URN_NBN_SI_doc-YHPITH5N

164 Šolska kronika • 1–2 • 2018 aproksimacij, se je ukvarjal še v začetku petdesetih let med svojimi večkratni- mi krajšimi študijskimi obiski v Parizu. Drugi vrhunec se je zgodil potem, ko je sredi 50. let Vidav, tedaj že redni profesor, začel raziskovati funkcionalno anali- zo, tedaj še mlado in obetavno matematično disciplino. Razprava Eine metrische Kennzeichnung der selbstajungierten Operatoren , objavljena leta 1956 v ugledni mednarodni reviji Mathematische Zeitschrift , mu je prinesla mednarodno slavo in prodor v sam svetovni vrh raziskovalcev tega področja. Danes velja za enega od utemeljiteljev teorije t. i. C*-algeber, posebnega področja funkcionalne analize, o čemer je napisal okrog dvajset znanstvenih člankov. S tem svojim delom si je zaslužil akademsko čast: leta 1958 je postal izredni in leta 1962 redni član SAZU. Tretji vrhunec pa je povezan z uporabo funkcionalne analize v fiziki, predvsem pri reševanju linearne Boltzmannove enačbe v transportni teoriji nevtronov. Za svoje raziskave na tem področju je leta 1970 prejel Kidričevo nagrado, takrat naj- višje republiško znanstveno priznanje. Profesorja Vidava lahko upravičeno štejemo za začetnika in utemeljite- lja tudi v svetu cenjene slovenske matematične šole. Kot raziskovalec, učitelj in mentor je namreč vzgojil številne naslednike, od katerih so danes nekateri med vodilnimi v svetu na svojem področju. Profesor Vidav ni bil le pomemben znanstvenik, ampak tudi zelo spoštovan profesor. Veliko časa je posvetil pedagoškemu delu; zaradi pomanjkanja uspo- sobljenih učiteljev je moral v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih sam predavati različne predmete ter izpraševati množico študentov. Naravoslovcem in tehnikom je do leta 1961 predaval osnove matematike, študentom matematike pa vso svojo kariero zelo različne matematične predmete s področja geometrije, analize in algebre. Učil je tako rekoč vse današnje starejše slovenske matematike. Bil je izvrsten predavatelj, ki ga je bilo užitek poslušati. Vedno je predaval na pamet, brez pisnih pripomočkov. Za študente je sestavil več učbenikov. V prvi vrsti je treba omeniti njegovo Višjo matematiko v dveh delih (1949 in 1951), ki je bila prvi slovenski učbenik visokošolske matematike in so ga uporabljali tudi vsi drugi, ki so pri svojem delu potrebovali matematiko: zanjo je leta 1952 prejel Prešernovo nagrado. Poleg tega je napisal npr. še danes moderno in zelo uporabno Algebro (1972), pa Afino in projektivno geometrijo (1981), Dife- rencialno geometrijo (1989) ter monografijo Eliptične krivulje in eliptične funkcije (1991). Na ljubljanski univerzi je bil mentor skoraj sto diplomantom in magi- strantom ter šestnajstim doktorandom. Že sredi petdesetih let 20. stoletja je začel prevzemati nekatere odgovorne, tudi vodilne funkcije. Bil je npr. dekan nekdanje Naravoslovne fakultete, kasneje nekaj let vodja matematičnega dela raziskovalnega Inštituta za matematiko, fizi- ko in mehaniko, predvsem pa dolga leta vodja odseka za matematiko na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Izkazal se je zlasti kot organizator in ustanovitelj novih smeri matematičnega študija. Pod njegovim vodstvom so bile izvedene ve- čje reforme študija, kot sta bili npr. uvedba programa tehniške matematike leta 1960 in podiplomskega študija teoretične matematike leta 1971. Na slednjem je bil vodja in glavni predavatelj; za podiplomske študente je napisal nekaj pomemb-