URN_NBN_SI_doc-XDB5U7BW

154 Šolska kronika • 1–2 • 2014 je bilo v Hrvatskem školskem muzeju, kjer je bil tudi odgovorni in tehnični urednik, višji kustos Branko Pleše. Skupaj so ga izdajali Hrvatski školski muzej, Pedagoški mu- zej v Beogradu in Slovenski šolski muzej, glavni urednik je bil dr. Dragutin Franković, direktor Jugoslovanskega zavoda za preučevanje šolskih in prosvetnih vprašanj v Be- ogradu. V uredniškem odboru so bili poleg njega in odgovornega urednika še dr. Mihajlo Ogrizović, docent na Filozofski fakulteti v Zagrebu, France Ostanek, direktor Slovenskega šolskega muzeja v Ljubljani, in Bora Aksentijević, direktor Pedagoškega muzeja v Beogradu. Zbornik je imel 312 strani, v njem je sodelovalo 16 avtorjev. Rubrike so bile: »Članci i rasprave, Manji prilozi, Iz rada školskih muzeja, Prikazi i kritike, Bibliografija.« V uvodu je glavni urednik pojasnil, zakaj so pričeli izdajati zbornik in kakšen namen ima. Zgodovina pedagogike je pri nas slabo razvita, šele v zadnjih letih se je povečalo zanimanje zanjo. V Jugoslaviji sta bili tedaj dve katedri za zgodovino pedago- gike in trije šolski muzeji. Ideja za izdajo zbornika je bila sprožena v Zvezi pedagoških društev, sekcija šolskih muzejev pa je na iniciativo Hrvaškega šolskega muzeja omo- gočila, da vsi trije šolski muzeji začno izdajati zbornik. Naloga zbornika je odkrivati zgodovinsko gradivo in ga obdelovati, dvigati raven prispevkov in pridobivati nove sodelavce. Cilj vsega tega dela pa je izdati zgodovino pedagogike jugoslovanskih naro- dov. V uvodu urednik optimistično sklene, da bo zbornik sprva izhajal enkrat letno, nato dvakrat ali celo večkrat. Med članki in razpravami je najdaljši slovenski prispevek dr. Vlada Schmidta, rednega profesorja na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njegov naslov je Šolstvo na Slo- venskem v buržoazno-demokratični revoluciji (1848–1851). V teh letih so nastale v šolstvu številne spremembe. Pedagogi so sestavili Osnutek temeljnih načel javne- ga pouka v Avstriji. Ta je predvidel enotno osnovno šolo, osemrazredno gimnazijo z maturo, meščanske šole in realke. Za učitelje je bil predpisan pedagoški tečaj, sprva je bil dvoleten, nato trileten. Za tem so bila obdelana še naslednja poglavja: Odnos med državo in cerkvijo pri vodstvu šol, Učiteljstvo, Slovenščina v šolah, Gimnazije in realke in Univerza v Ljubljani. Učitelji so v tem obdobju imeli mesečna zborovanja, na katerih so razpravljali o didaktičnih in vzgojnih vprašanjih. Izhajati je začel tudi prvi slovenski pedagoški časopis Šolski prijatel. Dobili smo tudi prve slovenske gimnazijske učbenike, univerze v Ljubljani pa kljub prizadevanjem takrat še ni uspelo ustanoviti. Tomo Žalac, direktor šole za splošno izobrazbo delavcev v Zagrebu, je napi- sal članek »1943. godina – značajna za razvitak školstva i prosvjete na oslobođenem području Hrvatske.« Že leta 1942 je bil velik del Hrvaške osvobojen, središče je bilo mesto Slunj in že takrat so bile ustanovljene prve šole, ki so delovale v slabih razme- rah. V letu 1943 so bile izvedene volitve za narodnoosvobodilne odbore, ustanovljen je bil najvišji politični organ ZAVNOH (Zemaljsko antifašističko viječe narodnog oslobođenja Hrvatske), kjer je bil tudi prosvetni odbor. Ta je izdal Napotke za kultur- no-prosvetno delo, kjer so navedene vrste šol, pravilnik, program in predmetnik teh šol. Uvedeni so bili tudi učiteljski tečaji, na katerih so izobraževali učiteljstvo. Že v letu 1943 je bilo organizirano 24 takih tečajev. Izšle so tudi nekatere pedagoške razprave, od učbenikov pa predvsem začetnice. Po osvoboditvi se je delo na področju šolstva nadaljevalo na tej podlagi.