|
|
�ilnej�ih mestih �e posebej omenja formalne finese, zlasti muziko jezika, ritem in zvok originala. Pri ozna�itvi knjig navaja pri posameznih pesmih tudi prvo objavo, poleg tega pa pozna vse pesmi, ki so �e oble�ale nezbrane in navaja vsako �. drobtinico v prozi. Pozna vse �upan�i�eve prevode in ga kot Itali�jana zlasti zanimajo fragmenti iz Divine Commedie; tu primerja �upan�i�a in Debevca in navaja prednosti enega in drugega. Pod �rto najdemo vso podrobno literaturo o �upan�i�u, vse kritike, polemike � skratka celotno bibliografijo. Lahko re�emo, da se dostojneje �upan�i� ni predstavil �e nikjer. Knjiga je pisana v lahkem esejisti�nem tonu; skoraj povsod prevladuje zanos in ob�udovanje, ki bi ga Slovencu skoraj zamerili. Tako se za�enja X. poglavje o formi takole: »Si. Ottone �upan�i� e poeta per eccellenza!« Neka�tere biografske in literarnohistori�ne neto�nosti ne prihajajo v po�tev � vsebinsko pogre�eno se mi zdi, da je prevedel Pti�a Samo�iva z L' ucello Solitario. Omeniti moramo �e, da avtor navaja kot informatorja pri tem izredno skrbnem delu g. Martina Ben�ino, uradnika v Ljubljani. F. K.
Album slovenskih knji�evnikov. Uredil dr. Janko �lebinger. Zalo�ila Tiskovna zadruga v Ljubljani, 1928.
Z »Albumom slovenskih knji�evnikov« � mislim � se je vsakdo nadjal, da dobimo ilustrativen izbor in kronolo�ko ureditev na�ih leposlovnih umetnikov iz preteklosti in sedanojsti, reprezentativno galerijo �i�vih obrazov v kolikor mogo�e vsestranski popolnosti, jasni literarno-stilski periodizaciji, s poudarkom po�membnosti in v monumentalni salonski tiskarski tehniki. Zato pa smo bili toliko bolj razo�arani, ko je za veliko no� iz�el, in smo ga grenko odlo�ili, kajti pogre�en je �e v zasnovi in enako tudi v izvedbi pomanjkljiv.
Urednik dr. �lebinger je namre� pod pojmom knji��evnika razumel peresnega delavca sploh, raz�iril tako svoj delokrog na vso pismeno produkcijo in s tem pokazal, da ne umeva umetnosti v duhovnem liku, ampak le v pisani besedi, otipljivi �rki, in je zato z lahkoto identificiral umetnika s �olnikom, politikom in strokovnim in�enjerskim pisateljem � prilikovanje, ki nima z literarno umetnostjo nika-kega stika. Dr. �lebinger gleda na pismeno produk�cijo zgolj bibliografsko in si je le tako mogel staviti nalogo, da predo�i like mo�, v kolikor njih dela le�e � v knjigah, pa brez vodilnega principa. Notra�nja uredba Albuma mo�no sli�i na�im dosedanjim zastarelim literarnim zgodovinam, urejenim po filo-lo�kih vidikih, ki so uporabljivi pa� za dobe pisme�nosti in narodnega prebujanja, ne pa za periode s �isto umetni�ko produkcijo. V primitivnih razmerah ima literarno udejstvovanje res le samo prosvetno-kulturen pomen kot vsako drugo pisanje, a �e umet�nostno mo�ne dobe gledamo z isto metodo, preraste sekundarni element bistvenega in literarni zgodovi�nar nepovabljen vr�i dol�nosti kulturnega zgodovi�narja. Nikakor pa nismo upravi�eni celokupno kulturno udejstvovanje ocenjevati z literarnimi merili in periodizirati ga samo z literarnimi osebnost�mi kot je to ozna�eno v Albumu! Nejasnost osnov�nega hotenja, nihanje med literarno in kulturno zgo�dovino, je takoj bolestno evidentna in izvira odtod,
|
■ ker se �l. �e ni izkopal iz du�e�ega materialisti�nega pojmovanja umetnosti, ni se zavedel, da je leposlovna umetnost prav tako totaliteta kot glasba, likovna umetnost in znanost. Da pa je hotel ilustrirati lite�rarno zgodovino in ne kulturne, je jasno iz tega, ker ni sprejel v Album glasbenikov, slikarjev, igravcev itd., pa� radi tega, ker ustvarjajo iz povsem drugega materiala od �rke. Za nje je priznal mo�nost poseb�nega albuma, za literate ga dosledno ni znal izvesti in tako knjiga ne odgovarja naslovu. Ali pa naslov ne knjigi.
Tako je ponesre�ena osnova Albuma. Pa tudi v izvedbi je za �uda pomanjkljiv prav zaradi te osnovne me�anice in ga ni mogo�e niti ocenjevati, v koliko naj se spopolni v eno ali drugo smer. Marsi�katera vrzel se mora pripisati dejstvu, da ni mogo�e dobiti slik, zlasti starej�ih kulturnih delavcev refor�macije in protireformacije (Dalmatina, Krelja, Hipo-lita, Basarja itd.), spopolnili pa bi se lahko prosvit-ljenci (Popovi�, Dev) in generacija pred 1848, �e ne s Kopitarjem in Primcem pa za drugimi (Korytkom, Jarnikom, Metelkom, Dajnkom, Murkom, urednikom �belice Kastelicem). S poznej�o dobo pa, ko se kul�turno udejstvovanje vsebolj diferencira, nastajajo tem ve�je vrzeli (Svetli�i�, Bile, �akelj, Hausmanica; Ale�ovec, Haderlap; �vab), ki se pa pri sodobnikih naravnost nerazumljivo stopnjujejo in jih skoraj ne morem pripisati samo uredniku. �udim se, da ni v zbirki »Knji�evnikov« tako znanih literatov kot so: A.Hribar, oba Robida, Vesel-Vesnin, Ka�, Lenard, Gri�a, Remec, Majcen, Marija Kmetova, Rozman, Jalen, Leskovec, Male�i�, Podbev�ek, Cerkvenik, Je�gli�, Tur�i�, Fabijan�i�, �ebokli, Pretnar, F. Kozak, Dornik, M.Elizabeta; kritikov Karlina, urednika DS Koblarja, Resa, Dobide, Mesesnela, esejista Lavrina, glasbenih kritikov Vurnika, Kimovca, Premrla, gled. kritika Zormana itd. Med novinarji bi tudi lahko bil kdo, ki ni »s programom SDS«, tako n. pr. predsednik UJN Smodej, Terseglav, Ev. Lampe, �tefe, A. Kalan, �itnik in med politiki �uster�i� in Pucel j, A. Gosar (narodni gospodar!) in A.Kristan. Med bogoslovnimi pisatelji pogre�am Ehrlicha, U�eni�nika Fr., Snoja, Pe�jaka, Fabijana, Zoreta, Rozmana; med �enskimi pokreta�injami �tebijeve, Klemen�i�eve, Ho�evarjeve, Piskernikove itd., med historiki in geografi Haupt-mana, Mala, Benkovi�a, Kaspreta, Oro�na. Nespa�metno je na�tevati imena in stroke, ko nam urednik niti ni dal klju�a, po kakem principu so se tako samovoljno izbirali kulturni delavci. Saj �e pri lite-ratih ni enotnega sistema! V razporedbi vidimo, da ni enotnosti, jasnosti in nepristranosti, s �imer bi kulturno pridobila predvsem zalo�nica. Zaradi po�vr�nosti in nedono�enosti vzbuja Album vtis, da je sestavljen na hitro roko.
Celo dodatek, Abecedno kazalo, zaradi nedosled�nosti ne zadovoljuje. Tudi tu je nihal urednik med dvema mo�nostima: ali naj navaja kolikor toliko naj�va�nej�o bibliografijo, ali pa naj literarno udejstvo�vanje kar na splo�no karakterizira. Z ozirom na to, da se niti pribli�no zadostna bibliografija na tako tesnem prostoru ne more podati in ker bo itak obse��ena v BL, bi se �lovek brezdvomno odlo�il za mar-kantno ozna�bo kulturnega pomena (!) in literarnega udejstvovanja. Tako pa po �lebingerjevi brezstrastni bibliografski oznaki nikakor ne moremo priti do jasne
159
|
|