Predogled

	išči
napredno iskanje išči tudi po celotnem besedilu

Epošta:
Geslo:

Registriraj se!

Prijava

Moja knjižna polica (0)

Vaša knjižna polica je prazna.

Vsakdanje balade
Avtor(ji): Pregelj, Ivan
Vir: Dom in svet, 1935, letnik 48, številka 1/2
Izvor: Narodna in univerzitetna knjižnica
header=[dodaj na knjižno polico] body=[] cssbody=[dvBdyCloud] cssheader=[dvHdrCloud]

header=[dodaj na knjižno polico] body=[] cssbody=[dvBdyCloud] cssheader=[dvHdrCloud]



	IVAN PREGELJ

	VSAKDANJE BALADE 1. Okna v jutro O kna v jutro... O, to je posebna sre�a, imeti okna v jutro. Zbudi� se, spregleda� na mah in ima� solnce in dan. Tako se prebujajo otroci naravnost iz sanje v igro veselega dne. Zakaj le se za�piramo, ko smo starej�i, v zatohli mrak zastrte dnevne lu�i? Odprimo zopet okna v jutro! Saj sem jih! Za deset mesecev po dolgih �tiridesetih letih. Poslej jih morda ne bom ni� ve�. Zavidali so mi razgled... Leta 1892. v Gorici, v prvotnem Alojzij��u, ki je stalo v Klju�arski ulici, v trikotu med Svetim Antonom, Werdenbergovim de�kim seme�ni��em in javno hi�o. Soba v prvem nadstropju z okni v jutro. Ob polu �estih zjutraj meseca oktobra. Dolga miza, za mizo nekako pet�najst �olarjev: nekaj Kra�evcev, dva Brica, �tirje Vipavci, trije gorjani s Tolminskega, eden iz �ekovana, Lojze iz Solkana pa Jernej Bo�i� z Banj�ic ali Bat, ki je �e ve�ji siromak, kakor sem jaz. Jaz sem namre� duhovno top, on pa je bebast... Sedimo in buljimo v bukve. Izza �avna in Trnovskega gozda vstaja novi dan. Lojze iz Solkana zdeha in smrka, s konca mize praska za�rjavelo pero. Sicer smo vsi tihi kakor pri molitvi. Zdajci vstane Bo�i�, zija �iroko, stegne roko proti oknu in vikne na ves glas: »Lejte, solnce!«----------- Imam fotografijo iz tistih dni; vsi smo lepo gori: Kra�evci, Vipavci, Brica in Gorjani, �epovanec, Lojze iz Solkana in jaz sam. In le Jer�neja Bo�i�a ni ni� ... 2. Modrejce D obro leto bo, kar sem dobil zadnjo novico z onstran. To je onkraj Petrovega brda Pod Brdom, nato po dolini tri ure hoda mimo Hude ju�ne, Grahovega in Podmelca do Ba�e, pa �e pol ure na Most, kjer sem bil neko� doma. Povem naravnost, da sem �e do grla sit jalove na�e sentimentalnosti v pesmi, �lanku, sliki in dija�ki nalogi, kjer se dan za dnevoni jadikuje o na�i izgubljeni zemlji, o neosvobojenih bratih, o krivici in trpljenju, ki ga prena�a pol milijona na�ih ljudi tam onstran. Besede so, ki samo dra�ijo, pomagajo pa ni�. Ne ute�ijo, le vznejemirjajo. Besede so, od t u o bolesti, ki je o n s t r a n. Bolest z onstran pa mol�i. Zato tako po�redko izvem, kako je tam, zato bo �e dobro leto, odkar sem prejel zadnjo novico od tam ... � �iveli, profesor!



	26

	� A! Vi ste? Pa tu? � Na obisku pri sinu. � A tam? Kako? � Saj citate. � Modrej�ani? (Skoraj vsa moja �lahta je niz Modrejce doma.) � Modrej�ani! Ti so pa prav taki, kot so bili. Enkrat vsak teden jih vidimo na Mostu. V nedeljo, kadar pridejo v cerkev pa se mol�e vra�ajo. Modrejce, Modrej�ani! Evo vam, tolminska vasica! Pol ure hoda od �upnije in fare. V topli prisojnosti pod Bu�enico nad poljem nekako dvajset kmetov: Kregulj�evi, Mohorajevi, Toma�evi, Testenovi, �tefajevi, Valjav�evi ... Pred dobrimi dve sto leti so bili med najbolj odli�nimi tolminskimi uporniki. Poslej so tihi, trezni, skromni in pobo�ni. Rastejo in �ivijo od mleka, koruze, ajde in debele je�menove ka�e. Sadje su�ijo in stiskajo za mo�t, �ganja �e niso kuhali nikoli. Modrej�ani! Kako dobro je sli�ati, da so ostali, kakr�ni so bili in kakr�nih se spominjam. Pa daj, potuj�i �loveka, �e ti na pesem in kletev mol�i! Preganjaj ga in mu�i, �e ga ne boli! Strahu j ga, �e se te ne boji! �e je vse svoje, svojo �ivino in svojo du�o polo�il vdano na bo�jo dlan ... Tako �ivim �e leto dni ob blagoslovljeni vesti z onstran Petrovega brda, Pod Brdom in dalje dobre tri ure hoda in �e pol ure in �e pol in se jadim ob na�i sentimentalnosti v pesmi, �lanku, sliki in nezreli dija�ki nalogi. Modrejce! Skoraj vsa moja �lahta je niz Modrejce doma. Ali bom �e kdaj tam? Ne verjamem. Sem tostran in tudi po meni sega jalova sentimentalnost na�ih �ivljenj. Ne morem prenesti, nisem polo�il ne svojega ne svoje du�e na bo�jo dlan. Jo�em se ne, a sovra�im vsak dan bolj ... 3. Sprehodi H odim rad, hodim �e v pesmi in povesti in �e bom kdaj pisal spomine, bom naslovil eno poglavje »Pogovori s palico«. Takole bi za�el: »Brice, Meja in Laze! Brice so polje. Pa ne zato, ker so bile tudi na�e. Zato, ker sem tam kot bajtarska Ruta Moabka pri pre�mo�nej�ih sosedih klasje pobiral in dobil povrhu �e snop, kakor sem si ga sam izbral. Meja je bil bukov gozdi�. Pa ne zato, ker sem s starim o�etom iz njega drva vla�il. Zato, ker mi je neko� v trhlem panju gadje gnezdo na golo ko�o zadel, a sem vendar pri�el zdrav in cel domov. Laze pa so seno�et. Pa ne zato, ker sem tam pastir�il. Zato, ker sem tam iz �umej�ka �ivega raka izvlekel in spekel, da mi poslej ta gosposka jed prav ni� ne tekne. Brice, Meja in Laze na Mostu...« »Iz Gorice. Panovec, Grojna in Rojce! V Panovcu je bilo voja�ko streli��e, na Rojcah so ekzercirali rekrutje. V Grojni



	27

	smo ekzercirali �olarji. Vsak po svoje. Jaz sem tam prvega ku��arja ubil. Meseca maja smo se neko� tam potepali v �tirih. Pa so me tovari�i pustili kar na lepem samega in se izgubili v zeleni go��avi. Saj bi se tega sploh ne spomnil ve�. Pa sem jih sli�al, kako so se zmenili, da me puste samega, ki da �e ni� ne vem...« »Dunaj, Pazin, Idrija, Kranj: Kahlenberg, Lindar, Ko-balove planine, Udin bor�t... Gobe in brusnice, solnce, sneg in de� in no�. A za name�ek: gostilna, pijanost in krok ...« 4. S po�to Z bo�i�nih po�itnic nazaj v �ole v letu 1896. V U�niku sem �akal na tolminsko po�to in prisedel. Vzela sta me medse zajeten kr�mar in obilen kontrolor. Kr�mar me je takoj izpra�al, odkod in �egav sem, kontrolor pa me je �e do Pod Seli dobrohotno in hudomu�no �e v tretje silil, naj povem, �e kaj znam, ki se nem�ki u�im. »Riba?« »Fisch.« »Miza?« »Tisch.« »Ka�a?« »Prein.« »Lustig sein!« je potrdil, se zasmejal, izvlekel cilarico, pil in ponudil kr�marju. Nato sta hvalila pija�o, pri�gala cigari in name pozabila. Zagozden med njima ne sedim, le visim s koncem na sede�u in trpim, zlasti ker tudi cesta venomer visi. Nasproti mi sedite dve �enski, trgovka iz Kobarida in postarna u�iteljica. Kakor mene kr�mar in kontrolor, imate mojih let dekletce na sredi. Nimam �e pameti, da bi presodil, ali je lepa. A mojih let da je, vidim, in privo��il bi ji, da bi sedela udobneje in da bi jo pustila u�iteljica pri miru. Venomer sili vanjo z vpra�anji, zdaj po na�e, zdaj po nem�ko: kako je v �oli, ali so �astite sestre stroge, ali je hrana dobra, koliko je gojenk v samostanu... »Und wieviel zahlt der Herr Papa?« Vidim muko na dekli�jem obrazu. Ustnice drhte, mrko strmijo o�i naravnost vame. Zdi se mi, da prosijo in vpijejo: »Pomagaj!« »Riba?« jame kontrolor znova in moram odgovoriti: »Fisch.« »Miza?« »Tisch.« U�iteljica je ponovila svoje vpra�anje. Deklica mol�i. Zmigne zamerljivo z rameni. Potem pa z vsem obli�jem negibno vame. »Ka�a?« vpra�uje kontrolor in se delam, da nisem sli�al. »Ka�a?« ho�e dobrodu�ni gospod posili, da moram povedati.



	28

	»Prein. Lustig sein,« ponovi za menoj, se smeje, pije in nudi sosedu kr�marju. Dvignem o�i, i��em onstran so�utja in umevanja. Pa najdem po�smehljivo spa�en obraz in rdim od sramote ... Zdajci vr�e jarek voz kvi�ku. »Hop, hop,« vzklikneta kr�mar in uradnik. Mene pa je sunilo naprej, da zadenem s koleni dekletu v noge. Sli�im jo, da je vzkliknila, vidim jo, da je zbledela, da sili kvi�ku in ne more in se upokoji, a da me gleda brezmejno o�abno, posmehljivo, pomilovalno in u�aljeno... Vso pot do Gorice nisem ve� dvignil o�i... Zato pa! �e dandanes ne morem ne samostanskih �olark ne drugih podobnih re�i... 5. Da je le nekaj M alo delam zadnje �ase. Ni� ne de, pi�ejo pa drugi. �isto brez pesni�kega posla pa le nisem. Tako sem dva meseca trudoma prevajal Mascagnijevo Cavalerijo rusticano in �e pred kratkim sem zlo�il prigodnico, ko so v Trnovem v Ljubljani vsadili spominsko lipo. Nisem prevzeten, a prav mi je, zlasti, ker mislim, da se mi je vsaj konec tiste pesmi posre�il. Naj se zato �e tu zabele�i tista »modrost na�ih dni«, kakor pravim tam, »da je tudi narod drevo, za solnce in svobodo vsajeno, a da mu za rast je potrebno eno: pogon iz zemlje v � nebo.« NARTE VELIKONJA NA KLINIKI I N a kliniki smo le�ali. Stepli smo se, bolje re�eno, privlekli so nas iz vseh vetrov. Nekatere z vlakom na postelji, druge na vozu in avtomobilu. Bil je med nami Djuro, ki je prekle�al pot iz Banja Luke. Drugi so zopet morali iti, da so napravili prostor; vsak je vzel svoj kov�eg ali svojo vre�o, se poslovil in �el. Mate je imel samo prazni�no torbo in �esna, ko se je poslavljal. Trdili so, da je prvi� v �ivljenju spal na postelji in da mu je �ele v Zagrebu posodil Celestin obleko za na ulico. Zato pa jo je nosil na praznik procesij do ve�era in trdil, da pokajo pu�ke v Zagrebu prav tako kakor pri njih doma. Motil bi se, kdor bi ga imel za omejenega; bil je zvit, kakor je dal�matinski kmet z Velebita, ki gleda morje. On ni bil na morju, toda morje je videl in je Celestina, lepega mornarja z otoka Molata, tako

Izvedba, lastnina in pravice: NUK 2005-2012 | pogoji uporabe | napišite svoje mnenje | na vrh