ETNOLO�KI MUZEJI IN NACIONALNA IDENTITETA Slovenski etnografski muzej

Bojana Rogelj �kafar

31

IZVLE�EK

V prispevku je Slovenski etnografski muzej ume��en med dve stvarnosti, med zgodovinsko

�ivljenje naroda in nacionalno identiteto na eni strani, in na drugi strani osvetljen kot

nosilec simbolov nacionalne identitete, ki jih (lahko) prepoznavajo in nato na vizualen na�in

javnostim predstavljajo nosilci muzejske dejavnosti. Podana je analiza tovrstnih razmerij in

praks od za�etkov oblikovanja slovenskega naroda in za�etkov zbiranja »etnografskih«

predmetov do danes, ko je nakazan mo�en pogled na vlogo nacionalne identitete v etnolo�kem

muzeju.

Klju�ne besede: muzeji, Slovenski etnografski muzej, etnija, narod, nacija, nacionalna

identiteta

ABSTRACT

The article examines the Slovene Ethnographic Museum�s position in between two realities: the historical life of the nation and its national identity on the one hand and, on the other hand, it highlights the museum as the bearer of the symbols of national identity which can be identified and visually presented to the public by those who carry out museum activities. The article provides an analysis of this position and the practices from the initial formation of the Slovene nation and the beginnings of collecting �ethnographic� objects to the present; a possible view of the role of national identity in an ethnological museum is then presented. Key words: museums, Slovene Ethnographic Museum, ethnos, nation, national identity

Uvod

�ivimo v �asu, ko ni ve� pomemben smisel �esarkoli in ko se po Jeanu Francoisu Lyotardu ne spra�ujemo ve� o kon�nih ciljih. Temeljni sestavini v procesu delovanja dru�be, katerega razpoznavni znak je ra�unalni�ka tehnologija v vlogi »osnovne proizvajalne sile«, sta proizvodnja in menjava znanja, ki ga je mo�no prodajati (Haralambos 1999: 917). Dokaz uspe�nosti se ka�e v u�inkovitosti, ki jo merimo s koli�ino prodanega, pri �emer je po Jeanu Baudrillardu kupovanje in prodajo materialnih dobrin zamenjalo kupovanje in prodaja znakov in podob, ki imajo z materialno resni�nostjo malo zveze, oziroma podob ne�esa, kar ne obstaja (Haralambos 1999 : 917). Zdi se � �e zgodovina, ki prihaja, ne bo pokazala druga�e

Bojana Rogelj �kafar

� da sta ideji kon�nih ciljev v razvoju �love�ke dru�be (na organski solidarnosti temelje�a kompleksna dru�ba Emila Durkheima in komunisti�na utopija Karla Marxa) �e dlje od kakr�nekoli stvarnosti in uresni�ljivosti kot v �asu svojega nastanka.

�ivimo v �asu, ki je spri�o umanjkanja smislov in kon�nih ciljev zaznamovan z iskanjem, dolo�itvijo in izpostavljanjem novih tako osebnih kot skupinskih identitet, kar ka�e na dejstvo, da daje pripadnost realno obstoje�im skupinam oziroma skupinskim identitetam ljudem neko zagotovilo varnosti. Vpra�anje identitete oziroma istovetnosti v pomenu nedvoumne enakosti ali istosti (Ju�ni� 1993: 11) je aktualno zato, ker smo pri�a razkroju in razpadu mnogih doslej obstoje�ih etni�nih, religioznih in nacionalnih identitet. Razlogi za vznik novih skupinskih identitet (in zanimanje za njih v politiki in dru�boslovnih diskurzih v zadnjih treh desetletjih) v drugi polovici 20. stoletja naj bi bili posledica razpada tradicionalnih avtoritet in tistih afektivnih vezi, ki sta jih pred tem servisirala razred in narod ali nacija (Rizman 1999: 239).

Komunikacijskih pregrad je vse manj, sodobna tehnologija zahteva sodelovanje in povezovanje, pri �emer pa je, paradoksalno, �love�tvo vse bolj neenotno, v sporih in i��o� identiteto, svojskost ter simbole, zlasti nacionalne, ki bi dokazovali to identiteto (Ju�ni� 1993: 5). V slednjem ti�i jedro teme, ki je predmet pri�ujo�ega spisa. Izhodi��no vpra�anje je povezava med pojmi narod, nacionalna identiteta, razmerje med muzejem in nacionalno identiteto, ki se (�e se) ka�e v opredmetenih simbolih, konkretno zbirkah muzejskih predmetov, v specifi�nih kontekstih skozi �as v ustanovi uradno nacionalnega pomena, imenovani Slovenski etnografski muzej (SEM). Pri tem izhajamo iz predpostavk, da je etnolo�ki muzej interferenca med zgodovinsko stvarnostjo razvoja (v primeru SEM slovenskega) naroda in razvojem oblikovanja nacionalne identitete, med razvojem etnolo�ke znanosti, med pojmovanjem in izvajanjem le te pri kustosih oziroma nosilcih muzejske dejavnosti v muzejih in med pojmovanjem vloge muzejev v so�asni dru�beni realnosti ter da je etnolo�ki muzej tista ustanova, ki legitimizira nacionalne simbole preko zbirk muzejskih predmetov in njihovega predstavljanja javnostim v obliki zlasti razstav, publikacij in dogodkov, ki se navezujejo na vsebine etnolo�kega muzeja. Prav vidna vsebina muzeja je medij za signaliziranje identitete, izra�ene z opredmetenimi identifikacijskimi simboli. Slednje implicira dejstvo, da so �love�ke skupnosti nagnjene h kopi�enju simbolov, da bi s tem dosegle ve�jo sporo�ilnost (Ju�ni� 1993: 242).

Za razmi�ljanje o razmerju med narodom/nacijo, nacionalno identiteto in SEM je potrebno razmisliti o pomenu in definicijah posameznih pojmov. Velja pa, da kot je te�ko definirati narod/nacijo zaradi njegove/njene raznovrstnosti in zgodovinske premakljivosti, je te�ko definirati nacionalno identiteto, ki je ena izmed najbolj zapletenih in protislovnih, iz raznovrstnih drugih »sestavljena« identiteta. V dru�boslovnih znanostih, v okviru katerih so se �ele v osemdesetih letih 20. stoletja za�ele poglobljene razprave o pojmovanju naroda (ki naj bi bil po mnenju enih le nami�ljeni konstrukt, zrasel v glavah nacionalistov in elit, da bi zadovoljili politi�ne ambicije, in po drugih, »primordialistih«, nekaj naravnega in realnega)

Etnolo�ki muzeji in nacionalna identiteta

(Rizman 1991 : 20), nacije, nacionalizma (ki so ga za�eli razumevati ne le kot razdiralno obliko v najbolj znani nacionalsocialisti�ni in fa�isti�ni podobi, ampak kot ustvarjalno obliko, ki utemeljuje in vzdr�uje idejo o naciji-dr�avi), nacionalne identitete in o »gradnji narodov«, ni enotnega konsenza o definiciji naroda (in z njim povezanimi dru�benimi pojavi) (Rizman 1991: 15). Kljub temu so �e bile podane nekatere definicije, ki povezujejo skupne poteze sicer razli�nih pogledov in lahko slu�ijo kot oprijemali��a nadaljnjih razmi�ljanj.

O etniji

Predstopnja (kar ni nujno) naroda in nacije je etnija, ki jo v tem spisu omenjamo z vidika orisa pojmovanja naroda. Etni�nost (Repi� 2002: 212�213) kot skupek lastnosti etnije je z vidika »primordialistov« ena od danosti �love�ke eksistence in obstaja v naravi, drug, skrajni »situacijski« pogled pa pravi, da je pripadnost etni�ni skupini stvar odlo�itve, ob�utkov, percepcij, ki se spreminjajo glede na spremenjeni pogled posameznika. Med tema dvema pogledoma so vmesni pristopi, ki poudarjajo zgodovinske in simboli�no kulturne atribute etni�nosti. Etni�na skupina naj bi tako bila tip kulturne skupnosti, ki poudarja vlogo mitov o izvoru in zgodovinskih spominov in ki je prepoznavna po eni ali ve� kulturnih razlikah, kot so vera, �ege, jezik ali institucije. Vsaka etni�na skupina je po tem naziranju rezultat specifi�nih zgodovinskih sil, je subjekt zgodovinske spremembe in razkroja in je prepoznavna kot lo�ena kulturna in zgodovinska grupacija. Etni�no skupnost ozna�ujejo kolektivno lastno ime, mit skupnih prednikov, skupni zgodovinski spomini, ki si jih medsebojno delijo, eden ali ve� razlikovalnih elementov skupne kulture, povezava s specifi�no domovino in �ut solidarnosti (Smith 1991: 20�21). Novej�i pogledi prina�ajo ugotovitve, da je bistveni pogoj za oblikovanje etni�nosti najprej vsaj minimalni redni stik med razli�nimi skupinami in medsebojno sporo�anje kulturnih razlik in da za ve�ino etni�nih skupin sicer velja, da svojo avtonomnost argumentirajo s sklicevanjem na skupno kulturo in izvir, da pa etni�na skupina dejansko nima lastne, enkratne in izolirane kulture kot reificirane, dru�beno konstruirane abstrakcije, temve� lastno dru�beno organizacijo kulturnih razlik (Repi� 2002: 220�221). Pri ohranjanju identitete gre za subjektivno kontinuiteto istosti v smislu postavljenosti v dru�beni prostor in ne za istenje z drugimi pripadniki skupnosti, pri �emer se zavest o skupnosti ohranja z manipulacijo skupinskih simbolov. Realnost skupnosti je odvisna od njene simbolne konstrukcije, pri �emer je skupnost tisto prizori��e, kjer se ljudje u�ijo biti dru�beni, kjer pridobijo kulturo, izra�eno s simboli, s pomo�jo katerih postanejo dru�bena bitja. Dru�bena pravila niso pravila, temve� simboli, ki jim ustvarjamo pomene (Cohen 1998: 15).

Za etnije je zna�ilno ob�utenje zavesti o skupni pripadnosti in o oblikah skupne kulture, ki je v�asih �e bolj kompaktno in konkretno kot pri narodu. Slednji je �e dru�ba z izrazitimi strukturiranostmi in z lo�enimi identitetami slojne, razredne in �e kake druge narave. Narod naj bi imel bolj poudarjeno ideolo�ko in politi�no dimenzijo, medtem ko v etniji �e ni prave ideolo�ke elaboracije in ne izrazite te�nje po politi�ni nadgradnji. Narod naj bi bil v ve�ji meri nagnjen k

Bojana Rogelj �kafar

projiciranju v preteklost, k dokazovanju zgodovinske kontinuitete in k zatekanju k vsakovrstnim predelavam zgodovine, kar naj bi dokazovalo starost in korenine naroda. Veliko kohezivno mo� pri u�vr��anju ideje naroda imata mitologizacija, ki projicira obstoje�a stanja v preteklost, in glorificiranje miti�ne preteklosti, ki vzbuja pri pripadnikih naroda ob�utek vzvi�enosti in izjemnosti.

O narodu/naciji

Etnije so lahko potencialni narodi, narodi pa potencialne nacije. Ko se ideja o narodni samobitnosti prevesi v te�njo po lastni dr�avi, se proces diahroni�nega preoblikovanja od etnije prek naroda do nacije kon�a (Ju�ni� 1993: 278). Etnija je lahko prehodna oblika, ni pa nujno. Pri tem naj omenimo pogled Maxa Webra, ki etnije ni lo�il od naroda, ampak je menil, da ob�utek etni�ne solidarnosti �e ne naredi naroda in da ju je mogo�e spraviti v eno definicijo. Zanj so etni�ne skupine potencialni narodi, ki v etni�nem smislu dobro vedo, kaj niso, in �ele potem, ko se zavedo, kaj so, postanejo narod (Rizman 1991: 18).

Sicer pa je narod samozavestna etni�na skupina. Etni�na skupina je kot taka spoznana po drugih, narodi se kot taki spoznajo sami. Da pa bi narod postal dinami�na sila, potrebuje aktivno predstavo o samem sebi, ki ji �ustva in odlo�na dejanja pomagajo, da priplava na povr�je kot subjekt zgodovine. Narod (nacija) je po Rudiju Rizmanu tako politi�no ozave��ena etnija oziroma etnija, ki si na tej podlagi lasti pravico do dr�avnosti (Rizman 1991: 18), hkrati pa sta po Anthonyu Smithu znana dva modela naroda/nacije (Smith 1991: 9�14): zahodni (tudi me��anski) in vzhodni (tudi etni�ni in genealo�ki). Prvi povezuje narode Zahodne Evrope in Amerike in je vezan na prostorsko/ozemeljsko koncepcijo, katere bistveni element je ozemlje, »zgodovinska de�ela«, domovina, zibelka »na�ega ljudstva«. »Zgodovinska de�ela« je teren, kjer se ozemlje in ljudje na njem vzajemno pre�emajo skozi ve� generacij. Domovina je skladi��e zgodovinskega spomina in asociacij, prostor, kjer na�i modri, svetniki in heroji �ivijo, delajo, molijo in se bojujejo. Vse to naredi domovino edinstveno. Njene reke, obale, jezera, gore in mesta postanejo sveti � mesta �a��enja in poveli�evanja, v njene notranje pomene pa se lahko poglabljajo le posve�eni, sebe zavedajo�i se �lani naroda. Le oni lahko »koristijo« de�elo in ne tujci. Nacionalni teritorij mora biti samozadosten. Poleg s skupno domovino teritorialno povezane populacije ozna�ujejo zahodni model naroda/nacije �e slede�i elementi: skupni zgodovinski miti in spomini, skupna kultura in ideologija, legalna politi�na skupnost, v kateri imajo �lani recipro�ne pravne pravice in dol�nosti znotraj skupnega pravnega sistema, in skupen sistem produkcije, ki omogo�a mobilnost �lanom po vsem teritoriju.

Za Vzhodno Evropo in Azijo velja etni�ni koncept naroda, ki ga dolo�a od prvega modela razlikovalna poteza poudarka na rojstni skupnosti in na kulturi te skupnosti. Zahodni koncept namre� dopu��a prosto izbiro naroda, etni�ni ne. Slednje pomeni, da posameznik lahko zapusti svoj narod, a ostaja njegov organski del. Pri etni�nem modelu je torej poudarek na izvoru (ki je seveda domnevni izvor) in ne na teritoriju. Narod je tako nekak�na umi�ljena velika dru�ina. Pripadniki

Etnolo�ki muzeji in nacionalna identiteta

naroda po zahodnem modelu predstavljajo politi�no skupnost, oziroma so subjekt, ki je podvr�en skupnim zakonom in institucijam. Mesto zakona v zahodnem modelu je v etni�nem modelu prevzela tako imenovana ljudska kultura, posebej jezik, pesmi in �ege. Tu je razlog, zakaj so imeli leksikografi, filologi in raziskovalci »ljudskega« �ivljenja tako pomembno vlogo v zgodnjih nacionalizmih Vzhodne Evrope in Azije. Lingvisti�ne in etnografske raziskave preteklosti (in sedanjosti) »ljudstva« so prinesle material za na�rt oblikovanja bodo�e nacije. Ustvarjanje znanja o mitih, zgodovini in jezikovni tradiciji skupnosti je doprineslo h kristalizaciji ideje o narodu/naciji. Mnogovrstna, skorajda nepregledna, je literatura, ki govori o oblikovanju narodov/nacij1. Med tistimi, ki ponujajo prepri�ljiv pogled na vzroke za njihov nastanek, je nedvomno Benedict Anderson (1998). Zanj so narodi zami�ljene politi�ne skupnosti (Anderson 1998: 14) in ne naravna danost, so natan�no dolo�ene zgodovinske in kulturno raziskovalne, interpretativne in prisojevalne kategorije, katerih oblikovanje je utemeljeno v razli�nih zgodovinskih in politi�nih kontekstih. Utemeljeni so z jezikom in ne s krvjo. Nacije so interpretirane kot skupnosti, ki so si jih njihovi �lani lahko zamislili �ele s pomo�jo knjig in �asopisov, natisnjenih v njihovem skupnem maternem jeziku. Pri raziskovanju nacij (in nacionalizma) so osvetljena »produkcijska sredstva za produkcijo nacionalne zavesti«. Nacije so kot zgodovinski dru�beni pojavi odslej mi�ljene kot zgodovinski rezultati in dru�beni produkti komunikacijskih razmerij med ljudmi in njihove vsakdanje, samoumevne uporabe tiskanih medijev � zlasti �asnikov in romanov. V tej perspektivi je mogo�e � vsaj medijsko posredovane � komunikacijske prakse obravnavati kot proces produkcije relativno trajnih zgodovinskih skupnosti, ki »opremljajo« posameznike z njihovo dru�beno identiteto. Na neki stopnji dru�benega razvoja je tako zveza med dominantnimi komunikacijskimi formami in dominantno vrsto zami�ljene skupnosti nenaklju�na (Vogrinc 1998: 182�183). Tako lahko trdimo, da �e v zgodovini oziroma v razvoju �love�ke dru�be obstajajo nujnosti, se zaradi evropskega ali celo svetovnega procesa oblikovanja nacionalnih dr�av zdi, da le te sodijo v to kategorijo � in sicer zaradi svoje neizogibnosti. Zdi se, da so nacionalno dr�avo izna�li v Angliji. Bila je to uspe�na iznajdba � kot parni stroj. Kdor je ni uporabil, se je zna�el v nezavidljivem polo�aju. Bil je v nevarnosti, da ga bodo tisti, ki so ta izum uporabljali, pohodili. Nacija je postala politi�na nujnost, pri �emer v Srednji Evropi nacionalna identiteta ni bila posledica, ampak pogoj oblikovanja nacionalnih dr�av (Moritsch 1997: 33�34).

O nacionalni identiteti

Ni problem v tem, da so narodne (in nacionalne) identitete zgodovinski konstrukti, problem je, da delujejo kot realna dru�bena sila (Mur�i� 1997: 232). Zato ne gre toliko zato, kaj se je zgodilo, ampak kaj navadni ljudje menijo, da se je zgodilo, in kako do�ivljajo realnost, oziroma kdo je tisti, ki izbere in predstavi

1 Glej npr. John A. Armstrong: Pristop k nastanku narodov in Anthony D. Smith: Genealogija narodov. V: �tudije o etnonacionalizmu. Ur. R. Rizman. Ljubljana: Knji�nica revolucionarne teorije, 1991 (Knji�na zbirka Krt; 79).

Bojana Rogelj �kafar

simbole identitete, na osnovi �esa jih izbere in kako le ti »za�ivijo« v dru�beni realnosti.

Za vse oblike identitete velja, da niso preprosto dane, temve� so rezultat ustvarjalnega oblikovanja sveta. Ka�ejo se v obliki samopodobe in kot rezultat lastne ustvarjalnosti. Kolektivne identitete temeljijo na dru�benih komunikacijah. �im gostej�a je mre�a komunikacij, tem izrazitej�a je ustrezna kolektivna identiteta. Spolne in starostne skupine so utemeljene biolo�ko, poklicne ergolo�ko, sloji in razredi ekonomsko, kaste in verske skupnosti kulturno, krajevne skupnosti ekolo�ko in dr�ave politi�no � pri etnosih (in narodih/nacijah) pa gre nasprotno za prepletanje vseh teh vidikov (Makarovi� 1997: 167�168).

Vse skupinske identitete so relacijske identitete, katerih smisel in obstoj sta samo v nanosu na druga�ne identitete. Nih�e ni �lan samo ene zami�ljene skupnosti, pa� pa se zami�ljanja nalagajo eno na drugo, se med seboj ignorirajo ali izrivajo, zlepljajo ali razdru�ujejo. Nacionalna identiteta ni zamenjala religiozne, ampak se je artikulirala v�asih mimo nje, v�asih nasproti njej, v�asih se celo maskira vanjo. Enako velja za razmerje nacionalne zavesti do domovinske ali dr�avljanske. »Zaveden Slovenec« danes morda verjame, da je tiso� let sanjal o neodvisni Sloveniji, pred sto leti pa je bil mirne du�e poleg zavednega Slovenca obenem po�ten K. u. K. rodoljub, pred petdesetimi leti pa Jugoslovan (ali Argentinec?) (Vogrinc 1998: 189).

Tako za narod kot za nacionalno identiteto velja, da sta v osnovi ve�dimenzionalna. Nikoli ne moreta biti reducirana le na en element. Sta kompleksna konstrukta, sestavljena iz �tevilnih medsebojno povezanih komponent � etni�ne, kulturne, ozemeljske, gospodarske in pravno-politi�ne. Ozna�ujejo ju solidarnostne vezi med �lani skupnosti, te pa zdru�ujejo spomini, ki si jih delijo, miti in tradicije, ki lahko ali pa ne pridejo do izraza v lastni dr�avi, in so popolnoma druga�ni od �isto pravnih in birokratskih vezi dr�ave. Prav ve�dimenzionalnost je razlog za to, da je nacionalna identiteta tako gibljiva in vztrajna sila v modernem �ivljenju in politiki (Smith 1991: 15).

Nacionalna identiteta ima razli�ne funkcije. Njena notranje funkcija je socializacija pripadnikov naroda zlasti preko izobra�evalnega sistema. Zunanje funkcije nacionalne identitete so ozemeljska, gospodarska in politi�na. Najbolj izstopajo�a politi�na funkcija nacionalne identitete je legitimiranje skupnih pravic in dol�nosti pravnih ustanov, ki definirajo vrednote in zna�aj naroda in odra�ajo narodove »starodavne �ege«. Sklicevanje na nacionalno identiteto je v sodobnem svetu postalo glavna legitimacija za dru�beni red in solidarnost, hkrati pa je ob�utek nacionalne identitete mo�no sredstvo za definiranje in lociranje posameznika v svetu skozi prizmo skupinske osebnosti in njene posebne kulture. S pomo�jo edinstvene kulture vemo, kdo smo. S ponovnim odkrivanjem kulture odkrivamo sebe, svoj avtenti�ni jaz.

Proces samodefiniranja in samoumestitve je v mnogo�em klju� do nacionalne identitete, isto�asno pa vzbuja mnogo dvomov in pomislekov. Na eni strani ga prepoznavajo kot orodje za doseganje politi�nih ciljev vladajo�ih elit, na drugi strani pa ima mnoge pozitivne u�inke, kot so za��ita manj�inskih kultur, obujanje

Etnolo�ki muzeji in nacionalna identiteta

izgubljenih zgodovin in literatur, inspiracija kulturnih renesans, sredstvo za re�evanje krize identitete, legitimiranje skupnosti in dru�bene solidarnosti, navdih za upor proti tiraniji, ideal suverenosti in kolektivne mobilizacije ter dejavnik gospodarske rasti. Dru�bene vezi med posamezniki in dru�benimi skupinami se ustvarjajo in krepijo z uporabo skupnih vrednot, simbolov in »tradicije«. Z uporabo simbolov, kot so zastave, denar, uniforme, spomeniki in spominske slovesnosti, se pripadnike skupnosti vsaki� znova spominja na skupno dedi��ino in kulturno sorodstvo, skupno identiteto in pripadnost (Smith 1991: 16�17).

Nacionalna identiteta je po svojem bistvu konkretizacija nacionalne zavesti, za katero velja, da je rezultat dalj�e zgodovinske homogenizacije, in jo opredeljujejo trajnej�e zna�ilnosti dru�bene skupnosti � naroda, poseben �ivljenjski slog in skupnost zgodovinskega spomina. Je specifi�na oblika skupinske identitete, ki se pridobi z rojstvom v dolo�eno skupnost, z imenom in jezikom take skupnosti, je odraz posebnosti naravnega okolja, na�ina �ivljenja, posebnosti dru�inskega in sorodni�kega odnosa, vrednostnega sistema in, kar je �e posebej pomembno, ob�utenja lo�enosti in druga�nosti od drugih.

Nacionalno identiteto pa skoraj neizogibno spremlja ali celo generira nacionalisti�na ideologija. Oblike nacionalizmov pogojujejo oblike nacionalisti�nih ideologij. Nacionalizem ima lahko obliko nacionalne solidarnosti in je defenziven, lahko pa je agresiven in kot tak po eni strani povezan z imperialisti�nimi te�njami, po drugi pa deluje kot instrument mobilizacije etni�nih in nacionalnih manj�in/ skupin. Njegova glavna funkcija je funkcija integrativne sile v graditvi nacionalne enotnosti. V tem smislu je politi�na doktrina, po kateri je nacionalni interes najvi�ja vrednota in kot tak je (bil) nacionalizem graditelj nacionalnih dr�av. Prav ta doktrina mora imeti skoraj neizbe�no ideolo�ko podobo.

O oblikovanju nacionalne identitete pri Slovencih

Prvi nacionalisti�ni val je v Evropo pljusknil z romantiko, kulturnim, umetni�kim in literarnim gibanjem prve polovice 19. stoletja. To je bil �as propada monarhizma in absolutizma, v katerem je nastajala nova atmosfera s stimuliranjem suverenosti ljudstva. Liberalizem kot doktrina mlade nastopajo�e bur�oazije je zagovarjal popolno svobodo zasebne iniciative in hkrati zasebne svobo��ine. Radikalni liberalci so zagovarjali republiko, splo�no volilno pravico in �e tudi idejo o samoodlo�bi narodov. Romanticizem je poznal nacionalne razlike, je pa kar vabil k oblikovanju misti�nih koncepcij narodnosti. Nacija je postala oseba »na �ir�i zasnovi« z lastno voljo in lastnostmi posameznika. Glavni ideolog tedanjega nacionalizma je bil Johann Gottfried Herder (1744�1803), filozof, pesnik, zgodovinar in teoretik »viharni�tva« (Sturm und Drang). Romanticizem je predstavljal upor proti razsvetljenskemu poudarjanju uma nasproti �ustvom in strastem. Vsak narod naj bi imel svojo du�o (Volksgeist), iz �esar naj bi izviral poseben na�in mi�ljenja in �ustvovanja in kot tak pripomogel k oblikovanju posebnega jezika in kulture. Na tej osnovi se je za�elo zbiranje mitov, legend, narodnih pesmi in pripovedk ter poudarjanje maternega jezika. V tem primeru ni

Bojana Rogelj �kafar

�lo za neke skrajne oblike nacionalizma, ampak za kombinacijo idej me��anskega liberalizma in demokrati�nih na�el. Prehod v skrajni nacionalizem, ki zagovarja nacionalno ekskluzivnost, je bil postopen in se je razvnel v 20. stoletju.

Oblikovanje slovenske nacionalne identitete je bilo nujnost ali vsaj posledica sile razmer (Moritsch 1997: 34). Zgodovinska mitologija Slovencev se za�enja s spominom na Karantanijo kot samostojno slovensko dr�avo in na obred ustoli�evanja koro�kih vojvod na kne�jem kamnu pri Krnskem gradu (Ne�ak 1997: 20). Glavni kohezijski sili pri nastanku slovenskega naroda in pri utrjevanju slovenske nacionalne identitete sta bila nedvomno jezik in kultura in ne dr�ava, dinastija ali vera kot pri mnogih drugih narodih. V 2. polovici 18. stoletja je bilo v terezijanskih obveznih osnovnih �olah uvedeno pou�evanje (tudi) slovenskega jezika, kar je pripomoglo k zarisu meje slovenskega etni�nega ozemlja. Uvajanje sloven��ine ni bilo plod dobrohotnih prizadevanj absolutisti�nih vladarjev, temve� je bilo v funkciji �irjenja in ve�anja znanja, ki je pripomoglo k ve�ji produktivnosti prebivalstva in posledi�no k splo�nemu gospodarskemu napredku. Sredstvo za to je bil slovenski jezik, torej jezik takratnega ve�inskega prebivalstva, za �igar �irjenje je poskrbela katoli�ka duhov��ina.

To je bil tudi �as zorenja zavesti, da so Slovenci posebna etni�na skupnost med Slovani. Za�etek 19. stoletja je bil �as utrjevanja slovenske kulturne identitete, ne pa tudi politi�ne zavesti. Slovenci smo postali moderen politi�ni narod s prvim narodno politi�nim programom »Zedinjena Slovenija« leta 1848. Vsesplo�na slovenska politi�na zavest se je dokon�no utrdila po de�elnozborskih volitvah leta 1867, ko se je izkazalo, da je narodno gibanje u�ivalo mno�i�no podporo pode�elskega ve�inskega prebivalstva, v �asu taborskega gibanja med letoma 1868 in 1871 pa se je utrdila identiteta Slovencev preko zgodovinskih de�el. Za oblikovanje slovenske nacionalne identitete velja, da je nastala v �asu hudih nacionalnih bojev, ko se je slovenskemu narodnemu programu po robu postavil vsenem�ki nacionalni program. To je bil �as iskanja in oblikovanja nacionalnega kolektiva s skupno politi�no voljo in lastno identiteto znotraj habsbur�ke monarhije, pa tudi �as nacionalne diferenciacije med prebivalstvom na Slovenskem. Nastajajo�e me��anstvo in razumniki so se morali odlo�iti med udele�bo v politiki ustavne nem�ke dr�ave oziroma dolgoro�ne nadvlade nem�kega naroda in med emancipacijo samosvojega naroda v okviru habsbur�ke Avstrije. Izbrali so slednje. Za to so potrebovali revolucionarno mo�, kar je narekovalo povezovanje liberalcev s katoli�kimi konservativci.

Proces integracije naroda je predpostavljal narodno identiteto, ki jo je tudi sam ustvarjal. Dru�beni proces emancipacije Slovencev je tr�il ob nem�ko in italijansko ideologijo obrambe posestnega stanja. Nosilci teh ideologij so se imeli za prina�alce kulture. Nosilci »izgradnje« slovenskega naroda so si zadali nalogo dokazati, da ima doslej zatirani narod z zgodnej�o naselitvijo in dr�avnostjo pravico do dokon�ne osamosvojitve. V tej pozicijski vojni je uspelo slovenski katoli�ki duhov��ini in narodnja�ki inteligenci v relativno kratkem �asu oblikovati enovito narodno identiteto in jo posredovati slovensko govore�emu prebivalstvu. Naloga inteligence je bila utemeljitev narodne pripadnosti z jezikom in kulturo, kar je duhov��ina okrepila z navezovanjem na onostranstvo (Moritsch 1997: 36�37).

Etnolo�ki muzeji in nacionalna identiteta

Pred prvo svetovno vojno smo bili Slovenci povsem razvit narod z lastno kulturo, znanostjo, umetnostjo, jezikom in jasno politi�no voljo. Vendar je bil to tudi �as gospodarske krize in napredujo�e germanizacije na Koro�kem in �tajerskem. Vse tri takratne vodilne politi�ne stranke so iskale re�itev v jugoslovanstvu. Kljub komaj dose�eni stopnji modernega politi�nega naroda smo se ob koncu dvojne monarhije zna�li v krizi identitete, ki jo je spro�il neurejen politi�ni status slovenskega naroda v monarhiji. Po koncu prve svetovne vojne smo se zna�li v situaciji, ko je izkazovanje slovenstva napram vsemu nem�kemu doseglo vrh, isto�asno pa smo se zatekli pod okrilje troimenske jugoslovanske nacije v dr�avi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Slednje je povzro�ilo identifikacijski �ok, saj smo se iz srednjeevropske, katoli�ko civilizacijsko kulturne skupnosti zna�li v balkanski pravoslavno-muslimanski skupnosti (Ne�ak 1997: 22). Pri tem je pomembno, da jugoslovanska ideja kot produkt 19. stoletja ni nastala iz �elje po skupnosti sorodnih narodov, ampak zaradi obrambe ju�noslovanskih balkanskih narodov pred ogro�ujo�im germanizacijskim, romanizacijskim, mad�arizacijskim in osmanskim pritiskom. V tridesetih letih 20. stoletja je pri�lo do mo�nih te�enj po izni�enju kakr�nekoli nacionalne neodvisnosti. Morda je bilo prav slednje pobuda za trdno vztrajanje pri slovenski narodni identiteti v �asu prve jugoslovanske dr�ave in s tem izogibanju nekak�ne nove jugoslovanske nacije. Identiteta se je krepila v boju proti hegemonisti�nemu pritisku srbskega nacionalizma in proti realnosti razkosanja naroda med �tiri dr�ave. Slednje je bilo velika ovira na poti realizacije narodnega programa.

Druga svetovna vojna je prinesla razkol v narodu. Tako komunisti�na kot antikomunisti�na stran sta videli uresni�itev programa »Zedinjene Slovenije« v jugoslovanskem okviru. Povojna Jugoslavija na�eloma ni krnila pravic narodov, v resnici pa je bila centralisti�na dr�ava. Dajala je prednost razrednemu pred nacionalnim, kar je pripeljalo do njenega razpada. V letu 1991 smo Slovenci prvi� v svoji zgodovini do�iveli trenutek, ko je slovenska narodna identifikacija prerasla v dr�avno identifikacijo. V �asu osamosvajanja je bila nacionalna identiteta nujno sredstvo za dru�beno emancipacijo, danes pa je njena funkcija konsolidacija slovenske nacionalne dr�ave (Ne�ak 1997: 24). In vpra�anje je, kak�na bo njena funkcija v bli�nji prihodnosti, ko bomo postali del evropske integracije, ter spri�o dejstva, da je bila v dolo�enem �asu nujna, dru�beno histori�no potrebna, oziroma konkretneje, skonstruirana s politizacijo etnosa. To dejstvo danes vsekakor ni ve� samoumevno.

Nacionalna identiteta in muzeji

Kot je bilo �e omenjeno, so se v osemdesetih letih 20. stoletja v dru�boslovju razvile poglobljene razprave o bistvu, pomenu in vlogi nacionalizma, narodov in nacionalne identitete. Tovrstnim razpravam so se pridru�ila razmi�ljanja o vlogi muzejev v vsakokratni dru�bi z vidika njihove vloge pri oblikovanju nacionalne identitete (Kaplan 1996: 5). Osnova tovrstnih razmi�ljanj je bil razredni vidik, kar pomeni, da so razpravljali o muzejih kot »orodjih«, ki so jih histori�no gledano najprej uporabljali nosilci dru�bene mo�i (avtokracije, teokracije, kraljestva, imperiji)

Bojana Rogelj �kafar

za razkazovanje svojega dru�benega statusa s pomo�jo opredmetenih simbolov. Predmeti, ki so bili razstavljeni v tej funkciji, so bili plod intenzivnega, specializiranega dela, raritete in luksuzni predmeti, torej ve�inoma predmeti, ki so lahko nastali le pod okriljem bogatih dru�b. Pogosto so to bili predmeti, pridobljeni s trgovino na dolge razdalje in z zavojevanjem. Monopolizirali in nadzorovali so jih predstavniki vrhnjih razredov dru�be z dru�beno mo�jo ali tisti, ki so te�ili k temu, da bi bili vplivni in mo�ni. Njihovo lastni�tvo je bilo posledi�no zasebno, omejeno v smislu javnega dostopa in na ogled izbranim elitam ali celo nedostopno. Mesta hranjenja zbirk so bili pala�e, templji, cerkve in rezidence elit. Zbirke predmetov so bile podrejene elitnemu svetu, bile so simbol bogastva, znanja in mo�i v dru�bi, s katerimi je elita nagovarjala tiste dru�bene skupine, ki so bile organizirane in z zavestjo o sebi kot vrhu dru�bene hierarhije in ki so jih kot take prepoznavali drugi.

Do razcveta druga�nih muzejev je pri�lo v 19. stoletju. Po eni strani je na to vplival razvoj znanosti in kapitalizma. Muzeje so podpirali predstavniki srednjega razreda, ki so pri�li do mo�i z razvojem industrije in trgovine. Srednji razred je gradil muzeje kot simbole svoje mo�i. S pomo�jo muzejev, pa tudi drugih ustanov, je srednji razred izra�al svoj pogled na svet in svoj pomenski sistem. Na drugi strani je v 19. stoletju pri�lo do »prebujanja« narodov, ki so muzeje uporabili za izkaznice svoje ne le kulturne, ampak narodne identitete, torej identitete naj�ir�ih, kme�kih plasti prebivalstva. S tem so muzeji dobili vlogo potencialnih kovnic samozavedanja in v tem kontekstu so bil rojeni etnografski muzeji.

V 20. stoletju, �e posebej v njegovi drugi polovici, so s �irjenjem znanstvenih raziskav in gospodarskega napredka muzeji postali prostori, kjer so lahko tako elite kot tekmujo�e dru�bene skupine izrazile svoje ideje in svetovni nazor. V njih ni bilo ve� monopola nad vstopom, lastnino in razstavljanjem simbolov mo�i. Nasprotno, muzeji so postali gostitelji razli�nih idej in vsebin in tiste ustanove, ki opogumljajo �iroko in socialno zelo razli�no publiko k dostopu do v muzejih uskladi��enega znanja. V 20. stoletju smo bili tudi pri�a revolucionarnim gibanjem v svetu, ki so vodila k osnovanjem nacionalnih dr�av. Da bi ohranili kulturno dedi��ino, ki je bila pred tem v lasti elit, so jo preusmerili k ljudem kot nacionalno dedi��ino, ki je bila poslej dostopna v muzejih za obogatitev, izobra�evanje in utrjevanje nacionalne identitete. In ni malo primerov, ko so muzeji odigrali pomembno vlogo pri ustvarjanju nacionalne identitete, ko sta en predmet ali zbirka odigrala vlogo simbolov nacionalne dr�ave ali ideje dr�ave. V teh primerih so bili muzeji »orodje« za definiranje naroda.

Vzporedno z naziranji, da so muzeji le »orodja« dru�benih skupin v dolo�enem �asu in prostoru, so se pojavljale �e druge interpretacije o vlogi muzejev v dru�bi. Segale so od tez o tem, da so muzeji izobra�evalne ustanove v smislu dopolnila �oli, da je v njih mogo�e dobiti znanje o tradicionalnih tehnologijah, do tega, da muzeji oblikujejo zavest. Slednje pomeni, da naj bi muzeji �irili zavedanje o kulturi, dru�benih strukturah, �love�kem jazu, imeli vpliv na krepitev identitet, na

Etnolo�ki muzeji in nacionalna identiteta

ohranjanje tradicionalnih vrednot v razli�nih dru�bah, povezovali naj bi tradicionalno z modernim in kazali mo�ne poti v prihodnost (Proesler 1993: 8).

In ugotovljeno je bilo, da so muzeji pravzaprav relativno avtonomne ustanove. Nedvomno so vezani na dolo�eno obliko zgodovinske zavesti in kot taki medij za potrjevanje dolo�ene kulturne ali nacionalne identitete, za katero je bilo v tem kontekstu ugotovljeno, da nastane ob razli�nih izrazih kulture, ki povezujejo ljudi v prostoru skupnih izku�enj, pri�akovanj in delovanj. Dru�be vzpostavljajo svoje samopodobe in skozi vrsto generacij prena�ajo identiteto, v kateri oblikujejo kulturo spomina. Dru�bene skupine kot velike »spominske skupnosti« razvijejo posebne skupinske figure, ki omogo�ajo prena�anje zavesti skozi �as. Tako more nastati ob�utek, da naj bi bili »mi« »od nekdaj« tak�ni in tak�ni, da naj bi imeli tak�no ali druga�no zgodovinsko poslanstvo, da naj bi bili vedno ogro�eni od skupinskega sovra�nika. Kolektivni spomin deluje pri tem rekonstrukcijsko. Na eni strani zaobsega komunikativni spomin o dogodkih, ki jih sodobniki �e lahko rekonstruirajo (torej najve� tri ali �tiri generacije oziroma 75 do 100 let), in na drugi strani kulturni spomin, ki sku�a slediti zgodovini vse do pra virov, do najstarej�ih izro�il, oblik organizacije in do naselitve (Suppan 1997: 25). Nosilci kulturnega spomina so bili duhovniki, u�itelji, umetniki, pisci in u�enjaki. Kulturni spomin je tako odigral vlogo varuha skupinske identitete. Plemena, ljudstva in narodi so lahko obstali kot skupine samo v zavesti svojih �lanov. Zanje so morali postati nekaj samoumevnega, kar se je napajalo iz razli�nih virov in se oblikovalo v razli�ne izraze: ime, jezik, simboli, grbi, obla�ila, zgradbe, obredi, proslavljanja in praznovanja. A preteklost ima tu posebno vlogo, saj narodne skupine zavest o svoji edinstvenosti vedno znova opirajo na dogodke iz preteklosti. Tu nastopijo zgodovinski muzeji, �e posebej tisti s pridevnikom nacionalni, ki dobijo vlogo �uvarjev simbolov nacionalne identitete, celo ve� � sami postanejo simboli dr�ave. V Budimpe�ti so tako vse do osamosvojitve Mad�arske izpod »�elezne zavese« krono sv. �tefana hranili v Narodnem muzeju, potem pa v stavbi parlamenta (!). V nacionalnih muzejih je rekonstruirana nacionalna zgodovina in njihova dol�nost je pripovedovati o preteklosti na dolo�en na�in. Imajo narativne in sporo�ilne namene. Predmeti so uporabljeni in razporejeni tako kot ustreza naciji. In simptomati�no je, da Slovenci (�e) nimamo razstave v nacionalnem zgodovinskem muzeju, ki bi kazala nacionalne insignije in pripovedovala zgodbo o narodu/naciji oziroma njenem pla��u, ki je dr�ava.

V tej to�ki je razvidna tudi razlika med nacionalnim zgodovinskim in etnolo�kim muzejem. Prvi so z vidika odnosa do nacionalne identitete v poglavitnem »spomeniki« dr�ave, drugi pa »spomeniki« ljudi, ve�inskega prebivalstva, in njihovih kultur, na�inov �ivljenja in identitet skozi �as.

Vendar pa je bila, kot re�eno, definirana vloga muzejev, ki ni le v predstavljanju kulture, temve� so muzeji sami njen izraz. S tem, kako kulturo predstavljajo, pa prispevajo k njenemu spreminjanju. Iz tega pa izhaja trditev, da je videnje muzeja kot ustanove, ki ohranja tradicije, mit. Specifi�na dejavnost muzejev je v tem, da odstranjujejo predmete iz njihovega prvotnega konteksta in jih ume��ajo v novi

Bojana Rogelj �kafar

kontekst, ki je specifi�en za muzeje in »umeten« (Proesler 1993: 10). Kot tak je vedno interpretacija in nova ustvaritev resni�nosti. Muzeji torej ohranjajo materialne predmete in gradijo okrog njih novo resni�nost z njihovo kontekstualizacijo. To je njihova glavna funkcija pri spreminjanju kulture oziroma pri kulturnem »razvoju«. Spreminjanje kulture vklju�uje nenehno rekonstruiranje resni�nosti s pomenskim sistemom. Medij, v okviru katerega se ta rekonstrukcija dogaja, je razstava, dopolnjena s sodobnimi mediji.

Dejanske in resni�ne funkcije muzejev so tako posredovanje pomenskih okvirov, novo razumevanje preteklosti in nove interpretacije, kar je njihov glavni prispevek h kulturnemu razvoju, razumljenem v smislu spreminjanja kulture.

In kak�na je v tej lu�i dana�nja vloga muzejev, zlasti etnolo�kih (nacionalnih), pri oblikovanju in utrjevanju nacionalne identitete? Ob predpostavki, da je interpretiranje preteklosti v neposrednem odnosu s polo�ajem skupin v dru�beni sedanjosti, lahko trdimo, da je naloga tovrstnih muzejev razkrivanje dru�benozgodovinskih korenin, na osnovi katerih so bile v preteklih obdobjih zbrane zbirke dolo�enih predmetov »ljudske kulture«, takrat razumljenih kot tistih, ki pri�ajo o »narodu/ljudstvu« in njegovi ustvarjalnosti ter tradiciji2. Pri tem je bistvenega pomena razumevanje dru�bene vloge tega »naroda/ljudstva« v dolo�enem �asu in razumevanje dru�bene vloge tistega, ki je ta predmet uvidel kot nacionalno pomemben in pri�evalen (in zakaj ga je tako videl) in kot tak vreden umestitve v muzej, kjer bo na ogled vsem v funkciji simbola identitete oziroma opredmetene »zavesti o nas«. Ta histori�ni uvid pa ni samemu sebi namen, ampak vodi do samospra�evanja danes in tukaj, ko je naloga muzejev interpretacija preteklega s pozicije sedanjega in je predmetom kot opredmetenim simbolom neke skupnosti potrebno dolo�iti pomen z dana�nje perspektive. Dru�bena pravila niso pravila, temve� simboli, ki jim ustvarjamo pomene. Kultura v smislu habitusa, zaznamovanega z dinami�nostjo in spremenljivostjo trajnih sistemov in struktur (Repi� 2002: 221, cit. po Bourdieu 1977: 72�73) kot sistem simbolov ne narekuje, kako naj posamezniki dojemajo svet, temve� jim omogo�i, da pojasnijo lastno percepcijo. Razmerje med simboli in pomeni je dinami�no in odvisno od interpretacije. Prav zaradi tega lahko muzeji upravljajo s simboli in z njimi izra�ajo svoj pogled na identiteto na osnovi videnja lastne pozicije v dru�bi, ki jim je dolo�ena, in na osnovi izbora in izpostavljanja korpusa simbolov skupnosti (kajti skupnost ne pomeni uniformnosti pomenov) na osnovi znanstvene paradigme, ki jo zastopajo, iz katere izhajajo in na osnovi katere raziskujejo. Skupni korpus simbolov so skupne oblike (na�ini ravnanja), katerih vsebine (pomeni) se lahko med pripadniki precej razlikujejo (Cohen 1998: 20). Dejstvo je, da realnost razlik med posamezniki skupinska ideologija neprestano transformira v idejo podobnosti in s tem naredi skupnost za dru�beno realnost. Pripadnikov ne zdru�i v skupni kulturi (mre�ah pomenov), temve� v skupnem prepoznavanju in priznavanju dihotomije med �lani in ne�lani oziroma oblikovanju meja (konsenz simbolov). Nacionalna skupnost je

2 Ozna�evanje dru�benih skupin z izrazom tradicionalno je povezano s krepitvijo kulturne identitete srednjega razreda, katerega �lani se imajo za moderne.

Etnolo�ki muzeji in nacionalna identiteta

simbolni konstrukt, ki se oblikuje skozi medosebne odnose in se s priznavanjem pripadnikov in pomo�jo reificirane kulture manifestira kot dru�bena realnost, ki je tako kompleksno simbolizirana, da zajema celotno bitje vseh pripadnikov. Naloga etnolo�kih muzejev je prepoznati razlike, a vseeno zaradi skupnega korpusa simbolov uvideti neke medsebojne podobnosti, jih interpretirati (in s tem definirati pomen ter razlike) in jih pokazati na opredmeten na�in.

Slovenski etnografski muzej in nacionalna identiteta

SEM hrani fundus predmetov, ki je v preteklosti �ivel v dolo�enih diskurzih, danes pa nas zanima z vidika idej pre�ivetja, bivanja, potro�nje in volje do ustvarjalnega izraza, katerega nosilci so bili Slovenci, �ive�i na slovenskem etni�nem ozemlju, ki so se skozi �as oblikovali v narod in nato nacijo. Pri tem je potrebno poudariti, da nas v tem spisu zanima razmerje med muzejem in predmeti, ki so jih naredili in uporabljali na slovenskem etni�nem ozemlju, in ne tistimi, ki so jih zbirali misijonarji, pomor��aki, trgovci, diplomati in drugi zunaj Evrope, ali predmeti kot simboli identitete slovenskih izseljencev. Slednje je lahko tema drugega spisa.

�e govorimo o zbirkah predmetov, ki nas zanimajo v tem kontekstu, lahko re�emo, da so opredmetena legitimacija naroda. Ta svet predmetov je po svojem socialnem poreklu ve�inoma kme�kega izvora, kar je v povezavi z zgodovinskimi dejstvi, da je bilo, prvi�, slovensko ve�insko prebivalstvo do konca 2. svetovne vojne kme�kega porekla in, drugi�, da je bila vsebina etnografskega muzeja na osnovi izbrane znanstvene paradigme zbirati predmete kme�ke kulture vse do �estdesetih let 20. stoletja in da torej drugi sloji v tem muzeju do takrat niso bili upo�tevani. Tako kot je �e bilo ugotovljeno za slovensko etnolo�ko znanost, da je bila do konca petdesetih let 20. stoletja teoreti�no nedodelana in nerazgledana (Novak 1956: 7�16), lahko ugotavljamo tudi za SEM (in njegove predhodnike), da se raziskovanja predmetov niso lotevali z vidika njihovega ume��anja v so�asna dru�bena razmerja in posledi�no prena�anja tovrstnih pogledov v muzejsko prakso, zaradi �esar SEM kot ustanova ni bil dru�beno vpliven, kar se je kazalo zlasti v neuspe�nih prizadevanjih za pridobitev lastne stavbe in v neodzivanju ljudi na pro�nje za doniranje predmetov.

Lahko pa zapi�emo, da so bili za�etki zelo obetavni. Skupina razsvetljencev, predstavnikov takratne moderne me��anske dru�be, temelje�e na racionalisti�ni spoznavni teoriji in empirizmu, ki jo je vodil baron �iga Zois, je v zadnjem desetletju 18. stoletja razmi�ljala o pomenu muzeja kot varuha opredmetene narodove kulture in narave, ki da je kot tak najbolj�i predstavnik slovenske narodne biti in samozavesti (Rogelj �kafar 1995: 213). V Kranjskem de�elnem muzeju, ki so ga uradno ustanovili v letu 1825, so bili nosilci muzejske dejavnosti izrazito usmerjeni v naravoslovje, do petdesetih let 19. stoletja pa so v muzej prihajali tudi izdelki doma�ih obrtnikov in tovarnarjev, ki jih lahko �tejemo za zametke bodo�ih »etnografskih zbirk«, njihov pomen pa so videli v privabljanju njihovih potencialnih naro�nikov in kupcev.3 V

3 Ti predmeti so bili: vzorci idrijskih �ipk, nogavice, �epice in rokavice tr�i�kega nogavi�arskega ceha, re�eta, glinaste posode, lon�arsko vreteno in kova�ki izdelki (Rogelj �kafar 1995: 213).

Bojana Rogelj �kafar

petdesetih letih 19. stoletja je postala paradna veda Kranjskega de�elnega muzeja arheologija, kar je bilo v zvezi s �tevilnimi izkopavanji in najdbami tedanjega �asa. Karel De�man (Deschmann 1888: 124�167), kustos muzeja od leta 1852, je med etnografske predmete uvrstil predmete zunajevropskega porekla, obrtni in »ljudsko umetnostni« predmeti so dobili svoje mesto znotraj kulturnozgodovinskih zbirk4; bili pa so javnosti na ogled od leta 1888 naprej v De�elnem muzeju Rudolfinumu, prvi namensko zgrajeni muzejski stavbi na Slovenskem.

Kot �e omenjeno, je bila slovenska narodna identiteta do za�etka sedemdesetih let 19. stoletja utrjena �e preko de�elnih meja, vendar muzejska stvarnost tega ni odra�ala. V Evropi so ta �as odpirali etnografske muzeje v Stockholmu (Nordiska Museet 1873), v Parizu (»francoska dvorana« v Mus�e de l�Homme 1888) in na Dunaju (�sterreichisches Museum f�r Volkskunde 1895) (Smerdel 1996: 27), ki so bili v veliki meri posledica gibanj, ki so jih imenovali nacionalni preporodi. Ti so bili povezani z odkritjem ljudske kulture s strani intelektualcev ali bolj splo�no s strani zgornjih in srednjih razredov. Kulturo so razumeli kot skupek odnosov, vrednot in mentalitet, kot so bili izra�eni, utele�eni in simbolizirani v predmetih, uprizoritvah in praksah v vsakdanjem �ivljenju kme�kega prebivalstva. V 19. stoletju so se odkritelji od Herderja do Scotta, od Mistrala do Yeatsa, zanimali predvsem za ljudske pesmi in glasbo. Odkrivanje ljudske umetnosti in predmetov se je za�elo relativno pozno v 19. stoletju z osnovanjem velikih muzejev na prostem na �vedskem, Norve�kem in drugod po Evropi in z nara��ajo�im zanimanjem za no�o s strani turistov. Interes srednjega razreda, nostalgi�en ali pokroviteljski, je bil usmerjen k svetovnemu nazoru ali mentaliteti kmetov. Bil pa je mnogo manj diferenciran ali specifi�en kot interes za �ege ali balade. Odnose in �ege sodobnih kmetov ter poljedeljskih delavcev so, ironi�no, v �asu, ko je na pode�elje vdiral kapitalizem, intelektualci interpretirali preprosto kot pre�itke arhai�nih ali poganskih na�inov mi�ljenja ob predpostavki, da so bolj ali manj enaki po vsej Evropi ali celo Evraziji. Mnenje Jamesa Frazerja je bilo, da so vra�everje in �ege kmetstva najpopolnej�a in zaupanja vredna evidenca primitivne indoevropske religije, ki je bila na voljo.

Z dana�nje perspektive lahko evropsko odkritje ljudske kulture ozna�imo kot serijo »nativisti�nih« gibanj v smislu gibanj za o�ivitev tradicionalne kulture in to pogosto v dru�bah, ki so bile pod tujo dominacijo (Burke 1996: 295). Mednarodno gibanje nacionalnih samoodkrivanj je bilo polno paradoksov in ironije. Intelektualci vse Evrope so se nagibali k mnenju, da so kmetje narodov najbolj�i predstavnik ob predpostavki, da so bili najmanj podvr�eni tujim vplivom in najbolj v stiku z narodovo oddaljeno preteklostjo. Pri�lo je do razcveta kme�kega slikarstva, ki je bilo pogosto delo umetnikov srednjega razreda in v glavnem namenjeno publiki srednjega razreda. Na drugi strani je bilo v�denje intelektualcev o kmetih iz druge roke. V neposrednem stiku s kmeti so lahko ugotovili, da sta kmet in kmetica �e prihajala v stik z izdelki moderne mednarodne industrijske kulture (zavese, ogledala,

4 Vezenine, avbe, sklepanci, deli obla�il, lesene �lice, cokle, �vegla, izdelki iz majolike, porcelan, steklo, slike na steklu in votivi.

Etnolo�ki muzeji in nacionalna identiteta

ure �). In dogajalo se je, da je del srednjega razreda sku�al ljudi navdu�iti za modernizacijo, medtem ko je druga skupina sku�ala ljudi prepri�ati, naj ostanejo zvesti tradiciji (Burke 1996: 297). Slednji so bili nosilci »izumljene tradicije«. Dialektov, balad in no� niso zavestno uporabili v smislu objektov identitete, ki je �e obstajala, ampak so jo s pomo�jo izbranih sestavin pomagali ustvarjati. Izna�li so »ljudsko kulturo«, ki ni bila predstavnica ljudstva in njegovo orodje, ampak je pripomogla k vzniku razredne zavesti ali narodne identitete (Burke 1995: 304). Na Slovenskem je bilo za varuha in nosilca tako imenovanega narodnega izro�ila prepoznano preprosto ljudstvo, obo�evalci in zbiralci tega izro�ila ter nosilci buditeljstva pa tanka plast inteligence, ki je iz�la iz kme�kega stanu (Urban Jarnik, Stanko Vraz, Valentin Vodnik, Emil Korytko, Peter Dajnko, Jo�ef Ko�i�), ki pa v revolucijskem letu 1848 kmetov niso podprli. Njihova miselnost je bila konservativna, »ljudsko tradicijo« so pojmovali kot varuha vere in obstoje�ega dru�benega reda (Kremen�ek 1978: 22�23). Po mar�ni revoluciji je postalo slovensko narodno gibanje po svoji vsebini vse mo�nej�e politi�no in kulturno delovanje. Zbiralce »narodnega blaga« je do tedaj pri preu�evanju zanimal estetski vidik, sedaj pa so postale pomembne narodnopoliti�ne sestavine, ki jih je upo�tevala mitolo�ka smer (Davorin Trstenjak, Gregor Krek, Ivan Navratil, Matija Majar Ziljski), v okviru katere je zbiranje pradavnih ostalin postalo nacionalna naloga, zbrano »narodno blago« pa v funkciji spomina na miti�no obdobje naroda. Cilj mitolo�ke smeri je bilo znanstveno ustrezno ovrednotenje zbranega gradiva in vtis ugotovljenega v spomin naroda, kar naj bi slu�ilo kot ka�ipot v narodovo prihodnost (Kremen�ek 1978: 24�28). Konec 19. stoletja sta s svojim znanstvenim delom zaznamovala Karel �trekelj in Matija Murko. V duhu realizma sta zaznala izena�evanje kulturnega razvoja in konec je bilo vere v popolno samobitnost posameznih narodnih kultur. Preteklost je postala zanimiva z vidika evolucije posameznih kulturnih sestavin in njihove migracije. Zlasti Matija Murka sta zanimali narodova sedanjost in prihodnost in verjel je v razvoj malih avstrijskih slovanskih narodov. Z vidika tega spisa je pomembno njegovo zavzemanje za ustanovitev slovenskega narodopisnega muzeja, ki naj bi hranil gmotne preostanke tradicionalne ljudske kulture in tudi predmete sodobnega �ivljenja (Kremen�ek 1978: 32�35). V poro�ilu o �e�koslovanski narodopisni razstavi v Pragi (1895) je ugotavljal, da v De�elnem muzeju ni bil ustrezno predstavljen niti slovenski narod na Kranjskem (Murko 1896: 135).

V De�elnem muzeju so bili dale� tudi od kakr�negakoli razumevanja pomena »narodopisnih« zbirk z vidika utrjevanja narodne identitete. Kustos Walter Schmidt, arheolog, je sicer pridno nabiral »narodno blago«, a tako zbrane predmete je v letu 1906 ovrednotil kot pri�evalne v smislu »podajanja slike lokalne kulture kranjske de�ele« (Rogelj �kafar 1995: 214).

V dvajsetih letih 20. stoletja je pri�lo do pomembnih premikov, saj je bil ustanovljen sprva avtonomni Etnografski in�titut v okviru Narodnega muzeja (1. 7. 1921), ki ga je nato Vlada preimenovala v Kraljevi etnografski muzej (24. 1. 1923). Ustanovitev muzeja ni bila plod prizadevanj kake skupine intelektualcev ali »naroda« ali dr�ave, pa� pa je bila povezana s politi�no usmeritvijo in vlogo Nika

Bojana Rogelj �kafar

�upani�a, njegovega prvega ravnatelja (Promitzer 2001: 20)5. V �asu njegovega intenzivnega politi�nega udejstvovanja je glavno strokovno in znanstveno delo prepu��al umetnostnemu zgodovinarju in prvemu kustosu v samostojnem etnografskem muzeju Stanku Vurniku, ki se je v muzeju zaposlil v letu 1924. Ob reviziji stanja je ugotavljal, da so se predmeti za narodopisno zbirko v Kranjskem de�elnem muzeju zbirali glede na polo�aj Slovencev v Avstriji na omejenem ozemlju Kranjske in ne na geografsko zaokro�enem teritoriju znotraj slovenske jezikovne meje (Rogelj �kafar 1995: 215). Sicer pa se je usmeril v na�rten in podroben �tudij posameznih kulturnih sestavin in ostajal z vidika svetovnega nazora znotraj me��anskih pogledov na nacionalno zavest, temelje�o na pogledih, ki so poveli�evali kulturo tla�anov, v romanti�nem duhu slavili narodno du�o, nepokvarjeni narod, pradavnino, starodavno in miti�no. V tem duhu so se zbirali podatki o ljudski kulturi in iskali izviri posameznih sestavin. Iz takih izhodi�� je raslo zanimanje za posamezne »ljudsko kulturne« prvine in se manifestiralo v iskanju enotnega, iz me��anskih pogledov izhajajo�ega, narodnega sloga, vizualiziranega v gradnji hi� z njihovo notranjo opremo, v ornamentiki in narodni no�i. Tem �eljam in potrebam je stregel del narodopisnih objav, na svoj pou�ni pomen v tej smeri se je v svojih poro�ilih in pozivih slovenski javnosti skliceval tudi Etnografski muzej. Arhitekti in obrtniki naj bi bili v tem obdobju »iskanja nacionalnega elementa v kme�ki kulturi in umetnosti« med dokaj stalnimi obiskovalci muzeja (Kremen�ek 1978: 31�42). In o�itno s svojimi naziranji v muzeju niso prepoznali realnih, za polo�aj naroda dru�beno pomembnih silnic, saj so tako pro�nje za donacije predmetov kot odzivi dr�ave ostajali skromni. V tem pogledu ilustrativna so poro�ila o delu muzeja v muzejski periodi�ni reviji Etnolog, ki je izhajala od leta 1926/7: »Slovenci naj ne zanemarjajo svojih narodnih dol�nosti napram svojemu narodopisnemu muzeju. Ta muzej hrani ali bi moral hraniti v svoji razstavni zbirki vse tisto, kar je najpristnej�e slovenskega*. �e pred letom smo zaman naslovili v �asopisih podoben apel na rojake, �e� da muzej z odmerjenimi mu dr�avnimi sredstvi pri najbolj�i volji ne more biti kos svoji veliki nalogi, ker so preskromna. Z njimi samo nikakor ni mogo�e dostojno izpopolniti muzejske zbirke, da bi iz�rpno prikazovala na� narodni �ivelj. Zato posnemajmo druge narode in druge dr�ave, kjer muzeji ve�inoma niso nastali iz dr�avnih sredstev, ampak po prostovoljnih darilih prijateljev folklora. Nedavno smo dobili poro�ilo iz mladih baltijskih dr�av, da so osnovale v

5 Dr. Niko �upani�, etnolog in antropolog, �lovek izrazito projugoslovanske usmeritve, je v letu 1917, ko so jugoslovanski poslanci v dunajskem dr�avnem zboru v Majni�ki deklaraciji zahtevali zdru�itev Slovencev, Hrvatov in Srbov pod habsbur�kim �ezlom, ostro nasprotoval opciji zvestobe habsbur�ki dinastiji, se zavzemal za srbsko vlado in bil proti federalisti�ni ureditvi bodo�e dr�ave. Do leta 1920 je sodeloval pri dolo�evanju meja v povojni Kraljevini SHS, v letu 1920 se je v beograjskem Etnografskem muzeju zaposlil kot kustos in nato posku�al postati profesor etnologije na ljubljanski Univerzi, kar pa mu ni uspelo. S pomo�jo zvez v Beogradu je bil nato zanj ustanovljen Etnografski in�titut v Ljubljani. 16. 12. 1922 je postal minister brez listnice v vladi Nikole Pa�i�a. �upani� se v politiki ni izkazal in leta 1927 je bila njegova politi�na kariera kon�ana. Pa�i�eva Narodna radikalna stranka, ki jo je zastopal, v Sloveniji ni imela odmeva, dr�avni centralizem pa je bil ena od programskih to�k slovenskih liberalcev, ki so imeli na Slovenskem precej dalj�o tradicijo. Temu je sledil ponoven poskus za pridobitev profesure na ljubljanski Univerzi (Promitzer 2001: 17�21).

*V poudarjenem tisku so besede po izboru avtorice besedila.

Etnolo�ki muzeji in nacionalna identiteta

Dorpatu muzej z 12.000 objekti, katere vse je daroval narod. �as bi bil, da bi nehali imeti narod samo v ustih, nego da bi Slovenci tudi kaj �rtvovali za svojo skupno stvar. Posnemajmo v tem oziru na�e brate Bolgare, Srbe in Hrvate, ki so si postavili po�rtvovalno lepe zbirke, ki napram tujcem reprezentirajo njih narodni �ivelj! Nikomur v korist ni predmet, ki trohni kje v podstre�ni shrambi, namesto da bi bil vsemu svetu v korist razstavljen v muzeju! Ne zahtevajte od muzeja za narodopisne malenkosti horendnih cen, ne pojmujte muzeja kot trgovsko podjetje, nego kot narodno stvar, ki mora biti na srcu vsakemu zavednemu narodnjaku.«6 In nadalje: »�e par let imamo v Ljubljani samostojen narodopisni muzej, ki ima nalogo, da pospe�uje narodopisje, antropologijo in zgodovino ljudske umetnosti, da zbira tozadevni material, ga prou�uje in hrani v svojih razstavnih zbirkah. V prvi vrsti ima muzej nalogo, da obdela slovensko narodopisje, najprej doma�i, nam najbli�ji material, ki se hrani po de�eli, ali je v lasti zasebnih zbirateljev. Narodopisno blago, ki je najbolj�i izraz narodnega bistva, treba zbrati, da bomo poznali sebe in da nas bo svet poznal in bolj vpo�teval, kakor nas je doslej. Veliko imamo pokazati na tem polju: imamo kme�ko arhitekturo, originalne narodne no�e, vezenine, plastiko, ljudsko slikarstvo, doma�o umetno obrt, narodno pesem in njene melodije in pripovedno blago � Treba je, da na�i inteligenti na de�eli po�rtvovalno prevzamejo na�o narodno dol�nost, da pomagajo vodstvu muzeja in mu nabavljajo ali naznanjajo razmetani in vedno redkej�i narodopis, material, ki pod pritiskom civilizacije in moderne industrije od dne do dne gineva � Naj bi prevzeli po�rtvovalno delo te naloge duhovniki, u�iteljstvo in dija�tvo, ki imajo najve� stika z ljudstvom, in naj bi pridobivali za muzej narodopisno blago, �e mogo�e kot dar ali pa ga vsaj naznanili. Korist od razstavljenega narodopisnega blaga ima ves narod, dobra etnografska zbirka je narodu zrcalo in ponos, stara umetnost narodova je pobuda novej�im umetnikom in obrtnikom.«7 Ter: »Treba bo vsekakor, da se na�i poslanci vse bolj zavzamejo za slovenski narodopisni muzej, kakor os se doslej, in obenem, da se Slovenci za�no za to svojo, najbolj svojo institucijo vse druga�e zanimati in da tudi kaj �rtvujejo zanjo! �al, vsi apeli muzeja na javnost, naj mu darujejo vsaj najpotrebnej�e no�e iz Slovenije, ki jih �e rabi, so ostali brezuspe�ni. Vsak le pri�akuje od muzeja ogromnega prepla�ila za svoje ponudbe in na tem se zlomi vsak napor kompletirati muzejsko zbirko.«8

Trideseta leta 20. stoletja so bila zaznamovana z globoko krizo me��anske dru�be, ki je na dru�beno stvarnost zrla iz romanti�ne perspektive, v rousseaujevskem smislu vrednotila preostanke kulture predindustrijske fevdalne dobe in se ni spopadala z izzivi sodobnosti. V poudarjanju samobitnosti in domovinske ljubezni z ljudsko kulturnimi sredstvi so videli oro�je za narodovo samoobrambo proti imperialisti�nim prizadevanjem nacizma in fa�izma, ki sta v

6 (n.n.) (Stanko Vurnik): Kr. etnografski muzej v Ljubljani, njega zgodovina, delo, na�rti in potrebe. V: Etnolog 1, 1926/27, s. 144.

7 (n.n.) (Stanko Vurnik). V: Etnolog 1, 1926/27 (notranja stran zadnje platnice).

8 (n.n.) (Stanko Vurnik): O novih pridobitvah, delu in potrebah kr. etnografskega muzeja v Ljubljani. V: Etnolog 2, 1928, s. 82.

47

Bojana Rogelj �kafar

obilni meri vklju�evala v svojo ideologijo etnolo�ke sestavine (Kremen�ek 1978 :

42). Uveljavljanje narodnega sloga v stavbarstvu, notranji opremi, uporabni umetnosti

in v no�i ter folklorni festivali so bili v polnem razcvetu. V Etnografskem muzeju

so se prito�evali nad neposluhom dr�ave za potrebe muzeja in svoje bistvo

utemeljevali na neoromanti�nih predpostavkah: »Zrcalo vsakega naroda so

njegovi etnografski muzeji. Sedaj ko odmira vsled velikih napredkov civilizacije

samostojna ljudska delavnost, izginevajo stari obi�aji, doma�a obrt propada in se

umika industrializaciji, sedaj ko se ljudstvo niti umetnostno ne udejstvuje ve�,

marve� prepu��a to poklicnim obrtnikom, sedaj je �e �as, je dvanajsta ura, da se

vse to �e zbere in ohrani zanamcem v pouk in spomin. Zato je poklican etnografski

muzej, da zbere vse te dokaze in pri�e ljudske aktivnosti in samostojnosti. Muzej 48

samo na ta na�in potem postane kraj, kjer se more mladina u�iti o delih na�ih o�etov. To so uvideli narodi drugod po svetu in polagajo ravno radi tega veliko va�nost na etnografske muzeje. Ne samo posamezni predmeti, cele sobe in celo kompletne hi�e so prenesene v muzej, kjer so zbrana sistemati�no vsa dela ljudstva od najstarej�ih dob do danes.

Slovenci imamo en sam in edini slovenski etnografski muzej na svetu. Toda ta nas ne more dostojno reprezentirati, ne more prav pokazati sliko �ivljenja in delovanja na�ega naroda. Mnogo imamo svojega in ni res, da bi vse to sprejeli samo od drugod, toda vsega tega prav pokazati tujcem ne moremo. Etnografski muzej v Ljubljani ima na razpolago eno samo razstavno dvorano in del hodnika za razstavo svojih predmetov � Uprava Etnografskega muzeja v Ljubljani ni nikoli nehala opozarjati na to porazno dejstvo, toda odziva sploh ni bilo, kakor da to ni va�no, kakor da je etnografija za dokazovanje narodne samobitnosti nepotreben faktor � Ve�krat je (uprava, op. p.) predlagala banovini in dr�avi v posebnih pro�njah zgradnjo novega etnografskega muzeja, ki bi res mogel dostojno predstaviti na� narod svetu. Toda naletela je povsod na gluha u�esa. Mnoge druge, ne trdimo da nepotrebne, akcije so na�le odmeva pri na�ih oblasteh. Zidala se bo Moderna galerija, ustanovila Umetnostna akademija in drugi sli�ni potrebni zavodi, samo na�a etnografija ne more najti svoje strehe. Vse navedene ustanove so gotovo potrebne, da celo prepotrebne za vzgojo mladega nara��aja doma, toda �e bolj potreben je urejen in dostojen Etnografski muzej. Kako naj spozna mladi umetni�ki nara��aj na�o doma�o umetnost, kako naj se navede in vzgoji k temu, da bo postal glasnik na�e du�e in da bo znal delati na�emu ob�utju in srcu odgovarjajo�e, �e tega nima kje spoznati, �e nima etnografskega muzeja, kjer bo mogel vse to brez te�ko� prou�iti in kjer mu bo to jasno na dlani prikazano? Tako pa ostanejo �e zmerom zmote o tem, da je slovensko le kar je alpsko, vse ostale pokrajine pa ostanejo nepoznane, �eprav hranijo mnogo ve� narodnega bogastva. In tudi mnoga va�na vpra�anja in problemi na�ega naroda so neobdelani in se nahajamo v nejasnosti samo radi tega, ker nimamo instituta, kjer bi se dalo vse to jasno in sistemati�no zbirati in prikazati. Neutemeljeni so v tem pogledu vsi napadi na upravo muzeja, ker niso naslovljeni na pravi naslov. Zlo se naj le�i pri korenini! Tja naj se obrnejo vse prito�be in negodovanja� Ljudstvo samo pa je tudi nezavedno, da bi dalo pri prodaji prednost Etnografskemu muzeju iz zavesti, da s tem bolj

Etnolo�ki muzeji in nacionalna identiteta

koristi narodu, kakor pa �e dobi muzej nekaj soldov ve�. Darovi muzeju so postali sploh redkost in gre zato tem ve�ja �ast izjemam«.9 In: »Kdor misli, da je namen muzejev samo hraniti in zbirati staro�itnosti, pa� ne more presoditi, kako velikega pomena so etnografski muzeji za vsak narod in �e posebej za male narode, ki morajo posve�ati toliko naporov, �e za samo dokazovanje, da imajo pravico do obstoja. Etnografski muzej je ena najpotrebnej�ih kulturnih ustanov na�ega naroda � Etnografski muzej z vsemi svojimi pridobitvami je temelj za razvoj narodne kulture, zakoreninjene v doma�ih tleh. Toda etnografski muzej ima svoj poseben pomen �e zaradi tega, ker zbira dokaze, ki jih, kakor pravi pesem, hrani narod, ker zbira legitimacije naroda ter njegovega �ivljenja; lahko bi rekli, da ima etnografski muzej propagandni pomen, a besedo propaganda je treba v tem primeru razumeti v njenem plemenitem pomenu. Kdo potrebuje ve� propagande in uveljavljanja v svetu kakor na� mali narod? Svet mora vsaj zvedeti, da �ivimo, �e ho�emo, da se bo zanimal za na�o usodo in da nam bo priznal tudi pravico do

�ivljenja«.10

Dober vpogled v tedanja me��anska naziranja in poglede na problematiko naroda, narodne kulture in na vlogo muzeja pri tem nam daje poro�ilo Franca Kosa, kustosa Etnografskega muzeja, ki je nadomestil v letu 1932 umrlega Stanka Vurnika: »Usoda etnografskega muzeja v Ljubljani je kaj �alostna in �iva pri�a malomarnosti na�ega naroda in na�e oblasti za ostanke narodne kulture, za dokaze narodne samobitnosti in za ogledalo narodove du�e, kajti vsem tem trem smotrom v glavnem slu�i vsak etnografski muzej. Tako pa je muzej obsojen na �ivotarjenje, na neugled in ve�inoma tudi na nepoznavanje na�e javnosti. Ena sama dvorana ne more nuditi niti be�nega pogleda v na�e ljudsko �ivljenje, v na�o ljudsko umetnost in v na�e zna�ilnosti, posebno ko se v zadnjem �asu radi nagromadenja in kopi�enja predmetov spreminja v slabo urejen magacin etnografskih predmetov, ne pa v reprezentan�no sveti��e na�e nepokvarjene ljudske du�e. Vsi na�i klici po re�itvi iz tega neznosnega stanja so glas vpijo�ega v pu��ini in naletijo povsod na gluha u�esa in zaprta vrata, kakor da Slovenci no�ejo imeti lepih prostorov posve�enih ljudstvu in zdravemu nepokvarjenemu narodu, ki je znal prinesti iz pradavnine s seboj posebnosti in zna�ilnosti, katere nam dajo posebno narodno obele�je, ki nam dajo pravico, da se imenujemo narod. Vse na�e postavljanje z visoko kulturno stopnjo Slovencev je puhlo in zgrajeno na domi�ljavosti, ko pa vendar na drugi strani nismo v stanju pokazati niti toliko sr�ne kulture, da bi mogli javno dokazati, da so nam na�e narodne dragocenosti in tudi na�a navadna svojina svete in da jih spo�tujemo, da so nedotakljive od vseh grabe�ljivih tujcev. Resni �asi bi �e prav gotovo morali to od nas zahtevati in etnografski muzej bi moral biti hram, na katerega bi mogli pokazati omahljivcem, ki dvomijo v na�o samobitnost in pravico do lastnega svobodnega kulturnega obstoja. Zavednost bi mogli ravno na ta na�in najla�je vzgojiti in vcepiti mladim in odraslim

9 (n.n.): Etnografski muzej v Ljubljani v letih 1936�1938. V: Etnolog 12, 1939, s. 152�156.

10 (n.n.): Te�ave na�ega etnografskega muzeja, ene najva�nej�ih kulturnih ustanov na�ega malega naroda (»Slovenski Narod« od 23.II.1939., Let. LXXII., �t. 44). V: Etnolog 12, 1939, s. 171�173.

49

Bojana Rogelj �kafar

� Posebno moremo opaziti, da ravno mali narodi posve�ajo izredno pozornost svojemu etnografskemu muzeju. Saj majhen narod ne more pokazati takih primerov visoke umetnosti, kot je to slu�aj pri velikih, ki so bili vedno vodilni v umetnosti in spravljali v senco manj�e, temve� more svojo samobitnost in svoje zna�ilnosti pokazati le v izdelkih duha in roke, ki so nastali v narodu samem brez velikega ozira na tuje vplive in je torej edini resni�ni izraz ljudstva, njegovega mi�ljenja in �ustvovanja. Malemu narodu je etnografski muzej potreben in prikaz ljudskega �ivljenja nujen, da more v narodu ohranjevati tradicijo in ga navajati k razlikovanju doma�ega in tujega. S pove�ano industrializacijo je postalo mnogo predmetov nerabnih, ali ni ravno etnografski muzej poklican k temu, da jih ohrani potomcem in da jih otme pozabe, da bodo vedeli tudi oni, kak�no je bilo �ivljenje v prej�njih �asih? Spo�tovanje teh narodnih starin ka�e na stopnjo narodne zavednosti, na narodni ponos in na kulturo naroda � Zanimivo je opazovati, da imajo ravno visoko kulturni veliki zapadni narodi, �eprav siroma�ni na narodopisnih posebnostih, tako urejene narodopisne muzeje in da ka�ejo ravno s tem na pomen, katerega ti muzeji za narod imajo in ho�ejo poudariti vzgojno stran teh. Ljudsko �ivljenje polagoma zamira in prehaja v neko skupno �ivljenje vseh ljudi, v katerih ne bo ve� razen jezika in miselnosti velikih �ivljenjskih razlik. Zato je treba pozabi oteti �ivljenje prednikov, ki so na tej zemlji �iveli in ji dali svoj znoj in �ulje svojih rok ter ustvarili skupnost, katera daje pravico narodnega obstoja in �ivljenja tudi poleg narodov � velikanov. Vseh teh dejstev bi se moral zavedati tudi eden najmanj�ih evropskih narodov � Slovenci, na kri�i��u vzhoda in zapada na prehodu iz juga na sever, ki more ravno v vsem pokazati to kri�anje, svoj va�en geografski polo�aj v nevarnosti velikih sosedov in �igar poslanstvo le�i ravno v prehodu. Zavedati bi se moral polo�aja in skrbeti s pravo narodnostno vzgojo, s kazanjem na narodne svetinje in ostanke velike narodove kulture, da mora vztrajati na svojem mestu s svojim poslanstvom � Skrajni �as je �e, da za�ne dr�ava oz. �e bolj banovina misliti na postavitev lastnega poslopja Etnografskega muzeja, kjer bo mogo�e uresni�iti vse zahteve znanosti in �elje ljudstva z ozirom na tak muzej. Davno �e bi se morala oblast odlo�iti za novo gradnjo. V Beogradu zidajo nov Etnografski muzej, v Zagrebu so tudi pripravljeni milijoni za novo zgradbo muzeja, v Ljubljani pa postavljajo drugo galerijo, tako da bomo imeli dve galeriji, pa nobenega Etnografskega muzeja, kar daje posebno sliko razmeram pri nas. Mogo�e je Moderna galerija potrebna, �eprav je glasnik predvsem tujih, v svetu modernih, govoric umetnosti in klasi�na zbirka tujih vplivov, dostopna samo nekaterim, ki se razumejo na sodobna gibanja, do�im bo ostala pri najve�ji ve�ini slovenskega naroda nerazumljena in bo razliko med mestom in de�elo samo �e ve�ala. Etnografski muzej pa je sredi��e vsega narodovega udejstvovanja, enako razumljiv me��anu, prav posebno pa kmetu, ki bo s tem vedel, da imajo ljudski produkti tudi velik pomen in so cenjeni. Poslanstvo muzeja bo v tem v celoti izpolnjeno in se nam ne bo treba bati, da bi hodil na� �lovek v tujino po vzglede in jih prena�al k nam, saj bo znal s pravim v�ivetjem v narodno svojino razumeti nje stremljenja in samo tako smo lahko gotovi, da se bo razvoj vr�il nadalje v pravi smeri.«11

F.(ranc) K.(os): Etnografski muzej v Ljubljani v letu 1939. V: Etnolog 13, 1940, s. 171�173.

Etnolo�ki muzeji in nacionalna identiteta

Po kon�ani drugi svetovni vojni je imel Etnografski muzej vlogo osrednje slovenske etnolo�ke ustanove. Kakr�nokoli razumevanje naroda in njegove identitete nista bila ve� posebej izpostavljena. Nagla�en je bil pomen znanosti za novo oblikovanje povojne dru�be, ki bi morala zapustiti zapra�ene kabinete in postati pomo�nik v izgradnji domovine ter sodelovati pri socialni, ekonomski in politi�ni vzgoji ljudstva. Vzor so bile stalinske petletke v Sovjetski zvezi, kjer je menda znanost prispevala k njihovi uspe�ni izvedbi, slu�ila ljudstvu in mu prostovoljno predajala vse svoje izsledke. V tem kontekstu je bil prepoznan pomen etnografije in folkloristike, ki ju je prvi povojni ravnatelj Etnografskega muzeja Boris Orel ozna�il za znanosti o slovenskem ljudskem �ivljenju, o kulturnih tvorbah na�ega ljudstva in o njih zakonih razvoja. Tak�na znanost naj bi koristila socialisti�ni izgradnji domovine. Za cilje in naloge strokovnega dela v muzeju so bili dolo�eni sistemati�no in metodi�no zbiranje predmetov in zbiranje gradiva v vseh slovenskih pokrajinah na�e dr�ave. Pri�akovani rezultat je bila »verna slika ljudskega �ivljenja na na�em pode�elju v letih po narodnoosvobodilni vojni in pred preobrazbo vasi, ki je bila napovedana s strani politike« (Orel 1948: 5�8). Soo�eni s tak�nimi pogledi so se v muzeju odlo�ili prese�i ugotovljeno povojno stanje v muzeju, ki je bilo pravzaprav dedi��ina etnografskega oddelka biv�ega Kranjskega de�elnega muzeja in odraz razmer, ki so vladale v obdobju od ustanovitve samostojnega muzeja: pomanjkanje strokovnjakov, nedostopnost Koro�ke in Primorske za terenske raziskave po prvi svetovni vojni, pomanjkanje pregleda nad zbirkami, nena�rtnost pri zbiranju, odvisnost od daril in slu�ajnih nakupov, izstopajo�e kranjsko, �e posebej gorenjsko in belokranjsko poreklo predmetov, v vsebinskem pogledu pa �tevil�na dominacija tekstilnih in ljudsko umetnostnih predmetov (Orel 1948a: 111�112). Na osnovi ugotovljenega stanja in za njegovo preseganje so oblikovali terenske ekipe, ki so do leta 1962 osemnajstkrat raziskovale, zbirale predmete in jih dokumentirale na Dolenjskem, Primorskem, Notranjskem, �tajerskem, Koro�kem, Gorenjskem in v Beli krajini. Vse do sedemdesetih let je bilo ob strokovnem delu vlo�enega veliko napora v popularizacijo muzeja in v »ljudskoprosvetno delo«. V tem smislu pri�evalno je poro�ilo Nika Kureta o ob�asni razstavi Etnografskega muzeja v Moderni galeriji, na kateri so predstavili dotedanje rezultate raziskovalnega in zbiralnega dela terenskih ekip in ki je do�ivela izjemen odziv pri publiki: »Kdor bi si mislil, da je tempo sedanjega �asa spri�o velikih problemov in nalog v �ir�ih krogih potla�il ali celo zadu�il zanimanje za na�o ljudsko kulturo, ki jo odkriva in raziskuje etnografija, se moti. Ob prebiranju te knjige (knjige vtisov, op. p.) vedno znova spoznava�, kako je ljudem vseh poklicev in vsake starosti na�a ljudska kultura njihova sr�na zadeva, kako se v vsakem ob sre�anju z njo vzbudi nekaj toplega, nekaj prisr�nega, prav v zadnji kamrici skritega. Ljudje pi�ejo, da so tak�no razstavo �e dolgo pogre�ali in kar po vrsti prosijo, naj pride skupina tudi v njihov kraj, ali se prito�ujejo, zakaj je ni k njim, da bi re�ila, kar zapada pozabljenju. Preprost �lovek in izobra�enec nagonsko �utita, da bi bila nepopravljiva �koda, ako bi kaj takega blaga brez sledu izginilo. Malokateri bi to znal razlo�iti, je pa vsak o tem prepri�an. Posamezniki, ki imajo smisel za celoto, stalno poudarjajo, da bi na ta na�in morali �imprej obdelati vso Slovenijo. Drugi spet �utijo potrebo, da bi bilo tak�no gradivo vedno

Bojana Rogelj �kafar

nekje razstavljeno ali da bi bila vsako leto vsaj razstava nabranega gradiva po vrnitvi skupin s terena. Razstava je torej zbudila neko latentno zanimanje, �e ve�: pritajeno globoko ljubezen slovenskega �loveka do vsega, s �imer se ukvarja etnografija. Etnografi ob�utijo ob tem veliko zado��enje. Potrjena je njihova vera, da ne delajo le za zbirke in arhive, za revije po knji�nicah in strokovnjakom namenjene publikacije; za njimi stoji ljudstvo in hvale�no sledi njihovim naporom. To je pokazala ta skromna razstava v sredi��u Slovenije. Bila je vse nekaj drugega kakor redko posejani �lanki o delu etnografskih skupin.«12 O izjemnem odzivu in obisku stalne in ob�asnih muzejskih razstav pri�ajo podatki o �tevilu obiskovalcev.13 Ves povojni �as je strokovno delo v muzeju potekalo v dialogu s so�asnim razvojem etnolo�ke znanosti. Od �estdesetih let naprej sta postala predmet raziskovanja �lovek in njegov odnos do kulturnih sestavin oziroma �lovek kot nosilec kulture (Rogelj �kafar 1995: 218�219). V muzeju so razmi�ljali o spremembah v stroki, ki so obsegale predmetno raz�iritev od »ljudske kulture kmeta« k raziskovanju tudi drugih socialnih slojev, in o �iritvi �asovne dimenzije tudi na sodobno �ivljenje. Razlog za to so bile spremembe v strukturi prebivalstva in njegova vse ve�ja mobilnost. Zavzemali so se za znanost, ki ne bi bila le »mrtva inventarna veda, temve� znanost, ki nam bo lahko podala celovito, tudi dana�njemu �asu ustrezno podobo na�ega ljudskega �ivljenja«. Prou�evali naj bi ne le kmeta, ampak tudi delavca, obrtnika iz industrijskih naselij ter dana�njega »me��ana«, kjer bi se lahko uveljavila tako veda kot muzej (Kuhar 1967: 3). V praksi tak�no pojmovanje ni povsem za�ivelo, saj so bile razstave ubrane tematsko na posamezne panoge ali sestavine (slikarstvo na panjskih kon�nicah � 1967, lon�arstvo na Slovenskem � 1968, ralo in plug � 1968, slovensko ljudsko kiparstvo � 1969, klekljane �ipke � 1970, kme�ka hi�a na slovenskem alpskem ozemlju 1970/71 �).

Sklep

Pri povzemanju lahko ugotovimo, da je bilo delovanje Etnografskega muzeja od ustanovitve do konca druge svetovne vojne pogojeno z me��anskim pojmovanjem nacionalne ideologije, ki si je za medij izra�anja duha slovenstva izbrala zlasti no�e in »ljudsko umetnostne« predmete. Morda lahko na tem mestu podvomimo o ve�krat izra�eni oceni, da nosilci me��ansko pojmovane nacionalne ideologije niso bili sposobni dojemanja in razumevanja so�asne umetnosti in ustvarjalnosti. Morda je niso niti �eleli, ker so v dru�benem kontekstu potrebovali svojo, od drugih narodov razli�no umetnost, ki pa ni bila plod njihove lastne, izvirne ustvarjalnosti, ampak je bila

12 Niko Kuret: Etnografska razstava v Ljubljani (od 22. junija do 12. julija 1953). V: Slovenski etnograf 6�7, 1953�1954, s. 302.

13 V letih od 1957 do 1959 je muzej obiskalo 100.000 ljudi (Marija Makarovi�: Delo Etnografskega muzeja v Ljubljani v letih 1957�1959. V: Slovenski etnograf 13, 1960, s. 206.), v letih 1960 in 1961 90.000 ljudi (Pavla �trukelj: Delo Etnografskega muzeja v Ljubljani v letih 1960�1961. V: Slovenski etnograf 15, 1962, s. 257), v letih 1965 in 1966, torej v obdobju, ko so stalno razstavo umaknili na ra�un ve�jega �tevila ob�asnih razstav, je bilo 72.000 obiskovalcev ((n.n.): Razstave Slovenskega etnografskega muzeja 1965�1966. V: Slovenski etnograf 18�19, 1965�1966, s. 172.)

Etnolo�ki muzeji in nacionalna identiteta

"reciklirana" sinteza elementov umetnostnega izraza najbolj slovenskega sloja, torej kme�kega. Pri tem se niso zavedali, da kme�ko ni nekaj avtohtonega, izoliranega od tujih vplivov, in v �asu nespremenljivega. Tako pojmovano nacionalno je bilo v �asu potrebno in po sili razmer nujno, oziroma eno je bila politi�na stvarnost, drugo pogledi, razmerja in odzivi nosilcev muzejske dejavnosti na to. In razvid nad preteklimi dogajanji je pokazal, da z izbranim modelom niso bili dru�beno propulzivni.

Narodni politi�ni mit, ki je bistveno vplival na razvoj muzejev v Evropi (�ola 1993: 20), je bil s koncem druge svetovne vojne mrtev. Vse do sedemdesetih let 20. stoletja v Etnografskem muzeju v Ljubljani dedi��ine niso sku�ali interpretirati v razmerju do preteklih, kaj �ele sodobnih, vsakokratnih dru�benih pojavov. Predmet raziskav so bili posamezni na�ini �ivljenja, ljudje kot njihovi nosilci ter svet predmetov kot vizualizirani reprezentant ugotovljenih razmerij med na�ini �ivljenja in njihovimi nosilci. Konec osemdesetih let 20. stoletja so zaznamovala intenzivna teoreti�na snovanja bodo�e stalne razstave o �ivljenju in kulturi ve�inskega prebivalstva na Slovenskem v 19. stoletju.14 To je bil poskus nacionalne sinteze z etnolo�kega vidika, ki bi lahko vodila k prepoznavanju temeljnih nacionalnih identitetnih potez in k njihovi simbolni vizualizaciji. Do realizacije tega projekta ni pri�lo, v muzeju pa se tudi niso odzivali na razpadanje ideje tradicionalnega muzeja kot edine legitimne oblike muzejske ustanove, kar je bilo (s posameznimi izjemami) zna�ilno vse do za�etka devetdesetih let 20. stoletja. Ne gre prezreti, da je na to bistveno vplivalo tudi pomanjkanje ustreznega razstavnega prostora.

Za izhodi��e delovanja sodobnega muzeja z vidika identitete je pomembno razumevanje, da je enotno zami�ljeno nacionalno kulturo �e v veliki meri prekrila mno�i�na oziroma popularna kultura, za katero je zna�ilno, da se z nacionalnim kulturnim prostorom pokriva le �e do dolo�ene mere in da je isto�asno globalna in lokalna, enako privla�na in dostopna vsem dru�benim slojem in skupinam (Mur�i� 1997: 231), ki si na tej osnovi ustvarjajo tak�ne in druga�ne identitete. Slednje se neprestano spreminjajo, so nedokon�ane in podvr�ene relacijskim procesom. Kot take so lahko tudi del skupne �ivljenjske izku�nje ljudi s skupnim (dejanskim ali fiktivnim) poreklom, vendar jih je potrebno obravnavati skozi preseke prostorskih in �asovnih determinant, v katerih se gradijo in oblikujejo (Mur�i� 1997: 229). V tej to�ki vidimo veliko prilo�nost za afirmacijo etnolo�kega muzeja danes. Zaradi splo�nega in neprestanega nastajanja, spreminjanja in izginjanja identitet lahko ustvarjajo muzeji legitimnost svojega obstanka in delovanja bolj uspe�no kot kdajkoli prej s posredovanjem interpretacij dedi��ine, ki jo hranijo in ustvarjajo. Z vidika identitete je namre� malo ustanov, ki bi rasle iz identitete in bi zaradi nje obstajale � tako kot muzeji (�ola 1991: 21).

Za obdobje do konca druge svetovne vojne velja, da smo se Slovenci borili za obstanek naroda. Nosilci muzejske dejavnosti so izhajajo� iz me��ansko naravnane nacionalne ideologije b�li boj za dokazovanje korenin naroda in njegove samostojne

14 Sinteti�ni prispevki o posameznih tematskih podro�jih (gospodarstvo, vinogradni�tvo, prehrana, rokodelstvo in obrt, obla�ilna kultura, stavbarstvo, stanovanjska kultura, dru�bena kultura, ljudska umetnost in zdravstvena kultura) so objavljeni v Slovenskem etnografu 33�34/1988�1990, 1991.

Bojana Rogelj �kafar

kulture. Po drugi svetovni vojni smo postali eden od deklarirano enakopravnih narodov znotraj federativne dr�ave. Nacionalno se ni posebej izpostavljalo ne v dru�benopoliti�nem oziru in ne znotraj muzeja, ki je �ele od leta 1964 naprej v imenu privzel pridevnik slovenski. Nacionalna osamosvojitev je sovpadla s �asom razmaha globalizacije, �emur so sledili za�etki zdru�evalnih trendov v Evropi. Slovenskemu etnografskemu muzeju so bili v devetdesetih letih prvi� dodeljeni ustrezni prostori in uradni status specialnega nacionalnega muzeja.15

Osnova SEM so zbirke predmetov, ki so v svojem bistvu nacionalni se�tevek lokalnega in regionalnega, pri�evalci lokalnih in regionalnih tak�nih in druga�nih identitet, in ki so bili v muzej prine�eni in tam interpretirani iz razli�nih pobud, temelje�ih na razumevanju znanstvenih paradigem in poslanstva nosilcev muzejske dejavnosti. Muzej kot abstraktni kulturni simbol nacije, me�anica posameznega, skupinskega, znanstvenega in mitolo�kega v smislu iznajdene lastne identitete na osnovi misli, zavesti, estetike, filozofije in ideologije je tako �ivo prizori��e v vsakokratnem dru�benem diskurzu. Kot tak je ustanova, ki bele�i elemente razli�nih identitet, ki se pojavljajo znotraj in zunaj meja nacionalne dr�ave, jih na osnovi izbranih znanstvenih izhodi�� odkriva, rekonstruira in s pomo�jo razstav ter drugih medijev na simbolno opredmeten na�in interpretira ter ponuja v presojo in razmi�ljanje razli�nim javnostim. Tu je, da se soo�a z razli�nimi identitetami, ki skupaj tvorijo slovensko nacionalno identiteto.

LITERATURA

ANDERSON, Benedict (1998): Zami�ljene skupnosti: o izvoru in �irjenju nacionalizma. Ljubljana: SH � Zavod za zalo�ni�ko dejavnost (Studia Humanitatis).

BOURDIEU, Pierre (1977): Outline of a theory of practice. Cambridge: Cambridge University Press.

BURKE, Peter (1996): We, the people: popular culture and popular identity in modern Europe. V: Scott, V., Friedman, J. (ur.): Modernity and identity. Oxford UK, Cambridge USA: Blackwell. Str. 293�308.

COHEN, Anthony P. (1998): The symbolic construction of community. London, New York: Routledge.

DESCHMANN, Karl (1888): F�hrer durch das Krainische Landes-Museum Rudolfinum in Laibach. Laibach: Krainische Landes-Museum Rudolfinum.

HARALAMBOS Michael, Holborn Martin (1999): Sociologija: teme in pogledi. Ljubljana: DZS.

JU�NI�, Stane (1993): Identiteta. Ljubljana: FDV.

KAPLAN, Flora E. S. (1996): Introduction. V: Kaplan, F. E. S. (ur.): Museums and the making of »ourselves«: the role of objects in national identity. London: Leicester University Press. Str. 3�15.

KREMEN�EK, Slavko (1978): Dru�beni temelji razvoja slovenske etnolo�ke misli. V: Pogledi na etnologijo. Ljubljana: Partizanska knjiga (Pogledi, 3). Str. 9�65.

KUHAR, Boris (1967): Ob dvajsetletnici Slovenskega etnografa. Slovenski etnograf, 20, str. 3�5.

MAKAROVI�, Jan (1997): Slovenska identiteta kot meja in kot razlika. Traditiones, 26, str. 163�171.

MORITSCH, Andreas (1997): Narodna identiteta � nujnost ali anahronizem? V: Avstrija. Jugoslavija. Slovenija: Slovenska narodna identiteta skozi �as: zbornik, Lipica, 29. maj � 1. junij 1996, Ljubljana: Oddelek za zgodovino FF (Historia). Str. 33�40.

15 Sklep o ustanovitvi javnega zavoda Slovenski etnografski muzej. V: Uradni list RS 1997, �t. 1, 10.1., s. 4.

Etnolo�ki muzeji in nacionalna identiteta

MURKO, Matija (1896): Narodopisna razstava �e�koslovanska v Pragi leta 1895. Letopis Slovenske Matice, str. 75�137.

MUR�I�, Rajko (1997): »Razkritje krinke«: o lokalno-globalnih identifikacijah. Traditiones, 26, str. 223�236.

NE�AK, Du�an (1997): Avstrija. Jugoslavija. Slovenija: slovenska narodna identiteta skozi �as. V: Avstrija. Jugoslavija. Slovenija: slovenska narodna identiteta skozi �as: zbornik, Lipica, 29. maj � 1. junij 1996. Ljubljana : Oddelek za zgodovino FF (Historia). Str. 19�24.

NOVAK, Vilko (1956): O bistvu etnografije in njeni metodi. Slovenski etnograf, 9, str. 7�16.

OREL, Boris (1948): V novo razdobje. Slovenski etnograf, 1, str. 5�8.

OREL, Boris (1948a): Etnografski muzej v Ljubljani, njega delo, problemi in naloge. Slovenski etnograf, 1, str. 106�120.

PROESLER, Martin (1993): Muzeji in razvoj � poziv k razmisleku. Muzeoforum: zbornik muzeolo�kih predavanj, 19 91 , s t r . 7 � 18 .

55

PROMITZER, Christian (2001): Niko �upani� in vpra�anje jugoslovanstva: med politiko in antropologijo (1901�1941). Prispevki za novej�o zgodovino, 41, �t. 1, str. 7�30.

REPI�, Jaka (2002): O etni�nosti za splo�no in posebno rabo: pregled antropolo�kih konceptualizacij etni�nosti. Traditiones, 31, �t. 1, str. 211�225.

RIZMAN, Rudi (1991): Teoretske strategije v �tudijah etnonacionalizma. V: Rizman, R. (ur.): �tudije o etnonacionalizmu. Ljubljana: Knji�nica revolucionarne teorije (Knji�na zbirka Krt; 79). Str. 15�37.

RIZMAN, Rudi (1999): Nacionalna identiteta v �asu globalizacije. V: �umi, Jadranka (ur.): Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem: �umijev zbornik: ob 20. letnici Znanstvenega in�tituta. Ljubljana: Znanstveni in�titut FF (Razprave FF). Str. 239�249.

ROGELJ �kafar, Bojana (1995): Slovenski etnografski muzej od ustanovitve do danes. V: Mur�i�, R., Ram�ak, M. (ur.): Razvoj slovenske etnologije od �treklja in Murka do sodobnih etnolo�kih prizadevanj: zbornik prispevkov s kongresa, Ljubljana, Cankarjev dom, 24. � 27. 10. 1995. Ljubljana: Slovensko etnolo�ko dru�tvo, Znanstveni in�titut FF. Str. 213� 220.

SMERDEL, Inja (1996): Projekt, imenovan Slovenski etnografski muzej. Etnolog, 6, str. 17�39.

SMITH, Anthony D. (1986): State-making and nation building. V: Hall, J. A. (ur.): States in history. London: Basil Blackwell. Str. 228�263.

SMITH, Anthony D. (1991): National identity. London: Penguin.

SUPPAN, Arnold (1997): Najnovej�a avstrijska dela o slovenski identiteti. V: Avstrija. Jugoslavija. Slovenija. Slovenska narodna identiteta skozi �as : zbornik, Lipica, 29. maj � 1. junij 1996. Ljubljana: Oddelek za zgodovino FF (Historia). Str. 25�32.

�OLA, Tomislav (1993): Sedanjost in bodo�nost muzeja. Muzeoforum: zbornik muzeolo�kih predavanj, 1991, str. 19�24.

VOGRINC, Jo�e (1998): Zami�ljene skupnosti danes: spremna beseda. V: Anderson, B.: Zami�ljene skupnosti: o izvoru in �irjenju nacionalizma. Ljubljana: SH � Zavod za zalo�ni�ko dejavnost (Studia Humanitatis). Str. 181�201.

Bojana Rogelj �kafar

56

BESEDA O AVTORICI                                ABOUT THE AUTHOR

Bojana Rogelj �kafar, univ. dipl.            Bojana Rogelj �kafar is a university

etnologinja in umetnostna zgodovinarka. V    graduate ethnologist and art historian.

SEM je zaposlena od leta 1988, sprva kot    Employed at SEM since 1988, first as librarian

bibliotekarka, od leta 1999 pa kot kustodinja    and since 1999 as curator of the Department

oddelka za ljudsko umetnost in slikovne vire.    of Folk Art and Pictorial Sources. Research

Podro�ja raziskovanja: interpretacija slikovnih    fields: interpretation of pictorial sources, visual

virov, vizualna kultura, zgodovina SEM.    culture, the history of SEM. Exhibition: Love

Razstava: Ljubezen je v zraku � ljubezenska    is in the air � love tokens in the traditional

darila v slovenski tradicijski kulturi (l. 2000 v    Slovene culture (SEM in 2000, the Craft

SEM, l. 2001 v Jyv�skyli na Finskem v    Museum of Finland in Jyv�skyl� in 2001, and

Nacionalnem muzeju obrti in l. 2002 v    the Ethnographic Museum in Budapest in

Budimpe�ti v Etnografskem muzeju).    2002). Major publications: The Slovene

Pomembnej�a dela: Slovenski etnografski muzej    Ethnographic Museum � A journey through

� sprehod skozi �as in le delno skozi prostor    time and only partly through space. (1993);

(1993); Ljubezen je v zraku � ljubezenska darila    Love is in the air � love tokens in the traditional

v slovenski tradicijski kulturi (vodnik po    Slovene culture (exhibition guide), 2000;

razstavi), 2000; Poslikane panjske kon�nice    Painted beehive panels (in the collection

(zbirka Knji�nica SEM; 8), 2000 (skupaj z G.    Knji�nica SEM; vol. 8), 2000 (together with

Makarovi�em).                                             G. Makarovi�).

SUMMARY

ETHNOLOGICAL MUSEUMS AND NATIONAL IDENTITY

The Slovene Ethnographic Museum

We live in a time where the absence of meaning and final goals is marked by searching, defining and putting forward new personal as well as group identities. This indicates that the adherence to real existing groups or group identities gives people a feeling of safety. The question of identity in the sense of an indisputable identity or oneness is indeed of relevance to the present situation, because we are witnessing the decay and disintegration of many ethnical, religious and national identities which have survived into the present. The reasons why new group identities have been sprouting since the second half of the 20th century (and the increased interest in them in politics and in social science discourses in the past three decades) is presumed to be the result of the downfall of both traditional authority and the affection links that where previously upheld by class and nation.

The starting-point for this article is the connection between the terms nation and national identity, the relationship between a museum and national identity, which shows, if at all, in material symbols, in collections of museum objects, in specific contexts and in the course of time in an institution which is officially of national importance � the Slovene Ethnographic Museum (SEM). Based on the assumption that an ethnological museum is an interference between the historical reality of the development of (in the case of SEM the Slovene) nation and the development of national identity and ethnological science, the interpretation and implementation of this discipline by the curators as bearers of museum activities, and the interpretation of the role of museums in the contemporary social reality. An ethnological museum is an institution which legitimises national symbols through its collection of museum objects and their presentation to the public in the form of exhibitions, publications and events which are related to its contents. And it is precisely the visual content of the museum which is the medium used to signalise identity, expressed by concrete identification symbols.

Etnolo�ki muzeji in nacionalna identiteta

To understand the connections between the syntagms that are crucial to this article, every-one of them is highlighted separately. Ethnos, nation, national identity, the history of museum, and the development of the Slovene Ethnographic Museum are each treated separately, briefly and essentially in order to understand the genesis of the relationship between national identity and SEM. In the light of contemporary, post-structuralist theory which does not interpret identity in the sense of a stable entity, but as a field open to mediation, defining and transformation in view of current historical, social and political contexts, the article establishes that the mission of an ethnological museum is to identify differences, but nevertheless recognise similarities in the common set of symbols, interpret them, and present them in a concrete forms.

The heart of a museum are the collections of objects which are essentially the national aggregate of everything local and regional, witnesses of locally and regionally different identities, brought to the museum and interpreted there for a variety of reasons, based on the interpretation of scientific paradigms and of the mission the bearers of museum activi-ties carry out. The museum as an abstract cultural symbol of the nation, a mixture of individual, collective, scientific and mythological aspects in the sense of an invented proper identity is based on ideas, awareness, aesthetics, philosophy and ideology and is the living stage for every current form of social discourse. As such, it is an institution which registers the elements of different identities, which appear within and beyond the borders of the national state, and on the basis of selected scientific premises reveals, reconstructs and through exhibitions and other media interprets them in a symbolically materialised way, offering them to a diverse public for judgement and reflection. The museum is there to cope with the different identities which together form the Slovene national identity.