URN_NBN_SI_doc-KJKX617S

12 Šolska kronika • 1‒2 • 2016 Pojasnil je, da je klasični filolog, študiral je latinščino in grščino. […] – Pa to so ti neki truli jezici , se je veselo zasmejal major, in vsa vojska v zboru se je glasno zakro- hotala, da je odmevalo od zidov kasarne. Panić je zardel. Truli, se pravi, gnili jeziki so bili mrtvi, nepotrebni in smešni, kakor je bila gnila stara Jugoslavija, o tem smo se učili v šoli, o truli Jugoslaviji, ki je morala propasti, da bi lahko nastala nova, socialistična Jugoslavija. (Drago Jančar, Prerokba ) 1 Quem di odere, paedagogum fecere , »kogar bogovi sovražijo, ga naredijo za učitelja«. 2 Spomladi leta 1945 se je stara šolniška duhovitost zagotovo sukala med mislimi Josi- pa Osane, dr. Jože Lovrenčiča, Marka Bajuka, Ivana Dolenca in dr. Josipa Ilca, petih klasičnih filologov, ki so bili takrat na čelu petih pomembnih slovenskih osemletnih gimnazij, na katere so kajpak hodili tudi otroci, ki bi danes veljali za osnovnošolce – Prve ženske gimnazije v Ljubljani na Poljanah, obnovljene slovenske gimnazije v Gorici, ljubljanske Klasične gimnazije, gimnazije v Novem mestu in Tretje moške gi- mnazije v Ljubljani za Bežigradom. Dravska banovina je imela sicer pred vojno samo trinajst državnih gimnazij, dve zasebni gimnaziji ter še dve gimnaziji z drugačnim sta- tusom. 3 Natančnih študij s tega področja še ni, toda dejstvo, da so imeli vsi gimnazijci na programu vsaj štiri leta latinščine, da so bile tri od takratnih gimnazij klasične, torej so imele poleg latinščine še grščino, ter da so ob koncu vojne vsaj pet slovenskih gim- nazij vodili klasični filologi, je dovolj zgovorno; v takratnih šolah se je le malo strok lahko postavilo s trdnejšim položajem. Za brutalne spremembe, ki so prihajale, je bila potrebna z vojno podložena revolucija. In res, še tako bogate učiteljske izkušnje petih ravnateljev niso mogle pripraviti na to, kar so jim sovražni bogovi pripravljali tokrat. Ko je bilo vojne konec, je eden od njih čakal na sodni proces; drugi se je znašel v ječi; tretji je z družino kot begunec živel v Avstriji; četrti je izza rešetk s strahom poslušal tovornjake, ki so zapornike ponoči brez sodbe vozili na neoznačena morišča; peti pa je bil odstavljen in prestavljen na drugo šolo, kjer je moral učiti matematiko. Njihove slikovite usode so morda pred- stavljale skrajnost, vendar se tudi drugim filologom v takratnih šolah v novem času ni dobro pisalo. Leta 1934 je bilo v slovenskem šolstvu zaposlenih 62 latinistov in greci- 1 Drago Jančar, Prerokba (Ljubljana: Modrijan, 2009), 14–15. Jančarjev »profesor Trule« je deloma upodobljen po izkušnjah, ki jih je s služenja vojaškega roka prinesel pisateljev prijatelj Primož Simoniti, poznejši profesor na oddelku za klasično filologijo ljubljanske FF (Primož Simoniti v po- govoru z avtorjem). 2 Študija temelji na dopolnjeni razpravi »Classics in Postwar Secondary Education«, objavljeni v Classics and Class: Greek and Latin Classics and Communism at School , ur. David Movrin in Elżbieta Olechowska (Varšava in Ljubljana: Fakulteta Artes liberales in FF UL, 2016). 3 Prim. Prosvetni oddelek kraljevske banske uprave, Statistični pregled šolstva in prosvete v Dravski banovini za šolsko leto 1936/37 (Ljubljana: Banovinska zaloga šolskih knjig in učil, 1938), 45 in nasl.