URN_NBN_SI_doc-R1SJDG3A

Dularjeva Trepetajoča luč ter mladinski deli: Mojca Pokrajculja (koroška ljudska) in Lojzeta Zupanca Velikan Nenasit. Vse izdaje je lektoriral strokovni sodelavec založbe profesor Jože Dular. Leta 1945 je podjetje prenehalo delovati, 1948 pa tudi knjigar­ na, tedaj se je Jože Žužek zaposlil v Narodni in univerzitetni knjiž­ nici. Bilo je srečno naključje, da je knjižnica dobila široko izobraže­ nega knjigotrškega strokovnjaka in uglednega založniškega delavca hkrati. Znanje si je nabiral doma in na tujem. Za Žužka se je tako pričelo novo obdobje plodnega dela. Ko se je razgledal po hiši in se dodobra seznami predvsem z našim starej­ šim fondom, je ustanovil nabavni oddelek, katerega naloga je bila nakupovati in zamenjevati knjižne publikacije. Pod njegovim vod­ stvom se je oddelek razvil v sodobno službo za dopolnjevanje knjiž­ nega gradiva. Njegovo delo je postajalo čedalje bolj vidno in pomembno. Postal je eden najvidnejših delavcev Narodne in univerzitetne knjiž­ nice. Bil je prvi, ki je sistematično začel iskati slovensko knjigo doma in v tujini. V pridobivanju knjižnega gradiva, domačega in tujega, gre Jožetu Žužku izredna zasluga. Njegovo delo je bilo čutiti povsod; bil je aktiven v najožji stro­ ki, v bibliotekarskem društvu in v samoupravnih organih. Predaval je na prvem slovenskem knjižničarskem tečaju, pisal članke v re­ vijo Knjižnica (o nabavi publikacij v znanstvenih knjižnicah, o med­ narodni zamenjavi publikacij in o dvojnicah v znanstveni knjižni­ ci — kako se jim izognemo) ter skrbel po tehnični plati za vse stro­ kovne publikacije, ki jih je izdala Narodna in univerzitetna knjiž­ nica. Bil je med drugim predsednik Upravnega odbora, kasneje prvi predsednik knjižničnega sveta NUK in še večkrat v naslednjem obdobju. Kot založnik in knjigarnar je imel dosti stikov s pomemb­ nimi Slovenci in se z njimi dopisoval. Precej te korespondence je podaril ali pridobil za rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice. Za svoje delo je bil Jože Žužek tudi odlikovan. Leta 1971 je prejel najvišje bibliotekarsko odličje — Čopovo diplomo. Jože Žužek je bil dober človek. Izjemna obzirnost in tenak čut za sočloveka sta ga dvigala nad vse nas. Znal je poslušati — poslu­ šati s srcem. Zato smo se tako radi zatekali k njemu, nekateri smo ga imeli kot očeta. Ko smo mladi prihajali v hišo, smo imeli srečo, da smo naleteli nanj, prav zaradi njega smo vzljubili hišo, tako za­ nosno je znal pripovedovati o nalogah in pomembnosti narodne knjižnice. Slovenski slikar Rihard Jakopič je nekoč zapisal, da je 242 K njlžnicn 20(19B2)3-4