URN_NBN_SI_doc-KJKX617S

17 Latinščina in grščina na poti v katakombe odseka k sestanku 7. decembra tega leta. Mlad gospod pojasnjuje nalogo proti- komunistične propagande. Nato napade meni nič tebi nič »komunistično Prvo žensko realno gimnazijo, ki nima dobre discipline« na tak način, da se je videlo, da so vsi drugi zavodi dobri in čisti, samo ta zavod je eldorado komunizma.« 22 Osana si česa takšnega ni pustil reči: »Dvaintrideseto leto poštene, slovenski mladini in narodu posvečene službe mi teče, naj preišče vse moje življenje in delovanje, kdor hoče, samo da to stori nepristransko. Prav tako se čuti po krivici obdolženega profesorski zbor. Dokler se nasprotno ne dokaže, moramo zahtevati primernega zadoščenja.« 23 Uprava je vztrajala, v preiskavo se je vpletla policija in šolo je moralo zapustiti devet dijakinj, Osana pa je bil zaradi svoje popustljivosti znova deležen ostrih opozoril. 24 V prepričanju, da je storil svojo dolžnost in da se nima česa bati, je Osana maja 1945 tako ostal v Ljubljani, čeprav mu je moralo biti jasno, da se mu pod novo obla- stjo ne obeta nič dobrega. 25 Takoj je bil postavljen pred sodišče. 26 Dokumentacija z njegovega procesa je ohranjena ter ponuja nove podrobnosti v zvezi s celotno zade- vo. 27 Položaj se je zdaj dramatično zasukal in dijakinje, ki so leto prej obtoževale svoje sošolke, so se zdaj same znašle na zatožni klopi – le kazni so bile hujše. Osana se je obtožbe sodelovanja z okupatorjem pred komunisti branil z enako metodično dosle- dnostjo, s kakršno je med vojno nastopil proti divjanju Rupnikove uprave. Razložil je svoje vodilo pri ravnateljevanju med vojno, ko si je »za vodstvo zavoda – puščen sem bil na svojem mestu, ne da bi se za to potegoval – sam postavil načelo: ker je slovenski narod majhen, je škoda vsakega slovenskega življenja, da bi ga okupator uničil. Zato imam sveto dolžnost, da po svojih močeh varujem zaupano mi slovensko mladino in z njo vred tudi njene starše ter ves profesorski zbor. Z okupatorjem nobenega stika, razen kolikor prav neobhodno zahteva neposredna službena dolžnost. Po tem nače- lu sem vodil zavod v času italijanske in potem tudi nemške okupacije. Odstranjeval sem – mnogokrat s svojo lastno nevarnostjo – vse povode, ki bi bili dali okupacijski oblasti orožje v roke za nastop proti zavodu, to je proti mladini, njenim staršem, proti profesorjem.« 28 Nato je razložil, kaj je zanj dejansko pomenila ovadba Propagandnega 22 Osana v poročilu pokrajinski upravi 29. decembra 1943, SI-AS 364.12. 23 Ibid. 24 Dopis pokrajinske uprave ravnateljstvu 2. februarja 1944, SI-AS 364.12. 25 Indikativna za odnos novih oblastnikov je nemara karakterizacija, ki jo je za Osano kasneje na- pisal France Škerl: »V njegovih spisih ne moremo zaslediti nikjer nič takega, kar bi spominjalo na simpatije do Osvobodilne fronte. Njegovo dopisovanje v splošnem, prav posebno pa v času velikih preiskav ob koncu 1943 in začetku 1944, kaže, da je mož pripadal »domobranskemu« taboru.« Škerl, Ljubljanske srednje šole , 212–213. 26 Kot ravnatelj ga je v naslednjem letu zamenjal Ivan Škerlj (1884–1956), prav tako klasični filolog in brat Amata Škerlja, prevajalca Horacija – kar je svojsko pričevanje o položaju klasičnih jezikov v izobraževalnem sistemu, ki pa so mu bile ure štete. Leta 1946 je Škerlja zamenjala slavistka Slavica Božič. 27 SI-ZAL LJU 85 296.9.1, »K 22/45«. 28 SI-ZAL LJU 85 296.9.1, »K 22/45«, izjava Josipa Osane 23. septembra 1945.