URN_NBN_SI_doc-R8O8SKFN

547 Prof. dr. Danilo Viher – pedagog in pesnik altruist, širokih obzorij, klasično načitan, polihistor, poliglot, glasbeni entuziast, moj- ster violine, vnet ljubitelj šaha in vztrajen pohodnik. Občudovan ljudskošolski učitelj širokega formata in bogatih znanj, kakršnih danes ni več! Naju so družili pohodništvo, predvsem po goričkem svetu Prekmurja, šah, poglobljeni pedagoški in literarni po- govori in izjemna prijateljska naklonjenost starejšega stanovskega tovariša do učitelja začetnika. Med prvimi je postal naravni sooblikovalec moje osebnosti v vajeniških letih mojega učiteljevanja. Ob njem sem se pedagoško »likal«, notranje oblikoval in osebnostno zorel. Veli- ko mi je pripovedoval o bratu Danilu in njegovi življenjski odisejadi. Odstrl mi je pot do pedagoga-humanista Danila Viherja in vtisnil sem si ga trajno v mojo pedagoško zavest. Vse od takrat sem ostal vztrajen in zvedav potohodec po Viherjevi pedagoški in literarni poljani. V sproščeno kramljajočem pogovoru z mojim velikim pedagoškim vzornikom Gustavom Šilihom je besedovanje naneslo na Danila Viherja, ki je bil njegov dijak na mariborskem učiteljišču. Kar veliko, zanimivo in slikovito je pripovedoval o njem. Živo se je spominjal bistrega, široko razgledanega, jezikovno kultiviranega, odločnega in vsestransko angažiranega dijaka, ki je veliko obetal in kasneje tudi udejanjal Šili- hova velika pričakovanja. Njegov dijak iz predvojnih let mu je ostal v najžlahtnejšem spominu in zelo ponosen je bil nanj. Danilo Viher je bil sodobnik plejade eminentnih slovenskih pedagogov Gogala, Schmidta, Šegulove, Šiliha in Žlebnika. Čeprav je živel in pedagoško deloval zunaj Slovenije, je vseskozi bil in ostal velik slovenski domoljub. S svojim pedagoškim remek delom se je trajno vtisnil tudi v slovensko pedagoško zavest in v slovensko pedagoško zgodovinopisje. Življenjski lok prof. dr. Danila Viherja je vpet med letnici 1912 in 1971. Rojen je 4. januarja 1912 v Bovcu, v številčni družini Martina, sodnega uradnika, in Ma- rije, rojene Karbič. Po težki prometni nesreči v Vrbi na Gorenjskem, kamor je letno prihajal in obiskoval njemu ljubo slovensko kulturno svetišče, slovenski Parnas – Pre- šernovo rojstno hišo – , je v devetinpetdesetem letu starosti 21. avgusta 1971 umrl v bolnišnici na Jesenicah. Pokopan je na Žalah v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno, v času najhujše in dolgotrajne soške fronte, so Viher- jevo družino evakuirali iz Bovca sprva v Ormož (Pavlovski Vrh pri Ormožu je rojstni kraj očeta) in kasneje v Bruck na Leiti (jvz. Dunaja, Avstrija). V opustošeni Bovec se je družina vrnila leta 1918. Zaradi grozeče naraščajočega fašizma v Italiji in nenehnega velikega političnega pritiska na narodno zavedne Slovence na Primorskem, so mnoge primorske družine emigrirale v Jugoslavijo. Veliko prebeglih družin se je za stalno naselilo v Mariboru in okolici, med njimi leta 1923 Viherjeva družina. V svoji pesmi Zagrenjena mladost (Ce- ste svobode, str. 9) je Viher nostalgično povzel tedanji čas in spomine: Imel enajst sem let ,/ ko moral zapustiti / sem moj obsoški svet .// Ko lepil sem lepake / skrivaj na mariborske hiše / o bazoviških žrtvah / … Viher je osnovno šolo končal v Bovcu, v Mariboru je bil v letih 1924–28 odličen dijak nižjih razredov klasične gimnazije in v letih 1928–33 dijak učiteljišča; maturiral je