kazalo.p65

59 Pogorelec, A.; Šauperl, A.; Miklavčič, M.; Šesek, D.; Zwitter, S. Vsebinski opis lepo- slovja za odrasle: Strokovno-teoretične osnove za izvedbo projekta »Skriti zaklad« 2 Vsebinsko opisovanje leposlovja Ob raziskovanju stanja na področju vsebinske razvrstitve in kategorizacije le- poslovja bi se bilo potrebno najprej vprašati, v čem je sploh smisel in namen razvrščanja leposlovja v knjižnicah in komu je takšno razvrščanje namenjeno. V prvi vrsti je namenjeno uporabnikom oz. bralcem, ki si leposlovno gradivo izpo- sojajo, a hkrati s tem seveda tudi knjižničarjem-informatorjem, ki ob smiselnem vsebinskem opisu sicer nepregledne gmote leposlovnega gradiva lažje svetujejo bralcem. Še najbolje bi seveda bilo, če bralci pomoči informatorjev sploh ne bi potrebovali in bi se ob ponujenem sistemu razvrstitve leposlovnih del lahko znašli kar sami. Vendar se zdi, da uporabniku, ki ne išče konkretnega avtorja ali naslova leposlovnega dela, razpoložljive vsebinske informacije in način njihove organiziranosti ne zadoščajo. Izkušnje pri praktičnem svetovalnem delu z bral- ci kažejo na to, da je iskanje po vsebinskih kriterijih razmeroma uspešno pri strokovnem, neleposlovnem gradivu, v primerih leposlovnih del pa so tovrstne informacije v katalogih knjižnic, ki izposojajo leposlovje, skromne, pomanjklji- ve ali pa jih sploh ni. V slovenskih knjižnicah je leposlovje najpogosteje vsebinsko opisano po vzor- cu, ki ga ponuja Univerzalna decimalna klasifikacija (UDK). Ta narekuje razvr- stitev po nacionalno-jezikovni pripadnosti avtorjev in po vrstah in zvrsteh, npr.: Prešernove poezije najprej uvrstimo med slovensko književnost, nato pa še med poezijo. To pomeni, da se uporabnik že na samem začetku iskanja lahko odloča med različnimi nacionalnimi književnostmi, ter med dramatiko, poezijo ali pri- povedništvom. Vsaka od vrst ali zvrsti pa se še naprej deli v skupine, ki označujejo zvrsti oz. žanre (pripovedništvo se npr. deli na različne romane kot so kriminalni romani, znanstvenofantastični romani, družbeni romani itn.). Knjižnice se tu in tam odločajo tudi za posebno, fizično ločitev lahkotnejših, manj zahtevnih lite- rarnih del, ki jih bralstvu ponujajo kot branje za oddih, vendar tovrstne knjige praviloma niso posebej označene (izjemoma je posebni privesni vrstilec 82-312.5 še v uporabi) in je njihova bolj ali manj naključna razvrstitev prej stvar sprotnih in od knjižničarja do knjižničarja lahko tudi različnih odločitev. Knjižničar je postavljen pred dilemo, na podlagi katerih kriterijev naj konkretna leposlovna dela razvršča v smiselne, med seboj ločene skupine, ki bodo izražale tudi več dimenzij, več različnih in pomembnih lastnosti leposlovja. Potrebno je vzpostaviti neko logično strukturo razredov ali skupin, pri čemer je nujno sprejemati vse prej kot enostavne odločitve o prioritetah in relevantnosti posa- meznih razvrščevalnih kriterijev. Je pomembnejša delitev na žanre ali jezikov- nonacionalno pripadnost avtorjev, jezik besedila ali čas nastanka, težavnost be- sedila ali morebitne formalnovsebinske karakteristike? Idealne rešitve najbrž ni. Eden od razlogov je tudi ta, da ni mogoče povsem objektivno opisati vsebine lepo- slovnega dela. Po drugi strani pa je za idealen vsebinski opis treba poznati tudi trenutne in prihodnje potrebe bralcev in načine, na katere bodo gradivo iskali.