ČASOPIS ZA SLOVENSKO K 11 A J rí V NO ZGODOVINO KRONIKA
IZ ZGODOVINE NEGOVE
SLAVICA PAVLIČ
ZGODOVINA GRADU
Na prijaznem griču višine 282 m, ki ga
obdajajo krog in krog dolinice — nekoč je-
zerca — se dviga grad Negova, ves v zele-
nju vitkih jagnedov in drugih nasadov.
Tik gradu stojita cerkev in župnišče, nato
šoli in nekaj kmečkih hiš. Kraj sam ima
tudi nekaj zgodovinskih znamenitosti. Tu-
kaj so odkrili neolitske najdbe, kamne, tk.
im. »gromske strele«, pa tudi hallstatsko-
ilirske gomile tk. im. »negovske čelade«.
Tudi v poznejši dobi najdemo Negovo kot
zelo razgiban kraj. V srednjem veku je tod
vodila živahna trgovska cesta, ki nam o njej
pričajo benečanski napisi. Vas se prvič ome-
nja v listini, izdani med letom 1106—1124.
Prvi znani lastniki Negove in okolice so bili
grofje Spanheimi, ki so jo okoli leta 1120
podarili šentpavelskemu samostanu na Ko-
roškem.' Prvotni grad je verjetno postavil
slovenski plemič Negoj, po katerem je tudi
kraj dobil ime »Negova«.^ Negoj je živel
okoli leta 1190 pri Pesnici in je bil kot priča
navzoč v Mariboru, kjer je štajerski vojvoda
Otokar razsodil spor med admontskim sa-
mostanom in njegovim komornikom Wul-
fingom.' Čigav je bil grad v XIII. in XIV.
stoletju, ni znano. Konec XIV. stoletja se
omenja plemenita rodbina Winden, katere
last je bil tudi Maribor in Betnava (Win-
denau), nato rodbina Perneggi. V XV. sto-
letju so bili vedno pogostejši boji med Av-
strijo in Madžarsko na eni strani, na drugi
strani pa skupne borbe s Turki, ki so vedno
globlje prodirali v naše kraje. V bojih med
cesarjem Friderikom in ogrskim kraljem j
Matijo Korvinom je kralj Matija dosegal
vedno večje uspehe. Kralj Matija je že za-
sedel Nižjo Avstrijo do Aniže, tudi Dunaj
so mu je vdal leta 1485. pokrajine med
Dravo in Muro so bile v ogrski posesti, kjer
sta vključeni tudi Ormož in Negova.** Leta
1487 je kralj »Matjaž« zasedel grad Negovo
z okolico. Na ta dogodek spominja krogla
z letnico 1487 nad vrati starega gradu. Grad
je prepustil grofu Juriju Zagorskemu, sinu
Jana Vitovca, ki mu je dal v zamcuo Kra-
pino. Po smrti kralja Matije — umrl je leta
1490 — je dobil vsa posestva njegov zvesti
stotnik Jakob Sekcij, ki je obljubil zvestobo
cesarju ter mu izročil vsa solnograška mesta
in druga posestva, ki so si jih Ogri priborili
na Štajerskem. Zato je moral tudi grof Jurij
zapustiti Negovo in se vrniti nazaj v Za-
gorje. Negovo je cesar Friderik 1492 pre-
pustil za plačilo ponovno Jerneju Perneggi-
ju. Jernej je odstopil Negovo svojemu bratu
Štefanu. O njem nam ni znano nič drugega,
kakor to, da so umrli on in njegova brata
Jernej in Viljem brez moških dedičev. Tako
so ta posestva prišla v tuje roke.
Kmalu nato zasledimo Negovo v posesti
slavne družine Trautmannsdorf. Trautmanns-
dorfi so dali mnogo hrabrih junakov in
modrih državnikov, spadajo pa med naj-
starejše in najslavnejše plemenite rodbine
na Avstrijskem. Njihova domovina je Šta-
jerska, zasledimo jih že leta 984. Zanimiv je
tudi rodbinski grb, ki stoji nad vhodnimi
vrati starega gradu.
Prvotni grb je ščit od zgoraj navzdol, raz-
deljen v dve polovici: ena je bela, druga
JO
KRONIKA ČASOPIS Z A S I, O V F. N S k O K H A J i; V \ O / t; O 1) O V I X O
rdeča. V sredini je šestpercsna roža z zlatim
popkom. Rože pomenijo blaginjo, njihova
rdeča barva po spominja na kri, ki jo mo-
rajo preliti za domovino, vladarja in cerkev.
Rože v grbu so posebno čiustno znamenje.
Bele rože pomenijo Jiedolžnost srca, čednost,
lirabrost in čisto ljubezen. Grb se je spre-
minjal tako, kakor so si grofje širili pose-
stva s porokami ali z vojnami.
Rodbina Trautnumnsdorf jc imela firad
Negovo z okolico v svoji posesti od XVT.
do konca XIX. stoletja.
Prvi znani lastjiik Negove iz rotlbine
1 raiitmuiinsdorf jc bil Adam, ki se je leta
1529 boril pred Dunajem, a so ga pri Osijekii
ujeli Turki, pozneje pa so ga odkupili. Po
njegovi smrti je dedoval brat David, a za
njim Jiajmlajši siji Janez Friderik, ki je 25.
decembra 1579 kii])il od Sigmunda Wclzerja
pl. Eberstciiia še Cdeiclienberg. (irof Janez
Friderik je z drugimi plemenitaši v času
protestantizma podpiral širjenje novega
nauka, vendar je kmalu postal vnet katoli-
čan in ustanovil kaplanijo pri Negovi leta
1592. ko se je morda pričel tudi prvi pouk.
Bil je tudi predsednik dvorskega vojaškega
svctovalstva ter je verno in zvesto služil trem
cesarjem Ferdinandu L, Maksimilijanu 11.
in Rudolfu 11.
To je tudi obdobje vedno luijšili turških
napadov, ki so leta 1605 napravili veliko
škodo na grajskem poslopju in podložnih
vaseh. V nekem vladnem poročilu iz leta
1606 je zapisano, »da so divjaki ropali in
požgali skoraj vse k Negovi spadajoče vasi
in kar so pustili, uničili so cesarski vojaki,
zato podložniki ne morejo plačati davkov«.
I.eta 1612 jc dal Janez Friderik grad popra-
viti (letnica je vklesana juid vhodnimi vrati),
toda je že 14. aprila 1614 umrl. pokopan
v 1 rautmannsdorfu. Za njim je dedoval naj-
mlajši sin in najslavnejši Trautmannsdorf
Maksimilijan, drugi ustanovitelj Negove.
Leta 1615 je dal sezidati novi grad, vendar
se je tu zelo malo zadrževal, ker se je po-
gosto udeleževal vojnih pohodov; tako je
leta 1648 po končani 30-letni vojni odločal
pri mirovni pogodbi, ker je veljal za odlič-
nega državnika. Umrl je kot tajni sveto-
valec na Dunaju leta 1650. Poročen je bil
z grofico Zofijo, s katero je imel sedem
sinov, ki jim je v oporoki zapustil in raz-
delil obširna posestva. Negovo je dobil Fer-
dinand Ernest kot fidejkomis (ncprwlajno
dedno rodbinsko posestvo). Za mladoletnega
Ferdinanda je oskrboval graščino njegov
starejši brat Franc Anton, lastnik Gleichen-
berga, Trautmann nsdorfa in Ljntoinera. To
važno listino (oporoko) sta podpisala sve-
to\alca Martine in Slavata, znana v zgodo-
vini, ker so oba prolestantjc dne 13. maja
1618 v Pragi vrgli skozi okno.
Ferdinand Ernest je moral braniti Negovo
pred divjimi Krnci. ki so zelo jiogosto ropali
vas in okolico, celo ])ogosteje od 1 nrkov.
Med mnogimi sovražniki, ki so iia])adali
kraje med Muro in Dravo, so bili tudi Kruci.
Beseda »Kruc« pomeni drznega in neustra-
šenega korenjaka pa tudi podivjanega člo-
veka. Kruci so se Iwjevali ])od geslom »za
svobodo«, a krucovski denar ima napis »pro
libertate« — za svobodo. Prve sledove Kru-
cev zasledimo že v času cesarja Maksimili-
jana 1. Okoli leta 1514 se je zbralo več kot
10.000 ogrskih kmetov, da bi šli nad Turke.
Po zgledu križarjev so si pripeli na desno
ramo ali na prsi rdeč križ in po tem križu
— latinski crux — so se imenovali Kruciati,
okrajšano — Kruci. Zbrani kmetje z vodi-
teljem Jurijem Dosom pa niso šli nad Furke,
marveč so planili nad osovražene ogrske
graščake in nastala je ogrska kmečka vsta-
ja. Odslej so se vsi nezadovoljneži, navadno
tolpa, ki je plenila in uničevala, imenovali
na sploh Kruci.
Ko so Turki korakali proti Dunaju, jim je
kazal najkrajšo pot »kralj Krucev«, njegove
tolpe pa so ropale in požigale vasi. Niso
plenili samo blaga in živine, marveč so tudi
z ljudmi ravnali kakor Turki: streljali so
jih in mučili. Še hujši pritisk in nasilje so
čutili naši kraji v začetku XY1II. stoletja,
ko je stopil na čelo ogrskim vstašem —
Kruccm — Franc Rakoci 11.. sin Helene,
hčere umorjenega Petra Zrinjskega. Njegove
čete so se iitaborile in razširile po vsem
Murskem polju.* Toda kljub močnim sovraž-
nim napadom je grof Žiga I rautmannsdorf
dosegel nekaj več uspeha v borbi proti po-
divjanim Krucem z oboroženo vojsko 8. fe-
bruarja 1704. S pomočjo radgonskega mest-
nega župana Draša sta pognala Kruce v
Muro. kjer jih je mnogo utonilo. Maksimili-
jan Sigmund pa je 14. februarja 1704 po-
tolkel Kruce pred Ljutomerom. Leta 1711
je bila Rakocijeva vstaja zadušena in so na-
])adi z ogrske strani prenehali do leta 1848.
Maksimilijan Sigmund je umrl leta 1731.
Kdo je bil potem lastnik Negove, je težko
ugotoviti, verjetno Franc Norbert, grof
Trautmannsdorf. ki je leta 1786 umrl. Konec
XVI1L stoletja se kot lastnik Negove ime-
nuje l'erdinand, sin Franca Norberta. Za
njim je dedoval njegov sin Ferdinand, ki se
imenuje. »Fürst zu Trautmannsdorf = Wein-
berg und Neustadt am Kocher, gefürsteter
Graf von L^mffenbach itd..« toda se je le
malo zadrževal v Negovi, večji del je pre-
živel na Dunaju. Kakor druge graščine tako
je imela tudi Negova svojo gosposko (sod-
56
ČASOPIS ZA SI. 0\F. N'SKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA
nijo). Ves okraj, ki je liribovit, je imel v
XVIII. stoletju 11.000 oralov in štel 1550
hiš s 4700 prebivalci v 58 občinah, okoli leta
1840 pa je obsegal okraj 19 davčnih občin.
Podložnike je imela graščina v 468 hišah,
ki so bile razdeljene v 15 uradov ali županij.
Ko je cesar Ferdinand z najvišjim patentom
7. septembra 1848 odpravil podložništvo s
tlako, desetino in davščinami, se je morala
graščakom plačati primerna odškodnina in
je zato bila na Dunaju osnovana posebna
komisija s podkomisijami za deželo. Sodno
oblast so opravljali v graščakovcni imenu
oskrbniki, ki so oskrbovali posestvo.
V XIX. stoletju je grad Negova vedno bolj
propadal, ker so živeli lastniki na svojih
pomembnejših posestvih v Gleichenbergu,
v Negovi pa je bila pristava, ki so jo dajali
v najem oskrbnikom, katerim so se podlož-
niki vedno bolj upirali.
Med prvo svetovno vojno so lastniki gra-
ščine v Negovi bili in ostali grofje Traut-
mannsdorfi. V stari Jugoslaviji je graščina
morala oddati nekaj zemlje, ki jo je odvzela
agrarna reforma. Vinogradi in poljedelski
del je bil ločen od gozdnega dela. Upravniki
posestev so svoj položaj izrabljali v svojo
koriist. Grad je hitro propadal, novi del
gradu je leta 1938 uničil požar. Upravniki
niso imeli nobenega razumevanja, da bi novi
del gradu obnovili. Tako je graščina živo-
tarila. Med drugo svetovno vojno so si last-
niki ponovno priborili pravico do svojih po-
sestev. Po en član grofovske družine je od
časa do časa bival v gradu in skušal uve-
ljaviti svoje pravice.
Po končani drugi svetovni vojni se je po-
ložaj precej spremenil. Grofje so se umaknili
v Avstrijo, posestvo je postalo ljudska last-
nina in se je na njem osnovala kmetijsko-
produktivna zadruga. Prejšnji hlapci in
viničarji so postali zadružniki, solastniki.
\endar je velika škoda, da grad tako pro-
pada. V starem delu gradu danes stanujejo
zadružniki delavci, v novem gradu, ki je
pogorel, pa je skladišče.
Danes od vsega bogastva in sijaja ni nič
ohranjenega. Vse dragocenosti so že pred
prvo svetovno vojno odpeljali na Dunaj,
kar je ostalo, je bil prazen in poškodovan
grad, ki bi ga z večjimi denarnimi sredstvi
preuredili v lep kulturno-zgodovinski spo-
menik iz XII. stoletja. Negova z gradom in
lepo okolico bi lahko razvila turizem. Ne-
daleč od gradu leži lepo negovsko jezero,
ki ga je turistično društvo Gornje Radgone
nekoliko uredilo, zlasii kopalni prostor za
odrasle in otroke. Pokazali so se že prvi
uspehi pri obnovi negovskega jezera. V pre-
tekli sezoni je bilo zelo živahno v okolici
jezera, obiskovali so ga zlasti nedeljski iz-
letniki tako domači kot tuji.
Tako bi tudi obnovljeni grad pripomogel
k razvoju turizma v Slovenskih goricah.
USTANOVITEV IN RAZVOJ SOLE V NEGOVI
Še preden je stalo šolsko poslopje v Ne-
govi, so že v XVII. in XVlII. stoletju po-
učevali mladino cerkveni uslužbenci, ki so
bili hkrati učitelji. Tako lahko z veseljem
ugotovimo, da v Negovi v Slovenskih gori-
cah obstoji ena najstarejših vaških šol, ki
je praznovala že svoj 350-letni jubilej.
Prvi učitelj v Negovi, ki ga navaja gra-
ščinski račun iz leta 1612, je bil Adam Škor-
janc. Za njim so službovali Planina Matej,
Menhart Matej, Raab Simon, Raab Janez-
Jurij, Faber Koloman, Vrbnjak Franc, Mar-
kovič Simon, Ganster Franc, Domanjko
Bernard, Žižek Simon' in zlasti Bizjak Mi-
hael (1768—1783), ki je postal učitelj v pra-
vem pomenu besede.
Iz arhivskega gradiva, ki se hrani v Grad-
cu pod signaturo XIX-D-18, je razvidno, da
je bila dne 3. oktobra 1617 v času službo-
vanja cerkovnika Matije Planina druga vi-
zitacija. Dokument navaja naslednje: >Ae-
ditus vocatus Mathias Planina per lectionem
catheliesticam, quam diebus dominicis sem-
per hora pomeridiana habebit et rogatus
ea.« Iz tega je razvidno, da je bil pouk že
pred letom 1617, torej v času učitelja Ada-
ma Škorjanca, ki ga navaja račun kot prve-
ga učitelja v Negovi. Na podlagi odredb
cesarice Marije Terezije in Jožefa II. je bila
ustanovljena šola v Negovi leta 1783, kakor
je to razvidno iz nekega graščinskega poro-
čila iz leta 1796. Šolo je obiskovalo v za-
četku le malo učencev, čeprav so bili všolani
kraji: Negova, Lokavci, Kunova, Spodnji in
Gornji Ivanjci. Število učencev se je gibalo
od 3 v letu 1791 in 1792 do 152 v letu 18487
Stnra in nova šola v Negovi
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO
Šolsko poslopje, tj. učilnica z mežnarijo,
postavljeno v letih 1784—1786. je postalo
kmalu pretesno in sa je bilo treba razširiti.
1 ako je Negova dobila novo šolsko poslopje
leta 1860 in s tem je postala šola dvoraz-
redim. K že omenjenim krajem so se všolale
še vasi Ivanjševci. Stavešinci in le do leta
1882 Lastomerci. Število šoloob\eziiih otrok
jc vedno naraščalo in tako je bilo v šolskem
letu 1874-75 246 in v letu 1879-80 že 365
učencev in učenk, zato jc bila šola razšir-
jena v trirazredno. Dne 19. julija 1902 je
okrajni šolski svet v Gornji Radgoni z od-
lokom št. 359 odredil razširitev šole v štiri-
razrednico im podlagi odloka c. k. deželnega
sveta v Gradcu z dne 17. julija 1902 št. 5711,
ker je zimšalo poprečno število otrok v zad-
njih treh letih 300. Zoper ta odlok sta se
občini Negova in Ivanjševci pritožili, ven-
dar je prosvetno ministrstvo na Dunaju to
pritožbo zavrnilo.
Kljub prejšnji razširitvi šole se je število
učencev hitro večalo, tako da je ministrstvo
prosvete v Beogradu z odlokom dne 13. av-
gusta 1927 dovolilo razširitev v petrazred-
nico, ker pa ni bilo na razpolago pet učnih
sob, so uvedli za 2 razreda menjalni pouk.
Že v šolskem letu 1934-35 je število šolo-
obveznih otrok naraslo na 329. Glede na
zakon o narodnih šolah z dne 5. decembra
1929 in razdelitvijo šole na osnovno in višjo
ljudsko šolo ter učnega načrta za osnovne,
oziroma višje Ijtidske šole, je bilo nujno po-
trebno, da se šola ponovno razširi. In 24. ju-
lija 1935 je bila šola v Negovi razširjena v
šestrazrednico. tj. odprli so dva razreda viš-
je osnovne šole.
Ponavljalna šola in nedeljski tečaji pa v
vsej dobi negovske osnovne šole niso bili
uvedeni, vsaj zabeleženo ni o tem nikjer.
V šoli se je uradóvalo v nemškem jeziku,
tj. uradni dopisi so se vodili v nemščini, pre-
cej tiskovin je bilo dvojezičnih, predvsem
razrednica, imenski katalogi, dnevniki, spri-
čevala.
V času, ko se je šola hitro širila, dotedanji
prostori niso ustrezali svojemu namenu
predvsem pa takrat, ko je bila šola razšir-
jena v štirirazrednico. Tedaj je okrajni šol-
ski svet z odlokom dne 14. avgusta 1903 od-
redil, da mora krajevni šolski svet takoj
pričeti s pripravami za zidavo nove šole ter
načrt predložiti najkasneje do konca okto-
bra leta 1903. Tedaj so se pričeli pojavljati
razni luičrti za razširitev stare stavbe ali za
postavitev nove. Tako se niso mogli zediniti
m se je stvar zavlekla do avgusta leta 1905,
láö je bil izdelan natančen proračun za stav-
bo. Leta 1906 se je začelo z zidavo. V novem
šolskem poslopju se je pričel pouk dne 16.
septembra 1907. Za novo šolo so nabavili
tudi novo opremo. Staro šolsko poslopje je
bilo preurejeno v učiteljevo stanovanje. Se-
daj sta v kraju dve šolski poslopji; staro,
zidano leta 1784, popravljeno in dozidano
leta I860, ter obnovljeno leta 1906, je služilo
za upraviteljevo in učiteljsko stanovanje ter
za eno učilnico. Novo šolsko poslopje, zidano
leta 1907, je služilo le za šolske namene in
je imelo 4 učilnice in 5 kabinetov. Stavba
je zelo lepa. zračna in prostorna ter v lepem
kraju. Okoli stavbe so nasadi, vrt, vinograd
in trta. Tukaj je pouk polekal nemoteno vse
do razpada stare Jugoslavije. Šolski obisk
ves čas obstoja negovske osnovne šole ni bil
preveč zadovoljiv. Zelo slab je bil v času
prve svetovne vojne, ko je primanjkovalo
moške delovne sile. Zlasti v pomladnih me-
secih nam statistika kaže, da je poprečno
manjkalo tudi do 70 "/o vseh šoloobveznih
otrok. Poleg tega so se širile nalezljive otro-
ške bolezni kakor ošpice, škrlatinka in tako
je bila vsakokrat ob izbruhu Ijolezni šola
zaprta 14—30 dni, kar je precej oviralo pouk.
Ob razpadu stare Jugoslavije dne 6. aprila
1941 je bila šola v Negovi šestrazredna, tj.
imela je šest temeljnih razredov-oddelkov.
Potrebni bi bili še dve vzporednici, pa ni
bilo niti učiteljstva niti kreditov za vzdrže-
vanje. Na šoli je bilo tedaj vpisanih 152
dečkov in 184 deklic, sktipaj 336 učencev
in učenk, doma pa je bilo še 7 otrok, ki za-
radi duševnih in telesnih motenj pouka niso
obiskovali, učiteljev je bilo šest, od katerih
so bili vsi dalj časa na šoli.
V času druge svetovne vojne se je veliko
spremenilo. Učiteljstvo je bilo izseljeno, voj-
na pa je povzročila veliko škodo. Uničen je
bil ves šolski arhiv in inventar, stavba je
bila poškodovaim. Toda kljub temu so po-
slopje ves čas vojne uporabljali v šolske na-
mene. Vojska ni zasedla poslopja. Nekaj
mesecev leta 1945 je bilo poslopje prazno.
Od maja leta 1941 je bil pouk v nemškem
jeziku. Poučevali so nemški učitelji, po ve-
čini nekvalificirani. Odnos do mladine je
bil grob, surov, gospodovalen, psovke, kakor
so jih znali dajati Slovencem, so bile vsak-
danja duševna hrana. Za potujčevanje je
okupator uporabljal otroške vrtce, jezikov-
ne tečaje za odrasle, organizacijo Hitler-
jugend. Mutter und Kind, Frauenschaft in
Heimatbimd.
Pouk sam je bil v vseh letih nereden ali
pa ga sploh ni bilo. Od oktobra do konca
junija so šteli šolsko leto, v vmesnih mesecih
je bilo mnogo prekinitev iz najrazličnejših
vzrokov.
V času NOB partizanskih borb v šolskem
okolišu ni bilo. Kraj je preveč ob meji, da
58
ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA ;
bi se inogle razširiti večje partizanske ak-
cije. Partizanske patrulje so redno nadzoro-
vale okoliš, se zadrževale pri zanesljivih
hišah, dobivale podatke in oskrbo. Vaščani
sprva niso razumeli, kaj sc pravzaprav do-
gaja, ostajali so ob strani. Toda v letu 1945
je bilo vsem jasno, kakšen bo konec, zato
je aktivnost ljudstva naraščala. Tudi teren-
sko delo je postalo precej bolj razgibano,
kraji kakor Lokovci in Radvcnci so imeli
precej terencev. ki so odločno sodelovali z
narodnoosvobodilnim gibanjem.
Dogodki so se hitro vrstili drug za dru-
gim, tako je v začetku leta 1945 postajalo
nemškim učiteljem — edinim priseljencem
— vedno bolj vroče in do aprila leta 1945
so zapustili Negovo. Z umikom Nemcev,
Madžarov in vlasovcev so izginili zadnji za-
tiralci, ki so ob umiku naredili veliko škodo.
Vojna je bila končana, toda njene posle-
dice se niso mogle tako hitro izbrisati. Po-
vsod pri obnovi so bile velike težave, zlasti
pri mladini. Kulturna dediščina štirih let je
bila kaj žalostna. Redni pouk je omogočila
vrnitev domačega učiteljstva. Leta 1945 je
bilo vpisanih 151 dečkov in 150 deklic, tako
je bila negovska osnovna šola 5-razredna.
Šolski okoliš se po osvoboditvi ni dosti spre-
menil, le upravno se je sedaj razdelil na
krajevne odobre: Negova, Lokovci-Radvenci,
Ivanjci, Ivanjševci in Stavešinci. Velika
ovira pri rednem delu v šoli je bilo prav
gotovo pomanjkanje učbenikov, toda kljub
tem težavam je pouk potekal še dokaj v
redu.
Z odlokom ministrstva prosvete z dne 28.
februarja 1947 je šola v Negovi postala se-
demletna z osmimi oddelki; poučevalo je
vse leto 5 učiteljev, skupno pa je bilo 322
šoloobveznih otrok. Učenci 4. razreda osnov-
ne šole so morali opraviti izpit za prestop
v 5. razred sedemrazrednice. oziroma v 1.
razred nižje gimnazije. S šolskim letom 1949
do 1950 je bila osnovna šola razširjena v
sedemrazrednico. ki je ])ila odobrena z od-
lokom ]ioverjenišiva za prosveto in kulturo
Maribor z dne 11. januarja 1950. Odobreno
je bilo tudi sedem učnih moči. ker pa teh
ni bilo, je dejansko potekal pouk v 5 oddel-
kih. Zaključni iz\n{ po 4. razredu osnovne
šole je bil z odlokom ministrstva za pro-
sveto odpravljen. Pojavljale so se težave
])redvscm pri ])ouku, ker je primanjkovalo
predmetnih učiteljev. Danes je v Negovi
popolna osemletna osnovna šola, kjer po-
učujejo tudi predmetni učitelji. Pouk po-
teka nemoteno, kljub temu da so dijaki od-
daljeni od šole tudi do 4 km in še več.
OPOMBE
/. Kraje\iű leksiikon dra\ske banovine, str.
586. -— 2. Scirnuitz Carl, HistoTiscli-Topographi-
sclies Lexicon von Steyemiark. — 3. Krajevno
zgodovinska črtica — Negova (grad in cerkev),
leta 1892 — rokopis. — 4. Kos dr. Milko, Zgodo-
vina Slovencev, str. 527. — 5. Kovačič dr. Fran,
Slovenska Štajerska in Prekmurje, str. 260—261.
— 6. O Simonu Žižku najdemo v Bischöfliches
diecäsan Arhiv Graz — Protocollum Visitationis
totis Arhiv — Distri. — Strafsgangos de Anuis
1760—1764 XIX-D-13 štev. 575 Maria in Negau
liabita die 14. 7. 764, na str. 578 naslednjo notico:
Ludimagistri Simon Schischegg (Žižek) delacto
4 iuvenes instruit in legendo et cantato. — 7.
Ostanek France, Pomen šolskih kronik za zgo-
dovino šolstva, Kronika, časopis za slovensko
krajevno zgodovino, leto L, št. 5, str. 181.
Viri: Podatki o zgodovini gradu so vzeti iz
Kraje\no-zgo<lovinske črtice Negova (grad in
cerkev), ki jo je leta 1892 napisal Matej Slekovec,
župniku pri sv. Marku nižje Ptuja; rokopis. Po-
datki so zbrani po arhivskem gradivu. — Usta-
novitev šole in njen razvoj je podan po prever-
jenih izvlečkih iz šolske kronike, ki se hrani v
Slovenskem šolskem muzeju.
59