URN_NBN_SI_doc-HWP3AMIB

351 Najstarejša oporoka učitelja v slovenščini Oporoka učitelja – »šolmoštra« s Svibnega pri Radečah iz leta 1801 sicer ni povsem neznana, v strokovnih krogih pa je vendarle ostala neopažena. 1 Danes, ko poznamo precej več starejših slovenskih uradovalnih besedil kakor pred slabega četrt stoletja, ko je bila prvič objavljena, je zanimiva še posebej zato, ker gre za doslej naj- starejši odkriti testament osebe učiteljskega stanu. Pri tem je treba poudariti, da avtor, svibenski »šolmošter« Fortunat Skubic (1736–1801), ni bil učitelj v pravem pome- nu besede, temveč organist in mežnar, ki je sicer po potrebi lahko tudi koga poučeval – za to je bil v krajih svojega službovanja prvi poklican –, ni pa vodil prave, organizi- rane šole. Ko je na Svibnem zapisal svojo zadnjo voljo in kmalu zatem preminil, tam ni bilo terezijanske trivialne šole. 2 Komaj je tudi verjetno, da bi kdaj učil na trivialki v kakem drugem kraju. V Višnji Gori, kjer se je rodil in pri tamkajšnji župniji večino življenja služboval kot organist ( ludi magister ), so nekaj let prej sicer dobili trivialko, na kateri pa Skubic kot »šolmošter« stare dobe ni dobil učiteljskega mesta niti ni znano, da bi se zanj sploh potegoval. Živel je torej še v času, ko »šolmoštri« niso bili učitelji v današnjem pomenu besede, hkrati pa je doživel dobo terezijanske šolske reforme (1774), ki te vrste »učiteljem« ni bila vedno naklonjena. Rodbina in življenjska pot »šolmoštra« Fortunata Skubica Fortunat Skubic je luč sveta zagledal v Višnji Gori, v zaselku pri župnijski cer- kvi sv. Tilna zunaj mesta. V višenjski krstni matici, kamor so ga vpisali kot Mohorja (Hermagorja) Fortunata, rojenega 29. junija 1736 in krščenega dan pozneje, so kot kraj rojstva navedli »šolmoštrovo hišo« ( ex Domo Ludirectoris ). 3 Rodil se je »gospodu« Ignacu Fortunatu Skubicu in njegovi ženi Mariji Ani kot drugi, zadnji otrok, in sicer v družini, kjer se je organistovska služba prenašala iz roda v rod . Organisti so bili namreč že njegov praded, ded in oče, vsak v drugem kranjskem mestu: prvi v Kra- nju, drugi v Kamniku in Ljubljani in tretji v Višnji Gori. Praded Andrej († 1690) je opravljal orglarsko službo v Kranju, kjer se skoraj gotovo ni rodil, ded Ignac Fortunat 1 Oporoka je bila odkrita že v petdesetih letih prejšnjega stoletja med urejanjem arhivskega fonda mesta Višnja Gora. Objavo v transkripciji in prepisu v sodobno slovenščino je doživela leta 1993 v tedniku Zasavc (Boris Golec, Slovenski testament iz Svibnega iz leta 1801. Zasavc III, št. 34, 7. 10. 1993; št. 35, 14. 10. 1993; št. 36, 21. 10. 1993). 2 Prim. poročila o t. i. nemških šolah na Kranjskem konec 18. in v začetku 19. stoletja (ARS, AS 14, Gubernij v Ljubljani, II. reg., fasc. 73, šk. 81, 21. 1. 1793; III. reg., fasc. 42, šk. 336, 6. 2. 1799, 10. 9. 1799; prav tam, šk. 337, 14. 1. 1803). 3 NŠAL, ŽA Višnja Gora, Matične knjige, R 1734–1753, s. p.