URN_NBN_SI_doc-KJKX617S

79 Ovidijeve Metamorfoze 14 rimska so zemljo domačo pokrila; v prepletu te bitke zetov in tastov se kri pomešála pod bridkim je mečem. Ne da bi vztrajali v bitki do konca, so nehali z boji, mir med seboj so sklenili in Tatij prevzel je vladarstvo. Tatij nato je umrl in Romul obojemu ljudstvu dal je enake pravice. Tedaj je odložil čelado Mavors, tako je očeta bogov in ljudi nagovoril: »Čas je prišel, ko končno na temelju trdnem stoji zdaj rimska država, pa naj ji poslej kdorkoli že vlada. Meni in vrednemu vnuku izpolni obljubo z nagrado, 810 kot napovedal si: vzemi ga z zemlje in daj na nebo ga! V zboru pred vsemi bogovi nekoč si mi rekel, kar pomnim, saj ljubeznive besede v hvaležnem sem srcu ohranil: ‘Eden bo, ki ga v nebesne boš sinje višave prenesel.’ To si mi rekel, zato sedaj, kar si rekel, izpolni!« Uslišal ga je vsemogočni, prevlekel nebo je z oblaki, z bliskom in s strelo in z gromom nato ves svet je prestrašil. Znamenje, da se izpolni mu dana obljuba nagrade, to je Gradivu bilo; opre se na kopje in skoči brž na voz z neustrašnimi konji pod jarmom krvavim, 820 z bičem jih še priganja, ko spušča se v strmem poletu skozi ozračje na grič Palatin, zaraščen z drevesi. Ilije sina, ko vrnil je vse državljanske pravice svojim Kviritom, od tam je odnesel. Umrljivo telo je v redkem ozračju stopilo se, kakor svinčenka, iz prače sprožena močne, visoko pod nebom začne se topiti. Lepo zunanjost in vrednejšo božjih blazin je dobil tam, tak je postal kot Kvirin, ko ogrnjen s kraljevskim je plaščem. Romulus deus fit (14.805–828)