URN_NBN_SI_doc-KJKX617S

80 Šolska kronika • 1‒2 • 2016 Žena jokala za njim je, kot bil izgubljen bi, tedaj pa Iridi je ukazala kraljeva Junona, naj stopi 830 brž po usločeni poti k Hersiliji, vdovi naj njeno tole pove sporočilo: »Gospa, ki okras si najlepši v zemlji latinski in v rodu sabinskem, ki vredna bila si takega najbolj moža prej, a zdaj si Kvirinova žena – žalost opusti; če zdaj soproga bi videla rada, pojdi za mano v gozdič na zelenem Kvirinovem griču, kjer razprostira se senca nad rimskega kralja svetiščem.« Iris boginjo uboga, po pisanem loku na zemljo brž je k Hersiliji šla, naročeno je vse izvršila. Komaj Hersilija z vsem spoštovanjem se v njo je ozrla, 840 rekla je: »O boginja – katera si, reči ne morem, vendar boginja si – pelji me, pelji in brž mi pokaži možev obraz. Če usoda nakloni mi, da bi ga mogla videti enkrat še, rekla bi, da sem dobila nebesa.« Brž se s Tavmantovo hčerjo na Romulov grič je povzpela, tja pa tedaj se naenkrat iz etra je zvezda spustila, padla na zemljo, in glej, v bleščeči svetlobi te zvezde, v njenem so žaru Hersiliji vneli lasje se in z zvezdo skupaj odšli sta v ozračje. V domače roke jo graditelj rimskega mesta je vzel in prejšnje ime ji s telesom 850 hkrati spremenil: zdaj Hora jo kliče in z njim je boginja. Hersilia, uxor Romuli, dea (14.829–851)