in videl kraljestvo no�i, kjer �ezlo, zagrnjeno v tul, plameni � A plaho nazaj od trohnobe domov se vra�a moj trudni korak.
�ivljenje, �ivljenje, nebe�ki ti znak, zbudilo si zopet mi v prsih mo�i in razble��alo srce si mi v �ar. Kot zvezda visoka gre skozi vihar, iz ve�nega tira ne pade nikdar � tako naj v �ivljenje bleste iz temin skoz no� in mrakove se moje poti.
In naj bo brez lu�i moj dan,
naj v temnem po�aru moj svod se temni,
z mrakovi v neskon�nost obdan �
naj �rna bo zarja vrh mojih planin,
a nje ne ugasne mi smrtni orkan
in v zarjo ne sli�i se klic iz globin.
Mladost, oj, podaj mi nezmagani let � in dvigni nad morje me gor v nedogled, kjer ve�nosti sanja brezmejno oko � naj solnce si novo pripnem na nebo, da v no� in vihar mi sijalo bo.
C. Golar.