URN_NBN_SI_doc-O9S5G8GT

17 S. Pirš: Sistem knjižničnega nadomestila v Sloveniji: primerjava s tujimi praksami, 15–41 Knjižnica, 59 (2015) 4 Ključni dejavniki za razvoj in uresničitev koncepta knjižničnega nadomestila so: razvoj avtorskih pravic, razvoj mrež splošnih knjižnic, trend aktivizma med posamezniki s skupnimi ekonomskimi cilji ter socialnopolitične okoliščine. Razvoj nacionalnih držav na začetku 20. stoletja je privedel do večjega zavedanja pomena nacionalnosti in na- cionalne kulture, s čimer se je povečala tudi naklonjenost držav do finančne podpo- re različnim kulturnim področjem. Za razvoj knjižničnega nadomestila je še posebej pomembna politična podoba skandinavskih držav v sredini 20. stoletja – najboljši bi bil opis, da so to socialne države, v katerih so določene družbene skupine razumeli kot ogrožene oz. pomembne ter jih zato finančno podpirali. Razvoj socialnih držav in kulturne politike so bili tako ključni za uvedbo PLR-ja v večini evropskih držav (Stave, 1981; Background, 2005). Pri zgodovini knjižničnega nadomestila gre prej kot za zgo- dovino mehanizmov, ki jih večina sveta pozna šele zadnjih 25 let, za zgodovino ideje, ki izvira že iz prve polovice 19. stoletja. Razvoj avtorskega prava je takrat avtorje prive- del do zavedanja lastne intelektualne lastnine in materialnih pravic, vezanih na njihova avtorska dela. Sočasno so se v Evropi močno razširile tudi splošne knjižnice, ki so se pojavile zaradi dviga splošne izobrazbe in s tem širjenja bralne kulture (Stave, 1981). Avtorji so se zaradi izposoje v knjižnicah čutili ogoljufane za potencialni prihodek od prodaje svojih del. Zametki debate o PLR-ju segajo v leto 1850, v Veliko Britanijo, ko so uvedli Akt o splošnih knjižnicah (angl. Public Libraries Act), ki je javnosti zagotovil brez- plačno izposojo knjig. Uvedba akta je privedla do negodovanja avtorjev, vendar brez oprijemljivih rezultatov. Prve zahteve po poplačilu izpada prihodka je leta 1883 izrazilo Združenje nemških pisateljev, vendar niso padle na plodna tla, saj so jim nasprotovali založniki in knjigotržci (Background, 2005). Ti so avtorje podprli šele, ko se je debata nekoliko spremenila – avtorji so spoznali, da izposoja v knjižnicah ne le pozitivno vpli- va na njihovo prepoznavnost, ampak v resnici ne vpliva drastično na njihove prihodke. Tako so namesto odškodnin začeli debato o načelih, s čimer je knjižnično nadomesti- lo postalo ideja o prepoznavanju intelektualne lastnine in dejstva, da je ta z izposojo oškodovana (Stave, 1981). Prvi sistem knjižničnega nadomestila se je vzpostavil na Danskem leta 1943, kmalu zatem pa so mu sledili še sistemi v drugih skandinavskih državah. PLR International poroča, da trenutno na svetu deluje 33 sistemov PLR, 24 pa jih je v razvoju (pravni akti so pri večini že zagotovljeni, a sistem še ne deluje). Glede na veljavne sisteme se ločijo tri oblike PLR-ja: • sistemi, temelječi na avtorskem pravu; • sistemi knjižničnega nadomestila kot posebna pravica do nadomestila, prepozna- na v zakonodaji; • sistemi knjižničnega nadomestila kot državni sistemi podpore kulturi (kulturna politika).