URN_NBN_SI_doc-KJKX617S

20 Šolska kronika • 1‒2 • 2016 dr. Anton Kacin, so se poleti 1944 obrnili na Lovrenčiča, da bi jim pomagal s ponovno ustanovitvijo gimnazije. Lovrenčič je nekaj časa okleval, menda tudi zaradi nasproto- vanja žene in otrok, ki so bili proti temu, da bi odšel v tako neurejene in negotove razmere: »Nisem se takoj odločil za to mesto. Ker pa sem mislil, da bom svojemu na- rodu, ki je bil 25 let brez vsake srednje šole, koristil in sem ves čas v Jugoslaviji deloval zanj, sem se nato odločil. Pri vsem tem me je vodilo samo to, ne pa kakšni politični nameni. Koncem oktobra 1944 sem potem odšel v Gorico. Pri prevzemu poslov sem jaz poudaril, da je naša dolžnost, da vzgajamo dijaštvo v slovenskem in jugoslovan- skem smislu, in se pri pouku ni zavzelo niti odklonilno stališče do Osvobodilne fronte niti stališče sodelovanja z domobranstvom. – V vseh tridesetih letih svojega javnega delovanja sem delal v nacionalnem smislu in mi je bilo pred očmi vedno le to, da se bi tudi Goriška združila z ostalo Jugoslavijo. V tem smislu sem vzgajal vseskozi dijake, ki sem jih učil, nisem pa nikdar vršil propagande, da bi postali člani kakšne politične organizacije.« 39 Ljubljano je po lastnih besedah zapustil predvsem iz občutka dolžno- sti: »Mislil sem si: Ako ne greš v teh težkih časih, ako se zdaj ne žrtvuješ, ti bodo 39 SI-ZAL LJU 85 337.9.40, Ko 92/46, »Zaslišanje obdolženca – dr. Lovrenčič Jože«, 28. oktober 1945, ter »Obrazložitev in zagovor dr. Jože Lovrenčiča«. Predvojno omizje sodelavcev revije Dom in svet: Janez Jalen, Alojzij Remec, Joža Lovrenčič, France Bevk, Ivan Čargo, Narte Velikonja in France Koblar. To in še vrsto drugih fotografij iz družinskega arhiva je ob stoletnici njegovega rojstva objavil »Lovrenčičev zbornik«, ki je izšel kot posebna številka Goriškega letnika (Nova Gorica: Goriški muzej, 1991).