URN_NBN_SI_doc-KJKX617S

13 Latinščina in grščina na poti v katakombe stov. 4 Leta 1949 jih je bilo le še 42, čeprav je statistika zdaj zajemala za četrtino večje ozemlje, torej tudi kraje, ki jih je po koncu prve svetovne vojne zasedla Italija. 5 A tisti, ki so ostali, so bili povečini praesentes corpore, absentes autem spiritu , »telesno navzoči, v duhu pa ne«, saj sta zaradi dramatičnih sprememb v šolskem sistemu, cepljenem na sovjetski vzorec, takrat samo še dva 6 poučevala latinščino. Ta usoda je zadela tudi druge učitelje politično nezaželenih predmetov, in sicer do te mere, da so slovenske gimnazijce v tistih letih pretežno učili amaterji. Poročilo Centralnega komiteja iz leta 1950 nedvoumno ugotavlja, da na višjih gimnazijah »poučuje le 46% profesorjev predmete svoje stroke, vsi ostali (romanisti, germanisti, klasični filologi in filozofi) pa so se vsled potreb morali preorientirati na druge predmete«. 7 Vse to razdejanje seveda ni bilo naključno, ohranjen je celo ukaz Mitre Mitrović Djilas, predsednice šolske komisije pri CK KPJ, ki je skupaj z možem Milovanom Djilasom, vodjem Agitpropa, obvladovala jugoslovansko šolsko politiko ter je podrejenim komisijam pri republiških centralnih komitejih rešitev problema skicirala že na prvi skupni seji novembra 1945: »Klasične gimnazije je treba postopoma ukiniti.« 8 Njena navodila so bila usklajena s pogledi Borisa Kidriča, predsednika slovenske vlade, ki je slovenski šolski komisiji že pred tem posredoval »nekaj načelnih pogledov« na to, kako »izvleči srednjo šolo iz njene humanistične megle«. 9 Izginotje petih renomiranih klasičnih filologov, ki so vodili omenjenih pet gim- nazij, z lastnih šol, iz slovenske javnosti in celo iz zgodovinskega spomina je bilo za takšno politiko nedvomno zelo prikladno, vendar je imelo korenine tudi drugje – v brezglavem ideološkem nasilju ljubljanskih šolskih oblasti med drugo svetovno vojno ter v maščevalnosti, s kakršno ga je po njenem koncu stopnjevala nova oblast. Izziv, 4 Večina (44) je imela za glavni predmet tako latinščino kot grščino; 16 jih je imelo samo latinščino, 2 samo grščino. Še dodatnih 22 je imelo latinščino ali grščino kot stranski predmet. Podrobnosti navaja Prosvetni oddelek kr. banske uprave, Stalež šolstva in učiteljstva ter prosvetnih in kulturnih ustanov v Dravski banovini (Ljubljana: Banovinska zaloga šolskih knjig in učil v Ljubljani, 1934). 5 »Klasičnih filologov imamo 42. Od teh jih ima kot glavni predmet 38 latinščino in 4 grščino.« SI-AS 1589-III 31.840, »Poročila uprave za agitacijo in propagando pri CK KPS – 9. maj 1950«. 6 Ali kot je leta 1949 slovensko Ministrstvo za prosveto napisalo v poročilu Ministrstvu za znanost in kulturo vlade FNRJ: »Število romanistov, germanistov in klasikov je izredno večje, kot so potre- be. Ti so se na podlagi preusmerjevalnih tečajev usposobili za predavatelje slovanskih jezikov.« Doknić et al., Kulturna politika Jugoslavije 1945–1952: zbornik dokumenata 1 (Beograd: Arhiv Jugoslavije, 2009), 511. 7 SI-AS 1589-III 31.843, »Poročilo oddelka za šolstvo pri CK KPS – 1950«. 8 AS 1589-III 35.970, »Poročilo o seji šolske komisije CK KPJ, 21.–22. novembra 1945 v Beogra- du.« Prim. tudi Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem , 46. 9 AS 1589-III 35.972, »Zapisnik seje šolske komisije pri CK KPS dne 30. oktobra 1945.« Širši zgo- dovinski in politični kontekst obravnavata poglavji »Yugoslavia in 1949 and its gratiae plenum« in »Classics at the University of Ljubljana after 1945« v študiji Classics and Communism: Greek and Latin behind the Iron Curtain (Ljubljana: Znanstvena založba FF, 2013); v slovenščini pa »Gratiae plenum: latinščina, grščina in Informbiro«, Keria 12, št. 2–3 (2010), ter »Fran Bradač, Anton Sovre, Milan Grošelj, Jože Košar in Fran Petre: latinščina in grščina na ljubljanski univerzi v desetletju po vojni«, Zgodovinski časopis 68 (2014).