kazalo.p65

11 Vodeb, G. Metodologija ustvarjanja smisla kot teoretska zasnova študija uporabnikov rološke študije, kritično teorijo, izobraževanje in pedagogiko, komunikacijo v zdravstvu itn. (Dervin, 1999b, str. 730). Metodologija ustvarjanja smisla se na- slanja predvsem na dela Carterja, Brunerja, Habermasa, Giddensa idr. O vpliv- nosti teorije veliko pove 980 citatov del Dervinove v citatnih indeksih Institute of Scientific Information (stanje julij 1999) (Clark in Archer, 1999). Po Savolai- nenu (Savolainen, 1993, str. 26-27) izpolnjuje minimalne kriterije za raziskoval- no paradigmo. Razjasnila je svoje osnovne filozofske predpostavke glede cilja raziskovanja, pojmovna in metodološka osnova sta izdelani v zadovoljivi stop- nji, ponudila pa je tudi precejšnje število uspešnih primerov raziskav. Metodologija ustvarjanja smisla predstavlja enega glavnih pristopov k razisko- vanju informacijskih potreb, vedenja in uporabe. Teorija se je začela razvijati že v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pregledni članek avtorice me- todologije ustvarjanja smisla (Dervin in Nilan, 1986) zaznamuje paradigmatski prelom v informacijski znanosti od sistemske k uporabniški paradigmi, ki se je zgodil v osemdesetih letih. Ta pristop lepo simbolizira naslov nekega poglavja, ki je postal že skorajda krilatica: “From the Mind’s Eye of the User” (Dervin, 1992). Vendarle pa se teorija Dervinove nenehno razvija, o čemer pričajo različna poi- menovanja njene teorije 3 . V zadnjem času je metodologija ustvarjanja smisla pomembno prispevala k spremembi pristopa k študiju uporabnikov v devetde- setih letih, ki se ne osredotoča več samo na osebo, pač pa obravnava osebo v konkretnem kontekstu oziroma situaciji (person in context/situation approach). Metodologija ustvarjanja smisla pojmuje iskanje in uporabo informacij kot ko- munikacijsko dejavnost (Dervin, 1999b, str. 729). Njen predmet je človeško konstruiranje, katerega cilj je ustvariti smisel iz izkustev. Predmet metodologije ustvarjanja smisla ni nek že vnaprej določen razred pojavov, ki bi ga lahko po- tem klasificirali kot nek standardni teoretski žanr. Metodologijo ustvarjanja smisla najustrezneje opredelimo, če rečemo, da je način gledanja na vsa vpra- šanja. Osredotoča se na vse situacije, kjer imamo opravka s komuniciranjem (Dervin, 1992, str. 67-68). Metodologija ustvarjanja smisla je že od svojih začetkov zasnovana kot komunikacijski pristop k študiju informacijskih potreb, ravnanja in uporabe. Toda če definiramo iskanje in uporabo informacij kot komunikacijsko prakso, potem moramo obenem tako zastaviti tudi raziskovanje takšne prakse, kar ima pomembne posledice za metodologijo raziskovanja. V epistemološkem smislu se metodologija ustvarjanja smisla osredotoča pre- dvsem na razvoj filozofskega vodila metode, tako da razvija metode gradnje te- orij o posameznih pojavnih kontekstih in na drugi strani razvija tudi metode empiričnega raziskovanja. Uporablja se tudi kot orodje za metateoretično kri- tiko, kot metodologija za raziskovanje, kot teorija komunikacije, kot metoda 3 Poimenovanja se razvijajo od konstruktivizma do postkonstruktivizma ali postmodernega moder- nizma v ter od komunitarizma do verbalizma.