URN_NBN_SI_DOC-ZY7QZCSS

v srednje šole in gimnazije hodilo 70 % mladine med 15. in 19. letom, v višje in visoke šole pa približno 20 % mladine med 19. in 24. letom. Podatki tudi kažejo, da le 30 % prebivalcev v visoko razvitih industrij­ skih deželah opravlja poklic, katerega so študirali, ostali so se morali priučiti novemu poklicu in se v njem izpopolnjevati. Zaradi tega vse države posvečajo veliko pozornost izobraževanju. Iščejo možnosti za izboljšanje njegove strukture in to od osnovne šole do univerze, predvsem pa poskušajo izdelati sistem dopolnilnega oziro­ ma permanentnega izobraževanja. Reforma izobraževalnega sistema je potrebna tudi pri nas, saj je izobraževanje po svoji strukturi in metodah zaostalo in zato posebno pereč problem [2]. O novih nalogah izobraževanja v .Jugoslaviji imamo že precej doku­ mentov in študij. Med njimi je zlasti pomembna Resolucija o razvoju vzgoje in izobraževanja na samoupravni podlagi [3]. čeprav knjižnic kot izobraževalnih institucij posebej ne omenja, utemeljuje načela jugoslovanske politike izobraževanja. Naša dolžnost je urediti takšen sistem knjižničarske službe, ki bo ustrezala tem temeljnim načelom o izobraževanju. Zato bom citirala nekaj najvažnejših misli, ki morajo biti osnova tudi naši knjižničarski politiki: — Nenehna socializacija človeka in zavestno prizadevanje naše družbe, da se njegove ustvarjalne sile razvijajo do najvišje stopnje, sta fundamentalni politični načeli samoupravne družbe, njene humanizacije ter materialnega in kulturnega razvoja. Zato zahteva samoupravna socialistična družba celovito razvito osebnost, ki je izobražena in spo­ sobna uresničevati vse svoje funkcije v zahtevnih življenjskih in delov­ nih razmerah. — V duhu ustavnih načel je pravica in potreba vsakega človeka, da se izobražuje. — V skladu z razvojem m aterialne baze družbe in njeno samo­ upravno, proizvodno in politično organiziranostjo je treba hitreje zmanjševati družbenoekonomske razlike v možnostih za vzgojo in iz­ obraževanje ter skrbeti, da postaneta dostopna vsem občanom. — Izobraževanje se ne končuje s šolanjem v mladosti, temveč po­ staja trajen proces, v katerem dobivajo organizirane oblike izobraže­ vanja odraslih čedalje pomembnejšo vlogo. — Vsi načini in vse oblike izobraževanja mladine in izobraževanja odraslih so med seboj enakopravni in tvorijo skupaj neločljive dele enotnega vzgojnoizobraževalnega sistema. — Na vseh stopnjah izobraževanja po osnovnem izobraževanju je treba vsekakor spremeniti ustroj sistema, premagati togost, ločenost in zaprtost posameznih izobraževalnih poti in odpreti možnost za per­ manentno izobraževanje vseh kadrov, ki bo v skladu z razvojem zna­ nosti in tehnike, s spreminjanjem značaja in sredstev dela ter z nara­ ščanjem kulturnih potreb. Vedno večji pomen izobraževanja, še bolj pa sprem injanje socialno­ ekonomske strukture aktivnega prebivalstva [4] zahtevata tudi v knjiž­ ničarstvu temeljite spremembe. Na izobrazbo in kulturo ne gledamo več kot na določen, za vse večne čase utrjen ideal. Zato tudi knjižnice