URN_NBN_SI_doc-EBTMF0NR

368 Knjižnica, 2019, 63 (1–2), 367–375 Borut Osojnik za izvedbo 1. faze na dejansko pridobljenih zemljiščih. Za gradnjo prvič ni bilo več formalnih oziroma postopkovnih ovir. Vendar je bil projekt tudi na tej točki uspešno ustavljen, ko je bil po odločitvi Vlade RS zaradi domnevne zastarelosti prvotnega projekta leta 2012 izpeljan novi natečaj. Temelj novega natečaja so bila prvotna programska izhodišča, torej rešitev zgolj za Narodno in univerzitetno knjižnico, seveda na podlagi aktualne redefinicije pomena in funkcij knjižnice (kar roko na srce sicer ni bila neka resna noviteta glede na stari projekt, saj mu je fleksibilna zasnova omogočala prav tovrstne redefinicije, ne nazadnje jih je bil v 20 letih razvoja tudi večkrat deležen. Mnenje avtorja tega prispevka je, da je šlo pri ukinitvi starega projekta in novem natečaju bolj za ikonografsko kot pa za konceptualno spremembo, kar je ravno nasprotno argumentom za novi natečaj). Ne glede na dejansko ozadje ukinitve prvotnega projekta, je drugi natečaj za NUK 2 postregel z dobro arhitekturno rešitvijo, ki kliče po realizaciji. Človek bi pričakoval, da se je država poleg nove arhitekturne rešitve vendarle odločila tudi za nov način realizacije projekta. Še posebej, ker nekih zunanjih razlogov kot npr. nepridobljenih zemljišč ni več. Izkazalo se je, da ne gre nič drugače, saj država tega preskoka očitno ni sposobna. Leta 2014 je bil izdelan idejni projekt, od tu naprej pa nič več. Projekt NUK 2 je bil praktično izbrisan z delovnih miz odločevalcev. Izbrisan je bil vse do izida tematske številke revije Outsider na temo nerealiziranih projektov ob koncu leta 2018. NUK je marca 2019 v sodelovanju z založnikom revije Outsider organiziral dogodek z naslovom: Kje so zidovi NUK 2?. Nekaj se vendar premika. Zagotovljena naj bi bila sredstva za izdelavo nadaljnjih projektov. Kar pa je seveda zgolj potreben pogoj za realizacijo. Kako zagotoviti, da se bo dejansko kaj premaknilo? Da bo drugače kot je že bilo? Da ne bomo spet porabili veliko sredstev in energije za projekt, čez čas pa bomo izvedli natečaj za NUK 3. Na dogodku je bilo izraženo, da novi NUK 2 hočemo, ne le da ga potrebujemo, kar je precejšen premik na ravni razumevanja ambicij skupnosti, v kateri živimo. Menim, da je potrebno za dejanski preboj premagati notranjega sovražnika, ki je dobro skrit. Na načelni ravni ni seveda nikogar, ki bi nasprotoval projektu NUK 2. V konkretni situaciji, ko je potrebno zagotoviti sredstva, pa se kot dejstvo izka­ že, da za isti denar projekt tekmuje z množico drugih projektov. Še več. Projekt s predračunsko vrednostjo približno 50 milijonov EUR za več let ogroža številne manjše projekte, ki so uresničljivi v mandatu ene vlade. Realizacija NUK 2 pa traja dlje. Po domače povedano: minister, ki ga bo začel, ga ne bo tudi dokončal. Primer delovanja ljubljanske univerze (kar ni edini primer) zgovorno priča o ravni problema. Univerza načelno seveda podpira projekt in se do neke mere zaveda