URN_NBN_SI_doc-KJKX617S

75 Ovidijeve Metamorfoze 14 kadar je lestev pristavil, bi menil: »Obiral bo sadje.« 650 Z mečem vojak je bil, s trnkom na palici bil je kot ribič. V raznih podobah tako neovirano večkrat k Pomoni mogel je priti, da užival z očmi je njeno lepoto. Čepico pisano nekega dne si dal je na glavo, sive lase si privzel, se na palico zraven opiral, kakor bi stara ženica bil. Stopil v obdelani vrt je, čudil se jabolkom lepim in rekel: »A ti si še lepša!« Hvalil jo še je in še, jo poljubljal, kot nikdar tako je starka ne mogla bi. Sključen na tleh nato obsedel je, gledal na veje, ki k tlom se krivijo pod sadjem jesenskim. 660 Brest je nasproti tam lep bil, ovešen z bleščečim se grozdjem; ta okras je pohvalil in potlej še trdnost njegovo. »Vendar,« je rekel, »če tukajle brest bi kar sam stal brez trte, nič razen listja imel ne bi, s čimer ljudi bi privabljal. Trta podobno, ki vzpenja ob brestu se zdaj in drži ga; da, če bi združena z njim ne bila, bi na tleh obležala. Ti ob drevesu se tem ne zgleduješ, ko ni za združitev nič ti mar; o zakonu ne čuti ne misliti nočeš. Da le hotela bi! Helena toliko ne bi imela snubcev, ne ta, ki je vzrok bila za vojno z Lapiti, 670 niti ne žena Uliksa, ki bil je oprezen, a drzen. Tudi sedaj, ko pred snubci bežiš in jih vedno odklanjaš, tisoč te moških želi, polbogovi žele te, bogovi, sploh te žele, kar skriva bogov se v Albanskem gorovju. Toda če modro pomisliš, če zdaj bi dobro hotela vezati se in poslušati starko, ki bolj kot vsi drugi, bolj, kot si misliš, te ljubim – zavrni vse snubce navadne, vzemi Vertumna za druga zakonskega. Pôrok sem jaz zanj, ker niti sam se tako ne pozna, kot ga jaz. Ta ne klati nič se okoli po svetu in tudi velikih posestev 680 ne obdeluje in v vsako, ki vidi jo, se ne zaljubi kakor večina mladeničev drugih. Ti prvi in zadnji plamen njegov boš, le tebi bo svoje življenje posvetil. Hkrati še vedi, da mlad je, da lep je po svoji naravi, vendar pa tudi lahko se v vse spreminja oblike: kar mu ukažeš, postane – in vse boš lahko ukazala. Isti konjiček imata, oba vaju sadje zanima; nima v desnici kdaj tvojih darov, vesel, ker so tvoji? Toda sedaj ne želi niti sadja, ki trgaš ga z drevja, niti zelišč s prijetnim okusom, ki v vrtu gojiš jih, 690 niti kaj drugega kakor le tebe. Usmili se torej njega, ki zate plamti; kar hoče, to prosi po meni.