjigo kupi in prebere (zaradi česar je število bralcev svojevrstno sporočilo avtorju o družbeni relevantnosti teme, ki jo v knjigi obravnava), nato pa morda z avtorjem vstopi v tak ali drugačen polemičen odnos (več o tem glej Kovač 2002). In tako, pravi Darnton (1990), naj bi bilo v zahodni civilizaciji zadnjih tristo let. 4 Povezanost med nosilcem in vsebino kot temelj informacijske arhitekture knjige Po naglem razvoju komunikacijske tehnologije v zadnjih desetih letih se zdi, da je bil ta komunikacijski krog mogoč zaradi banalnega dejstva, ki je bilo – morda prav zaradi svoje očitnosti – raziskovalcem in analitikom knjige doslej skrito: pri tiskani knjigi je vsebina neločljivo povezana s svojim nosilcem, medtem ko elektronsko knjigo od tiskane loči prav dejstvo, da te povezanosti ni več. Pov- edano drugače, vsebine knjig so »virtualne«, tj. obstajajo v realnosti, ki je ne moremo neposredno in fizično izkusiti in do nje lahko dostopa le tisto, čemur pravimo človeški duh – do te »duhovne realnosti« pa smo vsaj v »Gutenbergovi galaksiji« dostopali s pomočjo materialnih nosilcev teh vsebin, tj. s pomočjo tiskanih knjig. Ali, če smo še bolj nazorni, pri tiskani izdaji Ane Karenine same vsebine ni možno potegniti iz tiskanega nosilca in jo prenesti na drug tiskan nosilec; in če knjigo skupaj z njenim nosilcem posodimo ali prodamo nekomu drugemu, s tem sami ostanemo hkrati tako brez vsebine kot brez njenega nosil- ca. Pri elektronskih vsebinah pa je drugače: če bi bila vsebina Ane Karenine pros- to dostopna na spletu (kot je denimo v angleškem prevodu na spletni strani gutenberg.net) , jo lahko naložim v svoj računalnik, njena vsebina pa bo neokr- njena še vedno ostala na spletu; in če jo želim nekomu »posoditi«, mu lahko po elektronski pošti pošljem kopijo besedila, ne da bi mu ob tem moral poslati še nosilec, tj. moj računalnik, v katerem bo za povrh moj primerek tega besedila shranjen še naprej. To morebitnega založnika elektronske izdaje Ane Karenine postavlja v povsem drugačen položaj kot založnika tiskane izdaje: če je namreč