URN_NBN_SI_doc-PDF4PMQQ

149 T. Kalan, P. Južnič: Novejše knjižnične stavbe v Sloveniji , 145–161 Knjižnica, 59 (2015) 1–2 Izredno zanimiv in v to problematiko usmerjen je tudi LIBER Architecture Group (LAG) – Arhitekturna skupina LIBER (1971), ki je posvečen izmenjavi izkušenj med bibliotekarji in arhitekti ter seznanjanju z novimi projekti ter smernicami v načrtovanju in prenovi knjižnic na strokovnem nivoju. LAG organizira tudi bienalne seminarje, ki vključujejo oglede novih knjižničnih stavb, zbira podatke ter pripravlja gradivo, ki je prosto dosto- pno na njihovi spletni strani. V tuji literaturi je tudi veliko več člankov, ki se ukvarjajo s knjižničnimi prostori z raz- ličnih zornih kotov. Zanemarljiva pa ni niti vrsta člankov in publikacij, ki se ukvarjajo s posebnimi problematikami, vse od zelo priljubljene ekološke oz. »zelene« arhitekture (Miller, 2010) pa do tehničnih vprašanj, kot je izbira višine stropa in vpliva tega vidika arhitekture na uporabnika (Meyers-Levi in Zhu, 2007). Velik interes za knjižnične zgradbe v zadnjih letih – zanimanje, ki se lahko primerja s tistim, ki je zanje vladal v času najbolj intenzivne gradnje pred desetletji – poudarja an- gleški raziskovalec zgodovine knjižničarstva A. Black (2011). To predstavlja obnovljen interes in pomen knjižnice kot »javnega prostora« (Goulding, 2007, 47–8) prav v času informacijske družbe in digitalnih knjižnic. Drugi (Mainka et al., 2013) opozarjajo, da ima sodobna knjižnica dve temeljni (novi) nalogi: (1)  dostop do e-virov, med katerimi so tudi referenčne storitve in komunikacija z uporabniki prek socialnih medijev in (2)  zagotavljanje prostorov za srečanja, učenje in delo ter posebnih prostorov pred- vsem za otroke in druge skupine uporabnikov v stavbi. Zadnje raziskave v Skandinaviji kažejo, da približno polovica uporabnikov, ki obišče knjižnico, tega ne stori zato, da bi si izposodila knjige, temveč uporablja knjižnične prostore za druge dejavnosti (Aabo in Audunson, 2012). Prav zaradi tega se knjižnic ne gradi, kot se jih je včasih, in tisto, kar se je o gradnji pisalo še pred relativno kratkim časom, danes v veliki meri ni več uporabno. Razlogov za pomanjkanje slovenske literature na to temo je verjetno več. Eden pomemb- nejših je verjetno ta, da večina bibliotekarjev, ki se sreča z vprašanjem gradnje nove knjiž- nice, to doživi le enkrat, medtem ko v tujini obstajajo bibliotekarji, ki se specializirajo za ustvarjanje novih stavb in o tem, seveda, tudi pišejo. Pa ne le bibliotekarji, obstajajo tudi arhitekturni biroji z enakim ciljem – na primer podjetje Leo A. Daly, ki se je specializiralo za knjižnične, izobraževalne in študijske projekte (Boone, 2002). Taka specializacija arhi- tektom omogoča, da se že vnaprej pripravijo na nekatere probleme, uporabljajo nekate- re preverjene rešitve in v stavbe integrirajo najnovejšo tehnologijo. V Sloveniji je tudi za arhitekte to velikokrat nova naloga in uspešnost projekta je odvisna od podatkov, ki jim jih posredujejo zaposleni v knjižnici, ter predstav, ki jih imajo kot uporabniki knjižnic.