Kazalo_1.pmd

17 klasični knjižno-založniški model temeljil na dejstvu, da sta besedilo in njegov nosilec neločljivo povezana, zaradi česar je moral vsak, ki je želel besedilo pre- brati, hkrati s tem kupiti ali pa si izposoditi tudi njegov nosilec, to pri branju elektronskih besedil ni več potrebno, saj vsebine prosto krožijo med različnimi nosilci. Prav iz tega dejstva so najbolj jasno razvidne temeljne lastnosti klasičnega knjižno-založniškega modela: v zadnjih tristo letih so založniki, knjigotržci in knjižničarji tako rekoč živeli od tega, da so proizvajali, prodajali in izposojali nosilce vsebin, ki so bili neločljivo povezani z vsebino, tako da je vsak posamezen dostop do vsebine zahteval tudi poseben primerek nosilca po načelu en nosilec – en uporabnik - ena vsebina. Ta poslovni model pade v tistem trenutku, ko pade neločljiva povezanost med nosilcem in vsebino, saj v trenutku, ko začnejo vse- bine prosto plavati med nosilci, založniki vsakemu posameznemu uporabniku ne morejo prodati še nosilca vsebine in na ta način povrniti sebi strošek urejanja vsebine, avtorju pa strošek njenega nastanka. Izkušnje glasbenih in filmskih založnikov namreč vsaj zaenkrat dovolj jasno kažejo, da zanesljive zaščite pred neavtoriziranim razmnoževanjem računalniških datotek ni, relativno dobre Ap- plove izkušnje na področju trženja glasbenih vsebin pa so trenutno še premlade, da bi bilo možno razmišljati o njihovem prenosu na področje trženja knjig. Skratka: če klasični založniki ne investirajo v razvoj, ki bi pripeljal do tega, da bi tiskano knjigo nadomestili elektronski bralniki, tega očitno ne počno le zaradi svoje morebitne tehnološke konzervativnosti, ampak tudi zato, ker se - tiho ali pa glasno, to je povsem nepomembno - zavedajo, da bi s tem padel njihov doslej dobro delujoč poslovni model. Pri tem velja še opozoriti, da s to konzervativnostjo založniki ne branijo le sebe, ampak na posreden način tudi avtorje in sam način, na katerega deluje knjiga kot medij. O tem več kot nazorno priča danes že skoraj deset let stara izkušnja Ste- vena Kinga, ki je svoj roman The Plant izdal zgolj v elektronski obliki in ga tržil le na svoji spletni strani, s čimer je, v darntonovskem jeziku rečeno, poskušal ukiniti komunikacijski krog knjige in brez posredovanja založnikov, knjigarnar- jev in tiskarjev vzpostaviti neposreden stik z bralci in kupci svojih knjig. Toda, vsaj zanj so bili rezultati katastrofalni, saj je bila prodana naklada The Plant – in z njo Kingov zaslužek - vsaj desetkrat manjša od običajne prodaje njegovih tiskanih knjig. Razlogi za to so očitni: če so njegove tiskane knjige na prodaj na več tisoč prodajnih mestih (= v knjigarnah, supermarketih, kioskih, knjižnih klu- bih in največjih svetovnih spletnih knjigarnah) je bila elektronska izdaja njegove knjige na prodaj le na enem mestu, na katerega zahajajo le njegovi najbolj trdni verniki, nikakor pa ne vsi potencialni kupci njegovih knjig. In če Kingovi agenti in založniki poskrbijo, da avtorske pravice za njegove knjige kupijo filmski pro- ducenti in založniki na različnih govornih področjih, zaradi česar te izhajajo v več kot 20 jezikih, po njih pa občasno posnamejo tudi kako filmsko uspešnico, Kovač, M. Paradoksi kibervesolja: zakaj e-knjiga obstaja le na papirju?