URN_NBN_SI_doc-KJKX617S

26 Šolska kronika • 1‒2 • 2016 ne sanjal. Zdaj sva z mamo približno oba enako ‘debela’. No, je pa tako toliko lažje hoditi po svetu! Jaz sicer malo hodim, ker se mi ne ljubi nikamor, še v mesto ne. Grem le, če moram.« 60 Njegove obupne razmere je med drugim opazil pesnik Edvard Kocbek, pred- vojni krščanski socialist in Lovrenčičev sodelavec pri reviji Dom in svet . Kocbek je bil za svojo dragoceno podporo partizanskemu gibanju po vojni nagrajen s funkcijo, ki je bila očitno manj vplivna, kot bi dal slutiti njen naziv. Le nekaj dni pred zgornjim pismom shujšanega Lovrenčiča je namreč kot »podpredsednik prezidija ljudske skup- ščine ljudske republike Slovenije« skušal pri ministru za prosveto za pisatelja vzbuditi nekaj razumevanja: Spoštovani tovariš minister, v Tvojem ministrstvu so že bili storjeni koraki, da bi dr. Joža Lovrenčič, književnik iz dominsvetovske generacije in profesor, dobil pokojnino. Lovrenčič je bil po vojni kaznovan, ker je l. 1944 prevzel ravnateljsko mesto na obnovljeni slovenski gimnaziji v Gorici. To je bil prestopek, ki smo mu ga šteli v zlo, čeprav je bilo njegovo vedenje in motiviranje vseskozi apolitično. Danes ga tlači težka bolezen, najbolj pa ga muči zavest, da ga hranijo otroci in da na svoja stara leta ne dobi od nikoder niti krajcarja. – Ali bi ga ne mogli nastaviti na nekem zavodu in ga čez kak mesec upokojiti? Drugega izhoda najbrž ne bo. Toliko je mož vseeno vreden zaradi svojega književnega dela in dolgoletnega šolskega napora, da v naši državi nazadnje ne bo umrl kot berač. Ne morem Ti namreč povedati, kako mi je hudo, ko ga srečam raztrganega, upadlega in zmedenega. – Dragi Ivan, prepričan sem, da boš svojemu rojaku uredil zadnja leta življenja. 61 Dokument se je ohranil v arhivu naslovnika, prosvetnega ministra Ivana Regenta, ki je bil s končano komaj osnovno šolo morda nenavadna izbira za svoj položaj, 62 vendar je bil zato v svojih stališčih do rojaka z doktoratom toliko odločnejši in je problem rešil z jedrnatim pripisom na rob prošnje: »Ne!« Zdi se, da se je Regent odločil čisto pra- gmatično; Kocbek je bil po vojni politično odpisan, leta 1952 pa slednjič še prisilno upokojen. 63 »Upadli« Lovrenčič, ki je velik del svojega predvojnega opusa posvetil antiki, 64 se je zdaj odločil vrniti k prevajanju klasikov. Zdi se, da ga je v notranjem izgnanstvu nagovorila usoda rimskega pesnika Ovidija, ki je svoja zadnja leta prav tako prebil v jalovih prošnjah na vladarja, naj mu iz daljnega Ponta dovoli vrnitev v prestolnico in v javnost. Njegove Metamorfoze v skoraj dvanajst tisoč heksametrih je začel Lovrenčič 60 Joža Lovrenčič, Ves Vaš ljubeči očka: Pisma hčerki Nini (Celje: Mohorjeva, 2010), 127, v pismu 23. oktobra 1950. 61 SI-AS 231 161.K10/106-50, »Pismo Edvarda Kocbeka Ivanu Regentu«, 20. oktobra 1950. Alešu Gabriču se zahvaljujem, da me je opozoril na dokument in mi ga poslal v digitalni obliki. 62 Prim. Dušan Kermavner, »Regent, Ivan (1884–1967)«, v: Slovenska biografija (Ljubljana: ZRC, 2013). 63 Igor Omerza, Edvard Kocbek: osebni dosje št. 584 (Ljubljana: Karantanija, 2010), 32–132. 64 Kajetan Gantar, »Joža Lovrenčič in antika«, Goriški letnik 18 (1991): 102–7.