URN_NBN_SI_doc-KJKX617S

29 Latinščina in grščina na poti v katakombe vedane monografije o Simonu Gregorčiču. 73 Prihajal je nov val aretacij in uničenih usod; in tokrat se je znesel nad ljudmi, ki sta jih oba intelektualca poznala in sta jim bila nevarno blizu. Lovrenčičev in Koblarjev predvojni prijatelj Jakob Šolar, zdaj za- poslen na SAZU, na Sorboni izšolani slavist in duhovnik, ki je bil med vojno zaprt v koncentracijskem taborišču Dachau, je bil že nekaj mesecev tarča zlovešče vztrajnega novinarskega blatenja; 74 11. decembra 1952 je bil aretiran in še istega leta obsojen na deset let zapora. 75 Ni bilo jasno, kdo vse bo prišel v poštev tokrat – in France Koblar, ki ga je po poročanju ovaduhov zgodba s Šolarjem »osebno prizadela«, 76 je bil najbrž dovolj pre- viden, da se ni hotel izpostavljati nevarnosti, ko mu je v tako občutljivem trenutku na vrata potrkala lastna katoliška preteklost. Tako se je zgodilo, da Jakob Šolar ni bil edina žrtev 11. decembra 1952. 77 Zgodbo je štirinajst dni kasneje povzela Mimi Lovrenčič, filologova hči, v svojem pretresljivem pismu sestri v tujino: Kakor Ti je že pisal ali Ti je mamica pripovedovala, je prestavljal dve leti Ovida, Metamorfoze , 14.000 verzov je prestavil v pesniško obliko in je ravno 23. novembra ob 22.30 končal, kar je sam napisal. Zelo je bil vesel, ko je končal tako ogromno delo. Upal je le, da bodo izdali in da si bomo s honorarjem pomagali. Ko pa je šel 3. decembra voščit profesorju Koblarju za god, mu je dal kaj malo upanja. Revež je prišel žalosten domov in je kar izgubil veselje za nadaljnje delo – za opombe in pojasnila k verzom. V nedeljo in na praznik je bil še pri sveti maši in obhajilu v cerkvi Sv. Cirila in Metoda (Krištofu), v torek je šel cepit drva in ko sem mu rekla, če se utrudi, je rekel, da ne. V sredo 10. tega meseca je vstal zjutraj kot po navadi, dopoldne je čital svoje stvari in še Andrejčku, kosil je z nami kot običajno in še med kosilom čital Andrejčku njegove spomine na Beneško Slovenijo. Seveda smo ga vsi poslušali, ko je znal tako lepo čitati, zlasti še zato, ker je bilo njegovo delo. […] No, zatem sta še z mamo v kuhinji kot vedno molila rožni venec in ob pol desetih zvečer sta šla spat. Drugače je papa zvečer dolgo delal, do dvanajstih ali pa 73 France Koblar, »Gregorčič – monografija«, Nova revija 6 (58–60): 412–419; podobno France Ber- nik, »Zbrana dela – temelj slovenske literarne vede«, v: Primerjalna književnost v 20. stoletju in Anton Ocvirk , ur. Darko Dolinar in Marko Juvan (Ljubljana: ZRC, 2008): 148. 74 Za predstavo zadostujejo naslovi iz Slovenskega poročevalca: »Izdajalec Jakob Šolar končno raz- krit«, SP 7. septembra 1952; »Kaj je z izdajalcem Šolarjem?« SP 30. septembra 1952; »Kombina- cije zagrizenega sovražnika«, SP 23. novembra 1952; »Izdajalec Jakob Šolar pred sodiščem«, SP 30. decembra 1952; »Obsodba Jakoba Šolarja in ostalih obtožencev«, SP 31. decembra 1952. 75 Kocbek si je ob Šolarjevi obsodbi v dnevnik 31. decembra 1952 zapisal: »Časniška poročila vedo sramotno malo povedati o medvojnih zločinskih dejanjih. Sodišče je po vsej priliki izgubilo sapo in seglo po edinem sredstvu, po nesmiselno visoki kazni, da vsaj z njo vzbudi videz, da gre za skrito, ljudem neposredljivo krivdo, kajti samo intenzivnega miselnega, idejno političnega razlikovanja od OF ne more in ne sme nobeno sodišče tako kriminalno kaznovati. Pričevalci mi pravijo, da je Šolar govoril jasno, iskreno in korajžno, da je stal trden, nepremičen in da je vplival nepremaglji- vo.« Edvard Kocbek, Dnevnik 1952 (Ljubljana: Cankarjeva, 2003), 370. 76 SI-AS 1931-II-026 II-050275, »O Šolarju: prof. France Koblar«, 9. januarja 1953. 77 Več o kontekstu Šolarjevega procesa Katarina Grabnar, »Jakob Šolar: jezik, literatura, politika in cenzura« (diplomsko delo na FF UL, 2013).