|
|
»Ali ima� o�eta doma?«
»Nimam ga ve�!«
»Pa koliko bratov in sestra?«
»Nimam jih!«
»Ali ti vsaj mati �e �ivi?«
»Mater �e imam!«
In lu� se je u�gala v zamolklih o�eh,
Tedaj je stotnik vzdignil palico, dotaknil se z okovanim koncem fantovih prsi ter pomignil pra�por��aku, ki je stal za njim. Ta je potegnil izza rokava zapisnik ter je s treso�o roko zapisal fan�tovo ime. In fant je prebledel.
Stotnik je �el mimo drugega in se ni ozrl nanj; stopil je do tretjega in si ga ogledal natanko. Ta je bil pa� vesel, zgovoren in glasen mladi�, slovit pevec in ljubljenec deklet. Imel je zdrav, okrogel obraz, ob drobnih u�esih se je vilo par svetlo-p�eni�nih kodrov, sinje o�i so na glas prepevale, temnorde�e ustnice so se kro�ile v prijetnem smehljaju,
»Ali ima� nevesto doma?« je vpra�al stotnik,
»Imam jo, gospod stotnik!«
�e glasneje so prepevale sinje o�i, v svetlo daljavo je segla pesem,
Stotnik je vzdignil palico, prapor��ak je pisal, In pesem je ugasnila v sinjih o�eh,
Tako je stopal stotnik po�asi dalje ob dolgi vrsti; pregledoval je, izpra�eval in izbiral- �asih je izpustil po dva in tri, nekaterega niti pogledal ni, �asih pa jih je zaznamenoval kar po pet in �est zapovrstjo. In zdelo se mi je, da nala�� in pre�udarno izbira najmo�nej�e in najlep�e,
Pri�el je do kraja, poslednjikrat je vzdignil palico, nato se je okrenil. Takrat sem videl njegov obraz in srce mi je utihnilo. Ta obraz je bil brez ko�e in mesa, namesto o�i je bilo izkopanih v lobanjo dvoje globokih jam, dolgi, ostri zobje so se re�ali nad golo, silno �eljustjo. Stotniku je bilo ime Smrt,
»Naprej , - , mar�!«
Kompanija se je sunkoma zaokrenila ter se napotila s �vrstimi koraki v meglo nizdol. Pred njo je jezdil gospod stotnik; visoko iznad megle se je dvigal njegov �rni pla��, �
VI. Kadet Milavec.
Za�eli si �lovek v tej utrujenosti, za�eli bolest-neje vsak dan in vsako uro, da bi se spustil velik zastor od nebes do zemlje ter zakril na vekomaj vse, kar se v stra�nem, �rnem loku vali in vije pred njegovimi razbolelimi o�mi. Izginilo bi �isto brez sledu, kakor izginejo zjutraj divje sanje; bolnik
250
|
se vzdrami, ugleda svetlo solnce in se nasmehne: »Saj ni bilo ni�! Pomlad je zunaj, veselje in �iv�ljenje, jaz pa sem mislil, da sem bolan!«
Spusti se na zemljo, blagoslovljeni zastor! � Pomlad je zunaj, lepa, kakor da je prva- Nedeljsko jutro je, sve�e, polno lu�i � lica kmeti�kega otroka. Srce je mirno, oko bistro: vse, kar je, kamor se�eta misel in spomin, je brez made�a in brez zlega. Prostrano polje zeleni; tam bo neko� �umelo �ito, bo rodilo obilen sad. Dale� na pobo�jih in vrhovih sinjih gora, pod ble��e�im, srebrnim obzorjem pojo gozdovi; zamolkla, tiho trepetajo�a je njih pesem, pesem starca godca, ki je sam videj kralja Matja�a in ne mara umreti, dokler ga ne ugleda v gloriji vstajenja. Po stezah med njivami, na ravni cesti med travniki so vzklili pisani cve�tovi, beli, rde�i, modri, zeleni, vsi migljajo�i )v solncu; vzklili so in shodili so koj, dru�ijo se pri�jazno in kmalu se giblje in vije tam cveto�a pro�cesija, kajti steze, poti, kolovozi in ceste se zlivajo v klanec, ki vodi pobo�no in strmo do cerkve na hribu. Zvonovi ugledajo to procesijo in zavriskajo, nji sami, poljem, gozdovom, lu�i in nebesom za nedeljski pozdrav. In iz pesmi gozda in njiv, neba in zvonov, iz prazni�kih obrazov otrok, �ensk, mladeni�ev in starcev sije in poje tisto edino, kar je bo�jega na zemlji: ljubezen in mir , , ,
Da bi se spustilo to blagoslovljeno zagrinjalo, vsaj za uro, vsaj za hip! Toda �e bi bilo od samega jekla, mo�nega, za klaftro debelega � od zadaj bi udarilo kladivo in to jekleno zagrinjalo bi se zru��ilo kakor zid od pepela. Tam zadaj je grozota; in grozota ho�e, da jo vidi�, dr�i te s kremplji za roko in za pas, da ji ne uide�; okreni se kamorkoli, za-strmela ti bo bleda in nema v obraz; ozri se kamor�koli, �e proti samim nebesom, ona je vsepovsod, edina je; nema je, ali vse, kar sli�i�, je njen glas, tudi tisti glas, ki krikne ponevedoma iz tvojih ust, V vsakem utripu svojega srca, v vsakem dihu svo�jih misli, celo v sanjah si njen su�enj , . ,
Tudi jaz sem si za�elel marsikatero uro, da bi zatisnil o�i za dolgo spanje brez sanj; in iztaknil bi si jih brez strahu in bole�ine, �e bi zares ne videl ni�esar, ni�esar ve�; ali vem, da bi �e v tistem trenutku ugledal grozoto s tiso�erimi o�mi, potiso-�erjeno. In komaj poskusi�, da bi se veselo zasme�jal, kakor v onih zdavnih �asih, ti smeh �e nepo-rojen oledeni na licih , . . Padel je kadet Milavec, Kdo je bil ta kadet Milavec? Ah, kaj do imena! Saj ne vem, �e je imel mater, ki je obnemela od nezasli�ane bolesti, �e je imel brata, ki je utajil solze, da mu ostanejo za zmerom razbeljene na srcu. Ali to vem, da mi je zdaj, ko ga ne vidim ve�,
|
|