logo
išči
išči tudi po celotnem besedilu
Epošta:
Geslo:
Prijava
Vaša knjižna polica je prazna.
   
 
SLAČENJE
Avtor(ji): Boro Kostanek
Vir: Sodobnost (1963-), 1970, letnik 18, številka 8/9
Izvor: Kulturno-umetniško društvo SODOBNOST INTERNATIONAL

0 / 0
Dve pesmi
867
SLA�ENJE
(odlomek)
Boro Kostanek
B or o Kostanek, s pra�vim imenom Florian Lipusch, je bil rojen leta 1937 v Lobniku pri �e�lezni Kaplji kot sin gozdnega de�lavca. Vojno, �eprav se majhen ot�rok, je do�ivel v vsej njeni grozovi-tosti: v nem�kem koncentracijskem tabori��u so mu ubili mater. Kostanek je do�tudiral za u�itelja, zdaj pou�uje na �oli v Rem�eniku pri �elezni Kapli. Vse od �asa �tudija na u�itelji��u, ko je za�el tudi pisati, je ostal zelo aktiven v kulturnem in dru�benem �ivljenju na Koro�kem. Po�membno delo je opravil, in ga �e opravlja, kot urednik literarne revije Mla�dje (doslej je iz�lo devet �tevilk), okrog katere se je zbrala pomembna in delovna skupina mladih slovenskih koro�kih intelektualcev. Ve� prispevkov iz kulturnega in dru�beno politi�nega �ivljenja slovenskega �ivlja na Koro��kem je Kostanek, Florijan Lipusch, objavil tudi v na�i reviji. S samostojno
Boro Kostanek
868
knjigo proze se je avtor predstavil �ir�i slovenski javnosti �e pred �estimi leti, ko so pri Dr�avni zalo�bi Slovenije iz�le njegove �rtice mimogrede. Zdaj kon�uje avtor dalj�i prozni tekst, iz katerega smo dve poglavji izbrali za pri�ujo�o �tevilko na�e revije.
Pohi�tvo v podstre�nici je bilo zvo�eno, po�eno, veglasto in je bilo treba posebne previdnosti, kadar je obratovalo. Miza z ukrivljenimi stegni in dvema stoloma je zahtevala osrednje mesto v sobi in ga je tudi zavzemala vzdol� dalj�e stene. Ta stena je kos vogla odstopila kav�u. Omara za obleko in toaletna mizica sta si delili prostor desno in levo od duri. Stena na zahodni strani je od��enila sobi nekaj kvadratnih metrov in ji v prerezu dala obliko neenakomernega trapeza. Za strop je ostal le ozek, starikavo pobarvan pas. Stene, ki jih ni zakrivalo pohi�tvo, so gostile nekaj cvetli�nih loncev, nekaj risb v razli�nih tehnikah, slikarije s tiho�itji, dva, tri izdelke �enskega ro�nega dela, za ma�ilo pa izrezke iz �asopisov in modnih revij. Vise�i zid je pisano polepljenim in oblo�enim stenam prispeval belino. Zaradi obilne po�evnosti te stene je ostala malta vso dobo neomade�evana, noben risalni �eblji�ek �e ni zavrtal luknjice v njene blazinice; nobeno lepilo �e ni nastavilo obnjo svojih priseskov. Ni �uda, da je malta skrbno, skoraj ljubosumno negovala svojo beloto in grozila s svojim devi�tvom. Ni si mogo�e zamisliti ni� bolj smiselnega, kot ob tej mansardni steni na�mestiti le�i��e. Ne samo z no�no omarico nelo�ljivo zdru�ena postelja, temve� vsi predmeti so bili kar se da prakti�no in smotrno razvr��eni, vendar kak�nega osebnega lica in razpolo�enja niso mogli izsiliti iz prostora. Razen nje same ga ni�esar v sobi ni spominjalo nanjo.
Podstre�nica je bila poceni in je to brezdvomno tudi zaslu�ila. Sode� po zavesah in zlajnanem pohi�tvu, bi morala biti zastonj. Mrta nikakor ni presenetila ali razo�arala, ker se mu �e sanjalo ni, kak�na naj bo dekli�ka soba. Vse dotlej si je ni mogel predstavljati. �e malo ga ni dra�ila ali mu budila radovednosti, zdela se mu je postranska re�, o njej si doslej ni ustvarjal mnenja. Zdaj pa, ko je prestopil njen prag, je moral ugotoviti, da ga vtis o tem prostoru huje zaposluje kot Nini. Mogo�e je za ta vtis po�skrbelo to, da v tej sobi ni �ivel neki tuj, neznan �lovek, nekdo izmed tistih, temve� Nini. Zato so se ga vse te navidezno obrobne okoli��ine morale dotikati. Bil jim je dol�an toliko pozornosti, kolikor je �util vezi do svoje deklice. Morda se je za tem vtisom skrivala le zadrega, ki nastane, ko �lovek nastopi docela novo obdobje svojega �ivljenja.
�e je na zahodni steni prezrl napako, namre� njeno po�evno padanje v prostor, so se mu edino stene zdele v redu in celo prikupne ��� in to je bilo vsaj nekaj, kar je upravi�evalo razmeroma visoko najemnino, ki jo je pla�evala debeli najemodajalki pod pogojem, da ne bo sprejemala mo�kih obiskov. Mrt je bil brezdvomno bitje mo�kega spola. Le v pridnem za-vodarju se je moglo nabrati toliko poguma, da je podvomil o zveli�avnosti in celo o zakoniti naravi �enskih odredb ter je kon�no velikodu�no prezrl nevo��ljivo navodilo.
Sla�enje
869
Drugo izkustvo je bilo, da se je med temi zidovi takoj udoma�il. Lastil si je nagnjenje do teh predmetov, ki so stali, viseli, sloneli ali le�ali v sobi, �eprav �e nikoli ni imel opravka z njimi. Ko sta vstopila, jima je udaril v obraz zrak, ki so ga celo popoldne bi�ali son�ni �arki. Ne da bi se bil brigal za vtise, s katerimi ga je njena soba ob prvem obisku morala bogato obdarovati, ali se zmenil za za�udene Ninine o�i, ki so v tem tre�nutku pri�akovale kaj drugega, se je spoprijel z oknom in ga med drge�tanjem �ip kon�no premagal. Kar je planilo v sobo, tudi ni bilo najbolj sve�e in pomirljivo, vendar je pregnalo zatohli in tepeni zrak in se blago�dejno razlezlo po pohi�tvu. Nini se je vklju�ila v nekak samoupravni�ki postopek, ki jo je vso vpijal in mu jo bo, tako je upal, vsaj toliko �asa odmaknil, da se razgleda na novem kraju. Butnilo je nanj o�itno preve� slik hkrati, tako da jim na mah ni bil kos. Kje se naj loti, kako naj jih za�ne prebavljati. Naslonil se je na okensko polico, medtem ko je mimo njegovih u�es v sobo prihajal bolj�i zrak, nazadnje pa se je posvetil oknu ter vsem prizorom, ki jih je okno spro�ilo pred njegovimi �utili.
Zavesi sta se usipali od zastornice nizdol na njegov tilnik in se tam precepih v dva curka. Blago se je mastno dotikalo ko�e. Zdelo se mu je, da guzata dve mrzli sablji svoji rezili ob njegov vrat. To ga je okrepilo v prepri�anju, da sta odviseli �e rodove pred tem oknom, in ga seznanilo z odurnostjo: isti del blaga, ki se zdaj dotika njegovega vratu, se je prej dotikal drugih, to je vratov vseh prednikov, ki so kadarkoli stanovali v tej sobi. Vsa jutra in vse ve�ere so prijemali za zavese na istem koncu kot zdaj on. Za�etka, v polni mo�i najbolj�ih let, so grabili zanje malo vi�je. Ko pa jim je starost zgrban�ila hrbet, ukrivila noge in izsesala roke, od tedaj naprej pa so prijemali za zavese vedno ni�e in ni�e, dokler niso upadli tako nizko, da zaves sploh niso ve� dosegali. Od tedaj naprej so jih vla�ili s svojimi pe�ajo�imi o�mi in si jih kon�no potegnili �isto k sebi, skoraj pre�dale� k sebi, namre� za vselej pred zenice. Niso se mogli lo�iti od njih, postale so del njihove biti. Kot marljive �ebele so nanosile vanje vlage iz vseh �ivljenjskih dob. Kljub temu da Mrt �e nikdar prej ni bil tako blizu izviru �ivljenja in �e nikdar prej ni tako mo�no bruhala iz njega sla po �ivljenju, se ni mogel ubraniti spominov na minljivost.
Hi�ne strehe so priti��ale svoje sive grebene tik pod njegovo okno. Ce bi bil stegnil roko, bi se jih bil moral dotakniti. Modro, sivo in rde�e se je pokajalo iz dimnikov, visoko nad strehami so roji komarjev in muh brusili svoja �ela. �isto spodaj se je pogrezala cesta, ki so jo pozni potniki s hitrimi koraki sekali na drobne konce. Od zgoraj se je videlo, kot bi se pomikali proti skednju kupi otave, kakr�ni so preno�evali ob se�i na do�ma�em travniku. Mrak je �rl svetlobo in se odebelil. Drevesa so dvigala svoja brezdelna ramena v mlado no�. Na planjavi med hi�ami so zidarji in �erjavi gradili veliko stavbo. �erjav je dvigal traverze, gradbene plo��e in kadi betona visoko nad pomole. Razriva� se je ustavil, in malo za njim je tudi �erjav poveznil svoje �elezne roke, cement je umolknil, avtomobili delavcev so odka�ljali z gradbi��a.
56 Sodobnost
Boro Kostanek
870
Za svojim hrbtom je zasledil Ninine samoupravljalne korake, podvr�ene gospodinjskemu posluhu. Pre�kali so sobo zdaj iz te zdaj iz one smeri, jo nasko�ili od spredaj in od zadaj, urinih tu in tam kratek premor�ek, ki ga je izkoristila napovedovalka v radiu, se v�asih pojavili tik za njegovim hrbtom in potem navrgli novo brazdo, ki se je oddaljevala od njegovega hrbta v �e neodkrite kote. Ugibal je njene kretnje, ne da bi jim bil mogel priti do dna; zasledoval je poslovanje kuhinjske posode, pa je sredi poti zgubil sled. Ni si mogel razlo�iti, s �im se zamuja sredi tega zanikrnega pohi�tva. On je svoje opravke v omari, pri umivalniku, pri mizi skr�il na najkraj�i �as in jih opravljal v najbolj nerodovitnih urah. Odlo�il je to, segel po onem, premaknil tretje in se ognil �etrtemu, ne da bi bil nastal vtis kak�nega redoljubja ali prizadetosti. Ti opravki ga niso zadr�evali, ostajali so povsem na povr�ju, tako da se jih ni niti zavedal. Nje pa so se nenasitno polastili, jo zasedli in ji pili delo iz rok.
Dr�i, da se je med temi stenami hitro zna�el, se bolj kot za silo pri�lagodil in dobil oseben, skoraj doma� stik z njimi. Dr�i pa tudi, da je bila podstre�nica in vsa njena �iva in predmetna vsebina neprera�unljiva. Bila je na mo� vsakdanja in banalna, proti pri�akovanju naivna, prav ni� ni bila razburljiva. Otipljivo se je razlikovala od tiste prebrisane, zapeljive in nasilne, ki mu jo je sestavil um in mu jo je naslikala domi�ljija. Obveljala so merila, ki z zavodom niso vzdr�ala nobene primerjave in niso imela nobene zveze z njim. Njegove zavodni�ke in obenem idealne predstave so se razbile in ni ostalo niti toliko, kolikor ostane od po�enega milnega me�hur�ka. Moral se je za vrsto klinov pomakniti z lestve, da je stal na resni�nih tleh. Ni se dalje ubadal s svojim povratkom iz medenih oblakov, temve� je upal, da se ga bodo polastile zdrave sile, kadar bo to potrebno. Veroval je v neizkopana gonila v sebi, ki ga bodo v pravem trenutku prebistvila. To, da je bil v njeni sobi, je zadostovalo. Spremenjenja si je iskrivo �elel, �e ve�, s tem namenom se je sklenil ujeti v najbolj skrivnostno mre�o. Za to je tvegal ve�, kot se mu je moglo zdeti. Hotel je nevarnost in jo tako vztrajno iskal, da se mu ni mogla upirati. Bil ji je vedno bli�e. Ko je �e za�util njeno sapo na licih, je �e vedno ni odnehal izzivati.
Strehe, ki so mu malo prej valile sVoje umazane dimnike pod nos, so se umaknile. Odprle so pogled na velikansko mravlji��e, ki se je, od �u�el�jih lu�k spikano, razprostiralo na vse strani. Ti drobni svetlobni piki so zdaj spreminjali ne�teto delavnic, liftov, kleti; avtobusnih postaj, kuhinj, golfi��; hodnikov, balkonov, strani��; scalnic, prodajaln, kinov; cerkva, tiskarn, bordelov; �akalnic, skladi��, gara�; kavarn, bolnic, �agradov; klavnic, ve�, dvoran; stopni��, skednjev, ropotarnic; uradov, spalnic, grobi��; bencinskih �rpalk, podstre�ij, ka��; vse to so piki spreminjali v eno samo oteklino. Njegove o�i so prodirale prek vseh teh izvr�kov �arodejne no�i v daljavo in se zgubljale v brezdomstvu. Krasi��e tem je utripalo, njegove ognje je trgal kr�. Otresalo se je zadnjih zadr�kov, ki so se upirali popolni sprostitvi. Mrt si je jasneje za�rtal svoj plen. Razko�atil je trebuh in zajel kresila. S pri�dr�anim dihom je �akal, kdaj bo kanila toplota od ko�e, kdaj mu bo srce
Sla�enje
871
naplodilo polno mero ljubezni, kdaj mu bo meh nakresil toliko isker, da se bo mogel dvigniti od okna.
Polno hudobnih u�itkov je bilo to �akanje. Vsak hip je lahko naraslo ali upadlo. Ker izid tega pri�akovanja kakor sploh najbli�ja prihodnost ni bila dojemljiva in je tudi ni bilo mogo�e slutiti, je bila napetost nezasli�ana. Zavod bi v tem trenutku svojega gojenca Mrta moral z isto silovitostjo za�vidati, s katero je Mrt zavod preziral. Dobro je vedel, da si te pravi�nosti zaman pri�akuje. Njegov zavod nikoli ni zavidal, kajti zavidati bi pomenilo vpri�o bolj�ega priznati lastne slabosti. V tem polo�aju tudi Mrt ni imel vzroka, da bi bil zavodu zavidal, pa� pa da ga je zani�eval. To no� si je mehkeje postlal. Njegovi zavodski kolegi so v teh hipih rastili svoje velike in mrzle postelje, bruhali predpisani spanec v spalno dvorano, sanjali izhode iz svojih skrbi in �elja, drnjohali ve�erjo iz svojih �elodcev. Kadar ni mogel hitro zaspati in ga je smr�anje prehitelo, takrat je bil obsojen, da ga je poslu�al. �im dalje se je pomikala no�, tem bolj �ivalsko se je drnjohanje stopnjevalo. Tiste no�i so mu pribli�ale gnuse in ga navdu�ile zanje. Goltal jih je vase, dokler ga ni premagala dremavica in je ob butanju nagnusne glasbe na u�esa klecnil pod odejo.
Najbr� so �e opazili blesk njegove nedotaknjene postelje, se zbrali ob vzno�ju, zbudili ravnatelja in ukrenili, kar je bilo v takem primeru potrebno. Predali so ga javni diskusiji, njegovo dejanje izro�ili ljudstvu, da ga je vzelo v kriti�en pretres. Jasno, da je ob takem razvoju zadeve postala sporna vsa njegova oskrba z vso zavodni�ko udobnostjo, ki jo je doslej neomejeno u�ival. Sporna je postala njegova prehrana, topla in mrzla teko�a voda, pranje in likanje perila, dober glas pri nunah, uporaba listov in revij v �italnici. Tvegal je klepet po sapi se stegujo�ih dobrotnikov, pomenke za svojim hrbtom in prste, ki bodo po�iljali kazalce za njim. Sprememba, ki je nepri�akovano postavila spalnico na glavo, je pu��ala vse mo�nosti od�prte. Ogro�ala je �e prav posebno njegove �ivljenjsko va�ne praskalne zmog�ljivosti. Izmed vseh drugih udarcev bi izgubo praskalnih darov najte�e prebolel. Ce bi mu usahnil ta nepogre�ljivi vir, bi to zape�atilo njegov dokon�en poraz. Njegova kariera bi bila uni�ena.
Dragoceno je moralo biti blago, da je zaradi njega vse to pustil vnemar in se vrgel v negotovost. Z varnega zavetja se je gologlav postavil na prepih, komodnost je zamenjal s preplahom. Njegov samovoljni izbruh bi bil lahko hkraten s kak�no naravno nesre�o. Ali bi se sesula podstre�na soba in ju pokopala v ru�evinah ali pa bi ga povozil avto. �e bi �e najhuj�e nezgode izostale, pa bi lahko padel po stopnicah in si zlomil kak ud. Ni� la�jega bi se mu ne moglo pripetiti, kot da bi se nabodel na suli�ast plot, ki je stra��arsko obkro�al zavodni�ko zemlji��e. Dvakrat ga bo moral preplezati: prvi�, ko se je napotil, in drugi�, ko se bo vra�al. Visel bo tam do jutra, dokler ga ne bodo zasa�ili kolegi, ki jim bo �e na te�� �elodec omogo�il prvo dobro delo. Prizana�ali mu bodo, ga ljubili in sovra�ili njegov greh. On pa, ta nehvale�ni mulec, ne bo vedel ceniti dobrot, kakor ni vedel ceniti tistih, ki so mu vsa leta visele v gol�o. Pocitral se bo na izkazano mu
56*
Boro Kostanek
872
milost. S pogledi mu bodo preganjali nesramnost in izdajstvo. Ogor�eno bodo odsko�ili, ko ga bo v podstre�nici izvr�eno dejanje izdalo njihovemu tanko nastrojenemu vohu. 2e samo njegova bli�ina bo ogro�ala njihove zavodske vrline. Vendar bi si Mrt tudi iz lastne uvidevnosti, iz privzgojene skrbi za red v hi�i nalo�il pokoro in jim pustil upanje, da so odkrili najve�ji �kandal zadnjih desetletij.
Nini je sre�al, ko je krotil svoj prosti �as v parku. Naletel je nanjo �isto slu�ajno in � kot se razume � proti svojemu prepri�anju. Okoli parka so se vrstile hi�e, med njimi in kupi listja so poganjale ceste in se motovilile okoli jesensko pobarvane mestne �etrti. Tisti dan so mu o�i u�le skozi park in se po prazni cesti spustile v tek. Prav tedaj, ko so tr�ile ob nedeljsko votle hi�e, so komaj sli�ni koraki za njegovim hrbtom spro�ili listje; zafrfotalo je in se za�elo periti. Mrt �e ni utegnil priklicati svojih o�i iz ulic, �e je �la mimo njega, sedla na prosto klop na drugem koncu parka in prekri�ala noge. Svetile so se kot noge rjave �rebice od �evljev gor do stegnov in nazaj proti �evljem. Proti svoji vzgojenosti se je odlo�il vztrajati, tako reko� za poizku�njo. Kot v najve� takih primerih se je prostovoljno vdal nagnjenju. Jabolko je viselo tako blizu, da se je bilo treba le stegniti in ga utrgati. Obetalo mu je obilico razuzdane so�nosti. Ponujalo se mu je toliko vitaminov, da je nemudoma sklenil za svoje zdravje nekaj storiti, vztrajati do kraja in postaviti zavodske �ednosti na preizku�njo. Vrhu tega ga je park, v katerem je posedal vedno na isti klopi, naravnost tiral do tega zaklju�ka. Mogo�e bi se drugod, v drugem mestnem predelu, �e zmenil ne zanjo. Ta park pa je bil njegov, prisvojil si ga je z ne�tevilnim pose�danjem pod njegovimi kostanji, zato je obiske tujih, novih ljudi vedno razumel kot neke vrste vlome v svoje lastni�tvo. Njegova stvar je bila, koga je izklju�il in s kom je lastni�tvo delil.
Dva de�ka sta jo ubirala skozi park, pobirala sta za Rde� kri�. Ko sta ga ugledala, sta pristopila in Mrt se je nemirne du�e poslovil od nekaj borbenih gro�ev. Naslednja in � tako je Mrt sklepal � najbr� zadnja �rtev de�kov je bila ona. Mrtu se je zdelo, da de�ka nista mogla lep�e kon�ati zbiralne akcije kot z njenim prispevkom. Pu�ica z rde�im kri�em je Mrta in njegovo divja�ino olaj�ala za nekaj novcev. To gotovo ni bilo ni� izrednega. Posebnost je bila v tem, da se je v njunem �ivljenju pojavilo prvi� in hkrati nekaj skupnega, kar je zagotovilo daljnose�ne posledice.
Sedela sta si nasproti. V pu�ici se ni nabiral samo denar, temve� tudi mrak. De�ka sta od�la, odnesla zbirko in jima pustila mrak. Z dreves so se usule prve zvezde v park. V hi�ah so �e potegovali spodobne zavese pred okna, na cestah so vozila vklopila lu�i. �as je priganjal, nekaj bi bilo treba ukreniti. Toda ni bolj nerodnega in dolgo�asnega �loveka na svetu, kot je prihodnji zaljubljenec. Skrbelo ga je, da bi jo opozoril nase, zraven pa ni mogel ustaviti ropotanja v prsih, ki se je moralo razlegati na oni kraj parka. Ni ga davila samo ta obnemoglost, temve� mu je bilo tudi jasno, da si je ne bo upal ogovoriti. Njegov skromni besedni zaklad, pri�lagojen docela druga�nim potrebam, ne bo vzdr�al tolik�nega �ustvenega
Sla�enje
873
navala in tolik�ne du�evne stiske. Besede, kot jih je mulil v zavodu, so bile za tako sre�anje brez vsake vrednosti. Mrt jih je poslal k vragu.
Namesto najbolj naravnega koraka, da bi se pobli�e spoznala, sta si na tihem, torej vsak pri sebi povedala imeni in si jih nau�ila na pamet. Njej je bilo ime Nini, zelo lahka in preprosta beseda: dvakrat ni, Nini. Potem ko sta si tako izmenjala imeni, se je razvil naslednji pogovor, ne�sli�en, brez besed, posami�no in na razdaljo parka, da bi se ne izdala drug drugemu.
�Ra�unal sem s teboj, da pride�. Pa si res ti�, je rekel.
�Spremenila sem se, nisi opazil tega. Vem, zdi se ti �udno, ko ti to pravim. Toda moral bi sam sklepati, da me ne bo. Sploh me ni tu�, je rekla.
�Seveda, pozabil sem, popolnoma pozabil. �e bi bil upo�teval tvoje �ivljenjske okoli��ine, bi bil moral res sam dognati, da te danes ne bo. Uverjen sem bil, ko se je oglasilo listje, da si pri�la. Zdaj vem, da nisi�, je rekel.
�Po telefonu si me klical v urad. Nini, si rekel. Da naj pridem danes, tako si rekel�, je rekla.
�Res je, tako sem rekel. Rekel sem, da mora� priti nocoj, ker je nedelja in se s ceste ne vidi v park, najbolje da pride� pozno zve�er. Pri�la si malo prej, ni� ne de. �la si za mojim hrbtom do one klopi in sedla. Prej pa si ro�ljala z listjem, ro�ljala tako natihoma, da nisem vedel, ali si ali nisi. In zdaj si tu. V hi�ah �e potegujejo zavese.. .�, je rekel.
�Vem, videla sem. Potegujejo zavese, kakor da bi sedela v parku in �akala, da bodo okna zave�ena�, je rekla.
�Ravnokar sta de�ka pobrala za Rde�i kri�, nala�� nocoj, oba sva darovala...�, je rekel.
�Pusti to, kaj se izmika� in obra�a� pogovor na Rde�i kri�. Z mojo ko�o si hotel nadi�aviti svojo, to je vse, mar ni res. To je poseben vonj, si rekel�, je rekla.
�To �e vedno trdim. Se spomni�, vselej nama je zmanjkovalo sape�, je rekel.
�To�no, meni je jemalo sapo. Proti koncu, ko nama je vzelo �e vso, si se odlo�il, da pojde��, je rekla.
�Tako je bilo, kakor pravi�, saj razume�, zavod. In potem sem res �el, moral sem se tako odlo�iti. Povedal sem samo besedico: zavod, in ti si vse razumela. Stopil sem mimo kostanjev na cesto, ti pa si ostala. Ko sem se obrnil za teboj in so te prsti iskali, te ni bilo ve�. Razblinila si se v tisti jesenski megli. Kmalu potem je za�elo de�iti...�, je rekel.
�Ne, sne�ilo je�, je rekla.
�Sne�ilo je, spomnim se. Prvi sneg je bil, topel, mehak in vesel sneg. Na klopeh ni bilo ve� mogo�e sedeti. Ker je sne�ilo. Tvoje o�i so potemnele in se odbijale od belih sne�ink�, je rekel.
�Kaj bi tisto. Sne�inke pa� padajo, venomer padajo�, je rekla.
Boro Kostanek
874
�Topile so se po nama, vsaka pol na tvojem licu, pol na mojem licu. Vsaka sne�inka tako. Si more� danes to predstavljati, to padanje radodarnih kosmi�ev po obeh hkrati. Kakor bi se drobtinila poga�a z velike kme�ke mize in vsaka drobtina kane vsakemu v usta. Vsaka se stopi pol meni pol pri tebi. Vsaka udari hkrati po obeh�, je rekel.
�Zdaj razumem. To je bil vzrok tvojih nedoslednih domnevanj, da bom danes mogo�e le pri�la. Ne, motil si se, res nisem mogla�, je rekla.
�Ko je �u�ljalo listje, sem vzel to za znamenje, da prihaja��, je rekel.
2e je spremljal Nini skozi park na cesto. Dve klopi sta si zakri�ali svoji samoti v deskasta obraza. Pokazali sta si beli zobovji in se opsovali. Mrt tega ni ve� sli�al, spremljal je Nini. Na koncu ceste je pozdravil, pozdrav nekajkrati ponovil. Toda nikjer ni bilo nikogar, ki bi mu bilo mogo�e kaj ponoviti ali ki bi ga mogel pospremiti.
Nad poslopji se je vla�ila temna go��av. Kdaj vmes je cumila vanjo medla svetloba, ki so jo spuhtele navzvi� uli�ne lu�i. V�asih so jo od spodaj o�vignila pozna tovorna vozila s svojimi svetlobnimi repi. Lu�i so se umi�kale v svoje pe�ke, da jih oko ni ve� dosegalo in je srepo zadelo ob zaprto pe��i��e. Mestni zidovi so se za�eli med seboj prekrivati. S skodlami, opeko in plo��ami krite strehe, s televizijskimi antenami obte�ene, ravne in vise�e, oglate, okrogle, podolgaste in o�pi�ene, take z dimniki in brez njih so se prelivale med seboj, petelini in strelovodi so poveznili grebene, parkirni prostori so se zrinili v ve�e in hodnike. Kratko re�eno: poslopja so pri-strigla svoje razteznosti. Mrt ni mogel ve� razlo�iti, kje je obti�al park z njegovo klopjo in kostanji. Tam doli nekje je mrknil med oazami kratkih svetlob, ki so selile svoj bali� skozi temo. Nekje tam doli, v bli�ini �elez�ni�kega kri�i��a, se je podnebje opazno �rnilo, ker se je polnilo s sajami, od tam je prihajal tudi dir jeklenih koles, tam nekje je moral samevati zavod. Potem je v kotlino, ki jo je Mrt osumil zavoda, potegnilo meglo. Mrt ni razlo�eval ni�esar ve�. Bilo je o�itno, da je mesto v tej uri zaprto. Zadnji ljudje so oblekli pi�ame, osna�ili zobe, si izprali grlo, otipali z je�zikom okus po poprovi meti, obesili brisa�e, prispevali na strani��u, spustili vodo, vklopili no�ne svetilke, se zaupah' �imnicam, sklenili s posteljnim drugom posebno pogodbo za preostali del no�i.
Spustil je zavesi, da sta planili vase in odsko�ili na njegovem tilniku. Njegov mali se je najavil in pove�al �tevilo prstov na 21. Pogosto so zavo-darji z namenom, da dose�ejo to �tevilo, spali v dvoje. V�asih so zado��ali tudi ro�ni napori. �eprav je Mrt po teh zavodskih izku�njah dobro poznal zahteve dodatnega prsta, so se mu ob tej pri�i zdele silno razko�ne. Za�imbe so za�ele s podvojeno ostrino vplivati, vkresil se je poper in zgostil svoje zublje v trebu�ni votlini. Tlelo je, ko da se odpirajo po vsem telesu raz-su�ene brente, ko da zijajo vse celice s svojimi odprtinami proti pu��avsko hudobnemu soncu. Ko�a se krasti, kraste se zajedajo vedno bolj �ivo v meso, medtem ko poper izganja s poprom poper in postaja suha poprasta bole�ina, ob njenih �krlatinah pa komaj �e poganjajo poslednji krvni jermeni.
Sla�enje
875
Ni se prebudila, ko je odhajal. Spala je v globino, skozi celo vrsto podov in stropov in preprog, skozi vsa nadstropja in kleti, skozi prst dol do koreninic drevja in �e dalje do rude je spala. Brez vsake slasti je ponudila svoj �ivot podzemskim �ilam srebra, �eleza in svinca. Gledal je njeno spanje, ki se je zajezilo za vekami, in pomislil, koliko mernikov greha se bo �e dalo izbiti iz njega. To�no je videl skozi trepalni�na polobro�a, da so za njenimi vekami kro�ili �rni vrani, se spu��ali naravnost proti rde�emu nebu, se tam nalezli ognja in z o�ganimi perutmi strmoglavili nazaj proti zemlji. Stegnil je roki in ko gore�i vrani niso zadeli obnje, se je zavedal svoje nedopovedljive samote. Ni vedel, kaj naj po�ne z mrtvimi vrani, ki so telebnili ob njegovem vzno�ju.
Po prstih jih je odnesel iz podstre�ne sobe in zdirjal z njimi �ez stop�nice. Na hodniku se je ustra�il svoje sence, ki je opona�ala padajo�e vrane in je povrhu �e nesramno kliknila. Skotalila se mu je pod noge in se za�motala med mrkanje ranega jutra. Na stopni��u so se odpirale duri, ljudje so stopali na hodnik, izza vogalov so se med �krtanje klju�avnic me�ali koraki. Mrt je stiskal mrtve vrane k sebi, dr�al �ez njihovo smrt svoje roke in se muzal mimo ljudi.
�Glejte ga, ubijalca vranov�, so pozdravili.
Spodaj na cesti je pravkar za�el poganjati nov dan. Ni �e utegnil zgotoviti svoje svetlobe, �e so jo zgodnji potniki lovili v svoje pla��e. Svetilke so bile �e pritrjene na drogovih in so �akale, da jih zamenja dnevna svetloba. Tam pa, kjer so bili drogovi �e tlak, so le�ale �e mo�ne krpe no�i. Zagnal se je med mestne ulice. V zavodu se �e niso prebujali. Odrinil je te�ka, okovana macesnova vrata in se stisnil skozi odprtino. Prepozno se je spomnil, da bi moral mrtve vrane polo�iti ob kak zid ali na kak prag ali v drevesno razsoho. Vsekakor bi se jih bil moral odkri�ati, preden se je vrnil v dom. Zdaj je bilo prepozno. Sku�al je nesli�no stopati skozi kamnito ve�o. Prav tedaj, ko se mu je zdelo, da stopa najti�e, je za�util roko na svojih ramenih. Vrani v Mrtovih rokah so zavri��ali.
4
Odhod iz dija�kega doma si je predstavljal veliko preprosteje, kot je bil v resnici. Lahko bi to poro�ilo o Mrtu izpadlo kraj�e in se omejilo na te�je dogodke, �e bi se ne bilo izkazalo, da so navidezno postranske re�i bile bistvene in najte�je. Zato jih ni mogo�e preiti in bodo prav te poro�ilo prvi� podalj�ale, drugi� obremenile. Vidite, lahko bi kratko rekli, da je doba, ki jo je Mrt pre�ivel v tej hi�i, �la h koncu, in stvar bi bila re�ena, poro�ilo bi bilo jedrnato, stvarno, zanimivo. V resnici pa doba, ki jo je Mrt opravil pod zavodsko streho, ni �la proti koncu, �e malo ni �la proti koncu, se niti ni prizadevala, da bi �la proti koncu, ni hotela iti proti koncu. Kaj to pove, iti proti koncu. Ni izklju�eno, da bo naro�nik tega poro�ila take izraze �rtal ali celotno poro�ilo zavrnil. Prav lahko se zgodi, da bo poiskal
Boro Kostanek
876
drugega, bolj zanesljivega poro�evalca, mene pa odslovil. Zdaj vidim, da mora biti poro�ilo zanesljivo, resni�no in dobro zasnovano. Ce bom pri�el ob vsakdanji kruh, si bom moral izbrati drug poklic, saj ni treba, da je poklic, lahko je tudi slu�ba. Mislim na to, da bi vozil tovornjake, prodajal kak�ne avtomate, zbiral �lane za kako dru�tvo. Tu bi se la�je ognil pomanjkljivostim in napakam. Doba je �la proti koncu, res ni�esar ne pomeni, in bi se mi v primeru, da bi vztrajal pri takem izra�anju, prav godilo, �e bi me �ef odstavil. Treba se mi je ozirati po �eljah in predstavah mojega predstojnika. Pri tem bi to sploh ne bilo te�ko, saj vidim, res, jaz sam vidim, da tako preprosta beseda ne zale�e, ne ustreza dejanskemu stanju, ne posname prave slike. Proti koncu gre leskovka, proti koncu gre steklenica, svin�nik, tele�fonski drog, medtem ko bi bilo isto trditi o potoku, o ro�i, o hodniku, o pete�linu, o masti �e vpra�ljivo. Svin�nik gre proti koncu, to �e, do tega ga lahko prisili�, nemogo�e pa je do tega prisiliti potok ali hodnik. Hodnik, potok, ro�o, petelina, mast lahko pregovori�, da se uklonijo in gredo proti koncu, �etudi se upirajo, proti koncu jih vendarle spravi�. Pri leskovki, steklenici, svin�niku, telefonskem drogu kaj takega ne bo uspelo. Vse to ni preprosto, kakor bi bilo �loveku drago. Drugi� ne bom ve� tvegal in jemal v gobec takih pen, ki se vsak hip lahko spremene v ni�.
Te�ave pri odhodu iz doma so se za�ele, �etudi �ef tega ne bo verjel, pri riti, zaradi nje se Mrtova doba ni hotela nagniti proti zatonu, niti se ni pripravljala na kaj takega. Plavala je na povr�ini, kakor ma��oba na juhi ali kakor pustni krapi v ma��obi, ni je bilo mogo�e spraviti iz tira. Vpila se je v les klopi in stolov, v vlakna desk, plo�� in brun, polo��ila je vse pred�mete, s katerih so nune-sna�ilke zaradi ve�nih obljub brisale prah, seveda jim je tudi prah s svoje strani odgovoril z ve�no obljubo. Poro�ilo se pri�bli�uje klju�nim ugotovitvam: Mrtova doba v zavodu je bila mastna zadeva. Ker se je vse to, kar je ko�a med potenjem izlo�ila, vpilo v les, tega ni bilo mogo�e zbrisati ali vzeti s seboj, �eprav je bila to najbolj osebna lastnina. Med tema dvema dejstvoma, namre� med dare�ljivostjo ko�e in sprejem�ljivostjo lesa, je bila zveza, kakr�na je med vzrokom in u�inkom. Prvo je pogojilo in povzro�ilo drugo, ker je ko�a izlo�ila pot, ga je les vpil vase, in narobe: ker ga je les vpil vase, ga je ko�a izlo�ila. Ker nosi �lovek najve� masti na riti, se rit najbolj poti, in narobe: ker se rit najbolj poti, nosi �lovek najve� masti na riti. �lovek pa ni samo rit, ni samo mast, temve� tudi kost, ko�a, kri. Vam je u�lo, da se vse to, kar je �lovek poleg tega, kar ni samo, pri�ne s k, kako �udovito. �lovek bi bil enotnej�i, ko bi se tudi drugi deli njegovega telesa pri�eli s k, pa no�ejo, se izmikajo, imajo svoje pomisleke. Prav je, da imajo svoje pomisleke in se no�ejo pri�eti vsi s k, to bi bila velika neumnost in �rkovno nasilstvo, in tu smo proti, proti �emu smo prav�zaprav, smo proti �rkovnemu nasilstvu, bomo videli, morda smo, glasujmo. Pro� z nasilstvom, pro� z njim, �e ni druga�e, s silo. Pri kosteh je druga�e, kosti ne zapu��ajo sledov po cerkvenih, u�ilni�kih in predavalni�kih klopeh, pa� pa zapu��ajo take klopi sledove na �love�kem telesu, tudi to je nasilje, glasujmo o njem. Ker mu svedrajo jame v komolce in kolena, ga zaznamu�jejo, in narobe: ker ga zaznamujejo, ker ga ho�ejo zaznamovati, mu svedrajo
Sla�enje
877
jame v komolce in kolena. Tukaj moram znova spomniti �efa na dve besedi, ki ozna�ujeta telesna dela in se pri�neta s k, to sta komolec in koleno. On mi je hvale�en za taka malenkostna opozorila. Medtem ko so jame brez prave vrednosti, ker so splo�ne in neizrazite, ne gre podcenjevati vrednosti luknje. So ljudje, ki se sramujejo luknje v riti in jo jemljejo za zlo, najbr� zato, ker se ne razumejo nanjo, ker so neobve��eni, niso na teko�em. Tu skozi se �lovek prazni, da se more po drugi poti spet napolniti, tu skozi izpu��a, posreduje in uni�uje, daje od sebe, odstopa, vetri, tu skozi poklanja in obdarja, se ena�i z zemljo, ki jo obdeluje ali ki ga tla�ani, tla�i, tli, kakor ho�ete. Ta luknja skrbi za zdravje, nje se dr�ite, nanjo se obrnite; njeno vplivno obmo�je ima svoje posebnosti, ki pa niso nevarne, ni samo organ za ugotavljanje zdravja, ni samo izhod za vse to, kar se je v �loveka vkrcalo, temve� je tudi eden redkih, samo z ene smeri dostopnih prehodov, kar pomeni, da imamo opraviti z zaprto mejo. Kot taka je luknja v riti ne-ovrgljivi dokaz za to, da je vsako zdru�evanje Evrope neuresni�ljivo, in se�veda tudi marsikaj drugega. Ker les ni samo trd, temve� tudi mehak in ga �eja kot suho gobo, posesa vso vlago iz ko�e, tak�en je les. Kaj ostane drugega, kot poriniti vstran zavodske deske tak�ne, kakr�ne so, napojene in najedene, in prdniti zadnji� po njih. Tak pezdec nekoliko omili vonj po kadilu, �egnani vodi, medeninastih sve�nikih in moljavih pleteninah, tak pezdec do neke mere nevtralizira zrak, ga razku�i in pozdravi. Z lahkoto se bo otresel hladnih zidov, betonskih tal in s slikami pokritega stropa. Ne, ne bo mogel bogve kaj odnesti s tega kraja, razen razku�en zrak, jame in luknje, nekaj dima in di�av, ki se jih je napila obleka in so se usedle na notranjih stenah nosnic, temeljit smrkelj jim bo napravil konec. Cica je imela luknjo tudi med nogami, ki je bila kajpak bolj podobna re�i ali raz�cepu, zakaj bi to ne smela biti, konec koncev pa je bila luknja. Mrt je v tistih letih �e razlo�eval med luknjo in jamo, vedel je tudi, �emu slu�i ena in �emu druga. Kadar je pospravljala mize ali jemala jedi iz dvigala, kadar je pometala hodnike ali �la po pozabljeno re�, ki je ni pozabila, so zavo-darji razumeli, �emu imajo tam nekaj ve� mesa, kjer ga je imela Cica nekaj manj. Znala je ob�evati s kuhinjsko posodo, imela je mozoljast obraz in mozoljaste ude, lepa ni bila ne obraz in ne v telo, ni� ne de, tako je idealno izpolnila nastavitvene pogoje v zavodu. Edino luknja se ni dala odpraviti, ho�e� no�e� so jo morali dopustiti z drugim vred. Lahko bi nastavili tudi mo�kega in se ognili luknji, to pa seveda podra�i in prinese vrsto drugih nev�e�nosti, takale ko�ica Cicine sorte je hodila na celi ravni ceneje. Ko bi ne nastavili Cice, bi si zavodarji luknjo predstavljali gotovo druga�e. Ker je zavod nastavil Cico, so si zavodarji luknjo predstavljali tako, kot so si jo predstavljali, in narobe: ker so si zavodarji predstavljali luknjo tako, kot so si jo predstavljali, je zavod nastavil Cico. Imela je toliko opravkov s posodo, dvigalom in pozabljenimi re�mi, ki jih ni pozabila, da zavodarjev za�etka ni razumela. Dober ve�er, greste spat, lahko no�, grem spat. Za�eli so jo obve��ati in pou�evati, naukom so nadodali �e napotke in pripomo�ke. Dober ve�er, greste spat, dober ve�er, grem spat. Zavodarji so pomno�ili, strnili, stisnili pouk. Dober ve�er, greste spat, dober ve�er, ne �e. Zdaj je
Boro Kostanek
878
Cica razumela, jih preskrbela z nekaj novimi izku�njami in odlo�ilno vpli�vala na njihove predstave o luknji.
Ni imel vzroka, da bi se poslavljal na dolgo in �iroko. Ni prirasel k temu kraju, torej se mu ne bo treba trgati iz tal. Pospravil bo za seboj, to �e, ve� pa ne, �e kdo pospravi, je to slovesa dovolj, mevtre, krta�e in metle so znamenja slovesa. Nujno ga tak opravek, ga raba teh predmetov prisili do kretenj in dr�, ki �tejejo na podro�je slovesa. Roke gladijo zidove, tla in pohi�tvo in skozi pra�no cunjo otipljejo sleherno gubico in razpokico, prej je nikoli niso zasledile, zdaj pa so stene polne gubic, zdaj je pod poln razpokic. Nehote stiskajo v zidnih jamicah za blazinicami toplote, bli�ine, doma�nosti in drugih sentimentalizmov. Prej jih nikoli ni skominalo po njih. Mar blazinice toplote, bli�ine in doma�nosti ob uri slovesa komu koristijo. Ne vem, najbr� ne, najbr� je prepozno, da bi koristile. Vpra�al bom �efa za njegovo mnenje, on me je obremenil s tem poro�ilom in ima o njem dolo�ene predstave. On naj odlo�i, kaj je va�no in kaj ne. Vpra�al sem �efa za njegovo mnenje, on je proti. Kaj to pomeni, je proti. Ne zdi se mu va�no. To je njegova pravica, da odlo�i, kaj je va�no in kaj ne, zato je �ef. Ne, njega nisem ni�esar vpra�al, nisem ga prosil za nikak�en nasvet, �e manj za kako odlo�itev. �emu bi ga naj vpra�eval za nasvet in mu iz�siljeval odlo�itev. Kaj bi mogel pri�akovati od njegovih odgovorov, ni�esar. Meni je zaupal nalogo, da mu poskrbim poro�ilo o Mrtu, kako, je moja stvar. Kako, je tvoja stvar, mi je rekel. To bom storil, sestavil bom poro�ilo o Mrtu, o raznih oblikah Mrta, o �tevilu Mrta, o njegovih na�inih, razli�icah in vsem, kar je Mrt. S tem je stvar urejena in pristojnost raz�i��ena. Lahko me seveda prilagaja in mi stavi roke in pogoje. To bo poro�ilo podra�ilo, kar pa je spet njegova stvar, zastonj ne bom delal. Zbrati zanesljive podatke in sicer v slab�ih okoli��inah in s podvojeno naglico, naj mi to kdo poka�e. On to uvidi. Nisem ga bil vpra�al ni�esar, ko bom kon�al, mu bom svoje poro�ilo poslal ali zanesel, ne vem �e, nanj se bo naslanjal, od njega, od mojih podatkov bo odvisen, nisem jaz odvisen od njegovih. Tega se popol�noma zaveda, zato ne dopu��a, da bi ga o �em spra�eval, pa� pa me spra��uje on, �e� kako gledam na to in kako na ono, kaj se mi zdi va�no in kaj ne, po kak�nih merilih vrednotim in izbiram, �e so se tiste stvari dale urediti, spraviti v okvir, uokviriti, uokviriti. Povedal sem mu, da si �e nisem �isto na jasnem, takoj me je spregledal in se sprijaznil z mojim odgovorom, takoj je razumel, da mi je vse popolnoma jasno. Z njim je lahko shajati, gre mi na roke, ne gleda mi na prste, zraven pa mi gre na roke, pusti me delati, in ne moti me. Zavod je vedno gledal na prste, zraven pa �el na roke, v tem je velika razlika. Dobro jutro, Cica, kako ste spali, �e kar, �e kar. Ko bi vsaj rekla sladko, sijajno, nebe�ko sem spala ali kaj podobnega, vsaka deklica spi sladko, sijajno in nebe�ko, dokler je deklica. Cici in di�jakom se je zme�al jezik, prijetnega luknjanja je bilo konec, �eprav niso zidali babilonskega stolpa, �eprav se niso razumeli niti na najosnovnej�a pravila zidarskega poklica kot so ometa�a, svin�nica, apno in opeka, jim je dom vseeno zme�al jezike. Ne bo mu zato lizal pragov, ne bo se grban�il in kihal nad predpra�niki. Ko z mevtro, krta�o, metlo in smeti�nico pre�ka
Sla�enje
879
sobo, koraki votlo donijo, naravnost prazno odmevajo, so brez substance. Obraz �trli od glave, vrat moli iz ovratnika, hrbet se grbi in pete rastejo v prostor, roke drge�ejo, vsi to so dovolj mo�ni, �etudi prazni znaki slovesa, vse to so pojavi, ki niso podvr�eni �love�ki volji, zaradi njih je po�etje tik pred odhodom iz doma odpustljivo.
To, kar je po�el Mrt zadnje ure v zavodu, je bilo bolj podobno izpre-ganju kot slovesu. Tudi o konju ne trdimo, da se poslavlja, kadar ska�e iz ojnic, trga podproge, cefra vajeti, pretresa zapre�ne vrvi, preglije in jer�mene, me�e komat, deli oje skozi dve ali tri, take preproste ra�une, kot je delitev skozi dve ali tri, opravijo konji mimogrede. Mrt je spregel, kot spre-�ejo konji, kadar obra�unajo s svojim gospodarjem. Opravil je hitro, brez vsakega direndaja, slepomi�enja in skrivanja. Prost in lahek stopa na prag, komaj da se ga dotika, kov�ek je prizanesljiv in ne vle�e proti tlom. Vse njegovo premo�enje se je dalo stla�iti pod en pokrov, hvala bogu, da je kov�ek privolil v to, saj ni popotnik ali romar, temve� padli dijak, odsto�pajo�i stotnik, begunec, strelivo, bomba, vse v enem in vse hkrati je, ne traja, temve� enkratno se je dogodil, pripetilo se mu je, ni res, on sam se je pripetil. En kov�ek je popolnoma zadosti, kaj bi po�el s �tevilnej�o prt�ljago, �emu bi se matral z njo po cestah in ulicah. V razobe�eni obleki, ki se mehuri po njem, njegovega jopi�a ne di�ijo odlikovanja in kolajne, v tistih zavihanih �evljih, ki so zgubili vsako zvezo s svojim lastnikom, stopa po stopnicah. Zunaj se ga bodo polastile jesenske barve ali pa ga bodo za�nosili ledeni zmaji na svojih mo�nih �apah. Morda bo zunaj vigred ah po�letje ali pa niti to niti ono, ni�, njegova izklju�itev iz doma se ne ujema z nobenim letnim �asom, z nobenim mesecem, z nobenim prazni�kim ob�dobjem. Koledar je �el po gobah, ni se po�util na mestu, izjalovil se je, Mrt bo stopil v �asovno praznino, v brez�asje, �as se ga je naveli�al, do grla ga je sit. Metanje pred koncem �olskega leta ni imelo nobenega opravka s �asom, pa� pa z na�inom. Na kak�en na�in je dom metal, odgovor: pred koncem �olskega leta. �ef trdi, da rok, katerega so vrgli Mrta iz zavoda, nima pomena, meni je vseeno nerodno. Vem, da s tem samo samega sebe tola�i, no�e me odbiti, ker mu na tem poro�ilu veliko le�i, �etudi bo pomanj�kljivo. Neprijetno mi je, ker s poro�ilom ne pridem naprej, vpra�anje �asa me zadr�uje, vem, da v tej to�ki ne bom imel uspeha, ker je nere�ljivo, ker se mu ne morem niti pribli�ati, pa se moram kljub temu ukvarjati z njim, celotno delo se zatika, nepregledno se bo zavleklo. Vseh teh neprijetnosti bi ne bilo, ko bi bil zavod Mrtovo opozorilo razumel, poro�ilo bi bilo mnogo kraj�e, zato pa tem bolj zanimivo, jedrnato in strnjeno, kot bo zdaj, ker se bo zgubljalo v podrobnostih. Pustiti se mu mora, da je pravo�asno opozoril hi�o nase, se odsvetoval in jo posvaril pred seboj, pa mu niso hoteli verjeti. Trdno so verovali vanj in si ga prisvajali, niso odsto�pili od njega, nekaj so si domi�ljali o njem, namesto da bi ga izka�ljali, ga v dolgem loku izpljunili. Ve�krat jim je namignil, pa niso razumeli ne nje�govega prvega in ne njegovih poznej�ih opominov. Tega niso hoteli, zdaj imajo, sami so krivi.
Boro Kostanek
880
Pri tem je bila njegova prva napoved povsem razumljiva. Tisto jutro se je obredje v zavodski cerkvi le po�asi pomikalo dalje, toliko da ni zasta�jalo. Kesanje je bilo zdaj opravljeno, tu in tam se je �e kdo pokesal, �eprav se ni imel ni�esar kesati in se je kesal zato, ker se ni imel ni�esar kesati. Tu in tam se je �e kdo odpovedoval hudobijam, ki jih ni zakrivil in ki jih je vendarle moral zakriviti, kajti druga�e bi se jim ne mogel odpovedovati. Nosovi so �trleli od obrazov, kadilo se je vla�ilo po podstropnih kadeh, razvleklo se je v razli�na zoolo�ka trupla, ki so se gonila pod stropom. Se�veda to ni bil primeren kraj za takovrstna re�evanja biolo�kih vpra�anj, ni bilo pravo mesto za proizvodnjo nara��aja, pa kaj bi jih moglo odvra�ati od tega. Se tako izku�ene freske niso mogle ubraniti, da bi se zoolo�ka trupla ne gonila in se ne basala druga na drugo. Kadar je pridi�alo po ve�jem kosu kadila ali izdatnej�em kancu voska, so se tudi nosovi zavodarjev za spoznanje namrdnili, takrat so bili tudi oni podobni smr�kom mladih bikov, ki so zasledili okrogle telice. Ne mislim tu na Cico in na kolegice njene sorte, nikakor, Cica je medtem �e menjala pa�o in bike in se preselila na drugo planino. Skozi �pranjo v zavesah so sula drobna son�na zrna, mimo zaves je sulo, ne vem ve� to�no, jaro ali ozimno sonce, Ne, zavese ne odgovarjajo, v tem primeru so nemogo�e, kak�na prevzetnost, name��ati zavese v cerkvi, zave�ati cerkvena okna, nemogo�e, treba jih bo takoj �rtati, treba bo re�i: skozi podolgasta, zamre�ena in, mislim, tudi barvasta okna so se usipala son�na zrna, ali jara ali ozimna, to je vseeno, �krtala so nizdol po zidovih in povzro�ala precej �tropota. Glede barvastih oken z nevoljo dodajam, da je morala biti zelo poceni barva, najbr� vseskozi nebarvna barva, ker se je ne spominjam ve�. �tropotalo je, da so nosovi mladih bikov odskakovali od obrazov, skakali onstran, skakali tostran, navezovali stike s sosedom in s sosednjimi stiki, stike s sosedi, pri tem je rumena svetloba s stropa in sten kapala po njih, �e ve�, nadrla je vanje svoje sage. Spremljevalne okoli��ine so kazale, da se bo pri�el duhovni nagovor. Kaj je to, duhovni nagovor, ne vem, kako naj bi vedel, nimam pojma, samo zdi se mi, kaj je, vem pa ne. Najbr� je nekaj metri�nega ali poeti�nega, ime to domnevo opravi�uje, to je zadosti, nihil obstat, ni ovir, da nadaljujemo. Kosti so zapokale in v lesovini je zahre��alo, ko so se ravnala telesa vzdol� cerkve. Potlej je vsa cerkev stala pokon�no in tiho. Toda preden se je razlegel glas, preden je pri�la prva liri�na besedica do veljave, se je pripetilo. Bilo je, kot bi vso cerkev hkrati pretresel mo�an sunek, ki so ga odrasli uvrstili med naravne katastrofe, mlaj�i pa so ga asociirali z zlobnim, globinskim zobozdravni�kim svedrom. Pokon�na mladica se je mahoma okrenila, obrazi so se strdili ob spe�em in drnjohajo�em Mrtu. Njegove dlani so podpirale glavo, kar je bilo zelo premi�ljeno, kajti druga�e bi se bila zavalila v masno knjigo desnega ali levega soseda. Mrt je spal pravi�no spanje, ki je znak zdravja in mla�dosti, ni bil nikoli resno bolan, o�etova gorja�a mu je utrdila telesno zdravje, njegovo du�evno zdravje pa je spravilo zavodarje v nezavidljiv polo�aj. Niso si utegnili ustvariti prave slike o tem, kako se je to moglo pripetiti, in so se �ele potem, ko se je zobozdravni�ki sveder povrnil iz globine zoba in se je polegla katastrofa, dokopali do skromnih, cagavih spoznanj. Ne, niso bili
Sla�enje
881
sposobni slabih, grdih, �kodljivih spoznanj, niso bili zmo�ni nobene hudo�bije, a bili so prakti�no ljudje. Takoj prvi hipec za tem, ko se je zobozdrav-ni�ki sveder poslovil od koreninic spodaj v �eljusti, so spregledali, da jim bo Mrt koristil, �e ga bodo znali prav obrniti in ga pravilno uporabiti, ne tisti Mrt, ki je bil njihov sovrstnik, temve� Mrt, ki se je pojavil z ma�kom pri jutranji ma�i. Na zunaj bo njegovo krokanje, to tako vsiljivo razkazo�vanje zdravja treba seveda obsoditi, to bodo z lahkoto opravili. Delili so z njim knjige, hodnike, svetlobo in zrak, ob nedeljah so hodili z njim na spre�hod, v jedilnici so sedeli, v spalnici spali, v predavalnici stali poleg njega. Slu�kinje so mu za poceni denar prale perilo in posteljnino, dobrotnice so mu zastonj �ivale gumbe, najlep�e mnenje so gojili o njem, ne da bi za to zahtevali pla�ila. On jim tega ni znal povrniti, ni znal ubrati zlate sredine, vztrajati v svojih mejah, to mu ni le�alo. Doslej so ga trpeli, ga obdav�ili edino z dobroto in bratovstvom, ga obsipali z razumevanjem. Za�el je ogro��ati dom in dosegel, da je dom za�el ogro�ati njega. Nujno je moral v tem neenakem spopadu zgubiti, na prste bi si to lahko izra�unal, ukinili ga bodo, njegovo ime bo tako nenadoma ugasnilo, kot se je pred leti pri�galo, ukro�tili bodo vihar�ek, ki pljuska po odto�nih jarkih. Najprej bo ukrepal zavod, ki je uradno prizadet, potlej bodo ukrepali zavodarji, nekaj ustreznih uli�nih izrazov bi moralo �ale�i, da se dovolj izrazito distancirajo. Na znotraj je Mrtova mla�nost veliko obetala, pri�akovali so obilnih sadov, prilo�nost je bila laskava. Toda kaj govorim o mla�nosti, to ni bila mla�nost, to je bil o�iten upor in zajedavstvo, �e ve�: izzivanje. Izzivanje je kvadriran upor, to dviga zadevo na zelo visoke �tevilke. Iz teh je izhajal in se je zato lahko po�vi�gal na ugled, ki ga je doslej u�ival, je lahko zlorabil njihovo prija�teljstvo, sramotil njihovo po�tenje. Tem bolj so se pri vrednotenju njegovega prekr�ka stopnjevali, tem bolj so rasli in se uveljavljali v lastnih o�eh. Izpri�jenost prvega je prijetno mirila kosmato dobi�karsko kri drugega. Ni bilo dvoma o tem, da bo ob tako mastni kra�i najve�ji del odpadel zanje. Pomak�nili se bodo na lestvici za dva ali tri kline vi�je, in to je za povpre�nega zavodarja zavidljiv dose�ek. V naravi takega dogodka le�i, da bodo primer�jali Mrta s seboj, si ga ogledali od vseh strani in ga prere�etali pod raznimi vidiki. Izkupi�ek takih primerjanj se Mrtu ne bo ravno dobrikal, porazen bo zanj, zanje pa bo dobi�konosen. Po�la jim je vsa prisiljena jeza, nobene kazni in nobenih te�av mu niso privo��ili ve�, potrebovali so ga tak�nega, kakr�en je bil, kajti samo tak�en jim je mogel koristiti, potrebovali so ga spe�ega in hladnega, ki jih je s svojo sapo pre�inil od nog do glave, kakor pre�ine bolnika mrzlica, potrebovali so nevernika, ki je �agal svetnikom glave in delal Kristusom predpise, potrebovali so prole-tarca, ki je drvaril po njihovi cerkvi, jo opraskal s svojimi kremplji in s svojim drvarskim orodjem ter jo dolo�il za podrtje, njene kipe pa za posek, potrebovali so rokodelca, ki je zasajal svoje nohte v �evlje, tiskarske stroje, liturgi�no obleko, ple�a, hrbte in tilnike, potrebovali so ne�istnika, ki je pridno vadil svoj enaindvajseti prst, ko bi moral krotiti svoje �ute z bikovko. Ni si te�ko naslikati, koliko masti je zraslo zavodarjem vpri�o spe�ega Mrta. Ko se je pri�el pri�akovani nagovor, se je prevzdignil od izpovedne naduhe
Boro Kostanek
882
in skrnine. Ta govorica mu ni mogla ve� do �ivega, bil je prost in ni �util ve� nobenega bremena, bil je lahek, tako lahek, da bi vsak �as lahko vzletel kot suh balon�ek.
Kon�no je stal pred durmi. Ali je bilo jutro ali ve�er, je bilo nebo obla�no ali jasno, je bil dan �alosten ali vesel, je listje kostanjev natiktakalo nekaj sence na cesto, naj odgovorim, da tega ne vem za gotovo. Je Mrt postavil kov�ek in najlonsko vre�ico, kjer so se prizadevali mrtvi vrani za kar se da ugodno lego, je svojo prtljago odlo�il pri vratih sla��i�arne in se pripravil z obema rokama, da sprejme vaniljev in malinov sladoled. Sla��i-�arka se tega spominja, trdi, da je pristopical v sla��i�arno, odlo�il prtljago pri vratih in zahteval sladoled. Ni� ne �kodi, �e sla��i�arki verjamemo. Ne motim se, vem zelo to�no, da je dobil takrat vanilijev in malinov sladoled, da ga je dr�al z obema rokama in da je bila to njegova prva kup�ija v svo�bodi. O drugih njegovih kup�ijah ni ni� znano. Po tem obisku v sla��i��arni mu je uspelo za nekaj �asa deloma zabrisati sled za seboj. Zavil je po prvi cesti, ki je vodila mimo zavoda, tako si mislim. Vsaka cesta nekam pelje, �e ne v sredi��e, pa na obrobje, tako je zgrajena, da vodi do nekega cilja, vsaka cesta oddaljuje in pribli�uje ali pa oboje, to pomeni oddaljuje ljudi od ljudi in predmete od predmetov, pribli�uje pa se drugim cestam in se tako povra�a vase. Mrtu je bilo vseeno, kam ga bo vodila, komu ga bo od�tujila in komu pribli�ala, glavno je bilo, da ga je odvedla stran od tod, ko�likor se da dale� stran od tega kraja. Zato ni bilo va�no, katero cesto je ubral in po kateri strani ceste je hodil. Va�no je bilo, da je hodil, pustil nogam njihovo veselje, jih navdihnil za nov ritem ali drugo smer, jim spre�minjal amplitudo. Dober dan, kako gre, bog daj, hodi se. Zavijal je tostran in onstran, deval je kov�ek iz desne v levo, hkrati pa najlonsko vre�ico z mrtvimi vrani iz leve v desno. Orientiral se je po cerkvenih zvonikih, opustil ta na�in in se odlo�il, da se bo odslej orientiral po stolpnicah. Po vetrovih se v tem mestu ni bilo mogo�e orientirati, zgrajeno je bilo brez poslopij, ki so zna�ilne za sever, pa tudi brez takih, ki ozna�ujejo jug, zahod in vzhod, vse stavbe so si bile po obliki in legi podobne, vse so vonjale enako in donele enako, tudi trgi so se med seboj posnemali, do vetrov je bil zelo previden, skorajda mla�en, ni se mogel ogreti zanje, sever in jug sta mu bila prav tako vseeno kot vzhod in zahod. Najbr� so bili tega vetrovi sami krivi, ker so se spretno izmikali njegovim nohtom in jim zato s svojim praskanjem ni mogel do str�ena. Je bila Nini dosegljiva mar s pomo�jo vetrov, je mogel pred njo navajati Cico na vetrove, razre�ite me, prosim, odgovora na tako bebasta vpra�anja, v va�ke �en�e se ne maram me�ati. Ne, vetrov Mrt ni maral, ni se ogreval za nobenega, in �e bi se bil moral za katerega zanimati, bi ne vedel, kaj po�eti z njim. Ni se zana�al nanje, niso se mu zdeli dovolj izraziti, lahko se je zgodilo, da je nekdo, ki se je namenil potovati proti severu, v resnici potoval proti vzhodu. Vznemirjali so ga, namesto da bi ga nagovarjali. Postavimo, da je oseba na mestu iks. Nekdo, ki ji pride s severne strani naproti, jo mora zagledati ju�no od sebe, tisti, ki bi ji od zadaj sledil, bi jo moral namestiti severno od sebe, kdor bi se mestu iks pribli�eval z vzhodne strani, bo nujno pri�el do spoznanja, da le�i zahodno
Sla�enje
883
od njega, kdor pa se bo postavil na zahod, za tega bo iks to�ka na vzhodu. Jekleni brenceljni, ki so se na severu nalezli bomb in se jih znebili na jugu, tu niso zapu��ali krast ali brazgotin v severno-ju�nih �rtah, kakor bi iz nji�hovega poleta morali sklepati, temve� so prekecali mesto kri�em kra�em, vsevprek, malo tu, malo tam, zdaj huje, zdaj manj hudo. Ista je bila stvar s soncem, navadno je sonce vzhajalo za vrhom ali na pustoti in tonilo v bukovju ali za jezerom, �e ga ni kaj posebno privla�nega prisililo, da je zatonilo na drugem mestu. Tu, v tem zavodskem mestu, son�nih premikov ni bilo mogo�e omejiti na dolo�eni kraj, sonce je vzhajalo in zahajalo mimo dimnikov, gibalo se je kratkomalo mimo �tevilnih poslopij, nekje vmes med �tevilnimi hi�ami, v�asih tudi nad njimi, pod njimi, pred njimi in za njimi, kar dopu��a sodbo, da imamo opraviti z zelo razgibanim in iz�bir�nim soncem. Te okoli��ine so son�ne zahode in vzhode zelo olaj��ale, kajti soncu ni bilo treba iskati primernega mesta za pristanek na ob�zorju, treba se mu je bilo le zavaliti za visokimi zidovi proti kletem in uto�niti v krompirju ali premogu, zjutraj pa se skobacati navzvi� po sodih s pivom ali �kafih za zelje in repo.
Vzletel je med ulice in ceste, tako si mislim, postajal malo tu, maio tam, hodil zdaj hitreje zdaj po�asneje, zavijal zdaj naravnost zdaj ovinkoma, se namenil sem, a odhitel tja. Posedel je na klopi in poslonel ob topolu, tako si mislim, zamenjal topol s kostanjem, kri�i��e s semaforom, �elodec z izlo�bo. Kaj naj bi drugega delal, kaj je mogo�e po�eti prvi dan v svobodi drugega, �lovek ni sposoben, ni sprejemljiv za druge opravke. Razveselil je vodnjak, prebavil prtljago, zadavil izlo�be, se ognil pe�cem, pristal na trgu, premostil kri�i��e, zadavil semafor, preselil prtljago, precedil izpu�ne pline, pregovoril �elodec, razveselil semafor, obkro�il vodomet, posolil grmovje, prebredel mostove, ulovil glasove, razveselil izlo�be, pregovoril semafor, se ognil �elodcu, zadavil kri�i��e, prebavil prtljago, posolil vodnjak, dosledil de�ka s fi�afajem. De�ka s fi�afajem si doslej ni znal predstavljati, �eprav si ga je vsa leta predstavljal. Nih�e v zavodu mu nikoli ni obljubil: jutri greva gledat de�ka s fi�afajem. O�e bi ga lahko popeljal v svet fi�afajev, pa je imel na pretek dela v gozdu, od jutra do ve�era je lesaril, njegove roke so se privadile sekiram, cepinom in lupilnikom, sinova mehka ta�ka ni bila za o�etove trde roke, tudi za fi�afaje ni bila, Mrtu samemu tudi nikoli ni pri�lo na um, da bi si jih delal sam, zato se v njegovi mladosti fi�afaji niso pojavili. Zdaj je nepri�akovano naletel na prvega, sre�al je de�ka, ki je hodil s fi�afajem po mestu, ko bi ga zavod ne bil vrgel, bi se mu ne bil razodel de�ek, ki je hodil s fi�afajem po mestu. Ko ga je ugledal pred seboj, tedaj ravno ni hodil s fi�afajem po mestu, tedaj je postopal po igralskem parku tik ob zidu, kjer so bili martin�ki neizprosljivi �ivljenjski boj z otroki, ampak pred tem je de�ek moral hoditi s fi�afajem po mestu, to je bilo �udno videti. Veliko otrok je bilo v igralskem parku, prav toliko dreves, nekaj manj klopi, na sredi je bil ribnik, rib ni bilo v njem, zato na sredi ni bilo ribnika. Veliko peska je le�alo naokoli, matere so navajale svoje male na pesek. Veliko igralnih naprav je bilo tam, matere so navajale svoje male na igralne naprave, na kaj naj bi jih sicer navajale. Sedele so po klopeh,
Boro Kostanek
884
vsak �as pripravljene, da lo�ijo svoje male od drugih malih ali pa da iz�lu��ijo svoje male iz igralnih naprav. Kadar so odbirale svoje male od drugih malih ali odbirale svoje male od igralnih naprav, so krilile z rokami, to so opravljale s tako vnemo, da so zaposlile vso sapo. Na de�ka s fi�afajem niso vpile in Mrt je to povezal s fi�afajem, nih�e drug ga nima, samo on ga ima. Nobena ga ne pokli�e, ker ima fi�afaj, naj ga odstrani, pa ga bodo poklicale. Tudi de�ek nikoli ni zletel h klopem, kjer so sedele matere, ker ga je od tega zadr�eval fi�afaj, vsi drugi so zahajali tja, nekaj gospodoval�nega je vsebovalo to oro�je. Ko se je Mrt prepri�al, da bi tu brez odla�anja lahko sedel, je odlo�il prtljago pod zidom in se zleknil blizu bagra v travo. Bil je velik bager iz rde�e plastike, imel je mo�na kolesa in dolgo roko z lopato na koncu. Komaj je Mrt sedel, je de�ek s fi�afajem zakri�al, svetlo se je dvignil njegov glas iznad drugih, prvi hip ni bilo jasno, komu je svoj glas namenil, lahko bi ga bil namenil materam, ker niso hotele kri�ati nanj, prav tako bi ga bil lahko naslovil na pesek ali ribnik ali drevesa. Se med kri�anjem je nastavil lok, pomeril in zadel Mrta v nogo, zasadil je vanjo kratko bole�ino, ki je zadostovala, da se je Mrt naglo pobral, se vpregel v svojo prtljago in tekel ob zidu proti robu igri��a. �ele na cesti je potegnil hla�nico navzgor, da bi izdrl bole�ino izpod kolena, preden bi se razpasla po udih, da bi prehitel zatekanje udov, pa je bilo prepozno, kajti klepetava kri je bole�ino �e raznesla med svoje sosede.
Zasa�il se je pred visokimi plankami, ki so morale rabiti �e ve� ro�dovom za oglasno desko. Vseh sort lepaki so viseli tam in se razlikovali po obliki, barvi, vsebini in starosti, drugih opravkov niso imeli, ni� kaj jih ni mikalo drugo delo, kot pa se razlikovati po obliki, barvi, vsebini in starosti, razlikovali so se iz�rpno, do zadnjega, kajti drugih razlik med njimi ni bilo. Mrt je sklenil, da bo tisti prosti �as, ki mu je �e ostal od prvega svobodnega dne, posvetil lepakom. Zaslu�ili so nekaj pozornosti, poleg tega so mu jih lastne drobne izku�nje pribli�ale, da se jim ne bi mogel ogniti, �etudi bi hotel. Zasrbelo ga je za nohti in sto�ilo se mu je po tistih te�kih �vedskih tiskarskih strojih, kako dolgo je �e od tega, odkar jih je razpraskal. Medtem so si bili kupili nove, proizvedli nov rod lepakov in jih zaupali stenam, oglasnim deskam, plankam. Ogla�uj na doma�ih plankah, pa bo� uspeval. Mrt je ogledoval oglase, reklamo, vabila, vesti, ki jim nobeno vreme ni mo�glo do �ivega, ogledoval je vse in vsakogar, ki je ogla�al na teh plankah. Nenadoma se je pojavil velik pes pred oglasno desko, ali je prispel pred Mrtom ali Mrt pred njim, je nejasno, mogo�e je pravkar zlezel iz tal ali samo stopil izza plank, ne vem, nenadoma se je pojavil, Mrt ga je ugledal, ko je stal �e tik ob njem. Treba je bilo hitro ukrepati, domislil se je vseh pasjih pasem, kolikor se zavodar pasjih pasem sploh more domisliti, in ga je bolj iz previdnosti kot prepri�anja uvrstil med vol�jake. Vol�jaku je bila Mrtova slaba obve��enost o pasjih pasmah in njegova nestrokovna sodba vseeno, go�nile so ga druge potrebe k oglasnim deskam. Njegov pogled je najprej spolzel po Mrtu, prevohal je njegovo hla�nico in se povzpel do njegove mo�nje, ribal nekaj �asa svoj mrzli gobec ob njegovi mo�nji, dosledil njegov �treelj in s frlin�enjem repa nakazal, da se strinja z njim, Mrt se pri tem ni drznil
Sla�enje
885
ganiti, le redkokdaj v �ivljenju je stal tako mirno, oddahnil se je, ko je pes za�el duhati deske, obduhal je vse planke, izbiral med lepaki in se odlo�il za lepak, ki je vabil na mladinski dan farnih mladin, to pomeni, na�el je svoj lepak, dvignil nogo in spustil curek, in tak vol�jak spusti curek, ki nekaj pomeni. Ropotalo je po plankah in odskakovalo, curek je krepko trkal po debelih �rkah, medtem ko je pes stal na treh nogah in molil Mrtu jezik. Mrt je razumel, lahko bi si izbral drug lepak za svoj curek, izbira je bila velika, pa ne, izbral si je takega, ki je bil za pasje potrebe najbolj primeren, ki je najbolj ustrezal pasjim predstavam, izbral si je mladinski dan, pomeril v igralsko skupino, ki bi morala nastopiti s prizor�kom, poprhal plesavce, ansamble in zbor�ke, ki so imeli pred seboj svoje nastope, naposled pa po��kropil �e govornike. Mrt si je za�el ustvarjati sodbo o psu, ki ni bila slaba, z dobrim redom je ocenil njegove lastnosti, predvsem njegov smisel za stvarnost, ki mu je omogo�il, da si je izbral najbolj primerni lepak za svoj curek. Maral ga je, ni manjkalo veliko, pa bi si izmislil zanj pasje ime in ga poklical, hodi za menoj, skupaj bi nadaljevala pot. Instinkt mu je nare�koval, naj tega ne stori, in instinktom je Mrt verjel. Od tu naprej je Mrtovo pot mogo�e spet skoraj nepretrgano zasledovati. Takoj po lepaku, ki ga je po potrebi obiskoval vol�jak, ga je morala pre�initi misel na stolpno ka�varno, hkrati se je moral spomniti svojih nohtov. Zavod ga je oddojil, o tem ni bilo dvoma, odslej se bo moral pre�ivljati sam, odslej mu bo dobro�do�lo vse, kar bo olaj�alo njegovo prebijanje skozi svobodo.
Potovanje ga je utrudilo, ves dan se je brez cilja klatil po mestu. Nekaj �asa je sedel na klopi, o kateri ni vedel ve� kot to, da je klop, ki dobro de, ki se dobrika zmu�enim udom, ki imajo dovolj hoje za seboj, ni� dru�gega ga o njej ni zanimalo. Povpra�al je uro v bli�njem zvoniku po �asu, imela ga je dovolj, zato mu ga je mernik odstopila, ob desetih je bilo. Opol�no�i zaprejo v stolpni kavarni, preskrbljen je torej za naslednji dve uri. Stopil je v lift in ga pregovoril za minuto ali dve, to ni bilo veliko, vendar mu je bil Mrt hvale�en in je zgoraj stopil s toplimi ob�utki iz njega. Ni bilo veliko ljudi v kavarni, ve�er je bil ugoden, kaj se pravi ugoden, ve�er je bil ustvarjen zanj. Z verande se je videlo po vsem mestu in dale� mimo njega, videla se je Ninina soba, videl se je dija�ki dom, seveda ne cel, tem�ve� samo njegove lu�i. Mesto je �murilo v prozorni svetlobi, nekatere lu�i na robu mesta so �e uga�ale ah pa jih je zakrival mrak, ki se je gostil v temo. Z gora in gozdov sem je svi��al veter, njegovo svi��anje je navijalo u�esa in metalo v zrak perilo, ki je bilo obe�eno na dvori��ih in balkonih. V tej uri se je kraj�ala razdalja med drevesom in �lovekom, dokler se nista zlila v eno, razlika je izginila, �lovek je bil drevo in drevo je bilo �lovek, drevo je postalo �lovek in je med nami prebivalo. Ob tem �asu so bile ceste prazne in po plo�nikih ni bilo ljudi, neodgovorno bi bilo ogro�ati njihove glave s padajo�imi �repinjami. To je bil najugodnej�i trenutek. Mrt se je naslonil na verando, se dotipal do Nininega okna, s �lenki desnice malce pobobnal po �ipi, pobobnal res zelo lahko in obzirno, tako kot boblja in povpra�uje nevihta za dovoljenje, �e sme odpreti svoje zatvornice, �e jih sme odpreti in nadegati de�ja na zemljo. Vsakdo ve, da je nevihti treba ustre�i. Mrt je
57 Sodobnost
Boro Kostanek
886
bobnal res prizanesljivo po Nininem oknu, dajal ji je znamenja, ki jih je morala razumeti in se spraviti na varno, lahko bi se kak drobec �ipe osamo�svojil, si poiskal pot skozi zavese in ji priletel v oko ali drugam. Dolgo �asa jo je bil uvajal v svoj posel, jo navajal k previdnosti, ji sku�al izposlovati �im ve� razumevanja, ji posredoval osnovne poteze praskanja, jo jemal k posebno nazornim praskarijam s seboj. Ne bi smela pozabiti, da mu je tudi ona nenehno izpostavljena, ne bi se smela prevzeti in svojo prevzetnost stopnjevati do kakih neumnosti. Za�el je mo�neje bobnati z nohti po �ipi. Zdaj je bobnal zelo mo�no, do ko�e so se pogrezali nohti v steklu, potegnili so dvakrat navzdol, dvakrat po�ez, drobili steklo s kitom vred iz okenskega okvira in kon�no do golega slekli vseh �est kvadratov, iz katerih je bilo okno sestavljeno. Letelo je na plo�nik in cesto, zazven�alo in za�klepetalo je na trdem asfaltu, vsak drobec �ipe je posebej zacingljal. Odmevalo je na vrh stolpnice. Mrt je potreboval dobro minuto, da je razsteklil obe oknici, vsako s tremi kvadrati. Pri tem postopku je opustil svoj navadni na�in in raje posnemal steklarja, to pomeni, da se je dr�al pri razsteklitvi to�no tistega vrstnega reda, ki se ga je dr�al steklar pri zasteklitvi. Posnemanje steklarja je imelo nekaj zase, predvsem to, da ga je pridobil na svojo stran. Preden je Mrt ukazal nohtom, naj prodrejo zavese, naj ulomijo v njeno sobo, je zbobljal �e tiste zadnje steklene drobce iz okenskih okvirov, ki so pri prvem napadu odti�ali v kitu ali se iz drugih vzrokov upirali, se pravi zbobljal je zadnje uporne ostanke �ip, potlej je prazne kvadrate o�obal. Zdaj so nohti lahko neovirano nasko�ili sobo, zavese so se vdale in dovolile razgled po sobi. Nini je le�ala pod odejo in prenehala listati po neki reviji. Ni se �e utegnila zavedati, kaj se godi z njenim oknom, ko je Mrt rutinirano pre�letel prostor in se prepri�al, da je sama v sobi. To se mu je zdelo za vsak primer potrebno ukreniti, kajti lahko bi kdo drug pri njej preizku�al svoj �trcelj. To veselje bi mu bili Mrtovi nohti pregnali, o tem ni dvoma, pa ni bilo treba. Ko se je prepri�al, da razen nje ni nikogar v sobi, je pobobljal s prsti po �arnici, ki je svetila na no�ni omarici, potlej pa oni pod stropom, ki ga je pri�akala pod velikim sen�nikom, takoj sta se obe s svetlim cin-cinom poklonili njegovim nohtom, soba je utonila v popolni temi, skozi prazna sle�ena okna se je muzal debeli jveter, Mrtovi nohti so se vrnili na verando stolpne kavarne. Do njihove vrnitve na verando je minilo komaj nekaj minut, ves opravek je trajal manj �asa, kot se kaj takega do�gaja v romanih. No� se je komaj za �rtico pomaknila naprej.
 
Izvedba, lastnina in pravice: NUK 2005-2012    |    pogoji uporabe    |    napišite svoje mnenje    |    na vrh