logo
išči
išči tudi po celotnem besedilu
išči tudi po Europeani
Epošta:
Geslo:
Prijava
 
Slovenski pravnik (1934, letnik 48, številka 7/9)
Vir: Slovenski pravnik
Izvor: Narodna in univerzitetna knjižnica
(Digitalizirano v okviru projekta Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si (EEA SI0014))

0 / 0

Poštnina plačana v gotovini.

LETO XLVIII.

ŠTEV. 7.-9.

Slovenski Pravnik

Glasilo društva »Pravnika" v Ljubljani

Posvečeno spominu Antona Rande
ob stoletnici rojstva

Urednik: Dr. Rudolf Sajovic
Natisnila Narodna tiskarna — Predstavnik Franc Dezeršek

Rokopisi naj se pošiljajo: Uredništvo »Slovenskega Pravnika« v Ljubljani,

Bleivveisova cesta 16/1
Članarina (naročnina) naj se nakazuje na čekovni račun Poštne hranil-
nice, podružnice v Ljubljani št. 11.870 (Društvo »Pravnik« v Ljubljani).

V LJUBLJANI 1934

VSEBINA:

1. Dr. Gregor Krek: Anton Randa (1834—1934) 161

2. Prof. Lapajne: Potreba nove tožbe (odvzetne, actio tollendi) 195

3. Dr. Rudolf Sajovic: Izvršba in devizni predpisi 201

4. Dr. Boris Furlan: Iz novejše italijanske pravne filozofije. Giorgio

Del Vecchio 214

5. Lapajne: Dve reminiscenci na Bando 221

6. Janko Polec: Anton Banda in Josip Kranjc 221

7. Književna poročila 223

8. Bazne vesti 235

PRILOGA: Odločbe kasači jskega sodišča v civilnih stvareh D
(št. 390—401).

Prejeto od urada

za upravljanje imovine
upornikov

Slovenski Pravnik

Leto XLVIII. Ljubljana, septembra 1934. Št. 7. - 9.

po&veeeno spominu Clntona (Hande
q6 stoietniei toj&tva

Anton Randa

1834—1914

Prof. dr. Gregor Krek

Ko me je uredništvo počastilo z vabilom, naj kratko
orišem znanstveno osebnost učenjaka, ki mu je bilo uso-
jeno razmeroma dolgo in bogato življenje, polno dela, za-
slug in priznanj, se morda ni zavedalo, kaj zahteva od
skromnega pisca teh vrstic, enega od tisočih epigonov onih
par velikih duhov, ki so inavgurirali sredi preteklega sto-
letja povsem novo, plodonosno metodo obdelovanja avstrij-
skega privatnega prava. Vsi črpamo in množimo venomer
svoje znanje iz njihove skoraj neizčrpne zapuščine. Dobrih
petdeset let se je Randa znanstveno udejstvoval na malone
vseh popriščih privatnega prava v najširšem pomenu be-
sede, in to delovanje naj se oceni pravično in kolikor toliko
izčrpno na par straneh? Za to bi bilo treba mojstrskega
peresa. Ni sicer težko napisati panegiriko svetovno zna-
nemu in priznanemu učenjaku. Toda s praznim slavospe-
vom bi spomin baš velikega moža prej žalili kakor častili.
Le kdor se je poglobil v vse spise in jih zna vsestransko
in samostojno presoditi, bi bil poklican utemeljevati po-
vsem objektivno veliki sloves, ki ga uživajo duševni vod-
niki naroda. Ni pretirana skromnost, temveč globoko pre-
pričanje o inferiornosti nas malih potomcev velikih duhov,
da sebi odrekamo pristojnost za postavitev dostojnega
spomenika. Če sem navzlic temu prevzel poverjeno mi na-
logo, storim to le z namenom, da pojasnim širšim krogom

12

162

Anton Randa

naših pravnikov po svojih močeh in le v glavnih potezah
pomen nastopa »češkega Savignvja« v znanstveni areni, ki
je zapuščal povsod neizbrisne sledove še v sočasni litera-
turi, kakor jih bo moči ugotavljati, dokler žive naš držav
ljanski zakonik in njegovi potomci. Ako motrimo priprav-
ljalna kodifikacijska dela mladih slovanskih držav na se-
veru in na jugu, smemo zakoniku in njegovemu odličnemu
obdelovalcu prorokovati nepreračunljivo dolgo življenje.

Kot potomec rodbine pravnikov je bil Anton Randa
rojen dne 8. julija 1834 v Bvstficah. Oče Vaclav, prvotno
advokat, mu je bil takrat justicijar, pozneje okrajni glavar
v Pfesticah, kjer je 1. 1863 umrl. Malemu Antonu je tekla
zibelka in prva mladost v dobi popolne reakcije in stag-
nacije pod Francem II. in Ferdinandom L, v dobi Metter-
nichovega sistema duševnega zapora. Ko je bil Randa
promoviran za doktorja obeh prav na univerzi v Pragi
(10. junija 1858), se je bil absolutni vladni sistem vsaj za-
časno zrušil. Nadaljnje njegovo življenje poteka že pod
vlado deloma resda le navideznega konstitucijonalizma
Julija mes. 1858 je bil imenovan za avskultanta in novem-
bra istega leta za aktuarja pri okrožnem sodišču v Smi-
chovu. Takrat je bil že izšel prvi zvezek Ungerjevega
Sistema avstrijskega občega privatnega prava (1856). To
delo in zlasti tudi Savignvjev Sistem današnjega rim-
skega prava sta Rando navduševala za privatno pravo in
za novo smer, v kateri bi se avstrijsko pravoznanstvo imelo
preorijentirati. Habilitiral se je 1. 1860 na praški, takrat po
njenem značaju še bistveno nemški univerzi1 z razpravo
Die Lehre von dem Besitze nach osterreichischem Recht,
ki jo je bil predložil v rokopisu; 1. 1862 je bil imenovan
za izrednega profesorja na novo stolico državljanskega,
trgovinskega in meničnega prava s češkim učnim jezikom,
1. 1868 pa za rednega profesorja. Slednje imenovanje se ni
vršilo brez zaprek, ker so mu nekateri člani fakultete na-
sprotovali iz nacijonalnih razlogov, in se je le vsled po-
sredovanja takratnega naučnega ministra Hveja in Ta-
kratnega dekana Habetinka posrečilo doseči sklep-
čnost fakultetnega sveta. Ko je bila Karlova univerza de-
ljena na češko in nemško, je Randa prestopil na češko ju-
ridično fakulteto, ki je bil njen aktivni član do 1. 1904,

1 Šele L 1865 je Lad. Riegru, borcu pod znanim nam geslom wNe-
dajme se«, uspelo doseči, da je bilo docentom na prosto dano, predavati
češki, in študentom, polagati izpite v češkem jeziku. Charmatz, Osterr.
innere Geschichte von 1848 bis 1907, I. 66.

Anton Randa

163

vršeč 1. 1883/84 dostojanstvo univerzitetnega rektorja in
dvakrat funkcijo dekana pravne fakultete. Med letom 1904,
ko je absolviral svoje »častno akademsko leto«, je bil
poklican za ministra krajana v Korberjevo vlado*
(26. oktobra), pa se je že 1. 1906 (2. junija) zopet vrnil v
Prago in tam dociral kot honorarni profesor do svoje smrti,
ki je osemdesetletnika doletela dne 6. oktobra 1914 v nje-
govem letovišču v Dobfichovicih.

Randa je napisal poleg svojih splošno znanih osnovnih,
daleč preko meja takratne Avstrije slovečih knjig skoraj
nepregledno število razprav in ocen in imel poleg akadem-
skih kolegijev mnogobrojna predavanja v pravnih združe-
njih, zlasti v praški »Pravnicke jednote«.3

Po vnanjem je to vobče potek življenja marljivega in
plodovitega akademskega učitelja. Vendar nadkriljuje Ran-
dovo delovanje visoko običajne znanstvene, pedagoške in
druge zasluge povprečnega profesorja.4 Malo je res velikih

2 V vlado onega Korberja, ki je bil 1. 190!), prevzemajoč vladne
posle, uradnikom pravosodnega ministrstva na srce polagal: Man soli
sagen diirfen, daB in Osterreich der Richter kein Sklave des
Buchstabens ist, sondern frei nach dem G e i s t e des Geset-
z e s entscheidet, der niemals ein anderer sein kann, als der Geist der
Gerechtigkeit. Gedenken Sie aber auch dessen, \vas die Humanitiit im
\veitesten Sinn, die heutige Gliederung der Gesellschaft von uns fordert. . .
Wir vvollen die Zeit, in der wir leben, verstehen und darnach handeln
{C h a rrn a t z, nav. delo II, 143). Ako bi ne bil Korber sam pogostoma
pozabil na te svoje pomembne besede, bi bil Randa prvi, ki bi bil po-
klican z njim sodelovati. Spričo popolnega nerazumevanja položaja
slovanskih narodov v državi od strani nemških politikov pa Čehom niti
Korberjevih čeških paralelk na učiteljišču v Opavi niso privoščili, še
manj so seveda pristali na ustanovitev češke univerze v Brnu. Tako so
bila vsa morda dobrohotna prizadevanja od početka obsojena na neuspeh.

3 Izčrpen seznam Randovih spisov gl. Navratil, Almanach če-
skoslovenskvch pravniku, 1930, 366 ss., njegovih predavanj v »Pravnicke
jednote«! od 1. 1864 do 1893 gl. Pravnik 1914, 736 ss. Članek v Navrati-
lovem Almanahu je sestavljen po nekrologu, ki ga je napisal Randov
učenec Hermann - O t a v s k v za Almanah Češke akademije (1915),
Iz njega so povzeti tudi životopisni podatki našega sestavka.

4 Pri tem ne mislimo na izredne zunanje uspehe, ki je bilo z njimi
Randovo neumorno in mnogostransko delovanje nagrajeno, in gremo mimo
visokih odlikovanj, kakor številnih avstrijskih in inozemskih redov, na-
slova dvornega svetnika (188-2), imenovanja za častnega doktorja naj-
starejše pravne šole v Bologni (1888) in univerze v Krakovu (1900), mimo
rednega članstva (1890) in pozneje predsedništva Češke Akademije, član-
stva Akademije v Krakovu, članstva gosposke zbornice (1880) in držav-
nega sodišča, povišbe v viteški stan (1898), mimo njegovega imenovanja

12*

164

Anton Randa

mož med onimi, ki jih za to smatrajo suavissimi auditores
commilitonesque, dasi so morda napisali toliko, da bi vr.
njihovih spisov mogli sestaviti cele biblioteke (kakor so
tudi oni iz bibliotek sestavljali svoje spise). Apoteoza uni-
verzitetnih profesorjev je imela zlasti v prejšnjih časih
svoj izvor pogostoma v navdušenosti akademske mladine,
ki se ji je zdel marsikdo velik, ker večjih ni bila spoznala,
in ki je ta mladeniški entuziazem nosila seboj v življenje
in tako razširjevala sloves od nje oboževanih učiteljev.
Dandanašnji je akademska mladež trezna, morda celo pre-
trezna. Hladno, da ne rečem, nezaupljivo motri vse po-
jave. Resda ji mnogokrat nedostaje znanja in kritičnega
merila. Vendar je »stvarnost«, znak naše dobe, vsekakor
sovražnica vsakega precenjevanja duševnega dela. Morda
smo se od teh mladih naučili marsikaj tudi mi stari, ki
smo v študentovski dobi polni vneme in osebne spoštlji-
vosti prisegali in verba magistri. Ta nauk, ki ga dobivamo
dan za dnem od naše akademske omladine — nam je
morda koristnejši kakor njej —, pa seveda tudi izkustvo
sta nas napravila pravičnejše tako napram onim, ki brilji-
rajo z blestečo retoriko ali z ogromno, a ne pretežko znan-
stveno prtljago, kakor tudi napram onim, ki se resnično
odlikujejo kot voditelji vede, kot tvorci novih idej, kot
ustanovitelji novih metod in šol: ne zamenjavamo jih več
z lepobesedniki, z epigonskimi mnogopisci in slučajnimi
avanturisti.

V tem smislu popolnoma zavedajoč se, da izrekamo
tehtno besedo, smemo Rando upravičeno imenovati veli-
kega moža, in sicer ne morda gledajoč na njega kot Čeha
in Slovana, temveč povsem objektivno. Ne moti nas niti
jubilejno razpoloženje. Nasprotno! Vprav sedaj, ko praz-
nujemo stoletnico njegovega rojstva in obhajamo dvajset-
letnico njegove smrti, ko nas loči že zadostna distanca od
Randovega udejstvovanja in ko* živimo vrhtega v dobi pod-

za ministra krajana in za tajnega svetnika (1904). Petdesetletni profe-
sorski jubilej je dal naučnemu ministru Hussareku povod za leno,
nad vse častitljivo pisanje (objavljeno tudi v OAGZ. 1912, 240). Ob
njegovi osemdesetletnici so mu poslali vse avstrijske in poljske pravne
fakultete in bolognska univerza, najvišji avstrijski državni dostojanstve-
niki (med njimi Klein, R u b e r, S c h a u e r), znameniti zastopniki av-
strijske civilistike (Em. A d 1 e r, A. E h r e n z w e i g, G r ii n h u t in
drugi) gratulacijske adrese in čestitke, ki so z njimi izrazovali visoko
spoštovanje in občudovanje njegovega plodonosnega dela i. t. d. Ocenjarn
moža po njegovem pomenu za vedo, za češko univerzo in za nacijonalne
pravice njegovega naroda.

Anton Randa

165

cenjevanja dobrin, ki so jih naši predniki z velikim trudom,
z vzorno vztrajnostjo in težkimi žrtvami pridobili nam ne-
hvaležnim dedičem, — baš sedaj motrimo njegov pojav
bolj kritično nego kdaj poprej. Slovesni trenutek nas zlasti
ne more zapeljati k povzdigovanju Rande na piedestal ge-
nija. Zato mu po našem mnenju manjka ona prvobitnost
in samoniklost, ki bruha iz sebe povsem nove ideje, ne
meneč se za posledice, ona nezavedna slepost in otroška
naivnost, ki vendar ustvarja nov miselni svet, ona nepraktič-
nost, ki ji je cui prodest deveta briga, in — rekel bi —
ona neodvisnost od lastne volje, s katero odkriva genialen
človek nekam nagonski in slučajno skrivnosti sveta in živ-
ljenja. To je morda dobro. Saj so ravno na poprišču prava
genijalni ljudje za uporabo pozitivnega prava pogostoma
malo prispevali. Mirno pa smemo reči, da je bil Randa —
morebiti baš zbog eminentnega smisla za prakso — feno-
men, brez katerega si avstrijske privatnopravne literature
preteklega stoletja niti misliti ne moremo; nič manj edin-
stven pojav kakor Jožef U n g e r.

V svojem govoru, ki ga je imel v spomin UngerjU5,
je Emil Strohal skoval besedo o knjigah, ki bi jih mogli
primerjati z nadomestnimi stvarmi, ne da bi morale biti
zato že slabe. Kakor o Ungerjevih, tako se sme tudi o Ran
dovih velikih delih trditi, da so nenadomestna.

Zakaj?

Randa ni bil civilist, kakršnih šteje tudi avstrijaci-
stična literatura na ducate, nego mož, ki je z U n g e r j e m
vred napravil ostro cezuro med znanstvenim obdelova-
njem državljanskega zakonika pred njima, in onim, ki sta
ga sama uvedla.

Stvaritelji avstrijskega državljanskega zakonika, med
njimi zlasti Martini in Z e i 11 e r, so bili pripadniki pri-
rodopravne šole, ki je učila, da se pravilno pravo naslanja
na načela, ki jih vsakemu mislečemu človeku razodeva nje-
gov razum. To iz človeškega razuma izvirajoče pravo J3
vsled tega obče pravo vsega človeštva, enako za vse na-
rode in vse čase, kakor človeški razum sam. V tem se
zrcali svetovni nazor racijonalizma, ki so ga pridigali fran-
coski enciklopedisti. Revolucija je prenesena na pravno
polje: Nimamo nobenega razloga spoštovati, kar je zgo-

5 Josef Unger f. Gedenkrede, gesprochen von Emil Strohal am
18. Dez. 1913 in der Aula der Wiener Universitat bei der von der Wiener
Juristen-Fakultat und der Wiener Juristischen Gesellschaft veranstalte-
ten Gedenkfeier, Jena 1914, 14.

166

Anton Randa

dovinsko nastalo. Edino le pamet nam pove, kaj je pravo.
In pamet nam pove, da so vsi ljudje enaki, da imajo torej
enake pravice. Pravičnost, enakost pred zakonom in svo-
boda, omejena le, kolikor to zahtevajo svrhe občestva, to
so temeljne pravice človeštva. Na njih podlagi — tako so
argumentirali —■ si ustvarjamo novo, idealno pravo vsega
človeštva. Vesel optimizem in aktivizem je zavladal v teh
duhovih. Smatrali so se poklicane, izdati povsem nove za-
konike in so zares ustvarili take, da jih mora še današnji
rod naravnost občudovati. Toda ti sijajni uspehi na legi-
slativnem polju so samo na videz plodovi prirodopravne
teorije, v resnici pa produkti izredno temeljite izobrazbe
in nadarjenosti prirodopravnikov. V njihovem razumu so
delovale pridobitve mnogostoletnega razvoja prava, filozo-
fično utemeljene po Kantovem receptu. Pravna pravila
pa, ki jih je dozdevno ugotavljal človeški razum apriori-
stičnim potom, so bila v resnici sediment historično pri-
dobljenega pravnega čuta in znanja, ki so jima zakono-
davci dali izraza in ki sta bila le zaradi svojega naravnega,
zgodovinsko pogojenega nastanka sposobna živeti. Pravo
ni in ne more biti povsod in vedno enako, niti v svojih
idealnih ciljih ne; vselej in povsod je zrcalo kulture izvest-
nega naroda v določeni dobi. Pravo je živo bitje in se raz-
vija in preosnavlja z narodovo kulturo, dasi je včasih res
podoba, kakor bi ga ustvarjali ljudje le s svojim razumom.
Pravo in abstracto je beseda brez vsebine; ono eksistira
le v obliki konkretnih, pozitivnih norm. Kot pojav kulture
in kot zgodovinski produkt mnogobrojnih, včasih težko
spoznatnih in še ne poznanih sil doumemo pravo le tedaj,
ako te sile odkrijemo in ugotovimo, iz česa je norma na-
stala, kako je postajala in postala. Proučevanje vezi med
sedanjim pozitivnim pravom in njegovimi viri je bil po-
stulat historične šole, ki se je začela razvijati kon-
cem 18. stoletja in ki ji je bil prvoboritelj in najsijajnejši
zastopnik S a v i g n y. Njegov nauk je bil: Da ne obtičiš
pri zunanjostih, pri besedah zakona, temveč spoznaš nje-
govo vsebino, njegov smisel, ti je izslediti žive medseboj-
nosti, ki vežejo sedanje pravo s pravom preteklosti.

Ti spoznatki se nam zde danes že skoraj banalni. Toda
v Avstriji se z njimi še dolgo časa po izidu državljanskega
zakonika niso okoriščali. Vsa generacija avstrijskih prav-
nikov začetkom 19. stoletja je stala pod vplivom prirodo-
pravne doktrine v smislu Kristjana W o 1 f f a in Mar-
ti n i j a in smatrala zakonik za popolnoma novo tvorbo
razuma, za edini predmet proučevanja, za nekaj povsem

Anton Randa

167

samoniklega, absolutnega, s čimer je postalo vse prejšnje
pravo brezpomembno. Zato sta se bavili teorija in praksa
prvih štirih desetletij 19. stoletja malone edino le s samim
tekstom, ki so ga razlagali nekritično, suhoparno in površno
od besede do besede brez ozira na to, kakšno mesto za-
vzema določba v sistemu in ne glede na razvoj, ki se mu
ima zahvaliti za svojo eksistenco. Beseda zakonodavca vla-
darja6 in njen najožji tedanji smisel, slepa vera v suhe
črke so bile svetinje tem v absolutizmu in formalizmu
vzgojenim pravnikom.7 Bili so verni Mefistovi učenci: Im
Ganzen — haltet euch an Worte! Dann geht ihr durch die
sichre Pforte zum Tempel der GewiBheit ein. Posvečali
so vso pozornost telesu zakona, a se niti najmanj niso
prizadevali dognati duha, ki ga preveva, vodilne ideje,
ki so v zakoniku utelešene, ideje pravičnosti, svobode in
enakosti. Saj se je ravno ta duh naravnost protivil menta-
liteti komentatorjev kakor tudi tedanjih reprezentantov
zakonodavstva in njihove birokracije, robske služiteljice
obupne reakcije, ki jo slika takrat (1831) še anonimni »du-
najski poet« Anastazij G run, sam nemški aristokrat od
nog do glave, v svojih »Sprehodih« z najtemnejšimi bar-
vami in pikro satiro:

Ew'ge Xacht ist eingebrochen tibeis ganze aime Land,

Bw'gen Nebels dichte Schleier ruhn dariiberhin gespannt;

Mond und Sterne sind erblichen, ein Gestirn doch blieb noch immer:

Kur das Sternenbild des Krebses, deutungsvoll in fahlem Schimmer.

Od pravnikov te dobe ni bilo pričakovati napredka v raz-
umevanju zakonika, čigar duh jim je bil nepoznan ali tuj.
Tako se tudi niso mogli povzpeti do pojmovanja pravnih
institutov in do zgraditve znanstvenega sistema. Rezultat
sterilnega udejstvovanja paragrafske jurisprudence je nekaj
slabotnih komentarjev, ki niti praktikom niso nudili več,
kakor besedilo zakonika in razlaganja, s katerimi ga je bil
opremil glavni referent Z e i 11 e r v svojem komentarju.
Saj jim je dostikrat nedostajalo še razumevanja za ta raz-
laganja. Ne glede na to niti prirodopravna teorija sama ni

6 Pripoveduje se celo, da je cenzurirala dunajska pravna fakulteta
Ungerjevo kritiko o. d. z. kot neke vrste žaljenje veličanstva in ds
ga zbog tega ni pripustila h habilitaciji (Krek, Pomen rimskega pravt\
31). Čeprav je \Vlassak to legendo ovrgel, je vendar značilno, da
je mogla sploh nastati, in da Unger n i postal privatni docent na Dunaju,
temveč takoj izreden profesor v Pragi (Strohal, op. cit. 9 s.).

7 O slični usodi francoskega zakonika prim. C o 1 i n - C a p i t a n t,
Cours elem. de droit civil franc.2 I, 31 s.

168

Anton Randa

imela v sebi prav nobenih razvijalnih potenc. Ako se da
idealno, za vse narode in čase primerno pravo čisto raz-
umskim potom skonstruirati, tedaj ni, čim je enkrat uza-
konjeno, nobene možnosti, da napreduje. Kakor je pri-
rodno pravo v legislativnem pogledu s svojim afirmativnim
aktivizmom rodilo najlepše sadove, so vendar njegova bi-
stveno pravilna in napredna pravila, pogrešno opremljena
z atributi vesoljnosti in večnosti, sokriva, da so ostale ste-
čevine takrat z učenj aškim bleskom in vsemi kritičnimi
pripomočki nastopajoče historične šole neuvaževane in da
jih nihče ni fruktificiral za obdelovanje avstrijskega držav-
ljanskega zakonika. Podcenjujoč pomen zgodovinskih virov,
so bili v Avstriji mnenja, da so redaktorji s formalno od-
pravo rimskega prava in drugih prav, iz katerih so bili
črpali, pretrgali tudi popkovino, ono kontinuiteto, ki je
bilo novo pravo z njo po svojem postajanju vendar nave-
zano na preteklost. Za praktično uporabo in znanstveno
obdelavo zakonika je bila prirodopravna teorija jalova,
isto tako jalova, kakor njenim načelom povsem nasprotu-
joča podjarmljena duševnost policijske države. Le tako si
moremo razložiti popolno stagnacijo avstrijskega pravo-
znanstva začetkom 19. stoletja navzlic temu, da je novi
zakonik vse dotedanje privatnopravne kodifikacije visoko
nadkriljeval in da je dal odlično podlago za znanstveno
obdelavo v napredni smeri. Le tako pa je moči oceniti pra-
vilno epohalni pomen onih znanstvenikov, med njimi tudi
Rande, ki so iztrgali to revno »pravoznanstvo« iz objema
letargije in ga dvignili do znamenite produktivnosti.

Sedaj seveda vemo, da niti kodifikatorji 18. in 19. sto-
letja prava niso ustvarjali, temveč da jim je bil glavni vir
navzlic vsem nasprotnim opominom z najvišjih državnih
mest predvsem rimsko pravo v obliki one dobe, iz katere
so redaktorji izhajali, in da so poleg tega pripomogli do
zakonske pripoznatve mnogim nemško-pravnim nazorom
in pravilom, normam starejših domačih in inozemskih zako-
nov in sodne rabe, ki so jih presadili v kodifikacijo pod
etiketo prirodopravnih pravil. Da se pa vsega tega zave-
damo in izvajamo iz te zavesti naravne posledice v smeri
metode, to je zasluga Jožefa U n g e r j a in tistih par od-
ličnih mož, ki so z njimi vred prvi začeli obdelovati avstrij-
sko privatno pravo znanstveno. Šele liberalec Unger, ki
sam o sebi pravi, da je rojen 1. 1828, a da je luč sveta za-
gledal šele 1. 1848, je zavoženo literaturo, ki je bila obtičala
v onemoglem sholastičnem besedičenju, dvignil iz brezupne
otrpnelosti in jo vodil z novimi silami v novi smeri. Kažipot

Anton Randa

169

je bilo njegovo epohalno nastopno predavanje, ki ga je
imel 8. oktobra 1853 kot izredni profesor praške univerze
in ki razodeva že njegov naslov ves program novodobne
struje: O avstrijskem zasebnem pravu v sistematični
razložbi in v primeru z rimskim pravom, s starej-
šim avstrijskim pravom in z zakonodajami
inozemstva. S tem se je začelo povsem novo, siste-
matsko, pravnozgodovinsko, dogmatično, primerjalno in
kritično obdelovanje o. d. z., ki ga je Unger par let pozneje
(1856) dejansko inavguriral s prvim zvezkom svojega Si-
stema.

Prvi je bil torej brezdvomno Unger, ki je dal avstrij-
ski civilistiki povsem nove impulze. Toda če bi ne bil imel
svojega programnega govora ob času, ko je bilo Randi šele
devetnajst let: kdo ve, ali bi ga ne bil govoril Randa? Svoj
habilitacijski spis je Randa predložil 1. 1860 v dvajset-
šestem letu, le eno leto starejši od Unger j a, nastopajočega
z omenjenim predavanjem. Ako bi rojenice poklonile Rando
češkemu narodu par let prej: morda bi bil Randa postal
zastavonoša nove struje in užival slavo prvenstva, ki je
z njo Unger ovenčan? Dasi so take domneve in kombi-
nacije same na sebi brezplodne, imajo vendar ozadje, s
katerega odseva Randovo delo v posebno jasni luči. O
položaju, ki ga zavzema učenjak v zgodovini svoje vede,
ne odločujejo vselej edino njegova dela. Cesto so soodlo-
čilni tudi slučajni momenti.8 Komur je usojeno delovati v
dobi, ko njegova veda stagnira in išče izhoda iz mrtvila,
ali pa ko doživlja preobrat ali regeneracijo, ta uživa veliko
prednost, da prvi orje ledino in pripravlja bodočim gene-
racijam zemljo za nadaljnje plodonosno delo. V tej srečni
znanstveni konjunkturi sta se začela udejstvovati Unger
in Randa, ker je bila z ene strani avstrijska civilistika ne-
produktivna puščava, dočim je na drugi strani baš takrat
historična šola hodila svojo zmagovalno pot po zapadni
Evropi, zastopana po romanistih kakor so H u g o, S a v i-
gny , Puchta, Keller, Bluhme, Bethmann-
H o 11 w e g, po germanistih Eichhornu, Jakobu
Grimmu, Homeverju in drugih, in ker je poleg teh
več ali manj esoteričnih historikov nastopalo že tudi lepo
število historično orijentiranih pozitivistov, kakor zlasti
W a c h t e r. Pri tej samo na sebi za oba učenjaka enako
ugodni konstelaciji je usoda podelila Ungerju še posebno

8 Mi t te iS v svojem nekrologu Emilu Strohalu, Jherings Jahrb.
1915, 46.

170

Anton Randa

prednost, da je bil baš toliko let starejši od Rande, da je
mogel izdati že prvi zvezek svojega Sistema, ko se je moral
Randa še ukvarjati s takrat nikakor ne spodbudnim prak-
ticiranjem pri sodiščih. Kakor na Ungerja,9 tako so S a-
vignvjevi spisi, posebno pa njegov System des heuti-
gen romischen Rechts dokazno tudi na Rando vplivali
elementarno. Kakor Unger pa je znal tudi Randa recipirati
kritično samo one osnovne ideje historijske struje, ki so
bile sposobne oploditi moderno pravoznanstvo, razvijajoče
se na podstavi novih kodifikacij. Sodobno življenje, iz ka-
terega sta vzemala praktične primere, jima je bilo izho-
dišče, pa tudi cilj razmotrivanj, ki so kulminirala v
aplikaciji praktikablega prava na take primere.

Kakor rečeno, ne more biti govora o izpodbijanju
mesta prvoboritelja in ustanovitelja avstrijske privatno-
pravne vede, ki si ga je priboril Unger. Toliko pa smemo
morda domnevati, da sam Unger ne bi bil dosegel popol-
nega preobrata literarne smeri in sodstva, ako bi se skoraj
istočasno ne bili pojavili nekateri možje izrednih talentom,
brezprimerne marljivosti in istega, pod vplivom histori-
kov nastalega znanstvenega prepričanja, kakor Randa ali
E x n e r, ki so se z vnemo oprijeli pobud, sprejetih le po-
sredno tudi od Ungerja.10 K tej domnevi nas upravičuje
tudi mnogo podobnosti v življenju, osebnosti in delovanju,
ki jih zasledujemo zlasti pri Ungerju in Randi. Že po svoji
sposobnosti, odločiti se v vsaki situaciji za to, kar je smo-
treno, sta bila oba politika, v poznejših letih tudi aktivna.
Precenjevanje vladarjevih emanacij je bilo Randi prav tako
tuje kakor Ungerju. Če je le-ta, liberalec, na steza j
odpiral okna v svobodno motrenje pravnih tvorb, v ne-
utesnjeno razumevanje zakona v duhu njegovih avtorjev,
je imel Randa kot zaveden Čeh in delujoč v dobi, ko
so se morali njegovi rojaki boriti za vsako drobtinico pra-
vice, še manj povoda, držati se robsko besedila zakona, ki
ga je bil izdal tujeroden, .Slovanstvu nenaklonjen monarh.
Pohlep po spoznanju resnice je gnalo oba na odprto morje
prostega izsledovanja. Kakor vsi moderni znameniti civi-

9 Cf. Strohal, nav. delo 5.

10 V tem nas utrjuje Exner v predgovoru k svoji 1. 1867, torej
trinajst let po prvem zvezku Ungerjevega Sistema, izišli monografiji
Die Lehre vom Rechtservverb durch Tiadition. Ob Randovi osemdeset-
letnici je pravna fakulteta nemške univerze v Pragi poslala mojstru
svoje čestitke kot »soustanovitelju moderne avstrijske privatnc-
pravne vede«. Gl. Pravnik 1914, 750, kjer je objavljenih mnogo drugih
adies in voščil znamenitih korporacij in mož zunaj Češkega. Cf. cp. 4.

Anton Randa

171

listi, sta stala oba sredi vrvenja vsakdanjega življenja:
Randa že v početku kot sodniški uradnik, pa tudi v po-
znejših letih kot član državnega sodišča, Unger kot dolgo-
letni njegov predsednik. Oba sta se okoriščala spoznanj
historične šole; vendar jima ni mogel prijati retrospektivni
doktrinarizem nemških historikov, osobito romanistov, ki
je bil njihov program v glavnem izčrpan s proučevanjem
rimskega prava in njegovega razvoja od njegovih praiz-
vorov in ki so na ta način končno izgubili vsako zvezo s
sodobnim pravnim življenjem. Že objekt raziskavani je
različen: avstrijski novostrujarji imajo pred seboj nov
zakonik; njih pogled je obrnjen predvsem v sedanjost in
bodočnost, da bi novo pravo čim boli prilagodili potrebam
sodobnega življenja. Pandektistom je bil predmet le rimsko
pravo tudi tedaj, kadar so se bavili z veljavnim, torei
občim pravom. Preko tega niso iskali potov do praktikablih
norm, nego se le zanimali za njihovo zgodovino. Njihove
oči so gledale v prvi vrsti nazaj, v preteklost. Kot absolutni
oboževatelji pravne zgodovine so bili historiki te dobe
zvečine v svoje vire zakopani učenjaki, ki v njihovo de-
lavnico sveži zrak sodobnega življenja ni imel dostopa.
Ker pravo nikakor ni izdelek razuma in volje, temveč ne-
izogiben produkt organično razvijajoče se pravne zavesti,
je bilo njihovo legislativno geslo kvietistični »Laissez aller!«
(gl. Savignvjev spis Vom Beruf unserer Zeit zur
Gesetzgebung) in usodna bi bila ta koncepcija končno tudi
v legislativnem pogledu, da ni izzvala njena enostranost
odpor, ki se je pojavljal kakor v Nemčiji (n. pr. T h i b a u t
Ueber die Notvvendigkeit eines allgemeinen biirgerlichen
Gesetzbuches fur Deutschland), tako tudi v Avstriji. Kar
učita Unger in Randa, je večjidel živo pravo; zgodovina
dogem jima je le pomočnica pri razlaganju, ne pa samo-
svrha. Bavila sta se temeljito z rimskim pravom, z doktrino
in prakso 18. stoletja, vsled tega tudi s starejšim nemškim,
Randa s posebno ljubeznijo tudi s starim slovanskim
pravom, a vse to le kot s sredstvom za čim zanesljivejše
razlaganje pozitivnega zakona v njegovem duhu in njegovi
tendenci. Izhajajoč od pravne zgradbe, sezidane iz starega
in novega stavbnega materijala, sta imela le en cilj pred
seboj, da adaptirata to stavbo čim udobneje za sodobne
ljudi, kolikor dopuščajo ideje, ki so v zakoniku utelešene.
Značilno je, da v spisih obeh pravnikov kar mrgoli prak-
tičnih primerov, deloma izmišljenih, deloma prevzetih iz
judikature. Zlasti je bil Randa prežet one večne resnice,
ki jo je Bogumil G o 11 z izrazil kratko in jedrnato: Theorie

172

Anton Randa

und Praxis sind eins und bleiben doch zwei wie Materie
und Geist, wie Seele und Leib, wie Mann und Weib, wie
Denken und Schauen.

Zasledujoč zgodovino pravoznanstva, vidimo, da so
v napakah predhodne struje in enostranskem poudarjanju
le enega cilja kali sledeče struje. Najprej pobijajo me-
todo in teze predhodnikov. Iz tega prvotno negativnega
udejstvovanja, ki odkriva napake prednikov, se skrista-
lizira pozitiven program, ki poveličuje predvsem to, kar
je prejšnja doba podcenjevala, ki pa zapade hkrati drugi,
vendar bistveno isti napaki, da podcenjuje, kar so pred-
niki precenjevali. Po glosatorjih idealistih komentatorji
realisti; za njimi zopet teoretska učenost elegantne juris-
prudence, kateri je moral slediti ponovno prevrat: nemški
praktiki in prirodopravniki. Obedve šoli sta soglašali v
preziranju zgodovine prava in s tem izzivali odpor v hi-
storikih, ki jim je bila zgodovina in teorija glavna zadača,
praksa zanemarjena. To večno tekmovanje med teorijo in
prakso, med preteklostjo in sedanjostjo so ukinili Unger
in njegovi sodobniki, v Nemčiji osobito tudi W a c h t e r,
in šele odtlej se začenja doba blagodejne sinteze, ki je
gotovo eden izmed glavnih razlogov, zakaj so posebno tudi
Randovi spisi imeli izreden uspeh, odmevajoč v teoriji in
praksi.

Nenaklonjen brezplodnim refleksijam pojmuje Randa
pravo tako rekoč z vidika dramatika. Zasledovanje so-
dobnih življenjskih pojavov in potreb je neobhodno zlasti
pri civilistu, kateremu mora biti izhodišče aplikacije za-
konik, ki se je v teku dolge dobe vendar že postaral. Saj
so se izza leta 1811 za življenja mojstra Rande do cela
izpremenile politične, gospodarske, socijalne in prometne
razmere. Pomislimo le, da je bil med izdajo o. d. z. in
Randovim nastopom v javnosti kmetski stan osvobojen
osebnih in stvarnih spon. Absolutni režim se je moral
umakniti konstitucijonalizmu; sistemu prisilnega jopiča
je sledil liberalizem, ki je poudarjal svobodno voljo po-
e d in ca in s tem šele deloma realiziral ideje, ki prevevajo
že stari o. d. z. Kot plod sodelovanja širših mas, ki ga je
omogočevala splošna volilna pravica, je končno tudi v za-
konodavstvu nastopila doba socijalnega svetovnega nazi-
ranja: zajemljaji družbenih zajednic, obči blagor je
geslo sledeče in v večji meri sedanje dobe. Zaščita človeka
poedinca ne kot takega, marveč kot člana družbe, je rdeča
nit, ki se plete skozi moderno zakonodavstvo. Z daljno-
sežnimi iznajdbami v tehniki je združeno intenzivno go-

Anton Randa

173

spodarstvo in napredovanje industrije; pojavlja se raz-
redni boj med podjetništvom in delavstvom in obojestran-
sko organiziranje. Veliki izumki, ki služijo prometu in raz-
širjevanju civilizacije, pospešujejo trgovino in obrt v ne-
predvideni meri. Vse to je preživel zakonik in je bil doživel
Randa, ko je legel v grob. Jasno je, da o. d. z. temu vse-
stranskemu preustroju ne more vselej zadostiti. Kolikor ni
prišlo do uzakonitve speci jamih norm, mora pravnik ab-
strahirati norme za nove pojave iz starega zakonika. Da
je to navadno mogoče, je odlično spričevalo ne samo za
zakonik, temveč tudi za one, ki ga interpretirajo v nje-
govem svobodomiselnem duhu. Če bi bilo tako postopanje
pri kazuistično koncipiranem zakoniku, pa tudi pri zako-
niku izključeno, ki ne dopušča, kakor o. d. z. dopolnitve
vrzeli v največji meri, je prav tako gotovo in zgodovinski
dokazano, da izpolnjuje tak zakonik svoj namen in svojo
misijo le v rokah pravnikov, ki znajo izslediti s čarodejno
šibico zaloge zlatih misli, zakopanih in skritih pod pri-
prostim besedilom. Med temi v pravem smislu modernimi
pravniki gre poleg nekaterih drugih izvoljencev odlično
mesto Antonu Randi. Nikdar se ne ogne vprašanjem, ki
so nastala šele vsled izpremenjenih razmer in na katera
gramatični interpret naravno ne najde odločbe v zakoniku,
in vselej vpraša, ali doseženi rezultat tudi ustreza praktič-
nim svrham. Nesmotreni rezultati se odklanjajo in ves
arzenal pojmovne jurisprudence in dialektike se uporablja
le v dosego praktično ustrezajočih ali vsaj sprejemljivih
posledkov. Toliko daje tudi socijološki metodi,
kar ji gre.

To razumevanje realnosti in teleologične ideje v
pravu se zrcali pri Randi tudi v njegovih številnih 1 e g i s -
lativnopolitičnih spisih, v katerih ali samo na
splošno skicira glavne misli de lege ferenda ali sam stavi
konkretne predloge ali pa podvrgava že izdelane zakonske
načrte kritični presoji. V prvo skupino spada n. pr. 1. 1867
objavljena obširna razprava Der Erwerb der Erbschaft
nach osterreichischem Recht, ki jo je spisal Randa vzpod-
bujen po Ungerjevem spisu Die Verlassenschafts-
abhandlung in Osterreich11 in zlasti po avstrijskem zakon-

11 Unger sam pravi o Randovem spisu (OAGZ): Diese Mono-
graphie ist mit so viel Sachkenntnis und ge\vissenhaftem FleiBe, so
selbstandigem Urteile und so echt wissenschaftlicher Methode geschrie-
ben, dass wir sie unbcdingt zu den besten Arbeiten auf diesem Gebiete
rechnen diirfen.

174

Anton Randa

skem načrtu O pridobitvi dediščine iz leta 1866. Oba spisa
sta svoj čas vzbujala občo pozornost. V Avstriji pa niti
Unger jeva niti Randova polemika zoper zapuščinsko raz-
pravo praktično ni odmevala. Mnogostoletno življenje tega
pravnega instituta in prednosti, ki so združene z oficijalno
maksimo, kadar gre za zaščite potrebne interesente in za
nepremičnine, so bili močnejši od vseh teoretičnih pomi-
slekov in praktičnih prigovorov nevšečnosti, ki včasih iz
virajo iz zavlačevanja in stroškov. Sicer Randa ni nlediral
za odpravo zapuščinske razprave, temveč samo za to, da
se skrajša in poenostavi. Splošno znano je njegovo mnenje
o reviziji tridesetega poglavja drugega dela o. d. z., ki mu je
dal slediti v drugem izdanju svoje knjige o obveznosti po-
vračila škode (1908) kot njen dodatek samostojno izdelan
načrt tega poglavja, s katerim so se v najnovejšem času
obilno okoriščali češkoslovaški projekti in v manjšem ob-
segu tudi jugoslovanski načrt državljanskega zakonika.
Enako velja tudi glede istotam objavljenega načrta sosed-
skega prava. Če je Randa napisal kritične pripombe k na-
črtu ruskega državljanskega zakonika (Pravnik 1904), k
načrtu ogrskega bračnega prava (ib. 1888), k načrtu nem-
škega zakona o prometu z motornimi vozili (Goldschmidts Z.
1909), tedaj se umeje pač po sebi, da je zavzemal svoje
stališče tudi napram reviziji avstr. o. d. z. (ONZ. 1910;
Pravnik 1911). Vsak nov življenjski pojav, vsaka nova
ideja, vsak nov zakon ali zakonski načrt je odmeval takoj
v Randovem delovanju tudi tedaj, kadar ni šlo ravno za
predmet njegovih strok.12 Tu in v opombi navedeni spisi

12 Tako se je prvi potegoval za omejeno »odgovornost« pridobitnih
in gospodarskih zadrug poleg neomejene v nasprotju k Stehulze-Delitzsch-
evemu sistemu (Pravnik 1867) in s tem predlogom v Zakonu od 9.
aprila 1873 tudi prodrl. Po izidu tega zakona se je takoj bavil z neka-
terimi dvomljivimi vprašanji tega zakona (Pravnik 1873, 1874; OAGZ.
1874). L. 1868 je napisal kritiko o načrtu zakona o razveljavi oderuškega
zakona (18C8), 1. 1869 o novi ureditvi odgovornosti železnic za poškodbe
in usmrtitve ljudi {OAGZ. 1869). Ko je izšel 1. 1871 zemljiškoknjižni
zakon, se je ročno posvetil vprašanju vpliva tega zakona na obče držav-
ljansko pravo (Pravnik 1872), in pozneje ventiliral marsikateri problem
tudi de lege ferenda, n. pr. problem, ali naj se vpisuje javno (državno
in občinsko) dobro v javne knjige (1886). Načrti delniškega zakona so
Randi dali povod za izpreminjevalne predloge (OAGZ. 1875; Pravnik
18S3). Izdal je številne osnovne razprave o novem trgovinskem zakoniku,
kritične pripombe k načrtu zakona o posojilnicah (Pravnik 1866), h kon-
kurznemu zakonu (ibid. 1869), k Zakonu o javnih skladiščih (ibid. 1889),
k Zakonu o trgovinskih pomočnikih (kot dodatek k češki in k nemški

Anton Randa

175

pravnopolitičnega značaja so samo primeri. Našteti jih vse
ali celo razpravljati o njih, je v okviru tega članka nemo-
goče. Smelo trdimo, da je bila Randova delavnost v tem
pogledu neprimerno živahnejša ini obsežnejša, kakor ka-
terega koli od ostalih znamenitih Randovih sobojevnikov,
zlasti tudi od Ungerjeve in Exnerjeve. Ta panoga
njegovega teoretično-praktičnega udejstvovanja je vplivala
in vpliva deloma še sedaj blagodejno na zakonodavstvo,
ker se Randa nikoli ni zadovoljeval z zgolj negativno kri-
tiko. Vselej je stavil pozitivne predloge, kako bi bilo od-
pomoči grajanim nedostatkom in napakam. Takih pospe-
šuj očih, v pravem smislu produktivnih ocen je mogel podati
le pravnik, ki je imel bistro oko za dogodke okrog sebe
in zdrav smisel za praktične potrebe ter sposobnost, dati
svojim mislim tudi točno, v zakonskih tekstih uporabno
dikcijo. Vse te vrline je Randa dokazoval tudi s svojim
malo opaženim zakulisnim delovanjem v gosposki zbornici,
kjer je sodeloval intenzivno pri raznih modernih zakonskih
predlogah, n. pr. pri civilnopravdnem redu, pri avtomo-
bilskem zakonu, pri zakonih o čeku, o družbah z ome-
jeno odgovornostjo, o zavarovalni pogodbi, pri noveli k
o. d. z. i. t. d.

Aktualnim legislativnim problemom pa je posvečal
Randa vso pozornost ne le v monografijah in posebnih član-
kih ter v komisijah gosposke zbornice, marveč tudi v svojih
velikih sistematičnih delih, in to na občudovanja vreden
način in s posebnim elanom baš v času, ko je pisec že bil
dosegel starost, ki jo prisoja človeku psalmist. Zasledujoč
nove tvorbe gospodarskega, prometnega in socijalnega
vzleta je n. pr. v raznih izdanjih svoje knjige o odškoditveni
obveznosti razpravljal, istočasno z nastopom novih pojavov,
o odgovornosti za škodo vsled avtomobilskega prometa in
zagovarjal poostreno odgovornost za škodo, nastalo vsled
električnih naprav in vsled zrakoplovstva, glede katerega
se odločuje celo za odgovornost za »višjo silo« (prim. 3. iz-
danje sedemdesetdevetletnega starčka!). Istotako je v svo-
jem Avstrijskem trgovinskem pravu spoznal veliko važnost,
ki gre žigom in vzorcem in pobijanju nepoštene tekme v

izdaji svojega Trgovinskega prava, 1910) i. t. d. L. 1896 je izšlo njegovo
mnenje, oddano X. shodu advokatov, o načrtu Zakona o organizaciji
sodišč (skupno s prof. O. Friedmanno m), v katerem se Randa v
glavnem omejuje na kritiko določb o sodnikih (zunaj tega okvira in
tem manj pričakovano pa brani stari »vložni zapisnik«).

176

Anton Randa

gospodarskem svetu. Z preizkušeno točnostjo je obdelal v
2. izdanju podrobno že tudi novi, socijalnopolitično po-
membni Zakon o službeni pogodbi trgovskih pomočnikov
od 16. jan. 1910 (I, 220 do 259) in Zakon o družbah z omejeno
odgovornostjo od 6. marca 1906 (II, zlasti 293 do 337). Kak-
šna zavidanja vredna starost! Das Alte stiirzt! Es andert
sich die Zeit und neues Leben bluht aus den Ruinen. Randi1
se je do zadnjega tesno oklepal novega življenja. Zato se tudi
ni postaral, nego je iz cvetočega življenja venomer črpal nove
moči, ki je z njimi temu življenju pomagal do priznanja v
pravu, s tem nadkriljujoč marsikaterega mladega pisca. Ne
hote se spominjam globoko občutene refleksije našega Ivana
Tavčarja: Ko bi človek vedel, kdaj je njegovega življenja
pomlad! Kdaj? Ali tedaj, ko ti temni lasje senčijo čelo, ali
tedaj, ko ti beli sneg venca glavo? Časih to ni sneg, časih
je to cvet češnje v zelenem logu...

Spričo empirično-utilitarističnega pojmovanja življenja
ni čuda, da Randa ni bil vnet za spekulativno -filozof-
ske ekskurze. Vsa filozofija mu je bila zgodovina, ki nas
uči s pomočjo primerov. Prav je imel. Dogmatik ne sme
zaiti v labirintu filozofskih sistemov. Kolikor se naslanja
zakonik na izvestna etična ter pravno- in družbenofilozof-
sKa načela, kolikor se to filozofsko pojmovanje zrcali v
njegovih pozitivnih predpisih in je vsled tega seveda dobro-
došel pripomoček za pravilno razumevanje norm, toliko je
filozofija tudi za dogmatika plodonosna. V ostalem je pravo
področje, na katerem se filozofija praktično udejstvuje
pravna politika, iskanje »pravilnega« prava. Najboljši dokaz
nam je življenje zares genijalnega J h e r i n g a. Izhajajoč od
nistorije in konstruktivnega pravoslovja je čedalje bolj vse
»voje izredne sile posvečal dograditvi svojega filozofskega
sistema svrhe prava in končno že skoraj izgubljal realna tla
pod nogami. Navzlic globoki učenosti, sijajni duhovitosti in
mamljivi dialektiki so njegova velika dela vendar le hladen
umetni ogenj, ki fascinira, in premnogokrat si želimo mirne
tople luči, pod katero dozoreva seme v plod. Razmeroma
malo tehta, kar je dal Jhering pravniškemu svetu za prak-
tično uporabo prava. Ravno v nasprotni smeri gre razvoj
pri Randi, ki iščemo pri njem zaman čisto spekulativnih
razmotrivanj, bleščečih domislekov, presenetljivih aforiz-
mov in krilatic. Njegova prva šola ni bila pojmovna juris-
prudenca, temveč skromna sodna praksa, smotrena uporaba
pozitivnih norm na vsakdanje pravne dogodke. Pravniku,
ki je imel najprej posla z aplikacijo pozitivnega prava na

Anton Randa

177

življenjske odnošaje, je bila svrha prava nekaj samoumev-
nega, vsled tega od začetka nezavedno glavni kažipot pri
odločevanju. Sredi utripajočega življenja stoječ, je moral do-
seči prepričevalne rezultate baš vsled realnega pojmovanja
prava, vsled neprestanega kontakta s prakso, od le-te učeč
se potrebe in smotre, a njo pospešujoč s teoretičnim ute-
meljevanjem tem potrebam in smotrom ustrezajočih rešitev.
Randa ni umetnik, ki bi njegovo delo zgolj estetično ugajalo
in navduševalo, ni slikar raffaelitsko idealnih podob, temveč
seza kakor holandski pokrajinarji v okolje in jemlje svoje
motive neposredno iz realnega življenja; on svojih tez ne
konstruira zgolj umstveno, opremljajoč jih z iskrečimi sen-
tencami, zato pa je soliden delavec, ki se je nanj moči zanesti,
ker je zgrajena njegova stavba na stanovitnih fundamentih
zakona in življenja. Obsojal je mehanično pravno obrtni-
štvo paragrafske jurisprudence iz razlogov, iz katerih ga je
perhorescirala historična šola. Obtičal pa ni niti v slabo
razumevanem historizmu, ki pokazuje spačeno sliko avstrij-
skega prava.

Dokaz za veličino njunega duha je dejstvo, da' niti
Unger niti Randa sama vobče nista zagrešila napake, ki je,
kakor smo videli, značilna za dotedanje t. zv. šole: da so
namreč, oznanjajoč novi evangelij, zavračale namene in
pridobitve predhodnic. To bi se baš od Ungerja in prvih
njegovih sotrudnikov, inicijatorjev nove struje, še najprej
smelo pričakovati. Toda to napako so napravili šele nekateri
za njimi nastopajoči pisci. Navdušujoč se za to, kar razli-
kuje sistematično metodo od neplodne eksegeze o. d. z.,
zanemarjali so besedilo, ki so ga komentatorji edino pesto-
vali, pa se niti za duh o. d. z. niso dosti brigali. Kmalu po
nastopu voditeljev se je začela doba pretiranega romanizi-
ranja, ki jo označuje namen, doseči za vsako ceno rezultate,
ki se ujemajo z občepravnimi pravili. To je bila morda še
hujša zabloda od one, ki so ji bili zapadli prvi obdelovatelji
o. d. z., obožuj oč izključno le besedilo. Kajti tem piscem
ne samo da ni bilo dosti mar za namen zakonika; zape-
ljevalo jih je sprejemanje tujih idej celo k nasilnemu in-
terpretiranju, k zanemarjenju samega besedila. Tako
so se pravzaprav dvojno izneverili Celzijevi nazorni sentenci
Nam etsi prior et potentior est quam vox mens dicentis,
tamen nemo sine voce dixisse exsistimatur. Zanemarjali so
oboje. Resda niti prvakov ni moči popolnoma oprostiti
očitka, da so podlegli velikanskemu vplivu v vseh detajlih
dograjenega sistema občega prava. Časih so tudi oni z žon-
glersko spretnostjo eskamotirali določbe, ki niso bile združ-

13

178

Anton Randa

ljive z rimsko mentaliteto.13 Toda to se je razmeroma redko
zgodilo in je deloma razumljivo, ker prvim delavcem v novi
smeri materijalije o. d. z. spočetka niso bile dostopne in so
morali zakonov duh abstrahirati iz virov, ki niso bili v ne-
posredni zvezi z zakonikom. Vobče pa se je osobito Randa
srečno ognil opasnosti, ki je pretila od pretiranega roma-
niziranja in ki ji mlajši pisatelji iste struje niso ušli.14 Šele
zasluga dioskurov Pfaffa inHofmanna, zlasti njunega
komentarja je, da se je duh, črpan iz materijalij, zopet pri-
merno uveljavljal in romanistični vpliv zajezil v prave meje.
S tem sta rešila adepte moderne civilistike padca v Karib-
dido, ko so jih bili obvarovali Scile že prvoboritelji. V pri-
merih, kadar so posvetovalni zapisniki brezdvomno odkrili
namen redaktorjev, se je Randa navadno preorijentirai.
Tako je že v drugem nemškem izdanju svoje Posesti (1876)
in prvem nemškem izdanju svoje Lastnine (1884) uporabljal
materijalije brez predsodkov in navadno upošteval, torej

13 Pomislimo samo, da je Unger »prirodna pravna načela« § 7
kratkomalo izločil kot nepotrebno teoretično floskulo, za katero se skriva
baje rimsko pravo kot ultima ratio (Svstem I, 71, 68, op. 3), da je za-
vračal sedaj zopet čislani pojem stvari § 285 (ibid. I, 355 ss.; cf. Svo-
boda, Das ABGB im Lichte der Lehre Kants 62 s.; Isti, Franz von
Zeiller, Festschrift 1931, 26 ss.), ali da je § 1310, ki ga sedaj slavijo kot
veliko sccijalnopolitično modrost in ki je recipiran tudi v § 829 (DIBiGB,
označil kot »razvalino iz dobe starejšega germanskega sistema« (ibid.
II, 233) ali da je perhoresciral razlikovanje med najemom in zakupom
v resda nekoliko nerodno formuliranem, stvarno pravilnem § 1091 o. d. z.
(ibid. I, 386). Daljnosežna transplantacija rimskega prava ima mnogokrat
svoj izvor v Ungerjevi nepravilni tezi, da je državljanski zakonik
v onih primerih, kjer je prevzel kali nekega pravnega instituta iz rim-
skega prava, recipiral tudi vso takratno občepravno teorijo o tem prav-
nem institutu (Unger, ibid. I, 83; prim. tudi Unger v GriinhutsiZ.
1881, 241). Tako so morda Unger, Exner in tudi Randa (op. 23, 25)
tupatam preveč položili na oltar rimskega prava. Tcda kaj je to v primeri
z neprecenljivo koristjo, da so rešili avstrijacistično pravoznanstvo večnega
hiranja in prvi omogočevali poglabljanje v duh in teoretično obdelovanje
državljanskega zakonika!

14 Kakšna razlika n. p;, med Randovo Lastnino in Exnerjevim
Naukom o pridobitvi pravice s tradicijo ali Hasenohrlovim sploš-
nim delom avstrijskega obligacijskega prava! Že čisto po vnanjem se
to vidi, ako primerjamo opombe teh del, ki mrgolijo citatov iz corpus
mris in pandektne literature, z bogatim znanstvenim aparatom pri Randi,
ki upcrablja seveda tudi rimskopravno književnost v obilni meri, pa
vendar vso pozornost posveča tudi zakonodaji, literaturi in judikaturi
dcmačega, posebno tudi pokrajinskega prava. Razmeroma redko, tako
rekoč faute de mieux, išče tudi Randa zavetja edino pri pandektistih.

Anton Randa

179

ob času, ko njih večji del še ni bil niti publiciran in si je
moral avtor pribaviti podatke privatno od profesorja Pfaffa,
ki jih je bil kopiral.15

Za Rando posebno karakteristično je njegova ljubezen
do primerjalnopravne metode, ki se pri njem ne
zadovoljuje z izkoriščanjem prava in literature Nemcev in
Francozov, temveč se razteza na pravo ostalih kulturnih
narodov in celo na partikularna prava, vse to že ob času.
ko se primerjalni metodi kot spoznavalnemu viru niti zda-
leka ni pripisoval tolikšen pomen kakor dandanašnji. 2e
naslovi Randovih del akcentuirajo to nagnjenje njihovega
avtorja.16 Iz primerjalne snovi je Randa dostikrat deduciral
važne in prepričevalne sklepe. Ne glede na to pa je oprem-
ljal svoja izvajanja z napotitvami na zakone in literature
raznih narodov celo tam, kjer mu niso služili kot pomagalo
pri aplikaciji pozitivnih predpisov, nego zgolj za ugotovitev
tujih pravnih norm, prosto v primerjalne svrhe. Ne poznam
nobenega civilista one dobe, ki bi v tej panogi pokazoval
tako univerzalnost in temeljitost. Saj ne gre za zgolj meha-
nično citiranje ustrezajočih določb in njihovega slovstva,
temveč za resnično obvladovanje alegiranega materijala.

Videli smo, da Randa svojih zaključkov iz zakonskega
teksta nikoli ni izvajal zgolj z logičnim operiranjem. Pristaš
utrirane pojmovne jurisprudence nikdar ni bil. Prav tako
pa se po navidezni nedostatnosti zakonika nikoli ni dal
zapeljati, da bi zašel na pota proste pravosledbein
slovita »prirodna pravna načela« zamenjal s prostim pre-
udarkom in samolastnostjo prostopravnega gibanja. Kakor
Strohal, je smatral tudi on to metodo za spričevalo ubož-
nosti, za znak dekadence. Bistroumnosti in popolnemu
vladanju snovi mora vselej uspeti, da izvede iz samega za-
kona praktično zadovoljive rezultate, najsi bodi zakonska
podlaga dozdevno še tako pomanjkljiva. Spoštujoč stari za-

15 Randa, Besitz4, XX, 186; Randa, Eigentumsrecht2 VI; Pfaff
v svoji kritiki Ofnerjeve izdaje Pranačrta in posvetovalnih zapis-
nikov o. d. z. v JB1. 1889, 301, op. 2. Ko sta Unger in Randa nastopila
na znanstveni tribuni, so materijalije še skrbno čuvali, pač zato, ker
so se bali, da bi se mogla iz njih razvideti volja pravega zakonodav-
ca, t. j. redaktorjev, ki je bila diametralno nasprotna mentaliteti te-
danjega režima. Kako bi se tudi mogel ujemati M e 11 e r n i c h o v duh
z idejami svobode in enakosti!

16 Exempli gratia: D'er Besitz nach osterreichischem Rechte mit Be-
riicksichtigung des gemeinen Rechtes, des preufiischen, franzcjischen
und italienischen, des siichsischen und zuricherischen Gesetzbuches.

13*

180

Anton Randa

konik, pa je Randa vendar iskreno želel, da bi prišlo do
revizije, in sicer ne samo v ozkem okviru »mozaičnih ko-
rektur« v smislu Ungerja, temveč v celoti. In tako širo-
kogrudno revizijo je priporočal starček v sedemdesetdevetem
letu (Schadenersatzpflicht, Uvod k 3. izdanju 1913), ki je bil
vse svoje mnogoletno delovanje posvetil proučavanju in
aplikaciji starega zakonika! Ali ni to znak izredne prožnosti
duha? rnpienud S' atd r:oXkx oMaraoajvoc!

Ako bi Rando imeli uvrstiti, v eno od pravniških kate-
gorij, bi smeli trditi, da je bil »znanstveni poziti-
v i s t«: mož, ki izhaja od pozitivnega prava in ga obravnava
kritično in sistematično, zvest zakonu in nikdar slepo
sprejemajoč izrekov sodišč, ki pa ima pri vsem tem eminen-
ten smisel za zgodovino dogem in njihovo filozofijo, za
smotrenost in racij onalno uporabnost posledkov. Srečna
sinteza historijske konstruktivne, socijološke, filozofske in
primerjalne metode, kakor smo jo ugotovili pri Randi, je
značilna za vse moderne slovite civiliste; pri enem prevladuje
ta element, pri drugem drug. Vsaka za-se nikdar ne more
doseči zadovoljivih rezultatov; vzajemno delujoč pa dajejo
pravniku široki horizont, ki mu omogočuje reševanje še tako
specijalnega problema z višjega, obširen razgled dopušča-
jočega.vidika.

Randova univerzalnost pa se manifestira še v drugi
smeri, ki je celo pri civilističnih prvakih redek pojav. Pred
vsem jih ni mnogo, ki so se bavili ex professo tudi s trgo-
vinskim pravom in njegovimi panogami; čisto osam-
ljeni pa so oni, ki so se podrobneje in s civilistom ne vedno
lastnim razumevanjem pečali tudi s publicističnimi
problemi. Randa je izjema. Poleg številnih člankov17 slovi
njegov klasični sistem Trgovinskega prava v dveh zvezkih,
ki je na žalost ostalo torzo.18 Kar pa se tiče javnopravnih

17 Razen že v op. 12 navedenih člankov naj omenim samo razprave
o vrednostnih papirjih (Pravnik 1878, 1879, 1885, 1889, Sbornik ved prav.
a stat. 1902), o diferenčnih in terminskih poslih (Pravnik 1902, \Viener
Abendpost 1902) in njegove sestavke o spornih vprašanjih iz meničnega
prava (m. dr. Pravnik 1865, 1866, 1867).

18 Soukrome cbchodni pravo rakouske, Praha, tri izdanja 1879-
1903; Osterreichisches Handelsrecht, Bd. I u. II., Wien, 1. izd. 1904, 2.
izd. 19M/12. C a n s t e i n a, avtorja sistema avstrijskega trgovinskega
prava, je ta knjiga, ki jo je označil »mojstrsko delo osnovnega pomena«,
prisilila, da je marsikatero po njem dotlej zastopano mnenje opustil in
sprejel Randovo (RrVJSchr. 1907, 51 ss). Hanausek se zahvaljuje
»mojstru avstrijske civilistike« na tem »delu prvega reda« (OGlZ, 1912,

Anton Randa

181

vprašanj, obravnava že v svojih civilističnih publikacijah
obmejne probleme zlasti iz upravnega prava temeljito in z
njemu lastno akribijo in upoštevanjem javnemu pravu svoj-
stvenih metod, n. pr. v svoji Lastninski pravici lastnino< na
vodovju, lovsko in ribolovsko pravico, publicistične utesnitve
lastnine, razlastitev (tudi monografično 1884), javnopravne
odsvojitvene prepovedi. V Posesti razpravlja o procesualni
zaščiti posesti, zlasti tudi pri motenjih vsled gradnje in
vodnih naprav, v svoji Obveznosti povračila škode o škodi
vsled uradnih dejanj javnih organov in zavodov, o škodi
vsled vojne, lova, ribolova, rudniških in vodnih naprav in se
bavi tudi z vprašanji pristojnosti in postopanja pri poškod-
bah javnopravne narave. Povsod gre Randi za to, da
državno-, upravno-, kazensko- in procesualnopravne dvome
ne samo ventilira, temveč tudi odpravi. Nekatera samostojna
dela pa so posvečena celo pretežno obmejnim problemom,
n. pr. njegovo Avstrijsko vodno pravo, plod premnogih de-
tajlnih študij, izoliran pojav v avstrijski literaturi in bogata
zaloga, iz katere črpajo venomer tako teoretiki kakor prak-
tiki in ki je služila tudi švicarskemu kantonalnemu zakono-
davstvu za pravec.19 Umeje se po sebi, da je civilist tako
širokega horizonta še manj ostajal v rezervi, kadar je šlo
za formalnopravne probleme. De lege lata in ferenda
(gl. op. 12 in tekst), v okviru večjih materijalnopravnih

472 ss). Prim. razen tega m. dr. Bachrach v DJZ. 1912, 1538; P o 11 i t -
zer v KrVJSchr. 1914, 301 ss; B e h r e n d, GoldschmidtsZ. 1905, 214 s.:
Griinhut v svojem časopisu 1906, 538; Pisk o ibid. 19M, 737 ss.

19 Prof. Daguin v Parizu resumira: Cest en somme un manuel
excellent, qui est susceptible de rendre les plus grands services (Nouv.
revue hist. 1880; cf. Navratil, 367). To francosko priznanje je po-
sledica tega, da se bavi Randa tudi tu detajlirano z inozemskimi, m. dr.
tudi francoskimi zakoni in judikati, tehtno tem bolj, ker se Randa ne
strinja vselej s francoskimi pisatelji, n. pr. z L a u r e n t o m. Zares je
Randovo Vodno pravo poleg teoretično nezadovoljivega Peverjevega
kcmentatoričnega Avstrijskega vodnega prava in poleg še zmerom dobro
uporabnega Pražakovega spisa o Kompetenčnih konfliktih glavni
literarni vir avstrijskega vodnega prava. Kdor je imel praktično opraviti
z vodopravnimi vprašanji, posebno s kompetenčnimi, je bil gotovo hva-
ležen za izdaten pouk, ki ga je dobil iz te knjige, pa bodi to civilist ali
publicist, Avstrijec, Nemec, Francoz, Italijan ali Madžar. Saj je tudi
Randova zasluga, da so redna sodišča opustila prakso enostavnega skli-
cevanja na nedopustnost redne pravdne peti (§ 75 dež. v. z.). Da sta
Mischler in Ulbrich njemu poverila izdelavo članka o vodnem
pravu in o postopanju v vodnih stvareh za svoj Oesterreichisches Staats-
worterbuch (zv. III), je najboljše spričevalo za ugled, ki ga je užival
civilist Randa tudi med zastopniki javnopravnih strok.

182

Anton Randa

publikacij in v posebnih razpravah je dal mnogo koristnih
prispevkov na področju organizacije sodišč, sodnega pra-
vilnika, pravdnega in nepravdnega postopka.20 O Randi
prav gotovo ne veljajo pesnikove besede: Es sind in
meinem Revier Gelehrte gewesen, ausser ihrem eigenen
Brevier konnten sie keines lesen. Doma je bil v katekizmih
vseh pravnih strok, pri tem pa znal spretno citati tudi v
bibliji življenja, ki je pravniku knjiga vseh knjig.

Delovanje Antona Rande na glavnem njegovem delov-
nem polju, na poprišču občega privatnega prava, sem doslej
omenil le mimogrede v svrhi, da bi po možnosti pojasnil
veliki pomen, ki ga ima v literarni zgodovini. Njegovo
udejstvovanje na tem polju je tako obsežno, da ga v okviru
teh prostorno omejenih spominskih listov ni moči konkre-
tizirati niti z navajanjem vseh razprav, člankov, kritik, ocen,
nekrologov in drugih publikacij. To bi tako ne hasnilo mnogo.
Silueta Randove osebnosti pa bi bila medla, ako bi se ne
spomnili s par besedami vsaj glavnih njegovih sistematičnih
obdelav, ki so kaj dobro znane tudi inozemstvu in seve tudi
našim pravnikom. To so poleg že navedenega Trgovinskega
prava njegove knjige o posesti, o lastninski pravici in o
obveznosti povračila škode. Ta dela so in bodo ostala stebri,
na katerih stoji vsa doktrina in praksa o. d. z. Nikdo, pa
bodi teoretik ali praktik, ne more mimo teh osnovnih in v
vseh detajlih dodelanih monografij, v katerih nahaja malone
na vsa sporna vprašanja jasno utemeljen in pravilen odgovor,
glede ostalih pa vsaj navodila za samostojno iskanje resnice.

Ni naključje, da je Randovo prvo veliko delo njegova
knjiga o posesti. Saj mu je predhodil v tem pogledu
njegov prvi mentor S a v i g n y s svojo slovito razpravo Das
Recht des Besitzes (1803), ki je bila, z zgolj historičnega
stališča presojena, unicum, tem bolj občudovanja vredna,
ker jo je napisal komaj štiriindvajsetleten mladenič in z njo
uvedel novo teoretično obravnavanje rimskega prava.21

20 Sem gredo n. pr. njegov spis Das possessorium summariissimum
und crdinarium des osterr. Rechts (18718), njegova kritika posestnega
postopanja po načrtu cpr. iz 1. 1876 (OAGZ. 1877); gl. dalje Pravnik
1869, 1886 in že zgoraj (tekst pri op. 11) omenjeno monografijo o zapu-
ščinski razpravi. S kavtelarnim postopkom pa se baviio deloma tudi šte-
vilni članki o zgodovini javnih knjig in o zemljiškoknjižnem zakonu
(of. m. dr. Pravnik 1870, 1871, 1872, 1877, 1879, 1901, Haimerls Oster.
Vierteljahrschrift 1861, OAGZ. 1871, 1877, GenH. 1881, 1893, JB1. 1885).

21 Vrnivši se z »nebes pojmov«, ki jih je bil slikal z njemu lastnim
žgočim sarkazmom, je izrekel celo J h e r i n g, eden od najostrejših

Anton Randa

183

Razumljivo je, da je Rando mikalo, obdelati isto snov na
podlagi avstrijskega prava. Ne glede na to pa je Randa s
svojo monografijo o posesti, rekel bi, čisto samoumevno na-
daljeval Ungerjev Sistem, prehajajoč od njegovega
splošnega dela na prvo poglavje v sistemu stvarnega prava,
ki ga je pozneje nadaljeval v svoji Lastninski pravici, s tem
obravnavajoč prvi dve in najvažnejši poglavji stvarnega,
prava.

Čeprav je Randova knjiga gotovo nastala pod vplivom
Savignvjevega traktata, je vendar eminentna razlika med
Savignvjevim brez razumevanja realnosti in praktičnih po-
treb napisanim historičnim spisom, ki sliči vzorno urejenemu
muzeju, polnemu dragocenih antikvitet, in med Randovo
knjigo, skozi katero veje sveži zrak sodobnosti in ki rešuje
malone vsa aktualna praktična vprašanja in pomembne
kontroverze tako, da ustrezajo odločbe ne samo besedam in
namenu zakonika, temveč tudi zahtevam, ki jih uveljavljata
sožitje ljudi in procvit gospodarstva. Kakor Bruns s svo-
jim delom Das Recht des Besitzes im Mittelalter und in der
Gegemvart, tako stoji tudi Randa na trdih tleh zakona in
hkrati življenja. Ne prihaja mu na um, da bi odklanjal
praktično zaželene, v zakonu utemeljene zakliučke zgolj
zato, ker nasprotujejo rimskemu pravu. Fruktificiral je hi-
storično metodo za razvozlanje problemov, ki so nastali
pri aplikaciji novega zakonika, upoštevajoč, da tu nikakor ne
gre za recepcijo rimskega prava in complexu, in ni izgubljal
pri tem izpred oči premnogih konstelacij, ki jih je ustvarila
šele moderna doba. To je vtis, ki ga ima bravec. Historična
metoda, uporabljena na avstrijski zakonik, in razlaganje v
duhu zakonika in z ozirom na prakso: te vrline nakazujejo
delu vzvišeno mesto nad publikacijami prvih decenijev prej-
šnjega stoletja in so tudi razlog, da je knjiga vzbudila občo
pozornost znanstvenega sveta ne samo v Avstriji, temveč
tudi zunaj njenih meja.22

entagonistov Savignvjevih, pravično sodbo o tem spisu, nazivajoč ga
»die Initialen eines neuen Kapitels in der Geschichte der \Vissenschaft«
fScherz und Ernst11 356). Da pa je imel tudi Savignv svoje zglede, smemo
smatrati za dognano (cf. Landsberg, Gesch. d. D. Rechtsvv. III, 2,
Text il91 s.; Bethmann-Hollvveg v ZRG. VI, 43; Gierke, Die
histor. Rechtsschule u. die Geimanisten 1903, 5; Ehrenberg. Herders
Uedeutung f. d. Rechts\vissenschaft 1903).

22 O r t m a n n imenuje 4. izdanje Randove Posesti »izvrstno delo«,
»eno od najboljših in najmerodajnejših celotnih razložb nauka o po-
sesti« (ArchBiirgR. 1895, 338); H 6 1 d e r poudarja, da je knjiga »izredno
zaslužna in koristna vsled popolnosti in skrbnosti, ki je z njima nabrana

184

Anton Randa

Seveda niti ta impozantna stavba ni vsa kljubovala pre-
tresom časa. Žalostno bi bilo, ako pravoznanstvo druge po-
lovice 19. stoletja in sočasna prizadevanja ne bi imela po-
kazati nobenega napredka. Pod elementarnim vplivom spre-
menjenih gospodarskih in socijalnih razmer je fasada
tupatam obledela; odkršili so se celo delčki močnega zidovja.
Marsikatere take hibe, nedostatke in lepotne napake je
Randa v poznejših izdanjih sam popravil, izpopolnil ali
nadomestil z novim materijalom. V izvestnih smereh pa se
vendar ni mogel vdati, da ni spravil miselni spored svojega
sistema v nevarnost in neveren postal svojim načelnim na-
zorom. Randi je posestnikova oblast telesna, fizična moč,
gospodstvo; zakonik ga smatra po n. mn. za »notranjo
moč« (W i e s e r, Gesetz der Macht 3 s., 120 ss) ali, v
Jheringovi govorici, za »vidnost, dejstvenost lastnine«
(Grund des Besitzschutzes 144). Gre za to, da je oseba v
takem razmerju k stvari, da ga drugi praviloma respektirajo,
ker smatrajo to osebo za upravičeno. Starejši šoli in tudi
Randi je lastna popolna ločitev posesti stvari od posesti
pravice (§§ 10 do 23 odnosno §§ 24 do 36 Randove monogra-
fije), dočim je pojem posesti vsaj po o. d. z. enoten pojem z
različnimi objekti. Zoper pravilno tolmačeni § 308
o. d. z., ki ga označuje Randa (str. 111 ss.; prav tako
Unger, Svstem I 221 s., 524) kot teoretično zgrešen, se
utemeljeno ne da prigovarjati (cf. n. pr. Klang - Schey
Komm. L, 1198). V zvezi z obsodbo te določbe pa, z rimsko-
pravno teorijo posesti kot dejstva in s po Pruskem deželnem
pravu (I, 7, § 58) influenciranim pojmovanjem tradicijske po-
godbe (§ 486) je Randova odločna odklonitev sukcesije v po-
sest (§ 15), ki jo je pač S t r o h a 1 prvi prepričevalno' uteme-
ljeval (Sukzession in den Bezitz 36 ss; prav tako P i n i h s k i,
Tatbestand des Sachbesitzervverbs §§ 1 do 3). Naravno negira,
očividno pod vplivom rimske hereditas iacens, tudi prehod
posesti na dediča (475 ss). Takih prigovorov bi se dalo na-
vesti še več.23 To je pri tako obsežni, vse detajle obravnava-

in obravnavana bogata snov«: (KrVJSchr. 1896, 396 ss.); Max S c h ra-
ster pravi: »Die osterreichische Rechtsliteratur darf sich Gliick dazu
•vviinschen, dass sie ein Werk das ihre nennen kann, welches unter den
Erscheinungen der Besitzliteratur aller Zeiten und iLander stets einen
hervorragenden Platz einnehmen wird.« (OAGZ. 1895, 45). Prim. m. dr^
tudi C o h n v Goldschmidts Z. 23, 343 (o 2. izdanju).

23 Tako n. pr. ne odobravamo več Randovega nazora (str. 24 ss.,
459 ss.), da bi bilo v posestni pravdi vselej na tožniku dokazati ne
samo corpus possessionis, temveč tudi voljo »obdržati stvar kot svojo«.

Anton Randa

185

joči monografiji čisto naravno. Še bolj je to razumljivo pri
Ungerju in Randi, ki sta stala pod neposrednim vplivom mo-
gočnega pandektnega sistema, ki mu takratna avstrijska lite-
ratura, sirota, ni imela ničesar postaviti ob stran. Mnogo po-
guma in samozavesti je bilo potrebno že za to, da sta načelo-
ma obsojala tradicijonalno mrzkost napram s praktičnimi
idejami prešinjenemu usus modernus pandectarum in napram
mišljenju in namenom prirodopravno koncipiranega držav-
ljanskega zakonika. Ako sedaj nismo vselej Randovega mne-
nja, ne manjša to izredne vrednosti Randove Posesti, ki je in
ostane eno najbolj dovršenih, res mojstrskih del avstrij-
ske civilistične literature in neizčrpen zaklad, ki bodo prav-
niki iz njega slej ko prej zajemali, kadar bodo iskali podpore
pri reševanju katerega koli specijalnega vprašanja iz te
materije.

Isto velja tudi mutatis mutandis za Randovo Lastnin-
sko pravico. Dasi je bil avtor načelnega mnenja, da se

Ne strinjamo se več z Randovo teoretično odklonitvijo § 330 o. d. z.
(str. 140) ali s trditvijo, da pravico samozaščite po § 344 o. d. z. ne gre
prištevati pravnim posledicam posesti in da ta določba sploh ne spada
v civilno pravo (str. 153 ss.; cf. že Strohalovo dokazovanje, Sukzes-
sion 136 ss., pozneje S c h e v, Obligationsverhalrnisse 315, op. 32, in
Isti nedavno v svojem klasičnem prispevku h Klangovemu komen-
tarju I, 344 s.) ali z občim tridesetletnim zastaranjem posesti (str. 770).
§ 429 o. d. z. pač ni uporabljati na pridobitev posesti (str. 451), ker
ureja ex professo prehod nevarnosti, ki jo trpi načeloma lastnik, ne
pa posestnik (§ 1311 o. d. z.), in ker je bistvena sestavina posesti »oblast
ali hramba« (§ 309 o. d. z.), ki jih adresat še ne pridobi s tem, da .■•e
stvar odpošlje. Res je, da poslovno nesposobna oseba posesti ne mere
pridobiti, ker nedostaje pravno upoštevne volje; pač pa jo lahko i m a
(§ 352 o. d. z.). Randa ji očividno odreka celo to možnost (str. 384).
Predaleč gre Randa po n. mn. z obsojanjem § 295, ki vidi v njem povsem
nrazno, nepraktično fikcijo, »mrtvo rojeno dete« (str. 424; prim. mojo
Lastnino na divjačini 1934, 24 ss., 32, op. 33). Kako sijajna pa so na-
sprotno — da navedem samo en primer — izvajanja o knjižni posesti
(str. 126 ss.), ki so postala temeljne važnosti za nauk in usus fori in
ki kulminirajo v ugotovitvi, da so §§ 321, 322 in 350 o. d. z. nepotrebni
in samo »povod monstroznim nesporazumljenjem« (str. ,147). Vendar teh
določb niti Schey pri noveliranju ni hotel žrtvovati (Bericht 309 s.)
in se je celo sedaj pri sestavljanju predhodnega načrta jugoslovanskcji
državljanskega zakonika samo s težavo in šele v zadnjem momentu po-
srečilo izločiti jih. Tako počasi dozoreva seme marsikrat! Ko smo že
navedli nekaj prigovorov, nam je tudi pribiti, da ne pove Randa nobenega
svojega mnenja, ne da bi ga vsestransko pojasnjeval in utemeljeval.
Nikjer ni zaslediti nobene trditve, ki bi ne bila opremljena z izčrpno
obrazložitvijo. Baš zato imajo njegove teze tako izredno sugestivno moč,
ki bravcu ne da zlahka zapaziti šibke strani argumentacije, če jih je kje.

186

Anton Randa

zakon z razglasitvijo loči od zakonodavca, je tu uporabljal
posvetovalne zapisnike in druge materijalije že v prvem nem-
škem izdanju prve polovice (1884).24 To se vidi tudi v rezul-
tatih, ki češče upoštevajo atmosfero, v kateri je zakonik
vzrastel, a morda še zmerom ne v tolikšni meri, kolikor bi
smeli smatrati za dopustno pri zakoniku, ki je delo par ljudi,
ki smo njih jezik, mentaliteto, filozofijo in težnje baš iz za-
pisnikov do dobra spoznali. Njegova rezerviranost se da že
slutiti, če čitamo v predgovoru drugega izdanja Posesti
besede: Selten erhalten wir entscheidende Auskunft iiber
Sinn und Tragweite der beziiglichen Bestimmungen und oft
sind die Protokolle interessanter durch ihr Schvveigen, denn
durch ihren Inhalt! in če srečamo prav isto opazko tudi v
predgovoru k prvemu nemškemu izdanju njegove Lastninske
pravice. Včasih se mu zde razlogi redaktorjev nejasni ali
nesklepčni, ker mu romanistično pojmovanje ni dalo uživeti
se popolnoma v njihovo mišljenje. Zlasti zato je tudi v tem
delu odločb, ki jih ta ali oni ne bi podpisal brezpogojno.25

24 Češki je to delo izšlo 1. 18711, nadaljnja izdanja pa datirajo iz
1. 1874, 1880, 1889 in 1900.

25 Niti široki pojem lastnine (§ 353), ki obsega ustrezno pojmu stvari
{§ 385) tudi netelesne stvari, se ne izkazuje več tako zavržen, kakor misli
Randa (str. 9, op. 14) in prav tako Unger (Srystem I, 380, op. 39; 525,
op. 58; 526, op. 59); spoznavamo čedalje bolj tudi dobre strani dinamič-
nosti teh pojmov (n. pr. z ozirom na »podjetje kot objekt pravic« ali na
posestno zaščito izvestnih detentorjev, ki je po o. d. z. možna edino kot
zaščita posesti pravice, t. j. netelesne stvari). Izvajanja o značaju dobro-
verne pridobitve od neupravičenca (str. 342 ss.) niso brezizjemno prepri-
čevalna, najmanj pa Randov ex contrario izvajani zaključek, da zahteva
zakon le v tretjem primeru § 367 odplatnost (str. 345). Razmerje med §371
in 415 je pač še najbolj prepričevalno pojasnil Schev -(Obligationsverh.,
76 ss. zoper Rando, str. 352 s.). Določba o naslovu v smislu § 381 vsaj po
prirodopravnem pojmovanju ni »fraza brez vsebine«, kakor meni Randa
(str. 260) in kakor mislijo malone vsi novejši pisatelji, temveč globoko vko-
reninjena v prirodopravnem principu svobode vse kreature (cf. mojo
v op. 23 navedeno študijo, 8, op. 10; 9; 23). Randa odklanja prirodo-
pravne špekulacije v prid recepciji občepravne doktrine tudi glede drugih
problemov preostro, n. pr. glede teorije subjektivne causae traditionis
(str. 301), glede katere se že približuje nekoliko tezi o abstraktnosti
tradicije. S tem da besedo pandektistom in modernemu nemškemu pravu
v stvari, ki jo je na podstavi o. d. z. pač rešiti v nasprotnem smislu.
Pod vplivom rimskega prava trdi Randa, da pridobivajo osebe, ki uživajo
stvar vsled obligacijske pravice, lastnino na plodovih šele s percep-
cijo (str. 372); toda cf. glede zakupnika § 1107 o. d. z., po katerem
zadevajo posledice naključja glede odločenih plodov zakupnika, iz

Anton Randa

187

Toda kaj pomeni možnost prigovarjanja v samčastih kontro-
verzah pri delu, ki rešuje na stotine zamotanih problemov
prvič pravilno, z občudovanja vredno bistroumnostjo in
eleganco! Da omenim le nevenljive zasluge, ki jih je stekel
Randa z objasnitvijo problema nastanka in pridobitve pravic
iz imetniških in sploh iz vrednostnih papirjev (str. 310 ss.,
351 ss.). Kako se je tu, upravičeno zapuščajoč nerodovitno
zemljo rimskega prava, poglabljal v starejše nemško pravo
in v potrebe modernega prometa in srečno nadomestil sta-
rejšo pogodbeno teorijo s svojo kombinirano kreacijsko in
lastninsko teorijo! Najsi se tudi tej teoriji v poedinih odten-
kih to in ono prigovarja, eno je gotovo: Stebri stoje še
danes neomajeni, in zanimivo je, da zastopajo to teorijo v
osnovnih točkah celo na podstavi nemškega državljanskega
zakonika26 v nasprotju k mnenju Goldschmidta, slo-
vitega nemškega komercijalista. Večna znanstvena in na-
cijonalna zasluga Randova je tudi njegova historično prvič
in s suverenskim obvladovanjem nemške in slovanske
pravne zgodovine utemeljena, zoper nemške prigovore
uspešno hranjena ugotovitev češkega izvora instituta javnih
knjig (str. 400 ss.), monografija v monografiji, ki je na-
pravila zlasti v taboru nemških piscev velik vtis že takrat,
ko je izšla v GriinhutsZ. (VI, 81 ss., cf. X 260 ss., 472 ss.,
XI, 530 ss.). Tako z neverjetno marljivostjo in akribijo
napisano delo je moralo izzvati tudi priznanje objektivne
nemške kritike.27

Kaj naj še govorim o Randovi knjigi o odškodit-
venem pravu, s katero je širši pravniški svet razveselil

česar se sme sklepati, da je moral postati lastnik že prej, t. j. s samo
separacijo i. t. d. Čemu take opazke? Pisec nekrologa ali komemo-
rativnega članka je v nevarnem položaju, ker je prelahko žrtev razum-
ljivega nagnjenja, da samo hvali. Tako neomejeno povzdigovanje vzbuja
upravičen sum, da piscu ni za resno ocenitev nego za priložnostno pove-
ličevanje. Pišoč o Trdinovih Bachovih huzarjih pravi Cankar: »Stvar
ki je dovršena, ne potrebuje hvale, zakaj hvala jo ponižuje.« Stara
resnica! Gotovo se ne spodobi godrnjati ob takih prilikah; prav tako
pa ni umestno poniževati spomin velikega moža s samim hvalisanjem.
Zato morda ni odveč, ako odkrito povemo, da niti Randa ni bil ne-
zmotljiv, kar bi sicer pač ne bilo treba omeniti.

26 Cf. n. pr. Jacobi v Ehrenberg, Hdb. d. ges. Handelsrechts IV,
1, 139 s., toda tudi 282 ss.

27 Prim. Ortmann, ArchBiirgR. 1894, 381 s. Krasnopolski
zaključuje svojo recenzijo prvega izdanja s pripombo, da je Randova
Lastninska pravica, kakor njegova Posest, v kias avstrijski privatno-
pravni literaturi (KrVJSchr. 1885, 503).

188

Anton Rania

prvič leta 1907?28 Vsi naši pravniki jo poznajo in uporab-
ljajo. V nasprotju k Pfaffovemu mnenju2" držeč se
načela krivde tako de lege lata kakor de lege ferenda, je
Randa vendarle našel primerne rešitve celo za najmodernejše
tvorbe gospodarstva in prometa. Princio culpae ima po njem
pač mnogo izjem, ki potrjujejo pravilo. 2e v svojem mnenju,
danem glede revizije XXX. poglavja drugega dela o. d. z.
avstrijskemu shodu advokatov (1880), ie bil Randa obdelal to
materijo de lege ferenda v obrisih. V drugem in tretjem
nemškem izdanju Odškoditvene obveznosti pa je podal
celoten tekst nove redakcije tega noglavja, ki ustreza, brez
škode za sistem in miselnost državljanskega zakonika, v
veliki meri ekonomskim, prometnim in sociialnim zahtevam
sedanjega življenja, ne da bi se spuščal v sicer interesantne,

28 Prvo češko izdanje že 1. 1870, nadaljnja 1. 1874, 1879, 1885, 1890,
1899 in 1912.

29 Drei Gutachten iiber die beantragte Revision des 30. Haupt-
stiickes von Pfaff, Randa, Strohal, 1 do 127. V istem smislu pred
kratkim S w o b o d a, Abgrenzung zwischen Verschuldens- und Erfolg-
haftung im Schadenersatzrecht unter bes. Beriicksichtigung des Entvvurfes
zum ABGB (Gutachtenband des 6. D. Juristentages in der Tschechoslo-
\vakei 1933), 45 ss., in Isti že prej v svojem odličnem delu Das ABGB
im Lichte der Lehre Kants, 277 ss. Nam se zdi koordinacija prin-
cipa odgovornosti za krivdo in principa odgovornosti za uspevek težko
sprejemljiva, ker obsega druga odgovornost tako že sama prvo. Ako
se načelo odgovornosti za uspevek ne more statuirati kot izključni prin-
cip, ne preostane drugo, kakor da predvideva zakon expressis veibis
vse poedine slučaje, v katerih odgovarjamo za uspevek. Tedaj so to
vendar le izjeme od principa culpae, pa bodi takih slučajev razmeroma
mnogo. Tedaj gre pač le za brezploden teoretičen spor o besedah. Prak-
tično je pač vseeno, ali pristopimo mnenju o koordiniranosti pfimerov
ene in druge vrste ali tezi o izjemnosti odgovornosti za povzročitev.
Argument, da bi drugo mnenje ne dopuščalo ekstenzivne interpretacije
določenih izjem in da bi bil s tem oviran razvoj v napredni smeri, ne
drži. Ni res, da bi se smele izjeme le striktno, torej nikdar ekstenzivno
interpretirati. To pravilo velja le za analogijo, ne pa za raztezujočo
razlago (LT n g e r, Svstem I, 87). Randa sam se ni pcmišljal raztegniti
§ 1310 odnosno § 1303 tudi na slučaje začasne neprištevitosti navzlic
izjemnemu značaju teh določb (str. 79; tako tudi Unger, Han-
deln auf eigene Gefahr3, 136). Legislativnopolitično pa se zdi povzdi-
govanje odgovornosti za uspevek na princip zelo opasno navzlic vsemu
spoštovanju dinamičnega pojmovanja pravnih norm. Mislim, da je raz-
umevanje praktičnih svrh prava našega mojstra tudi tu varovalo ne-
varnih eksperimentov, s katerimi se praktično slednjič ne dosegajo na-
prednejši rezultati, kakor s postavitvijo principa krivde in istočasnim
izrecnim predvidevanjem onih prime.ov, v katerih je smatrati poostreno
odgovornest za smotreno.

Anton Randa

189

vendar za prakso nevarne ali neplodne eksperimente. Bavil
se je v kontekstu knjige tudi z načrti novelacije o. d. z.,
priporočajoč popolno revizijo mesto delne (VI, 24 et passim),
dasi je bil drugi načrt prof. Scheva takrat že sprejet v
plenumu gosposke zbornice. Tako s samo knjigo, kakor s
svojim projektom je Randa iznova dokazal vso svojo napred-
nost in razumevanje nove dobe. Temeljito obravnava odgo-
vornost za škodo, povzročeno po avtomobilih (v tretjem
izdanju že na podstavi Zakona od 9. avgusta 1908), priporoča
razširitev odgovornosti električnih naprav in zrakoplovstva,
industrijskih in sličnih z elementarnimi silami delujočih vele-
podjetij, razpravlja o odgovornosti za imaterijalno škodo
i. t. d. V teh in drugih ozirih zavzema Randa stališče, ki upo-
števa zaščito šibkejših družbenih skupin, hkrati pa gospo-
darsko svobodo in napredek prometa vse bolj kakor delne
novele. Zato so tudi novi zakonski elaborati nasledstvenih
držav prevzeli marsikatero Randovo idejo ali celo poedine
določbe adoptirali v Randovi tekstaciji. Tako se je Randa v
starosti, ko drugi že davno počivajo in se vdajajo retrospek-
tivnim refleksijam, boril za ideje, ki bodo zadobile šele de-
setletja po njegovi smrti obliko zakona.30

Naravno je, da se duh tako obsežnega formata ni mogel
izživeti v mejah svoje ožje domovine in iskal udejstvovanja
zunaj nje. Skoraj vsa večja dela je Randa izdal na materinem
in na nemškem jeziku. Kako so znali ceniti njegove spise tudi
zunaj Češke, dokazuje pač najbolj dejstvo, da je doživel
njegov Besitz štiri izdanja (1864, 1876, 1879, 1895), njegova

30 Čujmo še tu nekaj tujih glasov! Schuster-Bonnot piše o
prvem izdanju: Die osterreichische Juristenvvelt hat sich daran gevvohnt.
das Erscheinen eines neuen Werks Randas als Fest zu feiern. Mit dem
vorliegenden Werk aber hat der erhabene Geist des verehrten Autors
einen der grossten Erfolge errungen — nicht fiir sich, sondern fiir die
wissenschaftliche ©ehandlung des Rechts. Das eben ist das grofte, das
unvergangliche Verdienst Randas, daf5 er fiir die gesamtrechtliche
Behandlung eines fiir die (Rechtsvvissenschaft hochbedeutenden Themas
ein einzig dastehendes Beispiel lieferte. (AGZ. 1907, 377). P a v 1 i č e k
imenuje drugo izdanje »diko pravne literature« (KrVJiSchr. 1909, 397) in
S p e r 1 (DJiZ. 1908, 770 s.) je mogel že o prvem izdanju izreči sodbo:
Von echt wissenschaftlichem Geiste getragen, zeichnet sich das Buch
des Meisters der osterreichischen Privatrecbtswissenschaft durch schlich-
te, iiberzeugende und klare Sprache aus. Istotako skrajno pohvalno
Neumann-Ettenreich o drugem izdanju: Das Buch ist die besti;
Erkenntnisquelle des derzeit in Osterreich geltenden Schadenersatzrech-
tes (DJiZ. 1909, 1394).

190

Anton Randa

Schadenersatzpflicht in njegov Wasserrecht po tri izdanja
(1907, 1908, 1913, odnosno 1877, 1878, 1891), njegov Eigen-
tumsrecht in Handelsrecht po dve izdanji (1884, 1893, od-
nosno 1905, 1911). Pri tem je za avtorja značilno, da je vsako
novo izdanje pomnožil, razširil in popravil, upoštevajoč nove
tvorbe gospodarskega, socijalnega in prometnega življenja
ter novo literaturo in judikaturo, dočim je dal Unger po-
novna izdanja svojega Sistema ponatisniti v neizpremenjeni
obliki (poslednje [5.] izdanje 1. 1892), kar se ne da z L a n d s-
bergom (Gesch. d. D. Rechtsw. III, 2, Noten, 385, op. 11)
utemeljevati s tem, da mu malopomembnost raziskovalnih
podatkov vsaj do tretjega izdanja (1868) ni dala povoda za
izpremembe v novih izdanjih. In če se je Unger po zmagoviti
pobudi, ki jo je dal s svojimi prvimi spisi, pozneje le bolj
umaknil in stopil na plan razmeroma redko, tedaj pa resda
z izredno tehtnimi, izvirnimi idejami, je Randa neumorno
obdeloval svoje polje in tudi sosedna polja. Vnemajočih
isker je bilo morda manj, zato pa več trajnih in občekoristnih
rezultatov. Randova delavnost nikoli ni počivala. Še v letu
ko ga je doletela smrt, je osemdesetletnik objavil v Fest-
schrift fur Franz Klein odločno in bistroumno kritiko določb
o lastnini na talni vodi, obseženih v novih predlogah deželnih
vodnih zakonov, in s pismom od 1. oktobra 1914, torej pet
dni pred smrtjo, je doposlal uredništvu Pravnika poslednji
spis, kritiko o Wellspacherjevi študiji Der Streit um
das Eintragungsprinzip im dsterr. Recht, Wien 1914 (!), ki
je objavljen v Pravniku, izdanem 15. oktobra 1914, 729 ss.
La gloire et le repos sont choses qui ne peuvent loger en
meme giste. Pri Randi pokoj ni bil nikoli v gosteh.

Manj vidni, a zato nič manj pomembni so uspehi, ki jih
ima akademski učitelj kot vzgojitelj pravni-
škega naraščaja. O tem gre beseda v prvi vrsti neštetim nje-
govim bivšim učencem. Po njihovem opisu sta se izrazovala
v očeh in v glasu predavatelja stoičen mir in neka blago-
hotnost. Njegovo prednašanje ni bilo ognjevito, niti pate-
tično, niti ni moglo z načinom govora ganiti poslušalcev, ki
nanje ni vplivala retorična gorečnost, temveč le Randova
očitna ljubezen do predmeta, njegova navdušenost za
vznosite ideje prava in pravičnosti. Na videz suhoparno,
nezanimivo snov je Randa oblikoval jasno in prepričevalno,
zlasti ob srečno izbranih primerih iz življenja, ki je z njimi
ilustriral razmerje med pravom in gospodarstvom ter socij al-
nimi odnošaji. S tem je dosezal, da so njegovi slušatelji tudi
nehote sodelovali pri pridobivanju rezultatov, predelovali
in »prebavljali« tvarino in tako dobivali čvrsto podlago za

Anton Randa

191

samostojno udejstvovanje v praksi in teoriji. Razgovore, ki
jih je kot predsednik Pravnicke jednotv načenjal na osnovi
predavanj drugih govornikov, in njegove kritične pripombe
označujejo poslušalci, večinoma njegovi bivši učenci, takrat
že izkušeni pravniki, kot »zlat jactus missilium iz radodar-
nih rok slavnega učitelja«.

Relata refero. Toda za delovanje akademskih učiteljev
kot predavateljev imamo tudi objektivno merilo: Po njih
sadovih jih boste spoznali. Nepregledna vrsta praktikov na
vidnih mestih in premnogi visokošolski profesorji so bili
Randovi učenci in so si baš v njegovem kolegiju pridobili
one lastnosti, ki se z njimi odlikujejo. Imena navesti ni
mogoče, pa bi bilo tudi odveč, ker jih je mnogo zaslovelo
tudi zunaj državnih mejnikov. Taki uspehi se dajo doseči
samo, ako živa beseda avditorij prevzema, ako mu tako-
rekoč oktroira zanimanje za predmet, ga navdušuje, da
sledi izvajanjem skozi trn in strn, in ga tudi proti njegovi
volji pelje tja. kjer bodi po predavateljevi intenciji. Pri
učiteljih privatnega prava so taki rezultati razmeroma redki,
ker njihova stroka ni takšna, da bi zanimala slušateljstvo
že po svoji snovi, kakor n. pr. narodno gospodarstvo, ustav-
no, meddržavno in zlasti kazensko pravo. Predmet je samo
na sebi abstrakten in se da oživiti le z interesantnimi, morda
tupatam dovtipnimi, ironično zasoljenimi ali v lokalnem,
koloritu podanimi primeri iz vsakdanjega življenja. Še bolje
seve, ako razpolaga predavatelj s sijajno dialektiko. Konce-
sije v drugih smereh pa so opasne, ker predavatelja in avdi-
torij preveč odvajajo od objektivnega prava in ga utegnejo
zapeljati bilo v močvirje kazuistike, bilo v stratosfero filo-
zofične špekulacije. Civilist mora stati z obema nogama na
trdi grudi realnega življenja in pozitivnega prava. Niti eno,
niti drugo pa ni Bog zna kako zamakljivo. Zato so redki
pojavi oni mojstri, ki dosezajo na tem poprišču odlične
rezultate. Govor mora navduševati k temeljitejšim študi-
jam, k delu; edino kot estetična umetnina je jalov kakor
umetni ogenj.

\Venn Cicero von der Tribune stieg,

Rief alles Volk entziickt: »Kein Sterblicher spricht schoner!«
Entstieg ihr Demosthen, so riefen die Athener:
»Krieg gegen Philipp, Krieg!«

Taki izredni uspehi so nam znani pri U n g e r j u, E x -
nerju, Strohalu, Mitteisu in — pri Randi! Vsi
ti možje excellentissimi ingenii so zbirali krog sebe posebno
talentirane in marljive učence in tako z neposrednim obče-

192

Anton Randa

vanjem ustanavljali svojo šolo učenjakov naslednikov. Baš
v tem se realizuje mikavnost in prepričevalnost njihove žive
besede. Taki uspehi pa so hkrati najdragocenejša nagrada,
ki more biti podeljena akademskemu učitelju in ki je je bil
tudi Randa deležen v obilni meri.

Omenjene zunanje znake Randovega govora zasledu-
jemo tudi v njegovih spisih. Njegov s 1 o g je slog pisatelja,
ki ima nekaj povedati: enostaven, vitek in odločen, kon-
kreten, nazoren, brez banalnih fraz in nepreciozen. V smislu
Schopenhauerjevega načela piše kakor velik duh,
toda z besedami preprostega človeka. Sila skromen, ome-
nja svoje spise in znanstvene zasluge na zadnjem mestu.
V dvoboju z drugimi je pravi aristokrat, popoln kavalir:
z neprisiljeno nobleso prepušča nasprotniku vse mogoče
šanse zmage, pripoznava njegove vrline, a se sam vda, kadar
vidi, da so oponentovi argumenti močnejši. Ne ustraši se
niti prominentnih avtoritet, izpodbijajoč njihove teze z
vsem respektom pred njihovim dostojanstvom mirno in
stvarno. Ali ni najboljši dokument za viteško spoštovanje
nasprotnika dejstvo, da je Randa posvetil svojo knjigo o
posesti baš Jheringu, s katerim se ni strinjal niti glede
osnovnih naukov te materije? Ako ima Goethe prav s
svojo refleksijo: Die Gelehrten sind meist gehassig, wenn
sie widerlegen; einen Irrenden sehen sie gleich als ihren
Todfeind an, tedaj je Randa pač tudi v tem pogledu izreden
pojav.

Slika, ki smo jo skicirali v grobih obrisih, ne bi zadela
značilnih potez, ako bi se končno ne spomnili Rande kot
Čeha in Slovana. Gotovo nima niti znanstvo, niti
pedagoško udejstvovanje ničesar opraviti s politiko. Toda
prav tako gotovo je, da more biti dober vzgojitelj in pospe-
ševatelj mladine le tisti, ki čuti z narodom, čigar naraščaj
je poverjen njegovi edukaciji. Verna mladina pričakuje od
svojega učitelja upravičeno, da bodi ljubezen do domovine
in do naroda, za katero se ona navdušuje, podlaga vsega
pouka, ker vse znanstvo ni zaradi sebe, nego je njegov
poslednji cilj ta, da služi v prvi vrsti narodu. Akademski
učitelj bodi vzgleden značaj, narodnjak, veren domovini, a
naj stoji visoko nad vsakršnim malenkostnim strankarstvom
dnevne politike.

Tudi v tem pogledu je bil Randa mož na svojem mestu.
2e ko se mu je ob cepljenju praške Karlove univerze po-
nudila redna stolica na nemški univerzi, se je odločil za
češko in tam največ pripomogel k organizaciji in slovesu
sedanje njene pravne fakultete. Leta 1864 je skunaj z

Anton Randa

193

drugimi rodoljubi ustanovil Pravnickou jednotu za izda-
janje čeških pravniških knjig in časopisov, predsedoval ji
od leta 1892 do svoje smrti in s tem odlično pospeševal
napredek juridične literature. Velike so njegove zasluge za
enotno češko pravno terminologijo in frazeologijo, ki jo je
praktično propagiral v svojih akademskih in drugih preda-
vanjih in seveda tudi s svojimi spisi. Za časa Pražakovih
jezikovnih naredb (1887) je branil enakopravnost češkega
jezika z nemškim na univerzi in v sodni praksi proti teda-
njemu prvemu predsedniku vrhovnega sodišča S c h m e r-
lingu. Omenil sem že, da je za večno ugotovil češki izvor
instituta javnih knjig. Rodoljubju in pospeševanju narodne
pravne vede je veljala tudi njegova poslednja volja, sestav-
ljena 10. januarja .1914, ki je z njo volil svojo biblioteko
juridičnih del in svoja predavanja o državljanskem pravu
Pravnicke jednote v Pragi, svoje rokopise Češkemu muzeju,
založniško pravico na vseh tiskanih spisih Češki akademiji,
a svojo in sliko profesorja Stupeckega Moderni galeriji v
Pragi. 30a Prej omenjeni poslednji svoj spis (Pravnik 1914,
731) je zaključil z besedami, prežetimi z ljubeznijo do
svojega naroda, rekoč: A kdyby staročeske pravo nic jineho
než tento sverazny ustav (scil. deželne deske) bylo zplodilo
a utvafilo, zachovalo tim češkemu narodu večnou,
čestnou pamatku v historii vyvoje lidoveho prava!

Dasi je bil torej Randa prepričan Čeh, ki je bilo
njegovo delo posvečeno posredno ali neposredno na-
predovanju njegovega naroda, ni imel smisla za brez-
plodno politiziranje in za brezobzirne stranskarske borbe,
zlasti v vrstah konacijohalov. Tuja mu je bila tudi od
slepe strasti inspirirana mržnja proti drugim narodom.
Fortiter in re, suaviter in modo je interese svojega naroda
zastopal s konciljantnostjo in kavalirstvom, ki doseza v
normalnih političnih razmerah od nasprotnika navadno več
koncesij, kakor brutalna ofenziva. Zahteval je za svoj narod
le kotiček pod solncem, enakopravnost z nemškim narodom
in možnost naravnega razvoja nacijonalne kulture. Toda že
to je bilo marsikaterim mnogo preveč. Cesar je sicer njegove
zasluge in njegovo nacijonalno zmernost cenil, ga imenoval
za dosmrtnega člana gosposke zbornice, odlikoval s števil
nimi zunanjimi znaki spoštovanja in ga končno poklical tudi
v kronski svet kot ministra krajana. Toda vprav v krogih,
ki bi jim morala biti objektivnost ultima ratio, se je pojavila

30a Randov testament je, kolikor zanima javnost, reproduciran v
Pravniku 1914, 760.

14

194

Anton Randa

sporadično neka očividno iz nacijonalnih razlogov izvirajoča
nenaklonjenost. Omenil sem že šovinistični odpor, ki so ga
vprizorili nemški člani fakultete, ko je šlo za imenovanje
Rande za rednega profesorja. Dobro se tudi spominjam pri-
vatnega razgovora s slovitim nemškim romanistom, ki je bil
nekaj časa Randov kolega v Pragi. Odkril je svoje naciio-
nalno nasprotstvo in svojo zaslepljeno pristranost z opazko,
da more Rando ceniti le kot nabiratelja, sicer da je bil
eklektik. Take besede mečejo slabo luč na velikega pravnika,
ki je že kot rojen Avstrijec vsekakor poznal vsa večja
Randova dela in se je moral pač zavedati, da izreka skrajno
nepravično sodbo. Isto, po nacijonalnem neprijateljstvu infi-
cirano pojmovanje zveni tudi iz zvitih vrstic, ki jih posveča
Randovemu delu Landsberg31. Sodba tega vodečega lite-
rarnega historika gotovo ni potekla iz lastnega proučevanja
Randovih spisov. Inače bi mu ne bil mogel nakazati mesta
v drugi vrsti za E x n e r j e m, ki je pač odlično pomnožil
pandektno književnost, ki pa za pozitivno pravo svoje
domovine niti izdaleka ni storil toliko kakor Randa. Še manj
je mogla biti ta sodba povzeta iz recenzij, ki so jih vprav
nemški pisci napisali o Randovih publikacijah in ki poudar-
jajo brezizjemno izredne kakovosti Randovega literarnega
dela in njegov pomen ne samo za avstrijsko, marveč tudi
za nemško pravoznanstvo.32 V nasprotju k takim skazam
zdravega nacijonalizma se je Randovo rodoljubje udejstvo-
valo s tihim znanstvenim in pedagoškim delom za povzdigo
narodne kulture brez kričavih fraz in brez izpadov na drugo
rodce, ki so služili na isti način svoji domovini in svojemu
narodu in ki jih je spoštoval,33 kakor je njih ogromna večina
tudi njega spoštovala. Ko pa je bil — gotovo proti svoji
volji — poklican na politično bojišče, se je znal boriti tudi
z besedami za pravice svoje ožje domovine in napredek
svojega naroda. Vsekakor je z znanstvenimi produkti svo-
jega blagoslovljenega duha, znanimi in priznanimi v širo-
kem svetu, z vzgajanjem vrednega mu češkega pravniškega
naraščaja in z organizatoričnim delovanjem pri najvišjih
čeških kulturnih ustanovah svojemu narodu neprimerno
več koristil, kakor na stotine političnih konjunkturistov,.

31 Geschichte d. D. Rechtsw. III,

32 Prim. le recenzije, navedene v
27, 30.

33 Knjiga o posesti je posvečena i
J h e r i n g a, ona o vodnem pravu pa

2, Noten, 386, op. 15.

naših opombah 11, 18, 19, 22, 26,.

lanom S a v i g n y j a, B r u n s a in
Windscheidu!

Potreba nove tožbe

195

demagogov in puhloslovcev, ki si navadno prisvajajo patent
za patriotizem.

Poklanjajmo se manom velikega učenjaka, človeka in
Slovana!

Svrha komemoracije pa je, mislim, ne samo ta, da oži-
vimo retrospektivno spomin na velikane duha in da obu-
dimo hvaležnost za to, kar so dali narodu in svetu. Preko
tega naj učinkuje produktivno in direktivno: Učimo se ob
njihovih vzorih in ravnajmo po njihovem svetlem vzgledu!
Srečna sinteza raznih modernih metod, stvarnost in izogi-
banje polzkemu terenu medle špekulacije in prostopravni-
škim eksperimentom, temeljitost, harmonično sodelovanje
teorije in prakse in mnoga druga dragocena volila so pri-
padla tudi nam iz bogate zapuščine mojstra Rande. Na nas
je, da jih upravljamo vestno in smotreno. Skromni spome-
nik, postavljen v teh listih, naj nas bodri, da hodimo za
velikim pravnikom ne samo po njegovih zanesljivo marki-
ranih znanstvenih potih s čim večjo vnemo in vztrajnostjo.
Zavedajmo se tudi, da je najboljša in vselej pozitivna poli-
tika akademskega učitelja ta, da dvigne z ljubeznijo do do-
movine strokovno znanje na osnovah kulture svojega naroda
in da mu tako zagotavlja uspešno tekmovanje z drugimi
kulturnimi narodi na vseh popriščih civilizacije. V praci a
vedeni je naše spaseni. Tod vodijo pota navzgor na ono
višino, ki jo je dosegel Randa in na kateri se solnči bratski
nam češki narod! Na ta način dobro pripravljen, zanje
narod lavorike v tekmi »z uma svetlim mečem«, le tako
pripravljen zmaguje tudi v borbi za svoj materijalni ob-
stanek; kulturno zaostalemu pa niti najsposobnejši politik
ne more priboriti trajne sreče. Sic itur ad astra!

Potreba nove tožbe

(odvzetne, actio tollendi).

Prof. Lapajne (Ljubljana)

1. Primer: Potnik A potuje z letalom. Med vožnjo mu
pade iz rok daljnogled, ki ga najde posestnik B na svojem
zemljišču. Ko se zglasi A pri njem, se B upira izročiti dalj-
nogled neznancu. Kaj mora dokazati A B-ju, da bo ta po
našem veljavnem pravnem redu dolžan izročiti daljnogled?

Ako dokaže lastninsko pravico na daljnogledu (pridob-
ljeno originarno ali derivativno), seveda ni dvoma o B-jevi
izročitveni dolžnosti (§ 366). Prav tako ne, ako dokaže publi-

14*

196

Potreba nove tožbe

cijansko lastnino po § 372 n. pr. kot priposestvovalec dalj-
nogleda pred dovršitvijo priposestvovanja. Dvom pa na-
stane, če je imel A daljnogled zgolj v juristični posesr
n. pr. če ga je dobil v zastavo ali če ga je našel in še ni
potekla doba treh let (§ 392). Gola pasivnost B-ja, daljno-
gled izročiti, se namreč ne more tolmačiti kot »samo-
oblastna motitev« A-jeve juristične posesti v smislu § 339.
še manj kot »odtegnitev« te posesti na nepristen način \
smislu §§ 345—346. A je zgubil svojo posest po naključju,
ne po motitvi ali odtegnitvi. Še večji je dvom, ako A dalj-
nogleda ni imel niti v juristični posesti, ampak je bil zgolj
njegov detentor n. pr. kot depozitar, ki mu je bil daljno-
gled izročen od prijatelja na čuvanje. — Vendar mi pravi
pravni čut, da mora B vrniti daljnogled A-ju tudi kot ju-
rističnemu posestniku ali golemu detentorju in kljub temu,
da ga je zgubil po naključju (brez motitve ali odtegnitve
posesti), in da je naš veljavni pravnozaščitni sistem ne-
popoln, ako ne pozna potrebnega tožbenega zahtevka.

2. Naličen primer: Gospodinja razobesi perilo v su-
šenje. Med perilom je robec, ki ga je prijateljica pozabila
pri njej. Potegne veter in zanese robec k sosedi, ki ji je
ves dejanski stan neznan. Ta se upira vrniti robec na roke
gospodinje. Ali je gospodinja, ki je tuj robec zgolj čuvala
in razobesila, upravičena za tožbo zoper sosedo? Za ka-
tero tožbo? Da more tožiti prijateljica z vindikacijo ozn.
Publiciano, se razume po sebi, a tukaj ne zanima. — Zopet mi
pravi pravni čut, da je naš pravnozaščitni sistem nepopoln,
ako se po vetru perturbirano dejansko stanje ne da vzpo-
staviti na bolj preprost način, kakor s težavno in riskantno
lastninsko tožbo. Tožbeni zahtevek mora imeti ne le pri-
jateljica, ampak tudi gospodinja, dasi je gola detentorica
robca.

3. Pomanjkanje jasnega tožbenega zahtevka v takih
primerih občutijo tudi drugod zakonodajci, sodišča in znan-
stveniki; skušajo si pomagati na različne načine.

Nemci se zatekajo k obogatitveni tožbi. Pravijo,
da sta posestnik pod 1. in soseda pod 2. neopravičeno obo-
gatena s — »posestjo« daljnogleda in robca, ter dopuščajo
proti njima tzv. condictio possessionis. Ta condictio pos-
sessionis je skoro communis opinio današnjih nemških ci-
vilistov. Staremu avstrijskemu sodstvu in slovstvu je ostala
neznana in sicer po pravici. Po našem o. d. zakoniku so
kondikcije zakoniti remedij le zoper vicijozna plačila (spol-
nitve); vicij napravlja škodo in ta škoda se popravi s tem,
da kondicira (terja vrnitev) oškodovani plačnik, kar je

Potreba nove tožbe

197

plačal indebite, ob c. datam non secutam itd. Nemci svojih
»obogatitvenih« zahtevkov niso omejili na plačilno (spolni-
tveno) pravo, ampak jih uzakonili skoro brez omejitve v
samostojnem (24.) naslovu svojega obveznostnega prava
(§§ 812—822). Tudi jih niso oprli na škodo enega dela,
ampak na obogatenje drugega, kar je dosti manj pravilno,
radi česar morajo Nemci izjemoma dopuščati obogatitvene
zahtevke, kjer ni obogatenja (gl. moj spis »Današnje kon-
dikcije« v Zborniku V.). Končno pojmuje nem. drž. zak.
(§ 812) »obogatenje« tako široko in tako elastično, da se
je začel pojavljati odpor proti preširokemu pojmovanju v
njih lastni književnosti (po § 812 bi bilo smatrati n. pr. za
obogatenega tudi delinkventa, dokler ima imovinsko korist
iz storjenega delikta). Ta očitek zadene tudi condictio
possessionis. Imeti detentorja tujega predmeta (brez ani-
musa rem sibi habendi) za obogatenega, se protivi že
naravnemu pojmovanju te besede; detencija tujega pred-
meta je za detentorja prej nadlega, kakor obogatenje. Če
pa pristopi k detenciji animus rem sibi habendi, pomaga
posestna zaščita, in ni treba kondikcijske.

V Klangovem komentarju k § 958 ubira Swoboda drugo
pot. Swoboda jemlje depozitarje (čuvarje) v zaščito proti
kršilcem njih detencije s pomočjo določb §§ 1293, 1323
odškodninskega prava. Vsaka kršena materijalno-
pravna pravica, pravi Swoboda, se mora postaviti v staro
stanje. Tudi čuvarji imajo tako materijalnopravno pravico:
pravico do detencije. »Pravica do detencije« je sicer naj-
šibkejša izmed vseh pravic, vendar obstoji, in ker obstoji,
mora biti respektirana in zaščitena; kdor jo krši, mora de-
tencijo vzpostaviti. Na ta način dosežejo čuvarji po S\vo-
bodovem izvajanju na osnovi §§ 1293, 1323 enako zaščito,
kakor če bi bili juristični posestniki, kar po izrecni določbi
§ 958 niso (po m. m. še krepkejšo: petitorno). — Ta zani-
miva izvajanja Swobode so povsem nova. Doslej smo bili
vajeni, gledati na juristično posest in na detencijo kot na
dve činjenici (fakta) v nasprotju k pravicam. Juristična
posest nam je bila corpus cum animo rem sibi habendi, zato
zaščitena, detencija corpus brez tega animusa ali cum animo
rem alteri habendi, zato nezaščitena. Pravice do detencije
nismo poznali, ali le kot sestavino (vsebino) kakšne druge
pravice (lastninske, užitne, rabne; v tej lastnosti bi jo bolje
nazivali »upravičenost«). Nihče — do Svvobode — pa ni
zatrjeval, da je pravica do detencije samostojen pravni
individij. Mislim, da bo ostalo tako tudi v bodoče, zakaj
samostojne pravice do detencije ne moremo akceptirati že

198

Potreba nove tožbe

radi prevratnih posledic. Ako jo priznamo detentorju, jo
moramo priznati tudi jurističnemu posestniku; potem po-
stane nepotrebna vsa posestna zaščita, ker bo posestnik
odslej zaščiten že po odškodninskem pravu. Nepotreben
postane sploh ves pravnozaščitni (akcijski) sistem, ker se
bo dala ob vsakem posegu v lastninsko, služnostno, ne-
gmotno pravico konstruirati škoda v smislu § 1293, ki bo
zavezovala k odškodnini (vzpostavitvi) v smislu § 1323.
Svvoboda prezre tudi, da zahteva naše odškodninsko pravo
za odškodninsko (vzpostavitveno) obveznost načeloma:
protipravno dejanje odškodninskega zavezanca in njegovo
krivdo. V primerih pod 1. in 2., za katera iščemo ustrezen
tožbeni zahtevek, ni ne ene, ne druge teh podlag in nam
torej ni pomagano, dasi pritegnemo §§ 1293, 1323.

Bolj previden je načrt čsl. o. d. zakonika (iz 1. 1931).
Uvidel je potrebo, da zaščiti tudi čuvarje zoper motitve in
odtegnitve pologov in se je kratkomalo odločil, da predru-
gači dosedanji § 958 in podeli v novem § 873 posestno za-
ščito tudi čuvarjem. Če bi bil dosleden, bi moral spremeniti
tudi določbo § 309 (§ 244 nač.), ki zahteva za pojem zaščite-
nega posestnika prej ko slej animum rem sibi habendi,
dooim detinirajo čuvarji le animo rem alteri habendi; tako
tvori danes § 873 nač. čsl. o. d. zakonika izjemo § 244 ibid.
— Potrebi po novem tožbenem zahtevku za primera pod 1.
in 2. pa tudi z noveliranimi določbami čsl. načrta ne bo
ugodeno, iz dveh razlogov: a) ker ščiti § 873 le pogodbenega
čuvarja, ne tudi dejanskega, kakršen je naša gospodinja in
bi mogel biti potnik v letalu, b) ker vztrajajo §§ 267,
272 čsl. nač. na tem, da veljaj posestna zaščita le ob samo-
oblastni motitvi ozir. nepravični odtegnitvi, dočim sta zašla
daljnogled in robec v tujo detencijo brez takih dejanj (po
golem naključju).

4. Dasi smo morali odkloniti kot sredstvo za popolni-
tev pravnozaščitnega sistema tako nemško »kondikcijo
posesti« kakor Swobodovo »pravico do detencije«, sta ven-
dar ti dve konstrukciji zelo podučni. Obe uporabljata, da
dosežeta svoj namen, odškodninsko pravno idejo, Swoboda,
ko se sklicuje izrecno na določbe §§ 1293, 1323, Nemci, ko
izkoriščajo institut kondikcije. Tudi kondikcije so odškod-
ninski zahtevki v nekem širšem smislu, dasi ne v tistem, v
katerem razumemo z njimi samo zahtevke iz civilnopravnih
deliktov. Dokazal sem v spisu »Reparacije civilnega prava«
(Slovenski Pravnik 1. 1927), da imamo na področju ci-
vilnega prava vse polno zahtevkov odškodninske narave,
za katere se nujno ne zahteva ne protipravno dejanje od-

Potreba nove tožbe

199

škodninskega zavezanca, ne njegova krivda (ki se zahte-
vata pri deliktih): spodbijalne, revokacijske, kondikcijske,
jamčevalne, gestijske, regresne, verzijske, impenzne, od-
vzetne in končno quasideliktne. Da jih razlikujem od de-
liktnih zahtevkov, sem jih imenoval »reparacije«. Za na-
stanek reparacij je potrebna le: škoda (okvara) in za vsako
reparacijo poseben, po zakonodajcu določen razlog, radi
katerega se mora škoda reparirati. Ta razlog je cesto, a
ne vselej, neopravičeno obogatenje odškodninskega zave-
zanca. Gestorju v sili n. pr. se povrne okvara (potrošek)
radi nujnosti gestije, dasi bi gestija ostala brez koristi
za gospodarja (dominusa). Tudi mnogi spodbijalni razlogi,
iz katerih je zaukazano repariranje oškodovanih upnikov,
ne zahtevajo koristi spodbijalčevega protivnika. Tudi proti-
pravnost škodovalnega dejanja se za reparacijo nujno ne
zahteva; mnoga dejanja, ki povzročajo škodo, so povsem
zakonita, n. pr. plačilo upnika po poroku, iz katerega na-
stane temu regresni zahtevek proti glavnemu dolžniku, ali
so celo človekoljubna in želena n. pr. spolnitev tuje ob-
veznosti in rešitev iz skupne nevarnosti, iz katerih nasta-
nejo verzijski zahtevki po §§ 1042, 1043. Prav tako ni za
reparacije nujna krivda: Obdarovanec je za spodbijal-
no tožbo pasivno legitimiran, dasi ni vedel za to, da
je darovalec dolžnik in da je z darilom oškodoval svoje
upnike. Končno za reparacijo ni treba dejanja, ker nasta-
nejo mnoge iz njih po živini (verzije iz tuje popašnje), po
elementarni sili (alluvio, commixtio, confusio) in po dru-
gačnem naključju.

Ti odškodninski zahtevki v razširjenem smislu (repa-
racije) nam kažejo izhod iz zadrege, v katero sta nas pri-
pravila primera pod 1. in 2. Potniku in gospodinji je moči
pomagati s tem, da se jima prizna ena reparacij. Obe zgoraj
opisani potrebnosti zanjo sta podani. Brez dvoma sta oba,
potnik in gospodinja, radi zgube daljnogleda in robca oško-
dovana (okvarjena), ker sta te predmete ne samo detinirala,
ampak imela animum rem (alteri) habendi, torej je njima
bilo do tega, da vzdržita stari dejanski stan. Posebni
razlog, iz katerega jim zagotavlja zakonodajec repariranje, pa
vidim v tem, da je nastala prememba dejanskega stanja
(zguba) pri njih brez vsakega pravnega razloga (po na-
ključju). V pravno urejeni državi moremo dopustiti le
pravno utemeljene premembe in moramo reprobirati vse
nepravne. Škoda, povzročena po naključju, mora biti re-
parirana, čim in kolikor je to možno. V naših primerih ni

200 Potreba nove tožbe

dvoma, da jo je moči reparirati (z restituiranjem daljno-
gleda in robca).

Z reparacijsko pravno idejo smo se močno približali
nemški in Svvobodovi konstrukciji, a se vendar hkratu ognili
njiju zmotam: za zaščito čuvarjev ne potrebujemo niti obo-
gatenja novih detentorjev, ki ga ni, niti kondikcije, ki naj
bo omejena na vicijozne spolnitve, niti končno neobsto-
ječe »pravice do detencije«. Na njeno mesto smo postavili
pravico čuvarjev, da odbijejo vse nepravne napade na de-
tencijo pologov in za primer, da se je detencija vendarle
premenila na nepraven način, pravico na vzpostavitev stare
detencije.

5. Vpraša se še, s katero uzakonjenih mnogobrojnih
reparacij naj ščitimo čuvarje, da ne bo prigovorov radi
uporabnosti nalike? Vprašanje ni važno, ker so vse re-
paracije en in isti pravni lek, le da jih nudi zakonodajec
ob raznih prilikah pod različnimi imeni, ker ni dognal so-
rodstvene vezi med njimi. Sem mnenja, da najbolj ustreza,
če priznamo oškodovanim čuvarjem odvzetni zahtevek
t. j. pravico do »tollere« pologa, ki je nepravno prešel iz
njih detencije. Jus tollendi je uzakonjen v o. d. zakoniku
na več mestih. Predvsem ga ima po § 332 pošteni posestnik
glede na voluptuarne potroške; v istem pogledu po § 1036
nujni gestor. Pri prepovedanih in nekoristnih gesti j ah je
treba, da se povrne po §§ 1040, 1038 imovina obeh strank
v prejšnje stanje, tako da dobi tudi tak gestor nazaj svoje
potroške, kolikor jih je moči v naravi odvzeti. Kar za ge-
renta, velja po § 336 za nepoštenega posestnika, tako da
more tudi on izvrševati odvzetno pravico v pogledu po-
troškov. Končno imajo po občnem tolmačenju odvzetno
pravico vertenti iz prepovedanih in nekoristnih verzij in
po m. m. tudi delinkventi, ker fakt delikta še ne opravičuje,
da bi se delinkventova žrtev okoristila z ev. njegovimi po-
troški.

Res, da se razlikujejo ti uzakonjeni primeri odvzet-
nega zahtevka od primerov pod 1. in 2. po tem, da so po-
sestniki, pošteni in nepošteni, gestor j i raznih vrst, vertenti
in delinkventi trosili sami v tujo glavnico, misleč (pošteno
ali nepošteno), da trosijo zase in da bodo z glavnico ob-
držali tudi potroške. A čim je morala biti glavnica re-
stituirana, je postala pravna situacija enaka kakor pri zgub-
ljenem daljnogledu in robcu: Le detencija glede na glav-
nico se je premenila na praven, detencija potroškov, dalj-
nogleda in robca na nepraven način; v pogledu zadnjih je
torej treba vzpostaviti staro stanje. »Tollere« tega, kar je

Izvršba in devizni predpisi

20 r

prešlo na nepraven način v druge roke (na škodo starega
detentorja in brez upravičenja novega), je vsem razprav-
ljanim primerom skupen in že de lege lata utemeljen
postulat.

6. De lege f e r e n d a se priporoča druga, bolj eno-
stavna pot: reforma naše posestne zaščite (po-
sestnega prava). Posestno pravo o. d. zakonika je nastalo pod
vplivom raznih pravnih redov (rimskega, kanonskega, ger-
manskega) in raznih doktrin (zlasti prirodnopravne). Vidi se
mu pa na prvi pogled, da ni iz enega kova. Nasprotja, ki
so bila med vplivnimi faktorji, ga delajo večkrat nedosled-
nega. Vrh tega ne nudi pomoči povsod, kjer bi jo pričako-
vali ob manj doktrinarnem in bolj naravnem pojmovanju
posestne pravne ustanove. Svoje postulate za reformiranje
posestnega prava sem obrazložil in utemeljil v spisu »Pri-
pombe k naši in moderni posestni zaščiti« (Slov. Pravnik
1. 1930). Po tem spisu bi morala posestna zaščita nuditi po-
moč (zagotoviti restitucijo) ob vsaki nepravni premembi
dejanskega stanja, vzdrževanega po volji pravnega sub-
jekta. Predmet zaščite bi morala postati vsaka detencija
cum animo habendi (sibi vel alteri), povod posestnim tož-
benim zahtevkom vsaka nepravna prememba (tudi na-
ključje). Ob tako pojmovani posestni zaščiti bi postala
le-te deležna tudi potnik pod t., dasi goli detentor (pogod-
beni čuvar) in gospodinja pod 2., dasi zgolj dejanska čuva-
rica, oba, dasi nista bila »motena«, ampak sta zgubila de-
tencijo po golem naključju. Ob tako zasnovani posestni
zaščiti bi tudi ne bil več nepopoln § 873 nač. čsl. o. d. za-
konika in bi prišel v sklad z določbami §§ 244, 267, 272
istega načrta.

Izvršba in devizni predpisi.

Dr. Rudolf Sajovic
I.

Vobče je bil po obstoječih pravnih sistemih raznih
držav denarni promet med državami prost in neomejen.
Dolžnik je mogel neovirano poravnati obveznosti v ino-
zemstvu, tuji upnik je imel pravico, prosto zahtevati plačila
v tuzemstvu in to bodisi v domačem ali tujem denarju,
kakor je bilo pogojeno med strankama. Ako se je glasil
dolg na tujo valuto brez pristavka, ga je smel vrniti dolžnik
tudi v domači valuti in sicer ne samo, kadar je šlo za trgov-
ske in menične dolgove ali za čekovna plačila (čl. 336 trg.

202

Izvršba in devizni predpisi

z., § 40 Mz., § 23 št. 6 Čekz.), marveč po precej ustalje-
nem naziranju prakse, ki je imela oporo poglavitno v
Ehrenzweigovem Sistemu II, § 298, (sedaj tudi S w o -
b o d a, Klangov komentar, § 983, I B b), tudi povodom
plačila drugačnih dolgov. Te izberne ali bolje substitucijske
pravice dolžnik ni imel samo takrat, kadar je bilo plačilo
dogovorjeno efektivno v tuji valuti. Obveznosti te vrste
je smel dolžnik poravnati v domačem denarju le, ako je
bilo drugačno plačilo prepovedano.

Pravilnik o ureditvi prometa z devizami in valutami z
dne 7. oktobra 1931, SI. N. 234, LXXIV, 497, SI. L. 432/31
je postavil po kratki dobi svobodnega denarnega prometa
z inozemstvom glede tega nove predpise. Pripomniti je
takoj, da je zadeval ta pravilnik in da obravnava po veliki
večini tudi še sedaj le t. zv. inozemska plačila. Pod
temi je razumeti tista plačila, ki gredo v inozem-
stvo, pa najsi je prejemnik inozemska ali tuzemska fi-
zična ali juristična oseba. Kakor ni inozemsko plačilo v
smislu deviznega pravilnika (dev. prav.), ako je plačati ino-
zemcu, ki ima svoje prebivališče ali gospodarsko dejalnost
(proizvodnjo) v tuzemstvu, tako je imeti za inozemsko
plačilo tisto, ki gre tuzemcu v državnopravnem smislu, a
ima bivališče v inozemstvu, in sicer za protivrednost uvo-
ženih dobrin. Inozemska plačila so torej tista, ki jih je
obaviti iz domače države v tujo, njih pojem določajo de-
janski ne pravni momenti. Devizni pravilnik postavlja ce-
lokupni plačilni promet z inozemstvom pod strogo državno
nadzorstvo in vodstvo, predpisuje za vsa plačila v inozem-
stvo nove določbe, ureja, da je moči obavljati plačila v
inozemstvo le na poseben, točno urejen način in največkrat
le v primerih, dovoljenih po pooblaščenih ustanovah. Pri
tem razlikuje dev. prav. obenem s kopo dopolnjujočih
rešitev finančnega ministrstva in Narodne banke in v zvezi
s posebnimi meddržavnimi dogovori po vrsti plačilnih
obvez a) plačila v tujih valutah in devizah in b) plačila v
domači valuti, po kakovosti plačilnih obvez pa a) plačila
za uvoženo blago na podlagi kupnih in dobavnih pogodb
in b) obveze iz drugih pravnih temeljev.

V splošnem moramo reči, naravnost ni bilo namena,
da bi se hotelo na obstoječe obveze z deviznimi predpisi
vplivati pravno. Ti so v pretežni meri javnopravnega zna-
čaja in njih svrha je v prvi vrsti, da se očuva domača valuta
in da se uravnajo in popravijo omajana gospodarska raz-
merja. To se hoče doseči, da se odtegne prodaja tujih valut
in deviz nekontroliranim osebam, dalje da se dovoljuje

Izvršba in devizni predpisi

203

plačilo le preko pooblaščenih denarnih zavodov in ustanov.
Zato se tudi zdi, kakor da ni urejeno z njimi drugo kakor
samo način izpolnitve že ugotovljenih ob-
vez. Kdo naj pričakuje v odredbah, ki naj omogočijo pla-
čila iz države v državo kolikor mogoče brez pretresljajev za
narodno gospodarstvo obeh, materijalnopravne učinke?
Po tem naziranju, dobljenem na prvi pogled, pri ugotav-
ljanju inozemskih obveznosti omejitve dev. prav. sploh ne
prihajajo v poštev, skratka razsojajočemu sodniku se nanje
sploh ni ozirati, on izreče sodbo o iztoževani terjatvi, kakor
da bi dev. prav. sploh ne bilo. Predpisi deviznih omejitev
da postanejo za sodnika pomembni šele takrat, ko gre za
prisilno poplačilo ali izterjanje prisojene terjatve, torej ko
se vloži izvršilni predlog, ali pa še celo pozneje, ko je treba
z izvršbo dobljena denarna sredstva izročiti inozemcu - za-
htevaj očemu upniku.

Vsaka izmed teh rešitev ima svoje privržence v praksi,
poleg njih pa še naziranje, da gre za spremembo ali raz-
širitev pogojenih obvez. Kateri rešitvi bi bilo pravno pri-
trditi, kakšen izhod bi bil za pogodbeni stranki najbolj
zadovoljiv in obenem za domači kredit najprimernejši, to
vprašanje vsaj nekoliko razjasniti, je namen naslednjih
razmotrivanj.

II.

Na prvo omenjeno stališče se je očividno postavil stol
sedmorice odd. B s sklepom z dne 7. februarja 1934, Ut 30/34,
ko je dovolil na podlagi še ne pravnomočnega meničnega
plačilnega naloga z dne 11. marca 1933 — izdanega torej
davno po uveljavljenju dev. prav. — izvršbo v zavarovanje,
češ da »predpisi deviznega in valutnega pravilnika začasno
vobče ne prihajajo v poštev, ko ne gre zar plačilo v ino-
zemstvo, nego le za zavarovanje.«

Ako spregledamo neskladnost, nastalo iz tega, ker se
dovoljuje izvršba v zavarovanje s prisilno upravo
obrtnih pravic in nepremičnin, a obenem dopušča
dvom o možnosti izvršbe v poplačilo, saj preide izvršba v
zavarovanje po pravnomočnosti izvršilnega naslova na na-
vaden predlog v poplačilno, se nam nehote vsili vprašanje,
ali ni zabilo najvišje sodišče s tako odločbo zagvozdo med
sodno rešitev in izvršbo. Ali ni s tem rečeno, da mora
zahtevajoči upnik navzlic temu, da ima v rokah sodbo,
storiti še nekaj, da bo izdejstvoval terjatev, ki mu je v
sodbi že prisojena? Šlo bi tedaj za razširitev predpisov
§ 7 i. r., kajti zahteva se poleg izkazov, naštetih v tem

204

Izvršba in devizni predpisi

paragrafu, še izkaz tistih pravnih činjenic, na podlagi ka-
terih se sme izvršiti plačilo v inozemstvo. Po tem naziranju
bi bilo to razširjenje tako dalekosežno, da bi potisnilo
izdano dajatveno sodbo na stopnjo ugotovitvene, saj izrek,
da je nekdo dolžan nekaj plačati, ne koristi mnogo, ako
ni obenem tudi zapovedano, da je treba upniku brez na-
daljnega plačati.

Pri odgovoru na vprašanje, ali gre za razširjenje pred-
pisov § 7 i. r., ostanimo pri praobliki vseh izvršilnih na-
slovov, pri pravnomočni dajatveni sodbi. Kjerkoli se na-
števajo izvršilni naslovi, povsod stoji sodba na prvem
mestu. Drugačne oblastne odločbe so izvršilni naslovi le,
kolikor se dajo nanje navezati učinki pravnomočnosti in
izvršljivosti, katerih potrebnosti in pogoji so bili prvotno
postavljeni za sodne odločbe. Kar se tiče sodb, ne zahteva
§ 7 i. r. za izvršljivost nikakšnega drugačnega izkaza kakor
to, kar se podaja iz njih izreka. V tem se sodba precej
razlikuje od drugih izvršilnih naslovov. Sodbeni izrek ne
more biti izdan poprej, dokler niso pojasnjene vse sesta-
vine pravnega razmerja in dokler trdno ni ugo-
tovljeno, kaj ima storiti za izpolnitev spornega
pravnega razmerja ena ali druga stranka.

Iz sodbe bo torej razvidno, pod katerimi pogoji je
izvršljiva, in za izvršbo na podlagi sodbe razen primera,
da je v njej navezana izvršljivost zahtevka
na nastop č i n j e n i c e, ki jo mora dokazati upravi-
čenec, zlasti če je zavisna od upravičenčeve predhodne
dajatve ali storitve, ni potreba v izvršilnem predlogu izka-
zati nič drugega. »Izvršilni red navezuje izvršilni zahtevek
in s tem zakonitost izvršilnega postopka edino na izvršilni
naslov (§ 3 i. r.)«, pravi P o 11 a k v svojem sistemu (str. 44).

Izvršilni naslov (sodba), to je specijalna norma na-
sproti generalni v zakonu izraženi, ne ugotavlja samo, da
je toženec obvezan tožilcu nekaj dati, plačati ali storiti.
Dajatvena obsodilna sodba, ki nas edino tu zanima, obsega
nasprotno tudi obljubo državne oblasti, da bo prisilila s
svojimi sredstvi toženca do tega, da pride tožilec do ugo
tovljene dajatve. Ta dva elementa dajatvene (činitvene)
sodbe, pravnomočna ugotovitev in izvršljivost sta tako
tesno med seboj povezana, da drug brez drugega ne moreta
obstajati. Kar ni pravnomočno ugotovljeno kot obstoječa
dolžna dajatev, to ni izvršljivo. Nasprotno je izvršljiva
dajatev, ki jo je sodnik ugotovil. Izjeme od tega enostav-
nega in edino možnega načela se ne morejo in ne smejo
dopuščati, ako nočemo, da napravimo iz načela zmedo in

Izvršba in devizni predpisi

205

iz izvršljivosti nasprotje. Zato je po sebi umevno, da bodo
izjeme od tega načela tudi v zakonih zelo redke. Omejitve
ali izključitve izvršljivosti so naštete v izvršilnem redu
(§§ 35, 36), one, ki dopuščajo pravnomočno ugotovitev
dolžne dajatve, a navezujejo izvršljivost na poseben pogoj,
so rešiti po materijalnem pravu. Te so res tudi izjemne
(§l§ 471, 1052 o. d. z., 502 Grpp.). Končno pristopajo k
obema vrstama omejitev še one, ki se podajajo pri izvr-
ševanju inozemskih izvršljivih sodb. Te so utemeljene
v tem, da bi pred domačim sodiščem zbog nekaterih ne-
dostatkov do formalne sodbe sploh ne bilo prišlo, ali pa
da bi bil po tuzemskem pravnem redu obstoj dajatve
materijalno odklonjen. Predpisi o izvrševanju inozemskih
sodb torej nazorno kažejo, da izvršilni sodnik izvršitve
pravnomočne tuzemske dajatvene sodbe ne sme odkloniti,
saj je izvršba inozemske sodbe nedopustna samo, kadar
tuzemska sodba enake vsebine ne bi smela biti izrečena.

Naziranju, da je gledati šele ob izvršbi, ali smemo
izterjati inozemsko terjatev od dolžnika, ne moremo pri-
trditi, ker nasprotuje bistvu pravnomočnosti in izvršlji-
vosti.

Nemožnost, da bi bili upoštevani šele ob izvršbi pri-
govori te vrste, češ da toženec zbog deviznih predpisov ne
more plačati, ker tujih valut nima in si jih tudi ne more
nabaviti, ali pa da vsled prepovedi, pošiljati devize in
valute v inozemstvo, ne sme plačati, se podaja še iz dru-
gega razloga. Označeni prigovori niso nikakšni formalni
zoper uvedeno izvršbo, so nasprotno povsem materi-
jalne narave in se obračajo zoper izpolnitev
obstoječe obveze. Ako si dolžnik potrebnih valut
ne more nabaviti, prigovarja s tem nemožnost, zadostiti
svoji obvezi. Kdor se sklicuje na to, da mu veljaven zakon
prepoveduje plačati, uveljavlja s tem, da njegova obveza
še ni dospela in da zato na izpolnitev vsaj začasno ne sme
biti obsojen (§ 502 Grpp.). Vsi materijalnopravni
prigovori pa se morajo uveljavljati v pravdi,
kolikor so bili podani že tekom pravdnega postopka. Po-
znejše ostvarjanje istih ni dopustno (§■§ 35, 36 i. r.). Izvršilni
naslov je formalna predpostavka za dovolitev izvršbe.

Spoznanje, da so gornji prigovori materijalnopravne
narave, se zrcali tudi v sodbi z dne 3. maja 1934, Ut 46/34
(Pr. Zb. 390). V tej poudarja najvišje sodišče, da je bilo
inozemski sodbi odreči izvršljivost, ker bi nje izvršitev
nasprotovala domačemu pravnemu redu (čl. 1, t. 5 konven-
cijo z Italijo o izvrševanju sodb), dokler zahtevajoči upnik

206

Izvršba in devizni predpisi

ne bi izkazal, da ima dovoljenje finančnega ministr-
stva, potrebno za izvoz denarja, katerega bi vrgla
dovoljena izvršba. Ker ima zavezanec oporek le zoper
inozemski izvršilni naslov, kakšnega pravnega pomočka naj
se posluži nasproti izvršbi, dovoljeni na podlagi tuzem-
skega izvršilnega naslova? Ako se zahteva izkaz o dovo-
ljenju finančnega ministrstva šele v predlogu za dovolitev
izvršbe, potem bi bila ustanovljena z deviznimi predpisi
nova formalnost, ki velja za izvršilne predloge na podlagi
tuzemskih kakor tudi inozemskih naslovov. Čemu torej
oporek in sklicevanje na čl. 1 t. 5 konvencije, ki je mate-
rij alnopravne narave? Na mestu bi bil edinole rekurz, saj
na podlagi tako nepopolnega predloga izvršbe ni bilo do-
voliti, ako vztraja kasacijsko sodišče na naziranju sklepa
Ut 30/34. Podlaga oporeka pa je trdno orisana v zakonu,
tako, da jo ni moči nadomestiti z drugo vsebino, zlasti ne
z razlogi, ki se podajajo iz dejanskega stanu, kakor je bil
predložen prvi sodbi, in ki v čl. 1 konvencije niso prevzeti.
Toda kasacijsko sodišče samo pravi, da je prizivna sodba
kršila materij aln o pravo, ko ni upoštevala zadevnega
zavezančevega prigovora. S tem je izrekla, da so ti pri-
govori materij alnopravne narave.

III.

Potrditev tega, da so vsi omenjeni prigovori materijal-
nopravne narave, se pokaže tudi, ako pregledamo naj-
običajnejše načine inozemskih plačil. Pri tem se
držimo razporeditve plačil po že gori podanih vrstah: po
kakovosti pravnih obvez in plačilnih sredstev.

A. Kar se tiče uvoza blaga iz tujih držav, ureja cela
vrsta s posameznimi državami sklenjenih dogovorov (Švica,
Češkoslovaška, Italija, Francija, Nemčija, Belgija - Luksem-
burška in Turčija), da je neposredno plačilo v upnikove
roke izključeno, naj si je pogojeno v kakršnikoli obliki, in
da se izvršujejo vsa plačila po klirinškem prometu. To je
predpisano za države, s katerimi imamo znatnejši blagovni
promet, uvoz in izvoz, ta plačila tvorijo približno 80% vseh
naših inozemskih plačil. Tuzemski dolžnik ne sme plačati
fakturo za uvoženo blago prodajalcu, marveč mora po-
ložiti fakturni znesek na posebni zbiralni
račun, ki se vodi pri Narodni banki in sicer v domači
valuti. S tem je dana celo upniku možnost, da zahteva
plačilo v tuzemski valuti po posebej odrejenem kurzu
vštevši uradno premijo (prim), najsi je pogojena fakturna
vsota v tuji valuti efektivno. S pologom običajno kupec

Izvršba in devizni predpisi

207

zadosti svoji obvezi in se ima prodajalec za plačanega,
izjema velja le za klirinške obračune z Češkoslovaško
Italijo in Švico. Izvozniki iz teh držav so poplačani šele,
kadar prejmejo ustrezne vsote iz zbiralnih računov. Z ne-
katerimi državami obstoje še dogovori, da se poravnavajo
po kliringu tudi drugi dolgovi in ne samo blagovni.

Devizni predpisi so, kolikor odrejajo take ali slične
načine plačil v inozemstvo, strogo obvezne narave. Seveda
se njih obvezna moč ne razteza preko mej ozemlja, za ka-
tero so bili izdani. V tuzemstvu pa jih mora spoštovati
vsak, predvsem pa tuzemsko sodišče. Tožbe na plačilo
uvoženega blaga namreč navzlic predpisu, da je položiti
fakturni svoti ustrezni znesek na zbiralni račun, ne bodo
izključene. Ako se glasi zato tožbeni zahtevek na plačilo
fakture v tuji, pa najsi tudi efektivno dogovorjeni valuti
ali pa domači, se sodba ne sme glasiti drugače kakor na
polog dotičnega zneska na zbiralni račun. Z do-
govori z naštetimi državami je namreč urejen ta način
plačila, ta pa je kakor vsak drugi materijalnopravne narave.
Zato je izreči to že v sodbi, poznejša presoja o
načinu plačila šele ob dovolitvi izvršbe je prekasna, saj
izvršilni sodnik, zlasti ako se mu predloži n. pr. izdatek
izvršljive zamudne sodbe in pod., ne ve, za kakšno ter-
jatev gre. Ako je nasprotno bila izdana za terjatev, ki jo
je bilo položiti na zbiralni račun, sodba, glaseča se na de-
jansko plačilo, je pri izvršbi postopati z njo kakor s ter-
jatvami, ki so opisane pod B in C. Možnosti, da se kli-
rinški dogovor prekliče, se ogne sodnik s tem, da izreče
polog na zbiralni račun dotlej, dokler bo ta način plačila
ostal v veljavi. Ni pa to potrebno, saj bi zakonita odprava
kliringa tudi sama vplivala na izdane sodbe (specijalne
norme) v tem pravcu, da je dovoljeno neposredno plačilo,
ne pa polog na zbiralni račun.

Toda kakor ni dovoljena prosta nabava tujih valut v
svrho neposrednega plačila, tako je treba tudi polog na
zbiralni račun opravičiti (opravdati). To se stori
z listinami, ki jih navaja čl. 3 dev. prav.: izvirna
uvozna faktura, carinska deklaracija, potrdilo o plačanih
davkih, izkaz o firmski protokolaciji ali o obrtnici. Tako
pri dobrovoljnem pologu na zbiralni račun kakor pri pri-
silnem je kupčeva stvar, da s temi listinami opraviči po-
ložbo. Devizni predpisi so s tem kupčeve obveznosti po-
množili še z novo, namreč z opravičbo pologa. Ta obvez-
nost je kakor ostale materijalnopravne narave, saj brez
opravičbe ne more plačati in je zato pogoj za obsodbo.

208

Izvršba in devizni predpisi

Ako ni v sodbi izrečeno drugače, potem je toženčeva (v
izvršbi zavezančeva) dolžnost, opravičiti polog.

B. Plačila za uvoženo blago v države, s katerimi ni-
mamo klirinškega prometa, je seveda izvršiti v upnikove
roke. Ako je dogovorjeno plačilo fakture v tuji valuti efek-
tivno, tak dogovor ni neveljaven, saj prepoveduje pravilnik
le zadolževanje v inozemstvu, tedaj sklenitev posojilnih
pogodb (čl. 11) in sklepanje pravnih poslov v drugi valuti
kakor v dinarjih brez pristavka v državi (čl. 1, odst. 9).
Nakup potrebnih valut in deviz ali kompenzacijskih bonov
pa je dovoljen le pri pooblaščenih bankah, kolikor ne
obstoji t. zv. sistem privatnega kliringa. Ze v pravdi utegne
tedaj dolžnik prigovarjati, da mu je nemogoče plačati, ker
nima dovoljenja, nabaviti si tuje valute. Ali se mora sodnik
baviti s tem prigovorom? Po cit. sklepu Ut 30/34 bi moral
tak prigovor zavrniti, češ da je v toku pravde še prezgoden.
Sodišča pa so šla večinoma drugi pot in so prigovore te
vrste meritorno odklanjala (glej Š i k, Smije li odvjetnik
izručiti novac ubran za inozemnu stranku? Odvjetnik 1934,
št. 6). S tem so pogodila brezdvomno pravo, kajti pri-
govori, da ni na razpolago tujih valut, torej
dogovorjenega plačilnega sredstva, izraža ali stalno ali za-
časno nemožnost izpolnitve'pogodbe. Zadeva
s tem bistvo obligacijske zaveze same in je torej materi-
jalnopravne narave. Sodba zato preko tega prigovora ne
more, marveč mora ali zavračajoč ta prigovor tožbenemu
zahtevku ugoditi ali ga zavrniti, ako bi bil sodnik izjemoma
naziranja, da je zbog obstoječih predpisov zahtevano pla-
čilo odkloniti, kar pa ne bo pravilno.

Izvršilni sodnik mora izraženo zapoved, da se plačaj,
upoštevati in predlagane izvršbe nima zavrniti, češ da pla-
čilo v tuji valuti brez oblastnega dovoljenja ni dovoljeno.
Iz tega razloga mora pasti tudi oporek zoper inozemski iz-
vršilni naslov, kajti na kar sme obsoditi domači sodnik,
sme tudi inozemski.

Drugi prigovor nasproti zahtevanemu plačilu te vrste
terjatev bi temeljil v tem, da je kupcu glede na predpise
deviznega pravilnika prepovedano, pošiljati valute v ino-
zemstvo ali z drugimi besedami, da sme plačati v ino-
zemstvo le z dovoljenjem ministra za finance.
Tudi ta prigovor je v bistvu materijalnopravne
narave. Po pravnih učinkih, sproščenih po dev. prav., je
namreč enako, ako tujih valut sploh ni na razpolago ali pa
je prepovedano nabavljati si iste v svrho plačila. Zato je

Izvršba in devizni predpisi

209

rešiti tudi to vprašanje že v pravdi sami in se ne more
prepustiti izvršilnemu sodniku.

Za rešitev vprašanja, ali sme sodnik obsoditi na pla-
čilo terjatve za uvoženo blago, je torej odločilno v prvi
vrsti, kje je plačati. Ako je plačati v inozemstvu, kar po-
meni, da mora kupec poslati dolžno kupnino prodajalcu v
inozemstvo, potem je tudi kupčeva skrb, da ob času dolž-
nega plačila dospe kupnina upravičencu. Takrat mora po-
skrbeti on vse potrebno, zlasti izvršiti nakup valut ali deviz
in jih poslati ali pa si izposlovati dovoljenje za izvoz di-
narjev. Devizni pravilnik na materijalnopravni obvezi^ kdo
ima izvršiti plačilo, ni nič spremenil, on daje v
nekih primerih dolžniku le možnost, plačati tudi na dru-
gačen način kakor dogovorjeno. Plačati in zbog tega
nabaviti si potrebna plačilna sredstva, pa je in ostane še
nadalje kupčeva, t. j. dolžnikova dolžnost. Prav
tako si mora nabaviti kupec tuje valute, ako mora v njih
poravnati svojo obveznost v tuzemstvu. Tu mu le za iz-
vozno dovoljenje ni treba skrbeti, enako ako se glasi obveza
na plačilo terjatve v dinarjih in v tuzemstvu. Takšna pla-
čila pač ne bo imeti za inozemska. Treba torej dobro ločiti,
čigave obveznosti obeh pogodbenih strank je nomnožil
devizni pravilnik in ne enostavno vse naprtiti prodajalcu;
Pomisliti je pri tem tudi nato, da ima potrebne listine (ori-
ginalno uvozno fakturo, carinsko deklaracijo, potrdilo o
plačanih davkih, izkaz o firmski protokolaciji ali o obrtnici
čl. 3 dev. prav.), s katerimi mora opravičiti nabavo tujih
valut, v rokah kupec-dolžnik.

Sodba, da plačaj kupec, je tem bolj pravilna in ute-
meljena, ker daje rešitev ministra za finance z dne 26. sep-
tembra 1932 št. 11-115400 kupcu možnost, da plača svoj dolg
s položbo dolžne kupnine v dinarjih na t. zv. »začasno ve-
zani« dinarski račun, ako nima v rokah vseh potrebnih listin,
da bi opravičil nakup tujih valut.

C. Končno imamo še neblagovne terjatve inozemcev,
ki se ne glase na tujo valuto efektivno, marveč splošno na
takšno, ki jo sme dolžnik plačati tudi v domači valuti in na
obveznosti v domači valuti sploh. To bodo zlasti alimen-
tacijske, odškodninske, ekspenzarne terjatve, potem ter-
jatve iz delavnih in službenih pogodb in pod. in katera je
poslati v inozemstvo. Ali postavlja devizni pravilnik tudi
za plačilo teh terjatev kakšne omejitve?

Kakor devizni pravilnik ne prepoveduje plačil inozem-
skih terjatev, tudi v tuji valuti sklenjenih ne, tako ne za-
branjuje onih, ki so pogojene v domači valuti. Z deviznim

15

210

Izvršba in devizni predpisi

pravilnikom je zabranjen v prvi vrsti izvoz domačih pla-
čilnih sredstev, bodisi za nakup tujih valut bodisi nepo-
sredno. Oboje predstavlja zadolževanje nasproti inozem-
stvu in utegne slabšati domačo valuto.

Nasproti inozemskim dinarskim terjatvam bo
prigovarjal dolžnik, da ne sme plačati v inozem-
stvo: primer cit. kasacijske sodbe z dne 3. maja 1934
Ut 46/34. Tudi ta prigovor proglaša citirana sodba za m a -
terijaln o praven, češ da se protivi javnopravnim
določbam pravilnika z devizami in valutami, ako se nalaga
tuzemcu plačilo v roke inozemca, ne da bi se poslednji
izkazal s potrebnim izvoznim dovoljenjem za valute ali
dinarje. Materijalnopravne narave pa mora biti ta prigovor
vselej, tudi ako se postavlja nasproti tuzemski in ne samo
nasproti inozemski sodbi. Ako dolžnik ni tega prigovarjal
v tuzemskem pravdnem postopku, potem je s tem ob pri-
liki izvršbe izključen. Drugo vprašanje pa je, ali je ta pri-
govor s strani dolžnika tudi utemeljen.

Tudi v takih primerih je treba dobro razlikovati, za
kakšno plačilo da gre. Ako mora poslati dolžnik vsoto -
inozemstvo, potem zadeva obveza njega, preskrbeti si po-
trebno izvozno dovoljenje. Ako mora plačati v tuzemstvu,
potem je ločiti, ali gre za tuzemsko ali inozemsko plačilo.
Slednje bo, ako gre enostavno za iskalni dolg, pri katerem
upnik v tuzemstvu le pobere plačilo in prejeto iznese iz
države. V tem primeru je dolžnikova dolžnost le, da pri-
pravi za plačilo potrebna sredstva, vse ostalo si mora pre-
skrbeti upnik. Ako pa je dogovorjeno za inozemski dinarski
dolg posebno plačilno mesto v tuzemstvu, kakor tudi če
gre za prinosni dolg, potem mora dolžnik storiti s svoje
strani vse, da zadosti obveznosti. Te ni izpolnil, ako zbog
tega, ker nima dovoljenja finančnega ministra, upniku ne
sme plačati.

Temu naziranju se ne protivita tudi v sodbi Ut 46/34
navedena dopisa. Finančno ministrstvo namreč pravi, da
je za nakazilo dolgovanih lir v inozemstvo potrebna po čl. 5
dev. prav. posebna odobritev z njegove strani. Narodna
banka pa izjavlja, da je ta odobritev potrebna za nabavo
inozemske valute ali za polaganje dinarjev na interni račun
inozemca pri nekem domačem upravičenem zavodu. Kdo
si mora izposlovati to dovoljenje, o tem v nobenem teh
dopisov ni govora. Stoji le toliko, da bi si ga moral pribaviti
inozemec, ako hoče, da se mu otvori pri upravičenem de-
narnem zavodu dobroimetje v t. zv. »internih« dinarjih
{rešitev fin. ministra z dne 1. marca 1934 št. 21390 v zvezi

Izvršba in devizni predpisi

211

z rešitvijo z dne 1. marca 1932 št. 24500/1). Ako pa take
zahteve inozemec ni postavil, potem je po pogodbi
presoditi, čigava je dolžnost, nabaviti si
potrebna dovoljenja za plačila v inozemstvo. To velja
v enaki meri tudi za plačila te vrste, katera je moči po-
ravnati tudi po kliringu, kolikor je po nekaterih dogovorih
omogočen ta način plačila tudi za druge in ne samo za bla-
govne terjatve.

Ako torej po splošnih predpisih o izpolnjevanju obvez
ni naloženo upniku, razen da sodeluje pri sprejemu dolžne
vsote, še kaj drugega, potem mu tudi devizni predpisi ne
nalagajo nobenih posebnih dejanj. Vse za izvršitev plačila
potrebne listine in odobritve, to je opravičbo plačila, mora
vobče preskrbeti dolžnik. V tem pogledu tudi za dinarske
dolgove ni nobene izjeme.

Naložitev vseh teh obvez upniku-inozemcu, tako da
bi moral skrbeti ta, da se mu plača, bi pomenjalo v ne
malih primerih toliko kakor denegatio iustitiae. Kakor že
navedeno, inozemec prečesto ne bo mogel opravičiti ino-
zemsko plačilo, zlasti ne, ako ne poj de za nasprotno da-
jatev za uvoženo blago. Vse to bi škodovalo domačemu
kreditu in bi ga spodkopavalo, s tem pa bi bil dosežen
vprav nasproten uspeh, kakor ga namer j a jo devizne ome-
jitve. Prav posebno bi se občutilo to, ker je stvarjanje
t. zv. »vezanih računov« po čl. 10 dev. prav. sedaj kolikor
toliko izključeno in dopustno le v izrecno dovoljenih
primerih.

Dasi je bil namen deviznih predpisov, spreminjati ma-
terijalno pravo, le v toliko, da je dopuščeno sedaj terjatve
v tujih valutah izterjavati tudi v domači vrednoti, da ne
teko nobene obresti od vsot, položenih na zbiralnih računih,
so naložili vendar strankam tudi še neke materij alnopravnc
obveznosti. Izraženim naziranjem, da gre le za formalne
predpise, na katere je paziti šele ob izvršbi, zato ni pritrditi.
Izrečena sodba bo odločilna, ali je izvršbo brezpogojno
izvesti ali pa je izvedba vezana na izpolnitev še nadaljnjih
pogojev. Ti bodo podani le tedaj, ako bi sodba nalagala kaj
takega upniku. Ali bo to mogoče in ali ne bo na mestu
zavrnitev tožbenega zahtevka, bo odvisno od možnosti
ugotovitve upnikove nasprotne storitve in od njegovega
zadržanja. Tedaj zavrnitev, kadar stoji, da je opravičba
upnikova dolžnost, kajti o tem more razpravljati
le pravdni sodnik v kontradiktornem postopku, pa
se način opravičbe ne da točno ugotoviti, ali pa če upnik
opravičbo odkloni.

15 *

212

Izvršba in devizni predpisi

IV.

Po vsem tem bo jasno, kdaj je dovoliti predlagano
izvršbo. Ako je plačilo vezano na izpolnitev pogoja (opra-
vičbe) z upnikove strani, bo moral ta priložiti že svojemu
izvršilnemu predlogu izkaz o izpolnitvi naloženega pogoja
(§ 7 i. r.j. V nasprotnem primeru upnik ne more računati
na ugodno rešitev. Ako pa sodba upniku kaj takega ne
nalaga, potem poj de izvršba praviloma reden pot. Na noben
način pa ne gre, prepuščati šele izvršilnemu postopku, kdo
mora plačilo opravičiti. To je materijalnopravno vprašanje
in ga je rešiti zato v pravdnem postopku.

Ako je bila izrečena nepogojna o b s o d i 1 n a sodba,
potem ugotavlja ta dvoje obvez. Prvič, da je dolžnik
dolžan plačati, in drugič, da mora on opravičiti plačilo v
smislu deviznih predpisov. Ta druga obveza je obsežena
že v prvi. Vsako inozemsko plačilo je namreč opravičiti
ali z ene ali druge strani. Ako sodba ne nalaga opravičbe
prejemniku plačila, potem je dolžan tisti izposlovati opra-
vičbo, ki plača. To je povsem naravno in zato sploh ni
potrebno, navajati kaj takega v izreku sodbe. Kdor namreč
ne priznava samo svoje obveze, ampak hoče tudi res pla-
čati, izvršiti plačilo realno, ta mora imeti v rokah vse, kar
za plačilo potrebuje. Sodba, kakor gori izvajano, ni samo
ugotovitev obveze, marveč obenem tudi dolžniku dana za-
poved, obvezo izpolniti eventualno pod pritiskom državne
oblasti. Zato izrek, izposlovati potrebno opravičbo, kjer je
to dolžnikova stvar, pri inozemskih plačilih, sploh ni po-
treben, dolžnost to storiti, se podaja sama po sebi iz ob-
stoječih predpisov. Res pa določitev tudi te dolžnikove
obveze v sodbi ni izključena in bi le odstranjevala vsak
dvom.

Ako torej po vsebini sodbe za izvršbo ni zapreke, je
izvršiti to ne glede na določbe dev. prav. in ostalih dodatnih
predpisov. V toliko ima prav rekurzni sklep apelacijskega
sodišča ljubljanskega I Pl 10/34-2, da devizni predpisi tudi
na izvršilni postopek nimajo nobenega vpliva in da pri-
hajajo v poštev za izvršilnega sodnika šele takrat, kadar
naj izvrši iz zavezančevih denarnih sredstev, dobljenih z
izvršbo, plačilo v zavezančevem imenu. Brez dvoma sme
upnik ubrati tudi drugačen pot, kakor se mu zdi to za do-
sego smotra primerneje. Redoma pa bo opravičbo
plačila, ki bremeni na zavezancu, opraviti
šele po končani izvršbi in je ni zahtevati že pred
izvršbo ali obenem z njo.

Izvršba in devizni predpisi

213

Razlog za to je povsem naraven. Največkrat bo pred-
ložil zavezanec za opravičbo potrebne listine sam, čim bo
videl, da je stvar resna. Ako bi tega ne hotel storiti, potem
ne gre, da bi upnik čakal, da se mu dovoli in izvede izvršba
šele, dokler ne bo dosegel z izvršbo predložitve potrebnih
listin oziroma, dokler mu opustivšemu izvršilno pot ne bo
mogoče, dobiti na lastno ime za plačilo in izvoz denarja
potrebno dovoljenje. Takšen postopek zahteva običajno
več časa, v tem pa utegnejo zahtevajočega upnika prehiteti
drugi, katerim je dolžnik bolj naklonjen, slednji utegne
celo propasti. Zato je izvršbo izvesti do kraja ne glede na
nedostajajočo opravičbo. To je zahtevati šele, ko je treba
izkupiček dražbe izročiti zahtevaj očemu upniku. Dotlej pa
obdrži izvršilno sodišče izkupiček ali pri sebi ali ga položi
na zbiralni račun ali na začasno vezani račun inozemčev
ali ga pa položi po § 1425 o. d. z. Položbo po § 1425 o. d. z.
je imeti za dopustno, čeprav tiči razlog zanjo v dolžnikovi
osebi in ne v upnikovi. Zakon namreč ne zahteva, da bi
moral biti podan važen razlog vprav v upnikovi oseb«,
marveč le, da dolga ni moči plačati (glej W e i s s,
Klangov komentar k § 1425/11). Teorija in praksa se nagi-
bata sicer pretežno k nasprotnem naziranju, po našem
mnenju pa je neobhodno potrebno, da se v izjemnih pri-
merih pripušča širše tolmačenje, zlasti ker ga zakonito
besedilo ne izključuje.

Čim je pobrana potrebna denarna vsota za inozemsko
plačilo, je izsiliti opravičbo od zavezanca, ako je ta ne
opravi prostovoljno. Sredstvo zato daje zahtevajočemu
upniku ista sodba. Ta je izvršilni naslov tako za izdejstvo-
vanje plačila, kakor tudi za predložitev potrebnih listin
(§§ 346, 353, 354 i. r.).

S sprejetim denarnim zneskom in z opravičilnimi listi-
nami bo postopal zahtevajoči upnik tako, kakor bi za
primer prostovoljnega plačila njegov dolžnik. Dejansko
razpolagati s plačilom ne bo mogel, kadar bo izvršilno so-
dišče položilo izvršljivo terjatev na zbiralni račun.

Opisanega postopka se je držati tudi, ako zastona ino-
zemskega upnika tuzemski pooblaščenec, osobito odvetnik.
Pooblaščenec nima več pravic kakor pooblastitelj, pa veljajo
zato tudi za plačilo v pooblaščenčeve roke isti predpisi in
iste kavtele. Kaj drugega bi bilo, ako bi bila terjatev ce-
di rana in bi bila cesija dopustna. Izključena bo, ako
predpisuje naš zakon za inozemsko plačilo izvesten način,
kakor na pr. plačilo za uvoženo blago na zbiralni račun.

214 Iz novejše italijanske pravne filozofije. Giorgio del Vecchio

Nobenega posebnega vprašanja ne postavljajo devizni
predpisi za izvršbo, kadar se glasi sodba na tujo valuto.
Tudi dolgovi, ki se glasijo efektivno na tujo valuto, so
denarne terjatve in je opraviti zato izvršbo
za poplačilo njih prav tako kakor za po-
plačilo terjatev v domači valuti. Ločiti je te
terjatve od onih, katere gredo na dajatev množine dolo-
čenih tuzemskih ali inozemskih novcev ali denarnih enot.
Ni treba iskati torej pri zavezancu najprej z izvršbo tuje
valute ali devize in šele potem, ko je iztekla takšna izvršba
brezuspešno, naperiti izvršbo po drugem oddelku i. r. ali
pa celo tožbo po § 368 i. r. Dopustna je marveč takoj tudi
v takih primerih izvršba po splošnih predpisih za popla-
čilo denarnih terjatev. To postaja polagoma obče mnenje
(Neumann, Svstem 83, Neumann - Lichtblau, Kom-
mentar 369, Pollak, Svstem 787, W a h 1 e, Rechtsspre-
chung IV, 212, V 19, isti, Osterreichische Richterzeitung
1932, str. 257, nasprotno Walker - Prochaska, Sistem
des E. R. 76, deloma nasprotno W e i n m a n n, Jurist. Blat-
ter, 1933, str. 51). Seveda sme ubrati zahtevajoči upnik tudi
drugo pot, namreč izvršbo na izročitev tujih valut ali deviz,
ako upa, da jih bo pri zavezancu dobil.

Za izvršbo v zavarovanje po vsem tem ne
velja nič posebnega. Ako nalaga nepravnomočna sodna
odločba plačilo obvezani stranki nepogojno, jo je dovoliti
po predpisih §§ 370 si. Ako navezuje že ta sodba plačilo
na določno upnikovo storitev, potem bo dovoliti zavaro-
valno izvršbo tudi v primerih § 371 i. r. le tedaj, ako izkaže
zahtevajoči upnik to storitev, kajti sicer ni izvršilnega na-
slova za izposlovanje zavarovalne izvršbe. Tudi ta sc
upniku ne sme dovoliti prej, dokler ni storil s svoje strani
vse, kar mu nalaga pogodbeno razmerje.

Obzornik.

Iz novejše italijanske pravne filozofije. Giorgio
del Vecchio.

Italijanska pravna filozofija se lahko ponaša z nepretrgano
vrsto velikih in originalnih mislecov, ki sega od Viča (Italijan;
skega Kanta) preko Genovesija, Beccarije, Filangierija, Romag<
nosija, Rosminija, Giobertija, Spavente in drugih v našo dobo.
Tej kontinuiteti historičnega razvoja, za katero jo lahko drugi

Iz novejše italijanske pravne filozofije. Giorgio del Vecchio 215

narodi zavidajo, se pridružuje, slično kakor v Nemčiji, veliki
razmah pravne filozofije ob koncu XIX. in v prvih desetletjih
našega stoletja. Kot znano, gre okrog 1. 1900 sporedno z rene*
sanso splošne filozofije tudi prerojenje pravne filozofije. V filos
zofiji in v pravni filozofiji se odraža vedno bolj ostro nasprotje
med pozitivizmom in raznimi idealističnimi stremljenji, ki se
naslanjajo na velike sistematike iz prvih desetletij XIX. stoletja.
V nasprotju s filozofskim prizadevanjem v Nemčiji pa ne gre
v Italiji za preprosto obnovo sistemov Kanta, Fichteja, Scheh
linga in Hegla, ker se v italijanskih mislecih ti sistemi takorekoč
prekvašajo z lastno nacijonalno tradicijo. Izročilo sholastike,
naturalizem renesanse in spiritualizem XVIII. stoletja predstav*
Ijajo takorekoč osnovne tokove, ki so se še v moderni italijanski
filozofiji obogatili z nemškimi metafizičnimi sistemi in jih spre*
jeli vase kot element oploditve — in ne več kot to, kajti razvoj
italijanske filozofije in pravne filozofije je toliko samostojen,
kolikor moremo pri teh vedah sploh in pri kateremkoli narodu
govoriti o samostojnosti.

Med najbolj reprezentativne predstavnike italijanske mo*
derne pravne filizofije spada Giorgio Del Vecchio, bivši
profesor bolonjske in sedaj rimske univerze. Del Vecchio je od
italijanskih pravnih filozofov brez dvoma tudi v inozemstvu
najbolj poznan, nekatera njegova najvažnejša dela kot n. pr.
»Filozofske osnove pojma prava« (Bologna 1906) ter »Pojem nas
rave in princip prava« (Torino 1908) so prevedena na razne
evropske jezike. Pri nas je izšel v Arhivu za pravne in društvene
nauke leta 1933 njegov članek »Kriza pravne nauke«, o njegovem
delu pa je v istem Arhivu ponovno referiral prof. Tasič. Del Vecchio
je tudi ustanovitelj in glavni urednik »Mednarodne revije za
pravno filozofijo« (Rivista internazionale di Filosofia del Diritto),
ki izhaja v Rimu od leta 1921 in obsega sedaj že štirinajst debelih
knjig leksikonskega formata. Revija je nekako središče medna*
rodnega pravnofilozofskega prizadevanja in šteje med svoje
sotrudnike najodličnejše pravnike v Italiji in drugod. Leta 1932.
so izšla že v drugi izdaji Del Vecchiova »Predavanja iz pravne
filozofije« (Lezioni di Filosofia del Diritto), katera je tudi že
prevedel v španščino prof. Louis Recasens Slches, v novejšem
času pa razna manjša predavanja in članki.1

1 Kronološka bibliografija: La dichiarazione dei diritti, Genova 1903;
I presupposti filosofici della nozione del diritto, Bologna 1906; Sulla
teoria del contratto sociale, Bologna 1906; II concetto della natura e il
principio del diritto, Torino 1908; Diritto e personalita umana nella
stcria del pensiero, Bologna 19173; Sull' idea di una scienza del diritto
universale comparato. Torino 19C92; II fenomeno della guerra e 1'idea

216 Iz novejše italijanske pravne filozofije. Giorgio del Vecchio

Pravno filozofijo definira Del Vecchio kot ono panogo
filozofije, ki opredeljuje pravo po njegovi
logični univerzalnosti, raziskuje izvor in spi oš*
na svojstva njegovega zgodovinskega razvoja
kot univerzalnega pojava in ga vrednoti no
idealu pravičnosti.

Pravna filozofija ima torej tri naloge, logično, fenomenolo*
ško in deontološko.

Logična opredelba prava mora obsegati vse mogoče
pozitivne pravne sisteme, ali kakor se izraža kritična filozofija,
ona mora ustrezati vsakemu mogočemu pravnemu izkustvu. Proti
skeptični usmerjenosti, ki od Karneada do Montaigna in Paseala
zanika obstoj naravnega prava, poudarja Del Vecchio potrebo
logično=univerzalne konstrukcije, ki naj predstavlja napram skep*
tični negaciji višjo razvojno fazo in ki naj premosti nasprotja
empiričnega sveta s pomočjo enotnih, racijonalnih principov. Do
te univerzalnoslogične opredelbe prava nas po Del 'Vecchiu ne
more voditi empirična analiza raznih elementov, ki so skupni
vsem pravnim sistemom. Tudi ta poskus se ponavlja v pravni
filozofiji od Aristotela dalje. Sicer res lahko ugotovimo v člo=
veštvu neka komvergentna dinamična stremljenja, vendar pa bi
nas definicija prava, ki bi bila odvisna od raznih pozitivno'
pravnih sistemov, ne mogla zadovoljiti, ker bi ne izčrpala vsega
pravnega izkustva, marveč le oni del, ki ga pravno izkustvo
smatra za skupnega in trajnega. Po Del Vecchiu eksistira samo
ena možnost, priti do res univerzalne in vse izkustvo obsegajoče
logične opredelbe prava. Pravna realnost se namreč ne izčrpava
vsa v konkretni, vsebinski dejavnosti. Eksistira nek (logični lik
Juridičnosti, različen od vsake menjajoče se vsebine. Ta ima
objektivno veljavnost, ker ustreza realnosti, in črpamo ga na«
ravnost iz našega razuma. Del Vecchio navaja Avgustinove
besede: Noli foras ire; in te ipsum redi, in interiore homine
habitat veritas. Ta logični lik pravnosti nam sicer ne pove, kaj
je pravično in kaj krivično. V Kantovi terminologiji odgovarja
na vprašanje »quid jus«, ne pa »quid juris«. In v tem Kantovem
smislu pojmuje tudi Del Vecchio logično kategorijo pravnosti,

della pace. Torino 1911 2; Sulla positivita come carattere del diritto, 1M0-
dena 1911; Sui caratteri fondamentali della filosofia politica del Rousseau,
Genova 19143; Sui principi generali del diritto, Modena 1921; iModerne
cencezioni del diritto, v Riv. internaz. di Filoscfia del diritto, 1921, III;
La Giustizia, Bologna 19242; Sulla statualita del diritto, v Riv. internaz.
di Filoscfia del diiitto, 1929, I; La erisi dello S+ato, v Riv. internaz. di
Filosofia del diritto 1933, VI; Ricordando Alberico Gentili, v Riv. in-
ternaz. di Filosofia del diritto, 1934, I.

Iz novejše italijanske pravne filozofije. Giorgio del Vecchio Jl7

ki omogoča vsako posamezno pravno izkustvo in je torej dana
a priori, ne pa črpana iz izkustva.

Druga naloga pravne filozofije je fenomenološka. Po=
zitivno pravo je pojav, skupen vsem narodom v vseh časih, torej
nujna tvorba človeške narave. To pomeni, da eksistirajo poleg
posebnih vzrokov, ki določajo vsebino posameznih norm, še
drugi splošni in skupni vzroki. Zaradi tega je treba poglobiti
raziskavanje in pojmovati pravo kot univerzalno*človeški pojav.
Kontingentni motivi, iz katerih je vzrastel neki zakon ali običaj,
še ne dokazujejo v zadostni meri nujnosti prava na splošno. Da
spoznamo pravni fenomen v celoti, tako v njegovi statičnosti,
kakor v njegovi dinamičnosti, moramo proučavati pravno zgo*
dovino vsega človeštva, v celoti, ali, kakor je dejal Vico, večno
idealno zgodovino, ob kateri potekajo v času zgodovine vseh
narodov (»storia ideale eterna, sopra la quale corrono in tempo
le storie di tutte le nazioni.«) Upodobiti moramo torej čimbolj
popolno sliko življenja vsega prava po njegovem izvoru in raz*
voju. Ta druga panoga pravne filozofije ima sicer fenomenološki
in zgodovinski značaj, vendar pa je po svojem bistvu metahisto«
rična, ker presega partikularno zgodovino enega naroda in torej
tudi onih znanosti, ki se bavijo s pravom nekega določenega
naroda.

Tem dvem se kot tretja naloga pravne filozofije pridruži
de on t o loška. S formalnim raziskavanjem logičnega lika
pravnosti, v katerega lahko uvrstimo vsako mogoče konkretno
pravno izkustvo, so dane le osnove višjega raziskavanja po smislu
razvoja in končnem smotru vsega prava. Človeški duh ni ostal
nikoli pasiven spričo pravnih pojavov. Vsakdo čuti v sebi zmož-
nost, soditi in vrednotiti obstoječe pravo, v vsakem posamezniku
eksistira čut pravičnosti. Od tod raziskavanje ideala prava in
ideje pravičnosti, ki ne more biti pridržano nobeni posamezni
pravni znanosti, marveč se mora kot njih skupna osnova obdelati
po univerzalni metodi.

Del Vecchio pripada pobornikom novega naravnega prava.
Absolutni kriterij pravičnosti ali naravno pravo sloni po našem
avtorju na sami naravi stvari, ne pa na zakonodavčevi naredbi.
Navzlic različnosti v pojmovanju njene vsebine je ideja narav*
nega prava vedno spremljala človeštvo in navzlic raznolikosti v
metodi so bili zaključki skoro povsod isti. Od pozitivnega prava,
ki faktično velja, se razlikuje naravno pravo kot deontološki
princip, ki velja idealno. Seveda pa ta ideja prava ne more
nadomestiti logične definicije prava, ki mora vsebovati vse
pravne sisteme, torej tudi naravno ali idealno pravo. Kantova
definicija prava »kot skupnosti pogojev, ki omogočajo soobstoj
samovolje enega s samovoljo vseh drugih po univerzalnem za*

218 Iz novejše italijanske pravne filozofije. Giorgio del Vecchio

konu svobode«, se po Del Vecchiu nanaša v resnici na ideal prava
ali naravno pravo, ne pa na logični lik prava. Sicer bi se lahko
sklepalo, da pravo ni nikoli eksistiralo, ker so pravni sistemi, ki
jih vendar pripoznavamo kot take, bolj .ali manj oddaljeni od
te maksime. Torej bi bilo treba od kategorije pravnosti kratko*
malo izključiti vse sisteme, ki ne pripoznavajo enake svobode.
Rimsko pravo zanika n. pr. z institucijo sužnosti princip enake
svobode, torej bi ne bilo pravo. Da se izognemo takim mesmi*
selnim zaključkom, je treba po Del Vecchiu strogo ločiti pro*
blem ideala prava ali naravno pravo od pojma prava.

Kritika odnosa med tem, kar je in tem kar naj bo, med
bitjo in najstvom, ki je bila v Italiji še izza Heglove kritike vsake
deontologije aktualna, omogoča torej Del Vecchiu ne le pravilno
pojmovanje in upoštevanje vsake pravne fenomenologi je in kon*
kretnega zgodovinskega pravnega razvoja, marveč tudi premo*
stitev nasprotja obeh v enotni univerzalnodogieni kategoriji, ki
obsega v enaki meri bit in najstvo. Po drugi strani pa obdrži
naravno pravo veljavo (kot idealni kriterij prava in kot smer,
v kateri se giblje zgodovinski razvoj prava. V vsaki še tako pri*
mitivni fazi ne manjka nikoli, čeprav samo delna in nepopolna,
soglasnost obeh redov resnice, ali, kakor je dejal Vico (»aucto*
ritatem eum ratione omnino pugnare non posse«. Kajti če bi v
pozitivnem pravu ne bilo nobenega racijonalnega ali idealnega
elementa, bi ne imeli več opravka z zakoni, marveč z nestvori
zakonov, ali kakor je dejal isti Vico: »non leges essent, sed
monstra legum«.

Natančnejša opredelba naravnega prava vodi Del Vecchia
do principa absolutne osebnosti, nadrejenosti subjekta
nad objektom, na katerem gradi svet nravnosti. Najvišja maksima
subjekta je: ravnaj ne kot sredstvo in orodje na*
ravnih sil, marveč kot avtonomno bitje, ki je
samo sebi počelo in smoter, ne kot homo phaenomenon,
marveč kot homo noumenon, kot racijonalno bitje, neodvisno od
fizičnih strasti in afektov.

Ta osnovni zakon vsega človeškega ravnanja se deli nujno
v dva različna lika, ki ustrezata dvem univerzalnim etičnim
kategorijam: moralnosti in pravu.

Etika in pravo se po Del Vecchiu ne razlikujeta kvantita*
tivno, marveč samo kvalitativno: ena in drugo se upo rabi jata
na vsa človekova dejanja, a z različnega stališča. Človeška dejanja
namreč lahko vrednotimo a parte subjecti ali pa a parte objectu
v prvem primeru je vrednotenje moralno, v drugem pravno.
Etiko pojmuje torej Del Vecchio v širšem smislu. Morala in
pravo sta etični kategoriji, obe sta osnovna in edino možna
načina vrednotenja vseh človeških dejanj. Moralno vrednotenje

Iz novejše italijanske pravne filozofije. Giorgio del Vecchio 219

je subjektivno in enostransko, pravno pa objektivno in dvo*
stransko, ker se nanaša vedno tudi na druge subjekte (kar
nekdo pravno sme, sme vedno napram drugi m). Pravo po*
stane tako objektivna, po nekem etičnem merilu usmerjena koor*
dinacija dejanj, ki so dopustna med raznimi subjekti.

Priznanje etičnega principa in univerzalnodogična opredelba
pojma prava vodita Del Vecchia nujno do tega, da odreka ele*
mentu sile razlikujoče svojstvo prava. Sila spremlja vsa člove*
kova dejanja. Kar pa pripada vsem fenomenom, jih ne more
razlikovati. Pojem prava pripada svetu vrednot. Ne smemo ga
zamenjati s taktom, s fizično eksistenco, kateri je nadrejen.
Sodba, da ustreza nekaj pravu, je več nego zgolj ugotovitev
fizične eksistence: pravni kriterij je nadeksistencijalen. Obstoj
prava ni torej odvisen od njegove ostvaritve, od njegove ugo*
tovitve v svetu fenomenov. Pravo eksistira logično tudi tam, kjer
je kršeno.

Posebno pereče v sodobni socijalni filozofiji je vprašanje
razmerja med posameznikom in državo. Pravzaprav ni to vpra*
sanje nikoli prenehalo biti aktualno: proti omnipotenci države
je stal vedno posameznik ali skupine posameznikov, ki so vsako
državno vezanost občutili kot oviro in ugnetenje svobodnega
udejstvovanja. Skrajni individualizem in vsemogočna država sta
tako sovražnika, ki se vzajemno zanikata. Vendar si pa ne
moremo misliti občestva, v katerem bi bil posameznik sproščen
vseh vezi. Kako uravnovesiti nasprotujoči si stremljenji, kako
najti pravo razmerje, ki naj čimbolj mogoče varuje svobodno
aktivnost posameznika in nujnost občestvene povezanosti, je
vprašanje, ki ga naša doba skuša na razne načine zopet enkrat
rešiti. To dokazuje, da je danes država v krizi. Ta problem je
Del Vecchio obravnaval posebno v predavanju, ki ga je imel
leta 1933. na univerzi v Bukarešti in ki ga je potem ponovil na
raznih drugih inozemskih univerzah.2

Državo opredeljuje Del Vecchio kot skupno središče
raznih pravnih dejavnosti, ki tvorijo neki si«
s t e m. Neki pravni red je država, kadar je v nekem smislu sub«
jektiviran, kadar izvirajo norme, ki ga tvorijo, iz neke enotne
volje, od katere je odvisna in ki je resnični subjekt vsega
pravnega reda. Ta enotna volja ne more biti odvisna od druge
in odtod svojstvo suverenosti države. Vendar zaradi tega nista
pravo in država istovetna. Pravo se v zgodovinski realnosti menja
in razvija, tako da moremo govoriti vedno le o več pravnih si*
stemih, ki so v eni in isti državi včasih tudi v antitezi. Tako bi

2 La Crisi dello Stato, v Rivista internazionale di Filosofia del
Diritto. 1933, VI.

220 Iz novejše italijanske pravne filozofije. Giorgio del Vecchio

mogli definirati državo tudi kot prevladujoči pravni sistem, kot
oni sistem, ki 'ima največjo stopnjo pozitivnosti in se uspešno
uveljavlja napram vsem drugim. Država je torej središče težnosti
nekega sistema, žarišče, v katerem se zbirajo in iz katerega iz*
žarevajo vsi žarki, ki tvorijo neko resnično enoto. Uveljavljanje
državne avtoritete ne more biti zaradi tega nikoli mehanično
uporabljanje sile, nasprotno gre vedno za neko atrakcijo in asi*
milacijo sredobežnih sil, katerim mora država vtisniti svoj du*
hovni pečat. Spontana izvendržavna pravna produktivnost (torej
pravna produktivnost drugih pravnih sistemov v nasprotju s
prevladujočim pravnim sistemom) postane za državo lahko usodna.
Tako je v takozvani fevdalni dobi država zgubila mnogo svojih
funkcij, ne da bi bili prejšnji zakoni, ki so ji te funkcije pode*
ljevali, formalno ukinjeni: drugi pravni sistemi z lastnimi, izven*
državnimi središča so se razširili na škodo države in vedno bolj
utesnjevali njeno območje. Tudi v novi dobi smo po Del Vecchiu
doživeli tako disgregacijo države, proti kateri so vstale mogočne
zasebne organizacije (sindikati delavcev, delodajalcev, banke,
trusti itd.). Vse te organizacije so bile v boju med sabo, država
pa je stala brez moči ob strani in si ni upala poseči aktivno v
ta boj vseh proti vsem. Najnovejša faza razvoja je po Del Vecchiu
zopetna okrepitev državne avtoritete in njeno suvereno uveljav*
ljanje napram vsem drugim sredobežnim pravnim sistemom.

Nemogoče nam je podati v tem kolikortoliko omejenem
okviru vsestransko podobo teoretskega in praktičnega udejstvo*
vanja prof. Del Vechia. Njegova dela, tako bogata po vsebini,
odlična po klasično jasni dikciji in ostri formulaciji vseh na]*
važnejših problemov pravne filozofije, so postala klasična in mu
pridobila v zvezi z njegovimi pedagoškimi vrlinami navdušene
učence, ki nadaljujejo mojstrovo delo. Mislimo, da bi ne mogli
bolje zaključiti tega skromnega prikaza, kakor z njegovimi last*
nimi besedami, ki jih je zapisal na koncu svojega članka »Kriza
pravne nauke«3: »Po svojem poklicu so pravniki pozvani, da vzpo*
stavijo ravnovesje in mir; zaradi tega se pravniki vseh dežel
čutijo na neki način brate. In v resnici služijo vsi socijalnemu
miru, ne samo med posameznikom in posameznikom, med dru*
žino in družino, marveč tudi med različnimi kolektivnimi orga*
nizacijami istega naroda in, končno, med raznimi narodi«. Tudi
naša iskrena želja je, da bi se ta beseda velikega Italijana čimprej
uresničila in privedla do uspešnega duhovnega sodelovanja naših
narodov. Dr. Boris Furlan.

3 Posebni odtis iz Arhiva za pravne i društvene nauke, knjiga XXVII
:{XLIV). št. 3 od 25. septembra 1933. Prevod prof. Tasiča.

Spomini na Rando.

Spomini na Rando.

(Dve reminiscenci na Rando.) Bilo je 1. 1900., ko sem se prijavil k
pravosodnemu rigorozu na češki pravni fakulteti v Pragi. Rigorozov tam
nismo delali pred plenumom komisije, ampak pred poedinimi eksaminatorji.
Randa je izpraševal trgovinsko in menično pravo. Bil je visoke, častitljive,
res viteške postave in čisto poduhovljenega obličja. Ko se mu predstavim,
mi ponudi stol in vzame indeks v roko. Iz njega vidi, da sem rodom iz
Ljutomera. Prvo vprašanje: »G. kandidat, kako pridete iz Ljutomera v
Prago?« Ko mu razložim, da je bilo pri nas nekaj agitacije za študiranje
v Pragi, in da nas študira zaenkrat 12 Slovencev tukaj, se Randa ves čas
zadovoljno smehlja in mi prikimuje. Nervozno čakam drugega vprašanja,
izpitnega. In prišlo je: »G. kandidat, ali še raste dobro ljutomersko vino?;:
šele nato je sledilo tretje vprašanje (o prehodu nevarnosti pri trgovskem
kupu), četrto, peto in šesto in končno odličen uspeh. Eden mojih najlepših
spominov! — Bilo je kasneje 1. 1905., ko sem bil odvetniški koncipijent
pri dr. Koziču na Dunaju. Tudi njegovega imena se spominjam s spošto-
vanjem, saj je bil odličen Hrvat, že takrat jugoslovanskega mišljenja in
prijatelj Slovencev; za koncipijente je imel skoro samo nas. Kot pravnik
je bil tako izboren, da ga je zagrebška pravna fakulteta želela pridobiti za
svojo učno moč. V njegovi pisarni so večkrat tožili istrski duhovniki
državni erar na doplačilo kongrue. Tržaško namestništvo jim je namreč
silno rado odračunavalo od kongrue vsak postranski dohodek, ki ga je
iztaknilo. Kompetentno za te spore je bilo bivše državno sodišče na Dunaju.
Tožniki so morali v splošnem dokazati, da ustreza postranskemu dohodku
kaka posebna prestacija duhovnikova, zlasti čitanje ustanovnih maš in dr.,
nakar je sodišče spoznalo odtegljaj za neupravičen. Enkrat je bila stvar
posebno težavna,, in je tožitelj odlašal nad 20 let, preden se je odločil
tožiti. Med 11 člani sodišča, skoro samimi ekscelencami, je bil tudi Randa.
Dr. Kozič je tožnikovo zahtevo, na osnovi več sto let starih listin, tako
prepričevalno zastopal, da ni le prodrl s tožbenim zahtevkom (več tisoč
starih zlatih kron), ampak da je po razglasitvi sodbe stopil Randa z
estrade k njemu in mu toplo čestital k uspehu. Klijentova zahvala pa je
pričela z besedami: Lux de coelo prospexit. . . Lepa pravda in lepa
Randova gesta! Lapajne.

Anton Randa in Josip Kranjc. Malo je del v juristični literaturi, ki bi
bila tako splošno, enako globoko in tako dolgo — nad pol stoletja —
vplivala na juridično prakso v naših pokrajinah, kakor so spisi Antona
Rande. Njegova temeljna dela o posesti in o lastnini najdemo tudi v naj-
skromnejših knjižnicah naših starejših praktikov, sodnikov in odvetnikov.
Ob prelomu stoletja sta tudi njegov sistem trgovinskega prava in njegovo
odškodninsko pravo obvladovala prakso zlasti pri ljubljanskem deželnem
sodišču.

Manj znano pa je, da je bil Randa, ta največji moderni češki civilist
evropskega slovesa, med prvimi spoštovalci in pospeševalci našega Josipa
Kranjca.

Kakor sem pokazal že v Slovenskem biografskem leksiku na podlagi
avtentičnega gradiva, svoječasnega predloga praške juridične fakultete,
je bil Randa 1. 1871. odločilno pripomogel, da je bil imenovan Kranjc za
rednega profesorja na praški univerzi. Menda ni neumestno, če ob stolet-

222

Spomini na Rando.

niči rojstva velikega češkega jurista v njemu posvečeni številki »Sloven-
skega Pravnika« ponovim v nekoliko razširjeni obliki te reminiscence.

V poletnem semestru 1. 1871. je bil na juridični fakulteti takrat še
enotne praške univerze izvoljen poseben fakultetni odsek, ki naj bi izdelal
predlog, kdo naj se pozove na stolico avstrijskega civilnega in rudarskega
prava z nemškim predavalnim jezikom, izpraznjeno po upokojenem pro-
fesorju Fr. Schneiderju. Odsek so tvorili sami znameniti juristi: profesorji
Heinrich Brunner, K. Czvhlarz kot referent in Randa, titular češke stolice
za civilno in trgovinsko pravo, kot predsednik. Odsek je v Czvhlarzovem
referatu z dne 19. julija 1871. predlagal: na prvem mestu prof. Adolfa
Exnerja iz Zuricha, na drugem mestu prof. Kranjca iz Inomosta in na
tretjem mestu prof. Hofmanna z Dunaja. Že iz tega referata je razvidno,
kako se je zavzemal Randa za Kranjca. O tem pravi namreč poročilo
izrecno, da ga hvali Randa kot vrlega docenta, ki ga študentje radi po-
slušajo (»Er wird nach Angabe des H. Prof. Randa als ttichtiger
Docent geruhmt und seitens der Studenten gern gehort. Was seine litera-
rischen Leistungen betrifft, so hat er eine langere den Einfluss der
offentlichen Bucher auf das materielle osterreichische Recht betreffende
Abhandlung unter dem Titel »Das leitende Prinzip der biicherlichen
Rechte« (osterr. Gerichtszeitung 1868, Nr. 95—100 und 1869, Nr. 13—31)
geliefert, welche von tuchtigen und ausgebreiteten Studien, wie von griind-
licher Kenntnis nicht blos des osterreichischen, sondern auch des gemei-
nen Rechtes Zeugnis gibt. Von seinen Personalien ist dem Comite, ab-
gesehen von dem Eingangservvahnten, nichts bekannt«).

Iz zadnjega, pravkar navedenega stavka je razvidno, da Randa
Kranjca takrat osebno še ni poznal, marveč je o njem le čul od drugih
znanstvenikov, še bolj potrjuje to dodatek Rande, ki ga je pripisal odse-
kovemu poročilu, najbrž 21. julija. Ta se glasi dobesedno tako-le:

»Auf Grund eines mir von Prof. Geyer erst gestern zugekommenen
Briefes v. 19. d. muss ich im Nachtrag zu dem Comitebericht anfuhren:
Prof. Geyer lobt mit grosser Warme und aus eigener Erfahrung die syste-
matische und klare Vortragsweise des Prof. K r a i n z und des Prof.
P f a f f. Ober Krainz berichtet er — Prof. Geyer — insbesondere, dass
derselbe zugleich deutsches Privatrecht lese, vvas mit Riick-
sicht auf die Lehrkanzel fiir Bergrecht von Wichtigkeit wiare, und ervvahnt,
dass Krainz bereits an 14—15 Jahre docirt; er vviederhohlt, dass er nur
Lobenswerthes melden konne: Krainz (und Pfaff) wurden als ehren-
werthe Manner gewiss uberall willkommene Collegen sein und man vviirde
Beide in Innsbruck sehr ungern verlieren. Auch Prof. Michel (Graz)
berichtet iiber Krainz nur Lobenswerthes. (Per parenth.: Krainz ein-
rechenbare Dienstzeit als Ordinarius betragt ubrigens nur einige Monate,
da ihm die an der Hermanstadter Akademie zugebrachte Dienstzeit
nicht eingerechnet wiurde.) Mit Rucksicht auf den Umstand nun, dass
Krainz zugleich Fachprofessor fiir deutsches Privatrecht ist, sohin auch
fiir die Lehrkanzel des Bergrechtes vorzugsvveise qualifieiert ist, dass
ferner Krainz etw|a doppelt solange docirt als Exner, erlaube ich mir fiir
meine Person zunachst den Antrag zu stellen: Prof. Krainz und Exner
beide in g 1 e i c h e r Rangordnung beantragen, eventuell Prof. Krainz
primo loco zu setzen. Dieser Antrag scheint mir der verdienstlichen
Thatigkeit beider am meisten zu entsprechen, da der eine eine grossere
literarische Tatigkeit, der andere eine langere Docentenlaufbahn und

Književna poročila.

223

den Besitz der Lehrkanzel flir biirgerl. G. B. u. deutsch. Privatrecht
aufzuweisen hat.«

Proti temu Randovemu predlogu je prigovarjal prof. pl. Schulte, češ
da govori dolgoletno Kranjčevo službovanje na sibinjski pravni akademiji
proti njemu, da je treba pri pozivu profesorja upoštevati le literarno delo-
vanje in da ne prihaja v poštev daljša službena doba, marveč le sposob-
nosti. Izrecno glede na prigovor, da je upoštevati predvsem literarno
delovanje, je Randa umaknil svoj odsekovo prvotno stališče spreminjajoči
predlog. Kljub temu je bil Kranjc pod ministrom Jirečkom imenovan
1. 1872. na Karlovo univerzo v Pragi, menda ne brez Randovega posredo-
vanja pri svojem rojaku.

Kakšni so bili osebni stiki med obema slovitima slovanskima prav-
nikoma, zastopnikoma iste stroke v dobi njunega skupnega niti triletnega
delovanja na isti univerzi — Kranjc je umrl že 22. februarja 1. 1875. nam
žal ni znano. Ko bi kak češki pravnik, kateremu bi bilo to o teh stikih,
— morda po pripovedovanju Rande samega, — kaj znanega, o tem povedal,
bi bilo to sporočilo zanimiv prispevek k precej skromnim podatkom o
življenju našega slovitega rojaka Josipa Kranjca. Janko Polee.

Književna poročila.

Mifička August: Trestni pr&vo hmotnč. Čast obecna i z v last ni.

Publikace Vsehrdu č. 28. Nakladem Spolku češkoslovinskych pravniku.
Str. 414. Praha, 1934.

Popolnoma v enaki zasnovi in opremi, kot »Trestni pravo procesni«
(gl. moj prikaz v SI. Prav. 1933., str. 38, 39) je Mifička izdal, pol-
drugo leto pozneje, svoje »Trestni pravo hmotne«, to pot pa je v pred-
govoru omenil, da publicira to knjigo »na kraju svojega aktivnega aka-
demskega delovanja«: Izšla je že »Spomenica k njegovi sedemdesetlet-
nici« . . . Kar sem svojčas pisal o načinu obdelave v citiranem prikazu
avtorjeve knjige o formalnem kazenskem pravu, vse to velja tudi za to
knjigo. Gre v prvi vrsti za učbenik, šele v nadaljni vrsti za kažipot v
praktični justici. Teoretičnih razglabljanj prinaša vobče primeroma malo,
največ tedaj, ko gre za pripravo k preosnovi kazenskega zakonika; saj
je projekt iz 1. 1926. v glavnem njegovo delo. Od podkarpatskih in slova-
ških zakonov je govora samo v splošnem delu, če se razlikujejo od češko-
moravskih-šlezijskih zakonov; da gre za tako posebno snov, je že na
zunaj označeno, ker se uporablja manjši tisk. Pregled literature je inače
skrbno pripravljen, a za Jugoslavijo se navaja tu samo Šilovič: Ka-
zneno pravo, 1920., in Dolenc: Tolmač k. z. 1929. Pri zgodovini mate-
rijalnega kazenskega prava gre avtor nekoliko dlje nazaj kot pri proces-
nem pravu: Tu od 1. 1707., tam poseže nazaj do CCC (1532. 1.). Menda
smem glede obsega novejše knjige omeniti naključje, da šteje M i f i-
č k o v sistem kazenskega prava za Cehoslovaško 414 strani, sistem
Dolenc-Maklecova za Jugoslavijo pa za eno stran več ... — Treba
navesti še to, da trdi Mifička, da je reforma materijalnega kazenskega
prava v čehoslovaški republiki sicer došla do viška želja, da pa se mu
vendarle zdi, da je spričo gospodarske krize potisnena v ozadje. To ga
opravičuje, kakor pravi šegavo, da bo njegova knjiga dotlej »žal« vendarle

224

Književna poročila.

izpolnjevala svojo svrho. V podporo tega njegovega pričakovanja, zlasti
da pokažem vsaj nekoliko mest iz knjige, ki zaslužijo posebno pozornost,
dovolil bi si sledeče pripombe': Brez olepšavanja ali opravičevanja opozarja
Mif ička (str. 25.), da je še danes avtentično besedilo deloma nemško,
deloma madžarsko; izjemo tvori le avstrijski zakon o raznesilnih
snoveh iz 1. 1885., čigar tekst je bil v zakonu o zaščiti države na
češki jezik preveden in za avtentičnega proglašen. Vprašanje dopustnosti
analogije rešuje avtor, kakor v našem pravu, pravilno, toda z dodatkom
(str. 24.), da se mora po analogiji ustanoviti, kaj je zločinstvo, kaj pre-
stopek, kaj prekršek, ako je zakonodajec pomotoma to določiti prezrl;
lahko pa tudi zakon sam navaja, da dopušča analogijo. Glede zmanjšane
vračunljivosti, ki jo smatra de lege lata (scil. v Čehoslovaški zakonodaji)
samo za fakultativno olajševalno okolnost, priznava avtor (str. 50.),
menda baš zato, ker so nemški nacijonalni socijalisti ta pojem zavrgli,
da zakonodajec sme z njim operirati. Bolezenski goni (n. pr. homoseksual-
nost) se ne smejo šteti med primere skrajne sile, pač pa se utegnejo
upoštevati kot afekt najviše potence (str. 86.). Glede krivdnih oblik
>preludira« Mifička k osnutku za bodoči kazenski zakonik, ko postav-
lja trodelni tip krivde, naklep »umysl«, (sedaj še v smislu »namena« =
»obmvsl«), zavestno krivdo = »vina včdoma« in malomarnost = »ned-
balost«. O konstrukciji eventualnega dolusa, ki ga imamo mi, pravi, da
je de lege ferenda nevzdržen (str. 53.). Razumemo njegovo stališče, saj
prav zbog tega uvaja pojem zavestne krivde. Ali pripomnili bi, da se po
naših vprašanjih krivdna oblika eventualnega dolusa v praktičnem
pravosodju kaj dobro razumeva in uporablja, a to je za nas glavno. Nove
vidike otvarja Mifička glede izključenja protipravnosti. Poleg silo-
brana, skrajne sile smatra, da je protipravnost izključena v primerih
dovoljene samopomoči, v pravnem redu naloženega izvrševanja dolžnosti,
izvajanja disciplinskih pravic (pravo karne), resničnega poročanja o
dogodkih v zakonodavnih zborih, in pa »ob drugih socijalnih smotrih, ki
so po pravnem redu priznani.« Med zadnje primere šteje amputacije,
perforatio foetus, operacije, ki so same po sebi utesnitev svobode, dalje
žalitve po branilcih, pa tudi obdolžencih (str. 90.). Navajam vse to, da
pokažem, kako lepo in praktično se da vsa ta razblinjena materija pospra-
viti v določbo, ki smo jo mi dobili šele pri zadnji redakciji našega k. z.,
t. j. § 23. Evtanazija je obdelana po avstr. k. z., temu nasprotno pa tudi
po ogrskem k. z., a Mifička, ki se je s tem problemom bavil svojčas
v posebni monografiji, se izreka v tem smislu, da naj se usmrtitev iz usmi-
ljenja kaznuje blažje (str. 91.). Da problem še ni tako izčrpno rešen,
kot pri nas, leži na dlani. Agent-provokater je dobil precej obširno raz-
lago. Avtor se protivi občnemu mnenju Janke, Lammascha,
Rittlerja itd., da je za kaznivost le-tega kot soudeleženca potreben
naklep, usmerjen vsaj na formalno izvršitev kaznivega dejanja. Pri tem
se sklicuje na § 27. zak. o zašč. republike in na § 25. (prej: avstr.) k. pr.
r.; toda vobče se mi zdi njegovo stališče prestrogo. Zelo umestno je, da
se avtor ozira tudi na stek »justičnih« in »administrativnih« zakonitih
določb (str. 113), kar bo za nas instruktivno, ko se bodo reševala vpra-
šanja o steku norm po k. z. in po bodočem zakonu o prekrških, ki bo pred-
vidoma odkazal prekrške obči upravni oblasti prve stopnje, toda z izjemo
prekrškov mlajših maloletnikov. V ogrskem k. z. uvedeno »zastaranje povrat-
ka« = »promlčeni zpetnosti« obravnava Mifička dodatno k nauku o

Književna poročila.

225

povratku (str. 115.), ne da bi se izrazil o upravičenosti omenjenega insti-
tuta, ki ga imamo tudi mi, po vrh pa še »ponavljanje!« Kdor se hoče
informirati o vprašanju pogojne obsodbe, pa tudi o utesnitvah uporab-
ljanja tega instituta po čehoslovaški zakonodaji, se bo s pridom okoristil,
zbitega pregleda (str. 119—125), ki sloni na najnovejših zakonih iz 1. 1919.
in 1924. ter dotičnih izvršnih naredbah. Ne bom navajal še drugih splošnih,
še manj pa vprašanj iz posebnega dela; saj se že iz navedenih primerov
vidi, kako je oznanjena knjiga temeljito, pa vendar za učne svrhe pri-
kupljivo pisana. Od severnih Slovanov nam je politično najbližji čeho-
slovaški narod. M i f i č k o v sistem kazenskega prava nudi izvrstno po-
moč za spoznavanje kazenskopravnih norm med Čehi; študij te knjige
se priporoča sam po sebi, pa tudi po osebnosti njenega avtorja, nestorja
med čehoslovaškimi kriminalisti, poznanega in priznanega po vsem svetu.
Za trdno pričakujemo, da tudi po sedemdesetletnem jubileju ne bo
umolknil: Saj je poklican, da sprovede unifikacijo čehoslovaškega kazen-
skega zakonika kot glavni činitelj in voditelj. Dr. Metod Dolenc.

Poeta k sedmdesatym narozeninam univ. prof. Dra Augusta Mificky.

Nakladem československe společnosti pro pravo trestni. V Praze. 1933.
Str. XIII. + 469.

Pričujoči zbornik je izšel o priliki sedemdesetletnice češkega krimi-
nalista, profesorja Karlove univerze v Pragi dr. Avgusta Mifičke. Znan-
stveni sloves prof. Mifičke sega daleč preko meja njegove ožje domovine.
Prof. Mifička se ni udejstvoval samo kot profesor, dekan in rektor Karlove
univerze, kot pravi član češke akademije znanosti in predsednik komisije
za preosnovo kazenskega prava v čehoslovaški republiki, temveč tudi kot
zastopnik čehoslovaške v celem nizu mednarodnih kongresov in komisij
v Londonu, Bernu in drugod. Na zadnjem X. mednarodnem kongresu za
kazensko pravo v Pragi 1. 1930. je Mifička zavzemal častno funkcijo
predsednika (gl. SI. Pr. 1930, str. 268).

Njegova znanstvena dela, zlasti izvrstna monografija o oblikah krivde,
ki je izšla v češčini in v nemščini, njegove številne in tehtne razprave,
učbeniki in komentarji ter po njegovih navodilih izdelan načrt čehoslova-
škega k. z. so utrdili njegov sloves kot najavtoritativnejšega predstavnika
kazenskopravne vede na čehoslovaškem. Vodilno idejo svojega znanstve-
nega udejstvovanja je prof. Mifička sam označil s temi-le besedami fran-
coskega socijologa Gabriela Tardea: »Le maximum de securite sociale
atteinte par le minimum de souffrance individuelle pour le coupable.«
(Gl. Actes du Congres penal et penitentiaire de Prague. T. I. Str. 22.)

V zborniku, ki je bil izdan o priliki njegovega jubileja, se je združilo
več kot trideset odličnih sotrudnikov. Predsedstvo Mednarodne komisije
za kazensko pravo in kazenske zavode (gg. Bumke in Simon van der Aa)
je na čelu zbornika priobčilo zahvalno pismo, kot vidni znak mednarod-
nega priznanja čehoslovaškemu kriminalistu. Med inozemskimi sotrudniki
zbornika so kriminalisti iz Francije (Roux, Mosse), Nemčije (von Weber),
Poljske (Rappaport), Jugoslavije (dr. Toma živanovič in dr. D. Subotič),
Avstrije (Rittler), Rumunije (Teodorescu) in Grčije (Megalos Coloyanni).
Članke so prispevali nadalje vsi čehoslovaški kriminalisti: Kallab, Milota,
Solnaf, Rališ, Scholz, ga. Veselž. in dr.; poleg njih pa tudi znanstveniki
iz drugih pravnih panog. Med njimi so profesorji Hermann-Otavsky, Baxa,
Stieber, Svoboda, Rauscher, Hoetzel, Sommer, Hobza, Kapras, Funk,

16

226

Književna poročila.

Drachovsky in dr. Tudi nemška univerza v Pragi je zastopana po profe-
sorju Foltinu.

Vsebina zbornika je zelo zanimiva in pestra. Priobčene razprave
obravnavajo vprašanje o predmetu in metodi kriminologije (Kallab), o
pojmu mednarodnega delikta (Hobza), o normativnem pojmu krivde
(Milota), o vzročni zvezi (Solnaf), o pojmu protipravnosti (ga. Vesela),
o kaznivih dejanjih, storjenih z razglasom po radiju (Scholz), o izročitvi
maloletnih delinkventov (Kroneberg), o vojaškem kazenskem pravu
(Lepšik), o sterilizaciji (Hernritt) in dr. Izmed prispevkov inozemskih
avtorjev omenimo zlasti članke dr. D. Subotiča (La nouvelle legislation
penale et penitentiaire en Yougoslavie), prof. T. živanoviča (Le projet
tchecoslovaque de Code criminel au point de vue de la tripartition),
Rouxa (Le systeme repressif de 1' Avant-Projet de Code penal frangais),
Rappaporta (Les etapes des tendences d'evolution en droit penal inter-
national). K člankom v francoskem jeziku je priložen češki, k češkim
člankom pa francoski resume. (Str. 449—469).

Vzorna zunanja oprema knjige, ki jo krasi slika prof. Mjfičke v
rektorskem ornatu, povsem ustreza slavnostnemu namenu zbornika.

A. Maklecov.

Le Fur Louis, Medjunarodno javno pravo. S francoskega prevedli
dr. V. N. Dimič, dr. B. S. Markovič in dr. M. M. Radojkovič. Predgovor
sta napisala Le Fur in dr. Mileta Novakovič. Biblioteka javnega prava XI.
Beograd, Geca Kon, 1934, 750 strani.

Knjiga »Precis de droit international public«, ki jo je L. Le Fur izdal
1. 1931. in ki je medtem izšla že v drugi izdaji (Pariš, Ed. Daloz, 1933),
je obče priznana kot eden najboljših, manj obsežnih sistemov in učnih
pripomočkov sedaj veljavnega mednarodnega javnega prava. L. Le Fur
se je odlično uveljavil v področju filozofije prava obče in posebno med-
narodnega prava zlasti s številnimi razpravami v odnosih med naravnim
pravom, ki ga on označuje kot objektivno, in pozitivnim pravom, a kot
profesor zaporedoma na več francoskih univerzah, sedaj na pravni fakul-
teti v Parizu, si je pridobil temeljito znanje pozitivnega mednarodnega
prava in je zato v prvi vrsti bil poklican, da napiše to delo. Sicer to delo
zdaleka ni tako obsežno kot n. pr. Oppenheimovo ali Fauchillovo, toda
zbog svojevrstne metode, objektivnega prikaza in upoštevanja najnovej-
šega razvoja mednarodnega javnega prava je to knjiga, ki jo bo s pridom
vzel v roke vsak, ki bi želel na kratko pregledati in vpogledati v to sicer
najmlajšo, vendar bolj in bolj važno pravno panogo. Zgoraj navedena
knjiga je prevod L. Furove knjige II. izdaje na srbski jezik. Knjigo so
lepo prevedli pisateljevi bivši učenci dr. V. N. Dimič, dr. B. S. M a r-
kovic in dr. M. M. Radojkovič, od katerih sta poslednja docenta
za mednarodno javno pravo in obče ter nacijonalno diplomatsko zgodo-
vino na beograjski pravni fakulteti. Posrečeno je, da so prevodu dodali
besedilo pakta Zveze narodov s spremembami in dopolnitvami, prav
posebno pa, da so upoštevali jugoslovansko literaturo in prakso kraljevine
Jugoslavije s tem, da so v obliki opomb navedli podatke o najvažnejši
literaturi, ki so jo v posameznih vprašanjih napisali v domačem ali v
tujem jeziku naši pravniki, in da so navedli mednarodne pogodbe, ki jih
je sklenila kraljevina Jugoslavija. Dr. I. Tomšič.

Dr. Pržič Ulja A., Novo medjunarodno pravo. Beograd, Geca Kon,
1934, 290 strani.

Književna poročila.

227

Ni to sistem novega mednarodnega prava, ampak le zbirka razprav
in člankov, ki jih je P. napisal svojedobno v raznih revijah, predvsem
v beograjskem Arhivu, kot kroniko mednarodnih dogodkov in ki so v tej
knjigi le ponatisnjena in zbrana v tri poglavja: Zveza narodov, med-
narodno pravosodstvo in mednarodni problemi. Uvodoma je pisec v kratkih
obrisih očrtal razvoj in najnovejše težnje mednarodnega javnega prava.
Kakor prej naznanjeno knjigo, tako bo tudi to vzel vsak pravnik s pridom
v roke. Dr. Ivan Tomšič.

Dr. Stefanovič Emil, Ustavni načrt staleške države. Samozaložba,
1933. Str. 67.

Knjižica, katero uvaja nekaj besedi dunajskega družboslovca in
propagatorja stanovske države, Othmarja Spanna, je razdeljena na tri
dele. Prvi del tvori besedilo načrta stanovske države s kratko obrazlo-
žitvijo. Ta načrt je izdelan po naši ustavi z dne 3. DC. 1931 in naj tvori
vzorec ustavne ureditve naše kraljevine po načelih stanovske države.
Državni narod naj bi se delil na stanove, in sicer na: 1. zemljoradnike,
2. poljedelske nameščence in delavce, 3. industrijce, 4. industrijske name-
ščence in delavce, 5. trgovce, 6. trgovske nameščence in delavce, 7. obrt-
nike, 8. obrtniške nameščence, 9. javne nameščence, 10. privatne name-
ščence, 11. verske predstavnike, 12. svobodne intelektualne poklice, 13.
svobodne poklice rokodelcev, 14. brezposelne. Vsak državljan bi obvezno
pripadal svojemu stanu. Stanovi hi pa imeli obsežno avtonomijo ne samo
glede svoje notranje organizacije, temveč tudi v gospodarskih, finančnih,
socijalnih, strokovnih, zdravstvenih in upravnih vprašanjih. Posamezen
stan bi bil organiziran po občinah, srezih, banovinah in po vsej državi.
V občini bi stan volil svoj stanovski občinski odbor. Ti odbori bi v vsakem
srezu konstituirali sresko stanovsko organizacijo, sreske organizacije v
banovini bi konstituirale banovinsko stanovsko organizacijo, banovinske
organizacije v državi bi konstituirale najvišjo, vsedržavno stanovsko
organizacijo.

Zakonodavno oblast naj bi vršila kralj in stanovsko predstavništvo.
To bi tvorili delegati posameznih vsedržavnih stanovskih organizacij.
Predvidena, vendar popolnoma neizvedena sta ostala narodna inicijativa
in referendum, kar je razumljivo, saj sta to dve radikalno demokratični
instituciji, ki ne sodita v okvir države, ki naj bi bila urejena na ekskluziv-
nem stanovskem federalizmu. Upravno oblast bi izvrševal kralj po odgo-
vornih ministrih, ti pa bi se smeli rekrutirati samo iz posebnega kolegija,
narodnega sveta. Narodni svet, ki naj bi bil tudi posvetovalen organ
ministrskega sveta, naj bi sestojal iz strokovnjakov, ki naj bi jih po deset
volile sledeče institucije letno: kasacijsko sodišče, državni svet, vsaka
univerza, predvideno najvišje ustavno sodišče in posamezne vsedržavne
stanovske organizacije. Izvoljeni člani ne bi smeli pripadati institucijam,
ki so jih izvolile. Načrt predvideva tudi banovinsko in občinsko samoupravo
na stanovski podstavi.

Drugi del tvori kritiko in odklonitev današnje strankarsko organi-
zirane države. Kot rešitev današnje socijalne in ekonomske problematike
proglaša državo, organizirano po stanovih, ki izražajo realne družbene inte-
rese, katere so zato tudi stanovi sami najbolj sposobni urediti potom konce-
dirane jim obširne samouprave. Tretji del tvori ponatis piščeve razprave
o istih problemih, ki jo je že objavil avgusta meseca 1. 1928. v reviji
»Bankarstvo«. — Knjižica, ki je pisana poljudno za realno političen

16*

228

Književna poročila.

namen, je značilen pojav današnjega časa in vredna, da jo prebere vsakdo,
ki se zanima za živa politična in socijalna vprašanja, čeprav ni dala
povoljnega odgovora na osredno vprašanje, kako bo mogoče vzdržati
državno enotnost in doseči obljubljeno socijalno uravnovešenost, če bo
država urejena izključno na nekem federalizmu stanov, katerih del pred-
stavlja ostro si nasprotujoče družabne razredne interese.

Dr. Gorazd Kušej.

Dr. Schaffstein Friedrich: Die Nichtzumutbarkeit als allgemeiner
iibergesetzlicher Schuldausschliessungsgrund. A. Deichertsche Verlags-
buchhandlung Dr. Werner Scholl, Leipzig, 1933. Str. 82.

O iSahaffsteinovem prvencu smo poročali v SI. Pr. 1928,
str. 183. Takrat se je bavil z raziskavanjem krivdnih oblik in označil de-
finicijo eventualnega naklepa po avstrijskem in jugoslovanskem kazen-
skem pravu za najbolje usrpelo. Sedaj je privatni docent v Gdttingenu.
Njegovo tu naznanjeno delo kaže, da stoji v prvih vrstah mlajše 'gene-
racije nemških kriminalistov, če smo že v letu 1928, zapisali, da odseva
iz njegovega dela prvenca nemška temeljitost, velja to še bolj za njego-
vo najnovejše, ki se tiče najmodernejšega problema. Označili bi ga na
kratko kot poskus prenosa relativitetne teorije na kazensko pravo: Pri
kaznivem dejanju naj ne bo govora o krivdi, čim sodišče pride do za-
ključka, da ni misliti o storilcu, da bi bil mogel drugače ravnati, kakor
je. Ta nemisljivost 'drugačnega delovanja (Unzumutbarkeit), ki jo hočejo
nekateri postaviti iznad zakon kot krivdo izključevalni razlog, je dobila
v Schaffsteinu ostrega, odklonjevalnega kritika. Naj samo pouda-
rimo, da se je prav posebno potrudil izklesati pomisleke zoper to poj-
movno novoto raz stališče generalne in specijalne prevencije. Njegovih
razglabljanj ne moremo na kratko prikazati; so prekomplicirana. Pač
pa naj omenimo, da je lepo razvil misel, da pomeni pripoznanje nemislji-
vosti za krivdo izključujoči razlog samo dogmatično nadaljevanje kurve
odmerjanja kazni, ki se čedalje bolj znižuje. Če naj bo pravni red voditelj
za povprečno zadržanje državljanov, naj se hrbtenica sodnikom na ta
način ojači, da jim da pravni red na roko merila, ki se dajo samo na eno
stran tolmačiti. Ako pa naj sodnik presoja pravni položaj preko zakona,
ni pravni red voditelj, ampak sodnik vodi njega. Schaffstein se bavi
6e posebej z odločbami državnega sodišča v Lipsiji, ki so že priznale v
govoru stoječi prekozakoniti krivdo izključevalni razlog. Njegova pole-
mika s temi odločbami je prepričevalna. Mi bi dodali samo še vprašanje,
kam naj vede odstopanje od zakonito ustanovljene norme na označen
način, če ne gre za kakšno cause eelebre, ampak za primere čisto na-
vadnih žalitev, tatvin, pretepaštev i. pod., ki tvorijo »vsakdanji kruh«
vseh sodišč vsega sveta. Po našem mnenju se da izhajati tudi brez ne-
misljivosti kot prekozakonitega krivdo izključevalnega razloga: 1. če
se uvede pravo porotniško pravosodstvo, ker je porota najboljši baro-
meter za pravno zavest, 2. če se za ostalo pravosodstvo študiranih sod-
nikov uvede pojem »posebno lahkih primerov« in da sodnikom pravico,
da smejo zategadelj oprostiti od vsake kazni.

Dr. Metod Dolenc,

Dr. Gerland Heinrich: Der Rechtschutz gegen politische Unehrlich-
keit. Liebmann Otto, Berlin 1931. Str. 51.

Znano je dejstvo, da se povprečni državljan nekako fanatično iden-
tificira z vsebino svojega časnika. Manj znano pa je, kako nastaja tista.

Književna poročila.

229

vsebina časnika, zlasti če gre za politicum. Gerland si je že leta 1931.
nadel nalogo, da razbistri problem pravne zaščite zoper politično nepo-
štenost, ki ima ponajveč vprav v dnevnem časopisju .svojo glavno oporo.
Letnico smo poudarili, ker Gerland tedaj še ni stal v vrstah prota-
gonistov nacijonalnosocijalistične ideologije; takrat mu je bil program
nacijonalnosocijalističnih politikov samo »interesanten«. Takrat je pisal,
da nepošteno politično dejanje po svoji vsebini, torej v resnici ni »poli-
tično dejanje« (str. 12.). Pač pa je ugotovil, da je torišče politične ne-
poštenosti — v Nemčiji! — pri parlamentarcih. Volitve se ne vrše v re-
du, izročitve zaradi deliktov se ne dovoljujejo, imuniteta poslancev gre
predaleč: klasična država parlamentarizma, Angleška, ne pozna imuni-
tete poslancev, ne v materijalnem ne v iprocesualnem pogledu. Ger-
land preiskuje posamezne tipe politične nepoštenosti, predvsem podmi-
čenje tiska. Tu zahteva, da naj se strogo kaznuje dajanje ali jemanje
inozemskih »subsidijskih« novcev. (A tuzemskih?) Parlamentarci ne
smejo biti odgovorni uredniki časopisa. Glede volitev zahteva čistost; tu
,(str. 33.) se zgraža nad politično nepoštenostjo poljskih uradnih obla-
stev, ki da so volilno tajnost izpremenili v farso, a volilno svobodo za-
menjali z volilnim terorjem. Zvijačna pridobitev mandata, pasivno in
aktivno ipodkupljevanje poslancev v državnem in v deželnih zborih, indi-
rektno pogodovanje poslancev s podelitvijo nadzorstvenosvetniških mest
v gospodarskih podjetjih (»rein dekorative Aufsichtsra,te mit ihren stel-
lenweise recht erfreulichen Tantiemen«, str. 43.) je ogledalo, ki ga stavi
Gerland pred politični svet in daje nasvete, kako naj se vse te poli-
tične nepoštenosti na kazenskopravnem polju pobijajo (str. 44. nasl.),
dasi se je v svojih uvodnih izvajanjih (str. 16.) izrazil zelo skeptično o
kazenskopravni pomoči. Vsekakor bo zelo zanimivo opazovati nadaljnji
razvoj borbe zoper politične nepoštenosti v nacijonalnosocijalistično orien-
tirani Nemčiji, čije vneti zagovornik je postal tudi Gerland. Hic
Rhodus . .. Dr. Metod Dolenc.

Annuario di diritto comparato e di studi legislativi. Roma.

O peti in četrti knjigi tega zbornika, ki ga izdaja »Zavod za zakono-
dajne študije« v Rimu, smo poročali v tem časopisu 1. 1931., str. 51. Od
tega časa so izšli že popolnoma trije novi letniki, dočim četrti novi letnik
(IX. knjiga) pravkar izhaja. Vse ogromno gradivo, ki je zbrano v debelih
knjigah, je zbral, kakor poprej, z občudovanja vredno doslednostjo ordi-
narij neapeljske univerze, profesor Salvatore G a 1 g a n o.

Šesta knjiga je izšla po vzorcu prejšnjih v treh debelih zvezkih
(645, 900 in 436 strani). Obsega v vseh treh zvezkih skupno 32 člankov
in razprav, katerim so predmet sicer po največ novi italijanski zakonski
načrti. Prezrte pa niso tudi druge zakonodaje kakor n. pr. avstrijska,
danska, španska, kitajska, češkoslovaška, estonska in švicarska. Iz jugo-
slovanske je prispeval dr. E. P a j n i č svoj znani obris o reformi in
unifikaciji kazenskega prava v Jugoslaviji. Dalje prinaša ta knjiga 34
raznih krajših vesti in recenzij, 7 juridičnih bibliografij, italijansko,
avstrijsko, belgijsko, francosko, holandsko, romunsko in angleško ter
5 pregledov o pravosodstvu (angleško, avstrijsko, francosko, italijansko
in švicarsko).

S sedmo knjigo je bil način izhajanja in notranje ureditve neko-
liko preurejen. Vsa snov je bila tudi zunanje podeljena na štiri oddelke:
doktrina in recenzije, bibliografije, pravosodstvo in zakonodavstvo. Prvi

230

Književna poročila

trije oddelki so počeli izhajati hkratu s točno oddelitvijo na znotraj v
dvomesečnih snopičih, tako da je postal iz letnika dvomesečnik. Ohranjen
pa je bil značaj letnika za izdajo zakonodavstvev, ki so izšla vsa hkratu
v enem skupnem letnem zvezku. Ta način izhajanja je ohranjen tudi še
pri sedaj izhajajočem devetem letniku. V sedmi knjigi, ki je izhajala še
s precejšnjo zamudo, prinaša prvi del na 515 straneh 18 znanstvenih
razprav (9 od teh o italijanskem načrtu za italijanski civilni zakonik),
in 28 recenzij. Drugi zvezek obsega na 84 straneh šest bibliografij v
naslednjem vrstnem redu: jugoslovansko 1929 (od podpisanega poroče-
valca), romunsko, grško, holandsko, estonsko in špansko. Tretji zvezek
prinaša na 509 straneh bogato komentirano nemško, francosko in belgijsko
judikaturo. Četrti zvezek, ki je popolnoma samostojno izšel, ima za vsebino
deset zakonodajnih pregledov, in sicer: italijanskega, avstrijskega, češko-
slovaškega, jugoslovanskega 1929 (od podpisanega), letonskega, litvan-
skega, poljskega, švicarskega, nemškega in ogrskega. Obsega 426 strani.

Osma knjiga je izhajala že v redu 1. 1933., samo četrti zakonodajni
zvezek je izšel šele letos. Prvi zvezek šteje to pot le 263 strani in prinaša
9 člankov, ki se bavijo z načrtom italijanskega civilnega in pomorskega
zakonika. Poleg tega ima še 13 recenzij. Drugi zvezek šteje 8 bibliografij
(avstrijsko, angleško, francosko, švicarsko, špansko, norveško, ogrsko in
jugoslovansko 1930 od podpisanega) na skupno 236 straneh. Judikatura
je priobčena v tej knjigi sicer samo iz treh držav, je pa neobičajno bogata
(536 strani) in kakor poprej obširno komentirana, četrti zvezek je po-
svečen kakor v osmi knjigi zakonodajnim pregledom. Teh je na 401 strani
devet: avstrijski, estonski, japonski, angleški, jugoslovanski 1930 od pod-
pisanega, letonski, romunski, švicarski in ogrski.

Od letošnje, devete knjige so izšli doslej štirje snopiči. Iz vsebine
prvega zvezka prinašajo 9 razprav (ločitev in razvod braka po italijan-
skem in češkoslovaškem načrtu, iz splošnega dela švedskega obligacijskega
prava, tri razprave o italijanskem pomorskem zakoniku in o zavarovanju
po francoskem in italijanskem pravu, o razsodišču med Zedinjenimi drža-
vami in Egiptom v 1. 1931/32 ter o predlogu za pregled statističnih podatkov
o bračnih pogodbah), dalje 11 knjižnih poročil. Iz drugega zvezka je doslej
šest bibliografij: avstrijska 1931, angleška 1931, belgijska 1930, romunska
1931 in švicarski za 1. 1930 in 1931. Jako obširno je že doslej obdelana
judikatura, obsega namreč nemško 1930, francosko 1930, angleško 1930,
zvezno švicarsko za leti 1930 in 1931 in italijansko 1931. Dr. B. S.

Zbornik znanstvenih razprav. X. letnik. Ljubljana, izdaja profesorski
zbor juridične fakultete. 1934. Str. 218, cena 50 Din.

Letošnja publikacija ljubljanske juridične fakultete, s katero pred-
njači ostalim pravnim fakultetam v državi, deseti zbornik je urejen na
sličen način kakor prejšnji letniki. Prinaša v celem osem razprav iz naj-
različnejših gran pravne vede. Iz področja pravne zgodovine je dvoje
prispevkov. V prvi, nazvani »Osebno- in rodbinskopravna vprašanja v
pravosodstvu slovenskih ljudskih sodnikov« nadaljuje dr. Metod Dolenc
vprašanja iz naše domače pravne zgodovine. Dr. Viktor Korošec po-
roča o Novih odlomkih »Gajevih institucij«, ki so bili odkriti 1. 1933. Pod
naslovom >Bračna pravila srbske pravoslavne cerkve« razpravlja dr. Rado
K u š e j obširno o teh lani objavljenih pravilih. Na važno vprašanje,
kako naj se preurede »spori za mejo«, odgovarja dr. Stanko L a p a j n e.
Kazensko pravo je zastopano z razpravo Aleksandra Maklecova »O

Književna poročila

231

pojmu in nalogah kriminalne politike«. Iz pravne filozofije je dvoje tehtnih
razprav, dr. Borisa F u r 1 a n a »Teorija pravnega sklepanja« in dr. Ev-
gena Spektorskega »Nastanek konstruktivne metode v pravoznan-
stvu«. Knjigo zaključuje prispevek dr. Ivana Tomšiča »O najnovejših
naporih, da se odvrne vojna«.

Naznanjena vsebina ne bo odškodovala le že precej številnih članov
društva prijateljev juridične fakultete, ki bo omogočilo nadaljnje izha-
janje zbornika, temveč bo privabila, kakor smemo po pravici upati, še
novih članov. Dr. B. S.

Spomenica Mauroviču. Serta Mauroviciana. Priloži posvečeni Ivanu
Mauroviču od prijatelja, druigova i učenika o šesetogodišnjici njegova
života. Prva knjiga. Beograd 1934, Štamparija Globus. Str. 555.

To leto je spolnil dr. Ivo Maurovič, profesor privatnega prava na
zagrebškem vseučilišču, tudi prijatelj Slovenskega Pravnika, svoje šest-
deseto leto. Po vzgledu, kakor so že davno v običajih pri drugih velikih
narodih, izšel je pred nekaj časa, v poščaščenje prav tega življenjskega
dogodka, prvi del Spomenice, ki jo je založil odvetnik dr. štefinovič.
Knjiga predstavlja torej zbog razloga, iz katerega je izšla, dogodek v
naši pravniški književnosti. Temu primerna je tudi zunanja oprema
knjige, s katero se druga naša izdanja niti z daleka ne dajo meriti, že
izdani prvi del krasi slika škofa Strossmaverja, osnovatelja zagrebškega
vseučilišča. Nenavadno velik pa je krog sodelavcev, ki so prispevali z
razpravami in članki v navedeni namen, med njimi beležimo mnogo zna-
nih imen tujih pravnikov. Vsebina prve knjige je naslednja.

1. Jovanovič M.: Naša nova kodifikacija. 2. Wolff K.: Scheinver-
brechen. 3. Markovič L.: Nekoliko napomena o Jugoslovenskom gradjan-
skom zakoniku. 4. Danic D.: O administrativnom ugovoru. 5. Markovič
č.: Uverenje sudije kao merilo sporne-g iznosa tražbine. 6. iSvvoboda E.:
Probleme der Neuordnung des Privatrechts. 7. Jovanovič SI.: član 116
Ustava. 8. Krčmaf J.: Metody pravnickeho badani s ptači perspektivy.
9. Gschnitzer F.: Contra bonos moreš — gegen die guten Sitten. 10.
Muha M.: Prilog legislativnome uredjenju nadležnosti sudova drugoga i
trečega stepena u gradjanskim pravnim stvarima osim parničnih. 11. Mi-
lic I.: Ius sepulchrale na rimskim natpisima u Solinu. 12. Goršič F.: Po-
rabna prava u stečaju. 13. Vukovič M.: Pravo trgovačke retencije.
11. Weiss E.: Rechtsvergleichunig, Rechtsgeschichte und burgerliches
Recht. 15. Peric ž.: Prelivi (nianse) u Pravu. 16. Sperl H.: Grundschuld
und Zwangsversteigerung. 17. Frank S.: O unifikaciji zakona 18. Peric
N.: O zafoludi, prevari, prinudi i mentalnoj, rezervaciji. 19. šišič F.: Iz
Strossmayerove korelsiponidenicije 1862. 20, Bisner Bi: Prlvatnopravni
položaj žene po današnjem pravu Jugoslavije i njegovo uredjenje u jedin-
stvenom Gradjanskom zakoniku za Jugoslaviju. 21. Blagojevič V.:
Berzanski prim i sudovi. 22. Ladaj St.: Budučnost gradjanskog prava.
23. Blagojevič O.: Advokatski Branič. 24. Arandjelovič D.: Izjednačenje
gradjanskog prava u Rumuniji. 25. Hachenburg M.: Kritische Bemer-
kungen zu den Bestimmungen uber die Griindung von Aktiengesellschaf-
ten nach dem Entvvurfe eines jugoslavischen Handelsgesetzbuches. 26. Sa-
jovic R.: Nove smeri v razsodnem postopku. Dr. R. Sajovie.

Dr. Bilimovič Aleksander: Wie konnen unmessbare psjhische Grossen
in das Gleichungssystem des \virtschaftlichen Gleichgeuichts eingefiihrt

232

Književna poročila

vrerden? Posebni odtisek iz Zeitschrift fiir Nationaldkonomie, Dunaj 1934,
V. sn. 2, str. 145—184.

Dr. Goršič Franja: Zaštita državine (poseda) u Srbiji sa posebnim
obzirom na područje apelacionog suda u Beogradu. Posebni odtisek iz
Randovega Spominskega zbornika. Praga, 1934, str. 35.

Dr. Krek Gr.: Zur jugoslavischen Zivilprozessordnung. Kritische
Bemerkungen anlasslich des Goršičschen Kommentars. Posebni odtisek iz
Zeitschrift fur Ostrecht Berlin, 1934, št. 3. Str. 177—191.

Dr. Krek Gregor: Lastnina na divjačini. Posebni odtisek iz Spome-
nice Mauroviču. II. Beograd, 1934. Str. 68.

Mirkovič Dorde: Dve teoriji o pravnoj prirodi trgovačkih društava.
Posebni odtisek iz Arhiva za pravne i društvene nauke. Beograd. XXVIII,
str. 31.

Dr. Mirkovič Doijde: Javno trgovačko društvo kao pravno lice s
naročitim osvrtom na srpsko zakonodavstvo. Arag. Gregorič, Beograd,
1934. Str. 84.

Dr. Munda Avgust: Nemški zakon o sterilizaciji. Posebni odtisek
iz Zdravniškega vestnika. Ljubljana, 1934, št. 4. Str. 5.

Dr. Sajovic Rudolf: Vermogensrechtliche Haftung aus obrigkeit-
lichen Handlungen nach jugoslavischem Recht. Posebni odtisek iz Zeit-
schrift fur Ostrecht, Berlin, 1934, št. 3. Str. 158—176.

Zbirka medjunarodnih ugovora godina 1933. Ministrstvo za zunanje
posle, Beograd, 1934. Str. 45.

Staubs Kommentar zum Allgemeinen Deutschen Handelsgesetzbuch.
Ausgabe fiir osterreich. 7. in 8. snopič, čl. 85—122. Str. 385—512. Dunaj-
Ma^iz, 1934. Cena za snopič š. 3.60.

Pavicevič M. Mičun: Črnogorske anegdote o Hrvatima. Posebni
odtisek iz Etnologa VII, Ljubljana, 1934. Str. 100—106.

Vilovič Duro: Svijet bez kasta i bez staleža. Študija o Pavičevičevim
Crnogorcima. Lazovič Vladimir. Zagreb, 1934. Str. 24.

članki in razprave v pravniških časopisih. Arhiv, XLV, št. 5: Spek-
torski E.: Tri deklaracije. Frank iS.: Razvijanje nauke o normativnim
obilježjjma biča krivičnog djela. Solovjev A.: Privatno-pravni ugovori
XVI. veka iz Poljičke Župe. Mirkovič Dj.: Pravna priroda trgovačkih
društava. Amar L.: O jeziku u zakonima i sudskim odlukama. Arandje-
lovič D.: Primedbe na odgovor g. Amara. Pržič I.: Grčko.francuski spor
oko svetionika. Obradovič S.: Naši trgovinski odnosi sa Srednjom Evro-
pom. — Arhiv, XLV., št. 6.: Tasič Dj.: Konstruktivna jurisprudencija u
oblasti tumačenja. Kostič L.: Negativni (odrečni) upravni akt. Mirkovič
M.: Sistem glavnog naslednika na seljačkom posedu. Vukčevič R.: Meri-
torno rešavanje parnice na prvom. ročištu po Grpp. Prodanovič D.: Sastav
krivičnih veča zbornog suda kad je u pitanju krivac stariji maloletnik.
Kukoljac M.: Jedno sporno pitanje povodom primene st. 2 čl. 30. Ugrpp.
Pržič L: Teorija rase ili generalizacija zaštite manjma. Blagojevič V.:
Neženjeni sopstvenici novih oslcbodjenih zgrada od poreza ne plačaju
porez na neženjena lica. Perkovič L.: I. Jedan slučaj prestanka službe
zbog ubistva. II. Ponovno stupanje u službu posle poništenja osudne
presude § 3 t. 11 Č. Z. — Branič, št. 5: Tasič Dj.: Analogija. Jelič I.:
Smisao S 311 II. Kz. Plakalovič B.: Vrste presuda u gradjanskom proces-
nom pravu. Matijevič L: Advokatsko zastupanje u gradjanskim parni-
cs.raa. — Branič, št. 6: Goršič F.: Medjupredlog za utvrdjenje. čulinovič

%

Književna poročila

233

F.: Aberacija u krivičnem pravu. Plakalovič B.: Vrste presuda u gradjan-
skom procesnom pravu. Stojanovič M.: Pravnici i sudski odmor. — Branič,
št. 7—8: Blagojevič V.: Anton Randa. Soldatovič D.: I po novom me-
ničnom zakonu udata žena može se po menici obvezati samo po odobrenju
svoga muza. Kostič L.: Odobravanje upravnih akata finansijskim
zakonima. Sladovič E.: Holding-društvo u poreznom pravu. Kneževič D.:
Nekoliko napomena o zakonu o pobijanju pravnih dela izvan stečaja i o
njegovoj primeni. Tomaševič D.: Is platni red potraživanja okružnih ureda
za osiguranje radnika za slučaj stečaja. Kulaš J.: Princip kavzaliteta u
krivičnom pravu. Subotič Dj.: Dokazna snaga zemljišnih knjiga. Terič
G.: Rekurz. — Mjesečnik, št. 5: Milobar F.: Roosevel.tov veliki eksperi-
menat. Lederer ž.: Značenje londonske konvencije o definiciji napadača.
Mijuškovič J.: Primjena § 21 Kz. Da li § 21 Kz. ima veze sa §§ 71 i 72
Kz.? čulinovilč F.: Adhezioni ili pridružni postupak. Zuglia S.: Posljedice
izostanka od prvoga ročišta za usmenu spornu rasprarvu u mandatnom,
mjeničnom i porabnom postupku. — Mjesečnik, št. 6: Werk H.: TJnifika-
cija zakona zahtjeva jedan kasacioni sud. Milobar F.: Rooseveltov veliki
eksperimenat. Mandič N.: Knjižni upisi kao posljedica krivlčnog djela
(§§ 73 i 74Zzk.). Rucner J.: Povf.ačenje tužbe i odricanje od tužbovnega
zahtjeva. Mogan J.: O zastarjelosti pomorskoga trgovačkoga zakona.
Magjer D.: Jesu li ratni invalidi oslobodjeni cd kuluka? šeringer B.: Nad-
Icžnost upravnih sudova u sporovima po zakonu o nužnim prolazima. —
Mjesečnik, št. 7: Maurovič I.: In memoriam Antonina Rande. Devčič M.:
Da li je svečano obečanje dano po svjedoeima u postupku pred sreskim
sudom, kada otpada potreba zaklinjanja, ravno zakletvi. Passek N.:
Suparničarstvo i glavna intervencija po novom Grpp. Jeremič S.: Isto.
vjetnost osoba i Ujela kod zemljišno-knjižnih upisa. Kiršner S.: Službeni
odnosi po zakonu o radnjama. Brichta M.: O sudskoj nadležnosti kod
obročnih poslova. — Policija, št. 9—10: Subotič D.: Reforma krivično %
zakonodavstva u Francuskoj. Lazio D.: Uredba. Pavlovič M.: Za nov
socijalni poredak novo zakonodaivstvo. Vlaškalič M.: Siročadski stolovi
i novi vanparnični postupak. Goršič F.: Da li je § 375a srp. k. z. u ce-
losti stavljen van snage novim Grpp. Kecojevič S.: Domašaj § 37 zak. o
tapijama. Nikičevič M.: Uspomena na Dr. čedomila Mitroviča i njegovo
veliko ustalaštvo na zaštiti i vaspitanju moralno posrnule mladeži. Jo-
vanovič 'Lj.: Različita tumačenja § 424 Kp. cd strane polic, vlasti. Stavrič
M.: Zemljoradnički dugovi. Petrovič B.: Krivična odgovornost krivca —
saučesnika s obzirom na propis stava 4 § 34 Kz. Terzijev K.: Državljan-
stvo maloletnika po našem zakonu o državljanstvu. Obrkneževič L.: Ne-
jednaka primena propisa iz § 454 Grpp. kod prvostep. sudova u pogledu
donošenja osud. rešenja po menic, sporovima. Miličevič S.: Nekoliko reči
o predjašnjim polic, pisarima. Stanišič M.: Jezik U sudskim odlukama i
praksa. Stankovič B.: Da li je i u koliko još u važnosti § 26 polic.
Uredbe. Veiljkovič B.: Pactum reservati dominii. — Policija, št. 11—12:
Šilovič J.: Pobačaj se mora strogo kazniti. Škarja I.: Elektrifikacija
zemlje. Alapov M.: Karakteristika kriminalne pedagogike kao nauke.
Kecojevič S.: Uloga policije po novom Kp. Mijuškovič J.: Može li se po
S 465 t. 6 u v. § 484 g. s. p. naplatiti egzekutivnim putem od prvog kupca,
bez sudske presude ili rešenja, razlika kupovne cene izmedju prve i druge
odn. treče javne prodaje, kada ta razlika (štet) prelazi visinu položene
kaucije? Ocokoljič N.: Projekat zakona o gradskim opštinama. Djelo-

234

Književna poročila

ševič B.: O pravnim lekovima u kriv. delima. Vanredna revizija. Jova-
novič R.: Comparatio literarum — po novom Grpp. Tkalčevič I.: Zakon

0 državnim polic, izvršnim službenicima. Pavlovič M.: O skitničenju (va-
gabondaži) i prosjačenju s obzirom na moderno zakonodavstvo. —
Policija, št. 13—14: Dr. Anton Randa. Kostič L.: Volonteri u državnoj
službi. Škarja I.: Elektrifikacija zemlje. Kecojevič S.: Uloga policije po
novom Kp. Djeloševič B.: O pravnim lekovima u krivičnim delima. Van-
redna revizija. Andjelkovič N\: Izvidjajne radnje policijskih vlasti. Ja-
kovljevič A.: Zakonski konkubinat. Marinkovič B.: Otkaz punomočlja.
Čošič F.: Nekoliko reči povodom mišljenja kas. Suda u Beogradu o pri-
meni § 49 star. gird. s. p. Pavlovič M.: O skitničenju (vagabondaži) i. t. d.
— Pravosudje, št. 5: iSoldatovič D.: Ako interes u menici, plativoj po
vidjenju ili na odredjeno vreme po vddjenju, nije nikako ugovoren, onda
on teče od dana, kada se naplata kod suda traži, a ne od datuma izdanja
menice. Zlatanovič M.: Uredba o zaščiti zemljoradnika. Vukovič B.: Da li
su zadruge državnih silužbenika dužne plačati opštinsku trošarinu. Kom-
nenovič M.: Slobodno sudijsko uverenje u g.radjanskim parnicama. Zo-
kovič A.: Zabilješka o presudi. Sardelič F.: O obrazloženju presude po
Grpp. Blagojevič B.: TJticaj udaje na državljanstvo. Zivkovič R.: JoS o
odredjivanju nadležnosti suda na osnovu procene spornoga predmeta od
strane tužioca. šilovič J.: Pobačaj se mora strogo kazniti. Prodanovič D.:
Pravni ilek braniočev. Popovič R.: Može h' se krivična prijava uzeti na
privatnu tužbu, te kako se sve greši pri podnašanju kao i pri oceni op-
stojnosti i valjanosti privatne tužbe. Ivanovič M.: Da li je postupak
pred sreskim sudom oslabio kaznenu represaliju. Miletič R.: Iz sudske
prakse. Politeo I.: Bivši suci kao advokati i adv. pripravnici. — Pravo-
sudje, št. 6: Sladovič E.: Delikti preduzeča. Gradnik A.: Mater:jalni in
procesualni položaj, če sodišče ni izdalo v preskusni dobi odločbe o pre-
kinitvi odloga izvršitve pogojne sodbe. Gavela A.: Troškovi krivičnog
postupka i oslobodjenje od kazne. Timoškin V.: O propisu § 87/11. Kz.
Brankovič Dj.: Kako se u praksi primenjuje § 166 Kz. Geljfenbajn L.:
Obustava kriv. post. i § 53 Kp. Nahmijas 8.: Odlaganje izvršenja kazne

1 naknada štete. Brankovič S.: O krčmarskoj veresiji. Popovič S.: Nešto
o apsolutnoj nadležnosti opštinskih sudova. Miletič R.: Nekoliko reči o
drža vinskim tužbama i postupku po njima. Kukoljac M.: TJtvrdjivanje
vrednosti spornog predmeta po § 55 Grpp. Rul J.: Naši novi zemiljišnc-
knjižni propisi. Kisel F.: Mandatni postupak i postupak po platežnim
nalozima. Jovanovič iS.: Prva pu.na sednica Kasacionog suda. — Pravo,
sudje, št. 7: Blagojevič V.: Postupak posredovanja u teoriji i praksi.
Brankovič S.: Parnična zavisnost. Leposavič J.: Oblik parnične puno-
moči ako vlastodavac ne zna ili ne može pisati. Sardelič F.: Sudac pod
zakonskim režimom slobodne ocjene dokaza u usporedbi sa sucem pod
zakonskim režimom legalne dokazne teorije. Petrovič B.: Pojam o dej-
stvu kolektivnog ugovora u jugoslovenskom civilnom pravu. Hahn J.:
Pitanje seiljačkih mjenica u eskontu. Vesel J.: Jesu li novinari bez pravne
zaštite na teritoriju Apelacionog suda u Sarajevu. Rukavina B.: Kohezija
u svijetlu krivičnih prava. Kulaš J.: Položaj lekara i nadrilekara u na-
šem krivičnom zakoniku. Lasič I.: Ublažavanje kazne po 5 71 t. 5 Kz.
Zdravkovič Z.: Analiza jednog paragrafa krivičnog zakonika. Jovanovič
S.: Gostovanje jugoslovenskih pravnika u Bugarskoj.

Razne vesti

235

Razne vesti.

Levičnik Albert f. V noči na 10. junija t. 1. je umrl L e v i č n i k

Albert, eden najstarejših slovenskih pravnikov. Ljubljana ga je poznala
kot upokojenega predsednika deželnega sodišča, kar je bil v letih 1898
do 1910, ko so bili uvedeni novi civilnoprocesni zakoni in je bila njegova
naloga, da čuva pri uvedbi nad enotno uporabo. Tudi je bilai največ po
njegovi zaslugi postavljena ponosna ljubljanska justična palačam Prav v
istem času je ustanovil (Društvo za zapuščeno mladino in mu dolgo časa
načeloval. Zadnjim postlom se tudi po upokojitvi ni odtegnil, v prostem
času se je zavzel za zapuščeno mladino še bolj in je prevzel posle gene-
ralnega varuha za območje ljubljanskega okrajnega sodišča. Kot tak je
bil znan med širokimi krogi po vsej deželi. Enako pri srcu mu je bil
vsak varovanec in obiskal je redoma vsako leto vsakogar, naj je bival
kjerkoli, in se prepričal, kako se vzgaja in v kakšni oskrbi je. Kot pra-
vega človekoljuba si ga utegnil cesto videti, oprtanega z nahrbtnikom,
na potu k svojim varovancem.

že to mu ostavlja lepo hvaležnost. Priklicati pa si je v spomin tudi
dogodke, ki so danes takorekoč že pozabljeni, kakor je bilo pozabljeno
to že takrat, ko se baje pok. Levičnik na mestu predsednika deželnega
sodišča ni potezal dovolj krepko za slovensko uradovsnje pri sodiščih na
naših tleh. Takšen očitek ne bi bil mogel nikdar nastati, ako bi se slo-
vensko pravništvo spominjalo časov pred Pražakovo jezikovno naredbo.
Vprav, da izvede to uredbo nasproti upiranju nemških sodnikov, je po-
klicali minister Pražak takratnega okrajnega sodnika Levičnika v ju-
stično ministrstvo. Tedaj so bili po1 vrsti po Levičnikcvem nasvetu po^
stavljeni slovenski sodniki. Levičnik je razmere deloma sam poznal, de-
loma se je obračal! na druge, med njimi v prvi vrsti na dr. Ferjančiča*.
Ti stiki so postali še intenzivnejši, ko je1 prišel dr. Ferjančič na Dunaj.
Tedaj je zahajal Levičnik redno v družbo slovenskih politikov (Ferjan-
čič, šuklje, Majaron, ki je -bil takrat še akademik in poročevalec »Slo-
venskega Naroda«, in drugi) in pozvedel pri njih za želje, katere je
skušal brzo izvesti pri Pražaku. Na ta način so zasedli Slovenci sodniška
mesta in pripomogli, da se je Pražakova jezikovna naredba izvajala.

Po Pražakovem padcu je postal tudi Levičnikov položaj v mini-
strstvu nevzdržen. Preden pa je odšel od tam, je sporočil slovenskim
pravnikom še en ministrovi nasvet. Ta se je tikal ustanovitve sloven-
skega pravniškega glasila. Pražak je namreč nujno priporočil, naj, se
osnuje takšno glasilo, da bodo z njim tudi znanstveno podprte težnje po
slovenskem uradovanju pri oblastvih. Tudi v tem je bil Levičnik posre-
dovalec, čeprav se ustanovitve društva Pravnika in s tem zagotovitve
novega pravniškegai glasila osebno ni udeležil. Kako se je ta stvar za-
vršila in koliko je tudi res pomogla, da so se izpolnile mnoge želje, ki so
jih gojili naši predniki, je znano. Poudarjeno pa bodi, da je tudi pri
tem, pa najsi samo posredno, udeležen pokojnik. Zato pa je zapisati tudi
Levičnikovo ime v anale našega društva.

Osebne vesti. Postavljeni so: za apelacijskega sodnika dr. S t o j-
kovič Gašo (Ljubljana), za sodnike okrožnih sodišč Romih Božidar
(Novo mesto), Brelih Ivam, dr. Prešeren Jakob, Orožen Fran,
Baričevič Ježe (Ljubljana;, šavelj Anton in Pakiž Silverij

236

Razne vesti

(Novo mesto), Rade j Anton in Detiček Mirko (Celje); za stareši-
ni sreskih sodišč Jerman Jakob (Ljubljana) in Kacjan Anton (No-
vo mesto); za sodnike sreskih sodišč Tome Jože (Črnomelj), Polja-
nec Franc (Višnja gora), dr. Obran Adolf (Go:rnja Radgona), dr.
Gor up Milan (Gornja Radgona). Premeščeni so: okrožni sodnik Ko-
vač Fran (Ljubljana), sreski sodniki Levstek Andrej (Šoštanj),
Rus Jože, B i d o v e c Valentin (Ljubljana), dr. B e r 1 i c Leon (Ceilje),
Punčuh Valentin (Konjice), Torelli Albin (Radovljica), Pance
Vinko (Brežice), Za sodniške pristave so postavljeni: dr. Les kovic
Stsinko in Perovšek Davorin (Ljubljana), Pippenbacher Du-
šan (Ptuj), dr. Planinšek Odon (Ptuj). Za državnega tožilca v
Ljubljani je postavljen Lavrenčak Viljem. — Pri upravnem sodišču
v Celju je postavljen zai predsednika dr. Bedekovič Janko. — Po-
stavljeni so nadalje: za agrarnega višjega svetnika pri banski upravi
dunajske banovine O so j ni k Fram, za sreske podnačelnike Grabri-
jan Miloš (Kočevje), Vidmar Vinko (Litija), Modrijan Boris
(Maribor, levil breg), Deu Bogomir (Logatec), za politično-upravna
komisarja čermak Franjo (banska uprava Ljubljana) in Bizjak
Andrej (Radovljica), za policijska komisarja Wohinc Milan (Jeseni-
ce) in dr. Fakin Josip (Ljubljana); zai banovinskega višjega finančne-
ga svetnika Sirca Ignacij, za banovinskega svetnika Vel i konj a
Narte, Gračiner Ivan, za banovinskega pristava dr. Premrov Boris
(vsi v Ljubljani). — Pri finančni direkciji 'vi Ljubljani je postavljen
Kandare Emil za višjega finančnega svetnika. — Za javna beležnika
sta postavljena Ušlakar Ivan (Ljubljana) in Mejač Anton (Vrhni-
ka). — Odvetniško pisarno so preselili dr. Sbrizaj Teodor (v Mursko
Soboto), dr. Mejak Ervin (v Gornji grad), dr. Veble Andrej (v Ma-
ribor), dr. Zupančič Adrij.am (v Trebnje), izvrševanju odvetništva
se je odpovedal dr. K e r s c h b a, u m e r Rajnhold. — V pokoj sta sto-
pila predsednik upravnega sodišča dr. P r e n j Ferdo in sodnik okrožne-
ga sodišča Mladič Anton. — Ostavko na sfuižbo je podal pristav ban-
ske uprave dr. Senkovič Milan. — Umrli so odvetnik dr. Brejc
Janko, dvorni svetnik Tekavčič Ivan, sodnik Mikluš Ivan, pred-
sednik dež. sodišča <v\ pok. Levic ni k Albert, odvetnik dr. Novak
Janiže in javni beležnik C a r 1 i Anton.

Poset jugoslovanskih pravnikov v Bolgariji. Ko so lansko leto poto-
vali bolgarski pravniki na slovanski pravniški kongres v Bratislavi, jih
je srbski del našega pravništva že na. meji nad vse lepo sprejel in jih
nato spremljal na pravniški zbor. S tem so bili vzpostavljeni med našim
in bolgarskim pravništvom prvi intimnejši stiki. Poglobitev! teh vezi
med pravniki dveh sosednih in bratskih držav se je izkazala kot nujno
potrebna. Poprijeli so zanjo letos Bolgari in pozvali naše pravnike, da
posetijo med sodnimi počitnicami Bolgarijo. Pozivu se je odzvalo nad
90 pravnikov, ki so potovaili! večinoma po Donavi do Vidina, od tam v
Sofijo, kamor so prispeli 7. julija. Po dva dnevnem postanku v bolgarski
prestolnici so se odpeljali v Rilski samostan, kjer so tudi prenočili, in
se od tamkaj vrnili dne 9. julija večinoma preko Sofije proti domu. Vse-
povsod, kamor so došli, so bili sprejeti tako od pravništva kakor tudi
od prebivalstva z največjo prisrčnostjo in pristno slovansko gostoljub-
nostjo. Pravniških manifestacij so se udeležile vse pravniške stroke
(univerzitetni profesorji z rektorjem na čelu, sodniki vseh sodišč, odvet-

Razne vesti

237

niki, upravni pravniki in vojaški sodniki), malo delegacijo naših pravni-
kov pa je sprejel v svojem kabinetu predsednik ministrskega sveta g.
Kimon Georgijev in jih upcznal s sodnimi, upravnimi in ekonomskimi
reformami, ki jih hoče izvesti bolgarska vlada.

Kot prireditev, na katero je navezati sodelovanje med pravniki
obeh držav, je navesti svečano pravno Akaidemijo 'v Domu bolgar-
skih pravnikov v nedeljo, dne 8. julija. Velika dvorana doma je bila pol-
na pravnikov in drugih gostov, ko je predsednik doma g. Avramov
©tvoril zborovanje. Z nad vse pomembnimi besedami se mu je zahvalil
predsednik kongresa jugoslovanskih pravnikov g. dr. Polit e o. Zatem
je bilo dvoje predavanj. Profesor sofijske univerze dr. Fadenhecht
je predaval o bolgarskem grajanskem pravu, beograjski profesor dr.
Arandjelovič o jugoslovanskem s posebnim ozirom na načrt no-
vega, zakonika.

Poset je navzlic naglici, s katero je bil organiziran pri nas in ka-
tera je marsikomu preprečila udeležbo, nad vse lepo uspel. Trdno smo
prepričani, da posledice ne bodo izostale in da bodo dokaj, vidne že na
našem skorajšnjem kongresu v Zagrebu. Na njem veljaj bolgarskim
pravnikom, že dejansko sodelujočim, najprisrčnejši pozdrav.

Odbor za pravniško sodelovanje s slovanskimi državami. Predsed-

ništvo Stalne delegacije poljskih pravniških društev in ustanov in Pred-
sedništvo odbora za mednarodno pravniško sodelovanje sta izbrala Odbor
za pravniško sodelovanje s slovanskimi državami. Delokrog tega Odbora
bodi posebno: pomoč pri navezavanju stikov med pravniškimi društvi1 v
Poljski in v drugih slovanskih državah, zbiranje in publiciranje izvestij
o zakonodajnem delu, o znanstvenem in uradnem delovanju slovanskega
pravništva, sodelovanje pri pripravi kongresov in pravniških sestankov,
pomoč pri širenju spoznavanja Slovanstva med poljskimi pravniki in
spoznavanja Poljske med pravniki drugih slovanskih držav. Za predsed-
nika novega nad vse koristnega odbora je bil izvoljen prof. Karel Lu-
tostanski, dekan pravniške fakultete v Varšavi, za generalnega
tajnika Konrad Berezovvski, sodnik najvišjega sodišča, za ostale
člane pa sami ugledni varšavski pravniki.

Graški sterilizacijski proces. V letih 1930 do 1932 se je dalo v Gradcu
večje število moških oseb sterilizirati. Operacija; je bila izvršena deloma
tako, da so se semenski dovodniki podvezah (vasoligutura) deloma tako,
da se je del semenskih dovodnikov izrezal (vasektomija). Operaterji niso
bili diplomirani zdravniki. Sterilizacija je bila izvršena iz drugih razlogov,
ne zaradi zdravljenja. Državno tožilstvo v, Gradcu je obtožilo vse osebe,
ki so sodelovali pri teh operacijah, zbog hude telesne poškodbe (§§ 152,
155 a, 156 avstr. k. z.). Deželno sodišče v Gradcu pa je vse obtožence
oprostilo. V razlogih navaja sodba: 1. da obtoženci niso ravnali v »sovraž-
nem namenu«, 2. da jemlje privolitev oškodovane osebe zločinom zoper
telo značaj protipravnosti in >3. da odvzame sterilizacijska operacija
plodnost le začasno, ne pa trajno; z novo operacijo se namreč lahko
plodnost zopet doseže. Zoper to sodbo je vložil državni tožilec pritožbo
ničnosti (revizijo). O tej je razpravljalo kasacijsko sodišče na Dunaju
dne 5. maja 1934. O tem procesu je bilo preteklo leto mnogo pisano v
tujih, pa tudi v naših novinah. Sodba prvega sodišča je zbudila med
pravniki nemalo začudenje; zato smo napeto pričakovali, kaj poreče v
stvari vrhovna instanca. Vrhovno sodišče je ničnostni pritožbi ugodilo.

238

Razne vesti

prvo sodbo razveljavilo in vse obtožence obsodilo v smislu obtožbe;
izločilo je le kvalifikacijo trajne plodne nesposobnosti. Sodba vrhovnega
sodišča pobija najprej pravni nazor iprvega sodišča, češ da obtoženci niso
ravnali v sovražnem namenu. Ta izvajanja so precej obširna, — sodba
ima vsega skupaj 40 strani —, za nas pa niso zanimiva, ker naša zakono-
daja ne pozna več indirektnega naklepa v smislu § 1, odst. 2 avstr. k. z.
Bolj zanimiva so za nas razmotrivanja najvišje stopnje o tem, kako
učinkuje privolitev na protipravnost sterilizacije. V tem pogledu pravi
sodba, doslovno: »...nesporno je, da je privolitev pri umoru brez učinka
(po avstr. k. z.!); že zaradi tega je upravičen sklep, da privolitev tudi
ne učinkuje odločilno, če ravna storilec zoper drugo osebo v drugem
sovražnem namenu (§§ 140, 152 avstr. k. z.). Posegi v telesno integriteto,
izvršeni zaradi interesov, ki niso priznani kot pravni, so protipravni. K
takim posegom spadajo tudi posegi, ki naj odstranijo plodnost v druge
namene, kot v namen zdravljenja.«

Čudno je, da ni v sodbi nobene ugotovitve o tem, zakaj so se dale
prizadete osebe sterilizirati. Ali so bile te sterilizacije neindicirane, ali
so bile indicirane in kakšna je bila indikacija? Sodba, ugotavlja le nega-
tivno, da se operacije »niso izvršile zaradi zdravljenja«. Ta ugotovitev
pa je preozka. Le iz neke opazke v sodbi lahko sklepamo, da je šlo za
socijalno indikacijo. Sodba namreč omenja, da je glavni obtoženec R.
Grossmann (Pierre Ramus) že poprej razširjal letak: »Zakaj naj moški
ustvarjamo otroke, ki jih ne moremo prehranjevati?« če so bile torej
operacije 'le socijalno indicirane, je sodba pravilna. Kaj pa če so bile vsaj
posamezne izmed teh operacij evgeniško indicirane? Zelo dvomimo, da
bi bilo vrhovno sodišče obsodilo operaterje zaradi zločinstva hude telesne
poškodbe, če bi bili prizadeti zahtevali operacijo le v ta namen, da ne
prenesejo svojih dednih bolezni na potomce. V takem primeru bi bilo
težko izkcnstruirati protipravncst dejanja. Jaivnega interesa, naj se v ta-
kem primeru ohrani plodnost, tu ni, privatnega interesa pa tudi ni, ker
se mu je prizadeti odpovedal s privolitvijo. In vendar sodba v tem po-
gledu ne ugotavlja ničesar!

Dr. Avgust Munda.

Primer prigodne polemike zoper sodstvo. Poslana nam je bila brošura
s*N ačelo s I obod nog s u d i j s k o g uverenja u krivičnim
parnicama« (založba »Novi svet« — Vranje, 168 strani), ki se bavi
z neko sodbo sreskega sodišča v Leskovcu (apel. sod. Skoplje). Diplomi-
rani pravnik Jovan Milenkovič je bil obtožen, da je dne 18. junija 1929
šofiral avto in povozil iz malomarnosti otroka do smrti, dasi je trdil in
dokazoval, da ob času nesreče ni bil niti v avtu, ker ga je malo časa
poprej! zapustil. Sodnik poedinec je razpravljal o tej stvari od 9. do 16.
novembra 1932 in izdal sodbo z dne 16. novembra 1932. Obsodil je obto-
ženca na dva meseca zapora nepogojno. Ni nezanimivo, da se je tiskala
v maju 1934 ta sodba, ne pa sodba nadrejenega apelacijskega sodišča.
Toda zastran tega bi te brošure ne omenjal. Opozarjati hočemo le na
priličen dokument o tem, kako se je uporaba predpisov Kp. v 1. 1932. v
Južni Srbiji udomačila. Tu stoji n. pr. v sodbi, da se »obtoženec ne-
umestno brani«, da je »državni tožilec na glavni razpravi predložil so-
dišču dokaze, koliko davkov plačuje priča, da se podpre njegova vero-
dostojnost«. Na kraju brošure je objavljeno pismo neke priče na
obtoženca, češ: »Oprosti mi, bio sam mlad, pa se zakleo u krivo«, a

Razne vesti

239

pismo je bilo odposlano mesec dni po omenjeni sodbi, i. t. d. Znamenita
je izvedba priziva.: predložila, sta ga dva branilca, drugonavedeni z dne
23. januarja ,1933 obsega v tisku 118 btrani. Vse to kaže, kakšnega po-
mena je bila zadeva za tisti kraj. Po prečitanju tega priziva bi utegnil
marsikdo reči, da je bila stvar pred prvim sodnikom zares v stadiju »non
liquet«. Za to bi pa pač radi izvedeli, zakaj ni bila tiskana še sodba
apelacijskega sodišča, ki po izvajanjih v predgovoru knjige prizivu ni
ugodila. Razen tega bi si dovolili opozoriti, kako koristno delo bi opravil,
kdor bi videl serijo lepih in pravilno obdelanih obtožnic, sodb, pravnih
sredstev iz kazenske prakse, da bi služili za vzorec. Taka izdaja vzorcev
(a la Amschl!) bi za prakso pomenjala mnogo več kot marsikakšne teo-
retske razprave . ..

Dr. M. Dolenc.

Prošnja na posestnike knjige: »Sistem celokupnega kazenskega prava
kraljevine Jugoslavije« (Ljubljana, Tiskovna zadruga, 1934). V označeni
knjigi sva našla o priliki prevajanja na srbski jezik še sledeče tiskovne
in druge napake, ki naj se popravijo:

Na strani 21., 3. vrsta od zgor. naj stoji: »Marijan« (ne: Fran).

» i» 27., 10. » » zdol. » » »po enakih dobah (gl. ta-
belo: § 35., rV)« (namesto:
»po treh mesecih«).

» » 48., 1. » » » » » »ust.« (nam.: »voj. k. z.«).

» i» 99., 20. » » zgor. » » »člen 1.« (nam. »člen 7«).

» » 125., 6. » » zdol. » » »odst. 4.« (nam.: »odst. 2.«).

» i» 127., 13. » » » » » »člen 17.« (nam.: »čl. 16.«).

» » 136., 15. » » zgor. » » »§ 43.« (nam.: »§ 42«).

» » 139., 19. » » » » » »str. 142« (n.: »str. 149«).

» c» 145., 20. » » » » » »od« (nam.: »do«).

» » 147., 10. » » zdol. » » .»§ 70.« (nam.: »§ 71.«)

» » 156., 5. » » » » » »Aubrnski« (namesto:

»Auburnov«).

159., 16. » » zgor. » » »str. 92« (nam.: »str. 99«).
159., 10. » » zdol. » » »od« (nam.: ,»do«).
161., 3. » » zgor. » » »§ 27.« (nam.: »§ 28.«).
170., 18. » » zdol. » » »odst. 1.« (nam.: »odst. 2.«).
188., 13. » » zgor. » » za besedo: »začne«: po § 88.

k. z.«.

286., 4. » » » » » »k. z.« (nam.: »s. k. p.«).

»

»

zgor.

»

»

»

»

zdol.

»

»

»

»

zgor.

»

»

»

»

zdol.

»

»

»

»

zgor.

»

»

»

 

»

 

»

»

»

zdol.

»

»

»

»

zgor.

»

 

»

»

»

»

»

»

»

zdol.

»

»

292., 4. » » zdol. » » »dolgo vrsto predpisov za de-

likte« (nam.: »deliktov«).
308., 18. » » zgor. » » »deliktni predpis« (nam.:

»delikt«).

343., 1. » » » » » »sutenerstvo« (nam.: »suti-

nerstvo«).

352., 19. » » zdol. » » po besedi »let« še: »a po

zak. o zaščiti drž. tudi do-
smrtna robija«.

376., 12. » » » » » po besedi »začne« še: »po

odobrenju, odn.«.
388., 13. » » zgor. » » »voj. k. z.« (nam.: »k. z.«).

240

Razne vesti

Hkratu si dovoljujeva opozarjati, da ni bil upoštevan zakon o zati-
ranju spolnih bolezni z dne 28. marca 1934, SI. N. št. 122XXXI, SI. L.
št. 387, ker je bil proglašen šele po dotiskanju knjige; besedilo v knjigi bi
bilo treba izpopolniti v § 90., III., § 94., I., in zlasti v § 108. n., C, ker pride
k § 399. k. z. še nov delikt, ki ga stori verski predstavnik (predstavnik
civilnega oblastva), ako naklepno opravi poroko brez predpisanega zdrav-
niškega potrdila. D. M., M. A.

Pojasnila o taksah. O nekaterih spornih vprašanjih, ki so se pojavila
ob uporabi novega zakona o sodnih taksah in izvršilnega pravilnika, je
podalo finančno ministrstvo, oddelek za davke, obvezna pojasnila.

1. Takse v bračnih sporih. Finančno ministrstvo izrecno na-
glasa, da je bila z Zst. razveljavljena tar. post. 319 taks. zak., kolikor je
stopil že v veljavo Grpp. (§§ 44/1, 45 Zst.). Taksa za bračne pravde se
določa zato po predpisih, ki veljajo za pravde, v katerih se vrednost
spornega predmeta ne da ugotoviti po drugih zakonitih določbah. V poštev
prihaja določba št. 2, § 13 Zst., da se za take pravde jemlje vrednost spor-
nega predmeta z zneskom 36.000 Din (pristojnost okrožnega sodišča).
Ako je združen z zahtevkom na ločitev ali razvezo braka tudi alimenta-
eijski zahtevek, potem je plačati takso za vsak zahtevek posebej, to
je za čisto bračni zahtevek kakor za pravde z zneskom 36.000 Din in
poleg tega še taksa, ki se izračuna po § 10/4 Zst. za alimentacijski
zahtevek. Ni pa pravilno, plačati kumulativno takso od obeh zahtevkov
po § 11, t. 1 Zst.

Kar se tiče bračnih stvari v nepravdnem postopku, se naglasa, da
tar. post. 319 taks. zak. zanje sploh ni veljala. (Razpis min. pravde z
dne 28. marca 1934, št. 29.538.)

2. Takse, ako nastopajo sosporniki. Po pripombi II. k tar. št. 6
Zst. se zvišuje taksa v sporih preko 3000 Din za odločbe, s katerimi se
razsoja o zahtevkih več tožilcev (sospornikov), odnosno zoper več tožen-
cev, za 10 % za vsakega sospornika, toda ne preko 100 %. Finančno mi-
nistrstvo pravi, da te določbe ni uporabljati samo, kadar izreče sodišče
odločbo v obliki sodbe, marveč tudi, kadar jo izreče v obliki sklepa, od-
ločbe, plačilnega naloga ali končnega sklepa. (Razpis min. pravde z dne
19. aprila 1934, št. 36.834.)

3. Takse za duplikate in njim priložene vloge. Fi-
nančno ministrstvo nadalje pojasnjuje, da je lepiti in uničiti taksne
znamke (kolke) na samih duplikatih, triplikatih, to je na nadaljnjih
izvodih sodnih vlog, ki se morajo predložiti po zakonu. Ker se smatrajo
ti izvodi tudi za vloge, mora biti plačana in uničena tudi taksa na prepisih
prilog, ki so priložene tem nadaljnjim izvodom. Takso ni plačati torej
le za prilogo, priloženo za sodišče namenjenemu izvodu (običajno izvirnik),
marveč za vsak prepis priloge. Kjer se posebna taksa za priloge ne plačuje,
ako je izvirnik že sam zadostno kolkovan, je plačati takso za prepise po
tar. št. 3 Zst. na samem prepisu. (Razpis min. pravde z dne 20. aprila 1934,
št. 37.574.)

Stečaj. Na pravnom fakultetu u Zagrebu raspisan je stečaj za mjesto
univerzitetskog docenta za upražnjenu katedru Sociologije i statistike.
Kandidati imadu do 15. septembra t. g. predati u Rektoratu svoje molbe
obložene naučnim radovima, opisom života i dokumentima (§ 3 i 4 Zak.
o činovnicima).

Naročnina za ..Slovenski Pravnik"

znaša 60 dinarjev. Gg. naročnike prosimo, da
zaostalo naročnino čimprej poravnajo; tudi
uprava mora poravnati svoj dolg tiskarni. Po-
služijo naj se v to priloženih položnic; kdor
pošilja naročnino s pošt. ali čekov, nakaznico,
naj jo naslovi na „Društvo »Pravnik« v Ljubljani"
(ne osebno na blagajnika), ker se pripisuje vsa
naročnina čekovnemu računu pri poštni hranil-
nici. Tudi reklamacije naj se naslavljajo tja-
kaj ; upoštevajo se samo prvih 14 dni potem, ko
je list izšel. Prav tam se dobe: Spomenica na
drugi Kongres pravnika in letniki ..Slovenskega
Pravnika" od I. 1909. naprej. Cena s poštnino
vred za Spomenico o ljubljanskem Kongresu —
25 Din, za »Slovenski Pravnik" letniki od 1923
do 1933 po 70 Din, ostali letniki po 36 Din. Po-
samezni snopiči (dvojne številke) po 12 Din.

Dr. E. Pajnič: Sreska kot kazenska sodišča
po novem zakoniku o sodnem kazenskem po-
stopanju — cena 15 Din.

 
Izvedba, lastnina in pravice: NUK 2005-2014    |    pogoji uporabe    |    napišite svoje mnenje    |    na vrh