URN_NBN_SI_doc-KJKX617S

28 Šolska kronika • 1‒2 • 2016 opravljeno. Seveda bi bilo treba napisati še uvod in komentar, a to za zdaj odložim, dokler ne bom gotov, če ga izdajo.« 67 Lovrenčič se je obrnil na dr. Franceta Koblarja (1889–1975), literarnega zgodo- vinarja, ki je na Dunaju diplomiral iz slavistike in latinščine. Koblar je bil Lovrenčičev sodelavec pri reviji Dom in svet , med vojno pa je sodeloval z Osvobodilno fronto in je bil – skupaj z Antonom Sovretom – eden od štirih intelektualcev »sopotnikov«, izbra- nih, da na dan zmage objavijo pozdrav partizanom v Slovenskem poročevalcu . 68 Zdi se, da je bistveno bolje od Lovrenčiča razumel politiko in njeno povezavo z založništvom. Tipkopisu s prevodom Metamorfoz , ki ga je Lovrenčič spravil skupaj v svojem notra- njem Pontu, bi nedvomno koristil kak uredniški nasvet, 69 vendar se urednik ni trudil s pripombami za izboljšavo. Pravzaprav nič ne kaže, da se je v besedilo kot tako posebej poglabljal. December 1952 je bil namreč za prebivalce Jugoslavije, ki so bili kakorkoli pove- zani s katoliško Cerkvijo, še posebej težaven mesec. Alojzij Stepinac, zaprti zagrebški nadškof, je bil le nekaj dni prej, 29. novembra 1952, imenovan za kardinala. Jugo- slovanska vlada, ki je »opij za ljudstvo« po svojih močeh sicer zatirala že od prevzema oblasti leta 1945, je v tem videla višek provokacije 70 in je decembra 1952 sredi glasne medijske kampanje prekinila diplomatske odnose z Vatikanom. Katoličanom, še zlasti tistim, ki so imeli karkoli opraviti s politiko, že prej ni bilo lahko, »splošna komuni- stična ofenziva proti slovenski in hrvaški katoliški Cerkvi«, kot temu danes pravijo raziskovalci, 71 je trajala že od konca vojne, leta 1952 pa so razmere dosegle vrelišče. Tega leta je moral po zrežirani javni gonji v neprostovoljno pozabo Edvard Kocbek, tudi v tujini pa je močno odmeval zažig škofa Antona Vovka v Novem mestu. France Koblar je bil sam pod nadzorom Državne varnosti in je dobro vedel, kaj je pomenilo, če nekoga »niso smatrali kot primernega človeka«, 72 naj je imel še takšne kvalifikacije. S katolištvom povezane teme so bile še posebej kočljive in še skoraj desetletje kasneje je tudi njemu samemu Državna založba preprosto odrekla natis v programu že napo- 67 Lovrenčič, Ves Vaš ljubeči očka , 193, v pismu 5. decembra 1952. 68 France Koblar, »Bodimo domovine vredni«, Slovenski poročevalec , 9. maj 1945, 1. 69 Gantar, »Joža Lovrenčič in antika«, 102. 70 Vzroke obravnava Miroslav Akmadža, »Uzroci prekida diplomatskih odnosa između Vatikana i Ju- goslavije 1952. godine«, Croatica Christiana Periodica 52 (2004). 71 Gregor Kranjc, Hoja s hudičem: okupacija Slovenije in kolaboracija, 1941–1945 (Ljubljana: Ci- ceron, 2014), 357; Kranjc navaja oceno Tadeje Tominšek Rihtar, da je bilo od konca vojne do februarja 1946 brez sodbe ubitih okrog 57 slovenskih duhovnikov, do začetka petdesetih let pa je bilo obsojenih kar 266 duhovnikov ljubljanske in 88 duhovnikov mariborske škofije. 72 SI-AS 1931-II-026 II-050275, »O Šolarju: prof. France Koblar«, 9. januar 1953, poročilo je podpisal »Andrej«, o katerem več v članku »Fran Bradač, Anton Sovre, Milan Grošelj, Jože Košar in Fran Petre: latinščina in grščina na ljubljanski univerzi v desetletju po vojni«, Zgodovinski časopis 68 (2014): 432–477.