URN_NBN_SI_doc-KJKX617S

77 Ovidijeve Metamorfoze 14 vzeli življenja mi, mojemu dajte živeti spominu!« To je dejal. Na podboje, ki večkrat krasil jih je z venci, vlažne oči je uprl in roke privzdignil je bele, potlej pa, ko iz vrvi je napravil nad vrati še zanko, rekel je še: »Ti všeč bo ta venec, hudobnica kruta?« Vtaknil si glavo je v zanko, še vedno je k njej bil obrnjen; težko telo je nesrečno z zadrgnjenim grlom viselo. Noge so suvale v vrata, da tresla so se in bobnela, kakor bi bala se; brž ko odprli so jih, so izdala, 740 kaj se zgodilo je. Posli so kriknili in, ko zaman so sneli ga, nesli so materi truplo (ker oče je padel). Iphis et Anaxarete (14.698–764) Mati ga vzela je v svoje naročje; ko mrzlo telo je svojega sina objela, nad njim je tožila z besedo žalostnih staršev – in žalostnih mater opravila delo. Solzna sprevod je pogrebni vodila po mestu, ko nesli bledorumeno so truplo, da se upepeli na grmadi. Pot, po kateri pomikal sprevod se je žalni, slučajno mimo je hiše šla Anaksarétine. V njej trdosrčna slišala je žalovanje – in bog se nad njo maščeval je. 750 »Dajmo, poglejmo si žalni sprevod,« je ganjeno rekla, v sobo visoko odšla, ki imela široka je okna. Toliko da na nosilih je videla Ifisa, že so steklo postale oči ji, vsa kri ji je šla iz telesa, to pobledelo je; skušala se je zaman odmakniti, noge so kar obtičale, ko stran bi se rada ozrla, tudi tega ni več mogla. Polagoma vsi so ji udje kamen postali, ki prej ga že v trdih je prsih imela. Vedi, da to ni izmišljena pravljica: njena podoba danes še hrani kot kip v Salamini se v templju z imenom 760