URN_NBN_SI_doc-CWDRPRX5

132 Šolska kronika • 1–2 • 2014 vpeljati metode, po katerih bodo mladostniki spoznali, da so rezultati njihovega dela za skupnost pomembni. Ena izmed teh znanstvenih metod je metoda oral history. 1 In zakaj bi izbrali ravno to metodo? V prvi vrsti je intervjuvanje vedno zanimivo, za mladostnike skriva v sebi nekaj detektivskega. V delo lahko vključimo vsakogar, bo- disi posameznika bodisi skupino. Lahko jo izvajamo v vseh stopnjah šolskega sistema z izhodiščem, da so mladostniki vešči pisanja, govorjenja in obnavljanja. Nadalje je pomembno, da tovrstno delo sega izza šolskih zidov, se širi v okolico, animira v bližini živeče osebe. In nenazadnje, rezultati tega dela ostanejo v trajnem spominu vsem vple- tenim oziroma z vključitvijo lokalnega muzeja ali arhiva celo kot del dokumentiranega muzejskega/arhivskega gradiva. O metodi in njenem razvoju Definicija metode oral history je zelo ohlapna, zato zanjo najdemo različne opise. Oral history Association podaja na svoji spletni strani naslednji opis: »Ustna zgodovi- na se nanaša tako na metodo beleženja in ohranjanja pričevanja, kot tudi na nastali izdelek. Prične se z intervjujem osebe, ki je pripravljena govoriti o svojih izkušnjah in doživetjih. Interakcijo med intervjuvarjem in intervjuvancem (imenovan tudi kot pripovedovalec) se zabeleži v avdio oziroma video obliki. Oba želita zavestno ustvariti stalen zapis in ga prispevati za boljše razumevanje preteklosti.« 2 Kot je zapisala Shu- man, 3 se raziskave z metodo ustne zgodovine osredotočijo na običajne in trenutne dogodke v življenju posameznika. Metoda poskuša odkriti posameznikove poglede oziroma osebne izkušnje v njegovi preteklosti. Najpogostejši dokument je posnet in- tervju, poleg teh pa sem uvrščamo tudi dnevnike, spomine in memorije, 4 zasebna pisma in druge dokumente zasebne narave, ki nosijo tovrstno sporočilnost. 1 Avtorica je namenoma obdržala izraz metoda oral history v naslovu, v nadaljevanju pa uporabi slovensko različico termina ustna zgodovina. 2 Oral history Association. http://www.oralhistory.org/about/principles-and-practices/. Dostop 18. 9. 2014. 3 Amy Shuman, Oral History , v: Oral tradition, Volume 18, N. 1, pp.130–131, Centre for Studi- es in Oral tradition 2003. Dostop 19. 5. 2014, na http://muse.jhu.edu/journals/ort/summary/ v018/18.1shuman.html. 4 Pomensko razlikovanje termina spomin in memorija je vpeljala avtorica Taja Kramberger ob pre- vodu dela Maurica Halbwachsa Kolektivni spomini. Memorija je nadpomenka termina spomin, ker le-ta ni vezan zgolj na spominjanje, reproduciranje; je spomin, ki prehaja s področja osebnega v področje družbenega preko odnosa z drugim, drugimi. Je mozaik večih spominov, v strokovnem terminu govorimo o spominskem orientacijskem zemljevidu posameznika oziroma skupine. Ta podana memorija je spominjanje, obogateno z osebnimi izkušnjami ter vplivi socialnega okolja, in se zato pri vsakemu posamezniku lahko povsem razlikuje. Tovrstni zapisi so načini, kako se posa- mezniki (ali skupina) identificirajo v prostoru in času (Marko Klavora, Intervju in ustna zgodovina: pričevanje ali pripoved?, v: Acta Histriae /20/ št.1–2/, Koper 2012, p. 124).