časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika
ZELEZNICARSKA stavka aprila leta 1920
(Oris)
Janez Kos
»Mati je umrla«'
Pokol stavkajočih delavcev na Zaloški ce-
sti v Ljubljani 24. aprila 1920 »to zmago-
slavje klerikalnega nasilja«, je bil greh po-
vojne vlade, ki klerikalcem dolgo ni dal
miru. Se po osmih letih se je moral dr. Jan-
ko Brejc, ki je bil v času stavke predsednik
deželne vlade za Slovenijo, v zborniku ob
desetletnici prve Jugoslavije^ še enkrat opra-
vičiti, pokazati, drugim pa dokazati, da sta
njegova vest in vlada čista. Njegova stran-
karska sovražnica liberalna stranka je po do-
godkih na Zaloški cesti na vprašanje, kdo je
kriv, odgovarjala: »Na eni strani so torej
Lemež, Golouh, Petrič, bratje Žorga itd., na
drugi strani pa Brejc, Remec, Korošec, Pro-
tič. Njihovih rok se drži kri slovenskih de-
lavcev«'. Brejc se je dobro zavedal, da bo
kdajkoli težko izmiti iz delavske zavesti spo-
min na »ulico, kjer so ležala trupla mrtvih
in luže krvi na vse strani« in še teže jim
dokazati, da so bili tega le sami krivi. »Pu-
stimo vse rekriminacije. Ni čas za to«, je
tiste dni zapisal »Delavec«,"* »pač pa mora-
mo konstatirati, da te žrtve ni povzročilo
delavstvo, ampak sedanji sistem, ki sicer go-
vori o socialnih vprašanjih, izvaja pa terori-
zem v bojazni, da je vsako delavsko gibanje
politično.« V stavki, ki so jo njeni voditelji,
komunisti, začeli v razmerah prehranjevalne
krize, rapidno rastočih cen in revolucionar-
nem razpoloženju kot čisto mezdno gibanje
»lačnih želodcev«, ni bilo treba ščuvati, da
so to »želodčno vprašanje« ponekod razvili
v boj za oblast, na sploh pa so pričakovali,
da jim bo stavka prinesla temeljite družbene
spremembe. Stavkovno vodstvo se je zave-
dalo, da za revolucionarni preobrat nima do-
volj moči, zato tudi ni maralo razvijati akcij
za Drevzem oblasti, ki so se spontano po-
javljale, nasprotno je z vedno znovičnem za-
trjevanjem, da je stavka samo mezdni in ne
tudi politični boj, stopilo na pot umikanja:
napačno je pričakovalo, da bo država morala
kloniti pred enotnim nastopom delavstva.
Velja pa omeniti besede Franca Perdana, ki
jih je namenil oblastem: »Hoteli ste imeti
politični štrajk, pa ga imejte.« To je bilo od
stavkovnega vodstva edino glasno povedano
spoznanje, da se je mezdno gibanje razvilo
v pravo politično bitko. Stavka železničarjev
je torej le bila politično gibanje, saj je bila
navsezadnje naperjena proti delodajalcu, ki
je bil za večino stavkajočih — država.
V vrsti stavk v medvojnem obdobju stoji
splošna železničarska stavka aprila 1920 po
svojem pomenu, ostrini in obsegu na vrhu.
Jugoslovanska buržoazija, ki si je že utrdila
oblast in bila pripravljena začeti boj z revo-
lucionarno razpoloženim nasprotnim razre-
dom, je izzvala na boj najnaprednejši del
jugoslovanskih delavcev, to je železničarje in
druge prometne delavce. Ta boj, ki ga je z
delavske strani vodila mlada komunistična
stranka, je tekel takole:
Glavni vzrok stavke je bila Koroščeva od-
prava tako imenovanega protokola sporazu-
ma, kolektivne pogodbe med komunistično
Zvezo prometnih in transportnih delavcev in
uslužbencev Jugoslavije (ZPTDUJ) in mini-
strstvom za promet. Josip Petrič, tajnik
slovenskega pokrajinskega tajništva Sploš-
ne železničarske organizacije za Jugoslavi-
jo (SZOJ), jo je označil kot plod in uspeh
združitve jugoslovanskih prometnih delavcev
v enotno organizacijo, »Slovenec« pa jo je,
jasno, imenoval »skrpucalo«. Podpisal jo je
Korošcev predhodnik prometni minister Dra-
škovič. Da bi ji poudaril veljavo, jo je ob-
javil v uradnem listu. Z njo je bilo urejeno
vprašanje plač, delovnika, bolniškega zava-
rovanja in drugo. Protokol sporazuma je da-
jal železničarjem velike ugodnosti in se je
po njih zelo razločeval od drugih kolektivnih
pogodb. Železniške uprave pa tudi vlada so ga
močno omalovaževale, tako da se je morala
ZPTDUJ pravzaprav vseskozi od njegovega
podpisa 30. oktobra 1919 bojevati za njegovo
uresničenje. V tem boju je po lastni oceni šla
»v svoji toleranci in legaliteti mnogo dlje,
kakor je to zahtevala instinktivna odpornost
železničarjev«. Namesto protokola sporazuma
je »izzivalec stavke«, Korošec, ob podpori
Zveze jugoslovanskih železničarjev (ZJ2), ki
1
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino
je menila, da je protokol sporazuma »škodljiv
za železničarje vseh kategorij, za železničar-
sko službo samo in za državo«, pripravil tako
imenovani začasni pravilnik. ZPTDUJ, ki je
morala v oseminštiridesetih urah dati o njem
svoje pripombe, ga je 28. marca 1920 zavr-
nila. Menila je, da bi pomenilo popravljati
ta zelo slabi pravilnik »graditi stavbo na
pesku«. Zato je Korošcu predlagala, naj z
njo na osnovi določil protokola o sporazumu
izdela nov pravilnik, do takrat pa naj bi
veljal protokol sporazuma. ZPTDUJ se je ob
tem obrnila tudi na svoje članstvo z upanjem,
da tega napada ne bo sprejelo brez najodloč-
nejših protestov. Z začasnim pravilnikom je
Korošec odvzel osemurni delavnik, ki je bil
»v zakoniti veljavi v vsej državi in za vse
delavstvo. Odvzel jim je dalje starostno in
bolniško zavarovanje, pritrgal jim je plačo
in prejemke, onemogočil delo železničarskih
svetov, ki bi imeli urejati personalna vpra-
šanja«. Tako je bil železničar z dvema otro-
koma, ki je prejemal mesečno 1200 kron, pri-
krajšan za okoli 500 kron, kvalificiran dela-
vec z enakim številom otrok pa je od 1500
kron izgubil okoli 300 kron. Delavniške in
kurilniške delavce je začasni pravilnik uvrstil
v nižje plačilne razrede, nekaterim kategori-
jam pa je lahko podaljšal delovni čas za dve
ali za štiri ure dnevno brez ustreznega pla-
čila.^ Omejil pa je tudi pravico do brezplačne
režije in dopustov. V določilih začasnega pra-
vilnika je ZPTDUJ videla namerni napad na
solidarnost železničarjev in napad na orga-
nizacijo; zato je krivdo za vse morebitne po-
sledice začasnega pravilnika pripisala vladi.
Stavka, na katero so že v času bojev za uve-
ljavitev protokola sporazuma vse bolj mislili,
je bila sedaj gotova stvar. Na zagrebškem
plenumu konec marca je ZPTDUJ sklenila
stavkati in ta stavka je morala imeti le
mezdni značaj. Ponovno je formulirala svoje
zahteve za uveljavitev protokola sporazuma,
dokler ne bi bila sklenjena nova kolektivna
pogodba, zahtevala je zvišanje plač za toliko,
kolikor so narastle cene v času med podpisom
protokola sporazuma in aprilom 1920 — zvi-
šanje plač naj bi določila paritetna komisija
zastopnikov zveze in ministrstva za promet
pod predsedstvom zastopnika ministrstva za
socialno politiko — ter da naj vse ugodnosti,
sklenjene s kolektivno pogodbo, veljajo tudi
za železničarje takrat še zasebne južne želez-
nice. Ker vlada ni reagirala, jo je ZPTDUJ
opozorila, da »z oziroma na interes vlade to
pot ne bomo izvajali najhujših konsekvenc,
temveč se zadovoljujemo le s primerno de-
monstracijo v podobi dvodnevne stavke na
vseh železnicah kraljevine SHS«, toda le v
primeru, da vlada ne bo uporabljala sile.
Drugače pa bo prisiljena »nadaljevati boj do
dokončnega poraza vlade«. Opozorila jo je,
da je pripravljena na vse žrtve, ki bi jih ta
boj zahteval. Centralno radničko sindikalno
veče (CRSV), katerega član je bila komuni-
stična ZPTDUJ, je 1. aprila odobrilo zagreb-
ške sklepe.'
Začele so se priprave na splošno železni-
čarsko stavko, ki jih je za vso državo koordi-
nirala ZPTDUJ. V Sloveniji jih je vodila nje-
na članica in tudi članica Strokovne komisije
(SK) SŽOJ. Bila je v rokah članov nove De-
lavske socialistične stranke (komunistov). V
svojih triintridesetih krajevnih skupinah je
tedaj štela okoli sedem tisoč dvesto članov.
Najmočneje je bila zasidrana med železničar-
ji južne železnice.'
SŽOJ je že na svoji konferenci 14. in 15.
marca 1920 v Ljubljani ostro obsodila in od-
bila začasni pravilnik, ki ga je vladi predlo-
žila ZJZ in katerega »vsebina bije vsakemu
modernemu nazoru in socialnemu gibanju na-
ravnost v obraz«. Zahtevala je, naj novo ko-
lektivno pogodbo z železničarji sklene na osno-
vi določil protokola sporazuma s splošno volil-
no pravico izvoljena skupščina!* Na sestanku
z zastopnikom CRSV 3. aprila v Ljubljani so
ljubljanski železničarji zavračali zamisel o
tridnevni demonstrativni stavki in se zavze-
mali zaradi nespoštovanja protokola sporazu-
ma in zaradi neprestanega naraščanja cen za
neomejeno stavko, za stavko do zmage ali
poraza. Tak sklep so tudi sprejeli.' Po tem so
začeli funkcionarji organizacije s pripravami
med članstvom. Organizirali so shode član-
stva vseh krajevnih organizacij in na njih
razlagali stališča organizacije v zvezi z od-
pravo protokola sporazuma in uvedbo začas-
nega pravilnika. Stavko železničarjev so ome-
njali kot edino obliko boja, ki bi rešila kri-
tično stanje. Na shodih se je oblikovala za-
hteva po zvišanju plač za toliko, za kolikor
so narastle cene od oktobra 1919. Članstvo
je na njih podpisovalo tudi resolucijo, s ka-
tero so »odločno in zadnjič« protestirali proti
ukinitvi protokola sporazuma in uvedbi za-
časnega pravilnika ter opozorili vlado, da sme
železničarske koristi zastopati le ZPTDUJ (ki
je zajemala v svojih vrstah 90'°/o jugoslovan-
skih železničarjev), ter ugotovili, da jih pro-
metni minister »izziva iz najvišjega mesta v
državi v usodepolne korake«."* Osrednji od-
bor SŽOJ je 10. aprila poklical zastopnike
krajevnih skupin v Ljubljano in jim oznanil
datum za začetek stavke ter dal navodila o
organizaciji stavkovnih odborov, železničar-
skih straž in sploh stavke. Drugim skupinam,
zastopnike je poslalo le sedem organizacij, je
2
časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika
poslal navodila po pošti. Osrednji stavkovni
odbor so sestavljali Josip Petrič, Ivan Makuc
in Marcel Zorga, po razglasitvi stavke pa je
bil vanj vključen še Rudolf Golouh. Makuc
in Zorga sta morala po lastni presoji sesta-
viti še dva stavkovna odbora, enega za držav-
no in drugega za južno železnico, ki naj bi
v času stavke skrbela za varnost in red."
Zvečer 15. aprila je bil na Krekovem trgu
v Ljubljani shod, katerega je stavkovni od-
bor naznanil v skladu z vladnimi predpisi že
10. aprila. Nanj so vabili letaki stavkovnega
odbora: »Delavci, delavke, vse pošteno in
trpeče prebivalstvo, udeležite se velevažnega
shoda v najmočnejšem številu!« Zaradi na-
vedenih besed je predsednik deželne vlade
takoj posumil, da ima zbor politično ozadje.
Na shodu je v imenu ZPTDUJ predsedujoči
Makuc razglasil splošno železničarsko stavko
z začetkom opolnoči. Perdan, Petrič in Zor-
ga so v svojih govorih zahtevali uveljavitev
protokola sporazuma in povečanje plač za
120 "/o do 200'"/o, zlasti pa so poudarili mezd-
ni značaj stavke. Pozvali so tudi železničarje
drugih organizacij, naj se v lastnem interesu
pridružijo stavki. Podobni shodi so bili tudi
drugod.'^
»Slovenec« je takoj ugotovil, da je po stav-
ki beograjskega dijaštva in tobačnega delav-
stva, ki se je končavala, prišla splošna želez-
ničarska stavka kot tretja preizkušnja komu-
nistične moči. Zanj je veljalo, da zgolj sploš-
na zahteva po zvišanju plač brez zadostne
utemeljitve še ne more biti dovoljšen vzrok,
ne pravi povod za stavko. »Štrajk je politi-
čen in naperjen proti sedanji vladi. Političen
štrajk pa je danes zločin nad državo in celo-
kupnim prebivalstvom.« Temu je še zlohotno
pristavil, »da imajo železničarji v vsej Jugo-
slaviji najmanj povoda za stavko ... V pri-
meri z drugimi proleterskimi stanovi so oni
buržuji. Zato so jih komunisti vzeli v zakup,
ker so v primeri z drugimi delavci najbolj
krepki in siti in imajo največ časa in korajže
za ta način ,boja proti draginji in korup-
ciji'.«i3
Predsednik deželne vlade je že 14. aprila,
ko mu je notranji minister Trifkovič sporo-
čil, da bo najbrž 15. ali 16. aprila izbruhnila
splošna stavka železničarjev, in mu zapove-
dal, naj zagotovi normalen promet, red in
mir, naročil pri komandi dravske divizijske
oblasti obsežne vojaške priprave v Ljubljani,
Celju, Mariboru, na Jesenicah ter seveda tudi
za Trbovlje in Kočevje.'" To je bilo prvo zna-
menje, da je bila vlada takoj pripravljena
začeti s stavkajočimi železničarji boj s silo.
Splošna železničarska stavka je izbruhnila
istočasno s stavko avstrijskih železničarjev i
in je zajela vso Jugoslavijo. Vlada in časo-
pisi so trdili, da se je začela zahrbtno, brez
predhodnega ultimata ali obvestila. Železni-
čarji so pozneje to »zahrbtnost« utemeljevali
s trditvijo, da bi bila vlada, če bi vedela za
začetek stavke, skušala železničarje s silo
zadržati na delu. Železniški promet je v noči
od 15. do 16. april popolnoma zastal, le na
progah Dolnja Lendava—Cakovec in Murska
Sobota—Hodoš je tekel naprej. Železničarji
v Ljubljani, Mariboru, Celju, Zidanem mo-
stu, Pragerskem, na Jesenicah ter še na ne-
katerih drugih večjih postajah so s stavko
omrtvili promet tudi drugod, kjer so bili ne-
kateri pripravljeni delati. Stavkajoči so pu-
stili vlake na postajah, kjer jih je zatekel
začetek stavke. Strajk se je začel in nadalje-
val prve dni v najlepšem redu in miru. Stav-
kajoči so na postajah in drugih železniških
objektih postavili svoje straže, ki so, oprem-
ljene s posebnimi znaki, nadzorovale vse po-
četje na železnici; preprečevale naj bi vsa-
kršno nasilje, sabotaže, tatvino, odganjale
stavkokaze in podobno. Za zastraženje ljub-
ljanskega glavnega kolodvora je bilo pred-
videnih stoosem oseb. Osrednja stavkovna
odbora sta jih nadzirala po posebnih kurir-
jih. Za dostop na ljubljanski kolodvor je stav-
kovni odbor dajal posebne dovolilnice. Želez-
ničarske straže, ali kakor jih je imenoval
»Slovenec«, »boljševiški vohuni«, so oprav-
ljale svoje delo do 19. aprila, ko so se mo-
rale umakniti vojaštvu, ki je potem stražilo
vse do 11. maja."
V stavko sta se vključili tudi ZJZ in Pro-
metna zveza (PZ). ZjZ je bila druga največja
železničarska organizacija, v kateri je bilo
zlasti veliko železničarskega uradništva. Njej
je vlada takoj, ko je zvedela, da bo stavka,
ponudila zaščito, če bi nadaljevala z delom.
Vendar se je ZJZ že prej odločila in se raz-
glasila za pasivno. Stavki je pravzaprav na-
sprotovala in je takoj zavrnila tudi vsako
odgovornost za njene posledice. Vodstvo ZjZ
se ji ni priključilo zato, da bi preprečilo ne-
potrebno prelivanje krvi, kot je zatrjevalo,
temveč zaradi bojazni, da bi člani ali zave-
zarji imenovani, zlasti pa delavci, ki so po
podpisu protokola sporazuma simpatizirali z
ZPTDUJ — (edinim pravim »zaščitnikom
vseh železničarjev«) — kljub njegovi prepo-
vedi stavkali in se po morebitni zmagi celo
prepisali v komunistično železničarsko orga-
nizacijo. Njegov strah za članstvo je bil več-
ji kot njegova načelnost; navsezadnje je bila
stavka naperjena tudi proti njegovemu pra-
vilniku, ki ga je sugeriralo prometnemu mi-
nistru namesto protokola sporazuma. Z iz-
javo, da bo pasivna, dokler se ne bi izkazalo,
3
KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
da je gibanje politične narave, si je ZJŽ pu-
stila odprta vrata, skozi katera bi lahko vsak
čas smuknila iz stavke.'* ZJŽ se je zelo mu-
dilo iz stavke, saj je že prvi dan sporočila
vladi svoje pogoje za izstop iz nje. Ti pa so
bili taki, kakor da niso bili njeni: razveljav-
Ijenje začasnega pravilnika, uveljavljenje
protokola sporazuma do izdelave nove služ-
bene pragmatike, takojšnja pogajanja za nov
pravilnik ter podpis tega pravilnika do 1.
maja in varstvo časti in telesa. Vlada je po-
goje posredovala v Beograd. Drugi dan sta
Rupnik in Brandtner na shodu ZJŽ v Ljub-
ljani zelo hujskala proti stavki, a nista ni-
česar dosegla, ker je bila večina za njeno
nadaljevanje." ZJŽ in PZ sta se tako hitro
mehčali, da je 18. aprila Brejc že lahko po-
ročal v Beograd, da sta pripravljeni pozvati
svoje člane na delo, če bi jim mogli pokazati
vsaj kakšen uspeh. Ce bi jih pozvali k delu brez
uspeha, je opozoril Brejc osrednjo vlado, bi
bila nevarnost, da bi večina njunega članstva
prestopila v vrste ZPTDUJ.'^ ZjZ glede stavke
ni bila enotna. To se je posebno lepo poka-
zalo na shodih 19. aprila v Ljubljani. Na do-
poldanskem v Narodnem domu so njeni člani
nižjih plačilnih kategorij zahtevali vztraia-
nje v stavki, medtem ko si je vodstvo pri-
zadevalo, da bt organizacijo Cimorej pripe-
ljalo iz nje. Železničar Rogelj je zvezarie
pozival, naj gredo na delo. omogočijo naj-
nuinejši oromet, ohranijo mir pa vzameio v
roke možgane, (komunisti so mu zaklicali:
»Kole in Duške!«), in trezno premislilo po-
ložaj. Prebral je tudi brzoiavko. s katero ie
Udruženie narodnih železničara iz Beograda
— ZJZ ie bila njegov član — snoročalo. da
so na Srbskem narodni železničarii začeli
z delom ter da naj z njim začno tudi v Slo-
veniji. Na tem .sestanku vodstvo ni moplo do-
biti večine, zato je za popoldan sklicalo no-
vega z opravičilom, da se ne bi mogli ko-
munisti, ki so bili na sestanku, vmešavati v
zvezine zadeve. Popoldne ie Runnik skušal
zborovalce nrepričati in jih pridobiti za iz-
stop iz stavke z lažnimi novicami, da je vla-
da ugodila njihovim zahtevam in da ie v delu
nova službena pragmatika ter da zato Z.TZ
nima za kaj več stavkati. Del zvezariev ie
kliub takim utemeljitvam še vedno vztraipT
na stavki. Nazadnje pa se je vodstvu le po-
srečilo izglasovati izstop iz stavke. Ko je nato
Rupnik pozval tiste, ki se glede stavke niso
strinjali z vodstvom, naj zapuste zborovalni
prostor, je menda odšla večina delavcev,
ostalo je le uradništvo. Do tedaj enotna stav-
ka vseh železničarjev se je zlomila, Brejc je
tisti dan poročal, da bo ZJZ 22. aprila začela
z delom.i^ Tudi mariborska ZjZ je hitela iz
stavke. Na shodu zaupniškega sveta je ugo-
tovila, da se je položaj razjasnil, ker je beo-
grajski odbor sporočil, da je »krušno vpra-
šanje«, to je plačilna pragmatika, rešeno,
stavka pa je dobila politično vsebino in zato
protidržavno ost. Pozvala je svoje člane na
delo in ti so se do 23. aprila domala skoraj
vsi javili na službenih mestih.^"
Prometni minister dr. Korošec je 17. aprila
sprejel delegacijo ZPTDUJ, ki je zahtevala
umaknitev začasnega pravilnika, povečanje
plač, spoštovanje protokola sporazuma tudi
od ravnateljstva južne železnice ter sprejem
na delo vseh železničarjev, ki so stavkali.
Korošec je zahteve zavrnil. Neizprosno je
zahteval, da se morajo stavkajoči najprej
vrniti na delo in izjavil, da se bo šele potem
pripravljen pogajati. Zatrdil je tudi, da ne
bo umaknil začasnega pravilnika. Delegacija
mu je dala še eno možnost za sporazum s
spomenico, s katero mu je predlagala, nai
skupaj z njo izdela nov začasni pravilnik.
Naslednji dan je okoli osemsto ljubljanskih
železničarjev zborovalo na Krekovem trgu,
kjer so jim govorili Petrič. Makuc, Perdan in
Golouh. Petrič je zanikal vsaka pogajanja
z deželno vlado, rekel je. da so železničarske
zahteve zadnia beseda. Pozval je člane ZJŽ,
nai skupaj s SZOJ vzdrže v stavki do konca.
Golouh pa je dokazoval, da stavka ni po-
litična.22
Četrti stavkovni dan je bil pomemben za-
radi sklepa ZJŽ o izstopu iz stavke, zaradi
razglasitve militarizaciie železničarjev pa
zaradi voiaškepa zastraženja kolodvorov in
drugih železniških obiektov. liublianske pli-
narne, elektrarne, večnih živilskih skladišč
in trgovin, vladne. noStne in sodne palače —
fsamo v Liubliani ie bilo na teh stražah se-
demsto voiakov in dvesto mož policije) — in
nazadnje pomemben tudi zaradi prepovedi
točenja alkoholnih pijač, ki je veljala do 5.
maja. Vse to je dajalo vtis izrednega stania,
hkrati pa zanesljivo napovedovalo, da bo
vlada uporabila vse sile in da nikakor ne bo
dovolila, »da ji njeni uslužbenci diktirajo
svojo voljo z grožnio, s stavko«. Objave že-
lezniških direkcij, južne in državne, da po
sporočilu vojaških oblasti pomeni v mobil •
nem času sodelovanje v stavki upor v voi-
ski, niso imele na stavkajoče nobenega vpli-
va. Zato je komandant železniškega oddelka
vojnega ministrstva major Disineer na osno-
vi ukaza ministrstva za mornarico in voisko
z dne 17. aprila vpoklical 19. aprila vse želez-
ničarje vojaške obveznike v starosti med
enaindvajsetim in osemintridesetim letom na
dvomesečno vojaško vajo. Obvezniki so se
morali zglasiti najkasneje do osme ure zjutraj
ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA
20. aprila. Tisti, ki se ne bi javili, bi bili
kaznovani kot vojaški dezerterji. Razglas je
naznanjal, da bodo železničarji dobivali pla-
čo pri železniških upravah in bodo morali
sami skrbeti za prehrano in stanovanj e.^^
Militarizacija je bila za stavkajoče trda
preizkušnja. Po njej je pomenilo stavkati
upirati se in hoditi po poti, ki je vodila na-
ravnost v spopad z državno oblastjo. To vse-
kakor ni bil več samo običajni mezdni boj.
Poleg tega pa militarizacija ni zadela vseh
železničarjev, kar je seveda kalilo enotni na-
stop.
ZPTDUJ in z njo SZOJ sta bili kljub te-
mu pripravljeni nadaljevati s stavko v pre-
pričanju, da je vlada ne bo mogla več dolgo
vzdržati in bo morala kloniti njihovim za-
htevam. Vlado sta opozorili, naj ne sega po
nasilnih sredstvih, če noče izzvati splošno
stavko vsega delavstva. Tako je Zorga po-
svaril: »Mi se pa nobene sile ne bojimo. Mi
vemo, da ima železničarska stavka največii
vdHv na državo in je tako močna, da bo
vlada morala ugoditi našim zahtevam. Ako •
pa bi oblast s silo posegla v stavko, potem
pa smo zasigurani, da stopi za nami ves drugi
proletariat, ki nam bo takoj pokazal simpa-
tijo z generalno stavko.«^* Medtem ko so se
ZJŽ in PZ ter drugi omahliivci odzvali vpo-
klicu na orožne vaje in iskali pri oblasteh
»varstvo in zaščito pri izvrševaniu službe
nasproti komunistom«, so člani SZOJ ostro
reagirali.^5 Na shodih v Ljubljani, Celiu in
Mariboru so se odločili, da se ne bodo od-
zvali vpoklicu v vojsko in so celo zagrozili s
splošno stavko vsega delavstva. To stališče;
so naslednja dneva zlasti odločno pokazali
ljubljanski železničarji. Nič več se niso zbi-
rali na Krekovem trgu, kjer jih je mogla
vlada s svojimi agenti imenitno nadzirati,
ampak v mestni okolici, ker niso marali, kot
je rekel Zorga, »zborovati v senci bajonetov,
ker to razburja našo kri«. Tudi niso policiji
naiavljali svojih shodov, kot je bilo to do-
ločeno z zborovalnim zakonom. Dne 20. anri-
la so se zbrali dvakrat za starim streliščem
Pod Rožnikom. Na dopoldanskem shodu ie
Zorga razlagal, da so v meščanskih listih
razglašeno mobilizacijo odredili na lastno
pest neodgovorni faktorji. fPrav zaradi te
zelo razširjene razlage je Brejc prihodnji
dan ponovno razglasil in potrdil vpoklic na
vojaške vaje.) Zorga je opozoril vpoklicane,
naj se ne drže domov, podnevi naj gredo na
sprehod, noč pa naj prespe pri znancih, ker je
policija dobila sezname železničarjev, ki jih
mora aretirati. Sporočil je zbranim, da ima or-
ganizacija vsa zagotovila drugih delavskih
organizacij, da bodo takoj začele stavkati,
kakor hitro bi vlada začela z aretacijami in
drugimi nasilji siliti železničarje na delo.
Zelo ostro je obsodil stavkokaze. Za njim
sta govorila Mariborčana Koloman Wallisch
in Kopač, ki sta izrazila solidarnost vsega
mariborskega delavstva z železničarji. Po-
poldne je zborovalo okoli tri tisoč ljudi. Go-
vorili so jim tajnik SK Kokalj, Zorga, Ma-
kuc, Petrič in zastopnika trboveljskih in ko-
čevskih rudarjev, ki sta obljubila vso pomoč.
Vsi govorniki so pozivali k vztrajnosti v stav-
ki. Zlasti ognjevit je bil Zorga: »V stavki
vztrajajmo do zmage! Saj ne gre samo za
zmago železničarjev, temveč, da zmaga raz-
redno zavedni proletariat. Vlada je odredila
mobilizacijo železničarjev, mi smo odredili
mobilizacijo našega proletariata.« Pozval je
žene, naj bodre svoje može v težkem boju.
Na shodu so sklenili, da bo drugi dan ženska
deputacija ponesla resolucijo k predsedniku
deželne vlade.^^
Tudi socialnodemokratski list Naprej, ki je
vneto podpiral stavkajoče in jih bodril v
vztrajnosti, socialni demokrati so namreč ra-
čunali, da bo stavka spodnesla Protičevo in
Koroščevo vlado, je opozoril vlado: »Ako nam
vlada velik in težak boj vsiljuje, potem naj
ve eno: v tem boju bo našla ves slovenski in
gotovo tudi jugoslovanski proletariat str-
njen. «2''
Delavstvo drugih kategorij je podprlo že-
lezničarje in njihovo stavko ne samo moral-
no, ampak tudi s stavkami. V dogovoru z
njimi so 20. aprila začeli stavkati kočevski
rudarji in radeški papirničarji. Naslednji dan
so se stavki pridružili še zabukovški (do 29.
aprila), trboveljski, zagorski, hrastniški ru-
darji, steklarji (do 4. maja) in apneničarji,
rudarji v Velenju (do 29. aprila) in Žagarji
v Šoštanju. Rudarji v Senovem in delavci
tovarne Woschnagg v Šoštanju (do 28. apri-
la) so začeli stavkati 22. aprila. Isti dan tudi
lesni delavci v Kočevju. Opekarji v Ribnici
so stavkali že od 17. aprila. Rudarji so začeli
z oseminštirideseturno stavko, pa so jo potem
spremenili v permanentno.^^
Stavka rudarjev je bila imenitna taktična
poteza, ki je neposredno vplivala tudi na že-
lezniški promet. Ze potem, ko se je stavka
zaradi nasilja, izdaje žoltih organizacij in
utrujenosti stavkajočih začela rušiti, je bil
premog glavno vprašanje pri vzpostavitvi
normalnega prometa. Rudarji so se tega do-
bro zavedali in zato kočevski niso pustili od-
važati premoga.^'
V znak solidarnosti z železničarji in v pro-
test proti vladnemu nasilju je bilo več de-
lavskih zborovanj. V Kamniku je 21. aprila,
kakor že prejšnji dan, demonstriralo z rdečo
5
kronika
ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO
zastavo okoli sto delavcev.^" V Tržiču in Kra-
nju so delavci odločno protestirali proti na-
silju ter zahtevali, da vlada v državnem in
ljudskem interesu takoj ugodi železničarjem.
»Zahtevamo demisijo vlade, ki ni zmožna so-
cialnih vprašanj drugače rešiti kot z bajone-
ti!«, so zapisali v resolucijo.'-' Tri tisoč osem,-
sto delavcev v Zagorju je na zborovanju za-
htevalo, naj vlada nemudoma začne pogaja-
nja z železničarji in naj se ne loti repre-
salij: »sicer bi bilo celokupno delavstvo pri-
morano nemudoma stopiti v naj ostrejši hoj« P
Tudi dva tisoč jeseniških železarjev je zago-
tovilo železničarjem svojo pomoč. V Kočevju,
kjer so vsi »kot en mož zapustili delo«, so
stavkajoči sporočili okrajnemu glavarstvu,
da se ne pokoravajo nobeni vladi, ampak le
stavkovnim vodstvom. Demonstrirali so po
mestu z rdečo zastavo in pokazali, »da je ves
kočevski proletariat napravil eno fronto pro-
ti buržoaziji in sramotni vladi.«'' V Ljublja-
ni so 21. aprila zborovale ženske. Nekaj sto
se jih je zbralo na Krekovem trgu in se od
tam napotilo k predsedniku deželne vlade.
Med potjo so se jim pridružili možje, ki so
prej zborovali v Lattermannovem drevoredu.
Brejc je kljub temu sprejel odposlanstvo
žensk — vodila ga je neka Kregarjeva — če-
prav je policijsko ravnateljstvo opozorilo Pe-
triča, naj žensk ne pošilja k predsedniku. Z
resolucijo, ki so mu jo izročile, so najprej
ugotovile, da se je stavka razvijala v miru,
ki ga je začela rušiti vlada, potem pa so pro-
testirale proti vpoklicu mož na vojaške vaje
ter zlorabi vojaške sile, s katero je vlada
omejevala svobodo stavkajočih in jih silila
na delo. Zahtevale so, naj vlada čimprej
ukrene vse potrebno, da bi lahko ugodila že-
lezničarskim zahtevam ter naj v ta namen
posreduje pri osrednji vladi. Opozorile pa
so tudi, da bo vlada kriva za vse posledice
svojega brutalnega nastopa proti »boriteljem
za svoje naj primitivne j še življenjske pogoje«.
Brejc je vse odklonil: posredovanje pri osred-
nji vladi, izpustitev aretiranih železničarjev
in ukinitev vojaških uredb. Odposlanke je
še opozoril, da bodo njihove družine kmalu
lačne, ker je zaradi stavke onemogočen vsak
dovoz živil v mesto. Pred vladnim poslopjem
je nato tisočpetstoglava množica burno de-
monstrirala. Kazalo je že, da bo prišlo do
incidentov, ko je Petriču in Golouhu le uspe-
lo odpeljati množico proti Rožniku k železni-
škemu prelazu, kjer je deputacija poročala o
svojem poslanstvu. Množico je Brejčev od-
govor silno razdražil. Golouh, ki jo je na-
govoril, jo je pomiril in jo opozoril, da se v
danem položaju železničarji ne morejo sami
bojevati in samo na enem mestu: njihovo
stavko kaže razširiti v splošno stavko vsega
delavstva. Sporočil je sklep SK o tridnevni
generalni stavki in da so rudarji že začeli
stavkati.'''
Odziv na orožne vaje je bil vsaj v centrih
stavke neznaten. Oblasti so morale železni-
čarje večinoma s policijo privesti na delo.
Tako se je v radovljiškem okraju od tristo
vpoklicancev javilo le sedemnajst; drugih se
glavarstvo brez vojaške pomoči ni upalo do-
seči. Podobno je bilo drugod. Notranji mi-
nister Trifkovič je naročil, da naj oblasti
energično izvedejo militarizacijo železničar-
jev. Na območju mariborskega policijskega
komisariata so v času med 23. in 28. aprilom
aretirali dvestodevetdeset železničarjev. V
Ljubljani so ponoči na 21. april aretirali šest-
deset vpoklicancev, pozneje je to število še
narastlo. Brejc je bil prisiljen v Beograd po-
ročati, da je odziv na vpoklic minimalen ter
da še tisti, ki jih je privedla policija, veči-
noma odklanjajo vsako delo ter da jih voja-
ške oblasti zato pošiljajo v zapore. Ljubljan-
sKim zapornikom (85) je stavkovni odbor pla-
čeval hrano.'5
»Naprej« je aretacije označil z besedami:
»To je krščanska kultura slovenskega kleri-
kalizma, ki se je svoj čas posluževala avstrij-
skega militarizma, danes pa balkanskega. To
je jugoslovanska svoboda!«'^ Tudi nasilje te
vrste ni zlomilo moči železničarske stavke.
Vlada je zato stopnjevala pritisk. Na svoji
seji 21. aprila je sklenila ustaviti preskrbo-
vanje stavkajočih železničarjev iz aproviza-
cijskih zalog in prepovedala vse shode. Prve-
ga sklepa si skoraj ni upala objaviti, druge-
ga pa je takoj. V razglasu je stalo, da bodo
vsi prireditelji shodov in govorniki na njih
kaznovani z 20.000 kronami in do šest me-
secev zapora.V zvezi s prepovedjo zboro-
vanj je Petrič javil oblastem, da osrednji
stavkovni odbor odklanja odgovornost za vse
posledice, ki bi nastale zaradi preprečitve le-
galnega stika s stavkajočimi.'^ Ko je vlada
ukinila preskrbovanje stavkajočih iz aprovi-
zacijskih zalog, je poverjenik za notranje za-
deve Bogumil Remec posumil, da bosta de-
lavska Nakupovalna zadruga in Konsumno
društvo v Ljubljani podpirala svoje stavka-
joče člane. Zato je zelo vneto iskal opravič-
ljive razloge, da bi ju lahko podvrgel reviziji
trgovskega sodišča, denar Konsumnega dru-
štva pa zasegel. Zlasti nevaren se mu je zazdei
sklep Konsumnega društva o pomoči železni-
čarjem v vrednosti 100.000 kron. Trdil je,
da je namen društvenega sklepa »indirektno
pospeševati protizakonito dejanje, kakršna je
stavka, ki naravnost ogroža važne javne in-
terese«.'^
6
ČASOPIS ZA slovensko krajevno zgodovino KRONIKA
Deželna vlada je na seji 22. aprila ugoto-
vila, da je brez točnih navodil iz Beograda.
Dobila je le splošno navodilo, naj uporabi
vsa zakonita sredstva, da vzdrži red in vzpo-
stavi promet. Iz tega je sklepala, da ji v Beo-
gradu ne dovoljujejo nobenih izrednih sred-
stev. Teh se ni upala uporabiti iz dveh raz-
logov: najprej, ker ni vedela, kako bodo rav-
nali v Beogradu in Zagrebu: ali bodo šli na
pot sporazuma ali v spopad, in drugič, zara-
di tega, ker so se tudi železničarji izogibali
spopadov z oboroženo silo. Ugotovila je, da
je pripravila vse, da bi lahko v potrebi takoj
nastopila proti vsakemu izgredu. V Maribor
je poklicala vojaštvo iz Radgone, v Celje iz
Velikovca, v Tržič pa iz Borovelj. Brejc je
posebno poudarjal, da bo vlada nadaljevala
z mirno taktiko in se izogibala sili, »skušala
pa bo z vsemi sredstvi stavko zadušiti, stav-
kajoče utruditi in jih omajati v volji nada-
daljevati stavko«. Komandant dravske divi-
zijske oblasti general Smiljanič, ki je seji
prisostvoval, je odobraval vladno politiko,
branil pa se je še kaj bolj angažirati v boju
s stavkajočimi, dokler so civilne oblasti lahko
še same vzdrževale red in mir. Vlada je kljub
takemu stališču le želela dovolj očitno de-
monstracijo vojaške moči, ki naj bi stavka-
joče zastrašila in jim vzela pogum nadalje-
vati s stavko in začenjati z izgredi. Na Brej-
čev predlog je sklenila ob prvi priložnosti
izgnati vse tuje komuniste, ki so aktivno
posegali v potek stavke. Sklenila je tudi, da
bo dala aretirati stavkovni odbor, ki ga je
dolžila krivde za delavski afront proti vla-
di, če bo ugotovila, da še organizira shode
stavkajočih.*" Izgon neslovenskih, to je, ko-
munistov, ki niso bili pristojni v Jugoslaviji,
so meščanski časopisi, zlasti pa mariborske
oblasti in celo tamkajšnja ZJŽ že večkrat
predlagali. Tistega dne je vlada še povečala
svoj pritisk na stavkajoče s tem, da je vpo-
klicala na orožne vaje vse železničarje voja-
ške obveznike v starosti od 18. do 50. leta.
Vpoklicanci so se morali javiti do drugega
dne.^i Praktično je ta vpoklic zajel vse že-
lezničarje.
Ne samo vlada, tudi meščansko časopisje
je pritiskalo na stavkajoče. Prirejalo je pra-
ve kanonade laži, podtikanj in žalitev. Vod-
stvo stavke ni utegnilo na vse sproti odgo-
voriti, opozorilo je le, da bo obračunalo z
vsemi po končanem boju. Stavkovna vodstva
so neprestano z letaki in drugače bodrila
stavkajoče železničarje k vztrajnosti in jim
obljubljala skorajšnjo rešitev njihovih za-
htev, čeprav ni kaj posebno dobro kazalo na
uspeh.*2
Geslo stavkajočih je bilo: »Niti eno kolo
se ne sme na železnici obrniti, dokler zato
ne izda odredbe ZPTDUJ!« In do 20. aprila
se res ni. Tega dne pa se je na vpoklic ja-
vilo 250 vojaških obveznikov. Z njimi in s
pripadniki izdajalskih organizacij ter nekaj
stavkokazi se je vlada obupno prizadevala
obnoviti promet; bolj kot pravi promet je
bilo to le merjenje sil. Stavkokazi so delali
pod silnim moralnim pritiskom stavkajočih
tovarišev. Ravnateljstvo južne železnice jih
je skušalo pridobiti z delitvijo posebnih na-
grad od 2C0 do 300 kron in je v ta namen
porabilo 100.000 kron, posebno nagrado pa
je ponujalo prvemu strojniku, ki bi se javil
na delo. Teh je namreč najbolj manjkalo.
Stavkajoči so nanje skrbno pazili in jih skri-
vali, da jih policija ne bi mogla s silo privesti
na delo.*^ Prvi vlak je pripeljal iz Novega
mesta. Drugi dan, 21. aprila je odpeljal vlak
tudi iz Ljubljane na Jesenice. Na cestnem
prelazu na Dunajski cesti (danes podvoz na
Titovi cesti), ga je ustavilo okoli tristo ljudi.
Postavili so se na tire in trdili, da vlak lahko
pelje samo preko njihovih teles. Sele tride-
set policajev in pol čete srbskih vojakov je
vlaku napravilo pot, da je lahko ob zmer-
janju in kamenjanju nadaljeval vožnjo proti
Gorenjski. Na južni železnici, kjer je bilo
največ članov SŽOJ, so vlaki speljali 22.
aprila in sicer dva do Logatca in eden do
Maribora. Vse vlake so spremljali vojaški
oddelki, pa je bil kljub temu vlak med Ver-
dom in Borovnico obstreljen.** Tako je že-
lezniški promet počasi, a vztrajno rastel, nor-
malen pa ni bil še teden dni po dejanskem
zaključku stavke. Vlada si je zlasti prizade-
vala vzpostaviti promet na južni železnici.
Bala se je antantine intervencije, do katere
bi lahko prišlo zaradi prekinjenega prevoza
živilskih vlakov iz Trsta v Avstrijo. Da bo-
jazen ni bila čisto brez osnov, dokazuje tele-
gram ameriškega polkovnika Clauseya z Du-
naja. Z njim je pri ravnateljstvu južne že-
leznice zaprosil za posredovanje pri stavka-
jočih, da bi dovolili prevoz živilskih vlakov.
Ljubljanski stavkovni odbor je vladi sporo-
čil, da je za tako dovoljenje pristojen cen-
tralni odbor v Beogradu."5 Stavka je tako
postala tudi majhno mednarodno vprašanje.
»Slovenec« mu je hotel dati težo z nepotrje-
nimi vestmi iz Rima in Trsta, ki so poročale,
da se italijanska vlada pripravlja preko Ju-
goslavije sama vzpostaviti zvezo z državami
v Podonavju, ter celo, da namerava z vojsko
zasesti južno železnico.*^ Zanimivo pa je za-
držanje avstrijskih železničarjev iz Gradca,
ki niso marali po avstrijske vlake na mari-
borsko postajo, da ne bi kršili stavke jugo-
7
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO
slovanskih tovarišev. Uprava južne železnice
jih je morala zato sama odpeljati na avstrij-
sko stran."
Dan pred vrhuncem železničarske stavke
23. aprila je SK odločila, da bo z generalno
stavko 24., 25. in 26. aprila protestirala proti
vladnemu nasilju in podprla boj železničar-
jev. Tridnevno splošno stavko je beograjsko
CRSV oznanilo že za 21. april. Isti dan se
je zanjo odločila tudi SK, ni pa določila da-
tuma, ker je pričakovala, da bo železničar-
skim zahtevam vsak čas ugodeno. Generalni
štrajk je bil že ves čas na vidiku, saj ga je
stavkovno vodstvo večkrat obljubilo za pri-
mer, da bi vlada začela z nasilji. Vlada je
pričakovala, da bo izbruhnil že ob razgla-
sitvi militarizacijo in je zato naročila za Tr-
bovlje vojaške okrepitve. Drugič ga je pri-
čakovala na dan po Golouhovi izjavi. Na
seji SK je Petrič predlagal, naj bi stavko
čimprej zaključili in trdil, da po prepovedi
shodov ni več mogoče brzdati stavkajočih ter
da se vse bolj med njimi čuti delo meščan-
skih provokatorjev. Stavkovni odbor je z le-
taki večkrat opozoril stavkajoče na delo pro-
vokatorjev, ki so trosili razne vesti, da na-
meravajo stavkajoči povzročiti nemire. Sva-
ril jih je, naj se ne puste »begati od ljudi,
ki bi radi ribarili v kalnem, da bi utrdili
svojo klerikalno pozicijo v Jugoslaviji. Osta-
nite mirni! Vzdržite disciplino! V znamenju
vztrajnosti, mira in reda bomo zmagali!«
Stavkovno vodstvo je torej od svojega član-
stva zahtevalo absolutno disciplino, red in
mir, kar je zagotovo znamenje, da ni bilo
pripravljeno slediti nekaterim spontanim ak-
cijam stavkajočih ter je napačno ožilo ves
boj samo na mezdno področje in razglašalo
vse tiste, ki bi stavki hoteli dati tudi politič-
no lice, za-agente provokatorje.^*
Krščansko socialistična Jugoslovanska stro-
kovna zveza se je takoj distancirala od sploš-
ne stavke. Ukazala je svojim članom, naj se
je nikakor ne udeleže, ker je politične nara-
ve. Svojo odločitev je neprepričljivo uteme-
ljevala z ugotovitvijo, da v »... težkih časih
je delo edino, ki nas bo rešilo«. Brejc je ob
tem zadovoljen zapisal: »Vse kaže, da se
stavka ruši.«*^
Zaupniki SK so takoj po sklepu o začetku
splošne stavke začeli zelo aktivno delati, da
bi vanjo vključili kar največ delavstva. SK
in njene posamezne organizacije so v zvezi
z začetkom stavke izdale več letakov.^" V
enem je rečeno: »Čakali smo doslej mirno na
razvoj stvari, ker smo mislili, da bo vlada
končno uvidela zmoto, spoznala, da se z na-
siljem ne more poravnati mezdne spore. Ker
pa vidimo, da hoče vlada z brutalno silo za-
treti boj, da zapira nedolžne delavce in jih
tira v vojašnice, je naša dolžnost, da se po-
služujemo poslednjega obrambnega sred-
stva ... Zmaga železničarjev bo obenem zma-
ga celokupnega organiziranega proletaria-
ta ...« Tudi v tem odločilnem trenutku je
SK zagotavljala, da je stavka samo mezdne
narave.^' Mariborsko stavkovno vodstvo je
izdalo letak v nemškem in slovenskem jezi-
ku; v njem je stalo: »Naš boj je dosegel svojo
odločilno fazo. Verolomna vlada ne izbira no-
benih sredstev, da zruši našo trdno discipli-
no in neomahljivo solidarnost. Ker doslej ni
ničesar dosegla, je izigrala zadnje sredstvo
in hoče sedaj s prepovedjo shodov, z ustav-
ljanjem aprovizacij in mobilizacijo letnikov
18 do 50 streti našo moč ter nas vpreči v
dosedanji jarem po lastni volji. Glasom do-
šlih poročil so železničarji v Zagrebu in Ljub-
ljani enoglasno sklenili, da se takemu pozivu
ne odzovejo in vztrajajo v svojem boju do
konca — do dokončne zmage. Na plašite se
in ne dajte se izzivati.. .«^2
V Ljubljano so prihajale vesti o akcijah
stavkajočih. Pri Trojanah so bili ponoči na
23. april spodžagani telefonski in brzojavni
drogovi in porezane žice. Dolenjski vlak so
Moščani, ko je vozil z Rakovnika na glavno
postajo, obstreljevali. Prejšnji dan so v Ve-
lenju železničarji za nekaj časa odstavili po-
stajnega načelnika in na njegovo mesto po-
stavili svojega človeka.^' Najbolj razburljive
vesti pa so prišle iz Zasavja. V Zagorju, Tr-
bovljah in Hrastniku so rudarji zasedli že-
lezniške postaje. V Trbovljah so zavzeli tudi
pošto, odstavili občinski svet, izvolili na jav-
nem shodu novega ter razglasili sovjetsko
republiko. Skušali so pridobiti tudi orožnike,
da bi jim izročili orožje. Poškodovali so že-
lezniško progo in na njej postavili barikado.
Oplenili so več vagonov avstrijskega živil-
skega vlaka, ki je ob začetku železničarske
stavke obstal na tamkajšnji postaji. Ko je
tistega dne pripeljal prvi vlak, ki ga je
spremljalo petdeset vojakov, iz Maribora na
Zidani most, je bila na močno zastraženem
kolodvoru zbrana velika množica ljudi, ki
je burno zahtevala izpustitev treh aretiranih
delavskih voditeljev (Pečnika, Pahorja, Jo-
griča). Od Zidanega mostu do Hrastnika je
vlak le počasi napredoval, ker so morali ho-
diti vojaki pred njim in s tirov odstranjevati
razne ovire. V Suhadolu se je moral celo
ustaviti pred barikado, ki jo je branilo kakih
dvajset do trideset mož. Prišlo je do stre-
ljanja in do prve krvi v tej stavki: eden od
braniteljev je bil smrtno zadet, dva pa so
zajeli. Na trboveljski železniški postaji je
vlak zopet čakala velika množica rudarjev.
8
časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika
Komisar, ki je vodil vlak, je moral izpu-
stiti aretirance, da je množico lahko po-
miril in jo lahko pregovoril, da je do-
volila popraviti progo. Vlak je šele po
petnajsturni vožnji iz Maribora v poznih ve-
černih urah pripeljal v Ljubljano. V zvezi s
temi dogodki, ki pomenijo kritično stopnjo v
razvoju stavke, je Brejc zahteval vojaško in-
tervencijo. Dosegel jo je šele na drugo za-
htevo, čeprav je notranji minister Trifkovič
sporočil, da je vsem vojaškim komandam
naloženo, da morajo na vsako zahtevo civil-
nih oblasti takoj posredovati. V trboveljski
premogokopni revir je prišlo iz Ljubljane in
Celja skoraj sedemstopetdeset vojakov z
osmimi strojnicami in štirimi pehotnimi to-
povi. Golih rok se rudarji niso mogli upi-
rati in vojaštvo je lahko hitro napravilo sta-
ri red. Vlada je bila sicer obveščena, da so
imeli uporniki štiri strojnice. Pozneje pa je
sodišče dokazalo le dve vojaški puški.
Zelo burno je bilo tudi v Kočevju, kjer so
že od vsega začetka stavke bili bolj revolu-
cionarni kot kjer koli drugod. Kakšno je bi-
lo razpoloženje pred stavko, zvemo iz poro-
čila okrajnega glavarja »...nezadovoljstvo
je prikipelo do vrhunca in se komunistične
ideje hipoma razširjajo. Razpoloženje ljud-
stva je deloma slabše kot tik pred razpadom
Avstrije. Nezadovoljni elementi so po veči-
ni pri vseh stanovih postali naravnost ne-
strpni zaradi pomanjkanja . ..« Stavka v Ko-
čevju se je zapletla z nezadovoljstvom nem-
ških Kočevarjev z novo državo. Ti so takoj
podprli stavko delavstva. Pozneje so prav
oni zahtevali pri okrajnem glavarju izpusti-
tev aretiranih voditeljev v Kočevju in tudi
v Ljubljani ter odprtje delavskega konsuma.
Zagrozili so, da bo prišlo deset tisoč ljudi
osvobodit zaprte voditelje, če jih glavarstvo
samo ne bo hotelo. Skupaj z meščani so zbra-
li za stavkajoče 10.000 kron. Glavarstvo je
bilo proti številnemu delavstvu brez moči.
Delavstvo je odrekalo glavarstvu vsako
oblast, se kljub prepovedi shodov zbiralo, se
navduševalo za Lenina, sovjete in republiko.
Govorilo se je tudi, da so nameravali skupaj
s kmeti prevzeti oblast na Kočevskem v svoje
roke. Ko je 27. aprila le prišla vojska, je
rudniška sirena klicala na boj, do katerega
pa ni prišlo, ker ni bilo zadostnega odziva.
Vojska je napravila stari red, stavka pa se
je kljub različnim pritiskom vztrajno nada-
ljevala skoraj do polovice maja.'^
V Ljubljani so se železničarji zbirali kljub
prepovedi. Zbrali so se tako v Taškarjevem
gozdu, 23. aprila pa v mestu in na Fužinah.
Na shodu v Taškarjevem gozdu so govorili
člani stavkovnega odbora Makuc, Žorga, Per-
dan. Slednji je poročal o solidarnosti rudar-
jev in pribil: ». .. gre za mezdno gibanje.
Zmagati moramo, če ne sedaj, pa ko bomo
imeli sovjetsko republiko.« Izrekel je tudi
tiste nam že znane besede: »Hoteli ste imeti
politični štrajk, pa ga imejte!«, ki jih je me-
ščansko časopisje pograbilo kot glavni do-
kaz, da komunisti vodijo političen štrajk.
Zorga je sproti skušal popraviti vtis Perda-
novega govora, a brez uspeha.^^
Zbor pred Mahrovo hišo v Ljubljani (v
njej je bil sedež SZOJ), ki se ga je udeležilo
okoli petsto železničarjev, med njimi je bilo
več rekrutov, ki so nekajkrat zaklicali: »Ži-
veli boljševiki!«, so orožniki razgnali.^'' Zelo
pomemben shod je bil popoldne 23. aprila
na Fužinah pri Ljubljani. Na njem se je
zbralo približno dvatisoč ljudi, ki jim je Ma-
kuc sporočil začetek splošne stavke in naro-
čil, naj se drugega dne zberejo pred tram-
vajsko remizo na Zaloški cesti. Ko so jih
orožniki pozvali, naj se razidejo, so zboro-
valci odšli, kakor da se razhajajo, na vojaško
vadišče. Orožniki so jim sledili in jih na
vadišču ponovno opozorili, da shodi niso do-
voljeni. Takrat pa so delavci začeli prepe-
vati, kakor da so se zbrali zaradi zbornega
petja. Vlada je po svojih agentih zvedela,
da so na shodu sklenili naslednji dan z ome-
njenega zbirališča korakati v mesto pred
Mestni dom in vladno palačo, po nekih ve-
steh pa, tudi pred Belgijsko kasarno, kjer bi
zahtevali izpustitev aretiranih železničarjev.
Prav nobeno poročilo pa ni govorilo, da bi
stavkajoči hoteli pripraviti »pohod na vla-
do, ki jo je treba vreči«. To si je Brejc pač
izmislil, da bi opravičil kri, prelito na Za-
loški cesti. Zanimivo je v tej zvezi omeniti
še sodbo državnega pravdništva v Ljubljani,
da deželna vlada ni mogla navesti nobenih
konkretnih dejstev, ki bi kazala na to, da
se je s stavko ali s pohodom v mesto name-
raval uprizoriti državni prevrat. Agenti so
res poročali, da so delavci nameravali v ča-
su splošne stavke zapreti mestu vodo, plin in
električni tok. Najbolj je vlado razburilo nji-
hovo poročilo, po katerem so na Fužinah
sklenili drugega dne prinesti na zbor »vsak
svoje — najbrž orožje«.
Zaradi takih vesti je Brejc v poznih večer-
nih urah sklical v svoji pisarni sejo zastopni-
kov civilne, policijske in vojaške oblasti, dei
teh gospodov se je že prej v času stavke
vsak dan dvakrat zbiral pri njem. Z njimi je
razpravljal o nastali situaciji in razmišljal,
kako bi demonstracije in nemire, »katerih
dalekosežnosti ni bilo mogoče predvideti«,
preprečil. Zbrani so sklenili, da zaradi sum-
ljivega obnašanja mase ne smejo dopustiti
9
KRONIKA
ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO
njenega pohoda v strnjenih vrstah v mesto že
zato ne, lier stavkovni odbor ni prosil za
dovoljenje. Zastopniki civilnih oblasti so me-
nili, da bi bilo mogoče preprečiti vsak nemir
že v kali, če bi ljudje videli pripravljeno do-
volj veliko vojske, ki bi bila zmožna takoj
nastopiti. Zato so predlagali, naj bi stala na
Krekovem trgu in pred hotelom Slon močna
vojaška oddelka v polni bojni opremi; enaki
oddelki pa naj bi krožili tudi po mestu. Tako
bi sprostili policiste in orožnike, da bi lahko
zaprli množici pot v mesto in jo razpršili na
zbirališčih. Zastopnik dravske divizijske obla-
sti, kapetan Lokar, je imel take priprave za
nepotrebne. Menil je, da bi zadostovala pri-
pravljenost vojaštva v kasarnah. Končni od-
govor na zahteve civilnih oblasti v zvezi z
vojaškimi pripravami je dal pozno ponoči
general Smiljanič. Sporočil je, da bo vojska
pripravljena v kasarnah in da bo nekaj enot
vadilo drugega dne v bližini zbirališča stav-
kajočih.
Liberalna »Domovina«,^" ki je sicer videla
v stavki »le dokaz nezrelosti ljudstva in od-
govornih faktorjev v državi«, je 23. aprila
pravilno ugotovila: »Pot, ki sta jo dr. Koro-
šec in vlada ubrala napram železničarjem,
je taka, da lahko vodi malone le še do skraj-
nosti.« Do nje je prišlo naslednji dan 24.
aprila, na dan, ko se je začela splošna stavka.
Zjutraj po sedmi uri so se začeli demon-
stranti v skladu s sklepom Strokovne komi-
sije zbirati pred tramvajsko remizo na Za-
loški cesti. Do osme ure se jih je nabralo
kakih dva tisoč, novi pa so še vedno priha-
jali. Prišli so tudi nekateri delavski voditelji.
Zbrani so se postavljali v štiristopih v po-
vorko. Na čelo so ji stopile ženske, ker je
Perdan menil, da na nje policija ne bo stre-
ljala.
Vlada je policiji ukazala, da mora na vsak
način preprečiti demonstrantom pot v mesto.
Oddelek skoraj tridesetih orožnikov in
stražnikov je poslala na Zaloško cesto, vse
druge sile pa je razpostavila po mestu. Od-
delek, ki ga je vodil narednik Ušaj, so ljudje,
še preden je prišel na Zaloško cesto, ozmer-
jali in opljuvali. Pred sanatorijem Leoniščem
se je postavil v dvojni kordon prek ceste.
Nabil je puške in nasadil bajonete ter čakal
na množico, ki se mu je bližala. Ušaj je uka-
zal ženskam, naj se umaknejo s čela sprevoda.
Nekatere so ga ubogale. Demonstranti so naj-
prej skušali pridobiti orožnike. Prigovarjali
so jim: »Saj ste naši fantje! Dajte nam orož-
je in podajmo si roke!« Nekateri iz množice
so pomirjevali rastočo razburjenost, drugi pa
so vse bolj rinili do kordona in postajali vse
glasnejši. Vpili so: »Orožje dol! Tudi mi ga.
znamo rabiti! Ubijalci naroda! Mi moramo
skozi! Z vlado držite, pa ste slabše plačani
kot mi! Pustite nas in pojdite z nami!« in
podobno. Del demonstrantov je obšel kordon
čez neko živo mejo po travniku ob Ljublja-
nici in mu, pomnožen s tistimi, ki so še pri-
hajali iz mesta, takoj pritisnil v hrbet. Vrsti
orožnikov sta se morali sedaj postaviti s
hrbti druga proti drugi. Orožniki in stražniki
so še vedno pozivali, naj se množica umakne
in naj ne sili vanje. Mahali so z nasajenimi
bajoneti pred seboj, da se jim ne bi mogel
nihče približati. V vse večjem trušču, zmer-
janju in žuganju jih je množica stisnila. Naj-
bolj ogorčeni demonstranti so zgrabili za nji-
hove puške in jim jih hoteli iztrgati iz rok.
Nekaj orožnikov so celo prebrnili na tla. Ko
je vse tako kazalo, da bo množica orožnike
pomendrala, so počili streli. Kdo je prvi stre-
ljal? Orožniki so pozneje zelo plastično opi-
sovali, kako je neki neznanec stopil pred
Ušaj a z besedami: »Ce ne boste vi rabili orož-
ja, ga bomo pa mi!« in je sprožil dva strela
iz samokresa. S prvim je zadel nekega de-
lavca, z drugim pa Ušaj a. S strelom iz samo-
kresa naj bi bil ranjen še en orožnik. Poli-
cisti in orožniki so pozneje zatrjevali, da so
šele po teh strelih iz množice začeli tudi sa-
mi brez ukaza streljati. Oddali so triintri-
deset strelov, od teh enaindvajset v množico.
Pet ljudi so nabodli z bodali in dva pobili s
puškinim kopitom. Drugače so zopet opiso-
vale to druge priče: pozneje aretirani ali v
spopadu ranjeni demonstrant je in priložnost-
ni opazovalci. Eni so trdili, da so slišali Te
strele iz pušk v zrak, drugi pa da so najprej
slišali zamolkle strele iz samokresa, le ena
priča je izjavila, da so ji fantje, ki so bili tik
ob kordonu, povedali, da so najprej streljali
iz množice. Streli so množico pognali v beg,
vendar niso vseh do kraja zmedli. Slišali so
se klici: »Naprej, to je ognjeni krst!« Voja-
štvo, ki je zatem prihitelo na bojišče, je raz-
gnalo velike skupine, ki so se še zelo ogor-
čeno zadržavale na mestu spopada; ni pa
imelo več razloga streljati. Na tlaku Zaloške
ceste je v lužah krvi obležalo trinajst mrtvih:
dvanajst moških in petletna deklica, ki jo je
oče nosil v naročju. V bližnjo bolnišnico so
odnesli tudi štirinajst ranjencev; poročila
pravijo, da jih je bilo še več: trideset do šti-
rideset. Mrliče so našli tudi za obzidjem Leo-
nišča, kar potrjuje izjave, da so orožniki in
stražniki sledili bežečim in jim streljali v
hrbet.
Del demonstrantov se je v skupinah napo-
til v mesto. Med potjo so kolporterjem po-
metali v Ljubljanico vse meščansko časopisje.
Malo so se ustavili na Krekovem trgu, po- ■
10
ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA
tem pa se jih je še kakih petsto zbralo na
močno zastraženem prostoru pred hotelom
Slonom, kjer jim je, kot je bilo v načrtu,
spregovoril Golouh. Povedal je, kje je treba
iskati povzročitelje in krivce za pravkaršnje
dogodke na Zaloški cesti, proglasil je gene-
ralno stavko v permanenci ter pozval ljudi,
naj se mirno razidejo ter ubogajo navodila
stavkovnega odbora. Ljubljanske ulice so se
izpraznile. Trgovine so lastniki zaprli. Po
mestu pa je odmeval korak popolno oboro-
ženega vojaštva in vojaške godbe. »Slovenec«
je z olajšanjem zapisal: »Komunistični teror
je strt.«^'-
Nekateri delavski časopisi in pozneje tudi
delavski voditelji so trdili, da je na Zaloški
cesti prvi streljal z okna Leonišča agent pro-
vokator, ki ga je vlada nalašč zato najela in
plačala. Tudi zadnja točka resolucije, ki sta
jo tisti dan izročila Golouh in Tokan pred-
sedniku deželne vlade, je terjala strogo pre-
iskavo proti osebi, ki je streljala iz Leonišča.
Iz ohranjenih dokumentov se ta trditev ne
da zagovarjati. Nihče od aretiranih ni izpo-
vedal, da bi videl koga streljati iz Leonišča;
(ljubljansko policijsko ravnateljstvo je celo
po časopisju iskalo priče, ki bi znale kar-
koli povedati o strelih iz Leonišča). Naj je na
Zaloški cesti streljal prvi policaj, agent pro-
vokator ali delavec iz množice, dejstvo je,
da sta vladna nepopustljivost in tudi borbena
razpoloženost stavkajočih nujno peljali v od-
krit spopad in v krvoprelitje, ki je zaznamo-
valo peripetijo v stavki in v vsem delavskem
gibanju med obema vojnama. SK, ki se je
odločila zbrati stavkajoče na Zaloški cesti in
jih povesti demonstrirat v mesto, je lahko z
gotovostjo računala, da je velika verjetnost,
da bo prišlo do spopada, v katerem bo tekla
kri. Ze sama razporeditev žensk na čelo spre-
voda, na katere policija ne bi streljala, nas
napeljuje na tako misel. Dejansko je mno-
žica napadla orožniški kordon, ki ji je za-
piral pot v mesto, ga hotela pomendrati, od-
straniti s poti.82 Res je tudi, da so se orož-
niki obotavljali takoj uporabiti orožje in so
pozivali ljudi, naj se umaknejo, in celo, da
si naj poiščejo drugo pot. Prav tako pa lahko
tu zapišemo tudi ugotovitev »Ljudskega gla-
sa« in »Napreja«, da so klerikalci že dolgo
prežali na organizirano delavstvo ter izra-
bili proti njemu vso moč in da je bil njihov
edini razlog za nastop na Zaloški cesti zadu-
šitev delavskega gibanja.
Vlada je takoj po strelih na Zaloški cesti
namerila po stavki drugi uničujoč udarec. Na
svoji seji je prepovedala v Ljubljani, Celju,
Mariboru in Ptuju vsako zbiranje v gručah
ter bivanje na ulici po deseti uri zvečer terj
ukazala aretirati vse voditelje komunistov
in stavk z utemeljitvijo, da je bila stavka
naperjena proti državi."^ Policijsko ravnatelj-
stvo je takoj zaprlo sedež ljubljanskega stav-
kovnega odbora, aretiralo Florjančiča, Kle-
menčiča, dr. Lemeža, Golouha, kasneje pa še
Zorga, Perdana in še mnoge druge. Aretirani
so bili tudi stavkovni odbori v drugih krajih
in z njimi vsi, ki so se političnim oblastem
zdeli sumljivi. Državno pravdništvo v Celju
je sprejelo s svojega območja v zapore dva-
indevetdeset zapornikov, v Novem mestu
devetnajst iz Kočevja, v Mariboru triindvaj-
set, okrajno glavarstvo v Kranju je dalo are-
tirati triintrideset ljudi itd. Z mariborskega
področja so preko državne meje izgnali šest-
indvajset »nadležnih tujcev«, komunistov.^*
Seveda so bile te aretacije obračun in čisto
nasilje nad stavko, ker politične oblasti mno-
gim zapornikom niso mogle dokazati niče-
sar nezakonitega, niti niso imele dokazov,
da je bila stavka naperjena proti državni
oblasti kot taki. Ko je državno pravdništvo
v Ljubljani hotelo od Remca dokaze, ki bi
opravičili aretacije, mu je odgovoril, da so
kot preventivno sredstvo bile popolnoma na
mestu ter je opiral sprožitev sodnega prega-
njanja le na kršitev vladne prepovedi sho-
dov. Dosti zapornikov so sodišča zelo hitro
izpustila, druge pa so do konca maja amne-
stirala v zvezi z obiskom regenta Aleksan-
dra v Sloveniji.ss Zavoljo aretacij in nasilja
na Zaloški cesti je več poslancev vložilo v
Beogradu interpelacije. Tako Anton Kristan
in Josip Kopač s tovariši, ki so dolžili ljub-
ljansko vlado skrajno neumevnega in nerod-
nega postopanja, belega terorja in teptanja
svobode ter so zagotavljali, da delavstvo ni-
kakor ni mislilo na puč.^^
Pod vtisom dogodkov na Zaloški cesti so
se sestali Petrič, Golouh in Tokan ter sesta-
vili resolucijo, ki so jo sklenili predložiti vla-
di ter tudi sklenili zaključiti stavko najkas-
neje v ponedeljek 26. aprila. Na to pot jih
je peljal ne samo udarec na Zaloški cesti,
ampak tudi brzojavka, ki so jo prejeli iz
Beograda. Z njo jim je osrednji odbor spo-
ročil, da je vladi predložil svoje zahteve in
da se z njo pogaja ter da bo zaključek stavke
sporočilo z dogovorjeno šifro. Golouhu in To-
kanu je uspelo dobiti zvezo z Brejcem, ki
jima je sporočil, da ju je pripravljen sprejeti
le, če gre za določitev modalitet in za način
ustavitve stavke in pričetka dela, nikakor
pa ni bil pripravljen pogajati se prej, pre-
den bi se stavkajoči vrnili na delo. Brejc se
je pač dobro zavedal, da so mu streli na Za-
loški cesti prinesli zmago. Popoldne ob pol
tretji uri ju je sprejel. Golouh mu je poro-
11
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO
čal o brzojavki iz Beograda in mu predložil
zahteve, pod katerimi je bil stavkovni odbor
pripravljen stavko zaključiti.^'' Pogoji so bili
naslednji: ukinitev militarizacije železničar-
jev, izpustitev vseh zaprtih vojaških obvez-
nikov tako, da bi vsi svobodni začeli z de-
lom, izpustitev vseh aretiranih zaradi stavke
ter ustavitev vsakršnih nadaljnjih aretacij,
dovolitev shoda stavkajočih v nedeljo, da bi
jim stavkovni odbor sporočil, da se v pone-
deljek stavka neha, dovolitev slovesnega po-
kopa žrtev z Zaloške ceste (delavski reditelji
bodo poskrbeli za red in mir na pogrebu) in
še nam že znana zahteva o preiskavi proti
orožnikom in proti osebi, ki je streljala iz
Leonišča.^ Vlada, ki se je za tem sestala, je
menila, »da je odgovor, ki ga bo treba dati
zastopnikom stavkajočih, dalekosežen poli-
tičen akt in da bi se v slučaju, če bi deželna
vlada započela z zastopniki stavkajočih poga-
janja, poraz, ki so ga komunistični voditelji
danes doživeli, znatno omilil in da bi bila
nevarnost, da bi oni v tem slučaju zavzeli
pozo zmagovalca«. Zato je vlada gladko za-
vrnila vse zahteve, češ da ni poklicana po-
gajati se o pogojih za končanje stavke, da je
demilitarizacija železničarjev vojaška zade-
va in da zaradi javne varnosti ne more do-
voliti ne slovesnega pogreba ne shoda.^* Go-
louh in Tokan sta vzela odgovor na znanje.
Čeprav vlada ni sprejela pogojev stavkov-
nega odbora, je ta kljub temu stavko zaklju-
čil prej, preden je o zaključku razpravljal
odbor ZPTDUJ v Beogradu: v ponedeljek,
26. aprila, je »Naprej« pozval vse delavce na
delo. Stavka torej ni dala nobenega konkret-
nega sadu. Tudi pogajanja v Beogradu so se
končala samo z obljubami. Pogajanja za kon-
čanje stavke so se pri prometnem ministru
začela že 24. aprila. Delegati ZPTDUJ so Ko-
rošcu predložili pogoje za končanje stavke:
preklic vpoklica na orožne vaje, določitev
platforme, na podlagi katere bi se pogajali
o ureditvi službe železničarjev in njihovih
plač. Korošec je v skladu s sklepom ministr-
skega sveta z dne 21. aprila zavrnil vsaka po-
gajanja pred vrnitvijo železničarjev na delo
in sicer zato, ker so med stavko počeli več
sabotaž in nasilij. Delegacija ni marala pri-
stati na zahtevo o vrnitvi na delo pred pri-
četkom pogajanj. Svoje zahteve oziroma po-
goje je ponovila 29. aprila. Korošec spet ni
popustil. Zahteval je vrnitev na delo. Dal pa
je pismena zagotovila, da bo takoj, kakor
hitro bo zopet vzpostavljen promet, pretre-
sel vse železničarske zahteve in se z vsemi
silami zavzel za njihovo rešitev; potrudil se
bo tudi za preklic vpoklica na orožne vaje
ter da bo skušal doseči, da bi tudi ravnatelj-
stvo južne železnice ravnalo enako kot pro-
metno ministrstvo. Po teh zagotovilih je
ZPTDUJ, ko je stavka zaradi najrazličnejših
pritiskov in zaradi dolgosti že bila v stadiju
razpadanja, klonila in ob 19. uri 29. aprila
zaključila s štirinajstdnevno stavko. V Slove-
niji se je končavala od 26. aprila, ko so po-
kopali žrtve z Zaloške ceste, se pravzaprav
28. aprila že nehala, formalno pa se je za-
ključila dan pozneje.'"
Tudi poznejša pogajanja med železničarski-
mi organizacijami in ministrstvom za promet
so ostala brez uspehov. Zaradi njih sta se
ZPTDUJ in ZJŽ marljivo grizli. Prva je
napadala tudi Korošca, ker jo je na poga-
janjih diskriminiral: k njim je vabil le tri
njene zastopnike in trinajst zastopnikov dru-
gih organizacij, ki so sicer tudi zahtevale po-
večanje plač, so pa zavračale vsako misel na
novo stavko, če bi Korošec ne ugodil železni-
čarskim zahtevam.'!
Poglejmo še, kako je tekla splošna stavka.
Ta je kar dobro uspela. Celo »Slovenec« je
moral priznati, »da število delavstva, ki stoji
pod komunističnim vplivom, ni majhno«.
Seveda je v njej odsevalo negativno stališče
JSZ. V tej zvezi je značilno poročilo kranj-
skega okrajnega glavarja, ki pravi, da se
stavka v Tržiču, kjer je bila moč komuni-
stov sicer precejšnja, ni obnesla prav zaradi
»složnega nastopa zavednega v JSZ zdru-
ženega delavstva«. V generalni stavki so se
železničarjem, rudarjem in še nekaterim, ki
smo jih že omenili, pridružili papirničarji v
Medvodah, delavci nekaterih kranjskih pod-
jetij, delavci dveh tržiških tovarn, kamni-
ški delavci, lesni delavci v Duplici, delavci
nekaterih ljubljanskih podjetij, radeški us-
njarji, rudarji na Mirni in Krmelju, stav-
kali so v Mariboru.'2 V času splošne stavke
je prišlo do več dejanj, ki pričajo o precejš-
njem bojnem razpoloženju stavkajočih. Na
Jesenicah, kjer železarji po sklepu SK niso
stavkali, čeprav so sami najprej nameravali,
so hoteli tamkajšnjega glavnega vodjo Mla-
karja s silo rešiti iz zapora. Množico je mo-
ralo vojaštvo ustaviti in razpršiti. Podobno
je hotelo kamniško delavstvo osvoboditi svo-
jega voditelja Franca Kosiča. Pet sto delav-
cev je prikorakalo v mestu in napadlo orož-
nike s kamenjem. Ti so morali nastopiti z
orožjem, da so jih razgnali. Iz Radeč je žu-
pan nujno prosil za vojaško pomoč proti že-
lezničarjem, ki so se poskrili pri hribovskih
kmetih in grozili, da bodo napadli trg, ople-
nili trgovine in večje posestnike. Med Bi-
strico in Pragerskim so bile porezane brzo-
javne žice. Isto so neznanci hoteli napraviti
pri Škof ji Loki, pa so jih orožniki s streli pre-
12
ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA
gnali. Na črnomaljski železniški postaji so
železničarji po pokolu na Zaloški cesti raz-
obesili črno zastavo. Zaradi sabotaže je
iztiril vlak v Slovenski Bistrici. Tudi na ko-
čevski progi so neznanci pokvarili tire.''^ Da
bi oblasti strle stavko, so počenjale razna
nasilja. V brežiškem okraju je glavarstvo or-
ganiziralo narodne straže, kamniško glavar-
stvo je samovoljno prepovedalo shode. Ljub-
ljanska vlada pa je prepovedala vsak dovoz
živil v trboveljski revir, dokler bi tam tra-
jala stavka.''* Razna nasilja so počenjali tudi
delodajalci. Tako je ravnateljstvo južne že-
leznice odpustilo iz službe vse železničarske
voditelje, ki so vodili stavko, drugim pa gro-
zilo, da jo bodo izgubili, če se ne bi javili
do 28. oziroma 29. aprila na delo. Njegovo
delavstvo se je zlasti v Mariboru in na Zi-
danem mostu počasi vračalo na delo. Znani
so številni odpusti delavcev. V Kočevju so v
zvezi s stavko odpustili okoli 10 Vo rudarjev.
Trboveljska premogokopna družba je skle-
nila odpustiti vse aretirane delavce ter za-
htevala od vlade, da se vsi znani »hujskači
in pretepači« odstranijo z rudnikov, ker je
menila, da bo lahko le tako zagotovila za na-
prej red in mir.'5 ZTPDUJ je z resolucijo 13.
maja ostro zahtevala, da se morajo sprejeti
nazaj na delo vsi odpuščeni železničarji.™
Vlada je kljub temu, da je v Beogradu za-
trjevala, da je v Sloveniji normalno stanje,
umaknila vojaštvo z železnic šele 11. maja,
prepoved zborovanj pa je ukinila 29. maja.
Takrat je Remec poslal v Beograd zelo ka-
rakteristično pismo: »Čast mi je še pripom-
niti,« je med drugim zapisal, »da za primer,
da se morajo vsi shodi trpeti, odklanjam vso
odgovornost glede reorganizacij komunistične
stranke, ker nikakor ni mogoče krotiti po
dosedanjih navodilih teh prevratnih elemen-
tov, ki so izredna nevarnost ne le za red
in mir, ampak naravnost za obstoj države.«"
V teh nekaj besedah je že vse, kar je pozneje
v neki drugi zvezi Vaso Kneževič zajel z
ugotovitvijo, da »buržoazni red ne more več
vladati z legalnimi sredstvi«.
Splošna železničarska stavka je še bolj
sprla ZPTDUJ in ZjZ ter povečala razdor
med komunisti in socialnimi demokrati, je
pa tudi odkrila vse prijatelje in sovražnike
delavskega gibanja. Njen pomen je ZPTDUJ
sama pravilno ocenila, ko je ob njenem kon-
cu trdila, da bo imela v zgodovini delavske-
ga gibanja važno mesto »ne zato, ker je že-
lezničarjem dala hitre in velike gmotne pri-
dobitve, temveč zato, ker je pokazala, kaj
pomeni močna organizacija in visoko razvi-
ta delavska solidarnost v borbi«.™ Seveda pa
s tako sodbo ne moremo mimo zmotne vere
komunistov, da bo država popustila pred
strnjenim nastopom delavstva in da bodo na
ta način dosegli spremembo socialne uredit-
ve, ne mimo napake, ki jo je napravilo stav- j
kovno vodstvo, ker ni znalo večdnevni ge-
neralni štrajk, ki je pomenil vrhunec delav-
skih moči in prizadevanj, pravočasno zaklju-
čiti, da se ne bi spremenil v hud poraz. Kljub
vsemu so železničarska in splošna stavka ter
drugi takratni boji pripeljali slovensko de- I
lavsko gibanje do revolucionarne usmerje- j
nosti in pomenijo prelomnico v pogledu osvo-
bajanja delavskega razreda izpod vpliva re- [
formističnih iluzij.''' i
OPOMBE
Kratice :
AS — Arhiv Slovenije, Ljubljana
ZA CK ZKS — Zgodovinski arhiv Centralnega
komiteja Zveze komunistov Slovenije, Ljub-
ljana
VZL ■— Veliki župan ljubljanske oblasti
PDVS — Predsedstvo deželne vlade za Slovenijo
PNZ — Poverjeništvo za notranje zadeve de-
želne vlade za Slovenijo
D. s. Lj. — Deželno sodišče Ljubljana
Okrž. s. Ce. — N. m. — Okrožno sodišče Celje
— Novo mesto
Okr. s. Ro. — Kr. g. — Okrajno sodišče Radov-
ljica — Kranjska gora
sit. por. — situacijska poročila
1. Skrivno geslo za začetek železničarske stav-
ke (ZA CK ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807/20). — 2.
Slovenci v desetletju 1918—1928, Zbornik raz-
prav iz kulturne, gospodarske zgodovine, Ljub-
ljana 1928. — 3. AS, PNZ 1920, 4525/pr. — 4.
Delavec, 1. VII. št. 18 (1/5-1920). — 5. AS, PNZ
1920, 1167/pr, 4131/pr, 4555/pr; ZA CK ZKS, D. s.
Lj. Vr IX 807/20 (letaka Obrambni boj železničar-
jev Jugoslavije, Atak na železničare); Ujedinjenje,
1. I. št. 7 (10/4-1920) str. 3, št. 8 (17/4-1920) str.
3. — 6. AS, PNZ 1920, 4310/pr; ZA CK ZKS, D.
s. Lj. Vr IX 807/20/38; Milan Lemež, Zastruplje-
ne svinčenke. Rdeči prapor, 1. XV št. 6 (17/6-1920)
str. 2. — 7. Leto prej je imela 30 skupin in 3823
članov — ZA CK ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807/20;
Ujedinjenje 1. I št. 5 (3/4-1920) str. 3, 4. — 8.
Ujedinjenje, 1. I št. 8 (17/4-1920) str. 4. — 9.
ZA CK ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807/20/38. — 10.
AS, PNZ 1920, 3654/pr. — PNZ sit. por. 1920,
4299/pr, Ujedinjenje, I. I št. 5 (3/4-1920) str. 3,
4. — 11. AS, PNZ 1920, 4131/pr, 4310/pr; ZA CK
ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807/20/38, 57 Ujedinjenje,
1. I št. 5 (3/4-1920) str. 3, 4. — 12. AS, VŽL 1925,
S 2620 (Brejčevo poročilo o poteku železničarske
in splošne stavke), PNZ 1920, 4310/pr; ZA CK
ZKS, PDVS 1920, 4986, D. s. Lj. Vr IX 807/20
(letak o sklicanju shoda). — 13. Slovenec, 1.
XLVIII št. 87 (17/4-1920) str. 2, št. 88 (18/4-1920)
str. 1, št. 91 (22/4-1920) str. 2. — 14. AS, VZL
1925, S 2620, ZA CK ZKS, PDVS 4555. — 15.
13
KRONIKA
ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO
AS, PNZ sit. por. 1920, 5607/pr, PDVS sit. por.
1920, 5668, V2L 1925, S 2620, PNZ 1920, 4310/pr;
ZA CK ZKS, PDVS 1920, 4577, 5256, D. s. Lj.
Vr IX 807/20/12, 38; Slovenec 1. XLVIII št. 95
(27/4-1920) str. 4; K štiridesetletnici generalne
stavke aprila 1920, Prispevki za zgodovino de-
lavskega gibanja, Ljubljana 1960 št. 1, str. 278,
279 (spomini Ivana Makuca), 282, 283, 284, 285.
— 16. AS, D. s. Lj. Vr IX 807/20 (zadeva ing.
Petrowicza); ZA CK ZKS, PDVS 1920, 5256, D.
s. Lj. Vr IX 807 20/38; Slovenec, 1. XLVIII št.
87 (17'4-1920) str. 1. — 17. ZA CK ZKS, PDVS
1920, 4579, 4670. — 18. AS, VZL 1925, S 2620;
ZA CK ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807'20/121, PDVS
1920, 4670. — 19. AS, V2L 1925, S 2620, PNZ
1920, 4131/pr; Slovenec, 1. XLVIII št. 89
(204-1920) str. 2. — 20. AS, PNZ 1920, 4551/pr;
PNZ sit. por. 1920, 5665 pr. — 21. Slovenec, T.
XLVIII št. 88 (184-1920) str. 3; Metod Mikuž,
Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji
1917—1941, Ljubljana 1965, str. 167. — 22. AS,
V2L 1925, S 2620, PNZ 1920, 4131/pr, Slovenec,
1. XLVIII št. 89 (20/4-1920) str. 2. — 23. AS,
VZL 1925, S 2620, PNZ 1920, 2732/pr, 5665/pr,
7192/pr; ZA CK ZKS, PDVS 1920, 4647, 4654,
4792, 5256, D. s. Lj. Vr IX 807/20/9 h; Slovenec,
1. XLVIII št. 87 (17/4-1920) str. 1. — 24. AS,
PNZ 1920, 4131/pr. — 25. AS, VZL 1925, S 2620;
PNZ 1920, 5665/pr. — 26. AS, PNZ 1920, 4131/pr,
4310/pr, VZL 1925, S 2620; ZA CK ZKS, D. s.
Lj. Vr IX 807/20/9; Slovenec, 1. XLVIII št. 90
(21/4-1920) str. 2; M. Mikuž, Oris... str. 167,
168. — 27. Naprej, 1. V št. 89 (20/4-1920). — 28.
AS, VZL 1925, S 2620, PNZ 1920, 5176/pr, 5669/pr,
5808/pr; PDVS sit. por. 1920, 5607, 5668; ZA CK
ZKS, PDVS 1920, 4741, 4753, 4782, 4785, 4834,
4875, 4977, 5060, 5143, 5190. — 29. ZA CK ZKS,
PDVS 1920, 4753, 5048, 5102, 5181, 5249, Okrž. s.
N. m. Vr IV 294/20/127. — 30. ZA CK ZKS,
PDVS 1920, 6135. — 31. ZA CK ZKS, D. s. Lj.
Vr IX 807/20/123, 124. — 32. ZA CK ZKS, D. e.
Lj. Vr IX 807/20/125. — 33. ZA CK ZKS, D. s.
Lj. Vr IX 807/20/126, Okrž. s. N. m. Vr
IV 294/20/6. — 34. AS, PNZ 1920, 4131/pr,
4310/pr, VZL 1925, S 2620; ZA CK ZKS, PDVS
1920, 4744, D. s. Lj. Vr IX 807/20/346); M. Mikuž.
Oris... str. 168; Rudolf Golouh, Pol stoletja
spominov. Panorama političnih bojev slovenske-
ga naroda, Ljubljana 1966, str. 192, 193. — 35.
AS, PNZ 1920, 5507/pr, VZL 1925, S 2620; ZA
CK ZKS, PDVS 1920, 4696, 4828, 5256. — 36.
AS, PNZ 1920, 4524/pr (zaplenjen članek Na-
preja). — 37. AS, Zapisniki sej deželne vlade za
Slovenijo 1920, 138. seja, VZL 1925, S 2820, PNZ
1920, 4131/pr. Prepoved shodov je veljala do
29. maja (AS, PNZ 1920, 5618/pr). — 38. ZA CK
ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807/20/12. — 39. PNZ 1920,
5499/pr; D. s. Lj. Vr IX 1255'20. — 40. AS, Za-
pisniki sej deželne vlade za Slovenijo 1920, 139.
seja. — 41. AS, VZL 1925, S 2620. — 42. ZA CK
ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807/20/79 m, 99 k, 119 a,
121. — 43. AS, PNZ 1920, 5176/pr, VZL 1925,
S 2620, Višje državno pravdništvo v Ljubljani
P III/9-1191/20; ZA CK ZKS, PDVS 4828, 5118,
5256, D. s. Lj. Vr IX 807/20/38, Okr. s. Ra., Z
96'20/l, 4, Okrž. s. Ce., Vr VIII 672/20/20, Vr
VIII 1211/20/26. — 44. AS, PNZ 1920, 4131'pr,
5699/pr, VZL 1925, S 2620; ZA CK ZKS, PDVS
1920, 4728, 4837, 5118. — 45. AS, VZL 1925,
S 2620; ZA CK ZKS, PDVS 1920, 4742, 4796, 4828.
— 46. Slovenec, 1. XLVIII št. 91 (22/4-1920) str.
1. — 47. ZA CK ZKS, PDVS 1920, 5256. — 48.
AS, VZL 1925, S 2620, ZA CK ZKS, PDVS 1920,
4653, D. s. Lj. Vr IX 807/20/38, 41, 119, 218,
223, 224; M. Lemež, Zastrupljene..., Rdeči pra-
por 1. XV št. 6 (17/6-1920) str. 2. — 49. AS, VZL
1925, S 2620; ZA CK ZKS, PDVS 1920, 4796; Slo-
venec, 1. XLVIII št. 91 (22/4-1920) str. 3. — 50.
AS, VZL 1925, S 2620. — 51. ZA CK ZKS, D. s.
Lj. Vr IX 807/20'19, 73, 99, 119 a, 120; AS,
PNZ 1920, 4131/pr, 4524/pr. — 52. AS, PNZ
1920, 4082/pr. — 53. AS, PNZ 1920,
4031/pr, 5668/pr; Višje državno pravdništvo v
Ljubljani P III/9-1191/20. — 54. AS, VZL 1925,
S 2620, ZA CK ZKS, PDVS 1920, 4833, 4867, 5116,
5818, 5819, Okrž. s. Ce. Vr VIII 624/20/10, 60,
Vr VII 609/20/99; R. Golouh, Pol stoletja... str.
200; M., Med stavko v Zidanem mostu. Delav-
ska enotnost, 1. V št. 16 (19/8-1949) str. 3; Do-
movina, 1. III št. 47 (30/4-1920). — 55. AS, PNZ
fasc. Komunistična propaganda, 5511/pr, PNZ
1920, 5521/pr, PNZ sit. por. 1920, 5607/pr, 5868/pr,
5728/pr, Zapisniki sej deželne vlade za Slovenijo
1920, 144. seja; ZA CK ZKS, D. s. Lj. Vr IX
807/20/126, PDVS 1920, 4753, 4754, Okrž. s. N. m.
Vr IV 294/20/3, 4, 5, 6, 7, 9, 11, 12, 13, 14, 20, 34, 37,
38, 39, 40, 42, 44, 54, 65, 66, 67, 69, 71, 76, 77,
78, 80, 82, 86, 91, 96, 127, 137, 141. — 56. AS,
PNZ 1920, 4486/pr, 5311/pr; ZA CK ZKS, D. s.
Lj. Vr IX 807/20/181; K štiridesetletnici... Pri-
spevki ... str. 281. — 57. AS, PNZ 1920, 4131/pr.
— 58. AS, VZL 1925, S 2620 PNZ 1920, 4131/pr.
4556/pr; ZA CK ZKS, D. s. Lj. Vr IX 807/20/174.
— 59. AS, VZL 1925, S 2620 ZA CK ZKS, PDVS
1920, 5293. — 60. Domovina, 1. III št. 45
(23/4-1920) str. 1, 2. — 61. AS, VZL 1925, S 2620
PNZ 1920, 4131/pr, 4309/pr, 4486/pr, 4555/pr,
4556/pr, 5311/pr, 7381/pr; ZA CK ZKS, PDVS
1920, 5229, D. s. Lj. Vr IX 807/20/2, 3, 9 n p s S
t v, 10, 18, 30, 31, 32, 35, 41, 68, 82 a, 172, 173,
174, 175, 181, 185, 186, 189, 207, 210, 211, 212,
220, 266, 277, 286, 291, 353; Domovina, 1. III št.
47 (30/4-1920); Kako je bilo na Zaloški cesti.
Delavska enotnost, 1. II št. 16 (19/4-1946); M.
Mikuž, Oris... str. 169, 170, 172; R. Golouh, Pol
stoletja... str. 195, 196, 198. — 62. Zgovoren
dokument, o spopadu med množico in kordo-
nom je poročilo komandanta V. orožniške bri-
gade v Ljubljani: »Na prvi pogled sem bil pre-
pričan, da je moštvo prestalo hudo borbo. Pra-
ske po obrazih in rokah, otekline na glavah, od
blata zamazana oprema in orožje, deloma po-
škodovana oprema ter zvito bodalo podnaredni-
ka Derganca je jasno pričalo o tem.« (AS, PNZ
1920, 4486/pr). — 63. AS, Zapisniki sej deželne
vlade za Slovenijo 1920, 146 seja. — 64. AS,
PNZ 1920, 5728/pr, 5947/pr, 7281/pr, 7438'pr, PNZ
sit. por. 1920, 5607/pr, 5668/pr, 6951/pr, 7704/pr,
Višje državno pravdništvo v Ljubljani P III/3-20
868/20, PDVS sit. por. 1920, 6420. — 65. AS, PNZ
1920, 5728/pr, Višje državno pravdništvo v Ljub-
ljani, P III/3-20 868/20; ZA CK ZKS, D. s. Lj.
14
ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA
Vr IX 807/20/375, Okrž. s. Ce. Vr VII 609/20/99;
R. Golouh, Pol stoletja... str. 202. — 66. ZA
CK ZKS, PDVS 1920, 6276, 6278, 7853; Naprej,
1. IV št. 112 (16/5-1920). — 67. AS, PNZ 1920,
4310/pr, VZL 1925, S 2620 ZA CK ZKS, PDVS
1920, 4876, D. s. Lj. Vr IX 807/20/38. — 68. AS,
VŽL 1925, S 2620 — 69. AS, VZL 1925, S 2620
Zapisniki sej deželne vlade za Slovenijo 1920,
142. seja. — 70. Slovenec, 1. XLVIII št. 91
(22/4-1920) str. 3, št. 95 (27/4-1920) str. 5, št. 98
(30/4-1920) str, 3 št. 99 (1/5-1920) str. 2; Rdeči
prapor, 1. XV št. 1 (15 5-1920) str. 1, 2; M. Mikuž,
Oris... str. 192. — 71. AS, PNZ 1920, 6053/pr,
6349/pr, 6482/pr. — 72. AS, PNZ sit. por. 1920,
5668 pr, PNZ 1920, 4170'pr, 5117/pr, 5607/pr, D. 3.
Lj. Vr IX 824 20; ZA CK ZKS, PDVS 1920, 6135,
4973; Slovenec, 1. XLVIII št. 97 (29/4-1920) str.
1; Dr. Miro Stiplovšek, Pregled stavkovnega gi-
banja na Slovenskem v letih 1917—1920, Znan-
stveno posvetovanje ob 50-letnici oktobrske re-
volucije in 30-letnici ustanovnega kongresa KP
Slovenije, Ljubljana novembra 1967 (ciklostirano
gradivo). Ljubljanski in celjski gremij trgov-
cev sta odklonila v času splošne stavke za-
preti trgovine. (Slovenec, 1. XLVIII št. 93
(24/4-1920) str. 2, ZA CK ZKS, Okrž. s. Ce. Vr
VII 606/20/146.) — 73. AS, PNZ 1920, 7474/pr,
PNZ sit. por. 1920, 5607/pr, PDVS sit. por. 1920,
5668'pr, D. s. Lj. Vr IX 864/20, Državno pravd-
ništvo v Ljubljani 1920, 491; ZA CK ZKS, PDVS
1920, 4696, 5037, 6135, Okr. s. Kr. g. Z 104/20/1,
Okrž. s. N. m. Vr IV 294/20/52, D. s. Lj. Vr IX
807/20/123, 124; Slovenec, 1. XLVIII št. 95
(27/4-1920) str 4. — 74. AS, PNZ 1920, 5176/pr;
PDVS 1920, 6135, 5104. — 75. AS, PNZ sit. por.
1920, 5607/pr, 7704; ZA CK ZKS, PDVS 1920,
5324. — 76. AS, PNZ 1920, 6482'pr, PDVS sit.
por. 1920, 7881. — 77. AS, PNZ 1920, 6307 pr. —
78. Rdeči prapor, 1. XV št. 1 (15/5-1920) str. 2,
AS, PDVS sit. por. 1920, 7381. — 79. Dr. M. Sti-
plovšek, Pregled stavkovnega...; France Klop-
čič. Zaton slovenske socialnodemokratske stran-
ke 1919-1920, Prispevki za zgodovino delavskega
gibanja Ljubljana 1960, str. 96; Pregled zgodo-
vine Zveze komunistov Jugoslavije, Ljubljana
1963, str. 44. ,
15