URN_NBN_SI_doc-KJKX617S

19 Latinščina in grščina na poti v katakombe je izšla leta 1919, pozneje pa je nadaljeval z delom za drugo slovnico grškega jezika in jo tudi končal. […] Z Osano je legel v grob domače zemlje eden tistih mož slovenstva, ki so mu z zvestim in tihim delom bogatili njegovo splošno kulturo.« 33 Zakopane Metamorfoze : dr. Joža Lovrenčič Dr. Joža Lovrenčič (1890–1952) je ravnatelj slovenske gimnazije v Gorici postal šele leta 1944. Gorica je postala del italijanskega ozemlja šele po prvi svetovni vojni in je imela ob priključitvi znatno slovensko manjšino, ki so jo avstrijski uradniki ocenjevali na dobro tretjino prebivalstva. 34 V Kredu pri Kobaridu rojeni Lovrenčič, ki se je tudi sam šolal na goriški gimnaziji, je v Gradcu študiral slavistiko in latinščino, nato pa se je jeseni 1914, tik pred doseženim doktoratom, na goriško gimnazijo za kratek čas vrnil kot učitelj in je tamkajšnje razmere zelo dobro poznal. 35 Po vojni, ko so italijan- ske oblasti slovensko gimnazijo v Gorici zaprle, se je Lovrenčič preselil v Ljubljano, kjer se je naselil na Zrinjskega ulici, nasproti cerkve svetega Jožefa, ter postal leta 1920 profesor na Prvi gimnaziji (na Poljanah), nato leta 1930 na Tretji gimnaziji (za Bežigradom), leta 1939 pa na učiteljišču na Ledini. Ko je postal ravnatelj v Gorici, je imel poleg treh desetletij izkušenj s poučevanjem za seboj tudi literarno pot epskega in ekspresionističnega pesnika, pa tudi avtorja pravljic in legend, dram in zgodovinskih romanov ter nenazadnje prevajalca, ki je med drugim poslovenil Lukijanovo delo Vera historia ter Collodijevega Storžka (kot se je s posluhom za izvirnik v slovenščini sprva imenoval italijanski Pinocchio ). 36 Po italijanski kapitulaciji je slovenska gimnazija v Gorici spet prišla v domeno možnega. Nemci, ki so tedaj prevzeli oblast v mestu, so se do slovenskega prebivalstva obnašali precej bolj popustljivo kot denimo leta 1941 na Štajerskem; 37 na Primorskem se je lahko »začel neke vrste narodni preporod« 38 in goriški izobraženci, ki jih je vodil 33 »Ravnatelj Josip Osana«, Svobodna Slovenija 4 (1952), 193. O šolskem delu ravnatelja Osane piše tudi Matej Hriberšek, Klasični jeziki v slovenskem šolstvu 1848–1945 (Ljubljana: ZRC, 2005). 34 Branko Marušič, »Ljudsko štetje 31. decembra leta 1910 na Goriškem«, v: Zgodovinski pogledi na zadnje državno ljudsko štetje v Avstrijskem primorju 1910: jezik, narodnost, meja , ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. (Ljubljana: ZRC, 2012), 83. 35 Podroben vpogled v to ustanovo, ki je bila za zasebnimi Škofovimi zavodi v Šentvidu dejansko prva slovenska javna gimnazija, ponuja Prvo izvestje c. kr. slovenske državne gimnazije 1913/1914 (Gorica: C. kr. slovenska državna gimnazija v Gorici, 1914), iz katerega je razvidno, da je na gimna- ziji nekaj časa učil tudi »Anton Sovre, poročnik v rezervi«, preden ga je vojna odnesla na fronto. – Goriška Mohorjeva je ob stoletnici šole leta 2013 izvestje izdala v faksimilirani izdaji. 36 Biografske podrobnosti navaja njegov vnuk Andrej Vovko (1947–2015), »Knjiga s sedmimi pečati: o življenju in delu dr. Jože Lovrenčiča«, Goriški letnik 18 (1991). Podrobno bibliografijo je zbral Marijan Brecelj, »Lovrenčičeva bibliografija«, Goriški letnik 18 (1991). 37 Prim. Boris Mlakar, »Vloga in pomen Primorske v delovanju protirevolucionarnega tabora v Slove- niji«, v: Vojna in mir na Primorskem: od kapitulacije Italije leta 1943 do londonskega memorandu- ma leta 1954 , ur. Jože Pirjevec et al. (Koper: Annales, 2005), 101–112. 38 Boris Mlakar, »Dr. Joža Lovrenčič in mimohod revolucije«, Goriški letnik 18 (1991): 29.