URN_NBN_SI_doc-O9S5G8GT

18 S. Pirš: Public Lending Right System in Slovenia: A Comparison With Foreign Practices , 15–41 Knjižnica, 59 (2015) 4 Nekatere države so nadomestilo utemeljile s kombinacijo vseh treh oblik (PLR International, 2015). 2.2 Mednarodna zakonodaja in direktiva EU Po veljavni mednarodni zakonodaji se ločita pravica do posojanja, ki je nepridobitna dejavnost, in pravica dajanja v najem, ki je komercialna, pridobitna dejavnost. Slednja je bila uvedena leta 1994 s Sporazumom o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (angl. Agreement on Trade-related Aspects of Intellectual Property Rights, TRIPS) pri Svetovni trgovinski organizaciji (angl. World Trade Organization) v povezavi s komercialnim dajanjem originalnih izvodov v najem javnosti. To je edini mednarodni sporazum, ki na globalni ravni ureja pravice do dajanja v najem, posojanje pa le de- finira. Svetovna organizacija za intelektualno lastnino WIPO (angl. World Intellectual Property Organization), Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških del ter Svetovna (Univerzalna) konvencija o avtorski pravici ne vsebujejo ničesar o pravici do posojanja. Edini pravni akt, ki presega državne meje in ureja knjižnično nadomesti- lo, je Evropska direktiva o pravici dajanja v najem in pravici do posojanja iz leta 1992 (92/100/EEC) (v nadaljevanju Direktiva), ki pa se ne nanaša le na knjige, temveč na vse vrste gradiva. »Direktive so obvezni pravni akti, s katerimi morajo države evropske gospodarske skupnosti v določenem času uskladiti svoje predpise, kar je v nekaterih primerih lahko tudi zelo boleče, sploh kadar se nacionalna zakonodaja radikalno razlikuje od direk- tiv.« (Bahor, 2002) Direktive določajo cilje oz. rezultate, ki jih morajo posamezne države doseči na nacionalni ravni. Način, na katerega bo cilj dosežen (torej metode, zakono- daja, pravilniki in celo oblike zahtevanih ciljev), je prepuščen državi sami. Direktive postavljajo minimalne standarde, vendar omogočajo tudi uvedbo strožjih meril od predpisanih. Poglavitni namen te Direktive je ločiti med pravico dajanja v najem ter pravico do posojanja, pri čemer je pogoj, da je slednja na voljo javnosti. Obe pravici ima za izključni pravici avtorja, kar pomeni, da o posojanju in dajanju v najem načelo- ma odloča avtor, vendar državam članicam dopušča možnost, da lahko iz kulturnih ali drugih razlogov odstopijo od izključne pravice pri izposoji in jo zmanjšajo oz. spreme- nijo na pravico do nadomestila. Možnost avtorjev, da prepovejo izposojo svojih knjig v knjižnicah, bi omejevala enakopraven dostop do informacij. Država torej lahko s kritjem javnega interesa (npr. prosti dostop do informacij prek knjižnične mreže) izniči avtorjevo pravico do dovoljenja ali prepovedi posojanja njegovih del pod pogojem, da mu je za tovrstno rabo dana odškodnina ali nadomestilo za uporabo avtorskega dela. Direktiva vzpostavlja avtorskopravni okvir za prepoznavanje pravice do posoja- nja v državah članicah za avtorje in druge imetnike avtorskih pravic. Tako naj bi bili po Direktivi do pravice do knjižničnega nadomestila upravičeni tudi imetniki sorodnih