|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Leposlovei\ in znanstven; lisK
|
|
|
|
|
|
|
|
�tev. 7. V Ljubljani, dne 1. malega srpana 1896. Leto XVI.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
.Lam v de�eli �udolepi,
Kjer nebe�ko solnce vzhaja,
Vladal je ne�teta ljudstva
V davnih �asih moder kralj.
Svetla no� zemljo^objame;
In objame kralja �alost,
Da zahrepeni mu du�a
Med duhove tja v vi�ave.
Jasno je nebo visoko,
In nad jasnim nebom vlada
Na prestolu �udokrasnem
Zemlje in neM vladar.
Klanjajo se mu duhovi,
Vsi v prelepih, zlatih haljah;
Vsi duhovi du�a ena,
Du�a ena, lepa, jasna,
Lepa kot nebo ve�erno,
Jasna kot pomladni dan !
�alosten ozre se kralj
Tja na �rno, tiho zemljo:
�rna, kot zavr�en angelj,
Plava trudna pod vi�avo,
In na zemlji bleda �alost,
Strast in greh in hladna smrt.
Napolnilo je sovra�tvo
Blago kraljevo srce,
Do strasti sveta sovra�tvo.
In z besede modre lu�jo
Razsvetliti ho�e kralj
|
Gre�no temo src �love�kih.
A mogo�nej�a je strast,
Nego svetla lu� modrosti:
Svetla lu� v strasteh ugasne . .
In v sovra�tvu mrzlo, trdo
Od tedaj je srce kralju,
Trda je njegova roka.
In trepe�e gre�nik v strahu,
V strahu roke vije, moli.
* *
*
Plava kralj v opojni sre�i
V svojem tihem, lepem hramu
Sije mu v obraz gore�i
Skozi okno lune �ar,
Sije v belo, krasno lice
Kraljeve ljubimke mlade.
In telo se trese njemu
In poljublja v sladki strasti
In objemlje dekle krasno . . .
A ko plava v sladki sre�i,
Zatemni mu du�o �alost,
Ko se spomni src trpe�ih,
Ki bijo z usodo jadno
Ve�en in brezupen boj.
Po de�eli vsej prostrani
Sre�o trosi kralj mogo�ni,
Domovina vsa je sre�na,
In ves svet mu poje slavo.
Tro�an.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|