URN_NBN_SI_doc-KJKX617S

27 Latinščina in grščina na poti v katakombe prevajati leta 1950 in jih dokončal konec novembra 1952, nedvomno tudi v upanju, da si bo družina tako finančno nekoliko opomogla: »Vsak dan prelijem v slovenske heksametre vsaj eno stran; prvi dve knjigi – libri – speva – sta že gotovi. V heksametre sem zdaj tako prešel, da bi se lahko kar z njimi igral. Seveda me le nekoliko ima, ko ob tem delu nič originalnega ne pišem. Je pa zanimivo in upam, da bodo založili. Ko bom imel še kak spev, bom povprašal in ponudil. Sicer pa bom le nadaljeval – nekoč bo le ta prevod potreben in pomemben. Ali ne? Saj v celoti Metamorfoze večini niso znane in nemara so redki še latinisti, ki bi vseh petnajst knjig prebrali od začetka do konca.« 65 Opogumljen z dejstvom, da je nekaj njegovih pesmi v Mohorjevem koledarju leta 1952 lahko izšlo pod njegovim pravim imenom, 66 je Lovrenčič sklenil za prevod, ki ga je končal novembra 1952, poiskati založnika: »Zdaj sem se kar oddahnil. Ravno dve leti me je imelo, seveda so bile vmes tudi dolge pavze. Bomo videli, kaj bo zdaj z njim. Ponudim ga Državni založbi Slovenije in upam, da ga sprejmejo, ko imajo v programu tudi antične klasike. Če ne bi šlo, naj pa čaka, saj vrednosti ne zgubi. Da bi se lotil še kdo prevajati Ovida, skoraj ne verjamem. Zadovoljen sem, da sem vztrajal in da je delo 65 Lovrenčič, Ves Vaš ljubeči očka , 132–133, v pismu 20. decembra 1950. 66 Mlakar, »Lovrenčič in mimohod revolucije«, 38. Pismo Edvarda Kocbeka Ivanu Regentu s prošnjo za pomoč Joži Lovrenčiču ter s kratkim ministrovim odgovorom: »Ne!« (AS 231, 161, K 10/106-50). Zadnja stran Ovidijevih Metamorfoz, ki jih je Lovrenčič prevedel »23. novembra ob 22.30« in so se po njegovi smrti ohranile v družinskem arhivu.