URN_NBN_SI_doc-2N0ZT91J

Knjižnica 46(2002)1-2, 181-185 182 “Držanje ogledala” po njegovem zatrjevanju ni bilo “nikdar čisto estetsko , č eprav /je bilo/ do neke mere tudi takšno” . Zapisal je, da so mu vedno več pomenili “bistvo pisateljeve izpovedi, prepričljivost in verjetnost njegove fabule, avtentičnost njegovih spoznanj, ki jih polaga v svoje delo”. Visoko je cenil angažirano literaturo v Sar- trovem pomenu besede; torej ne tendenčno, marveč vsestransko in poglobljeno podobo razmerja med pisateljem, literaturo in družbo. V svojih kritikah - v revialnem tisku analitično poglobljenih, v dnevnem v bolj poročevalskem duhu - je skušal biti čimbolj stvaren, pravičen, podprt z argumenti, natančen pri presojanju kakovosti in dovolj neizprosen pri očitanju slabosti, ne učenjakar- ski, marveč dovolj berljiv tudi za večji krog bralcev itd. Njegove ocene smo radi prebirali in se nanje tudi zanesli, saj si ob branju dovolj dobro čutil in spozna- val kritikovo hotenje kar najbolj nepristransko in prepričljivo predstaviti lite- rarno delo ter mu določiti mesto in vrednost v okvirih slovenske literarne produkcije. Pri tem ni poznal kompromisov: njegovo mnenje, spoznanje je bilo jasno in nedvoumno izraženo. V prvi vrsti ga je zanimala pripovedna proza (tudi memoarna, zgodovinska in literarnozgodovinska dela), medtem ko je pesništvo prepuščal drugim. S svojim literarnokritičnim opusom je opravil pomembo delo, ki ne bo šlo v pozabo, saj ima “nespregledljivo mesto v povojni slovenski slovstveni kritiki”. Razen s kritiko, ki ji je odmeril veliko časa in moči, se je občasno loteval tudi obsežnejših tem in jih obravnaval v okvirih literarnozgodovinske naravnanos- ti. Sem spadajo razprave: Podoba Toneta Šifrerja, Jermanova podoba v Cankarjevi drami Hlapci, Socialni, zgodovinski in etični motivi v Bevkovih mladinskih povestih, Podoba Karla Grabeljška idr. Zagotovo je na tem področju najpomembnejša monografija Franc Saleški Finžgar (1983, zbirka Znameniti Slovenci). Dotlej Finžgarja še ni nihče tako celostno obdelal in smiselno prepletel pisateljevo življenje in ustvarjanje. Ni dvoma, da Šifrer do potankosti pozna Finžgarjevo pisanje in njegovo življenjsko pot, o čemer monografija dovolj zgovorno priča. Nastalo je več kot zanimivo branje, ki je napisano tako, da je dostopno tudi širšemu krogu bralcev, obenem pa je za strokovnjake to doslej najizčrpnejša informacija (z analizo in recepcijo del ter delno vrednotenjem) o pisateljevem pripovednem opusu. K jubilantovemu popolnemu poznavanju Finžgarjevega dela je seveda pripomoglo njegovo skrbno in strokovno neoporečno urejanje pisateljevega Zbranega dela , ki je v letih 1979-1999 izšlo v 15 knjigah. Ne le z obsegom, marveč tudi z obsežnimi opombami k posameznim zvezkom si je Šifrer pridobil neprecenjive zasluge za kar najpopolnejše predstavljanje slo- venskih literarnih klasikov v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisa- teljev. Uredniško in/ali s spremnimi besedami je sodeloval tudi pri izboru Grabeljškovih del Velika vera, pri Finžgarjevi Izbrani mladinski besedi, njegovi Makalonci in Gospodu Hudourniku, pri Zagorskega spominski prozi Vračanje k sebi itd., seveda pa ne smemo pozabiti na izdajo zbranega dela brata Toneta z naslovom Mladost na vasi.