logo
išči
išči tudi po celotnem besedilu
išči tudi po Europeani
Epošta:
Geslo:
Prijava
 
Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino (1986, letnik 34, številka 1/2)
Vir: Kronika (Ljubljana)
Izvor: Narodna in univerzitetna knjižnica
(Digitalizirano v okviru projekta Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si (EEA SI0014))

0 / 0
KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovine letnik 34 št. 1-2 leto 1986 UDK UDC 949.712(-2)(05) YU ISSN 0023-4923 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXXIV 1986 IZDAJA IN ZALAGA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE SEKCIJA ZA KRAJEVNO ZGODOVINO LJUBLJANA Izdajateljski svet: Marjan Drnovšek, dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin (predsednik), Metka Gombač, Nada Kolinsky, Olga Janša-Zorn, dr. Jože Koropec, Janez Kos, Antoäa Leskovec, dr. Božo Otorepec, Slavica Pav- lic, Marija Serdoner, dr. Mirko Stiplovšek, Prvenka Turk Uredniški odbor: France Dobrovoljc, Marjan Drnovšek, dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin, Stane Granda, Olga Janša-Zorn, Janez Kopač, dr. Božo Otorepec, dr. Sergij Vilfan, dr. Peter Vodopivec — Glavni urednik: Marjan Drnovšek, odgovorni urednik: Stane Granda — Lektor: France Dobrovoljc — Tehnični urednik: Branko Šuštar — Opremil: Julijan Miklavčič — Prevodi: Igor Maver (1—2) in Lilijana Znldaršič (3) — Bibliografska obdelava: Martin Grum — Uredništvo : Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mestni trg 27 ; uprava : Filozofska fakulteta, oddelek za zgodovino, Aškerčeva 12, Ljubljana — sofinancirata Raziskovalna in Kulturna skupnost Slovenije — Tiska tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani — Klišeje izdeluje klišarna Delo v Ljubljani KAZALO AVTORSKO KAZALO RAZPRAVE IN ČLANKI Darko Cafuta: Začetek radeške papirnice — 152—160 Jože Curk: O cestnem onnrežju na slovenskem Štajerskem v 17. stoletju — 7—15 Jože Curk: O cestnem omrežju na slovenskem Štajerskem v 18. stoletju — 138—147 Ervin Dolenc: Prebivalci Senožeč v prejšnjem stoletju — 37—44 Anja Dular: Knjižnica gradu Smlednik po ka- talogu iz leta 1771 — 15—32 France Golob: Franjo Sterle, ustanovitelj umet- niške šole »Probuda« in vloga šole v teda- njem likovnem življenju — 160—170 Metka Gomhač: Oddelek za pošto, telegraf in telefon pri Pokrajinskem narodnoosvobodil- nem odboru za Slovensko Primorje in Trst — 191—192 Tone Knez: Novo mesto pod Kelti in Rimlja- ni — 1—7 Dušan Kos: Metliški grad po inventarju leta 1723 — 148—151 Darja Mihelič: Življenje in poslovanje neka- terih Cavianijev v srednjeveškem Piranu — 125—136 Marija Perko: Delovanje partizanske terenske lekarne Bober od decembra 1943 do osvobo- ditve — 184—191 Jelka Pirkovič-Kocbek: Šentvid, Stična in Ivančna gorica — zgodovina naselbinskih oblik — 67—71 Marija Stanonik: Promet v kmečkem gospodar- stvu na Zirovskem — 171—184 Zmago Šmitek: Delovanje Ljubljančana A. Steinhauserja na Filipinih 1643—1648 — 137 do 138 Janez Sumrada: Kmečki upor v okolici Višnje gore za časa Ilirskih provinc leta 1813 — 32—37 Janez J. Svajncer: Naši stari prvomajski znaki — 60—66 Zoro Torkar: Iz življenja in dela kamniških Cehov in Moravcev — 45—59 ZAPISKI IN GRADIVO ! i Marinka Dražumerič: Belokranjci — vojaki v | 1. svetovni vojni — 193—203 i Eva Holz: Dnevnik Cirila Prestorja iz 1. sve- ; tovne vojne — 72—88 IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV Mirko Kambič: Nicefor Stepančič (1867—1934) — 89—93 Mirko Kambič: Josip Pelikan (1885—1977) in njegova fotografska delavnica — 204^207 DELO NASIH ZAVODOV IN DRUŠTEV Marjan Drnovšek: Razglednice Ljubljane kot del kulturne dediščine — 209—213 POSVETI IN ZBOROVANJA Posvet o krajevnem zgodovinopisju v Kranju i 8. maja 1985 — 94—106 Nada Kobal: Trst 1941—1947: Od italijanskega ' napada na Jugoslavijo do mirovne pogodbe —, 214—216 j JUBILEJI i Janez Sumrada: Prof. Ferdo Gestrin — sedem- j desetletnik — 107—108 ! IN MEMORIAM Stane Granda: Ivan Zelko (1912—1986) — 208 NOVE PUBLIKACIJE Kranj v svobodi in obnovi 1945—1950, Kranj 1986 {Žarko Bizjak) 118 Trude Horn: Gedeckte Holzbrucken Zeugen al- ter Holzbaukunst, Klagenfurt 1980 (Dorfco Ca- futa) — 221—222 Vilko Novak: Raziskovalci slovenskega življe- nja, Ljubljana 1986 (Vinko Demšar) — 113 do 115 Velike Lašče. Zbornik, Ljubljana 1986 (Marjan Drnovšek) — 111—112 Stiri publikacije Antona Stampoharja. Iz revo- lucionarne preteklosti na območju Gorjancev 1918—1941, Novo mesto 1983; Kronološki pre- gled naprednega političnega gibanja na ob- močju občin Črnomelj, Metlika, Novo mesto in Trebnje v letih 1931 do 1941, Novo mesto 1983; Iz bojev novomeških tekstilcev, Novo mesto 1984; Društva kmetskih fantov in de- klet na območju občin Črnomelj, Metlika, Novo mesto in Trebnje, Novo mesto 1985 (Stane Granda) — 115—118 Dolenjski zbornik 1985 (Jarčev zbornik). Novo mesto 1985 (Stane Grandä) — 219—220 Vlado Jurančič: Smarjeta pri Novem mestu v narodnoosvobodilni vojni 1941—1945, Novo mesto 1985 (Stane Granda) — 225 Jože Šorn: Začetki industrije na Slovenskem, Maribor 1984 (Jasna Horvat) 223—224 Goriški letnik 11, Nova Gorica 1984 {Olga Janša Zorn) — 220—221 Jeklo in ljudje. Jeseniški zbornik, Jesenice 1985 (Janez Kopač) — 109—111 Ivan Veber: Gozdovi bohinjskiii fužinarjev. Bled 1986 (Janez Kopač) — 115 Razmerja med etnologijo in zgodovino, Maribor 1986 (Janez Kopač) — 217—219 Ana Lavrič: Viaitacijsko poročilo Agostina Va- llera o koprski škofiji iz leta 1579, Ljubljana 1986 (Dušan Kos) — 112 Boris Goleč: Zgodovina in razvoj PTT dejav- nosti v Zasavju, Trbovlje 1986 (Žarko Laza- revič) — 222—223 Jože Curk: Viri za gradbeno zgodovino Mari- bora do 1850, Maribor 1985, (Marko Lesar) — 113 KAZALO SLIK POKRAJINE, GRADOVI, NASELJA Ljubljana, Dunajska cesta (razglednica) — 210 Metlika, iz Valvasorjeve Topograhpiae ducatus Carniole Modemae, 1679 — 149 Selo, razrušena vas, spomladi 1916 — 80 NAČRTI IN ZEMLJEVIDI Cestno omrežje na slovenskem Štajerskem v 17. stoletju — 14 Cestno omrežje na slovenskem Štajerskem v 18. stoletju — 140 OSEBE Ferdo Gestrin — 107 Julius Kugy — 204 Karol Nefima oficial v smodnišnici v Kamniku (o. 1911) — 47 Ciril Prestor kot rekrut (1913) — 72 Frančišek Smledniški (1789) — 17 Škof J. J. Strossmayer v Rogaški Slatini (1903) — 92 Ivan Zelko — 208 Družina Zika v Kamndku (1894) — 53 Lovci (1895) — 91 V Lokvi (1908) — 89 Udeleženci »žurfiksa« v gostilni Kenda v Kam- niku (1902) — 55 Portret starca (Boris Kalin 1923) — 164 Žrtve 10. soške ofenzive — 82 RAZNO Arheologija Novo mesto, oblike poznokeltskih lončenih po- sod (1. stol. pr. n. št.) — 4 Novo mesto, okrašena železna plošča za pas iz keltskega groba (1. stol. pr. n. š.) — 4 Novo mesto, značilna oblika rimskih grobov s kamnitimi ploščami (1.—2. stol. n. š.) — 3 Novo mesto, železno orožje iz groba keltskega bojevnika (1. stol. pr. n. š.) — 5 Grafikoni Kamnik, priseljenci po narodnosti (1850—1940) — 47 Kamnik, zaposlenost priseljencev po posameznih panogah (1850—1940) — 50 Senožeče, številčno gibanje prebivalstva (1810— 1910) — 42 Senožeče smrtnost prebivalcev (1791—1795 in 1891—1895) — 43 Znaki Prvomajski znak (1902) — 60 Prvomajski znaki iz let 1909, 1910 in 1911 — 61 Prvomajski znaki iz let 1912, 1913 in 1914 — 62 Prvomajska znaka mariborskih kovinarjev iz let 1923 in 1926 — 63 Prvomajski znak Komunistične partije Avstrije (1926) — 64 Prvomajski znaki iz let 1925, 1926 in 1927 — 64 Prvomajski znaki dz let 1928, 1929 in 1930 — 65 Prvomajski znaki iz let 1931, 1932 in 1937 — 65 Drugo Maksirn Gaspari, dve razglednici iz serije Voj- ska v slikah, naslovnica št. 1-2 in št. 3 Ledenica v navadi na Divaškem in Podgraj- skem (1905) — 92 Rojstna knjiga župnije Radeče, vpis rojstva v vasi Papirnica 1725 — 155 Posnetek fresk s tečaja, ki ga je vodil akadem- ski slikar Simon Ogrin v Ljubljani leta 1923 — 162 Posnetek zaključne razstave umetniške šole »Probuda« (1923) — 163 Zirovsko, eden od načinov vlačenja kripe (1986) — 171 Zirovsko, koša (1973) — 172 Zirovsko: Nova vas, voz s križevnatimi kolesi (1982) — 173 Znamka Odseka za zveze pri PNOO Trst (1945) — 191 Notranjost prodajalne — 205 Ljubljana, hrbtna stran razglednice — 211 Iz zgodovine Kronike Na šesti redni seji ljubljanskega občinskega sveta 22. septembra 1933 je bil sprejet predlog kulturnega odseka Mestne občine ljubljanske o ustanovitvi revije »Kronika mesta Ljubljane in njenega prebivalstva« Oglejmo si nekatere misli iz utemeljitve (Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mesto Ljubljana, Cod III/90, fol. 670-675): ». .. Mestna občina ljubljanska nima o svojem postanku nobene pomembnejše monografije in lastne kronike. To je občutno ku turno pomanjkanje, ki se zrcali tudi .v odnosu meščanstva do občine, ki je povsem brezbrižno ali pa se udaja malomeščanskemu kritikarstvu, kateremu je stalno izpostavljena občina in njeni predstavniki in funkcionarji. M. O. L. je živo interesirana na neki pozitivni patriotični vzgoji meščanstva, neglede, da je v njeni skrbi in funkciji tudi skrb za ohranitev zgodovinskih, kulturnih, gospodarskih, političnih in socijalnih dogodkov ter spoznavanje meščanstva z nalogami in potrebami mesta. ...« »... Sestav revije naj bo: 1 pola -16 strani: zgodovinski opis in zgodovinski dogodki Ljubljane. Omenjati je, da je na razpolago knjiga v rokopisu Fr. Stele: Stara Ljubljana, Iv. Vrhovnik: Kravja dolina in njena prošlost itd. Arhiv pa nudi neizčrpan materijal za znanstveno proučavanje, kjer bi zlasti mladi akademiki našli mnogo važnega in objave vrednega materijala. S tem se bo pridobilo večji krog znanstvenikov, ki se bodo pečali z Ljubljano; 1 pola -16 strani - za strokovne spise monografskega značaja, popise stavb, mostov, zgradb itd., statistični podatki, sodobno stanje mesta Ljubljane; 1 pola -16 strani naj bo namenjena letni kroniki mesta in njenega prebivalstva, kjer se bodo registrirali vsi pomembnejši dogodki s slikami; 1 pola -16 strani - je namenjena 8 strani za tekoča komunalna vprašanja, ostalih 8 strani za inserate. Tako dobimo po 12 številkah tri samostojne knjige, ki bodo v okras vsaki knjižnici, monografija Ljubljane, zgodovina Ljubljane in kronika Ljubljcine. Vsaki številki se kot priloga priloži ena ali dve umetniški sliki vedute Ljubljane, posameznih stavb, partij, župani, meceni, itd. Revija naj bi izhajala 4-krat na leto, to je vsake 3 mesece. ...« i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34. letnik Ljubljana 1986 i. in 2. zvezek Tone Knez: Novo mesto pod Kelti in Rim- ljani — Stran 1—7 Novo mesto during the Celtic and Roman Pe- riod Jože Curk: O cestnem omrežju na slo- venskem Štajerskem v 17. stoletju — Stran 7—15 Hoad Network in the Slovene Region of Šta- jerska in the 17th Century Anja Dular: Knjižnica gradu Smlednik po katalogu iz leta 1771 — Stran 15—32 The Library of the Smlednik Castle according to the Catalogue of 1771 Janez Sumrada: Kmečki upor v okolici Višnje gore za časa Ilirskih provinc le- ta 1813 — Stran 32—37 Peasants' Uprising in the Surrondings of Viš- nja gora at the Time of lUyrian Provinces in 1313 Ervin Dolenc: Prebivalci Senožeč v prej- šnjem stoletju — Stran 37—-44 The Inhabitans of Senožeče in the 18th Cen- tury Zora Torkar: Iz življenja in dela kamni- ških Cehov in Moravcev — Stran 45—59 The Life Fragments of Czechs and Moravians in Kamnik Janez J. Svajncer: Naši stari prvomajski znaki — Stran 60—66 Our Signs for Mayday Holiday Jelka Pirkovič-Kocbek: Šentvid, Stična in Ivančna gorica — zgodovina nasel- binskih oblik — Stran 67—71 Šentvid, Stična and Ivančna gorica — the Hi- story of Settlement Forms ZAPISKI IN GRADIVO THE NOTES AND MATERIAL Eva Holz: Dnevnik Cirila Prestorja iz 1. svetovne vojne — Stran 72—88 The Diary of Ciril Prestor from World War I — 72—88 IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV PHOTO FROM OLD ALBUMS Mirko Kambič: Nicefor Stepančič (1867 do 1934) — Stran 89—93 Nicefor Stepančič (1867—1934) POSVETI IN ZBOROVANJA CONFERENCES AND CONVENTIONS Posvet O krajevnem zgodovinopisju v Kranju 8. maja 1985 — Stran 94—106 Conferences on Local Historiography Held in Kranj on May 8th 1985 JUBILEJI ANNIVERSARIES Janez Sumrada: (Prof. Ferdo Gestrin — sedemdesetletnik — Stran 107—108 Prof. Ferdo Gestrin — Septagenarian NOVE PUBLIKACIJE — 109—118 NEW PUBLICATIONS NOVO MESTO POD KELTI IN RIMLJANI TONE KNEZ ! Se pred dobrim desetletjem je bilo Novo mesto v strokovnih krogih znano predvsem kot bogato najdišče halštatskih grobov, ki je dalo nekaj izjemno dragocenih najdb.^ Po- tem pa, ko je bila v letih 1973—1975 v mestu načrtno raziskana keltsko-rimska ne- kropola z več kot 200 grobovi, se je arheolo- ška preteklost Novega mesta bistveno raz- širila in izpopolnila. Zaradi svoje izredno ugodne prometno-zemljepisne in strateške lege na skalnatem pomolu nad vijugavo Krko je bil povomeški prostor že zelo zgodaj naseljen. Pri sedanjem stanju raziskav je razvidno, da je bil ta kraj neprekinjeno na- seljen od časov kulture žarnih grobišč do pozne antike.2 S številkami izraženo, pome- ni to od 9. stoletja pred n. š. do 4. stoletja n. š. V tej dolgi naselitveni kontinuiteti no- vomeškega prostora sta dve obdobji pose- bej pomembni: mlajša halštatska doba in čas poznega latena ter prehod v zgodnje rimsko cesarstvo. Na podlagi najdb v gro- bovih bomo v tem prispevku skušali orisati čas in razmere v Novem mestu na prehodu iz mlajše železne dobe v zgodnje antično obdobje, to je v času od 1. stoletja pred n. š. do konca 2. stoletja n. š. Sredi 3. stoletja pred n. š. so Dolenjsko zavzeli in naselili keltski Tavriski,^ čeravno so najbrž še pred tem Költi večkrat napada- li in ropali v teh krajih. Vd-^r Keltov in utr-^ ditev njihove politične moči je pretrgal in zaključil bogato tradicijo halštatske ustvar- jalnosti in uveljavil novo kulturo in civiliza- 2 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 cijo, ki jo imenujemo latensko. Čeprav Kel- ti sprva v primerjavi s staroselskim prebi- valstvom niso bili zelo številni, so zaradi bojne sposobnosti in dobre organiziranosti postali vodilna politična in gospodarska etnična skupina do rimske okupacije tega območja proti koncu 1. stoletja pred n. š. Kelti so prinesli v deželo svoj način pokopa- vanja: sežiganje umrlih in zakop pepela v ravnih grobovih, obred, ki je zamenjal po- kopavanje oseb v gomilah, kar je bil običaj v halštatskem času. Vpeljali so tudi novo oborožitev in nov način bojevanja. Medtem ko je bil halštatski bojevnik na Dolenjskem oborožen z bojno sekiro in dvema sulicama, je keltski vojak oborožen z mečem, ščitom, sulico in bojnim nožem. Čelada ostaja tudi v mlajši železni dobi privilegij vojaških po- veljnikov. V bojni tehniki pri Keltih so v primerjavi s halštatskim časom igrali konje- niški oddelki in uporaba bojnih voz* odlo- čilno vlogo. Halštatski vojak se je bojeval peš v strnjeni bojni vrsti, samo njegov po- veljnik se je z bronasto čelado na glavi bo- jeval na konju. Vojaški oddelki Keltov so bili v bojih dosti bolj gibljivi, nenadni na- padi konjenice in na bojnih vozovih dirja- jočih vojakov so jim zagotavljali uspeh in zmago na bojišču. Kelti so uvedli in pospe- ševali tudi nekatere gospodarske panoge kot na primer: bolj intenzivno poljedelstvo, kar je dokazano z najdbami rala, motike, srpa in kose ter umetno obrt, posebej v prede- lavi kovin. Vpeljali so tudi nove tehnološke dosežke: hitro vrtljivo lončarsko vreteno, tehniko emajliranja in visoko razvito žele- zarstvo, ki se kaže posebno v kvaliteti njiho- vega orožja in orodja. Keltski priseljenci in keltizirani domačini so v Novem mestu zapustili številne sledove v grobovih od 3. do 1. stoletja pred n. š.^ Na mestnem območju poznamo dve grobišči iz srednjelatenskega obdobja, obe z žganim pokopom. Eno je bilo na desnem bregu Krke v Kandiji, drugo na levem bregu na Marofu, obe pa v neposredni bližini halštatskih go- mil. Nekaj srednjelatenskih grobov je bilo vkopanih tudi v halštatskih gomilah. To go- vori za ohranjevanje in spoštovanje pokopa- liških območij skozi več stoletij. Med sred- njelatenskimi keltskimi grobnimi najdbami zasluži posebno pozornost keramična dvo- ročajna posoda-kantharos z dvema obraz- nima maskama in stiliziranimi kačjimi gla- vami na obeh ročajih.^ Ta edinstvena kelt- ska lončena posoda v Sloveniji s svojim pla- stičnim okrasom ima najboljše primerjave v podobnih posodah na Madžarskem, ki so na- stale na začetku tako imenovanega vzhodno- keltskega plastičnega stila. V številnih gro- bovih tistega časa so bili pokopani keltski bojevniki, kar je razvidno iz priloženega orožja v grobovih. Po takratnem običaju po- kopavanja so vse orožje nasilno zvili, raz- lomili ali kako drugače deformirali in takšno položili v grob. V srednjelatenskih grobo- vih je samo manjši del lončenih posod iz- delan na lončarskem vretenu; te posode so boljše kakovosti in imajo značUno keltsko obliko, medtem ko je večji del posod izde- lan prostoročno, je slabše kvalitete in v oblikah kaže na domačo halštatsko lončar- sko tradicijo. Tretja nekropola iz najmlajše železne dobe (1. stol. pred n. š.) je bila ure- jena na južnem vznožju prazgodovinske na- selbine na Marofu, med današnjo Ljubljan- sko cesto in Kettejevim drevoredom. Na tem pokopališču so neprekinjeno pokopavali tu- di naprej v času zgodnjega rimskega cesar- stva v 1. in 2. stoletju n. š. Domnevamo, da je Dolenjska prišla pod oblast rimske države že leta 33 pred n. š. po končani vojni Oktavijana zoper Japode,^ hkrati z zavzetjem strateško pomembnega oporišča Segesta, ob sotočju Save in Kolpe, kasneje Siscia (današnji Sisak) imenovano. Dolenjska je bila sprva vključena v veliko vojaško-upravno enoto Hirik, kasneje pod cesarjem Trajanom pa v provinco Zgornja Panonija. V letih 1973—1975 smo v Novem mestu načrtno raziskali obsežno keltsko-rimsko ne- kropolo,^ pri čemer smo odkrili 222 grobov in sežigališča-ustrino. Ta velika nekropola je bila prvič odkrita in delno izkopana že pri gradnji Kolodvorske (danes Ljubljanske) ceste leta 1890 in stavbe okrajnega glavar- stva (danes občinska skupščina) leta 1902. Ker pri izkopnih delih ni bilo stalnega stro- kovnega nadzora, natančno število odkritih grobov in najdiščne okoliščine niso znane. Po naši oceni je bilo takrat izkopanih in delo- ma uničenih približno 50 grobov. Z gradnjo Kolodvorske ceste so zadeU južni del grobi- šča, stavba glavarstva pa je prizadela za- hodni del tega grobišča. Najdbe so prepeljali v kranjski deželni muzej v Ljubljano; do- slej so bile le delno objavljene. To grobišče, znano pod imenom »Novo mesto-Beletov vrt« je za najstarejšo zgodovino Novega mesta in Dolenjske zelo pomembno, ker nam najdbe v grobovih dokazujejo neprekinjen prehod od začetka poznolatenskega obdobja v čas zgodnjega rimskega cesarstva, iz česar bi smeli sklepati na mirno vključitev oz. za- sedbo južne Slovenije v rimsko cesarstvo. Hkrati je to dokaz, da v času rimske zasedbe teh krajev ni bilo večjih etničnih premikov. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 3 Domorodni prebivalci Tavriski in Latobiki SO slej ko prej bili absolutno v večini. Ta nekropola je bila urejena najkasneje v za- četku poznega latena, se pravi, okrog leta 100 pred n. š. in na njej so pokopavali ne- prekinjeno do konca 2. stoletja n. š. Naj- starejši latenski grobovi so bili vkopam na zahodnem delu te nekropole, medtem ko so bili najmlajši rimski grobovi odkriti na vzhodnem delu pokopališča. Časovno zapo- redje pokopavanja na tem grobišču je na podlagi horizontalne stratigrafije dobro raz- vidno od zahoda proti vzhodu. Vsi grobovi v tej nekropoli so bili brez izjeme z žganim pokopom. Oblike grobov na tej nekropoli se nam ka- žejo v dveh različnih izvedbah. Vsi poznola- tenski in zelo zgodnji rimski grobovi do sre- dine 1. stoletja n. š. so bili narejeni v obliki preproste grobne jame, v katero so stresli žganino in pepel na grmadi sežgane osebe in nanj položili grobne pridatke: pokojnikovo osebno opremo ter posode s hrano in pijačo. Tlorisi teh grobnih jam so lahko okrogli ali ovalno-pravokotni. Od sredine 1. stoletja n. š. dalje so skoraj vsi rimskodobni grobovi sestavljeni iz kamnitih plošč v obliki kamni- tih skrinj. To je oblika groba, ki je bila v južni Sloveniji v rimskem času najbolj raz- širjena in najštevilnejša,^ ki jo lahko opre- delimo tudi kot značilen »latobiški grob«. Izkopano grobno jamo so obdaU z izbranimi, toda kamnoseško neobdelanimi kamnitimi ploščami iz domačega apnenca in po zakopu pokojnikovega pepela so grob pokrili z eno ali več kamnitimi ploščami (si. 1). Zidani grobovi iz lomljenca in malte so na tej ne- kropoli izjema. Kot zanimivost naj navede- mo, da je na tem grobišču bil odkrit samo en grob, ki je bil sestavljen iz opečnih strešni- kov-tegul, kar je sicer značilna oblika rim- skih grobov v Panoniji. Klesarsko izdelanih kamnitih spomenikov kot na primer: pepel- nice, sarkofage, reliefe in napisne kamne na tem grobišču nismo našli. Najdbe v grobovih keltsko-rimske nekro- pole v Novem mestu kažejo po eni strani na močno domačo lončarsko produkcijo, na dru- gi strani pa z uvozom finega namiznega po- sodja (terra sigillata), vinskih vrčev, stekle- nih posod in glinastih svetilk-oljenk na pre- cejšnjo kupno moč prebivalcev in na redne trgovske povezave s severno Italijo, pred- vsem z Akvilejo. Značilne oblike izdelkov SI. 1. Značilna oblika rim- skih grobov s kamnitimi ploščami (1.—2. stol. n. št.) 4 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 SI. 2. Oblike poznokeltskih lončenih posod (1. stol. pred n. š.) domaČih keltskih lončarjev (si. 2) so sive dvoročajne posode, svetlosive in rjavordeče bikonične stekleničaste posode ter sivočrni kroglasti lonci z narebrenim vratom. Ti lonci so skoraj vedno bili najdeni skupaj s kera- mično čašo — v večini primerov je bila čaša v loncu — kar kaže na priljubljeno pivsko garnituro pri Latobikih. Iz domačih lončar- skih delavnic so tudi precej grobo izdela,nj lonci in čaše iz rjavosive porozne gline, ki so vedno okrašeni z metličastim ali glavni- častim okrasom. Značuna domača lokalna obhka lončenine so precej visoki »pokali« s širokim narebrenim zgornjim delom in pre- cej ozko stojno ploskvijo. Te nenavadno ob- likovane, pokalom podobne posode (najbrž posode za pijačo) so doslej znane samo iz štirih, razmeroma blizu ležečih najdišč v de- želi Latobikov: v Novem mestu, Verdunu pri Stopičah, Beli cerkvi in v Mihovem. Pozno- latensko gradivo iz 1. stoletja pred n. š. do- polnjujejo še različne železne in bronaste fibule-zaponke, okrašena železna pašna plo- šča (si. 3) in redki grobovi z orožjem (si. 4). Dva keltska srebrnika^* tako imenovanega samoborskega tipa, najdena v Novem mestu, kažeta na prve začetke denarnega gospodar- stva v teh krajih. V inventarjih rimskih grobov je največ ke- ramičnih posod, razmeroma dosti je sigilatne SI. 3. Okrašena železna plošča za pas iz keltskega gro- j ba (1. stol. pred n. š.) posode — izključno gladka terra sigillata iz severnoitalijanskih delavnic —, malo stekle- nih izdelkov in redko novci. Odsotnost dra- gocenih grobnih pridatkov lahko pojasnimo s tem, da je bila skoraj polovica rimskih grobov s kamnitimi ploščami že v antičnem času izropanih! Poudarili smo že, da na tem grobišču nismo našli nobenega odlomka na- pisnega ali reliefnega kamna. Tudi v obmo- čju starega mesta niso znane rimske spoli- je. Iz tega lahko sklepamo, da so bili na tem grobišču v Novem mestu pokopani ali nepis- meni domačini ilirsko-keltskega porekla ali pa ti avtohtoni prebivalci italske oblike grobne arhitekture z napisnimi kamni in re- liefnim okrasjem zaradi svojih verskih pred- stav niso prevzeli. Določen konservatizem v grobnem ritualu je opazen: keltski način po- kopavanja ali zagrebanje pepela v prepro- sto grobno jamo so prebivalci ohranili vse do sredine 1. stoletja n. š., torej več kot pol stoletja po rimski okupaciji. Tudi nekatere tradicionalne oblike posod so v nespremen- jeni obliki skozi več desetletij v uporabi kot grobni pridatki, zato te posode same kot kronološka opora niso uporabne oz. so le po- gojno uporabne. Zato je romanizacija pri prebivalcih z močno lastno tradicijo vsaj v pogrebnem obredu le počasi prodirala in uveljavljala svoj vpliv. Ob tem moramo še poudariti, da v Novem mestu v rimskem ča- su nikoli ni bila nameščena kaka vojaška enota, kar bi se sicer pokazalo v večjem de- narnem obtoku in v epigrafskih spomenikih; za razliko od obeh sočasnih sosednih nasel- bin: Praetorium Latobicorum (Trebnje) in Neviodum (Drnovo), kjer so službovali be- néficiarii consulares (vojaški obveščevalci oz. policisti s posebnimi pooblastiU) iz sestava X. legije v Vindoboni (Dunaj) in XIV. legije v Carnuntumu (Deutsch-Altenburg), da so na Dolenjskem padzirali in varovali cestni pro- met in delovali kot obveščevalci. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 5 Med pridatki v keltskih in rimskih grobo- vih najdemo pogosto tudi živalske kosti. Največ smo našli kosti domače svinje, sledi- jo kost ovce ali koze, goveda, ptic (verjetno domača kokoš) in enkrat srna.ii Te kosti so ostanki določenih kosov pečenega mesa, ve- činoma so to deli okončin (krača, pleče), ki so jih položili v grob kot popotnico umrlemu na poti v onostranstvo. V mnogih grobovih smo našli črepinje lončenih posod, ki so jih po opravljeni pitni daritvi (libatio) ob odpr- tem grobu iz obrednih razlogov razbili. Po- doben obredni namen imajo tudi določene lončene posode — samo lonci in sklede —, ki so bUe za pogrebni obred na sredini dna na- merno preluknjane, da je vsebina posode la- hko iztekla na dno groba. Opozoriti moramo še na edinstveno oblikovane grobne posode, ki jih najdemo v grobovih zgodnjecesarske- ga časa v jugovzhodni Sloveniji. To so zna- menite lončene hišaste žare, ki so jih upo- rabljali za shranjevanje pepela pokojnih.^^ Razširjenost te svojevrstne grobne kerami- ke v 1. in 2. stoletju n. š. na določenem de- lu Zgornje Panonije je jasno začrtana in raz- meroma majhna: od Mirenske doline na se- veru do Zumberka in Kolpe na jugu ter od Trebnjega na zahodu do Zagreba na vzhodu. Te, povečini rdeče barvane posode v obliki okroglih hiš s široko odprtino vrat spredaj in ozkimi okenskinai režami ob straneh, se na vrhu strnejo z gumbastim zaMjučkom, vča- sih tudi s plastično oblikovanim petelinom. Podoba te živali ima simboličen pomen: nje- na čuječnost oznanja rojstvo novega dne, V prenesenem smislu vstajenje v novo življe- nje po smrti na tem svetu. Iz vzorcev rdeče poslikave na hišastih žarah smemo morda SI. 4. Železno orožje iz groba keltskega bojevnika (1. stol. pred n. š.) 6 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 sklepati na način gradnje takratnih hiš v tehniki predalčne stene. Te svojevrstne grob- ne posode —• v vsem rimskem cesarstvu edinstvene — pripisujemo keltskim Latobi- kom, ki so sredi 1. stoletja pred n. š. nase- lili Dolenjsko in tukaj razvili značilno lastno materialno kulturo. Ime Latobiki je znano z več rimskih napisnih kamnov, tudi obe naj- večji antični naselbini na Dolenjskem nosi- ta njihovo ime: beneficiarska postaja Prae- torium Latobicorum (Trebnje) in upravno- trgovsko središče Municipium Flavium Lato- bicorum Neviodunum (Drnovo). Hišaste ža- re najdemo v grobovih od sredine 1. stoletja n. š. do konca 2. stoletja n. š. Osebe, kate- rih pepel so shranili v hišastih žarah, so bi- le očitno premožne, kar je razvidno iz bolj bogato opremljenih grobov s hišastimi žara- mi. Iz Novega mesta je znanih že 16 primer- kov hišastih žar. Južni krak glavne rimske ceste iz Akvile- je na panonski vzhod je peljal skozi Emono — Neviodunum — Siscijo preko Dolenjske približno 3 km severno mimo Novega mesta. Na potek te rimske ceste spominja danes nekoliko odlomljen miljnik, ki je bil postav- ljen leta 201 za časa cesarja Septimija Se- vera. Prvotno je stal ob rimski cesti v Mač- kovcu pod Trško goro in popotnikom meril razdaljo do Neviodunuma. Akvileja je bila sedež in izhodišče veUkih italskih trgovskih hiš ter proizvodnih podjetij za trgovanje z Norikom in Zgornjo Panonijo. Očitno so že pekaj desetletij pred izgradnjo velike tran- zitne ceste sredi 1. stoletja n. š. čez Dolenj- sko do Siscije in naprej do garnizonskih mest ob Donavi obstajale živahne trgovske zveze med Novim mestom — njegovo latinsko ali keltsko krajevno ime nam ni znano — in Akvilejo. V času izgradnje trdnih cestnih povezav in upravnega aparata v Noriku in Panoniji je bil pod cesarjem Vespazijanom ustanovljen municipij Neviodunum,!^ pod či- gar mestno upravo je spadal največji del Dolenjske. Na podlagi skromnih površinskih najdb latenskih črepinj v halštatskem gradišču na Marofu domnevamo, da je keltska naselbina bila tudi na tem mestu. V neposredni bli- žini seliščnega prostora na Marofu sta eno manjše srednjelatensko in eno veliko pozno- latensko grobišče. Za zdaj pa še vedno manj- kajo prepričljivi dokazi, kje v Novem mestu je bila rimskodobna naselbina. Manjše po- skusno izkopavanje leta 1978 v proštijskem vrtu, na vrhu novomeškega polotočka, je da- lo zelo malo črepinj rimskih posod in dva bronasta novca: sesterc cesarja Pertinaksa in nedoločljiv as iz 1.—2. stoletja. Te najdbe dajo slutiti, da bi na tem mestu utegnila sta- ti rimskodobna naselbina. Zelo verjetna pa je domneva, da je srednjeveško Rudolfovo mesto bilo sezidano neposredno na ostankih in ruševinah antične naselbine, pri čemer so bili starejši stavbni ostanki uničeni. Kro- nološko najmlajša arheološka dokaza iz No- vega mesta sta visoka steklena čaša z vbru- šeno grško napitnico »na mnoga leta«, ki je bila že leta 1902 najdena v grobu v Bršlji- nu, in grob iz Regrče vasi, datiran z novcem cesarja Licinija, odkrit leta 1967. Obe grobni najdbi sta iz prve polovice 4. stoletja našega štetja. Kasnejših arheoloških najdb iz No- vega mesta za zdaj še ne poznamo. Šele 7. aprila 1365 je avstrijski vojvoda Rudolf IV. na Dunaju podpisal listino, s katero je usta- novil mesto, ki ga je krstil po svojem ime- nu: Rudolf swerd. Ob koncu lahko sklenemo naš kulturno- zgodovinski oris z ugotovitvijo, da je Novo mesto pomembno arheološko najdišče, ki je bilo kontinuirano in intenzivno naseljeno od časov kulture žarnih grobišč do pozne anti- ke. Prazgodovinska dediščina iz starejše že- lezne dobe v Novem mestu se nam kaže kot pomemben predstavnik jugovzhodnoalpske halštatske kulture, ki se je najizvirneje izra- zila v dolenjski skupini halštatske kulture. V starejši železni dobi je bilo Novo mesto sko- zi več generacij sedež halštatskih aristokra- tov, oz. nekega lokalnega »kneza«. Po pro- padu halštatske kulture je v Novem mestu in na Dolenjskem sploh opazno usihanje ustvarjalnih moči ter nazadovanje gospo- darstva. Težišča moči in politike so se na za- četku mlajše železne dobe z ekspanzijo Kel- tov premaknila: jugovzhodnoalpski prostor je izgubil svojo moč v korist novih sil, ki so zrasle ob srednji Donavi in v severni Italiji. V srednjem latenu (3.—2. stoletje pred n. š.) je Novo mesto precej nazadovalo. Najdbe iz tega časa kažejo določene stilne značilno- sti vzhodnokeltskega kulturnega izročila. Še- le v 1. stoletju pred n. š. s priselitvijo La- tobikov pridobiva Novo mesto vse bolj na pomenu. To je prav gotovo povezano tudi z izgradnjo trdnih in trajnih trgovskih zvez med Akviilejo in Panonijo, v okviru ciljev Avgustove »vzhodne politike«: razširiti meje imperija do Donave. Ob vojaško-trgovski ce- stni magistrali Aquileia — Emona — Nevio- dunum — Siscia je Dolenjska postala izra- zito tranzitna pokrajina. Novo mesto pa po- čivališče in tržišče za potnike in trgovce v deželi Latobikov. Ta latobiška naselbina je bila daleč za donavskim limesom, toda pred zapornimi zidovi Praetentura Italiae et Al- pium, ali Claustra Alpium Juliarum imeno- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 7 vanimi.i* Ta strateško domišljen sistem va- rovalnih zidov, stražarnic z vojaškimi posad- kami in opazovalnicami z obveščevalno služ- bo je na kraško-notranjskih višinah varo- val prehode (predvsem »postojnska vrata«) v tržaški zaliv in v severnoitalijansko ravni- no ter jih v primeru nevarnosti zaprl z več- jimi vojaškimi enotami. Najdbe iz rimskega časa v novomeškem grobišču kažejo na prevladujoč vpliv domo- rodnih prebivalcev iUrsko-keltskega pore- kla z globoko zakoreninjeno domačo tradi- cijo predvsem v lončarstvu in v pogrebnem obredu z opaznim provincialnim okusom oblikovano modo posebno v noši in v nakitu, kot na primer: noriško-panonske oblike fi- bul in pašnih garnitur. Iz grobnih pridatkov je razvidna sorazmerna blaginja prebival- cev v Novem mestu, ki jim jo je omogočila pax Romana v 1. in 2. stoletju n. š. do vojne z Markomani. Koliko so to naselbino priza- deli vdori Markomanov, ne vemo, ker nam manjkajo naselbinske najdbe in najdiščne okoliščine. Najdbe iz 3. stoletja so vse bolj redke, iz 4. stoletja poznamo za zdaj samo dva groba. Najdbe, ki bi kazale na zgodnje- krščansko občestvo v Novem mestu, doslej še nismo odkrili. Okoli leta 400, najkasneje pa v 5. stoletju Novo mesto najbrž ni bilo več stalno naseljeno. "V nevarnih časih preselje- vanja ljudstev so se zadnji prebivalci, koli- kor niso zbežali na zahod v zavetje utrjenih mest umaknili na oddaljene vrhove v za- ledju doline Krke. Tam so v naglici zgradili in utrdili pribežališča-refugije, največkrat na zdavnaj opuščenih prazgodovinskih na- selbinah, da bi tam z avtarkičnim gospodar- stvom preživeli čase stisk in nasilja. Naša spoznanja in zaključki o keltsko- rimskem obdobju v Novem mestu temeljijo izključno na grobnih najdbah, ker nam do- polnilni rezultati iz naselbinskih izkopavanj še manjkajo. Tako je naša vednost o novo- meški davnini oprta le na izpovednost za- puščine iz mesta mrtvih, ki posredno odseva življenje in verovanje davnih novomeških prebivalcev. OPOMBE 1. T. Knez, Novo mesto I, halštatski grobovi. Camiola archaeologica 1 (Novo mesto 1986). — 2. T. Knez, Novo mesto v davnini (Maribor 1972). — 3. KELTOI (Razstavni katalog, Ljub- ljana 1983). — M. Güstin, Jahrbuch des RGZM 31, 1984, 305 ss. — 4. Keltski voz. Posavski mu- zej Brežice 6 (1984). — 5. T. Knez, Keltske najdbe iz Novega mesta (1977). — 6. T. Knez in M. Szabó, Archaeologia lugoslavica 20—21, 1980—1981 (1983) 80 ss. — 7. G. Veith, Die Feld- züge des C. Julius Caesar Octavianus in Illyrien in den Jahren 35—33 v. Chr. (1914). — 8. T. Knez, Novo mesto v antiki (1974). — T. Knez, La nécropole de Beletov vrt, Novo mesto. In- ventaria Archaeologica Jugoslavija, lase. 27 (1981). — 9. D. Breščak, Dolenjski zbornik 1985. — 10. P. Kos, Keltski novci Slovenije. Sitala 18, 1977, 136. — 11. Živalske kosti je določil Ivan Turk, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, za kar se mu najlepše zahvaljujem. — 12. P. Petru, Hi- šaste žare Latobikov. Situla 11, 1971. — 13. S. Petru in P. Petru, Neviodunum. Katalogi in monografije 15 (1978). — M. CLAVSTRA AL- PIVM IVLIARVM I, fontes. Katalogi in mono- grafije 5 (1971). O CESTNEM OMREŽJU NA SLOVENSKEM ŠTAJERSKEM V 17. STOLETJU JOŽE CURK Slovensko štajersko cestno omrežje v sred- njem veku je arhivsko slabo dokumentirano, vendar ga je mogoče s pomočjo posameznih podatkov, primerjav in sklepanj v glavnih potezah rekonstruirati. Večino srednjeveških prometnih zvez so predstavljale tovorne po- ti in le manjšino prevozne ceste, ki so bile slabo vzdrževane in ne posebno varne. Sred- njeveških poročil o gradnjah ali obnovi cest je malo. Ve se za zgraditev zidanega mosta v istoimenskem kraju med leti 1221—1224, za preboj ceste skozi Dravski gozd leta 1278 in za obnovo glavne ceste skozi Slovensko Bi- strico okoli leta 1378. Ob podelitvi skladišč- nega prava Celju leta 1478 je govor o privi- legiranih: glavni cesti Gradec—Ljubljana in deželni cesti Celje—Laško—Sevnica—^Bresta- nica—Brežice—Zagreb, ki je zlasti pridobi- la na pomenu po letu 1526. Leta 1498 se omenjajo ceste: Vojnik—Strmec (Nova cer- kev)—Lemberg—Velenje—Šalek—Graška go- ra—Slov. Gradec, Strmec oziroma Konjice— 8 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 Vitanje—Straže—Slovenj Gradec in Celje— Trnovi j e—^Blagovpa—Ponikva—Zbelovo— Poljčane—^Ptuj (promet z vinom in žitom) oziroma Blagovna—Hotunje—Šmarje—^Roga- tec—Džurmanec, zabranjujeta pa trasi Str- mec—Rožna dolina—Arja vas in Šentjur— Breze—Laško, ki sta bili leta 1524 sploh ukinjeni za tranzitni promet. Tudi v 16. stoletju se za ceste ni mnogo storilo, čeprav so naraščajoče potrebe zahte- vale njihovo izboljšavo. Za ceste naj bi skr- beli deželni stanovi, deželnoknežja komora oziroma vicedomski uradi, tržne naselbine in gospoščine, vendar je bilo na voljo le malo sredstev, zato so morali glavno breme slej ko prej prenašati tlačani z ročno in vozno tlako. Glavni tranzitni cesti sta bili tista iz Legrada na sotočju Drave in Mure preko Va- raždina in Zavrča oziroma iz Velike Kani- že preko Cakovca in Ormoža na Ptuj ter da- lje v Slovensko Bistrico—Celje—Trojane— Ljubljano ter ona iz Gradca preko Plača, Maribora in Celja v Ljubljano, ki so jo od 14. stoletja dalje protežirali deželni knezi. To cesto so v 1. pol. 16. stoletja obnovili do Ljubljane, potem ko so promet iz Tuhinjske doline preusmerili čez Trojane, zaradi česar je Kamnik že leta 1534 obubožal. Za traso onkraj Vranskega je do okoli leta 1515 skr- bel mitničar iz Vranskega, nato pa oni iz Podpeči. Sicer pa so leta 1567 imenovali cest- ne komisarje, po letu 1580 pa cestne mojstre s predvidenimi skladišči orodja za oskrbo podložnikov, vendar ta institucija takrat še ni zaživela, ker zanjo ni bilo dovolj sredstev. Vpogled v stanje cest nam dajejo poleg pa- tentov iz let 1550, 1617, 1639, 1679 in 1684 predvsem popisi cest iz let 1589, 1640 in 1651. Posebno zanimiv je drugi, ki opisuje ceste na Štajerskem in nam predstavlja tudi nji- hovo pravno stanje. Takrat je že obstajala deželna cestna upra- va z deželnim komisarjem in cestnim moj- strom ter četrtne (celjska, mariborska) s po 2 četrtnima komisarjema, 2 cestnima moj- stroma in 20 hlapci-cestarji. Cetrtne komi- sarje in mojstre je imenovala deželna cestna uprava z vednostjo deželnega glavarja in vi- cedoma. Ceste so se delile v glavne, deželne ali kameralne, stanovske in gospoščinske, vendar ne v vsej dolžini, temveč po posamez- nih odsekih. Najbolj so za svoje odseke skr- beli stanovi, najmanj pa gospoščine, ki so za to uporabljale tlačane. Za mostove je načelo- ma skrbel vicedomski urad, za brodove last- niki, za brodišča pa nobeden. Nerešeno je namreč ostalo pravno vprašanje, v čigavi oskrbi so pravzaprav ceste. Dokler so bile vladarski regal, so bile svobodne in oprem- ljene s posebnim pravom. Ko pa so prešle v lastništvo zemljiških gospodov, se je skrb zanje prepustila njim. Ti pa zanje niso skr- beli. Ker torej ni bü urejen njihov pravni status in ker jih ni zmogla prevzeti država, so bila vsa njena priporočila za njih vzdrže- vanje brez večjega uspeha. Medtem ko se leta 1589 govori o glavni poštni cesti Dunaj—Trst in o nekaterih de- želnih cestah, leta 1651 pa o deželnih cestah v celjski četrti, se leta 1640 našteva vrsta cest, ki kaže sestavo takratne cestne mreže. Po njej se je razvijal skozi vse 16. stoletje ži- vahen promet, ki je nekoliko upadel v 1. pol. 17. stoletja, a v 2. polovici zopet narastel. Po- leg poklicne meščanske trgovine je uspevala kmečka, ki je po količini, a ne po vrednosti blaga presegala meščansko. Velika in tran- zitna trgovina je bua večinoma v rokah tu- jih podjetnikov, ki so pogosto monopolno obvladovali posamezne trgovinske zwsti in krepko posegali na tržišča, ki so bila zunaj dosega meščanske trgovine. Zato se je go- spodarsko stanje trgov in mest v 1. pol. 17. stoletja poslabšalo. Zaradi razmaha trgovine se je tovorjenje že v 15. stoletju spremenilo v donosno dejavnost. Pojavili so se celo spo- sojevalci tovorne živine in pogodbeno najeti tovorniki, večinoma iz kmečkih vrst. Tovor- nina se je plačevala po razdalji transporta in vrednosti blaga. Tovori so znašali do 170 kg na žival in do 50 kg na človeka. Pod klanci so se pojavili pripregarji, ki so pomagali pri premagovanju strmin. Vozni promet je bil redkejši, ker so bile ceste v preslabem sta- nju, da bi omogočile rentabilno razmerje med tovorom in vprego. Ob cestah so se množile gostilne s prenočišči in hlevi, ki so bili večinoma donosni, a se o njih sorazmer- no malo ve. Tržne in cestne mitnine ter dru- ge dajatve so posebno v 16. stoletju stalno rastle ter zaradi pretiranega fiskalizma pri- pomogle k stagnaciji trgovine po letu 1590, kar je veljalo v precejšnji meri tudi za 17. stoletje, kljub leta 1617 sklenjenemu komerč- nemu traktatu med cesarjem in sultanom, s katerim je bila sproščena trgovina med obe- ma državama. Ceste so od 16. stoletja dalje služile tudi poštnemu prometu. Cesar Maksimilijan I. je uvedel leta 1504 poštni promet med Duna- jem in Gradcem ter ga dal v zakup rodbini Thum-Taxis. To zvezo je nadvojvoda Karel leta 1573 podaljšal do Ljubljane, leta 1588 pa je že segala do Trsta in celo do Benetk, kjer je delovala poštna postaja, ki je bila podrejena graškemu guberniju. Med Grad- cem in Ljubljano je bila leta 1573 vpeljana najprej selška, leta 1584 jezdna in že pred KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 9 letom 1651 po potrebi tudi vozna pošta, ki je postala šele leta 1730 redna. Leta 1640 so bile ob glavni cesti poštne postaje v Maribo- ru, Slov. Bistrici, Konjicah, Celju, Šempetru, Vranskem, Ožbaltu in Podpeči pri Lukovici ter mitnice v Mariboru, Slov. Bistrici, Konji- cah, Vojniku, Celju, Žalcu (v Celju glavna, v Vojniku in Žalcu podružni), Vranskem in Podpeči. Najboljši vpogled v stanje prometnega re- žima v 1. pol. 17. stoletja nam dajejo kot že rečeno, pregledi cest in mitnic iz 2. četrtine tega stoletja. Seznam mitnic iz leta 1639 na- števa naslednje ceste in mitnice ob njih: — cesta Gradec—^Remšnik—Dravograd— Slovenj Gradec: Wildon (mitnica knezov Eggenbergov), Lipnica (mestna mitnica na mostu preko Mure v Lanci), Haag ob Sekavi (mitnica grofa Julija Mörsperga), Radlje (mitnica tukajšnjega cerkvenega ključarja- cehprošta), Muta {mitnica bukovske gospo- ščine, ki sega do koroške meje). Slovenj Gradec (mitnica dvorne komore), — cesta Gradec—Maribor—Vransko: Wil- don (mitnica kneza Eggenberga), Lanca (mostnina mesta Lipnice), Ernovž (brodnina gospoščine Ernovž), Plač (mitnica Dežele), Maribor (mitnica navadnega mesta Maribo- ra), Bistrica (mitnica navadnega mesta Bi- strice), Konjice (—), Celje (mitnica navadne- ga mesta Celja, nato dvorne komore), Vran- sko (mitnica dvorne komore) in ob cesti na Zagreb Brežice (mitnica gospoščine), — cesta Celje—Mokrice: Laško (—), Sevni- ca, Krško, Mokrice (mitnice v vseh treh kra- jih od Jošta Jožefa Moscona), — cesta Celje—Poljčane: Poljčane, Zbelo- vo, Loče, Tičovo (mitnice v vseh 4 krajih od pokojnega grofa Hansa Ludvika Thurna), — cesta Maribor—^Dravograd: Viltuš (mit- nica barona Vida Žige Herbersteina), Brez- no (mitnica radeljskega cerkvenega ključar- ja-cehprošta), —• cesta Maribor—^Macelj: Ptuj (mitnica grofa Tannhausna, skladiščna pravica in mostnina od navadnega mesta Ptuja), Pod- lehnik (podoružna mitnica grofa Tannhaus- na, ki skrbi za vso cesto do Maclja), — cesta Ptuj—^Hrvatsko Zagorje: Bori (brod), Leskovec in Bela (mitnici, vse od go- spoščine Bori), — cesta Ptuj—^Varaždin: Zavrč (brod in mitnica od pokojnega Matije Quallandra), — cesta Ptuj—Otok grofov Zrinjskih (Ca- kovec, Medžimurje): Ormož (mitnica od na- vadnega mesta Ormoža), Središče (—), — cesta Gradec—Radgona—Ljutomer: Lanca (mostnina mesta Lipnice), Weitersfeld (mitnica knezov Egoenbergov), Cmurek (brod od Wolfa Stubenberga, cestnina in splavari- na od trga), Radgona mitnica, skladiščna pravica in mostnina od navadnega mesta Radgone), Ljutomer (mitnica grofa Draško- viča). Mnogo podrobnejši je seznam cest, ki nam ga razgrinja poročilo neimenovanega poslan- skega načelnika in komisarja z dne 27. 4. 1640 v zvezi z njihovim vzdrževanjem, na- slovljeno na cesarja Ferdinanda IH. kot de- želnega kneza. Cesta Gradec—Stainz—Landsberg—Sch- wanberg—Wies—Ivnik, oziroma Gradec— Preding—Gleinstätten—Wies—Ivnik—^Ra- delj—Črni križ—mejnik (konfin) bukovske gospoščine: cestni odsek Radelj—Črni križ— konfin bukovske gospoščine vzdržujeta pri- orica radeljskih dominikank in gospod Gott- fried Stübich. Cesta Gradec—Wildon—^Remšnik—Slovenj Gradec: cestni odsek od Haaga preko Remš- nika do radeljskega deželskosodnega konfi- na pri Spodnji Vižingi vzdržujeta mitnici, stoječi v Haagu in Ehegartnu. Odsek od konfina pri Ehegartnu pri Spodnji Vižingi skozi Radlje do bukovskega deželskosodnega konfina na Cesarskem potoku vzdržujejo s pomočjo mitnine cerkveni ključarji-cehprošti iz Radelj. Odsek od Cesarskega potoka sko- zi Muto do dravograjskega konfina na po- toku Velki je na skrbi lastnika Bukovja. Pri Vuzenici sta dva broda in mitnica za cesto, ki vodi južno od Drave do meje bukovskega deželskega sodišča pri Trbonjah. Odsek ce- ste med tem konfinom in onim od deželskega sodišča Gradišče pri Slovenj Gradcu je tudi na skrbi lastnika bukovske posesti, ki zato pobira cestno mitnino. Za cestni odsek na območju deželskega sodišča Gradišče skrbi imetnik komorne mitnice Hans Vokalič. Cesta Slovenj Gradec—Vitanje: Ceste in poti v obsegu mestnega pomirja (ogradja) vzdržujejo slovenjegraški meščani. Za cestni odsek od slovenjegraškega pomirja do konfi- na vitanjskega deželskega sodišča, kar je dobro miljo poti, skrbe cestni mejaši. Vitanj- čani popravljajo odsek skozi njihovo dežel- sko sodišče, a je različno vzdrževan (trška mitnica muta fori v Vitanju se omenja že leta 1326, cestna pa mu je bila dana od de- želnega kneza šele leta 1620). Od konfina vi- tanjskega deželskega sodišča proti Konjicam skrbe za cesto sosedje in lastniki mitnice, za odsek od Vitanja preko Strmca (Nove cer- kve) do glavne ceste, ki vodi proti Vojniku, pa tudi skrbe sosedje. Cesta Slovenj Gradec—Celje: Odsek od Slovenj Gradca do Hartensteina (Strenerjeve graščine) pri Podgorju je prehoden, od tam 10 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 preko Slovenjegraške gore do trga Velenja pri Saleku pa zelo slab. Sosednje gospoščine jo bodo morale popraviti. Od Velenja skozi Sotesko (Helfenberg) je 3 milje poti do Celja. Tudi ta odsek ceste vzdržujejo mejaši. Cesta Gradec—Maribor—Vransko: cestni odsek od ernovške graščinske posesti dalje pripada Deželi in vodi preko Plača do Stu- ben vollovega dvora pod Lajteršperkom. Mit- nina, ki se pobira na Plaču, nanese letno 200—250 fl, medtem ko znašajo vzdrževalni stroški okoli 1.000 fl. Od konfina pod Laj- teršperkom vodi preko klanca v Maribor cestni odsek, za katerega skrbi navadno me- sto Maribor, ki skrbi tudi za most preko Drave. Za cestni odsek med dravskim mo- stom in Slovensko Bistrico ni točno dolo- čeno, kdo zanj skrbi. Za odsek pri vasi Bo- hovi naj bi skrbel grof Tattenbach s Hompo- ša, pri Hočah vaška skupnost, pri gradu Sliv- nici gospoščina in župnik, med gradom SUv- nico in framskim križem gospoščini Slivni- ca in Fram s svojimi podložniki, od križa dp Polskave sosednji tlačani (odsek je v dobrem stanju), od Polskave do potoka Devine so- sednji tlačani, od potoka Devine skozi Bi- stiico do vasi in potoka Ložnice pa bistriški meščani. Za cestni odsek med Ložnico in Konjicami skrbijo grof Tattenbach, samostan Ziče, župnik iz Polskave in drugi sosedje. Med Konjicami in celjskim konfinom pri Šmarjeti skrbe za cesto imetniki mitnine in sosednji podložniki. Celjski meščani skrbe zanjo v obsegu mestnega pomirja, ki sega v smeri Vranskega do mostu preko Ložnice pri Živalskem vrtu. Od tu skozi Žalec, žovneško deželsko sodišče, preko Savinje (brod v Grobljah) do kamnitega mostu čez Bolsko pri Heber j e vem mlinu blizu Kaple skrbe za cesto sosednji podložniki. Od kamnitega mo- stu skozi Vransko do kranjskega deželnega konfina v Zajasovniku pod Trojanami pa glavna mitnica v Vranskem. Cesta Celje—Laško—Sevnica—Brestanica —Brežice je na skrbi podložnikov sosednjih gospoščin. Navadna deželna cesta Celje—-Poljčane— Ptuj: za odsek Celje-Koštomaj skrbe v okvi- ru mestnega pomirja celjski meščani, dalje pa vicedomski urad. Med Koštomajem, Gro- zdom, Cerovcem in Trnovcem je cesta v ob- segu deželskega sodišča Blagovna/Anderburg, ki je v lasti vdove Schrottenbach, vzdržu- jejo pa jo sosedje. Od Trnovca do Razbora pod Dramljami spada pod jurisdikcijo sa- mostana Žiče, od Razbora preko Tičove do Sv. Duha (Loč), Pogleda, Zbelovega in Polj- čan pa pod zbelovsko deželsko sodišče, v ka- terem zbelovska gospoščina, ki ima 3 mitni- ce, skrbi za vzdrževanje ceste. Od Poljčan skozi Studenice, Majšperk in Ptujsko goro (Novo Štifto) do reke Polskave skrbe za ce- sto vaške skupnosti. Podrti most preko Pol- skave je treba nujno obnoviti, za kar naj po- skrbe gospoščina Ravno polje kot lastnica lamberške posesti in oba ptujska samostana, les pa naj da gospoščina Majšperk. Od tega mostu do Ptuja skrbe za cesto vaške skup- nosti. Cesta Celje—Podčetrtek—Brežice: Za Ce- ljem gre cesta najprej skozi pomirje tehar- skih svobodnikov, nato skozi blagovniško se- daj Rindtsmaulovo deželsko sodišče in skozi podčetrško do Podčetrtka, kjer je mitnica. Med Podčetrtkom in Kunšperkom skrbe za- njo grofje Erdödi, med Kunšperkom in Bi- zeljskim grofje Tattenbachi in dalje do kranjske deželne meje vaške skupnosti. Cesta Maribor—Ptuj—Rogatec: Med Ma- riborom in Ptujem se razprostira ravno pe- ščeno polje, zato tu cestna popravila niso po- trebna. Ptuj je navadno mesto, a ima skla- diščno pravico in pravico do mostnine ter skrbi za cesto v okviru svojega pomirja. Od Ptuja vodi stranska pot na Podlehnik, ki le- ži v obsegu deželskega sodišča in mitniškega območja ptujske gospoščine. Pot vzdržuje- jo sosedje in imetniki mitnice, kot je to že od davna določeno. Od Podlehnika proti Ro- gatcu in proti hrvaški meji na Maclju skrbe za pot sosedje in imetniki mitnice. Cesta Ptuj—Varaždin: Ptujski meščani skrbe za cesto v smeri Spuhlje do meje svo- jega pomirja. Od tu dalje pa do broda v Za- vrču pripadata gospoščini Gornji Ptuj tako deželsko sodišče kot mitnina, zato skrbi ona za cesto od Spuhlje skozi Ptujsko polje do broda, popravljajo pa jo sosedje in imetniki mitnice. Brod in mitnica v Zavrču pripadata potomcem Matije Quallandra, ki vzdržujejo tudi cesto onkraj Drave do hrvaške meje v smeri Vinice. Cesta Ptuj—Otok grofov Zrinjskih (Ca- kovec, Medžimurje): Od meje pomirja na- vadnega mesta Ptuja do Pesnice vzdržuje cesto gospoščina Gornji Ptuj, ki ji pripada deželsko sodišče in mitnina pa tudi skrb za cesto. Od Pesnice do Ormoža in Središča ter medžimurske meje pripadajo deželsko sodi- šče, mitnica, brod v Ormožu in skrb za ce- sto gospoščine Ormož. Cesta Ptuj—Radgona: Cesto vzdržuje v okviru mestnega pomirja navadno mesto Ptuj, v okviru deželskega sodišča, ki sega 1,5 milje daleč do cerkve sv. Andreja v Vito- marcih, pa gospoščina Gornji Ptuj. Zanjo skrbe neposredni sosedje in imetniki mitni- ne. Od Andrejeve cerkve dalje se širi dežel- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 11 sko sodišče Gornja Radgona, ki sega do Ščavnice pri vasi Ivanjci. V njem skrbe za cesto sosedje in lastniki mitnine. Od Ivanj- cev do mesta vzdržuje cesto navadno mesto Radgona. Cesta Maribor—Dravograd: Cesto od na- vadnega mesta Maribora do Viltuša, Selni- ce in kamnitega mostu v Ožbaltu v dolžini 4 milj popravljajo Mariborčani. Od kamnite- ga mostu v Ožbaltu do Breznega oziroma Brezniškega potoka jo vzdržujejo cerkveni ključarji (Zechleute) iz Breznega, od Brez- niškega potoka do bukovskega konfina, ime- novanega Cesarski potok, pa ključarji iz Ra- delj. Cesta Maribor—Radgona: Od mesta pre- ko Lajteršperka do kamnitega mostu pri Pesniškem dvoru jo vzdržuje navadno mesto Maribor, od kamnitega mostu pri Pesniškem dvoru do lesenega mostu pri Pernici okoliški podložniki. Ker se tu začenja deželsko sodi- šče Hrastovec, vzdržuje cesto hrastovška gospoščina s podložniki do meje deželskega sodišča Gornja Radgona v dolini Velke. Ta jo vzdržuje na svojem ozemlju do reke Ščav- nice, od tam naprej do mesta pa skrbi zanjo in za mostove navadno mesto Radgona. Cesta Lanca—Ljutomer: ima dva kraka. Prvi vodi od mostu v Lanci skozi Sv. Vid na Vogavi in Seibersdorf do konca weitersfeld- skega polja, drugi pa od mostu v Lanci sko- zi Strass in Weitersfeld do Geringerjevega postajališča (Halt) pred Cmurekom. Oba kraka sta na območju deželskega sodišča Strass, zato zanju skrbi gospoščina Strass. Sledi območje deželskega sodišča Cmurek, zato skrb zanju pripada gospoščini Gornji Cmurek. Kraka se združita v cesto, ki teče skozi trg na brod preko Mure in dalje proti Radgoni do meje gornjeradgonskega dežel- skega sodišča, pri Stogovcih pa tudi proti Ptuju in proti Mariboru do meja njunih de- želskih sodišč. Poti, mostove in brod preko Mure vzdržuje gospoščina Gornji Cmurek oziroma gospodje Stubenbergi. Od meje cmureškega deželskega sodišča do Radgone in eno miljo dalje do vasi Rihtarovci oziroma Turjanci skrbi za cesto navadno mesto Rad- gona. Od Turjancev do Vučje vasi, kjer kon- čuje radgonsko deželsko sodišče, skrbi za ce- sto gospoščina Gornja Radgona. Od Vučje vasi skozi Zikovce, Novo vas, Staro vas, Ilja- šovce, Križevce in Noršince do pomirja trga Ljutomera skrbe za cesto in poti bližnje va- ške soseske, v ljutomerskem pomirju pa skrbi zanjo navadni trg sam. Od meje trške- ga pomirja do Stročje vasi in do hrvaške meje skrbi za cesto gospoščina Ljutomer. Iz Strassa se odcepi pot, ki vodi preko Gersdorfa in broda preko Mure v Špilje— Šentilj—Jarenino—Vosek—Pernico. Pot je zanič, a se po njej prepelje vsako leto mnogo vina, zato jo naj popravijo okoliški podložni- pada tudi deželsko sodišče, segajoče od leta 1626 do Pesnice od njenega izvira do Perni- ce. Zelo zanimiv je tudi opis ceste iz Gradca čez Remšnik v Celjsko četrt in opis glavnih poti v njej, ki ga je pripravil grof Karel Sauer leta 1651. Cestni odsek Gradec—Wil- don—Hengsperg—Sv. Marjeta—Lipniško po- lje—Khrottenhofen je od Hengsperga dalje zelo slab. Od Krottenhofna vzolž Solbe do Nestldorfa je cesta tako slaba, da se dosti- krat ne da priti naprej. Isto velja za cestni odsek od Nestldorfa do Haaga pod Remšni- kom. Za prevoz odseka od Haaga preko Remšnika se plačuje cestnina grofu Mörs- pergu takoj za Arvežem, vendar pa kljub te- mu cesta med Haagom in Ehegartnom pri Spodnji Vižingi ni najbolje vzdrževana. Od Ehegartna do Mute vzdržujejo deželno cesto ključarji iz Radelj, ki tudi pobirajo cestnino. Ta cesta pa je deloma kamnita deloma blat- na in na mnogih mestih tako ozka, da se ka- roce (kočije) in nekoliko večji tovorni vo- zovi težko premikajo in še težje izogibajo. Kljub zapregi dveh konj se promet le počasi odvija. Zato je treba cesto redneje vzdrževa- ti, zboljševati in tudi širiti. Nič boljša ni ce- sta od Mute do soteske pred Dravogradom, ki je tudi ozka in blatna. Ker so ključarji iz Radelj dolžni skrbeti le za cesto do Mute, naj se z njimi dogovori, da poskrbe tudi za pol milje ceste do soteske pred Dravogradom. Od soteske do Dravograda, kjer se zliva Meža v Dravo, teče cesta po koroških tleh. Tu naj bi zgradili most čez Mežo, polovico stroškov naj bi nosila gospoščina Pliberk, polovico pa go- spoščina Gradišče, ki tu pobira mostnino. Most je namreč tako slabo vzdrževan, da se večkrat ne da preko njega in da je treba re- ko z veliko nevarnostjo prebresti. Ker je bil most obnovljen od gospoščine Gradišče, je bil tudi njej dodeljen. Od tega mostu do Slovenj Gradca je cesta na mnogih krajih slaba ter zlasti spomladi in jeseni neprevoz- na, kar velja tudi za odsek Slovenj Gradec— Vitanje do Lošperka. Ker vse našteto leži na območju gradiškega deželskega sodišča, kjer pobira Mihi Vokalič deželnoknežjo mitnino, ki pa jo ne uporablja za popravilo te velike deželne ceste, ga je treba na to dolžnost opo- zoriti. Od Lošperka vodi velika deželna ce- sta v Vitanje in od tam skozi Socko v Voj- nik. Ker opisano cesto v precejšnji meri upo- rabljajo koroški tovorniki in vozniki, je tre- 12 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 ba misliti na njeno stalno obnovo in vzdr- ževanje. Ker so mitnine v teh krajih nezna- ne, jih bo treba uvesti. Druga cesta vodi iz Slovenj Gradca čez Slovenjegraško goro v Šaleško dolino in dalje v Celje. Ta je večidel zelo slaba, preko Slo- venj egraške gore pa skoraj neprevozna. Ker se po njej prevaža mnogo vina v Ravne in dalje na Koroško, cesta pa sploh ni vzdrže- vana, čeprav je ob njej več mitnic, bi vozni- ki in tovorniki rade volje plačali za živino ali konja 1 ali 2 krajcarja več mitnine, če bi bila cesta izboljšana in prometno urejena. Zato naj bi na njej uvedli določeno cestnino, s katero bi krili stroške cestnih popravil. Iz Celja vodijo različne deželne ceste, ki so vse močno uporabljane. Najpomembnejša teče v Vojnik, Konjice, Bistrico in Maribor. Višina mitnine na njej mu ni znana. Druga, tudi velika deželna cesta, vodi v Ptuj. Ta je posebno frekventirana s konji in vozovi iz Kranjske. Iz Celja teče najprej v smeri proti Šmarju, nato preko Tičeva in pod Zbelovim v Poljčane. Mitnino pobirata navadno mesto Celje in Thurnov upravnik Zbelovega, ki tudi skrbita zanjo v obsegu njunih deželskih sodišč. Iz Poljčan teče cesta skoozi Studeni- ce in Majšperk do Nove Štifte (Ptujske go- re). Cesta je mnogokje slaba in potrebna po- pravila. Mitnina se pobira le v Novi Štifti. Večji del ceste teče skozi štatenberško de- želsko sodišče in le manjši del skozi majš- perško, zato bi se bilo treba glede njenega vzdrževanja dogovoriti. Iz Nove Štifte vo- dijo ceste v Maribor, Ptuj, Rogatec in še v druge kraje. Kdor bo tu pobiral mitnino, bo dobil od njega pismeno napotilo, kako naj jo uporabi. Gre posebno za vzdrževanje mo- stov preko Polskave, ki teče pod Novo Štifto, in preko Dravinje pod Majšperkom, ki sta zlasti potrebna popravila. Poleg opisanih pregledov nam marsikaj povedo o cestnih razmerah v 2. pol. 16. in 17. stoletju tudi drugi arhivski podatki, ki jih bomo nekaj našteli v zvezi s posameznimi prometnimi smermi oziroma pomembnejši- mi cestami. Cesta Gradec—Ernovž—^Maribor: O tej ce- sti je ohranjenih precej podatkov, zlasti mnogo pa jih je za njen odsek med Ernov- žem in Lajteršperkom, ki je bil v oskrbi Dežele. Obračuni za dela od sredine 16. sto- letja dalje dokazujejo, kako drago je bilo vzdrževanje tega odseka ceste, ki je zaradi glinastega zemljišča zahtevalo vsakoletna popravila in izboljšave. Ta dela so vodili cestni mojstri Krištof Lerch 1551—1555, Lovrenc Prandstetter 1577—1594, Franc Langer 1594—1621, Mihael Possauner von Ehrntall 1676—1689 idr., kontroliral pa jih je leta 1555 celo sam Domenico de Lalio. Dne 19. in 20. 11. 1584 so ta cestni odsek uradno objezdili Franc Langer, Mihael Naglic in Fi- lip Sengertrein. Iz Ernovža se je stara cesta, ki je bila tlakovana, vendar potrebna gra- moza in deloma novega tlaka, povzpela do Kristana na vrhu Plača, se od tam spustila ob vinogradu do Straussa, kjer so ravno de- lali novo cesto, in tekla dalje mimo Malega Plača, mostu preko Pesnice in Vizjakovega dvora proti Lajteršperku. Obnovitvena dela so se opravljala med leti 1585 in 1597. De- lalo se je na lajteršperškem odseku, širilo cestišče med Lajteršperkom in Vizjakovim dvorom, v katerega bližini so odprli nov kamnolom in ustvarili veliko deponijo ka- menja. Cestni odsek med Vizjakovim dvo- rom in dvorom pokojnega Davida Paulija je bil tlakovan, enako tudi oni od Paulijevega dvora do Straussa pod vrhom Plača. Ta od- sek so obnavljali tako, da so odstranili plast gline, položili kamenje in nato cestišče tla- kovali. Pri tem so naredili 3 manjše mosto- ve pri posestvih Martina Šmirmaula in Ur- bana Suhiča, opremili cesto z odvodnim jar- kom, tlakovali teme klanca v dolžini 225 ki in prav tam obnovili vodnjak. Dela je vodil cestni mojster Vid Schitmann s 3 cestarji. Mitniški postaji sta bili takrat na Plaču dve: zgornja na vrhu prelaza in spodnja pri Per- gerju. Cesta Maribor—Celje—Vransko: Leta 1588 so popravljali cestni odsek Konjice—Celje, zlasti mostove, leta 1647 pa odsek Maribor— Bistrica. Šlo je za mlaki pri Bohovi in za cerkvijo v Hočah ter za veliko mlako med vasjo in graščino Slivnica. Zanj naj bi po- skrbele ustrezne gospoščine: Hompoš, Sliv- nica, Fram, Račje, Zgornja Polskava in Fraj- štajn. Ceste zahodno od prometne osi Maribor— Celje—Trojane: Ohranjen je obračun stroš- kov iz let 1547—1550 za popravilo ceste Ma- ribor—Dravograd na odseku skozi Dravski gozd. Iz leta 1585 obstaja obsežno poročilo o stanju ceste čez Radelj v Ivnik, napisano od trškega sodnika v Dravogradu, iz leta 1590 pa predračun za obnovo te ceste v dolžini 1530 ki v znesku 1000 do 1200 fl. Iz leta 1647 je poročUo o cestni trasi Slovenj Gradec— Dobrovo (Hartenstein)—Sv. Miklavž (Vod- riž)—Slovenjegraška gora—Šaleška dolina, o slabši zvezi le-te s Celjem preko Šoštanja— Smartnega—Polzele in boljši preko Vele- nja—Soteske—Žalca oziroma Velenja—Lem- berga—Vojnika ter o poti iz Šoštanja preko Slemena v Črno, ki je bila uporabna samo za tovorne konje. Cestni odsek Slovenj Gra- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 13 dec—Hartenstein (Dobrovski grad ali Štre- nerjeva graščina) je bil prevozen, zanj so skrbele gospoščine Gradišče, Legen, Zavlar (Feldenhofen) in Dobrova (Hartenstein), cest- ni odsek preko Slovenjegraške gore do Ša- leka in Velenja pa je bil komaj prehoden, če- prav so zanj skrbele gospoščine Valdek, Turn in Salek. Zanimiv je tudi opis te pro- metne smeri iz leta 1697, ko je pot tekla čez Slovenj egraško goro mimo Vodriža in Forh- teneka v Šoštanj, zanjo je skrbela gospošči- na Fotrhenek (Forchtenstein). Iz arhivskih podatkov torej izhaja, da je Mislinjsko do- lino s Šaleško povezovalo preko Slovenje- graške gore več poti: Dobrova (Harten- stein)—Miklavž (Vodriž)—Graška gora— Forhtenek—^Ravne oziroma Gabrke—Šoš- tanj, Graška gora—Plešivec—Skale—Vele- nje oziroma Plešivec—Škalske Cirkovce— Šalek—^Velenje ter Graška gora—Završe— Valdek—Gornji Dolič—Srednji Dolič, ki je vodila v dolino Pake. Ceste vzhodno od prometne osi Maribor— Celje—Trojane: Sočasno z že omenjenimi de- li na plačkem odseku ceste, ki jih je vodil Krištof Lerch med leti 1551—1555, se je de- lalo tudi na odseku stranske ceste Špilje— Šentilj—dolina Cirknice—Košaki (Keutsch- ach), za kar so odprli 4 kamnolome, med nji- mi enega pri Šentilju. Iz obračunov sledi, da je že sredi 16. stoletja obstajala trasa Spüje— Maribor, ki pa je po pomenu šele ok. leta 1830 zamenjala ono preko Plača. Leta 1584 se omenjajo ceste Lanca—Cmurek—Apače— Gornja Radgona—Ljutomer, Fürstenfeld— Radgona—Ptuj, Radgona—Maribor in Ptuj— Slov. Bistrica, leta 1593—94 so popravljali pot Ptuj—Podlehnik—Macelj oziroma Žetale- Rogatec, leta 1595 je govor o jezdni pošti med Mariborom, Ptujem in Ormožem, leta 1592 pa se omenjata slabi cesti Cmurek—^Radgona in Radgona—Ptuj v zvezi z vojaškimi trans- porti tik pred izbruhom tkim. Dolge vojne (1593 do 1606) s Turki. Zadnjo naj bi obnovili pod vodstvom cestnega komisarja Viljema Ratmannsdorferja in zgradili most čez Pesni- co med Vitomarci in Ločičem, ki je nekoč že obstajal. Leta 1634 so popravljali cesto Radgo- na—Turjanci—Ljutomer, leta 1687 pa se omenja na sicer dobri cesti Pesniški dvor— Gornja Radgona zelo težak prevoz preko hri- ba tik pred prihodom v mesto. Omembe vreden je končno še seznam mit- nic ob deželnih cestah z dne 9. 1. 1640, ki do- polnjuje onega iz leta 1639. Gre za naslednje cestne postojanke: Wildon in Weitersfeld mitnici, Cmurek brod in mitnica, Radlje mit- nica cerkvenih ključarjev, Bukovje mitnica, Vuzenica brod in mitnica, Slovenj Gradec mitnica, Lanca most, Ernovž brod, (Špilje brod), Haag ob Sekavi mitnica, Maribor, Bi- strica, Celje mitnice zakupnika glavne mit- nice v Vranskem, Zbelovo s postajama Loče in Pečica mitnica, Viltuš mitnica, Brezno mitnica, Ptuj mitnica in skladiščna pravica, Bori brod in mitnica, Zavrč brod in mitnica, Ormož brod in mitnica. Središče mitnica, Radgona in Ljutomer oba mitnica in mo- stnina. Iz zbranega pregleda je razvidno, da je bi- lo cestno omrežje 17. stoletja bolj usposob- ljeno za tovorni kot vozni promet in zato po veljavi še ne tako zdiferencirano kot v 18. stoletju po velikih obnovah cest Gradec— Maribor—Ljubljana in Dravograd—Maribor —Cakovec. V 17. stol. so bile še v uporabi trase, ki so v naslednjem stoletju zgubile tek- me s konkurenčnimi, kar velja zlasti za ceste Celje—Loče—^Poljčane, Haag (Osek)—^Remš- nik—Spodnja Vižinga, Vuzenica—Trbonje oz. Kaštivsko sedlo—Slovenj Gradec, Poljčane— Lemberg—Podčetrtek, Šmarje—^Plat—Roga- tec itd. Vse te korekture tras je narekoval naraščajoči vozni promet, ki je uvajal vedno težje vozove in vedno večje priprege (tudi do 8 konj). Promet je seveda vplival na nadalj- nji razvoj trgov in mest, od katerih so oni ob prometnejših, višje kategoriziranih cestah hitreje napredovali kot ostali. Medtem ko so bUe ceste v 17. stoletju prepuščene lokalnim oblastem, zlasti gospoščinam, so v 18. stolet- ju vsaj glavne (komercialne in poštne) pre- šle skupaj s pristojbinami v pristojnost drža- ve, s čimer jim je bil zagotovljen enotnejši pravni status in strokovnejši vzdrževalni re- žim. Šele te spremembe, ki so se do kraja uresničile v 19. stoletju, so omogočile sodo- ben razvoj cestnega omrežja. CESTNO OMREZJE NA SLOVENSKEM ŠTAJERSKEM V 17. STOLETJU 1. Labot 2. Ivnik 3. Haag (Osek) 4. Arvež 5. Lucane 6. Ernovž 7. Strass 8. Spilje 9. Weitersfeld 10. Cmurek 11. Murska Sobota 12. Preval je 13. Ravne 14. Bukovje 15. Muta 16. Vuzenica 17. Radlje 18. Spodnja Vižinga 14 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZCODOVINO 34 1986 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 15 19. Ribnica 20. Brezno 21. Lovrenc 22. Ruše 23. Viltuš 24. Lenart 25. Veržej 26. Črna 27. Mislinja 28. Fram 29. Race 30. Ljutomer 31. Lendava 32. Mursko Središče 33. Šoštanj 34. Velenje 35. Vitanje 36. Strmec 37. Vojnik 38. Tičevo 39. Loče 40. Zbelovo 41. Pečica 42. Poljčane 43. Majšperk 44. Ptujska gora 45. Lovrenc 46. Podlehnik 47. Leskovec 48. Bela 49. Bori 50. Zavrč 51. Braslovče 52. Žalec 53. Šentjur 54. Mestinje 55. Džurmanec 56. Trojane 57. Zagorje 58. Trbovlje 59. Hrastnik 60. Laško 61. Podčetrtek 62. Pregrada 63. Krapina 64. Zidani most 65. Radeče 66. planina 67. Pilštanj 68. Kozje 69. Podsreda 70. Kunšperk 71. Bizeljsko 72. Zabok 73. Brestanica 74. Krško 75. Mokrice 76. Oplotnica 77. Ormož 78. Središče 79. Cakovec 80. Varaždin OPOMBE SDA Gradec: oddelek 13, pododdelek E, sek- tor 1: Ceste, fascikli 162—202, zlasti prvih pet. — SDA Gradec: Priključene zbirke A: zbirka ze- mljevidov: karte do št. 52 in načrti od št. 35 do št. 63. — Josip Likovič: Zgodovina cest na Slo- venskem. Ljubljana 1972. — Janko Orožen: Zgo- dovina Celja in okolice I. Celje 1971, p. 569—578. — Jože Curk: Razvoj prometnih zvez na Slo- venskem Štajerskem. Modinci 9. Maribor 1977, p. 199—224. KNJIŽNICA GRADU SMLEDNIK PO KATALOGU IZ LETA 1771 ANJA DULAR Najnovejše delo o zgodovini gradu Smled- nik je pred nedavnim napisal dr. Branko Reisp.i V njem je združil tako pregled sta- rejšega zgodovinopisja o omenjeni proble- matiki kot tudi svoja nova dognanja. Zato naj na tem mestu le v grobih obrisih povza- mem zgodovino gradu od prvih omemb pa do konca 18. stoletja. Posestvo je nekoč pripadalo visokoplemi- ški rodbini kranjskih in istrskih mejnih gro- fov Weimar-Orlamünde, ki je imela na Kranjskem ozemlje od Kokre, Kranja in Smlednika na zahodu pa prek središča v Kamniku do Motnika in Trojan na vzhodu. Vendar je rod ostal brez moških potomcev in tako so že v 12. stoletju podedovali oziro- ma priženili te kraje grofje iz Andechsa. Iz tega časa, natančneje iz leta 1136, imamo tudi prvo omembo v zvezi s smledniškim gradom, ko je tam prebival ministerial Ul- rik iz Smlednika, ali kakor je zapisano v li- stini Wdalricus de Fledinich. Rodbina An- dechsov je bila lastnik obširnih posesti na slovenskih tleh vse do prehoda med 13. in 14. stoletjem. V tem obdobju pa iz različnih razlogov — izumiranje visokih plemiških rodbin, politična dogajanja — pridobivajo ministeriali od svojih gospodov vedno večje lastniške, dedne in druge pravice za svoje fevde. Oblikuje se novo deželno plemstvo. 16 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 V tem času so tudi smledniški ministeriali prešli v stan »gospodov v deželi«, torej so postali del deželnega plemstva. V zadnjih letih 13. stoletja so s smledniš- kimi posestvi razpolagali Planinsko Svibenj- ski gospodje. Njihove zveze z gospodi Zovne- škimi, predhod,niki mogočnih grofov in kne- zov Celjskih pa so imele vpliv tudi na razvoj Smlednika. Leta 1328 in 1332 so jim namreč Planinski grad najprej zastavili, nato pa prodali. S tem so pridobUi Celjani na Go- renjskem važno postojanko. Po dobrih sto dvajsetih letih njihove oblasti se je po boju za celjsko dediščino zopet zamenjal gospo- dar na Smledniku. Pridobili so si ga namreč Habsburžani. Odslej so bili na Smledniku deželnoknežji gradiščani, prvi so omenjeni Črnomaljski, sledUi pa so jim Lambergi, Egkhi in Auerspergi, ki so imeli tod zastav- no pravico. 1626. leta pa si ga je v dedno last od cesarja Ferdinanda II., ki je bil zaradi tri- desetletne vojne finančno oslabljen, odkupil baron Pavel Egkh. Toda ta je ostal v naših krajih le do leta 1635, kajti kot predan pro- testant je moral zapustiti notranjeavstrijske dežele. Tako je smledniška posest znova menjala gospodarja — kupil jo je cesarjev kancler Janez Krstnik Verda grof Verden- berg. Slednji je verjetno začel zidati nov grad v dolini v Valburgi, saj petstoletna zgo- dovina ni prinesla le številnih menjav go- spodarjev, ampak tudi prezidave in obnove starega gradu, ki je stal na nadmorski vi- šini 515 metrov, kar je imelo sprva velik strateški pomen. V 17. stoletju pa ga je izgu- bil, pa tudi ni mogel več zadostiti življenjskim potrebam prebivalcev tega časa. Dokončno podobo je poslopje v ravnini dobilo šele ko- jiec 18. stoletja; dal mu jo je arhitekt Candi- do Zulliani. Takratni lastnik baron Franči- šek Flednigg, član rodbine Pernburg, ki ji je 1698. leta cesar dovolil, da spremeni ime po posesti, je namreč dal dograditi drugo nad- stropje poslopja ter naročil poslikave kapele in nekaterih drugih soban. Ne nazadnje pa moramo omeniti tudi sorazmerno veliko knjižnico, ki jo je dal urediti aU jo je mor- da celo nakupil. Prav to pa želim obravna- vati v naslednjem sestavku. Biblioteka je bila na gradu vse do konca druge svetovne vojne, ko so tam prebivali člani rodbine Lazarini. Ze med obema voj- nama so bile številne knjižnice z gradov in meščanskih hiš razprodane, predvsem ob gospodarski krizi v tridesetih letih.^ Po končani drugi svetovni vojni pa je material iz mnogih zapuščenih graščin sirom po Slo- veniji prešel v ljudsko last. Enako se je zgo- dilo tudi s smledniškim gradivom, ki je zdaj porazdeljeno po slovenskih znanstvenih in kulturnih ustanovah. Za del smledniškega premoženja lahko ugotovimo, da so ga predali osrednji muzej- ski hiši — Narodnemu muzeju, kjer je bilo nadalje razcepljeno na arhivalije ter knjiž- ni fond. Ko se je arhiv odcepil od muzeja, so tja odnesli listane, ki jih danes vodijo pod oznako Gr. A XIV ter obsegajo kar 70 knjig in 46 fascikiov gradiva. Kljub veliki številki pa moramo ugotoviti, da to ni ves material, ki ga je na smledniškem gradu ob prelomu 20. stoletja uredil in popisal Vladi- mir Levec.3 Knjige, ki so ostale v muzeju, so doslej še neobdelane. Število, ki smo ga lahko identificirali in z gotovostjo prepoznali njegovo provenienco, je sicer majhno, ob- sega komaj slabo desetino nekdanjega fon- da, vendar že samo dejstvo, da se je ohranil tudi katalog knjižnice iz leta 1771, na pod- lagi katerega si lahko ustvarimo podobo o celotnem gradivu, zahteva podrobnejšo ob- delavo. Neprecenljiv podatek o premoženju z gra- dov so nam zapuščinski inventarji. Ob me- njavi gospodarjev so namreč vedno popiso- vali vse imetje. Na Slovenskem lahko po li- stinah, ki jih hrani Arhiv SRS, sledimo pre- moženju graščakov od leta 1550. Knjige so v te sezname začeli vključevati praviloma šele od 17. stoletja naprej.* Za smledniško graščino sta tako najzanimivejša zapuščinska inventarja Marije Ane Flödnik iz 16. 3. 1750^ in Terezije Moscon (Moškon) iz 23. 10. 1762,« ki sta bili neposredni prednici Frančiška Asiškega Jožefa, saj je prav slednja zapusti- la posestvo z vsem inventarjem temu po- tomcu rodbine Smlednik, ki je bil njen vnuk. Toda povrnimo se k listinam. V njih je sicer navedep tudi drobni inventar, ki so ga hranili v grajskem poslopju, vendar knjižnice oziroma knjig ne omenjajo. Vpra- šanje je, ali je bilo gradivo le izpuščeno ali pa lahko v tem dejstvu vidimo dokaz ex nullo, da je obsežno biblioteko ustvaril šele Frančišek Smledniški, za kar govori delno tudi gradivo samo. Po letu 1771, ko je bila knjižnica urejena, je bilo seznamu doda- nih še nekaj del, vendar lahko z gotovostjo trdimo, da so tudi ta iz časa, ko je bil na gradu še omenjeni lastnik. Knjig, ki so prišle vanjo leta 1795, ki jih je pridobil naslednji smledniški graščak — Franc Ksa- ver Ignac Lazarini od svojega sorodnika ka- nonika Ludvika Lazarinija,'' namreč ni več v popisu. Nastanek tiskanih katalogov knjig je po- vezan z začetkom tiskarstva, saj so tiskarji prav od nastanka svoje obrti za tradicional- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 17 Lastnik knjižnice baron Frančišek smledniškl (1742 j do 1801) Delo slikarja Janeza Potočnika iz leta 1789 j po starejši predlogi. Last Narodne galerije, Ljubljana , (inv. št. 329) 1 ne knjižne sejme v Leipzigu in Frankfurtu tiskali sezname publikacij, ki so jih ponu- jali kupcem. Šele dve stoletji po izumu ti- ska — torej v 17. stoletju — pa se začne tudi obdobje tiskanih knjižnih katalogov za- sebnih in javnih ustanov,^ kar lahko pove- žemo z nastankom velikih nacionalnih bib- liotek v tem času.9 Njihov pomen in obseg je narasel ob koncu 18. stoletja, ko so razpu- stili samostane ter so knjižnice le-teh pri- šle vanje.*" Žal pa ugotavljamo, da je ve- čina tiskanih knjižnih katalogov iz 17. in 18. ter prve polovice 19. stoletja le klasifirajoča. Izjemo predstavlja več seznamov privatnih bibliotek iz Italije, kjer so knjige razvrščene tudi po alfabetnem redu.** Ta počasnost v razvoju je nastala predvsem zaradi še ne- dodelanih kataloških pravil, ki jih je do- končno izoblikoval šele A. Panizzi v sredini 19. stoletja. Tudi s slovenskega prostora poznamo ne- kaj knjižnih katalogov. Med njimi zavzema prav gotovo pomembno mesto prvi knjigo- trški katalog, ki ga je dal ob ljubljanskem jesenskem sejmu natisniti Janez Krstnik Mayr leta 1678 in je shranjen v knjižnici Narodnega muzeja.Sicer pa se moramo pri preučevanju takega gradiva z našega pro- stora zadovoljiti le z rokopisi. Tako imamo iz 17. in 18. stoletja, ko je med kranjskim plemstvom in višjo duhovščino oživelo zani- manje za knjige, popis biblioteke Engelber- ta Turjaškega, ki jo je uredil J. L. Schönle- ben.iä Sodobna le-tej je bila tudi knjižnica kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je prav tako imela izdelane sezname in kataloge.** Med privatnimi knjižnicami naj omenim še Schillingovo. Njen seznam je bil sredi 18. stoletja od- kupljen skupaj z nekaj knjigami za licejko.*^ Ista ustanova — današnja Narodna in uni- verzitetna knjižnica — hrani tudi del sa- mostanskih knjižnic, za katere je bil ob raz- pustu izdelan predpis, da se morajo predati nacionalnim bibliotekam. Tako lahko po in- ventarjih, ki so bili izdelani, sodimo o nji- hovem obsegu in vsebini.*® Med zasebnimi sodobnimi bibliotekami moramo omeniti fond, ki ga je zbral grof Kari Janez Herber- stein, sin lastnika gospoščine Hrastovec na Pesnici, poznejši ljubljanski škof. Jasno ogle- dalo njegove miselnosti ob prihodu med Slo- vence je seznam njegove biblioteke iz te do- be. Bil je vsestransko izobražen, a pjegov glavni interes pa je veljal njegovi stroki, namreč teološkim in cerkvenopolitičnim vprašanjem.i7 Posebno mesto pripada Zoisovi biblioteki. Zanimiva je tako zaradi načina nastanka — lastnik jo je s pomočjo knjižničarjev siste- matično urejal in dopolnjeval več desetletij predvsem za področje slavistike in domoznan- stva, vendar je tudi ostalim vedam posvečal precej pozornosti. Tu mislimo predvsem na njegova prizadevanja za naravoslovni kabi- net s pripadajočo literaturo. Biblioteka je imela tudi obsežen katalog, njegovo novo va- rianto iz konca leta 1803 ali začetka 1804, ki obsega le neslavistični del, je izdelal verjetno J. Kopitar.*^ Končno naj omenim še neko- liko mlajšo knjižnico Matije Čopa. Njen in- ventar, ki je znan po zapuščinskem aktu, je bil že obdelan in nam je tako osvetlil ne le razgledanost lastnika, temveč tudi odprl po- gled v poznavanje literature in jezikoslovja v prvi polovic. 19. stoletja pri nas.*^ Catalogus Librorum Francisci Baronis Flednigg Domini in Flednigg Camrnerarij. & Consiliarij Suae Majestatis Imperatricis. & Reginae Hungariae. & Bochemiae. De Anno 1771 je napisan na papirju formata 37,6 cm X 23 cm, ki ga je v največjem klasičnem mli- nu za papir na naših tleh — v Ajdovščini od leta 1767 izdeloval Tomaž Kumar.^o Vodni znaki, ki jih ima, sicer navajajo ime C & I Honic, vendar gre tu po mnenju strokovnja- 18 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 ka za zgodovino papirništva ing. T. Cafute le za prevzeto ime po slavnih holandskih pa- pirničarjih, ki ga je Cumar (Kumar) vtisko- val v svoj proizvod, da bi si pridobil začetno reputacijo. Kasneje je uporabljal tudi svoje ime. Glede na podatke o nastanku ajdovske- ga papirnega obrata ter dataci j o kataloga se nam zdi to verjetno. Vezava popisa smled- niške knjižnice je podobna ostalim knjigam, zato o njej kasneje. Katalog je razdeljen v tri dele: Catalogus Ordine Alphabeticus Scriptus; Catalogus Librorum Secundum Numeros Situ Scriptus; Catalogus Librorum Secundum Materias Or- dine Alphabetico Scriptus. s ALFABETNI KATALOG Kot smo že omenili so bila prva splošno sprejeta pravila za katalogizacijo izdelana primeroma kasno. V sredini 19. stoletja jih je namreč predložil A. Panizzi, bibliotekar v Britanskem muzeju. Treba pa je poudariti, da je pri njihovem oblikovanju upošteval tudi stoletno tradicijo. Izid njegovega dela, ki je bilo nato prevedeno tudi v francoščino ter je tako prodrlo na kontinent, predstav- lja pri opisovanju knjig tako prelomnico, da bibliotekarji s tem datumom delijo razvoj pravil na predhodnike ter naslednike Pani- zzija.^* Glede na to, da je smledniškl popis starejši, si moramo ogledati tudi predhodno zgodovino. Seveda je bilo manj problematič- no vpisovanje knjig, kjer je avtor znan, kot pa anonimnih del ter del korporacij. Tako so zanje uporabljali različne načine, ki jih je že konec 16. stoletja nakazal A. Maunsell. Re- gistrirali so jih pod naslovom ali predmetom obravnave, včasih tudi pod obema.22 Razvoj v naslednjih stoletjih je šel v različnih de- želah v razne smeri. V Španiji se je na pri- mer uveljavila metoda prve besede, franco- ska vlada pa je 1791 izdala pravilo, da se mo- rajo anonimna dela vpisovati pod značilno besedo iz naslova. V Nemčiji in Avstriji ima- mo tu za preučevanje več gradiva, saj po- znamo tiskane knjigotrške kataloge. Vendar vse do konca 18. stoletja niso bila izobliko- vana splošna pravila glede anonimnih del. Tako je bilo šele 1794 sprejeto načelo, da je prvi samostalnik v naslovu značnica, tako imenovano prusko pravilo.^* Smledniškl bibliotekar vsekakor ni mogel slediti trendom v razvoju svoje stroke, saj je bU preveč odmaknjen od centrov, kjer so ti nastajali. Tako lahko tudi ob delih, kjer je avtor znan, ugotovimo, da tega nemalo- krat zapisuje v genetivu, tako imenovani po- sesivni genetiv, kar je metoda starejših ka- talogov 16. in 17. stoletja. Med predhodnim gradivom, ki se drži tega pravila, je tudi Mayrjev knjigotrški katalog.^* Kot primer naj navedem le naslednje vpise: Ciceronis Epistolae; Maximi Valerü Historia; Gotscheds Hand-Lexikon ter Wolfij lus Naturae. Seve- da pa ne moremo opravičevati z odmaknje- nostjo od središč napak, kjer v naslovu ni prepoznal priimka pisca in tako zapisal npr.: Cornelij Taciti Opera. Svojevrsten problem predstavlja tudi vpis Pohlinove Kranjske Gramatike. Razumljivo je, da je delo uvr- ščeno pod redovniškim imenom Marcus ter dodana le oznaka P. oz. Pater, kar izhaja tudi iz naslovnega lista knjige, ki je izšla leta 1768.25 Vendar lahko tudi ob tem ugo- tovimo nedoslednost Pri alfabetnem vrstnem redu je sicer pravilno prepisan naslov: Kra- iska Grama tka, medtem ko je v stvarnem kazalu zapis popolnoma popačen: Kraiseck Gramatica, iz česar bi morda lahko sklepali, da zapisovalec ni znal slovenščine. Glede na to, da so se nam ohranila le ma- loštevilna dela iz knjižnice, težko sodimo o tem, ali je obstajalo kakšno pravilo, ki so se ga držali pri uvrščanju anonimnih del. Vsekakor pa lahko ugotovimo, da so nekaj- krat spremenili vrstni red besed v naslovu. Vodilo pri razvrščanju členov pa ni bilo gra- matično. Tako so npr. naslov »Synopsis Hi- storiae Germaniae« spremenili v »Historiae Germaniae Synopsis«, torej je samostalnik izpodrinil samostalnik, genetiv pa nominativ, medtem ko imamo zapis »Arabian Nights« (Tisoč in eno noč) uvrščen pod adjektivom Arabian in naslova niso spreminjali. Na dru- gi strani pa imamo občutek, da je prav iska- nje substantiva pogojevalo različen zapis na- slova »Potentaten Historische und Geneoio- gische Beschreibung« oziroma »Historische und geneologische Beschreibung der Potenta- ten in Europa« — pri alfabetnem oziroma mestnem katalogu. MESTNI KATALOG Knjige so od nekdaj shranjevali v oma- rah, a le javne in večje privatne knjižnice so imele izdelane tudi tako imenovane mest- ne kataloge, s pomočjo katerih lahko ugo- tovimo, katere knjige so stale skupaj po po- licah. Omare so bile največkrat označene s črkami ali rimskimi številkami, pri čemer je seveda v okviru prostora upoštevan abe- cedni oz. številčni vrstni red. Mesto knjige pa je označeno še dodatno z arabsko številko. Tako dobimo dvodelno signature npr.: G 4. Večje knjižnice pa imajo tridelno signaturo. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 19 ki je sestavljena iz naslednjih elementov: črka — omara; rimska številka — polica ter arabska številka — mesto v okviru police. Ta način je uporabil Jurij Vole, ko je v sredini 19. stoletja preurejal Semeniško knjiž- nico v Ljubljani.26 Smledniška knjižnica je obsegala leta 1771 dvaindvajset omar, ki so bile označene s čr- kami. V naslednjih dveh desetletjih, ko so še vpisovali v katalog, pa so ji dodali še dve omari — W in Y, kamor so postavljali do- kupljena dela. Povprečno število zvezkov v posameznih omarah je okoli 30. Seveda ima- mo tudi z arabsko številko označeno me- sto v omari. Dela niso razporejena po vse- bini ter se tako mestni in sistematski kata- log ne pokrivata. STVARNI KATALOG Začetki moderne klasifikacije ne segajo dalj kot V 16. stoletje, natančneje v leto 1545, ko je Konrad Gesner v svoji bibli- ografiji »Bibliotheca Universalis« razvrstU knjige po abecedi, nato pa še po tematiki. Podoben princip je uporabil Gabriel de Naudé v delu »Bibliotheca Cordesianae Catalogus« ter prav tako v 17. stoletju bibliotekar v Bodelein Library. V nadaljnjih dvesto letih je grupa avtorjev oblikovala francoska pra- vila, ki jih je nato v šestih zvezkih z na- slovom »Manuel du libraire et d'amateur de livres« objavil leta 1810 v Parizu Charles Brunet. Tudi ta se držijo štirih glavnih strok, oziroma fakultet, ki so bUe tedaj priznane — teologija, pravo, naravoslovje in umet- post, leposlovje in zgodovina.^^ Seveda pa so te razdelke še nadalje cepili, pač glede na obseg materije ter potrebe uporabnikov. Tako je J. L. Schönleben razdelil knjige v Turjaški knjižnici v Ljubljani, ki je obsegala 3257 del, na naslednje grupe: teologija, pravo in kanonsko pravo, politika in etika, zgo- dovina, filozofija, medicina, matematika in mehanične znanosti, humaniora (retorika in poezija), filozofija.^^ Verjetno je bila podob- no razdeljena tudi Valvasorjeva knjižnica, saj je bil Schönlebnov prijatelj.^» Smledniška knjižnica ima 11 razdelkov: luristae; Ristorici et Geographici; PoUitica & Cammer al'a; Philosoph! & Mathematici; Gra- matici; Poetae; Orato res; Medici; Oeocono- mici; Moral; Ascetae. Preden se lotimo posameznih skupin knjig po tematiki, kjer se bomo dosledno držali de- litve, ki je v katalogu, naj nanizam nekaj zgolj statističnih podatkov, ki jih povzemam po seznamu. V abecedni del kataloga je vključenih 422 del v 705 zvezkih, medtem ko jih je v mest- nem 428 v 715 zvezkih. Torej je v slednjega uvrščenih šest naslovov več, a vse to so kas- nejši pripisi oziroma dokupljena dela. Stvar- ni katalog pa je skromnejši, saj upošteva le 402 deli, eno je zapisano dvakrat ter tako lah- ko ugotovimo, da je bilo izpuščenih iz klasi- fikacije 27 knjig. Med njimi jih je bilo v knjižnici šest ob nastanku prvotnega sezna- ma, 21 pa naknadno kupljenih oziroma po- stavljenih. To so predvsem dela iz omar z oznako W in Y ter tri druga. Se podatek o pri- rastku knjižnice med leti 1771 in okoli 1790 — dodanih je bilo 38 knjižnih enot. Čeprav se zavedam, da je nemalokrat težko presoditi, v kakšnem jeziku je napisano delo le po mnogokrat celo okrnjenem naslovu, saj lahko pride do neljubih pomot, kakor se je zgodilo na primer Levcu, ko je skušal s tega stališča preučiti Čopovo knjižnico.^" se mi zdijo podatki, ki jih dobimo iz naslednje raz- predelnice tako zgovorni, da jih vseeno na- vajam. Tabela 1: Delitev del glede na jezik in stroko Najbolj raznovrstna glede na jezik sta od- delka Historici et Geographici ter Gramati- ci, kjer je zastopanih kar šest oziroma sedem jezikov, najskromnejši pa je s tega stališča oddelek Orator es, kjer sta zastopani le latin- ščina in nemščina. Sodobna znanost, kot je ekonomija, pa sploh ne upošteva več del v klasičnih jezikih. Zanimiv je tudi celotni pre- gled strukture po jezikovni pripadnosti, saj je v latinščini napisana slaba polovica knjig, dobršen delež od teh pa odpade na antične avtorje, ki jih bomo obravnavali v nasled- 20 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 njem poglavju. Tako lahko ugotovimo, da so kljub vsemu sodobni govorni jeziki dokaj močno zastopani. Predvsem pa je pestra nji- hova struktura. Tabela 2: Pripisi med leti 1771 in okoli 1790 Druga razpredelnica pa nam kaže statisti- ko pripisov oziroma dokupljenih del. Tu se še izraziteje kaže odmik od klasične latinščine, saj je po številčnosti komaj na tretjem me- stu, in sta jo prehiteli tako nemščina kot francoščina, medtem ko je italijanščini enaka. K obravnavi dokupljenih del z vsebinskega stališča se bomo vrnili še kasneje, saj prav ta neizpodbitno kažejo interese smledniškega ba- rona Frančiška, za časa katerega so bua na- bavljena. ANTIČNI AVTORJI Obravnava zgodovinskih dogajanj ter opi- sovanje tujih dežel je bila od nekdaj priljub- ljena tema pisateljev. Pa naj jih sodobno ime- nujemo potopise ali pa historične spise. Zmes obojega je prav gotovo Arijanovo delo Alexandra Anabasis, ki so ga imeli na Smled- niku v latinskem prevodu — De rebus gestis Alexandri. Istemu zgodovinske- mu junaku je pKJSvetil svoje delo tudi Cur- tius Ruffus. Rimljani so Grke podjarmili v znani bitki pri Philipih, ki jo je v delu Philipicae opisal lustinus. Prav od njenih začetkov — Ab Urbe condita pa je sledil rimski zgodovini historiograf iz prvega stoletja pred našim štetjem Titus L i v i u s. To je bilo tudi obdobje državljan- skih vojn in potegovanj za oblast, ki jo je opisal Lucanus — De bello civili Prva večja osvajanja v Zahodni Evropi je opisal tedanji poveljnik rimskih legij sam — Caesaris lullii de Bello Gallico. Kronološko mu sledijo T a c i t o v a dela, ki jih je napisal v 1. stoletju po našem štetju. Le fragmentarno ohranjena zgodovina dve stoletji starejšega Salustija Crispija je prav tako zaslužila pozornost bralcev ba- ročne dobe kot tudi delno literarno obarvani opisi zgodovinskih osebnosti izpod peresa Gaja Suetonija — Caesarum XIV vitae in Corneliusa Neposa — De viris illustribus. Posamezne dogodke iz grške in rimske zgodovine je v delu Hi- storia obravnaval Valerius Maxi- mus, bili SO mu predvsem izhodiščne teme za govore. Tako bi njegovo delo lahko uvrstili tudi med avtorje v naslednjem odstavku. Ena izmed ved, ki ji tudi sodobniki iščejo vzornike v času antike, je prav gotovo govor- ništvo. Le redki se lahko kosajo z iskrivostjo duha in spretnostjo v stilu, ki sta ga dosegla tako Cicero v svojih številnih delih — De Officiis, De Orationes in Epi- stolah — na Smledniku je bilo devet nje- govih knjig, kot Fabius Quintiiianus v delu De Instit Oratoria. Skupaj ve- ljata namreč za klasika govorništva. V smled- niškl knjižnici ju dopolnjujejo še P 1 i n i j e - ve Epistolae ter luventiusova De arte RethoricainAftonijevo delo Progimnasmata, ki je veljalo za učbe- nik retorike vse do 17. stoletja. Blišč in slabosti rimske družbe odsevata iz satir luvennalisa, ki si je prav tako kot tristo let starejši komediograf P1 a u t u s pri- služil nesmrtnost z deli, ki niso zastarala vse do današnjih dni. Njima ob bok bi lahko po- stavili tudi Phaedrove Fabulae ter V i r g i 1 o v opus. Čeprav opisuje temnejše plati življenja, pa ne moremo mimo enega največjih piscev tragedij — Seneca e. Ver- jetno je bil na Smledniku francoski prevod njegovega dela, saj je avtorjevo ime zapisano »Senecae l'Annae«. Zbadljivke, puščice ali epigrami so bili pri- ljubljena zvrst literature že v antični dobi, ker pa njih osti niso izgubile moči tudi v kas- nejših obdobjih, so jih uvrščali v svoje bi- blioteke še stoletja po nastanku. Tako je tudi delo Martialisa Valeriusa Epi- gra m a t a našlo mesto v naši knjižnici. Dru- ga zvrst, ki ni ozko vezana na čas, je prav go- tovo lirska poezija. Rimsko pesništvo je do- seglo višek v verzih Catula ter nekoliko mlajših Ovida in Horaca. Predvsem za slednja dva lahko ugotovimo, da njuna po- pularnost tako v svetu kot pri nas nikdar ni zamrla. Na Slovenskem je treba omeniti Val- vasorjeve bakroreze k Ovidovim Metamorfo- zam*! ter slovenjenje tega dela, ki se ga je bolj ali manj posrečeno lotil v 18. stoletju Ja- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 21 nez Damascen Dev. Devov fragment je obja- vil tudi Pohlin v Kranjski gramatki. Horac pa je bU sploh eden izmed pesnikov, ki so ga vneto študirali v prosvetljenski dobi tako v svetu kot pri nas.^^ Lahko še zapišemo, da je Ovid avtor, ki je v smledniški knjižnici za Cicerom zastopan z največ deli — kar sed- mimi. Vsa zgoraj navedena dela so iz obdobja klasične antike in sodijo med literarne zvrsti. Povsem iz drugega področja pa je edino delo iz kasnoantičnega obdobja, ki je bilo v smled- niški knjižnici. TojeJustinianov Co- dex s komentarjem, temeljna knjiga za preučevanje rimskega prava. VSEBINSKA OBRAVNAVA IinUSTAE v 18. stoletju so naredili na vseh področjih človekovega bivanja in ustvarjalnosti veUke korake. Eden glavnih je prav gotovo premik zoper religiozno pojmovanje življenja. Drz- neži tega časa so sledili vzgonu in z njim na- šli izgubljeno srečo v kraljestvu ljudi. Tak odnos med njimi samimi pa je pogojeval na- stanek naravnega prava, ki ni imelo nič več opraviti z božjim pravom, pove morale, ne- odvisne od vsakršne teologije, ter nova načela v vzgoji.^^ Na podlagi teh načel so sredi stoletja na- stala znamenita dela Johanna Gottlieba Hei- neckeja »Elementa juris naturae et gentium«, kjer je utemeljü tezo, da je naravno pravo celota zakonov, ki jo človeški duh ureja po zdravem razumu. Logično zgradbo naravnega prava ter znanstveno urejeno podobo o res- nici življenja pa je podal Johann Christian Wolff v svojem delu »Jus naturae methodo scientifico* (1740—1748). V njem je utemeljil tezo, da človeka sestavljata duša in telo; ka- kor je namen skupnosti naših organov, da ohranijo telo, tako je naloga razuma, da našo dušo vodi k popolnosti. Od tod izvira presoja naših dejanj, njihovega dobrega ali zlega bi- stva: dobro je, kar nam k tej popolnosti pri- pomore, zlo je, kar ji nasprotuje. Tako poj- movanje terja naravni zakon, ki ima svojo utemeljitev v notranji naravi ljudi in stvari. Wolff je tako svojo vedo že na samem za- četku pripeljal skoraj do popolnosti in po- stal vodnik vsem pravnim svetovalcem.^* Seveda pa ne moremo pojmovati tega nove- ga položaja človeka v družbi 18. stoletja le kot rezultat takratnih mislecev. Njihova de- la so se nemalo naslanjala na starejša. Tako je na pravnem področju prav gotovo treba omeniti vsaj Samuela von Puffendorfa, nem- škega pravnika in zgodovinarja 17. stoletja, ki je podal svoje gledanje na svet v dveh te- meljnih delih — »De iure naturae et gen- tium« in »De officio hominis et civis juxta legem naturalem«. Leta 1625 pa je izšlo v Parizu delo »De jure belli ac pacis« izpod peresa humanista in pravnika Huga Grotiu- sa. To je prvi pregled celotnega mednarod- nega prava. Na področju kazenskega prava pa je napisal leta 1635 prvo pregledno delo nemški pravnik, profesor na univerzi v Leip- zigu Benedikt Carpzow. Vsa spoznanja 17. kot tudi 18. stoletja je povezoval v svojih delih, ki jih je napisal kot profesor v Innsbrucku in kasneje na Du- naju, zgodovinar in pravnik Paul Josef Rig- ger. V smledniški knjižnici so juridične knjige močno zastopane, saj jih je bilo kar 83, ven- dar pa jih lahko delimo na dva dela. To so na eni strani teoretična dela, na drugi pa povsem praktični priročniki za študij, npr. »Guggenberger Juridisches Repertoriu«. »Bu- der De Ratione et Methodo studiorum Iuris«, »Zeller Repetitio luridica« ter prav tako pri- ročniki, vendar namenjeni vsakdanjemu živ- ljenju npr. »Post-Recht« ali »Dorf und Land Recht«. Težje presojamo o izboru priročni- kov, tako z njihovega uporabnega kot tudi strokovnega stahšča, pač pa moramo podčr- tati, da so bila v biblioteki vsa pomembna teoretična dela, tako iz 17. kot 18. stoletja, ki so temeljila na sodobnem pojmovanju na- ravnega prava. Med avtorji, ki smo jih na- vedli v uvodnem odstavku, so zastopani prav vsi. Johann Gottlieb Heinecke — zapisan z latiniziranim imenom Heinectius — z dvema deloma, pa obe Puffendorfovi knjigi — ena v nemškem prevodu »Natur und Völker Recht«, Wolffova, Carpzowa ter tri Rigger- jeve knjige. Kranjski so posvečena tri dela. Žal prvih dveh ni med ohranjenim gradivom, saj bi nas glede na vsebino posebej zanimali letnici njunega nastanka. Landt-Handvest aus Crain (in Krain). Za- pisane svoboščine posameznih dežel (v smi- slu skupposti deželnega plemstva ali dežela- nov) so od leta 1414 dalje novi vladarji po- trjevali v obliki ročinov (nemško Landhan- feste). Prvi ročin je s potrditveno formulo zajel najstarejše privilegije, vsak nadaljnji pa je zajel prejšnjega in vse privilegije, ki so bili podeljeni po njem. Ta praksa se je nadaljevala do pravnega absolutizma, toda vsebinski razvoj je prenehal že po propadu protestantizma. Nekateri izmed tako nasta- 22 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 lih ročinov so zlasti v dobi protestantizma izšli v tisku.35 Erb Huldigungs Actus in Grain. Dedni po- klonitveni akt, kakor prevajamo navedeni naslov, je bil običajno dejanje ob prihodu deželnega vladarja v deželo. Enemu izmed takih obiskov Habsburžanov je bila posve- čena tudi knjižica v naši biblioteki. Na koncu tega odstavka omenimo še delo Otona Spruga, frančiškanskega teološkega pisatelja, ki se je rodil na Hribu v Kamniku leta 1724. Po končani gimnaziji in bogoslov- ju je kot redovnik opravljal razne službe, postal je lektor bogoslovja in vodja franči- škanske teološke šole v Ljubljani. Pisal je največ o problemih janzenizma in galika- nizma. V naši knjižnici je bU drugi del nje- govih temeljnih razprav: Dissertationes dog- maticae: de exteriori dei cultu, ki je bila ti- skana v Ljubljani leta 1771.^® Glede na vsebino bi sicer morali zadnje delo uvrstiti med teoretična dela s področja teologije, vendar se bomo pri vseh poglavjih držali sistema, ki sledi iz kataloga knjižnice. HISTORICI ET GEOGRAPHICI Študiju zgodovine in geografije je bilo na- menjenih največ knjig v smledniškl knjiž- nici, saj se kar 140 ali tretjina vseh del ukvarja s problematiko teh dveh strok. Pri pravu smo hoteli najprej izločiti nadregio- nalno pomembne razprave, kar je glede na internacionalnost stroke razumljivo. V tem oddelku pa bomo dela najprej obravnavali glede na prostor in čas in šele na koncu se bomo pomudili tudi ob evropsko znanih stro- kovnjakih, ki so jih napisali. Petina del, ki so zajeta v ta razdelek, pri- pada splošnim zgodovinam, zgodovinskim leksikonom ter priročnikom o metodologiji stroke. Sem smo prišteli tudi vse uvode va- njo. Kot zanimivost naj omenim, da imamo osnovne priročnike — leksikone in splošna dela napisana tako v nemščini, francoščini kot tudi italijanščini, manj pa v latinščini. Med naslovi naj naštejem le «Lexicon hi- storischer«, »Bailies Dictionaire historique«, «Principio Istorico (Historioo)« pa »Introduc- tio in Historiam universalem«, »Puffendorf Einleitung zur Histori« ali »Turselin Abrege del Histoire universelle«. Antična zgodovina je bUa od nekdaj pri- ljubljena tema pisateljev in historikov. Ob- ravnavali so jo tako sodobniki oziroma ne- kaj stoletij mlajši proučevalci kot tudi mo- derni zgodovinarji. Dela sodobnikov smo že obravnavali v posebnem poglavju, zato naj na tem mestu opozorim še na novejša. Ve- čina knjig, ki so bile v naši biblioteki, ob- ravnava rimsko zgodovino v celoti, obdobje republike ali cesarstva, le RoUinova »Histoire anciene« v šestih zvezkih je zajela širši ča- sovni razpon. Sicer pa naj omenim, da so to v glavnem dela brez navedb avtorjev. Iz- jemo predstavlja poleg zgoraj citiranega le še Vertotovo delo »Histoire de la Repub- lique Romaine«. Tem obravnavam moremo priključiti tudi Hertlovo zgodovino Bizanca. Zgodovine ene same dežele ni mogoče ra- zumeti brez povezave z dogodki v sosednjih. V obdobju, ko pa so bila področja na raznih koncih Evrope povezana še z vladarsko. dru- žino Habsburžanov, je razumljivo, da so se zanimali tudi za zgodovino le-teh. Tako je zanimiv številčen prerez del po raznih deže- lah, ki ga imamo v naši knjižnici. Poudarim naj le, da smo knjige, ki obravnavajo Kranj- sko in pjene sosednje pokrajine, izdvojili in jih bomo prikazali posebej. Delo »Topographia Germaniae Austriacae« izpod peresa jezuita Carla Granellija, ki je bilo namenjeno široki publiki kakor tudi štu- dentom, je zanimivo ne le kot splošen pre- gled, objavljen leta 1759, temveč tudi zaradi pristopa k snovi, saj ga dopolnjuje poglavje Questiones ex historia. To so vprašanja iz obravnavane snovi, torej način, ki ga pripo- roča tudi še sodobna pedagogika. Sicer pa avstrijsko zgodovino obravnavajo še tri de- la. Med njihovimi avtorji pa naj opozorim na Paula Josefa Rigger j a, ki smo ga srečali že pri juridičnih knjigah. Sosednji Madžarski so posvečena štiri de- la, eno več pa obravnava francosko zgodo- vino. Med slednjimi naj poleg Verdierjeve- ga s splošnim naslovom »Histoire de France« omenim še Piganolovi, ki opisujeta Franci- jo in njeno moč. Med dokupljenimi deli je tudi knjiga o Cardinalu Maziniju in njego- vem ministrskem vodstvu, ki ga je oprav- ljal za časa mladoletnosti Ludvika XIV od 1642 naprej. Tudi dve zgodovinski deli o Bel- giji sta bili vključeni v seznam, širše zasno- vani knjigi o nemški oziroma pruski histo- riografiji pa prav tako le dve. Skandinavsko zgodovino obravnavajo tri dela — Zgodovina danske države, ki jo je napisal L. Holberg ter Veratov opis švedske revolucije. Najpo- membnejše delo, ki ima tudi literarno vred- nost, pa je Voltairova Zgodovina švedskega kralja Charlesa XII. Med knjigami najdemo še uvod v špansko in portugalsko zgodovino. Izmed ostalih publikacij, ki imajo bodisi memoarski značaj, npr. »Memoire de Catha- rine Imperatrice della Russie«, ali pa obrav- navajo obrobne probleme, naj izločim še dve KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 23 — obravnavo miru, sklenjenega v Nimwe- genu na Nizozemskem leta 1678/79 med Francijo in Španijo ter »Tridentium Conci- lium« — cerkveni zbor v Tridentu v drugi polovici 16. stoletja, na katerem so sklenili obnoviti katoliško cerkev in so obsodili re- formacijo. Pomemben zgodovinski vir so tudi shema- tizmi in anali. Naj navedem na tem mestu vse letnike, ki so bili vključeni v naš seznam: »Shematismus Wiennerischer de Ano 1767 in 1769«; »Wiennerische Diarium vom 1767, 68 & 69« v petih zvezkih; »Historisches Jahrbuch de Ano 1737 (dva zvezka) in 1763« (dva zvezka) — žal brez navedbe proveni- ence. Dodam naj še dva naslova, ki sicer delno izstopata iz tega konteksta »La sto- ria del ano 1741 final Ano 1751« v enajstih knjigah ter »Journal Encyclopedique de Ann. 1766, 67, 68, 69« v 32 knjigah. Prav slednji je zelo zanimiv, saj so verjetno to posamezni letniki časopisa, ki je začel izha- jati v Belgiji leta 1756 in sodi med prve to- vrstne publikacije, ki se začno ustanavljati po raznih deželah konec 17. ter v teku 18. stoletja. Prinašali pa so znanstvene in lite- rarne informacije. Med pomožne vede zgodovine sodi tudi numizmatika ter preučevanje starega orožja. Zanimanje za ti dve področji je bilo med plemstvom od nekdaj veliko, zato lahko pri- čakujemo tudi v bibliotekah knjige, ki go- vore o njih. V naši so imeli šest knjig o sta- rih novcih ter tri o orožju. Z dvema geografskima atlasoma so si la- hko pomagali na Smledniku — Koelerjev je imel priročen značaj, medtem ko je bil For- stijev zgodovinsko obarvan. Poleg tega so imeli še dve splošni geografiji ter delo o hi- drografiji. Ta generalna dela so dopolnjeva- le knjige, ki so opisovale posamezne dežele ah pa le njih dele. Tako imamo »Italiae De- scriptio Geographica« ter obravnave antič- nega in modernega Rima, Benetk in Torina; Francije s Parizom in Versaillesom, Nizo- zemske in holandskega kraja Seyforta. Tem delom bi lahko priključili opis dežele na dru- gem koncu sveta — Mongolije. Posebej smo izločili dela, ki so jih napisali domačini ali pa obravnavajo naše kraje. Prav odnos do te tako imenovane domoznanske li- terature nam pokaže nagnjenja lastnika bi- blioteke do okolja, v katerem je živel. Janez Ludvik Schönleben se je rodil v Ljubljani leta 1618. Tu je obiskoval šole pri jezuitih, študij je nadaljeval na Dunaju in v Gradcu. Ob raznih službah, ki jih je oprav- ljal v cerkveni hierarhiji, je deloval tudi na teoretskem področju. Tako so objavljeni ne- kateri Schönlebnovi govori in dela s področ- ja teologije. Poleg tega ga je vedno zani- mala in mikala zgodovina, čeprav je čutil težave, praznine in zadrege, ko jo je začel pisati, kot toži v nekem pismu. V knjižno delo ga je silil pokrajinski patriotizem; želel je, da bi njegova domovina dohitela zamu- jeno. Tako je v letu Schönlebnove smrti 1681 izšlo njegovo najpomembnejše delo Car- niola antiqua et nova sive Annales sacro- prophani, ki je plod dolgotrajnega zbiranja in urejanja podatkov. V naši knjižnici pa imamo dve izmed številnih njegovih genea- logij — tako »Vera Origo Domus Austriae«, ki je skrajšano zapisan naslov dela Disser- tatio polemica de prima origine Augustissi- mae Domus Habspurgo — Austriacae, 1680, in «Genealogia familliae ab Aursperg« — Genealogia illustrissimae familliae princi- pum, comitum, et baronum ab Auersperg, 1681. Njegovi spisi odražajo zgodovinopisje baročne dobe, ki je zanjo tipična ljubezen do polihistorije, genealogije, historične topogra- fije in analitične kronologij e.^^ Podobna so bila tudi interesna področja Schönlebnovega prijatelja in sodelavca Ja- neza Vajkarda Valvasorja. Glede na to, da smo pred kratkim dobili monografijo o tem znamenitem možu, naj povzamem po njej le podatke o obeh delih, ki sta bili vključeni v smledniško knjižnico. »Crainische Kroniq« — delo v dveh zvezkih je z drugačnim naslo- vom zapisan naslov Valvasorjeve Slave Voj- vodine Kranjske, ki je obsegala 15 tematskih knjig, opremljenih s številnimi slikami. Ker izvod ni ohranjen, ne moremo vedeti, ali je bilo na Smledniku integralno ali le posamez- ni zvezki. Avtor je delo izdal ob pomoči urednika Erazma Franciscija v letih 1686 do 1689. V njem je posegel na razna strokovna področja in z vseh vidikov opisal svojo do- movino. Tako je s tem delom močno presegel Schönlebnove načrte.^* Desetletje prej — 1679 je Valvasor izdal album z nad tristo bakrorezi mest, trgov, samostanov in gradov na tedanjem Kranjskem — »Topographia Ducatus Carniolae modernae«. Besedila je v tej knjigi bolj malo, pravzaprav so to le in- dexi. Več kot tretjino slik pa je kasneje upo- rabil za svoje glavno delo — Slavo. Cerkniško jezero s svojimi naravnimi po- javi je prineslo slavo tako Valvasorju kot nekaj desetletij mlajšemu Francu Antonu Steinbergu. Rodil se je 1684 na Kalcu pri Zagorju na Krasu, a se je družina, ko mu je bilo komaj tri leta, presehla v Cerknico. Na Kranjskem je deloval kot uradnik cesarske dvorne blagajniške in rudarske komisije, ka- sneje pa je bil imenovan za cesarskega upra- 24 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 vitel j a idrijskega rudnika. Njegovo strokov- no delo je pomembno na izumiteljskem pod- ročju. Iznašel je nov način izpiranja živega srebra in novo napravo za risanje. Se mnogo let po Steinbergovi smrti pa so veljala nje- gova navodila za gradnjo in ohranjanje cest, tako v Avstriji kot tudi v inozemstvu. Vse od mladosti ga je privlačil fenomen Cerkni- škega jezera, a se je k pjemu lahko vrnil še- le po upokojitvi. Tako je leta 1758 izdal de- lo, ki temelji na petnajstletnem opazovanju — »Gründliche Nachricht von dem in dem Inner Crain liegenden Cirknizer See«. V knjigi razpravlja o naraščanju in upadanju jezera, o dotokih, popisuje jame. Imena kra- jev navaja vedno v slovenskem jeziku. Po- leg tega obravnava tudi lov na polhe, ki je tod priljubljen. Delo je izšlo najprej v Ljub- ljani, leta 1761 še v Gradcu in istega leta v francoskem prevodu v Bruxellesu.*** Na Smledniku so imeli njegovo prvo izdajo. Prvo sistematsko zgodovino Hrvatov je objavil leta 1652 na Dunaju Jurij Ratkaj (1612—1666) — v katalogu Georg Rattkaij. Delo z naslovom »Memoria Regum et banno- rum Dalmatiae, Croatiae et Sclavoniae« je pisano v hrvaškem in slovanskem duhu. Manjšo vrednost imajo poglavja o starejših obdobjih zgodovipe, za 16. in 17. stoletje, kjer se je naslanjal na arhivalije oziroma je bil sodobnik dogajanj, pa je pomemben vir. S svojim delom Ratkaj ni doživel popolnega priznanja, v njem je namreč odločno izrazil tudi protireformacijsko stališče, zaradi česar so ga v Frankfurtu obsodili in celo sežgali, v Zagrebu pa so se trudili, da bi bilo prepo- vedano.** »Carinthiae Annallia« — zapis brez nave- dbe avtorja nam daje možnost, da delo pove- žemo s Christalnik-Megiserjevo zgodovino Koroške Annales Carinthiae iz leta 1612. Gradivo zanj je zbral Mihael Christalnik v 16. stoletju, obsežnejšo redakcijo pa je opra- vil nemški humanist in protestant Hieronim Megiser. Pod vplivom nemške humanistične historiografije se je tu uveljavil poleg po- krajinskega tudi nemški koncept slovenske zgodovine.*^ Zgoraj navedeni tako, imenovani domo- znanski literaturi iz smledniške biblioteke bi lahko prišteli še delo o Čedadu — Henric Palladij — Rerum Foro luliensium in Chri- stiani Diplomataria Ducatus Stiiriae. Prosvetljenska miselnost je narekovala tudi drugačno obravnavanje zgodovine. Med vodilnimi predstavniki tega obdobja je bil Voltaire, avtor prvih del, ki so poleg politič- nega razvoja obravnavala tudi širša vpraša- nja, tako zakonodajo^ običaje, trgovino, finan- ce, poljedelstvo in prebivalstvo.*^ S temi principi je prežeto tudi njegovo delo, ki so ga imeli pa Smledniku »L'Histoire de Charles XII, roi de Suede«, 1731. V njem je podal zgodovino po vseh modernih postavkah — dokumentacija, kritično preučevanje ter jo izoblikoval s svojim značilnim dramatičnim pripovedovanjem.** Delno je posegel na ta področja, ki so jih prosvetljenci tako rekoč na novo odkrili, že Fontenel s svojo razpravo o zgodovini oraklov. Izšla je leta 1687; v naši biblioteki je bil nemški prevod tega dela.*^ Med pomembnimi predhodniki zgodovinopis- ja 18. stoletja, ki so jih imeli na Smledniku, omenimo še Huga Grotiusa ter Sammuela von Puffendorfa.*® Oba sta bUa tudi pravnika in smo ju obravnavali že v predhodnem poglav- ju. Čeprav je doživelo zgodovinsko delo Char- lesa Rolhna (1661—1741), janzenista in učite- lja, kritiko, ki mu je očitala, da je hotel »an- tiko tako rekoč pokristjaniti«, je nedvomno njegova »Histoire ancienne» (1730—1737) ve- lika stvaritev in je postala učbenik za to ob- dobje vse do vključno 19. stoletja, tako v Franciji kot izven nje.*^ Knjiga je bila vklju- čena tudi v našo biblioteko. Prav tako pa tudi literarno delo »Arabian Nights«, ki pa je vendar neke vrste zgodovinski vir, vsaj s sta- lišča prosvetljenskega pojmovanja zgodovine. Vključuje tudi etnološke prvine in je bilo verjetno zato sistematizirano v tem oddelku. To so štirje zvezki znanega dela Tisoč in ena noč, ki so bul najprej prevedeni v franco- ščino, nato pa v angleščino in Smledniškl so kupili osmo (1. zvezek) oziroma sedmo (2. do 4. zvezek) izdajo tega dela, ki je izšlo v Dub- linu leta 1747 oziroma 1728. POLLITICA ET CAMMERALIA Števučno skromna, a vsebinsko bogata je skupina knjig o politiki in upravi. Med av- torji del, ki so zastopana v tem oddelku, je za nas posebej zanimiv znameniti politični pisatelj Frnac Albert Pelzhoffer baron Schö- nauski, ki se je rodil 1645 (1643?) v Ljubljani. Tu je obiskoval tudi nižje šole, kasneje pa je študiral pravoznanstvo ter opravljal razne funkcije v deželni upravi. V zadnjih letih svojega življenja je izdal velika dela o po- litiki. V njih zagovarja stališče, da je politika sredstvo in ne smoter ter tako služi kot orod- je za javno blaginjo. Da doseže ta pamen pa zahteva predvsem etiko v politiki, in to ne avtonomno v smislu racionalistov 18. stoletja, marveč transcendentno v povezavi z vero. Tako zanika v nasprotju s kasnejšimi policei- sti — prosvetljenci versko strpnost, ker vidi v njej žalitev Boga in politično nevarnost. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 25 Obenem pa priznava, da so monariii le upra- vitelji držav, ne njihovi gospodarji. Omeju- jejo jih zakoni treh vrst: naravni, božji in os- novni. V ostalem pa so vzvišeni nad zako- nom, vendar to ne pomeni, da ga smejo kršiti. V naši knjižnici je bUo eno Pelzhofferjevih glavnih del »Arcanorum status libri decem«, a le njegov prvi del, ki je izšel leta 1709 v Mayerjevi tiskarni v Ljubljani. Ta še ni vse- boval spornih štirih knjig, VII. do X., ki jih je šele po avtorjevi smrti izdala njegova vdo- va v Frankfurtu leta 1711 oziroma 1713. Pelz- hofferjevi politični nazori, ki jih razgrinja v teh zvezkih, niso bili skladni s tedanjim vlad- nim državnopolitičnim pojmovanjem. Cenzu- ra, ki se ji je knjiga izmuznila, glede na to, da ni bila tiskana v notranjeavstrijskih deže- lah, pa je prav zaradi nje spremenila svoje odredbe. Tako so Pelzhoff er j eve v Frankfur- tu tiskane knjige pri nas zelo redke.** V naši knjižnici imamo le prve tri zvezke znameni- tega dela. Nadaljnji razvoj miselnosti v 18. stoletju je prispeval svoje tudi na področju idej uprav- ljanja, osvobodile so se teokratizma in mo- narhizma ter dobile značaj prosvetlj enega ab- solutizma. Tipičen predstavnik te veje je ba- ron Bielfeld. V svojih delih, med katerimi je najslavnejše Institutions poUtiques (1762), na- pisano v poduk pruskemu prestolonasledni- ku, zagovarja ideje, da ni »politika nič dru- gega nego poznanje sredstev, s katerimi lah- ko narediš državo močno in njene državljane srečne«, prav tako »podaniki niso ustvarjeni za suverena, marveč nasprotno, ker ga oni vzdržujejo in plačujejo«. Vendar obenem sva- ri pred preveliko svobodo. Le v enem pogle- du je Bielfeld širokogrudnejši kot Pelzhoff er, zavzema se namreč za svobodo vere.*^ Knjiga »Stadskunst«, ki je v smledniškem popisu iz- pod peresa obravnavanega avtorja, je verjet- no nemški prevod tega slavnega dela. V 18. stoletju se je poleg drugih mislecev rodil tudi Gottfried Achenwall (1719—1772), ki so mu nadeli vzdevek »oče statistike«. Gradivo za svoja preučevanja je črpal iz zgodovine in naravnega prava. Tako je s kombinacijo strok prišel do posrečenega re- zultata, saj je videl v zgodovini razgibano statistiko, v statistiki pa otrplo zgodovino. Njegovo delo o naravnem pravu je bilo v Prusiji uradno odobreno in so se ga morali držati vsi predavatelji na univerzah. Kot zanimivost naj omenim, da je moral iz nje- ga črpati tudi Kant, ko je predaval v Königs- bergu.so V našem seznamu je Achenwallova knjiga »Grundsätze zur Pollitischen Kännt- niss der Statten«. Druga specialna disciplina, ki se je izo- blikovala skozi to stoletje iz kameralnih ved, je obravnava policije. Glavni avtoriteti na tem področju sta bila Justi in Sonnen- fels. Obravnavala sta podrobnosti o policiji varnosti in blagostanja. Utemeljevala sta njeno vlogo tako v sklopu državne moči kot tudi odnos do podložnikov. Justi j evo temelj- no delo »Cammeral Wissenschaft« v dveh zvezkih je v našem seznamu. Ostale knjige v tem razdelku pa imajo precej splošne na- slove. Največkrat avtorji niso navedeni, tako jih verjetno lahko uvrstimo v skupino pri- ročnikov, ki le dopolnjujejo zgoraj navedena temeljna dela s področja politične uprave. philosophi et mathematici Na prvi pogled nenavadna kombinacija dveh strok, ki ju v sodobnem času pojmuje- mo daleč vsako sebi, je naslov enega izmed tematskih sklopov v smledniški knjižnici. Resnici na ljubo pa moramo povedati, da so vanj vključena še bolj raznovrstna dela, kot kaže naslov, saj sta tu poleg matematike tudi fizika in arhitektura. Kombinacija je verjet- no nastala po eni strani povsem zavoljo praktičnosti, saj bi bilo nespametno komaj 13 naslovov dehti v še manjše grupe. Na dru- gi strani pa je tu besedna filozofija pojmo- vana v svojem prvotnem smislu, ljubezen do modrosti, znanja, kot so jo imenovali stari Grki. Med deli, ki jih zajema ta oddelek, bi lah- ko naredili naslednji prerez: štiri pripadajo »čisti« filozofiji, vendar so to po naslovih sodeč le zelo splošna dela, pregledi manj znanih avtorjev. Tri lahko pripišemo mate- matiki, a to so le učbeniki — računstvo (»Rechnenkunst«), aritmetika in geometrija. Podoben je izbor del s področja fizike z mehaniko in astronomijo, ki zajema štiri knjige. Po svoji pomembnosti izstopata pravzaprav le obe knjigi o arhitekturi. Giacomo Barozio da Vingolla je sredi 16. sto- letja izdelal načrt za cerkev II G«su v Rimu. V tlorisu je združil prvine tako renesanse kot srednjega veka. Čeprav zasnova sama in tudi drugi elementi pri tej stavbi — na primer obravnava svetlobe ter notranjščine, niso nastali brez predhodnih vzorov, menijo, da je bil vpUv te zgradbe na nadaljnji razvoj sakralne arhitekture večji kot pri katerikoli cerkvi v zadnjih 400 letih.^i Vingola je pri- speval k temu tudi s svojimi teoretičnimi de- li. Tako so jih v 17. in 18. stoletju arhitekti navdušeno prebirali, v tem obdobju so bila ponovno izdana oziroma prevedena.^^ Po- 26 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 memben je tudi Vignolov prispevek k raz- voju iluzionističnega slikarstva. Verjetno se ne bomo dosti zmotili, če povežemo prisot- nost njegove knjige v smledniški knjižnici s poslikavami, ki so jih v poslopju naredili v drugi polovici 18. stoletja.^^ Dejstvo, da je bila knjiga dodana k prvotnemu seznamu, torej dokupljena v letih 1771—1790, pa nam na eni strani ožje datira nastanek fresk, po drugi pa osvetljuje lastnika gradu in knjiž- nice kot človeka, ki ni le dal naročilo sli- karju, temveč je tudi teoretično preštudiral njegovo ozadje. Poleg ene izmed izdaj Vig- nolovega dela o arhitekturi je bil v smled- niški knjižnici tudi zvezek z enakim naslo- vom »Architectura« (1608) izpod peresa grad- benika iz Strassbourga Daniela Speckla. gramatici Razdelek v sistematskem katalogu, ki je posvečen jezikoslovju, je številčno skromen, jezikovno pa najbolj pisan. Obenem lahko ugotovimo, da je bilo zbiranje dobro načr- tovano, saj ima vsak jezik tako slovnico kot slovar. Tako imamo za štiri glavne jezike — nemščina je pač bila jezik lastnika — v knjiž- nici slovnice in slovarje, pisane v francošči- ni, angleščini, italijanščini in španščini. Se- veda ni nujno, da so slovnice pisane v jeziku, ki ga obravnavajo. Poleg tega je tu še grška začetnica »Gretseri Rudimenta Graecae« ter »Kranjska Gramatka« izpod peresa patra Marka Pohlina. Namenjena je bUa popotnim tujcem in pa zlasti nemško šolanim sloven- skim izobražencem. Pohlin v slovenski knji- ževnosti sicer ni oral ledine niti kot slovni- čar niti kot sestavljalec slovarjev. Razen te- ga pa si je za svoje delo poiskal dokaj po- nesrečen vzorec v čeških slovnicah. Srečne roke tudi ni imel, ko je poskušal v slovenski knjižni jezik vpeljati ljubljansko narečje, razen tega pa je še nerodno zapisoval šum- nike in sičnike. Kljub tem napakam oz. po- manjkljivostim pa Pohlinovo delo vendarle predstavlja mejnik v zgodovini razvoja slo- venske narodne zavesti. V Uvodu in še na več mestih poudarja, da ga boli, da slovenščino zaničujejo. Temu hoče narediti konec, ker je naš jezik prav tako častit in star kakor drugi omikani jeziki. Delo je izšlo v dveh izdajah, v naši knjižnici pa je bila prva iz leta 1768.5* ^.11 lahko le na podlagi tega dela sklepamo, da je bil tudi smledniški graščak eden tistih, ki bi se radi naučili »slovenšči- ne, da bi mogli govoriti s podložniki, ki so bili sami Slovenci, brez tolmača«, kot sta pi- sala borlski grof Frančišek Jožef Sauer in njegova soproga okoli leta 1735 Popoviču?55 Johann Christoph Gottsched, nemški teo- log in filozof, ki je bil rojen v okolici Kö- nigsberga v Prusiji, je poleg del s področja govorništva napisal tudi nekaj temeljnih jezikovnih razprav. Tako imamo v naši bi- blioteki »Kern der Sprachkunst« ter »Hand- lexicon der schönen Wissenschaften« (1760) — citirano le »Handlexicon«. Dopolnitev k tem osnovnim knjigam predstavljajo več- jezični slovar — »Annonimus de quatuor Linguis«, pa zbirka sinonimov —¦ »Bischof Thesaurus Synonimorum« ter ne nazadnje zbirka fraz (»Wagner Phraseologia«) in dia- logov (»Sobrino Dialogues«). Čeprav sta na- pisala knjigi uvoda v leposlovje tako v fran- coščini (»Rollin la Maniere d'enseigner les belles Lettres«) kot v nemščini (»Ramler Ein- leitung in die schönen Wissenschaften«) manj znana avtorja, naj ju tu vendar omenimo. Nazadnje naj se ustavimo še pri zbranih spisih — »Gesamlete Schriften« enega naj- bolj cenjenih rokokojskih pesnikov C. F. Gellerta (1715—1769). Delo je za Slovence tem bolj zanimivo, ker je oče Marko Pohlin pripravil prevod njegovih Pisem. Z njim je hotel dati slovenski inteligenci poučno be- rilo in vzorce za slovensko dopisovanje. S tem pa je daleč prehitel svoj čas, kajti do tega, da bi si slovenski razumniki in mešča- ni dopisovali slovensko in da bi si slovenšči- na v družbenem občevanju pridobila vso veljavo, je bila še dolga pot. Delo je žal osta- lo v rokopisu.56 poetae V tem oddelku je združena vsa beletri- stika, ki so jo na Smledniku imeli, seveda če ne upoštevamo zgodovinskih del, ki več- krat presegajo zgolj znanstveni značaj in imajo tudi literarne vrednote. Ta smo že ob- ravnavali na drugem mestu. Prav tako smo se že dotaknili antičnih avtorjev, katerim pripada kar tretjina leposlovnih del, pred- vsem lirike. Razumljivo je, da med jeziki močno pre- vladuje latinščina, med modernimi pa itali- jaščina, saj so jo upravičeno imenovali jezik pesnikov. Mnogo je k temu slovesu pripo- mogel Francesco Petrarca, ki velja za prvega evropskega humanista. Med njegovimi deli je za razvoj renesančne književnosti goto- vo najpomembnejša zbirka pesmi »Can- zoniere«. Verjetno je bila v našo knjižnico vključena prav ena izmed njenih izdaj, ali pa njen izbor. To je namreč edino Petr ar co- vo delo v italijanščini, ki nam ga je zapustil, v katalogu pa imamo zapisano »II Pet- rarcha«. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 27 v drugi polovici 17. stoletja je objavil zbirko basni Jean de la Fontaine. Ni se podpisal ko njihov avtor, temveč le kot verzifikaor — »Fables choisies, mises en vers par M. de La Fonaine« ter se tako pred- stavil kot naslednik antičnih fabulistov — Esopa in Fedra. Kljub temu pa je z njimi doživel nedeljeno slavo ter vplival na na- daljnji razvoj te zvrsti v času prosvetljen- stva. La Fontainov sodobnik Moliere, s pravim imenom Jean Baptiste Poquelin, se je po- svetil odrskim delom ter s svojimi komedi- jami prikazoval človeške napake sodobnikov. Njegovi junaki so polni predsodkov in intrig, a vendar prevladuje v deUh situacij ska komi- ka. Kot sporočilo Molierovih del pa lahko razberemo boj za prirodnost, razumnost in strpnost, prav s tem pa se uvršča med pred- hodnike prosvetljenstva. V naši knjižnici je bilo kar osem zvezkov njegovih dram, žal pa v katalogu nimamo navedenih naslovov — »Comedie«. V 18. stoletju je zaslovel s svojimi kome- dijami italijanski pisatelj Carlo Goldoni. Nje- gove stvaritve so posvečene sodobnim lju- dem, ki jih slika v realističnem ambientu. V preko sto delih je prikazal vse družbene sloje rodnih Benetk ter z njimi izražal pred- vsem simpatijo do srednjega sloja in pre- prostega ljudstva. Goldonijeve drame so s svojimi naprednimi idejami in umetniško kvaliteto hitro prešle meje Italije. Kar tri- najst zvezkov njegovih del je bilo vključenih v našo biblioteko. Od teh je le eno omenjeno z naslovom — »Der Ritter von den Feder- bushe«. O Voltairu, enem vodilnih mislecev 18. stoletja, je Paul Hazard zapisal :»Ali bi sto- letje imelo isti značaj, če bi njega ne bilo?«" Seveda si je pridobil sloves predvsem za- radi svojih filozofskih razprav, a tudi prek odrskih stvaritev je izpovedoval svoj nazor. Zato je zanimiv podatek, da je bilo kar pet zvezkov njegovih del tega žanra — »Oeuvres de Theatre« na smledniškem gradu. Temu mislecu postavlja ob bok Hazard tudi Gott- holda Ephraima Lessinga, najpomembnejše- ga predstavnika nemškega prosvetljenstva, ki obenem velja za enega najborbenejših za- govornikov novih idej v Evropi nasploh. Je začetnik nemške meščanske književnosti, saj je predvsem v svojih dramah obrnil pozor- nost na probleme preprostega ljudstva. Zelo pomembne so tudi njegove basni »Fabellen«, ki so izšle 1759 in so bue v naši bibUoteki. Knjigi daje posebno veljavo tudi uvodni esej »Abhandlungen über die Fabel«, v katerem je razgrnil vse karakteristike te literarne zvrsti. Tako ga lahko spoznamo tudi kot literarnega kritika in teoretika. Istim prob- lemom je bilo verjetno namenjeno tudi Sa- ranovo delo »Methodo dello studio de Poeti«, žal kaj več, kot nam pove naslov, o delu nismo mogli ugotoviti. Poleg zgoraj omenjenih knjig imamo v ta del stvarnega kataloga vključenih še vrsto manj znanih avtorjev in del. Njihovo iden- tificiranje pa bi preseglo okvire te obrav- nave. ORATORES Že pri obravnavi del antičnih avtorjev, ki so bila vključena v smledniško knjižnico, smo se dotaknili te literarne veje, ki so jo tedaj zelo negovali. Nekoč je slonela retorika le na prirodni nadarjenosti. Spomnimo se le Nestorja, ki ga Homer imenuje »čarovnik glasu, doneči govorec iz Pila, staremu slajša ko med z jezika je tekla beseda«.Od petega stoletja pred našim štetjem naprej pa je po- stala veščina, ki so jo predavali v šolah. To tradicijo so kasneje prevzeli Rimljani. Kla- sična dela na področju govorništva sta nam zapustila tako Cicero kot Fabius Quintiiianus. Poleg njunih del imamo še po eno Plini j evo in luventusovo, kar smo že omenili. Tem lahko prištejemo še manj pomembnega Afto- nija, vendar je njegov spis »Progimnasmata« vse do 17. stoletja služil kot učbenik retorike. Nemščina si je na tem področju šele uti- rala pot, tako da imamo tudi med osnovnimi priročniki — »Rhetoricae Candidatus« in »Rhetoricae Elementa« le dela v latinščini. Iz tega konteksta izstopata zvezka »Hand — lexicon Rede-Kunst« izpod peresa Johanna Christopha Gottscheda, ki smo ga že srečali med jezikoslovnimi teoretiki, tu pa naj po- udarim, da je napisal kot univerzitetni uči- telj vrsto učbenikov s področja govorništva, ki so doživeli tudi po pet izdaj že v 18. sto- letju, torej obdobju, ko so tudi nastali. MEDICI Po hitrem razvoju teoretične medicine, ki je bil značilen za 17. stoletje, je v nasled- njem obdobju prevladala v tej stroki ekspe- rimentalna smer, ki je rodila daljnosežne po- sledice. Tako se je medicina v tem stoletju otresla skoraj vseh konservativnih in reak- cionarnih teženj in postala pozitvna zna- nost.59 Družbene spremembe pa so narekovale tu- di spremembe v organizaciji zdravniškega poklica. V 18. stoletju se je zelo osamosvojil. 28 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 Zdravniška praksa je prav v tem času iz- oblikovala nov tip zdravnika, tako imenova- nega »hišnega zdravnika«, ki je imel nekako do 1. svetovne vojne veliko vlogo v evropski družbi.«« Tem splošnim težnjam po večjem pozna- vanju delovanja ustroja človeškega telesa lahko verjetno pripišemo precejšnje število medicinskih priročnikov, ki so bili vključeni v plemiške knjižnice. Pariški profesor kirur- gije Dionis je izdal delo z naslovom »L'ana- tomie de i'homme, suivant la circulation du sang et les nouvelles decouvertes.« Njegovo peto izdajo iz leta 1715 so kupili tudi Smled- niški. Poleg tega naj navedem še Blanardi- jev »Lexicon Medicus«, pa »Opus medicus« brez navedbe avtorja. Seveda bi bilo ne- smiselno ukvarjati se s teorijo o delovanju človeškega telesa, če ne bi poznali zdravil. Poznavanje zdravilnih rastlin sega že v naj- starejša obdobja človeške zgodovine. Tako so logično obravnavali skupaj z medicino tudi botaniko ter farmacijo. Johann Schröderus je sestavil priročnika za obe področji. Eden nosi ime »De Plantis«, drugega pa naj nave- dem glede na to, da ga imamo ohranjenega, s podnaslovom vred: »Pharmacopolia medico- chymica sive Thesaurus \pharmacologicus, quo composita quaeque celebriora, hinc Mine- ralia, Vegetabilia & Ammalia Chymico opus non minus utile phisicis quam medicis.« Pe- ta izdaja tega dela iz leta 1662 je v našem popisu. Vsa ta splošna priročna dela so slu- žila verjetno bolj laikom kot pa zdravnikom, tako bi v njih lahko videli delno nadomesti- lo ali dopolnitev k »hišnemu zdravniku«, ki ga je izoblikovalo prav 18. stoletje, kot smo že zapisali. Med deli z medicinskega področja v naši knjižnici izstopa po svoji specializiranosti zvezek, ki ga je napisal francoski kirurg Francois Mauricean (1637—1709). Ukvarjal se je predvsem z nosečnostjo in porod- ništvom ter svoja dognanja strnil v delu »Traite de Malladies des femmes grosses et de Celles qui sont nouvellement accouchees.« Kakšno je ozadje nakupa te tako specializi- rane knjige, lahko le domnevamo, obenem pa prav ob njem vidimo prosvetljensko mi- sel lastnika knjižnice, ki se kot laik skuša dokopati tudi do specialnih spoznanj, ki vpli- vajo na njegovo življenje. OECONOMICI Ekonomija je ena izmed znanosti, ki ima- jo zelo dinamičen razvoj. Dela v tej stroki zelo hitro zastarajo. Tako je razumljivo, da je prav to oddelek knjig v smledniški knjiž- nici, kjer ni bilo niti enega zvezka, ki bi bil napisan v klasičnem jeziku — latinščini. Prevladuje sodobna nemščina. Vpliv eko- nomskih spoznanj se prenaša tudi na doga- janja na manjših posestvih, vse do njihove kuhinje, če nočejo ostati zaradi slabega go- spodarjenja ob strani. Glede na to, da je število knjig v tem oddelku zelo skromno, nismo mogli pričakovati, da bi bila vanj vključena širše zasnovana teoretska dela, ki so nastala v 18. stoletju. Pač pa so tu pri- ročniki s povsem splošnimi naslovi kot »Oe- conomische Schriften«, »Haus Haltung und Landwissenschaft« pa »Landwirtschaft« — vsi brez navedbe avtorjev. Kot posebno sku- pino smo lahko izdvojili kuharske knjige. Uporabljali so tako nemške — »Koch Buch« kot tudi italijanske — »Maniera di Cucina- re« recepte. Poleg tega so si priskrbeli pri- ročnik o pripravi čaja in kave, poživilnih pijač, ki sta si šele v 17. stoletju utrli pot v Evropo. Tako dobimo stoletje kasneje v na- ši knjižnici delo, ki hoče razbliniti dvome o njunih škodljivih učinkih — »Unschuld des Thee und Caffé Getränks«. Ze V predhodnih oddelkih smo naleteli na dela, ki povsem izstopajo iz koncepta po svo- ji specializiranosti in zanje večkrat nismo našli odgovora, kako so »zašla« na Smled- nik. Na tem mestu bi torej hoteli opozoriti na podobno uganko, ki nam jo predstavlja knjiga o granatnih jabolkih — »Granat Ap- fel«. Ali so jo kupili zgolj iz zanimanja za to mediteransko rastlino ali pa so imeli morda celo kakšne ambiciozne načrte, da bi jo go- jili na robu Ljubljanske kotline, ne bomo mogli ugotoviti. Pač pa lahko za delo o vr- tovih, ki ga je kupil Frančišek Smledniški — seznamu je bUo namreč pripisano — trdimo, da ga je uporabljal, ko je dal leta 1779 ure- diti okolico gradu. Kot teoretična osnova je služilo njegovemu naročilu. Knjigo »Die Gärtneren, in ihrer Theorie oder Betrach- tung, aus Praxis oder Übung Beschriben« je napisal Alexander Blond, iz francoščine pa ga je prevedel v nemščino Franz Anton Dan- reitter, visok uradnik, zadolžen za salzburške vrtove, ter ga izdal leta 1731 v Augsburgu. Ta izdaja je bila v naši biblioteki. MORAL Tudi moralna načela, ki so si jih postavili misleci 18. stoletja, so bila na novo izobli- kovana. Treba je büo preseči tista, ki jih je narekovala cerkev, saj bi bilo v nasprotnem primeru vse zgrešeno. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 29 Smledniška knjižnica ima sicer majhno število knjig s tega področja, še manj pa je takih, ki smo jih lahko identificirali, saj so večinoma navedena le po naslovih. Načela predhodnih stoletij izvirajo iz pisem »Lam- bert Lettres«, ki jih je Madame de Lambert naslovila svojemu sinu in hčerki. Povsem drugačen pristop k tem vprašanjem pa izvi- ra iz Grazianovega (Gratianovega) dela »L'homme Detrompe«. Verjetno je to eden izmed kar petnajstih francoskih prevodov del španskega jezuita in moralista Baltasarja Graciana, ki so nastali v letih 1685 do 1716, ko so ponovno odkrili njegova dela, nastala v prvi polovici 17. stoletja. V njih se je po- svečal predvsem preučevanju človeka ter oblikovanju njegovega ideala.^^ Čeprav bi lahko predvidevali, da so knjige kot »Histo- ria Sapientiae et Stultitiae«, »Manier de bien Penser« in »Conseil de la Sagesse« povsem splošnega značaja, pa že njihovi naslovi ka- žejo novo, prosvetlj ensko miselnost. Med li- teraturo s področja morale naj omenim še serijo »Spectator«, angleško zbirko osmih knjig s prispodobami raznih situacij, na pod- lagi katerih skuša avtor ovrednotiti ljudi ter njih ravnanje. V uvodu poudarja, da se ne ukvarja z dejstvi, ki so ljudem dana glede na rojstvo, osebo, premoženje, na odlike, ki jih pač človek ima aU ne, ampak s tistimi, za ka- tere se mora sam potruditi, da jih pridobi. Kot zanimivost naj navedem, da so imeH na Smledniku dvanajsto izdajo tega dela, ki je izšla leta 1737 v Dublinu (prva je bila za- ključena 1714. leta). ASCETA Teologija, fakulteta, ki je vse od nastan- ka univerz predstavljala enega izmed temelj- nih študijev, je bila v vseh laičnih knjižni- cah plemiških rodbin močno zastopana. Ta- ko tudi smledniška ni izjema. V grupo knjig z religiozno tematiko so vključene osnovne verske knjige: »Alletz Cathechisme«, »Be- richt aus der Heil. Bibel« pa izbrane pridi- ge »Prieres Choisies«. Temelji krščanske re- ligije so izpovedani tudi v delih kot so »Tri- ompho della Religione», »Perfectio Christi- ana«, »Veritates aeternae«, vsakdanji rabi pa so namenjeni »Exercitium spirituale quo- tidianum« in »Medicina mentis & Corporis«. Prispodobe iz življenja svetnikov so bile od nekdaj priljubljeno čtivo. Tako so imeli tu- di v naš biblioteki nekaj del tega žanra, npr. »Grosse Giornale de Santi«, »Novena Sacra Sancti Raphaelis«. Težko presojamo o izbo- ru tekstov manj znanih mislecev, ki so uvr-_ ščeni v tematsko grupo asceta ter o njiho- vem pomenu. Med avtorji je pomembnejši le Rai j, ki bi ga morda lahko enačili z Johnom Rayem (1627—1705), pobožnim puritancem, ki se je med drugim odlikoval tudi pri razi- skovanju zoologi j e in botanike ter si priza- deval za razumevanje božjega stvarstva sko- zi knjigo narave.82 Zal nismo mogli identifi- cirati, katero od njegovih del bi lahko ime- lo nemški naslov »Wiegel der Bedacht«. Naj na koncu tega odstavka izločim še de- lo, ki sicer nima širšega pomena, a je glede na to, da obravnava oglejsko diecezo, teri- torialno vezano na naš prostor — »Proprium Dioces (Diocaes) Aquile j n a parte Imperii.*, VEZAVA KNJIG Raziskovanje vezav je v bibUotekarstvu gotovo ena najmlajših ved, saj se je njeno preučevanje do nedavnega omejevalo zgolj na izdelke, kjer so bili uporabljeni dragoce- ni materiali — slonova kost, zlato ali drago kamenje.8* Čeprav je bila ta misel zapisana že pred tremi desetletji, lahko ugotovimo, da se stanje ni bistveno spremenilo. Izvza- memo lahko le nekaj razstav, ki so bile po- svečene bodisi knjižnim vezavam v celoti** ali le posameznim materialom, ki so jih pri tem uporabljali.*^ Naj na tem mestu opozo- rim še na kompleksno študijo, ki je sprem- ljala prireditev v sosednji Gorici leta 1986.** Smledniška knjižnica je, vsaj kolikor la- hko sklepamo po identificiranih kosih, ki so danes v knjižnici Narodnega muzeja, enotno vezana, dve varianti sta le pri okrasju na hrbtu knjig. Enako kot tiskani zvezki je po- vezan tudi katalog. Med naslovnico in platnicami so vstavili notranji ovojni papir. Smledniške knjige imajo dve različici tega materiala. Za katalog so uporabUi tako imenovani marmorirani pa- pir, ki ga včasih imenujejo tudi turški papir, kajti Turčija je njegova domovina in od tam so ga v začetku uvažali. Konec 17. in v 18. sto- letju pa so njegovo izdelavo osvojile tudi ev- ropske delavnice. Tako lahko zdaj marmo- riran papir razlikujemo po raznih proveni- encah, in sicer od švedskega, italijanskega do grškega in španskega. Smledniški katalog je bil povezan s papirjem okrašenim z vijugami in krogi rdeče, oker, modre ter bele barve. Podoben papir je bdi zelo priljubljen v 18. stoletju, najboljšo paralelo pa smo našli v goriški knjižnici.*^ Tudi za drugo varianto, kjer je bil uporabljen le bordo rdeče barvan papir, smo našli najbližjo paralelo v sosednji Gorici.*^ Vendar to ne pomeni, da je bil pa- 30 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 pir uvožen iz Italije, niti da ga je izdelala ista delavnica. Bržčas je to le stanje razi- skav, ki daje tako, lahko tudi popačeno sli- ko. Vzorec je bil narejen s pomočjo glavnika in čopiča, s katerim so razbili enotno barvno površino. Smledniške knjige so bile vezane v tem- nejše rjavo usnje. Platnice niso imele po- sebnih okraskov, le robovi so poudarjeni z enojnim ali dvojnim slepim okvirom. Hrbti knjig so bili sešiti, kar je od sredine 18. sto- letja najpogostejši knjigoveški način. Kljub temu pa so poudarjeni robovi na hrbtih, glede na velikost jih imajo knjige štiri ali pet. Ti okraski, ki imitirajo nekdanje šive, so bili namreč moda.^^ V metopah, ki so tako nastale, so nato s pomočjo plošč odtisnili okras. Knjige v smledniški knjižnici so bile okrašene z zlato barvanimi vzorci, ki so jih naredili tako, da so odtiskovali vzorec prek zlate folije, kar imenujemo zlati odtis ali zlatotisk. Vzorec v prekatih ima dve varian- ti. Pri eni so uporabili le rastlinske motive — dve cvetlici ter jagoda in okras vitic, medtem ko ima druga poleg stiliziranega rastlinja v sredini tudi krono. Na zgornjem delu hrbta knjige je navadno skrajšano za- pisan naslov na rdečem ali zelenem polju. Spodaj pa se nam je pri nekaterih knjigah še ohranila signatura, ki je bUa na hrbet naknadno prilepljena. Podoben način vezave knjig je bil razšir- jen predvsem v nemških deželah v 17. in 18. stoletju.'" Glede na elemente, ki smo jih zgoraj navedli, pa ga lahko ožje datiramo v drugo polovico 18. stoletja. S tem da smo smledniške kose povezovali z izdelki moj- strov, ki so delovali v severno ležečih deže- lah, pa nismo hoteli odkloniti možnosti, da so bile povezane prav v ljubljanskih delavni- cah, kar je najverjetnejše. Tu so namreč v drugi polovici 18. stoletja delovali po štirje knjigovezi, imeli pa so tudi pomočnike — le- ta 1792 npr. pet ter učence. Iz ohranjenih cehovskih knjig lahko dobimo podatek, da je bilo več mojstrov tujega porekla, enako velja za pomočnike. K nam so knjigovezi prihajali z Dunaja, Gradca, Beljaka, Brem- na in Aachena,''* in je zato razumljivo, da se njihovi izdelki niso dosti razlikoval od tistih iz nemških dežel. Ko smo načeli vprašanje, kje so bile smledniške knjige povezane, se moramo do- takniti še tega, kje so jih kupili. Skoraj isto- časno z izumom tiska in prvimi knjigotržci so se namreč pojavili tudi potujoči prodajal- ci knjig. Ti so po sejmih, samostanih, gra- dovih in univerzah prodajali svoje blago. Glavna oblika prodaje pa so vse do 18. sto- letja ostali sejmi, med katerimi je bil najbolj znan frankfurtski. Ljubljana je v 18. stoletju imela tiskarsko in knjigotrško podjetje na- slednikov Janeza Krstnika Mayerja, ki je tu deloval od leta 1678. Primerjava smledni- škega gradiva s knjigotrškim katalogom, ki so ga izdali ob prihodu v naše mesto, pi dala nobenih rezultatov, kar je glede na obravna- vo v predhodnem poglavju o vsebini knjig razumljivo, bile so pač večinoma zelo aktu- alne, tako po datumih izdaj, kot tudi po vse- bini. xxx Naj torej na koncu povzamemo še nekaj misli, ki smo jih sicer delno že izrekli pri obravnavi posameznih poglavij. Knjižnica z gradu Smlednik, ki jo poznamo po katalogu iz leta 1771, je bila enotno opremljena v sti- lu druge polovice 18. stoletja. Čeprav nam majhno število identificiranih knjig iz tega fonda, ki so danes v knjižnici Narodnega muzeja, ne predstavlja neizpodbitnega vira, pa je vendar pomembno dejstvo, da jih je komaj pet za sto let starejših od nastanka seznama, druge pa so tako rekoč sodobne, saj datirajo v sredino 18. stoletja. Enako podobo nam daje tudi vsebinski pregled gradiva, ki smo ga podali po posameznih strokah. Na- menoma smo se tu držali sistematskega de- la kataloga, čeprav so dela večkrat nerodno razvrščena. Človeka spoznamo po tem, kar ga zanima, kar- bere. Slednja misel velja toliko bolj za stoletja, ko je imela pisana beseda monopol na področju informacij. Tako lahko tudi o interesih in nazorih lastnika smledniške knjižnice govorimo na podlagi pregleda del, ki jih je imel. Na njegovih policah so bila tako rekoč dela vseh glavnih mislecev dobe prosvetljenstva. Glede na to, da kljub vse- mu nimamo trdnega dokaza, da je knjižni- co ustvarU šele Frančišek Smledniški, si oglejmo še strukturo dokupljenih del, ki so bila vanjo vključena v obdobju med 1771 ter okoli 1790, in ki neizpodbitno odražajo njegove interese (tabela 2). Knjig razen s pod- ročja zgodovine tako rekoč ni kupoval. Med novitetami je bil priročni atlant, nekaj naj- novejših shematizmov, nekaj manj pomemb- nih del ter RoUinova »Histoire anciene«, Voltairovo delo »Histoire de Charles XH, roi de Suede« ter eno izmed del novelista in zgodovinarja Gregoria Leti j a, ki je živel na prelomu 17. in 18. stoletja, to je knjiga »Theatro belgico«. Da pa ni zbiral le tujih del, dokazuje nakup Valvasorjeve »Topo- graphiae Ducatus Carniolae modernae«, s katero je dopolnil skromno število knjig o KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 31 domaČi deželi. Poleg teh omenimo še obe knjigi, ki jih je uporabljal kot napotke, ko se je lotil obnovitvenih del na gradu. To sta bili Vignolovo delo o arhitekturi ter Blon- dovo o urejanju vrtov. Skromnejša je knjižnica le na področju domoznanske literature. Tako bi jo verjetno lahko dopolnil še z nekaterimi zgodovinski- mi kot tudi jezikoslovnimi deli. Prek knjižnice torej spoznamo duhovni svet moža, ki ga je leta 1765 portretiral ne- znan slikar, Janez Potočnik pa ga 1789 pre- shkal.72 2ivel je v dobi prosvetljenstva, ki pa nikakor ni obšla njegovega posestva na robu Ljubljane, trdil bi lahko celo, da se je za to powo strujo zelo zanimal. Baroni Flödniggi (Smledniški) ne sodijo med zelo pomembne tedanje plemiške dru- žine, čeprav so imeU v lasti deželskosodno gospostvo, Frančišek pa tudi visok naslov dvornega svetnika. V sestavku smo torej obravnavali knjižnico povprečnega graščaka 18. stoletja pri nas. Res je sicer, da je prav to obdobje, ko postane knjiga tudi prestiž,^* vendar pa nam struktura del kaže, da je bil njen lastnik široko razgledan intelektualec ter privrženec prosvetlj enske miselnosti. OPOMBE 1. Na tem mestu se dr. B. Reispu najlepše zahvaljujem, da ml je dal na razpolago še ne- objavljen tekst o smledniškem gradu, ki bo iz- šel v seriji »Kulturni in naravni spomenki Slo- venije«, kakor tudi za številne napotke pri mo- jem delu. — 2. V letih 1929 in 1930 je Slovenec prinesel dražbene oklice, kjer se med gradivom omenjajo tudi knjige za naslednja posestva: grad v Gornji Radgond (št. 106, 11. 5. 1929, str. 8; št. 113, 19. 5. 1929, str. 12; št. 290, 20. 10. 1929, str. 16), Krekov trg št. 10 — I. nadstropje (št. 89, 14. 4. 1930, str. 8), Strahlova graščina v Stari Loki (št. 91, 19. 4. 1930, str. 32; št. 107, 11. 5. 1930, str. 16), Cesta na Rožnik št. 1, (št. 167, 24. 7. 1930, str. 2) in Szaparyjev grad v Murski So- boti (št. 176, 3. 8. 1930, str. 18 in št. 227, 4. 10. 1930, str. 3). — 3. Arhiv SR Slovenije, uvod v Gr. A XIV. — 4. M. Pivec-Stele, Srednjeveške knjižnice v Sloveniji, Knjižnica 15, Ljubljana 1971, str. 94. — 5. Gr. A XIV, Famüiaria, št. 46. — 6. Prav tam. — 7. B. Reisp, o. c. (v tisku). — 8. J. Thompson, A history of the principles of librarianship, London 1977, str. 164. — 9. o. C, str. 27. — IO. M. Pivec-Stele, o. e, str. 93. — 11. E. Verona, Form Haedings in Catalogues of the Past and Present, Library Resources & Technical Services 6, nr. 4, 1962, str. 299. — 12. B. Reisp, Mayrjev Catalogus librorum, prvi v Ljubljani tiskani knjižni katalog, spet v evi- denci. Kronika 10, Ljubljana 1962, str. 59 si. — 13. A. Pirjevec, Knjižnice in knjižničarsko delo, Celje 1940, str. 82. — 14. B. Reisp, Kranj- ski polihistor Janez Vajkard Valvasor, Ljub- ljana 1983, str. 103. — 15. A. Pirjevec, o. c, str. 84. — 16. M. Pivec-Stele, o. c, str. 93. — 17. F. Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, Ljub- ljana 1929—1938, str. 169 si. — 18. o. c, str. 212 in si. — 19. Dušan Ludvik, Čopov zapuščinski akt in Čopova knjižnica. Slavistična revija 2, Ljubljana 1949, str. 151 in si. — 20. J. Som, Starejši mlini za papir na Slovenskem, Zgodo- vinski časopis 8, Ljubljana 1954, str. 94 in si. — 21. E. Verona, A historical approach to corpo- rate entries. Libri: International Library Re- view and IFLA Communications 7, Copenha- gen 1956, str. 3. — 22. J. Tompson, o. c, str. 162. — 23. E. Verona, Form Headings in Catalogues of the Past and Present, Library Resources & Technical Services 6, nr. 4, 1962, 304 in si. — 24. Cfr. faksimile, Ljubljana 1966. — 25. A. Gspan, Razsvetljenstvo, v: Zgodovina slovenskega slovstva 1, Ljubljana 1956, str. 356. — 26. M. Smolik, Semeniška knjižnica v Ljubljani, Kul- turni in naravni spomeniki Slovenije 54, Ljub- ljana 1975, str. 12. — 27. J. Thompson, o. c, 146 in si. — 28. A. Pirjevec o. c, str. 82. — 29. B. Reisp, o. C, 103 str. — 30. D. Ludvik, o. c, str. 153. — 31. B. Reisp, o. c, 124 in si. — 32. K. Gantar, Rimska lirika, Ljubljana 1968, str. 52. — 33. P. Hazard, Evropska misel v XVIII. stoletju, Ljubljana 1960, str. 6. — 34. o. c, str. 141 in si. — 35. S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961, str. 201 in si. — 36. M Golia — M. Miklavčič, Sprug Oton, Slovenski biogr. le- ksikon 10. zv, Lj. 1967, 427 in si. — 37. I. Mi- klavčič, Schönleben Janez Ludvik, Slovenski biografski leksikon 9. zv. Ljubljana 1967, str. 236 in si. — 38. B. Reisp, o. c, str. 259. — 39. o. C, str. 120 in si. — 40. I. Rakovec, Steinberg Franc Anton, Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1967, str. 460 in si. — 41. M. Kurelac. Ratkaj Juraj, Enciklopedija Jugoslavije 7, Za- greb 1968. str. 49. — 42. B. Grafenauer, Struk- tura in tehnika zgodovinske vede, Ljubljana 1960, str. 218 in si. — 43. o c, str. 78 in si. — 44. E. Fueter, Geschichte der Neueren Historiogra- phie, München — Berlin 1911, str. 354 in sl. — 45. o. c, Str. 334 in sl. — 46. o. c, str. 204 in sl. — 47. o. c, Str. 290. — 48. J. Polec, Pelzhoffer Franc Albert, Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1956, str. 293 in sl. — 49. E. Spektor- skij. Zgodovina sooijalne filozofije I, Ljubljana 1932, str. 221 in sl. — 50. o. e, str. 267 in sl. — 51. N. Pevsner, Oris evropske arhitekture, Ljubljana 1966, str. 208 in sl. — 52. J. — C. Mo- reux, Histoire de I'architecture, »Que sais-je?«, Paris 1968, str. 102. — 53. M. Cimperman Lipo- glavšek, Iluzionistične slikarije v dvorani gradu Smlednik, Zbornik za umetnostno zgodovino 10, Ljubljana 1973, str. 117 in sl. — 54. A. Gspan, o. C, 356 in sl. — 55. F. Kidrič, o. c, str. 136. — 56. A. Gspan, o. c, str. 360. — 57. P. Hazard, o. c, str. 373. — 58. Sovretov pre- vod Ilijade I: 248—249. — 59. P. Borisov, Zgodovina medicine: poskus sinteze medicinske misli, Ljubljana 1985, str. 215. — 60. o. c, str. 225. — 61. P. Hazard, Kriza evropske zavesti, Ljubljana 1959, str. 301 in sl. — 62. Zgodovina človeštva: Temelji sodobnega sveta, 2. zv., Ljub- 32 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 Ijana 1974, str. 329. — 63. Geldner, Buchein- bände aus elf Jahrhunderten, 2. Aufl., Mün- chen 1958—1959, Str. 7. — 64. npr. H. Egger, Das Handwerk des Buchbindens dn Vergangenheit und Gegenwart, Schriften der Bibliothek des österreichischen Museums für angewandte Kunst 22, Wien 1980. — 65. npr. Europäische Buntpapiere, Schriften des österreichischen Museums für angewandte Kunst 26, Wien 1984. — 66. Prodotto Libro: l'arte della stampa in FriuU tra il XV e il XIX secolo, Gorizia 1986. — 67. o. e, str. 159, nr. 44, si. na str. 164. — 68. o. e, str. 159, nr. 47, si. na str. 165. — 69. E. Diehl, Bookbinding — its background and tech- nique, 1. ZV., New York 1979, str. 39 in si. — 70. H. Egger, o. e, str. 13 in si. — 71. I. Slokar, Zgodovina rokodelstva v Ljubljani od leta 1732 do leta 1860, V: Ljubljanska obrt od začetka 18. stoletja do srede 19. stoletja, Ljubljana 1977, Publikacije Zgodovinskega arhiva Ljubljana: razprave 4, str. 26 in si. — 72. V. Steska, Slikar Janez Potočnik, Zbornik za umetnostno zgodo- vino 4, Ljubljana 1924, str. 79. Hrani Narodna galerija, inv. št. 329. — 73. S. Dahl, Geschichte des Buches, Leipzig 1928, str. 165 in si. KMECKI upor v okolici VIŠNJE GORE ZA CASA ILIRSKIH PROVINC LETA 1813 __..................... JAiga SUMRADA___^ . . .. _ . _______ ... Slovenski kmet, torej velika večina sloven- skega ljudstva, je sprejel novico o nastanku sicer kratkotrajnih Napoleonovih Ilirskih provinc (1809—1813) na naših tleh z nezau- panjem. V dolgotrajnem obdobju avstrijsko- francoskih vojn je bil namreč kar trikrat (1797, 1805, 1809) pobliže spoznal francosko vojsko, saj je prodrla v slovenske dežele in jim zlasti ob tretji okupaciji naložila tako visok vojni davek, prisilno posojilo in druge obveznosti (rekvizicije živil in živine, oblačila za vojsko in njena nastanitev), da se je gos- podarsko izmozgano prebivalstvo na Kranj- skem deloma že poleti, zlasti pa oktobra 1809 dvignilo v pravem kmečkem uporu, ki so ga zmogli Francozi zatreti le z vojaško silo.* Ta- ko skaljene odnose bi bila lahko francoska oblast po ustanovitvi Ilirskih provinc popra- vila le z radikalno rešitvijo poglavitnega družbenega vprašanja, z odpravo fevdalizma, kar je kmet od režima-dediča francoske re- volucije pač upravičeno pričakoval; tega se je balo tudi plemstvo.^ Toda nova oblast se je lotila agrarnega vprašanja z obotavlja- njem, rešitve, ki jih je navsezadnje uvelja- vila, pa so bile samo polovičarske. Kmalu po ustanovitvi Ilirskih provinc je razglasila, da ohranja do nadaljnjega stare družbene raz- mere iz avstrijskih časov: v veljavi da so še vnaprej stari davki in fevdalne obveznosti »po stari navadi«.^ Razmere so so trenutno obrnile na bolje, ko je generalni guverner maršal Marmont v odloku z dne 16. julija 1810 razglasil, da se zmanjšajo urbarialne in desetinske obveznosti podložnikov do zemljiških gospodov za eno petino, kar je potrdil tudi cesarski osnovni ustavni dekret iz 1811, ki je pa hkrati odpravljal brez od- škodnine le »robote strogo osebnega znača- ja« in določal, da je mogoče vse pravice fevdalnega značaja, »izvirajoče iz nekdanje prepustitve zemljišča«, odkupiti. V praksi je to pomenilo, da je bila dejansko odprav- ljena le tlaka gostačev in kajžarjev brez zemlje, ki je bila pa na Kranjskem že od reform Jožefa II. naprej omejena le na 12 dni na leto. Za vse ostale fevdalne obvezno- sti pa so bile v bistvu le povzete določbe avstrijskega patenta iz 1798, saj je že ta uvajal možnosti njihovega odkupa.* Takš- na rešitev agrarnega vprašanja seveda pri- čakovanj slovenskega kmečkega podložnika ni mogla zadovoljiti, temveč je povzročila med najširšimi plastmi prebivalstva silo- vito nezadovoljstvo, ki je prišlo do izraza zlasti potem, ko so začeli januarja 1812 v Iliriji veljati nekateri francoski zakoni (ta- ko Code Napoleon) in se je zaostrilo pro- tislovje med hkrati obstoječim sodobnim buržoaznim državnim aparatom ki je uki- nil in prevzel nase upravne in sodne funk- cije zemljiških gospodov ter vpeljal v pro- vincah francoski davčni sistem, in le neko- liko omiljenimi v bistvu pa neokrnjenimi in v privatnopravno sfero potisnjenimi fevdal- nimi odnosi. Paralelno sta namreč obstajala dva nasprotujoča si gospodarska, družbena in pravzaprav tudi miselna sistema: oba, tako sodobni fiskalni sistem buržoaznega francoskega cesarstva kot stari sistem fev- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 33 dalnih obveznosti pa sta istočasno pri- tisnila na slovenskega kmeta in bistveno poslabšala njegov položaj, ki je bil že tako težak (splošen gospodarski zastoj, nepresta- ne vojne in z njimi povezana bremena, zlasti konskripcije ljudi in živine). V takš- nih razmerah se je začelo med kranjskimi kmeti leta 1812 širiti mnenje — njegovi av- torji so bili po prepričanju francoske poli- cije »ljudje s slabimi nameni« (hommes mal intentionnés), kar utegne biti namigovanje, da so bili sovražniki francoske oblasti, de- jansko pa je bilo njihovo ravnanje le glo- boko protifevdalno in torej načeloma ni mo- glo biti proavstrijsko — da so z uveljavitvijo francoske zakonodaje odvezani tlake in fev- dalnih dajatev. Še več, med ljudmi so krožili celo po- narejeni vladini dokumenti, ki so oprav- ljanje fevdalnih obveznosti izrecno prepo- vedovali. Kmetje so temu pač rade volje nasedli, začeli so se zbirati, kar bi lahko postalo precej resno, toda vlada je dala ne- kaj posameznikov aretirati, generalni gu- verner Bertrand pa je objavil svoj odlok z dne 4. junija 1812, s čimer sta büa po- novno vzpostavljena red in mir.^ Bertran- dov odlok pravzaprav natančneje tolmači osnovni ustavni dekret iz 1811: podložniki morajo še vnaprej odrajtovati za petino zmanjšane fevdalne dajatve; tiste, ki bi tega ne hoteli, bo oblast prisilila z eksekucijo in nastanitvijo vojakov. Bertrand pri tem iz- recno poudarja, da je od tlake odpravljena le že navedena delovna obveznost gostačev in kajžarjev in da je v izključni cesarjevi pristojnosti odločitev, kako in po kakšni ceni bo moč odkupiti posamezne služnosti.' Določila osnovnega ustavnega dekreta so ostala v veljavi do konca francoske vladavi- ne na naših tleh. Toda niti s tolikšnimi kon- cesijami Francozi niso pridobili simpatij plemstva, kar je generalni Intendant grof Chabrol proti koncu francoske dobe tudi izrecno priznaval,^ obenem pa so zapravili možnost, da bi postale množice kmečkih podložnikov steber režima, kar je poleg Chabrola upravičeno ostro kritiziral zadnji uirski generalni guverner Joseph Fouché v svojem pismu Napoleonu že po propadu Ilirskih provinc.^ To pa seveda ne pomeni, da se vrhovi francoske uprave v Iliriji niso za- vedali nevzdržnosti sistemske — dvojnosti, saj je mogoče iz poroču intendantov posameznih provinc o stanju uprave konec 1812 — po- slali so jih generalnemu intendantu, ta pa kasneje kopije notranjemu ministru v Pa- riz — razbrati, da so dovolj realno dojemali kritičnost obstoječih razmer in da so nanje še pravočasno opozarjali." Chabrol, ki je bil sier po prepričanju in poreklu konservati- vec, se je tudi sam zavzemal za odpravo fevdalizma in je na temeljno sistemsko pro- tislovnost večkrat opozoril cesarsko vlado.*" Čeprav je obstajala med francoskim viso- kim uradništvom struja, ki je zagovarjala odpravo fevdalnih odnosov brez odškodni- ne — pripadal ji je vsaj v zadnjem ob- dobju francoske vladavine tudi Chabrol sam** — je pripravil glavni komisar za pravosodje Ilirskih provinc osnutek cesarje- vega dekreta o odkupu fevdalnih obvezno- sti,*2 ki je predvideval rešitve, kakršne so bile uveljavljene v hanzeatskih departma- jih. Celo ta povsem nerevolucionarna va- rianta razrešitve agrarnega vprašanja je obležala v dolgi razpravi v pariškem Držav- nem svetu,*^ zdi se, da predvsem zato, ker se je, kot piše Chabrol generalnemu guverner- ju Junotu, samemu Napoleonu zdelo pri- merno, da »v tem trenutku v ničemer ne spreminja v provincah uveljavljenega siste- ma« (Sa Majesté ayant juge a propos de ne rien changer dans ce moment au Systeme étahli dans les provinces, podčrtal J. Š).** Slovenski kmetje seveda niso le pasivno čakali, kako bodo nove oblasti razrešile vprašanje odprave fevdalizma, ampak so jasno izražali svoje nezadovoljstvo z uveljav- ljeno francosko politiko. To se je kazalo ta- ko v posamičnih dejanjih, katerih storilcev oblasti povečini niso odkrile — npr. jeseni 1812 požig gospodarskih poslopij, v katerih sta hranila letino smledniški gospod baron Lazarini in tamkajšnji mér*^ — kot tudi v pravih, množičnih kmečkih gibanjih. Ze konec leta 1811 je izbruhnilo nezadovolj- stvo med kmeti v novomeškem okrožju, očitno zato, ker zemljiška gospostva niso ho- tela upoštevati določil Marmontovega od- loka o zmanjšanju dajatev za petino. Fran- coska oblast je »sprejela ukrepe za zagoto- vitev izvajanja zakonov« in je torej zašči- tila interese podložnikov. Istočasno je pri- šlo v območju boštanjskega sodišča (pri Grosupljem) v isti kresiji do neredov ob izterjevanju kontribucije, zaostale od 1809. Kmetje so žalili vojake, ki so kontribucijo pobirali, navsezadnje so jih celo pregnali, upirali pa so se tudi poravnati obveznosti do zemljiških gospodov in pobiranju dese- tine. Ilirska vlada je poslala v Boštanj od- delek žandarjev, ki so aretirali sedem kme- tov in ostali v kraju, dokler se razmere niso uredile. Uporniško vzdušje pa je tedaj goto- vo prevevalo tudi druge predele Dolenjske in Notranjsko, kajti Intendant Kranjske je »zaradi uvedbe novih predpisov, izterjeva- 34 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 nja zaostale kontribucije, približevanja vo- jaške konskripcije in še posebej zavoljo vsakodnevnih prepirov med zemljiškimi gospodi in njihovimi podložniki« (discussious j our näheres entre les seigneurs et leurs vassaux) zahteval, naj nastani vlada v No- vem mestu in Postojni po eno pehotno četo. Dejansko so v Novo mesto poslali celo, v Postojno pa pol čete, vendar je za ohra- nitev reda zadostovala prisotnost nekaj orožnikov.!* Junija 1813 je zavrelo v višnjegorskem kantonu. Generalni Intendant Chabroi je sredi meseca pisal generalnemu guvernerju Junotu, da v nekaterih dolenjskih občinah, še zlasti pa v Stični, prebivalstvo nepotr- pežljivo prenaša pezo fevdalnih dajatev. »Dobivam mnogo pritožb in ne prikrivam si, da kmet, ki mora istočasno plačevati ta- ko zemljiški davek kot dajatve, ki jih je dolžan zemljiškemu gospodu, le s težavo preživlja sebe in družino, potem ko je te raznovrstne obveznosti poravnal«. Chabroi nadaljuje, da je v splošnem poročilu o upravi Ilirskih provinc na to opozoril no- tranjega ministra, in seznanja Junota s ce- sarjevim mnenjem, naj se v tem trenutku uveljavljenega sistema ne spreminja. »Po- membno je, da sprejmemo vse potrebne ukrepe za ohranitev (uveljavljenega siste- ma), dokler se mu (cesarju) ne bo zdelo pri- merno odpraviti fevdalnih dajatev ali pa po- nuditi tistim, ki jih morajo prenašati, mož- nost, da jih odkupijo«. Chabroi opozarja, da je prišlo prejšnje leto zaradi godrnjanja in protestov do nekakšne opozicije in da utegne imeti uprava skrbi, če bi se to nadaljevalo. Iz poročil kranjskega intendanta in novomeške- ga poddelegata je generalni Intendant sicer dobil vtis, »da vzrok nezadovoljstva ni toliko teža fevdalnih dajatev, temveč ščuvanje ne- katerih nemirnih duhov, ki ne oznanjajo le, da se ni treba pokoravati zakonom in od- klanjati plačevanja fevdalnih obveznosti am- pak da se je treba zoperstavljati tudi davkom, ki so jih dolžni vladi«. Kranjski Intendant je označil Chabrolu kot najnevarnejše agitatorje Jožefa Marinčiča, Marka Kozlevčarja in Ma- tevža Urbasa, ki so bili prebivalci stiske ko- mune. Chabroi je prosil guvernerja, naj jih da aretirati, kar je Junot 17. junija dejansko tudi ukazal storiti. Toda na terenu so se stvari odvijale po svoje. Lokalni orožniki so že v noči s 16. na 17. junij aretirali poleg Marinčiča še Jožefa Skušo, doma iz višnjegorske merije, namera- vali pa so prijeti tudi Franca Galeta, a ga niso našli doma. Ujetnika so odpeljali v žan- darmerijsko postajo v Višnji gori. Sosedje so sicer skušali aretacijo preprečiti, sredi noči se jih je nekaj zbrelo in so hoteli žan- darje napasti. Brigadir jih je večkrat opom- nil, da bo ukazal uporabiti orožje, kar je eden od žandarjev povedal tudi po sloven- sko (en langue carniole), toda jasno je, da ga kmetje niso poslušali, saj so žandarji zatem enega od njih ranili. Ko se je po vaseh raz- vedelo, kaj se je ponoči zgodilo, je med ljud- mi zavrelo. Približno šesto kmetov je brez orožja prišlo v Višnjo goro in zagrozili so, da bodo mesto zažgali, če oblasti ne bodo iz- pustile prijetih tovarišev. Da bi se izognil večjim neredom, je dal višnjegorski mer oba izpustiti. Lokalne oblasti so o dogodkih na- glo obvestile Ljubljano, od koder so poslali v Višnjo goro kapetana Andreja Petkoviča, komandanta cesarske žandarmerije na Kranjskem, ki je prišel z orožniki, kolikor jih je mogel na hitro zbrati, in oddelkom 50 italijanskih lovcev. Kranjski Intendant je po- slal h generalnemu guvernerju, ki ni bil v Ljubljani, hitrega sla. Junot je ukazal, naj takoj krene v vasi okoli Višnje gore 220 hr- vatskih huzarjev in zadostno število orožni- kov, ponovno naj primejo oba kmeta, poleg njiju pa še deset premožnih posestnikov, ki so sodelovali v uporu, vse skupaj pa naj zatem odvedejo v tržaške zapore.^* Vojaki pa v Višnjo goro niso prišli pred 21. junijem, zato so oblasti skušale zlepa. Višnjegorski mer Ignac Krompolj, kanto- nalni mirovni sodnik Ignac Uršič in kapetan Petkovič so pozvali na zaslišanje 13 kmetov, ki so jih postavili ljudje za svoje zastopni- ke. Dogovorjeno je bilo, da pridejo v Višnjo goro prostovoljno 18., ker pa tega niso sto- rili, so jih dali naslednji dan privesti. Ma- tevž Urbas, Marko in Anton Kozlevčar so za- stopali merijo Stična, Andrej Planinšek, Jo- žef Finec, Lovrenc Zupančič, Jernej Skalnik in Jurij Sadar merijo Višnja gora, merijo Šmarje Lovrenc Rus, dobrepoljsko merijo Martin Zupančič in Pavel Rus, turjaško Martin Jeraj, Miha Smrekar pa je bil iz- voljeni zastopnik merije Veliki Gaber. Na vprašanje, zakaj je prišlo v Višnjo goro to- liko ljudi, so jasno odgovorili, da so prišli zahtevat, naj izpustijo njihova tovariša ali pa da mora ista usoda doleteti vse, ker da so vsi krivi. Rade volje so obljubili, da bodo Marinčiča, Skušo in Galeta odvedli sami v Ljubljano pred kranjskega intendanta, na ponovljeno vprašanje o vzroku »zborovanja, ki je imelo značaj upora« pa so v bistvu ponovili prejšnji odgovor in dodali, da niso poznali vzroka aretacije in da so menili, da prijeta nista kriva. Na tretjič postavljeno vprašanje so dobili zasliševala sicer druga- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 35 čen, a še vedno izmikajoč odgovor, da je pri- šlo v deželi do nemirov zato, ker je bil pri aretacijah nekdo ranjen. Šele na neposredno postavljeno vprašanje, če ni morda glavni vzrok njihovega nezadovoljstva, da nočejo plačevati zemljiškim gospodom njihovih pra- vic, kakor to ukazuje zakonita oblast, so predstavniki upornih kmetov odgovorili, »da splošno nezadovoljstvo dejansko izhaja iz te- ga, ker ne sodijo, da bi bili še dolžni plače- vati zemljiškemu gospodu njegove pravice; nameravajo se obrniti do višjih oblasti, če naj dajatve obstanejo; če je takšen ukaz vla- de, so pripravljeni plačati, kar bo zemljiški gospod zahteval« (qu'effectivement le mé- contentement general provient de ce qu'ils ne se croyent plus obliges de payer le droit du seigneur, que leur intention est de s'ad- resser a l'autorité supérieure pour demander si cet impót doit encore exister et que si c'est un decret émané du gouvernment lis sont pres (sic) a payer ce que le seigneur exigera). Ko so jih vprašali, kakšne utemeljene razlo- ge imajo, da lokalnim oblastem ne zaupajo, so odgovorili, »da so pod avstrijsko vlado njihovi zemljiški gospodje počeli, kar so ho- teli, da pa ima nj. vel. Napoleon drugačen sistem, da sicer redno plačujejo davke in da jim je povrh naložena še tlaka za popravilo glavne ceste ter da ne morejo izpolniti, kar njihov zemljiški gospod zahteva« (que sous le regne d'Autriche leurs seigneurs faisaient ce qu'ils voulaient, mais que S. M. Napoleon avait un autre Systeme, que d'ailleurs ils payent régulierement leurs contributions, qu'en outre ils étaient encore surcharges des corvées de grande route et qu'ils ne pouvai- ent pas suffir a ce que leur seigneur voulait exiger d'eux). Na vprašanje, če poznajo od- lok generalnega guvernerja Bertranda z dne 4. junija 1812, kakor jim ga je v kranjskem jeziku objavil pred oltarjem njihov župnik, so kmetje odgovorili, da med njimi ni niko- gar, ki bi tega dekreta ne poznal, da pa se mu nočejo podrediti, »ker jim ni treba biti podložen dvema gospodarjema, ker morajo plačevati ali cesarju ali zemljiškemu gospo- du, ne pa obema« (par ce qu'ils ne doivent pas étre tributaires a deux maitres, qu'ils doivent payer a l'empereur ou a leur seig- neur mais non a tous les deux) in da se pri tem sklicujejo na prejšnji odlok maršala Marmonta z dne 16. julija 1810. Komisija jih je pozvala, naj prisežejo, da bodo spoštovali zakone, se podredili vladi in njenim orga- nom, se mirno vrnili na svoje domove in po- čakali na odločitev najvišje oblasti. Vse to so bili zastopniki podložnikov pripravljeni sto- riti, vendar s pogojem, da bo člen, ki jih obvezuje plačati zemljiškemu gospodu, pri tem izvzet (a condition que Particle qui nous oblige de payer a notre seigneur sera exclu). Predstavnik oblasti jih je zatem ostro poka- ral in jim povedal, da med suvereno oblastjo in njenimi podrejenimi ni mogoče postavljati pogojev, pod katerimi bi ubogali vladine za- kone, in jim je dal nekaj časa, da bi spremenili zadnjo izjavo. Kmetje so na to odločno od- govorili, da ne morejo plačevati zemljiškega in premoženjskega davka pa še gospoščin- skih pravic obenem. Ko so bili tretjič po- zvani, naj popravijo svojo izjavo, so pod- ložniki rekli, da si pridržujejo dati odgovor kranjskemu intendantu ali pa predstavniku vlade Ilirskih provinc, hkrati pa da prosijo, naj jih do dokončne odločitve ne silijo k plačevanju z nastanjanjem vojakov (par voie garnisaires).*" Zasliševalcem so kmetje ob- ljubili, da se bodo odpravUi v Ljubljano pred intendanta že naslednji dan 20. junija. De- jansko je prišlo 21. junija v Ljubljano 12 odposlancev; intendantu so predali, kakor so bili obljubili, tri može, ki so jih hotele oblasti nekaj dni poprej aretirati. Tudi pred inten- dantom so vztrajali pri svojih stališčih o pla- čevanju fevdalnih dajatev. Vrnili so se do- mov; ker pa je Intendant medtem prejel ukaz generalnega guvernerja, da jih je treba pri- jeti, jih je ponovno poklical v Ljubljano, jih dal zapreti in 29. junija s spremstvom od- vesti v tržaške zapore, kamor so zatem pre- mestili tudi tiste tri, ki so jih bili 21. junija pripeljali v Ljubljano. Oblasti so začele s preiskavo, kdo je bil poglavitni organizator gibanja; upor se je medtem namreč razširil tudi v okolico Litije in Novega mesta. Proti fevdalnim obveznostim so se začeili upirati kmetje tudi drugod na Kranjskem (tako oko- li Podkorena na Gorenjskem) in v drugih deželah. Prišlo je tudi do spopadov in pre- tepov (rixes), kranjski policijski komisar Toussaint pa sklepa, da bi utegnile biti po- sledice resne, če bi bile oblasti, tako kot so bile v Višnji gori, uporabile le nenasilne ukrepe.2o Zal o razpletu dogodkov v Višnji gori in njeni okolici ter drugod, koder so se kmetje upirali, ne vemo ničesar. Sklepamo pa lahko, da so Francozi deželo naglo pomi- rili, kjer ni šlo drugače tudi z vojaško silo. Vsekakor so bile razmere do 1. julija že po- vsem urejene, saj Toussaint kakšnih nemirov v svojem poročilu sploh ne omenja več.^i Izvoljeni kmečki predstavniki merij višnje- gorskega kantona pa so še v začetku avgusta 1813, ko se je francoska vladavina na naših tleh že začela naglo približevati svojemu koncu, čepeli v tržaških zaporih. Tedaj jih omenja v svojem rednem poročUu komisar 36 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 Toussaint in priporoča, naj o primeru ob- vestijo generalnega guvernerja Fouchéja, da bo odločil o njihovi usodi. Zanje da se je zelo zanimal tudi Séguier, francoski konzul v Trstu.22 Fouché je dal jetnike izpustiti, kmetom in zemljiškim gospodom pa je hkrati priporočil, naj bodo strpni.^s ^ OPOMBE 1. O uporniškem gibanju 1809 prim. August Dimitz, Gescliiclite Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813, IV. Theil, Laibach 1876, str. 293—304; Josip Mal, Zgodovina slovenske- ga naroda. Najnovejša doba, Celje 1928 sl., 61—64; o uporu pri gradu Hošperk in v Bi- stri na Notranjskem Stane Granda, Notranj- ski kmet in Francozi, Notranjski listi III/1986, str. 61—66. — 2. Prim. Zoisovo pismo Erbergu z dne 14. aprila 1810, v: France Kidrič, Zoisova korespondenca II, Ljubljana 1941, str. 149 do 152. — 3. J. Mal n. d., str. 106. — 4. Prav tam; Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega na- roda V, Ljubljana 1961, str. 116 oz. Ljubljana 1974 str. 186. — 5. Archives Nationales, Paris (naprej: AN), F' 6553, Extrait des rapports de police de la lere quinzaine de juin 1812, dto. 20. junij 1812: Des hommes mal intentionnés avaient suggéré aux paysans de la Carniole que par la mise en activité des lois frangaises, ils étaient dispenses de payer les corvées et rede- vances seigneuriales; on avait répandu de faux actes du gouvemement qui en défendaient le payement. Les paysans ayant ajouté foi a ces suggestions, il y avait eu des rassemblements qui auraient pu prendre un caractere sérieux. Mais un arrété pri par le gouverneur general et l'arrestation de quelques indlvidus ont rétabli l'ordre et tout porte a penser que ce moment d'erreur n'aura aucune suite. — 6. J. Mal. n. d., str. 108. —• 7. Chabrolovo pismo notranjemu mi- nistru, dto. 29. april 1813, AN, FIE 61, objavila Monika Senkowska-Gluck, Gradivo za zgodovino agrarnega sistema v Ilirskih provincah, ZC XXVII /1973 str. 16. 8. Fouchéjevo pismo Napoleonu, dto. 13. oktober 1813, AN, AF IV, 1713, ob- javila Senkowska-Gluck, n. d. str. 17—18. 9. AN, FiE 62 hrani kopije poročil petih inten- dantov. Manjka le poročilo o provinci Kranj- ski, ker je bil novi Intendant v njej le drugo polovico leta 1812. Zanimivo je, da je Chabroi poslal poročila v vednost notranjemu mini- stru šele 23. julija 1813, po tem, ko je že do- bro vedel, da tudi cesar sam v danih razmerah nasprotuje odpravi fevdalizma v Iliriji (prim, spodaj). Poročila je objavila Senkowska- Gluck, n. d., str. 6 sl. 10. Prim. Chabrolovo pismo generalnemu direktorju računovodstva občin pri francoskem notranjem ministrstvu, dto. 29. september 1812, AN, PiE 67 in Chab- rolovo pismo notranjemu ministru, dto. 29. april 1813, AN, FIe 61. Obe je objavila Sen- kowska-Gluck, n. d., str. 15, 16. 11. Citirano Chabrolovo pismo notranjemu ministru, kot v op. 10. 12. Osnutek dekreta (projet de décret) omenja večkrat v svoji korespondenci Chabroi, tako npr. v odgovorih, ki jih je poslal na po- ročila o stanju uprave v provincah leta 1812 (prim. op. 9) intendantom Istre (dto. 8 maj. 1813), civilne Hrvatske (dto. 12. maj 1813) in Koroške (dto. 26. maj 1813). Ti dokumenti, ki jih avtorica ni objavila in jih ne omenja, jasno dokazujejo, kako vztrajno in obsežno akcijo za odpravo fevdalizma je v tem času vodil generalni Intendant Ilirskih provinc. Hranijo jih v AN, FiE 62. Osnutek dekreta sicer omenja tudi J. Mal, n. d., str. 106. — 13. Tako omenjeno Fou- chéjevo pismo cesarju, gl. op. 8. — 14. Chab- rolovo pismo generalnemu guvernerju Junotu, dto. 15. junij 1813, spodaj v celoti objavljam, ker je v neposredni zvezi s kmečkim uporniš- kim gibanjem v višnjegorskem kantonu (gl. op. 17). Senkowska-Gluck le površno povzema del vsebine (n. d., str. 16). — 15. Prim. Extrait des rapports des police de la seconde quinzaine de septembre 1812, dto. 14. oktober 1812, in poročilo generalne inšpekcije cesarske žandar- merije policijskemu ministru, dto. 9. oktober 1812, oboje v AN, F' 6553. — 16. Extrait des rapports de police du ler octobre au ler de- cembre 1811, s. d., Bertrand ga je poslal po- licijskemu ministru v Pariz z dopisom dto. 18. december 1811, AN, F' 6553. — 17. Arhiv SR Slovenije, Ljubljana (naprej: AS), Glavni In- tendant Ilirskih provinc (1809—1813) (naprej: GI), f. 41, pp. 876—877, Chabrolovo pismo ge- neralnemu guvernerju Junotu, dto. 15. junij 1813: »Dans quelques communes de la basse Carniole, notamment dans celle de Sittich, les habitants souffrent impatiemmient le poids des redevances seigneuriales. De nombreuses re- clamations me parviennent et je ne me dissimu- le pas que le cultivateur qui a a payer en meme temps et la contribution fondere et la rede- vance qu'il doit a son seigneur, trouve avec peine les moyens de pourvoir a sa subsistance et a celle de sa famUle apres avoir satisfait a ces différentes obligations. Dans un rapport gene- ral sur l'administration de ces provinces que j'ai adressé a M. le Ministre de l'Intérieur, je lui ai présente ces considerations, mais S.[a] M.[ajesté] ayant jugé a propos de ne rien chan- ger dans ce moment au systeme établi dans les provinces, il importe de prendre toutes les mesures propres a le maintenir jusqu' a ce qu'il lui alt paru convenable ou d'abolir les prestations féodales, ou d'offrir a ceux qui ont a les supporter, les moyens de les racheter. Dans le courant de l'année demiere, les mur- mures avaient mis un caractere d'opposition qui pouvait donner a l'administration des cra- intes sur leurs suites. Mais j'ai eu Ideu de m' appercevoir par les rapports de M. l'Inten- dant et de M. le Subdélégué de Neustadt, que le mécontentement n'avait pas tant pour cause le poids des redevances, que les instigations de quelques esprits inquiets qui prechent la dé- sobeissance aux loix et le refus du payement non seulement des redevances féodales, mais encore des impots dus au gouvemement. M. rintendant me signale comme les plus dan- gereux les nommés Joseph Marintschitsch, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 37 Marc Kosleutschar, et Mathieu Urbas, tous trois habitants de la commune de Sittich. Votre Excellence pensera sans doute qu'il est impor- tant de prevenir les suites que pourraient avoir I'influence de ces individus sur l'esprit du peuple; et Elle croira peut étre devoir les faire arreter par mesure de haute poMce«. Na p. 876 marginalna beležka guvernerja Junota: »Le 17 juin rép. a M. l'Int. Gal et donne au Comm^e Gal de police de la Camiole l'ordre d'arréter les trois instigateurs de la désobéissance aux lois«. — 18. Pismo generalnega inšpektorja ce- sarske žandarmerije notranjemu ministru dto. 3. julij 1813, AN, F' 6553. Priložena mu je ko- pija zapisnika zaslišanja 13 kmečMh zastop- nikov v Višnji gori, dto. 19. junij 1813; Extrait des divers rapports a soumettre a S. E. le Ministre de la police generale de l'Empire, s. d., AS, Gi, f. 39, pp. 272—279. — 19. Zapisnik zaslišanja v Višnji gori, kot v op. 18. — 20. Extraits des divers rapports, kot v op. 18; pi- smo generalnega inšpektorja cesarske žandar- merije notranjemu ministru, kot v op. 18. — 21. Rapport de police pour la premiere quin- zaine du juillet 1813, s. d., AS, Gl, f. 39, p. 268. — 22. Rapport de police, dto. 4. avgust 1813, AS, Gl, f. 39, pp. 304—307. — 23. J. Mal, n. d., str. 109. PREBIVALCI SENOŽEČ V PREJŠNJEM STOLETJU ERVIN DOLENC Senožeška kotlina velja, kot Kras sam, za staro naselitveno področje, na kar nas opozarjajo že razmeroma gosti prazgodo- vinski ostanki desetih gradišč. Prvotna raz- delitev polja na grude kaže prav tako na najstarejšo slovensko kolonizacijo med še- stim in devetim stoletjem. Ime Senožeče se verjetno nanaša na obsežne senožeti v oko- lici, Valvasor pa po Laziusu omenja tudi možnost poimenovanja po Senotih, keltskem plemenu, ki se je tu nekaj časa zadržalo na poti v Italijo.* Prvič se Senožeče v ilistinah omenjajo le- ta 1217 v zvezi z neko tukajšnjo posestjo stiškega samostana.^ Iz tega časa nam je v Senožečah znana tudi mitnica na pomem- bni poti iz zaledja proti morju.^ Kolikor je mogoče slediti nazaj lastnikom, je bilo se- nožeško ozemlje oglejsko.* Leta 1275 ga je patriarh podelil v fevd grofoma Kononu in Vodalriku iz Momjana v Istri.^ V skladu z oporoko iz leta 1295 je posest po izumrtju Momjanskih prevzel Hugo Devinski.« De- vinci so se poleg Goriških kot odvetniki mnogih oglejskih posesti v 14. stoletju dvig- nili do močne politične vloge v tem pro- storu. Kot gospodje važnih prometnih pod- ročij Krasa in ob morju (Devin, Reka, Ka- stav, Moščenice, Prem, Senožeče) so od- ločno vplivali na trgovino v Tržaškem za- livu in biU zaradi nje v stalnih sporih s Trstom in oglejskimi patriarhi. Najmočnejši in najvplivnejši izmed Devincev, Hugo VIII., se je leta 1366 z vsemi posestvi samovoljno razglasil za vazala avstrijskih vojvod Al- brehta III. in Leopolda III. Habsburških, kar mu je položaj le še izboljšalo in utrdilo.'' Po smrti Hugojevih sinov leta 1399 je po- sest po pogodbi prevzel Hugojev svak Ru- dolf von Walsee, sicer deželni maršal na Avstrijskem. Za gospodovanja Walseejev so pridobili kraški vikariati Domek, Jelšane, Košana in Senožeče status župnij, patronat nad njimi pa je po polstoletni pravdi prev- zel njihov fevdalni gospod,* za Walseejem tudi vsi drugi, v Senožečah do leta 1911, ko je büo gospostvo prodano in je patronat nad župnijo prevzela ljubljanska škofija.* Verjetno so pod okriljem Walseejev dobile Senožeče tudi tržne pravice, ki jih prvič za- sledimo v urbarju iz leta 1460.*" Vsekakor moramo nastanek trga postaviti v pozni srednji vek, ko je nastalo podobno še pre- cej deželnoknežjih in privatnih trgov, ne- kateri gotovo tudi zaradi ambicije svojih zemljiških gospodov.** Omenjeni urbar raz- likuje trg in vas Senožeče (Senasetschach aus dem markcht und aus dem dorff),*^ kar pomeni, da uživa tržne pravice le manjši del naselja, ki ima tudi znatno manj pre- bivalcev, ostalo pa je navadna vas. Trg je bil po poročilu iz leta 1694 v primerjavi z ostalim naseljem zavarovan z obzidjem.** Tržne pravice je leta 1532, že daleč po izu- mrtju Walseejev, potrdil še Ferdinand I. in tržanom zagotovil pravico do tedenskega sejma v ponedeljkih in letnega sejma na dan sv. Helene (18. avgusta), ko je veljala svoboda trgovanja osem dni pred in prav toliko tudi po tem dnevu.** Zadnji Walsee 38 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 je umrl leta 1492 in takrat je posest prešla neposredno v roke Habsburžanom. Cesar Friderik III. je naslednje leto prenesel kra- ške župnijske patronate na sina Maksimi- lijana, ta pa je leta 1509 senožeški grad daroval Mihaelu Frankopanu, ki ga je osvo- bodil kratkotrajne beneške zasedbe.^^ Ver- jetno po Mihaelovi smrti je grad s posestjo prešel na družino Lamberg.i* Po neprever- jenih podatkih so Lambergi pustili grad v dokaj bednem stanju, tako je nova druži- na, ki si je posest pridobila z ženitvijo ko- nec 16. stol., zgradila novo, sodobnejšo gra- ščino ob vznožju hriba, na katerem je stala stara.i^ Novi gospodje, stara furlanska ple- miška rodbina Porcia,!* je tu ostala skoraj do prve svetovne vojne. Z Magdaleno von Lamberg naj bi se konec 16. stoletja ože- nil Hermes di Porcia in tako pridobil go- spostvo.i^ Iz naslednjega stoletja je znan grof, pozneje knez Janez Ferdinand Por- cia, najvišji dvorni mojster in vzgojitelj ce- sarjeviča Leopolda.^* Janezu Ferdinandu je kot gospod Senožeškega sledil sin Karel, nje- mu Franc Anton, Hanibal, Alfonz, Serafin, Leopold in Ferdinand Porcia.^i Leta 1911 so graščino prodali in odšli v Italijo.^^ Kot že rečeno, je fara sorazmerno stara. Prejšnjo vikarijo so povzdignili v župnijo leta 1463. Tako po številu podružničnih cer- kva kot po številu prebivalstva je majhna. Združuje vernike šestih vasi v senožeški kotlini ali njeni neposredni bližni. Leta 1694 jih je bilo okrog 1400, poleg župne cerkve pa sta župnik in kaplan upravljala še osem podružničnih, in sicer tri v Senožečah ter po eno v vsaki od petih manjših vasi.^* Leta 1687 je požar uničil skoraj cele Se- nožeče s starim župniščem vred, zato se župnijski arhiv začenja šele s temi leti. Najstarejših je nekaj urbarjev podružnič- nih cerkva iz srede 17. stol. Za nas pomemb- nejše cerkvene matice se začenjajo z letom 1684 (rojstne oz. krstne in poročne knjige).^* Prva mrliška knjiga se začne z letom 1718, najpomembnejše, družinske knjige (status animarum) pa šele leta 1769. Ker se je prva družinska knjiga dopol- njevala in popravljala celih 21 let, torej do leta 1790, in bi bila za štetje prebivalcev enega po enega zaradi nečitljivosti dvomljiv in gotovo netočen vir, sem skušal z upošte- vanjem samo prvotne pisave in barve čr- nila izločiti stanje iz prvega leta. Na tak način lahko preštejemo leta 1769 v Seno- žečah 118, v celi fari pa 245 družin, kar bi preko zelo približnega izračuna s pomočjo povprečne družine iz leta 1810 pomenilo v Senožečah 660, v celi fari pa okrog 1370 pre- bivalcev. Glede na netočnost takega izraču- na se to število grobo ujema tudi z oceno številnosti slabih sto let prej. Druga družinska knjiga je bua napisana leta 1810 in dopolnjevana naslednjih osem let. V času od prve se je očitno opravila nu- meracija hiš, kajti v prvi knjigi se našte- vajo družine po obratnem vrstnem redu, kot v vseh ostalih. Na zadnjih straneh druge knjige imamo poleg tabele o številu hiš in prebivalcev po vaseh, ki si ne zasluži vsega zaupanja, tudi indeks hiš in družinskih glavarjev po vrsti v posameznih vaseh in skupno po abecedi. Nezaupanje izhaja iz neujemanja med številom hiš v tabeli in v indeksu kot tudi v samem knjižnem sezna- mu. Podatki veljajo za januar leta 1810. Na prvi pogled velike razlike med povpreč- nimi družinami posameznih vasi bi lahko utemeljiU z majhnim številom primerov, pri čemer se takoj pozna npr. nekaj več velikih družin v eni in nekaj več majhnih v drugi vasi. Zato je tudi družinsko povprečje Se- nožeč kot največjega naselja bližje povpreč- ju cele fare. Števila, ki jih dobimo pri takem merjenju povprečij, pa nas ne smejo motiti pri naši predstavi o družini tistega časa. Po- samezne senožeške družine so imele od nič vse tja do deset in več otrok. Kot družino sem upošteval vsako samostojno gospodinjstvo, kar pomeni, da družino večkrat predstavlja tudi en sam član. Večina staršev ima sicer od tri do pet otrok, torej večinsko nuklearno družino sestavlja od pet do sedem članov, prav tako družine z več člani niso redkost. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 39 V isti knjigi zasledimo pripisano, kljub časovnemu neujemanju, tudi tabelo o številu prebivalcev 18. januarja 1821, ki govori o njihovem nekoliko hitrem vzponu. Naslednja družinska knjiga je bila napisana leta 1819, ažurirana pa do leta 1830. Očitno je to pi- sala za statistiko še bolj skrbna roka kot prejšnjo, saj najdemo tu tabele o številčnem stanju prebivalstva, delane sproti, vsakih ne- kaj let. Zelo opazni so podatki za leto 1821,2« ge posebej ob upoštevanju naravnega gibanja. V letih 1810 do 1821 je prebivalstvo v senože- ški fari naravno naraslo za okrog 130 ljudi. Prav tako v letih 1821 do 1824 naravno ni padlo, temveč naraslo za 94 Ijudi.^" To pome- ni, da znaša naravni prirastek realno od leta 1810 do 1824 okrog 225 ljudi, dejanski pri- rastek pa bi bil v okviru realnih možnosti lahko okrog 300. Če torej zaokrožimo, bi bilo sprejemljivo število prebivalcev leta 1821 ne- kje med 1800 in 1900, ne pa 2013. Ce pa na tem negotovem podatku vztrajamo, pomeni za desetletje 1810—1820 nejasen visok selitveni prirastek (okrog 220 ljudi) in v letih 1821 do 1824 še manj jasen negativni selitveni pri- rastek (skoraj 60 ljudi). Pa čeprav leto 1821 odmislimo, je očitnost naraščanja, ki presega naravno, prevelika, da bi jo mogli prezreti. Predvsem to velja za največje naselje, upravno, gospodarsko in geografsko središče skupnosti, ki leži ob tedaj najbolj prometni cesti v imperiju. Poleg petih tabel o številu prebivalcev po vaseh za leta 1824, 1825, 1826, 1828 in 1830 najdemo v tretji družinski knjigi še zanimi- vejšo tabelo iz leta 1831, na podlagi katere lahko izračunamo tudi takratno povprečno družino, kar bo zanimiva primerjava s sta- njem pred dvajsetimi leti. Nenehna rast prebivalstva na Senožeškem vsaj od srede 18. stol., kljub temu, da se po- pulacijski razvoj na Slovenskem do leta 1818 označuje kot stacionaren,^* občuten porast števila družinskih članov v dvajsetletju 1810 do 1831, kot tudi očitna stanovanjska stiska v obeh primerih, čeprav naselja vseskozi ra- stejo, vzroke vsemu temu lahko seveda naj- prej iščemo v gospodarskem razvoju. Izrazit prehodni položaj je prometu omo- gočal močan vpliv na senožeško gospodarstvo že od nekdaj. Fevdalcem, ki so tu gospodo- vali, je vsaj od začetka 13. stoletja prinašala pomembne dohodke mitnica na eni glavnih poti iz zaledja proti morju.^" Tak položaj je omogočal tudi močno razvito kmečko trgovi- no, ki pomeni eno poglavitne j ših gospodar- skih udejstvovanj prebivalcev. Po najpo- membnejših artiklih srednjeveške trgovine tj. žitu, soli in vinu je v novem veku začela pridobivati na pomenu predvsem trgovina z lesom, ki je s pospešeno gradnjo avstrijske- ga vojnega in trgovskega ladjevja zlasti od 18. stol. dalje v Senožečah doživela višek z velikimi lesnimi sejmi v prvi polovici 19. stoletja. Vzporedno s trgovino se je krepilo prevozništvo oziroma furmanstvo ter vse vzporedne obrti in dejavnosti, v prvi vrsti gostinstvo. Po izročilu je bUo sredi 19. stol. v Senožečah hkrati 27 gostiln. Podobno lahko štejemo še po dve v Lažah, Doleni vasi in Gabrčah, po eno v Potočah in Senadolah ter Bajto nad Senadolami. Skupno bi bilo takrat na Senožeškem torej 36 gostiln. Večina jih 40 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 je prav gotovo služila skoraj izključno fur- manstvu in potniškemu prometu. Kot pa vsa- ka ljudska govorica rada zapade pretirava- nju, so verjetno tudi te številke nekoliko pretirane. V četrti družinski knjigi, napisani leta 1831, ki je prva pisana na za to tiskan formular, imamo poleg družinskega glavarja prvič označeno tudi njegovo dejavnost. V Se- nožečah najdemo tako 9 krčmarjev (caupo), iz enakega vira za naslednje obdobje (1842 do 1849) pa 17. Od teh sedemnajstih sta se poleg krčmarstva dva ukvarjala tudi s kme- tijo, eden s prevozništvom in eden s trgo- vino. Ker tudi ta vir ni povsem zanesljiv, saj npr. ne označuje dejavnosti vseh družinskih očetov, bo resnica verjetno nekje vmes. Tako razvito gostinstvo nam bo doumljivejše ob ocenah, da je šlo v najboljših letih furman- stva samo v eno smer tudi po 600 in več voz na dan ali po 1000 voz v obe smeri in da se je v časih pred železnico na znanih lesnih sejmih, katerih vlogo je zatem prevzel Ra- kek, ponujalo po 50 do 60 težkih voz naj- različnejšega lesa, ki so ga tu skoraj vsega pretovorili. Samo štiri največje gostilne v Senožečah so skupaj lahko prenočile do 100 parov konj, računajo pa, da je v vsej vasi lahko prenočilo do 250 parov konj hkrati.^" Sorazmerno dobro so bue razvite tudi dru- ge obrti. Med najbolj znanimi so bUi vse- kakor tesarji, kovači in kolarji. V tridesetih letih so bili v Senožečah vsaj štirje kovači, v naslednjem desetletju so omenjeni le tri- je, v petdesetih letih spet štirje, v šestdesetih pa število, najverjetneje zaradi drastičnega zmanjšanja prometa, pade na dva omenjena kovača. Prav tako imamo tudi po ostalih va- seh konec prve polovice stoletja še najmanj 4 kovače, skupaj torej osem, medtem ko nam po dvajsetih letih ostaneta le še dva.^* V vasi oz. trgu je bilo vedno najti tri do pet ko- larjev ali bognarjev. Nikoli ni manjkalo kro- jačev (sartor) in čevljarjev (sutor), ki jih v četrtem desetletju najdemo kar po enajst iz vsake stroke. Bila pa je tu še vrsta zanimivih obrtnikov. Skozi vsa leta prejšnjega sto- letja so delovali dva do trije tkalci (textor), v tridesetih letih en barvar (tinctor), sedlar (satler), pa celo krznar ali usnjar (pellis). Od tridesetih do šestdesetih let je bilo tu ved- no najmanj do pet trgovcev, vseskozi se pojavljajo škrinjarji. V trgu je živel in delal tudi kirurg oz. zdravnik, kot je ozna- čen pozneje.*^ Na drugi strani pa Senožeče kljub močni trgovini in trasportu z vso spremljajočo obrt- jo ostajajo ves čas pretežno agrarno naselje. Večina ljudi, ki se neposredno ukvarja s tr- govino v najširšem smislu besede, obdrži tu- di pristen stik z zemljo in tako z večjo težo tu ali tam dopolnjuje eno dejavnost z dru- go. Ne nazadnje je kos zemlje ob nenehnem nihanju razmer na trgu še vedno nekakšna rezerva za hude čase, ali pa so njeni produkti močno dopolnilo k artiklom čiste trgovine. V zapisnikih franciscejskega katastra iz leta 1823 najdemo v samih Senožečah 144 zemljiških lastnikov z razUčno strukturo in obsegom zemljišča. Ce zaradi pravilnejše slike izvzamemo gospostvo kneza Porcie (182 parcel), še nerazdeljeno srenjsko zemljo (100 parcel) in šest vpisanih lastnikov, ki to niso, saj nimajo vpisanega niti kosa zemlje, pride povprečno na lastnika 22 parcel. Potrebno je poudariti, da ima npr. osem lastnikov samo po eno parcelo oz. da ima večina lastnikov premalo zemlje za samostojno preživljanje z njo. Šestim naključno izbranim in po šte- vilu parcel enakomerno parazdelj enim last- nikom sem izračunal velikost posestva. Razvidna je izrazita majhnost, predvsem pa razdrobljenost posameznih parcel, kar je zaradi skoposti kraške zemlje za te kraje značilno, vendar upoštevajmo, da se dosti- krat dve do tri parcele istega lastnika držijo skupaj, saj je npr. njiva z dvema kosoma travnika na vsakem koncu za obračanje, vprege vpisana s tremi zaporednimi številka- mi in se tako šteje za tri parcele. Odstotek njiv nepredvidljivo niha, medtem ko velikost parcel zelo skladno pada z velikostjo po- sestva. Po laični oceni bi za preživljanje števUnejše družine potrebovaU najmanj 8 do 10-hektarsko kmetijo, čemur v senožeški ka-j KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 41 tastrski občini ustreza posestvo z okrog 35 do 40 parcelami. Lastnikov s 35 in več par- celami pa je bilo leta 1823 le 34.33 Kmetijstvo torej ni moglo prehrani ti vse- ga vaškega prebivalstva, ki je v prvi polovici prejšnjega stoletja ob prenehanju lakote in izboljšanju zdravstvenih razmer še nepresta- no naraščalo. Kmet, posebej na Primorskem ni mogel živeti brez dodatnega zaslužka. Za- to se je, kot pravi Miroslav Pahor, z enim očesom oziral v gozd, z drugim pa v Trst, ki je bil nenasiten kupec vsega, kar mu je lahko ponudil.3* Razvoj prebivalstva ob pozitivnih naravnih gibanjih, v Senožečah pa konec 18. in v prvi polovici 19. stol. tudi selitvenih, gotovo kaže na gospodarsko, predvsem pa demo- grafsko prosperiteto, ki se ne bi mogla predolgo nadaljevati. Ob gospodarskem pre- lomu sredi 19. stoletja ne moremo več govo- riti o dejanskem prirastku. Poslabšanje po- ložaja kajžarjev po zemljiški odvezi in pro- padanje domače obrti, na Senožeškem pred- vsem prevozništva in spremljajočih neagrar- nih dejavnosti, je ob dograditvi južne želez- nice povzročil v petdesetih letih absoluten padec prebivalstva. Delno je ta padec prav gotovo tudi posledica hude epidemije kole- re pri nas leta 1855. Senožeče so bile tej ujmi še posebej izpostavljene. Bolezen se je na Kranjsko širila iz Itahje preko Trsta in Reke. Samo do srede julija je pribežalo iz Trsta na Kranjsko 25.000 beguncev (Novice). V sodnem okraju Senožeče, ki je poleg šestih vasi domače zajemal še 21 vasi vremske in hrenoviške fare, je od 7963 prebivalcev zbo- lelo 1065, umrlo pa 328 ljudi. Poleg tega je po istih virih v senožeškem okraju umrlo tudi 24 delavcev, ki so gradili železnico in en vojak, skupaj torej 353 umrlih.^s Podatek govori o več kot štirih odstotkih prebivalcev, umrlih zaradi bolezni. V mrliški knjigi žup- nije v Senožečah je v tem letu vpisanih 123 umrlih, ker pa nimamo podatka o številu prebivalcev iz teh let, ne moremo izračunati smrtnostnega odstotka še posebej za Senože- če. V tem desetletju je v celi fari umrlo povprečno 62,6 ljudi na leto, če pa izvza- memo izjemno leto 1855, pade ta povpreček na 55,9 umrlih letno. To bi pomenilo od 60 do 70 ljudi umrlih zaradi kolere, kar je ne- dvomno višji odstotek od tistega za ves sodni okraj. V drugi polovici 19. stoletja imamo za- nesljive podatke o številu prebivalcev šele iz uradnih štetij od leta 1869 naprej, za vsakih deset let.3« Število prebivalcev v drugi polovici sto- letja drastično pada. Pravo sliko o tem pad- cu si lahko samo predstavljamo, kajti za- nesljivih podatkov nam zmanjka že 20 let pred njegovimi vzroki. Na podlagi števil iz leta 1831 (Senožeče 1118, fara 2122) bi si lahko s takim tempom rasti, kot je veljal do tedaj, v petdesetih letih zamislili vsaj nekaj čez 2200 prebivalcev v celi fari in okrog 1200 v Senožečah kot specifično občutljivem in izpostavljenem kraju. Večji vpliv na seno- žeški demografski razvoj lahko pripišemo zemljiški odvezi, verjetno pa je nanj še bolj vplivalo leto 1857 z dograditvijo južne želez- nice in močno okrnitvijo lokalnih gospodar- skih dejavnosti. Toliko bolj pride ob taki shki do izraza razlika, ki jo kažejo že po- datki za leto 1869 in se proti dvajsetemu sto- letju še vztrajno veča. Obdobje brez zanesljivih podaktov od leta 1831 do 1869 je črtkano in ne pomeni real- nega padanja ali naraščanja, temveč le po- vezuje sliko. Kot je razvidno iz grafikona, število prebivalcev v Senožečah precej hitre- je raste oziroma pada kot v manjših, okoliških vaseh, kar je glede na velikost in položaj vasi tudi povsem razumljivo. Manj razumlji- va je neobčutljivost demografske krize cele druge polovice stoletja v Senadolah, čeprav je od leta 1831 vseeno rahlo padlo. Prav tako izostajanje od demografskih gibanj v osta- lih vaseh lahko vidimo pri Senadolah v dvaj- setih letih, ko navkljub ostaUm število celo pade. Za obdobja, ko nam ni znano števUo pre- bivalcev, žal ne moremo računati selitvenega in dejanskega prirastka, temveč le naravne- ga po rojstnih in mrliških knjigah. Ker smo 42 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 GRAFIKON ŠTEVILČNEGA GIBANJA PREBIVALSTVA PO VASEH 1810—1910 prej postavili pod vprašaj podatelc o prebi- valstvu za leto 1821, ostaja pod njim tudi zdaj in z njim vsi prirastki, ki se nanj nave- zujejo. Ob primerjavi z ostalim ozemljem današ- nje SR Slovenije ugotovimo, da se v letih 1780—1818 naravni prirastek na Senožeškem močno razlikuje od povprečnega slovenskega, saj je slednji celo negativen.^' V obdobju 1818—1846 ta razlika izgine in se senožeški naravni prirastek, tako kot slovenski, giblje okrog + 8 °/oo. Zato pa pozitivno presega slo- venskega dejanski, ki velja na Senožeškem za obdobje 1810—1830 kar + 14 promile, med- tem ko je slovenski za dobo 1818—1846 + 8,7 promile. To pomeni za Senožeče so- razmerno visok pozitivni selitveni prirastek, ki ga je mogoče od srede 18. stol. dalje ute- meljevati s hitro rastjo Trsta, njegovega po- mena in seveda prometa z njim, kar prinaša prosperiteto tudi njegovim komunikacijam. Slika se v drugi polovici stoletja povsem obrne. Za slovensko ozemlje imamo v obdob- ju 1870—1910 naravni prirastek + 8,37 pro- mile, na Senožeškem pa le + 2,37 promile. Kot bi ljudi poleg ekonomske zajela tudi mo- ralna kriza. Jasno je občutiti demografsko staranje vasi, z odseljevanjem predvsem mlaj- ših namreč pada rodnost in raste smrtnost. Dejanski prirastek za isto obdobje na ozem- lju današnje Slovenije ostaja pozitiven (+ 3,82 promile), medtem ko na Senožeškem pade na okrog —5 promile. Od leta 1869 naprej se je največ ljudi odselilo v osem- desetih letih, v naslednjem desetletju beg ljudi rahlo pojenja, vendar mogoče le zato, ker so v teh letih, po naravnem prirastku sodeč, vasi demografsko najstarejše. S prvim desetletjem novega stoletja se starostna struktura, kot kaže, bistveno popravi, vendar se spet razmahne odseljevanje. Propadanje je prav tako občutno tudi v gospodarskih dejavnostih. Od šestintrideset krčmarjev, ki smo jih na Senožeškem na- šteli sredi stoletja, jih leta 1909 zasledimo le še 19. Celotno število se je torej skrčilo skoraj na polovico. To je posledica skoraj popolne prekinitve potniškega prometa in ŠTEVILO PREBIVALSTVA IN NJEGOVA GIBANJA V FARI SENOZeCE CEZ 19. STOL. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 43 počasne, vendar polstoletne krize prevozni- štva. Vloga furmanov in furmanstva se je po izgradnji železnice zmanjšala, a so domači furmani po tem šoku še vedno našli dovolj dela. Ostalo je še toliko tovora, ki ga želez- nice niso mogle prevzeti, da so ostali še dolgo nenadomestljivi. Prevoz jamborov je npr. ostal v njihovi domeni do konca. Potem, ko je bilo furmanstvo že daleč v zatonu, v zad- njih desetletjih Avstro-ogrske, je bilo v Se- nožečah še 12 stalnih furmanov, v Dolenji vasi in Lažah po 6, v Potočah in Gabrčah po 4 in v Senadolah 5, skupno 37.3* Delež prebivalstva, ki se v družinskih knjigah označuje kot agricola {kmet z naj- manj eno osmino hübe), je bil v tridesetih letih, torej v času pozitivnih gibanj, v Seno- žečah 47'/o, najemnih delavcev (mercenarius) 13 "/o. V naslednjem desetletju ostaja delež kmetov bisveno nespremenjen 48*/», število delavcev pa naraste na 18 "/o. V ostahh va- seh je po pričakovanju delež kmetov mnogo višji 75 "/o in manj delavcev 5 */». V petde- setih letih že občutimo padec kmečkega pre- bivalstva v Senožečah na 43 "/o in porast proletariata preko 21 */». V desetletju 1862 do 1872 pade delež kmetov že na 38 '/o, prav ta- ko pa tudi delež delavcev spet na 13 Vo, med- tem ko se v ostalih vaseh delež kmetov ne spreminja, se števuo mezdnih delavcev skrči na 3 "/o. Kot je lepo vidna proletarizacija prebivalstva po zemljiški odvezi, tako očitno se začne množično izseljevanje revnejših slo- jev po odprtju južne železnice. Zanimiva je primerjava katastralnega stapja med leti 1823 in 1900. V katastrski občini Senožeče, ki sicer obsega 2400 ha, je bilo leta 1823 98 ha (4 »/o) njiv, 892 ha (37,1 »/o) travnikov in 1084 ha (45,1 »/o) goz- da.39 Leta 1900 pa imamo le še 82 ha (3,4 Vo) njiv, 902 ha (37,5 »/o) travnikov in 1092 ha (45,5 "/o) gozda.*" Porast površin gozda in travnikov na račun njiv pomeni v sedem- desetih letih razvoja seveda zapuščanje zem- lje. Ob predpostavki, da je bü ta razvoj do srede stoletja pozitiven, se stopnja propada- nja v drugi polovici stoletja še poveča. Raz- liko v zdravstvenih razmerah konec 18. in konec 19. stoletja lahko poskusimo prika- zati s starostno strukturo umrUh, kot nam jo razkrivajo mrliške knjige. Smrtnost otrok do petega leta starosti se je v sto letih precej zmanjšala. Temu so gotovo vzrok boljše zdravstvene in higienske razmere. Stolpec iz 18. stol. je bolj valovit, kar je posledica pogostih epidemij in lako- te. Od leta 1785 imamo do leta 1817 kar se- dem izjemnih smrtnostnih letin, in sicer v letih 1788, 1796, ko je variola pobrala 49 otrok do osmega leta starosti, leta 1801, 1811, 1813 in 1814, ter leto lakote 1817. Od tu dalje je vidnejše število smrti le še v letih 1827, 1836, 1849 in 1855. Dober vpogled v način življenja, predvsem družinskega, nam dajejo poročne knjige. Priznati moramo, da bistvene razlike v sta- rosti ženinov in nevest z današnjimi nava- dami ni. VeUka večina ljudi je vstopala v zakon med dvajsetim in tridesetim letom. Pri moških je zgornja starostna meja za kakšno leto potegnjena čez trideseto, ker so pravUoma starejši od svojih družic. Te ugo- tovitve veljajo nekoliko bolj za konec 18. kot za konec 19. stol. V desetletju 1874 do 1883 prihaja do večjih starostnih razlik med zakoncema in so te tudi pogostejše, kot slabih sto let prej. 44 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 Po poročnih knjigah lahko do določene mere ugotavljamo tudi neke vrste ljudsko mobilnost, mogoče odprtost neke skupnosti kot celote in ljudi kot posameznikov. S tega zornega kota nas, glede na položaj Seno- žeč, poroke s tujci nekoliko razočarajo. Upoštevati pa moramo, da tu niso vštete ženitve fantov zunaj domače fare, kajti po- ročni obred se po navadi opravlja v nevestini domači cerkvi. Za konec bi si ogledali še zanimivo tabelo, ki jo je okrog leta 1890 sestavil notar okraj- nega glavarstva v Senožečah kot »Izkaz pri- čujočega domačega in tujega, ter nepričujo- čega prebivalstva in pa domačih koristnih živali v sledečih krajih«, žal le v Dolenji va- si, Lažah, Senadolah in Potočah, torej brez Senožeč in Gabrč. Razen v najmanjši vasi, Potočah, povsod močno prevladujejo moški. Razmerje je 397 :351 v njihovo korist. Po stanu med samskimi prav tako močno pre- vladujejo moški (252 :198). Poročenih je 124 parov, med vdovelimi pa imamo 23 moških in 30 žensk. 11 '"/o od vseh je neprisotnega prebivalstva. Pismenih je le 43 "/o ljudi, 7 */o jih zna samo brati, 50 */o je povsem nepisme- nih. Pri pismenih in nepismenih rahlo pre- vladujejo moški (nepismenih 57 "/o), tistih, ki le berejo, pa je precej več žensk. Leta 1900 je živelo v senožeški fari dobrih 1700 ljudi, skoraj samih Slovencev in katoli- čanov. Poleg teh je bUo še pet Judov, en protestant in eden neke druge vere. Razen Slovencev je bilo tudi 17 Nemcev in dva neznane narodnosti, najverjetneje pa Itali- jana.** OPOMBE 1. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain. — 2. F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev V. 277; M. Mikuž, Topografija stiske zemlje. — 3. F. Gestrin, Trgovina primorskih mest z za- ledjem od 13. do konca 16. stol., str. 201; M. Kos, Urbarji slovenskega Primorja II. str. 51. — 4. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev II. str. 120. — 5. Postojinsko okrajno glavarstvo, Postojina 1889, str. 116. — 6. F. Kos, Iz zgodo- vine devinskih gospodov, str. 99, RZDHV 1923. — 7. F. Kos, Iz zgodovine..., B. Benussi, Nel medio evo, stran 362. Atti e memorie XI., Parenzo 1895. — 8. Postojinsko okrajno gla- varstvo; Župnijska kronika, Senožeče 1856. — 9. Župnijska kronika, Senožeče 1920. — 10. M. Kos, Urbarji slovenskega Primorja II. — 11. F. Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, Ljubljana 1929. — 12. glej opombo 10. — 13. P. Rossetti, Corografia di Trieste, suo territorio e diocesi, scritta nell'anno 1694, Archeografo Trie- stino NS III. — 14. ASRS F I. 64, XXXVII./4. — 15. M. Kos, Urbarji slovenskega Primorja II., Postojinsko okrajno glav., D. Gruber, Povijest Istre, Zagreb 1924. — 16. Postojinsko okrajno glavarstvo, V. Steska, O Lambergih, Carniola NV 6 1915. — 17. L. Foscan, E. Vecchiet, I ca- stelli del Carso medioevale F 3 Trieste 1985. — 18. L. Rusconi, Un documento marmoreo dei Porcia, Archeografo Triestino voi. XI. S III. Tri- este 1924. — 19. glej opombo 17. — 20. J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda. — 21. Postojin- sko okrajno glavarstvo. — 22. Župnijska kro- nika 1920. — 23. p. Rossetti, Corografia di Trieste... — 24. isto. — 25. Župnijski arhiv Se- nožeče. — 26. Status animarum 1810. — 27. Rojstne in mrliške knjige župnije v Senožečah. — 28. Gospodarska in družbena zgodovina Slo- vencev I. Kolonizacija in populacija. — 29. F. Ge- strin, Trgovina primorskih mest..., M. Kos, Ur- barji slovenskega Primorja II. — 30. M. Pahor, Senožeče, slovenska pomorska postojanka. Slo- vensko morje in zaledje I., Koper 1977. — 31. Status animarum 1831, 1842, 1850, 1862. — 32. Chyrurgus v statusih 1831 in 1842, medicus v statusih 1850, 1862. — 33. ASRS franciscejski kataster A 171 Senožeče. — 34. M. Pahor, Se- nožeče ... — 35. O. Janša, Kolera na Kranj- skem leta 1855, Kronika XII./1. — 36. Krajevni leksikon Slovenije I. DZS 1968. — 37. Ozemlje današnje SR Slovenije 1780—1818 %o: rojstva 34, smrti 35,6, naravni prirastek —1,6, dejanski — 1,7, selitveni —0,1 (GDZS). — 38. M. Pahor, Senožeče ... — 39. Ausweis über die Benützunsg- sart des Bodens für die Gemeinde Senosetsch, Laybach 1823. — 40. Gemeindelexikon der im Reichsrate vertretenen königredche und Länder 31. 12. 1900, Wien 1905. — 41. isto. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 45 IZ ŽIVLJENJA IN DELA KAMNIŠKIH ČE HOV IN MORAVCEV ZORA TORKAR S sestavkom o Cehih in Moravcih v Kam- niku od leta 1850 do druge svetovne vojne sem poskušala osvetliti še en delček kam- niške zgodovine, o kateri še ne vemo ve- Uko, čeprav so bul ravno Cehi in Moravci najpogostejši kamniški priseljenci do druge svetovne vojne.i PRISELJEVANJE a) stalno in sezonsko V celotni predstavitvi moramo razlikovati dva načina priseljevanja: stalno in sezon- sko. Stalno priseljevanje je prevladovalo v ob- dobju od 1850 do 1900 in pa po prvi svetovni vojni. Vzroke prvega priseljevanja lahko iščemo v razmerah takratnega hitrega go- spodarskega razvoja čeških dežel. Industrij- ska revolucija je doživela svoj vrhunec. To- varniška proizvodnja je v nekaterih pano- gah začela pridobivati premoč nad manu- fakturo in drobnoobrtno proizvodnjo. To je pripeljalo do proizvodne konjunkture, ki se je pokazala tudi v hitri rasti blagovne iz- menjave. Razvoj notranje in zunanje trgo- vine je izsilil leta 1876 v vsej Avstro- Ogrski uvedbo enotnih mer in uteži. Takšen kapitalistični razcvet seveda ni mogel biti trajen pojav. Kopičenje izdelkov in s tem povezano premajhno povpraševanje je nujno pripeljalo do gospodarske krize. Pr- va je izbruhnila leta 1873. Povzročila je propad nekaterih nekonkurenčnih industrij- skih podjetij, pri drugih pa bistveno zmanj- šala proizvodnjo. Kriza je trajala do leta 1879. Že v sredini 80. let se pojavi nov krizni val, ki se je vlekel vse do začetka 90. let. Seveda pa se te krize ne omejujejo le na področje Češke in njene industrije. Naleti- mo nanje tudi v kmetijskih predelih Mo- ravske in Slovaške. Industrijski razvoj je imel še druge posledice, npr. preseljevanje in zaposlovanje obrtnikov, hišnih delavcev in malih kmetov iz manj razvitih predelov v industrijskih centrih, rudnikih in velepo- sestvih. Krize so povzročile v tej množici de- lovne moči nezaposlenost in številni med nji- mi so si poskušali najti zaposUtev v drugih deželah oz. krajih avstrijskega dela monar- hije.2 Eden takšnih krajev je bil tudi Kamnik. Tu so nastajale nove možnosti za zaposlova- nje, npr. od leta 1855 v keramični delavnici Florijana Konška, od leta 1870 v smodnišni- ci, od leta 1896 v novoustanovljeni tovarni Jana Spaleka (izdelovanje ključavnic in na- sadil na vrata) in drugod. Potrebe po stro- kovnih kadrih so privabljale tudi tujce. Pri- šleki so bili predvsem obrtniški pomočniki in mali rokodelci ter tudi višje izobraženi (npr. učitelji, vojaške osebe ipd.).* Druga vrsta priseljevanja je bila sezonska, ki je prevladovala od 1900 do 1918. Delno lahko ta pojav razložimo s t. i. pojmom »frentarstva«. Izučeni pomočniki niso nam- reč ostali le pri enem mojstru, temveč so se izpopolnjevali predvsem v drugih deželah Avstro-Ogrske. S tem delom so si pridobili novo znanje in izkušnje, obenem pa so bili tudi raznašalci novic pred prvo svetovno vojno. Tak »frentar« se je svojega poklica temeljito naučil, saj je nenapisano obrtniško pravilo zahtevalo, da mora vsak mojster sprejeti potujočega pomočnika. Ponuditi mu je moral nekaj mesecev delo in svoje izkuš- nje. Ce pa pomočnika ni mogel sprejeti, mu je moral v skladu z dogovorom podariti de- nar in hrano.* To trditev potrjuje tudi za- pisnik izdanih delavskih in poselskih knji- žic v letih 1883—1941, kjer naletimo na šte- vilne primere obrtniških pomočnikov, ki so se izpopolnjevali pri kamniških mojstrih.^ Ostali primeri sodijo v pravo kategorijo sezonskih delavcev. Ti so bili izučeni oz. sa- mo priučeni za določeno delo v tovarni. Tu- di ta prihod čeških, moravskih in slovaških delavcev lahko povezujemo s krizami v če- škoslovaških deželah med leti 1900 do 1903, ki so zlasti prizadele težko industrijo in gradbeništvo ter med leti 1911 do 1913, ko so bile zaustavljene z mrzlično proizvodnjo orožja. b) Cas ip obseg priseljevanja Kot smo že v prvem delu omenUi, lahko ločimo tri obdobja v priseljevanju Cehov, Moravcev in Slovakov: 1. obdobje je od leta 1850 do 1900. Imamo sicer nekaj primerov priseljevanja že pred letom 1850, npr. obrt- niki Halla, Hajek in Watzak, toda večina priseljencev je dobila domovinsko pravico v 80. in 90. letih 19. stoletja.* Značuna je obrt- niška struktura prišlekov. Drugo obdobje sega v leta 1900 do 1918, ko je prevladovalo sezonsko priseljevanje, 3. ob- dobje pa je povezano s časom med prvo in drugo svetovno vojno. Tedaj zasledimo večji dotok češkega kapitala, ki ustvarja v 46 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 naših deželah nove tovarne (npr. tekstilna tovarna v Jaršah, tovarna gumbov v Kam- niku, mehanična tkalnica Cech & Nemec v Kamniku, tovarna obutve Tomaža Bate v Borovu ipd.). Te tovarne ostajajo odvisne od domače češke industrije, saj jim npr. pošilja- jo določene surovine oz. stroje, domač trg pa jim daje dobre možnosti za prodajo teh iz- delkov. Kakšne so bile razmere v drugih področ- jih glavarstva Kamnik oz. v drugih področ- jih Slovenije in Jugoslavije? Prve statistič- ne podatke, ki so zaobsegali popis prebival- stva po materinem jeziku, sem dobila šele za leto 1921. Tedaj smo imeli v okrajnem glavarstvu Kamnik 63 Cehoslovakov. Od te- ga jih je največ v Kamniku (20), kjer so se zaposlovali v različnih vrstah industrije; na drugem mestu so Jarše z močno tekstilno in- dustrijo (9) ter Mengeš z 8 priseljenci (raz- vito slamnikarstvo, izdelovanje kvasa in pi- va).' Domžale sodijo s tremi Cehoslovaki v nekakšno povprečje. Na drugačno vlogo kamniškega glavarstva (glede na kvaliteto priseljevanja) pokažejo podatki za ostala slovenska mesta in okrajna glavarstva. Kamnik zavzema šele 7. mesto (deli z Novim mestom).* Vodilni položaj na tej lestvici imajo večja mesta, npr. Ljubljana (605) in Maribor (397) ter okrajni glavarstvi Ptuj (585) in Celje (236). Skupno imamo pri- seljenih 2941 Cehoslovakov. Na voljo so nam tudi podatki za celotno jugoslovansko ozemlje v letu 1921: Kraljevina SHS je imela skupno 115.532 Cehoslovakov, od tega jih je živelo v: Hrvatski, Slavoniji, Medimurju in na otoku Krku z občino Kastav 54.344 Banatu, Bački, Baranji 48.666 BiH 6.377 Sloveniji s Prekmurjem 2.941 Srbiji 2.801 Dalmaciji 363 Cmi gori 40* Vzroke za tako gostoto priseljencev v pa- nonskih predelih Jugosla\'ije lahko iščemo v samih značilnostih pokrajin. Npr. Bačka je imela v začetku 20. stoletja 90 "/o rodovitne površine. Kmetijstvo je bilo ekstenzivno in zemlja ni obrodila toliko, kot bi lahko. Več kot ena tretjina zemlje je bila skoncentrira- na v rokah majhnega števila lastnikov, zato je bilo tu večinsko kmečko delavstvo, ki ni imelo nikakršne lastnine. Gostota prebival- stva je bila zaradi teh pogojev globoko pod optimumom. Delno gospodarski, delno pa tudi politični vzroki so bui tisti, ki so omo- gočali naseljevanje zlasti Slovakov (Slovaška je imela namreč agrarni značaj in je bila obenem tudi sestavni del Ogrske) v Bačko, Banat, Baranjo, Hrvatsko in Slavonijo.*" c) Sestava priseljencev Sestavo priseljencev lahko razdelimo na več komponent: starostno, spolno, narodnost- no. Ce si kot prvo razložimo starostno in spolno komponento, lahko ugotovimo na- slednje: Priseljenci v vseh treh obdobjih so bili predvsem samski moški. Le v dobi 1918 do 1940 imamo enakovredno zasedbo obeh spo- lov. Pri kamniških Cehih in Moravcih naj- demo le 8 primerov, ko se je v celoti pre- selila vsa družina (to pomeni oba zakonca z otroki) oz. 3 primere, kjer je prišlo do češko- nemške zveze. Samski priseljenci so se v glavnem poročali z domačinkami (23 prime- rov), v sedmih primerih pa s Slovenkami iz drugih pokrajin.** Drugačno stanje je büo pri ženskih pri- seljenkah. Ce so se le-te poročile z domači- nom, so obenem pridobile s poroko tudi do- movinsko pravico. Lahko pa si domovinsko pravico izgubil brez odselitve iz domačega kraja, npr. s poroko domačinke s tujcem (tu- di njuni otroci so podedovali domovinsko pravico po očetu). V Kamniku se je 6 pri- seljenk poročilo s Kamničani in 4 z drugi- mi Slovenci.** Starostna sestava priseljencev v letih 1850 do 1900 in 1918 do 1940 je nekolüco starejša. Prevladujejo prišleki med 25. in 45. letom, medtem ko so v obdobju 1900 do 1918 š*-e- vilnejši mlajši ljudje. Veliko je osemnajst- in devetnajstletnikov, ki so se kot pomoč- niki izpopolnjevali v tovarnah in pri obrt- nikih. Sledijo priseljenci med 20. in 30. le- tom.** Narodnostno sestavo bomo lažje razumeli, če si najprej razložimo razmere v čeških, moravskih in slovaških deželah. Češka je spadala med industrijsko najbolj razvita področja habsburške monarhije, Slovaška in Moravska pa sta še naprej ohranjali agrarni značaj. Hitro napredujoča industrializacija Češke v drugi polovici 19. stoletja je te raz- like še povečevala. Obenem pa so se s takim razvojem tudi močno zaostrüa družbena na- sprotja. Nezaposlenost, ki je postala v kriz- nih časih kroničen pojav, je spremljalo še naglo naraščanje prebivalstva, zlasti v čeških deželah (npr. od srede 19. stoletja do začetka 20. stoletja se je števuo prebivalstva pove- čalo za 3,5 milijona). Češka industrija kljub velikemu razcvetu ni mogla zaposliti vseh mladih ljudi. In ti so si poskušali najti za- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 47 poslitev drugod. Medtem ko je za Češko in delno Moravsko značilno izseljevanje v dru- ge evropske dežele, pa je na Slovaškem pre- vladovalo izseljevanje čez morje. V četrt stoletja (od leta 1890 do 1914) se je izseluo v ZDA nad pol milijona Slovakov.i^ Tudi Kamnik v tem pogledu ni odstopal, saj je več kot dve tretjini priseljencev češkega rodu, približno ena tretjina pa je prihajala iz Mo- ravske.i! gospodarske dejavnosti Glavni vzrok priseljevanja je bUo torej delo oz. zaslužek. Zato si oglejmo, katere so bile tiste gospodarske panoge, ki so naj- bolj zaposlovale češke in moravske delavce v prvih dveh obdobjih: a) Kemična industrija Začetki segajo v čas nastanka tovarne smodnika v Kamniku. Do 18. stoletja se je črni smodnik uporabljal le pri strelnem orožju, kasneje pa tudi za rudarske potrebe. Zato so imele nekatere industrijsko razvite dežele številne tovarne smodnika (npr. Če- ška). V času prodiranja avstrijske armade leta 1849 v mesto Mantovo (v Lombardiji) je bi- la zaplenjena tamkajšnja tovarna smodnika. Demontirane stroje so prepeljali v Kamnik, kjer je avstrijski državni erar odkupil stare Andreolijeve fužine in jih preuredil v to- varno smodnika. Obrat je začel z delom sredi 1852. leta. Kamničani so tej novi tovarni rekli »praharna«, prav tako tudi izdelkom »prah«. Avstrijska vojna oblast je izbrala Kam- nik, ker je tu našla že obstoječo industrijsko zgradbe v poljubni oddaljenosti pa tudi, ker je menila, da je to mesto zemljepisno sre- dišče na poti med Dunajem in Lombardijo. Karol Nefima, oficial 2. razreda v državni smodni- šnici v Kamniku. Slikan okoli leta 1911. Fotografijo hranita Ivanka in Majda Nefima, Rozmanova 7, Kamnik Kamničani oz. nasploh civilno prebival- stvo ni imelo dostopa v tovarno. V njej so delali le vojaki (specializiran vojaški vod za izdelavo smodnika). Tudi obrtniki, kolikor jih je tovarna potrebovala za lastne name- ne, so bili vojaki na odsluženju vojaškega roka. Le-ti so po končanem služenju odšli. Po narodnostnem izvoru so bili vojaki veči- noma Čehi, deloma pa tudi Moravci in Ma- džari. Vojaška uprava je kmalu uvidela, da s stalno menjavo delavcev delu v tovarni precej škoduje. Zato se je leta 1870 odlo- čila, da sprejme v tovarno civilno prebival- stvo iz Kamnika in okolice, ki bo tu stalno zaposleno. Obenem pa so ponudili delo tudi zadnji skupini vojaških delavcev, češkim mobilizirancem, ki jih je pripeljal v Kamnik major Wenzel Holeček.i* Del je to ponudbo sprejel, predvsem obrtniki (npr. Zika, Ficker, Nefima, Kučera, Richter, Panek, Filetz ipd.).i* Ti so nato učili nove delavce in jih uvajali v delo, uprava pa jih je povišala v preddelavce in mojstre. V prvem obdobju tovarniškega obrato- vanja (do leta 1912) je bilo zaposlenih okoli 48 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 80 delavcev. Delavci so dnevno izdelali ko- maj 300 kg smodnika. Delali so samo pri dnevni svetlobi. Vrstni red izdelave smod- nika je bil tak kot danes. Imeli so ogljarno, mešalnico, sejalnico, zmilnico in sušilnico. Smodnik so sušili na soncu, toda le kot pol- izdelek in v primeru, če je vseboval preveč vlage. Leta 1912 je bila zgrajena vodna elek- trična centrala, ki je zamenjala vodni po- gon. V času prve svetovne vojne je bila tovarna že v začetku 1915. leta preseljena v Trofaje pri Leobnu. Prestavljeni so bili vsi stroji za predelavo smodnika. V Kamniku je ostalo le nekaj stražarjev in vratarjev, delavci pa so se v tem obdobju skupinsko preselili v novi kraj. Upravno poslopje je bilo spreme- njeno v bolnišnico. Ko se je po porazu Italije pri Kobaridu fronta premaknila s Soče na Piavo, so stroje in delavce vrnili. Pripeljali so nove stroje iz Donawitza, stari so večino- ma ostali v Avstriji. Leta 1918 je smodnišnico prevzel Sloven- ski narodni odbor v Kamniku. Srbski voja- ki, bivši avstrijski ujetniki, pa so postali stražarji. Zaradi specifičnosti proizvodnje in vojne- ga značaja podjetja je veljal v smodnišnici poseben red notranje in zunanje varnosti. Za zagotovitev varnosti in reda so bile po- stavljene stalne straže, ki so nenehno kro- žile: podnevi ob zunanji strani zidu, ponoči ob notranji. Prva leta po ustanovitvi so stra- zili madžarski vojaki, nato pa so jih (zaradi nesreče in malomarnosti pri delu) zamenjali Cehi. Leta 1870 so te vojaške stražarje in vratarje zamenjali domačini. Stražar je opravljal službo 6 ur: 3 ure je sedel v stra- žarnici ob srednjih vratih, v preostalih treh urah pa je obšel tovarno. BUi so oboroženi s sulicami, leta 1914 so dobili revolverje. No- sili so usnjene kape s ščitnikom in napisom »Wache« ter civilno obleko. Delavci so imeli na delovnem mestu po- sebno delovno obleko in obutev z nenako- vanimi podplati. Pravi ponos vsakega delav- ca je bila kapa z napisom »K. u. K. Pulver- fabrik-Stein«. S to obleko so hodili tudi do- mov. Vendar so to kmalu prepovedali. Neki delavec se je namreč ob domačem ognjišču vžgal, saj je imel obleko polno smodnikove- ga prahu. Ravno tako so prepovedali tudi nošnjo vžigalnih snovi, železnih predmetov in nepredpisanega orodja. Delavska garderoba se je hranila sredi to- varne. Pred začetkom dela so se vsi delavci razvrstili pred upravo (pozneje pri ribniku ali »bajarju«), kjer je potekal glavni pregled ob navzočnosti preddelavcev in mojstra. Vsak preddelavec je pregledal svojo skupino in o tem poročal mojstru, le-ta pa dežurne- mu mojstru tovarne. Prav tako so predde- lavci opravljali kontrolo tudi pred začetkom dela v delavnicah (predvsem na strojih). Po- gosto je posebna kontrola obiskovala delav- nice in preiskovala delavce, včasih tudi mojstre. Vsak delavec se je lahko zadrževal med delovnim časom samo na področju svo- jega delovnega mesta. Odmor za maUco je trajal 1 uro. Tedaj so smeli delavci zapustiti tudi tovarno.1^ Zanimiv je tudi prevoz izdelanega smodni- ka iz smodnišnice do predmestja Ljubljane, kjer so imeli skladišče. Do leta 1891, ko je bila zgrajena kamniška železniška proga, so smodnik prevažali z vozovi. Smodnik so hra- nili v sodih, ki so jih izdelali iz slame. Konji so morali imeti bakrene podkve, da se pri kresanju ob kamen ne bi vžgala iskra, ki bi seveda povzročila eksplozijo smodnika. Ob vsakem vozu je bilo postavljeno posebno spremstvo. Pred vozom je korakal vojak s črno zastavo, ki je opozarjal prebivalstvo, da se prevaža smodnik. To opozorilo je po- menilo, da se mora pogasiti ogenj v kovač- nicah, zapreti okna po hišah in prekiniti s kajenjem na cesti. Voz so spremljali štirje vojaki, dva z leve in dva z desne strani. Takšni sprevodi so si sledili na štirinajst dni. Z izgradnjo železnice so smodnik prevažali s posebnimi vagoni, ki so bili na obeh straneh opremljeni s črnimi zastavicami in črko »P«, ki je označevala tovor.i* Smodnišnica je bila vedno zelo režimska. V avstrijskem obdobju cesarska, v kralje- vini Jugoslaviji kraljevska. Ker pa Slovenci v prvem obdobju nismo imeli številčno raz- vite lastne inteligence, so nas na vodilnih mestih zamenjavali tujci. Tako je bilo tudi v upravi smodnišnice. Večino upraviteljske inteligence so predstavljali Nemci, tehnične pa Cehi.15 Prvi upravnik smodnišnice je bil polkovnik Achacius, njemu so sledili polkovnik Aleksin, Schwab, Holeček, Günter in Dolaček. Zal ni veliko podatkov o njihovem delovanju. Zna- no je le, da je v času Holečkove uprave pri- šlo do vpeljave civilnega delavstva (Holeček je umrl leta 1908 v Kamniku s tukajšnjo domovinsko pravico).Bolj odmevno pa je bUo upravljanje tovarne pod vodstvom Do- lačka. Leta 1909 je samovoljno podaljšal de- lovni čas za 1 uro, tako da se je delovni dan začel že ob 6. uri zjutraj. Zaradi te samo- volje so se delavci 1. maja 1909 uprli. Upor sta organizirala delavca Rogelj in Ivan Mächtig. O uporu je bil obveščen tudi po- slanec Krek in ta je pri ministru na Dunaju KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 49 dosegel, da so delavci dobili denarno po- vračilo. Plačati je moral sam Dolaček. Po tem dogodku so ga upokojui. Naslednji upravniki so bili spet nemškega rodu: major Gajer, podpolkovnik Jekel, Rösner (pod njegovo upravo je bila tovarna preseljena v Trofaje). Po vrnitvi strojev in delavcev je mesto upravnika prvič dobil Slovenec, general- major Cerne. Nasledil ga je polkovnik Seme- rak, ki je v Kamniku tudi dočakal konec pr- ve svetovne vojne. V novi državi je mesto zavzel slovenski major Vidmar, za njim pa vrsta srbskih vojaških oseb.i* b) Keramična industrija Kamniški okrajni predstojnik Florijan Konšek je leta 1855 s precejšnjimi denarni- mi težavami ustanovil keramično delavnico. V njej je delalo okoli 30 delavcev. Prvi de- lavci so bili izurjeni in za to obrt usposob- ljeni Cehi (znano je, da se je porcelanasta in nasploh keramična industrija razvijala zlasti na severozahodu in severu Češke, v okrajih Karlove Vary, Teplice, Duchnov in Loket. To je bila ena od najkvalitetnejših panog češke industrije).!^ Ti so s seboj pri- nesli vse znanje in izkušnje slovite češke porcelanaste in keramične industrije. Zato kamniška keramika ni bila robato, kmečko lončarstvo, ampak fin in lep izde- lek. Izdelke so delali iz najboljšega materi- ala, saj so večino surovin uvozili iz Češke. Poleg posode za vsakdanjo rabo so izdelova- li še najrazličnejše specialne posode. To so bili predvsem v različnih obUkah izdelani krožniki, okrašeni s cvetličnimi motivi. Naj- bolj znana posebnost češko-kamniških kera- mikov je bil globok ovalni krožnik za zajca v omaki, na robu in v sredini okrašen z mo- tivi maka in vrtnice. Izvor kamniških keramičnih izdelkov je bil označen na zunanji strani z začetnicami proizvajalca in nemškim imenom Kamnika: »F. K. Stein«. Konškovo podjetje je leta 1864 kupil Kari PoUey iz Sežane, od njega pa 1875. leta Hiacint Ribana. Vendar ga je ta že tri leta kasneje prodal Blažu Schnablu s Koroškega Ze v času Konškovega lastništva je delo- val v keramični delavnici izredno uspešen upravnik in risar na keramiko. Ceh Oscar Skuta (roj. 1827, umrl leta 1874 v Kamni- ku).*i Skuti je uspelo doseči, da so kamniško keramiko spoznali tudi zunaj lokalnih meja. V tej dobi je bila namreč izredno v modi stara dunajska keramika. Da bi razširui pro- izvodnjo in si utrH pot na večje tržišče, so tudi v Kamniku začeli izdelovati posnetke dunajskih izdelkov. Pri tem so bili tako na- tančni in kvalitetni, da so lahko konkurira- li tudi drugim tovarnam, celo dunajskim. Pridobivali so si kupce v Istri, Furlaniji, Trstu, na Koroškem in Štajerskem. Pri risanju motivov je Skuta obogatil kamniško keramiko z lastno izvirnostjo. Se- stavljal je cvetlične motive, pri katerih je prevladoval rdeč nagelj v raznih oblikah. Leto 1911 je očetovo podjetje prevzel Ru- dolf Schnabl. Na Češkem je dokončal kera- mično šolo in tam opravljal nekajletno pra- kso.i'' Toda zaradi uvoza čeških porcelana- stih izdelkov je moral proizvodnjo praktič- nega posodja krčiti in delo preusmeriti v okrasno keramiko (npr. v izdelavo majo- lik).i8 c) Železarska industrija Tudi v železarski industriji je opazen vi- sok odstotek čeških in moravskih delavcev. Kot prvi je bil celo ustanovitelj današnje tovarne Titan Ceh Jan Spalek. Na letnem dopustu, ki ga je Špalek preživljal v Kam- niku, se mu je močno priljubUa delavnica Franca Bučarja na Perovem. Bučar je zara- di konkurence sosednjega mlina svoj mün najprej preusmeril v proizvodnjo zemeljskih barv in mletje čistilnega praška, nato pa v izdelavo čevljarskih potrebščin. Vendar je delavnica kljub vsem poizkusom slabo na- predovala in Bučar jo je nameraval prodati. Špalek se je medtem poročil z bogato Dunaj- čanko Margarethe Folrath in z ženinim de- narjem kupil 30. aprila 1896 Bučarjevo de- lavnico.19 Enak denar je vložil tudi v pove- čanje in moderniziranje obrata. Opustil je izdelovanje praška in čevljarskih potrebščin in se preusmeril v kovinarski obrat. Proiz- vodnja je tedaj zajemala stavbne ključavni- ce, za katere so dele izdelovali strojno in dolga križna nasadila, ki so jih delali ročno. V obratu je büo zaposlenih 50 delavcev. Mnogi med njimi so bili češkega izvora, kar nam dokazujejo tudi zapisniki izdanih de- lavskih in poselskih knjižic med leti 1883 in 1941.5 Pred osamosvojitvijo je Spalek služboval v tovarni gradbenega okovja »Arndt«. Ta je začela, skupaj s tovarno Lapp iz Gradca, izvajati ostro konkurenco.^" Ta nevzdržni konkurenčni boj in istočasni spor z ženo, ki mu je z Dunaja ustavila kreditiranje, sta Špaleka prisilila, da je 9. februarja 1907 prodal tovarno bratoma Fass z Dunaja.^* Nova lastnika sta razširjala podjetje in zgra- dila skladišče in stiskalnico za surovine. Pri tem sta zašla v finančne težave in obrat prodala 11. oktobra 1909 dunajski družbi »Kreinische Eisenwarengesellschaft«. Toda 50 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 tovarna je še naprej nazadovala in dve leti kasneje prišla v stečaj.^^ 4. maja 1912 se je delo ustavilo in 50 delavcev so preusmerili (med njimi tudi Josipa Broza) v češko mesto Jince Cenkov, kjer je bila velika kovinar- ska tovarna, ki je izdelovala blagajne in druge podobne izdelke. Toda že na kolod- voru v Cenkovu se je izkazalo, da jih je kam- niška tovarna poslala z namenom, da bi stavko zadušili kot stavkokazi. Ker tudi kamniški delavci niso hoteli sodelovati z upravo, je le-ta morala popustiti zahtevam stavkajočih.23 V nadaljnji zgodovini tovarne smo imeli še eno obdobje, kjer je bil vpliv češkega ka- pitala odločujoč. Januarja 1925 je kupila propadajočo tovarno »Osiječka livarnica i tvornica strojeva« (OLT) iz Osijeka, ki pa je bila delniška družba. Večji del delnic OLT je imela Jugobanka, katero je nadzorovala Zivnostenska banka na Češkoslovaškem. To- varna je imela po dolgem času končno ne- koliko trdnejšo finančno podlago.ä* Ce pogledamo celotno poklicno strukturo priseljencev, potem nam podatki povedo, da so bili najbolje zastopani v vseh treh ob- dobjih izučeni ključavničarji (16), priučeni tovarniški delavci (12) in med ženskimi pri- seljenkami gospodinje (14). Višje izobraženi prišleki so bili v manjšini (npr. imamo 2 uradnika, 1 učitelja, 3 kapelnike, 1 finanč- nega nadzornika, 4 vojaške osebe ipd.). Zanimiva je predstavitev zaposlenosti pri- seljencev po posameznih gospodarskih pano- gah. Izvemo, da se je največ prišlekov za- poslovalo v industriji in obrti (60), na dru- gem mestu so zaposlitve v prometu, gostin- stvu, trgovini in osebnih uslugah (25). Neko- liko manj je tudi višje izobraženih (15), ki so si poiskali delo kot uradniki, učitelji, ka- pelniki ipd. Ni pa nobenega primera zaposli- tve v kmetijstvu, gozdarstvu ali rudarstvu.^^ Tretje obdobje priseljevanja je doba med leti 1900 do 1918. Ta čas ima v gospodar- skem delovanju določene posebnosti. Takoj po prvi svetovni vojni so bile gospodarske vezi med kraljevino SHS in ČSR zelo razvi- te, vendar so še tesnejše sodelovanje prepre- čevali številni vzroki (npr. neuravnane go- spodarske razmere v državi SHS; od leta 1928 vse pogostejše zahteve evropskih držav po državni avtarkiji, kar je pomenilo uva- janje številnih visokih carin in deviznih ome- jitev; negotovost denarne vrednosti v posa- meznih državah). Posledica vsega tega je bila, da je med leti 1928 in 1934 padla vred- nost svetovne trgovine za 2/3. Poleg tega pa je obmejne predele Jugoslavije prizadela tu- di uvedba sankcij Zveze narodov proti Ita- liji leta 1936. Tako krizno stanje je povzro- čilo povečan interes za gospodarsko sodelo- vanje z »bratskimi slovanskimi narodi«, zla- sti še s Češkoslovaško. CSR se je tudi zani- mala za gospodarsko izmenjavo. V začetku je izvažala izgotovijeno tekstilno blago, slad- kor, steklene in porcelanaste izdelke ipd. V 30. letih pa se je začela uvajati drugačna politika: udeležba češkega kapitala. Češki kapital, ki je v celoti znašal 300 milijonov dinarjev oz. 7,5 odstotkov vsega tujega ka- pitala, se je usmerjal v sladkorno, tekstilno (50 odstotkov), kemično, čevljarsko indu- strijo ter nadalje v hotelirstvo, strojno in stekleno panogo. Npr. »Jugočeška« in »Ju- zaposlenost priseljencev po posameznih gospodarskih panogah KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 51 gobruna« — tekstilni tovarni v Kranju, tekstilna tovarna v Mariboru, tovarna čev- ljev Tomaža Bate v Borovu, steklarska to- varna v Pančevu, tovarna razstrelin v Ru- šah, strojne tovarne v Osijeku.^* Tudi na kamniškem področju so bile raz- mere podobne. Tudi tu je prišlo do uporabe češkega kapitala. Tak tipičen primer je npr. »Jugopamuk«, mehanična tkalnica v Kam- niku, ki je bUa protokolirana 23. avgusta 1936 (vpisana že 27. avgusta 1933). Lastni- ka sta bila dva Ceha, Josef Cech in Jifi Ne- mec. Mesečna proizvodnja te »javne trgov- ske družbe« je bila 3000 (leta 1936) komadov brisač. Imela sta 11 statev, ki sta jih pripe- ljala iz CS, medtem ko sta surovine, tj. bom- bažno prejo dobivala iz Maribora in Škofje Loke. Leta 1938 sta imela zaposlenih 16 de- lavcev (od tega je bila 1 oseba v upravi, 1 va- jenec in 14 nekvalificiranih pomožnih delav- cev). Vsi so bili slovenske narodnosti. Leta 1948 je bil obrat nacionaliziran.^' Podobno je bilo s tekstilno tovarno v Jaršah, kjer je češki lastnik ravno tako pripeljal s seboj stare češke stroje, ki so jih v Induplati upo- rabljali še v 50. letih. Medtem ko so v teh dveh primerih uporabljali naše surovine (npr. lan, bombažno prejo), pa so jo drugod uvožali iz CS. V tovarnah so le tkali. S tem je bila seveda dosežene odvisnost od češke industrije in njene proizvodnje.^^ Ravno takšno stanje je bUo tudi v drugih gospodarskih panogah. Na primer v izdelo- vanju gumbov. V Kamniku je to podjetje leta 1932 ustanovil Ceh Nivelt, ki se je ka- sneje preselil v Domžale. Nasledil ga je Mi- loš Kramar in leta 1938 Fran jo Hrdlička (tudi po rodu Ceh). Industrija gumbov je bila ena od najstarejših čeških industrijskih pa- nog, ki se je začela razvijati v deželi v 60. le- ih 19. stoletja. Sprva le kot ročno delo po domovih, nato kot strojno po tovarnah. Če- ška industrija gumbov je bila do prve sve- tovne vojne predvsem izvozna panoga, ki je zaposlovala dobro kvalificirane delavce.^« Kot lahko povzamemo mnenje informa- torja, so bili Cehi zelo pridni in delovni last- niki, obenem pa tudi bolj izkoriščevalski v odnosu do delavcev. Npr. tudi plače v čeških tekstilnih tovarnah na Slovenskem so bile nižje od nemških. »Češka mentaliteta je bila takšna, da so Židje med njimi težko delovali.«30 NACIN ŽIVLJENJA CESKIH IN MEŠANIH DRUZiN Način življenja čeških in moravskih prise- ljencev je tisto, kar najbolj izdaja njihov iz- vor v novem okolju. Zlasti so opazne značil- nosti pri tistih družinah, ki so se v celoti pre- selile oz. pri tistih mešanih družinah, kjer je bila mati Cehinja ali Moravka. Katere so bile te posebnosti? a) vera: Veroizpoved je bila ena izmed tistih po- sebnosti, po kateri so se prišleki razlikovali od domačinov. Toda ne vsi. Večina slovaš- kih in moravskih priseljencev je pripadala evangeličanskemu nauku, medtem ko so bili Cehi rimskokatoličani.3i Slovaški in moravski evangeličani so bili po veroizpovedi direktni potomci reforma- cijskih cerkva. Huso ve in »bratske«. Kasneje pa so svojo vlogo odigrale tudi nemška (lu- teranska) in druge (npr. kalvinska).*^ Kako so prišleki opravljali bogoslužje? Možni sta dve razlagi. V prvem in drugem obdobju priseljevanja, ko smo imeli relativ- no visoko število evangeličanskih družin, so le-te lahko opravljale božjo službo na na- čin, kot ga opisuje Frida Kovač v ekumen- skem zborniku: »V času pratireformacije ni bilo evangeličanskih Cerkva, zato so bili ver- niki prisiljen nadomestiti javno božjo službo z domačimi pobožnostmi. Hišni gospodar je prebral odlomek iz Svetega pisma, ga sku- šal svoji družini razložiti, nato pa je vsa dru- žina skupaj zapela in molila. Od takrat je dobila evangeličanska Cerkev vzdevek »po- joča Cerkev«. Sveto pismo je bila edina li- teratura in vsak evangeličanski vernik je vsebino moral poznati. To domače bogosluž- je se je na Slovenskem ohranuo še vsa sto- letja, tudi potem, ko so evangeličani že do- bili svoje cerkve. Šele v zadnjih desetletjih in malo pred drugo svetovno vojno je izu- mrla ta navada domačih božjih služb.«^3 Drugi način, ki je prevladoval v mešanih češko-slovenskih oz. evangeUčanjsko-katoli- ških družinah pa je bil ta, da se je posamez- nik preprosto prilagodü katoliškemu obre- du. Po besedah informatorja je njegova mati, ki je bila po verski opredelitvi husi- tinja, hodila v katoliško cerkev ob vseh cer- kvenih praznikih (tudi evangeličani praz- nujejo božič, veliko noč in druge verske praznike, le posebnih Marijinih praznikov nimajo, čeprav priznavajo Marijo za božjo mater in ji izkazujejo spoštovanje), tudi po- kopal jo je katoliški duhovnik.** Tudi cerkvene poroke in krsti novorojenih otrok so bili različno izvedeni. Lahko trdi- mo, da so bili zakonci, ki so se skupno pri- selili v Kamnik, poročeni po protestant- skem obredu (npr. Novotny—^Mazalova, Kobhžek—Kodela). Zal pa ne vemo, kako je to potekalo pri mešanih zakonih, verjetno 52 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 je prevladoval katoliški obred. Npr. Alojz Cebulj, rimski katolik in Frančiška Krupa- la, husitinja, sta se poročila leta 1913 v Švici najprej civilno, nato pa še po protestant- skem obredu.35 -pudi krsti otrok so bili iz- vedeni na katoliški način, to namreč potr- jujejo vpisi v krstne knjige župnije Kam- nik.Imamo pa nekaj primerov (npr. Ku- čera, Huttaf), kjer so otroci ponovno presto- pili v protestantsko vero. b) jezik in izobraževanje: Večina priseljencev je v novem kraju ohranila češki, moravski ali slovaški dialekt. Sicer je prišlo do prilagajanja oz. učenja slo- venskega jezika, vendar se tudi potem niso mogli rešiti naglasa pri izgovorjavi sloven- skih besed.ä® Navadno so tudi njihovi otroci (npr. pri mešanih zakonih) znali oba jezika, sloven- skega in češkega. Vendar težav pri spora- zumevanju s sosedi, po besedah informator- ja, ni bilo.3' V izobraževanju ni bilo razlik. Leta 1869 je država z osnovnošolskim zakonom od- vzela osnovno šolo nadzoru duhovščine in uvedla obvezno osemletno šolanje. Zakon je zaostalim deželam, med katere je spadala tudi Kranjska, dovolil, da prilagodijo ob- veznost svojim posebnim razmeram. Kranj- ski deželni zbor je sprejel osemletno ob- veznost le za mestne in trške otroke, za de- želo je zadoščala šestletna šola.** Na kamniški osnovni šoli so pouk v celo- ti prevzeli posvetni učitelji leta 1882.3« prvi učitelji so bili Stefančič, Tramte in Ljudevit Stiasny, čigar oče je bil češki priseljenec.*** Za dobo 80. let 19. stoletja naletimo na prve podatke o šolanju otrok češko-morav- skih priseljencev. Na primer, letno poročuo dvorazredne dekliške ljudske šole »s pol- dnevnim podukom«, ki poroča o uspehih ob koncu šolskega leta 1883—1884:*i Uvrstitev učenk: IV. oddelek: od 38 učenk sta z odliko končali Suchy Marija, Richter Alojzija; III. oddelek: od 32 učenk je z odliko končala Nefima Katarina; prav dobri sta bili Detiček Marija, Zika Ivana; II. oddelek: od 41 učenk je z odliko končala Suchy Neža; s prav dobrim Huttaf Genovefa; I. oddelek: od 63 učenk so šolo izdelale Panek Ivana, Kučera Ivana, Huttaf Jožesa. Znano je, da so Cehi dosegli v začetku 20. stoletja v merilu pismenosti največji uspeh. Na tem področju so bili pred vsemi drugimi slovanskimi narodi kakor tudi pred Nemci v avstrijski državi. Uradna statistika za le- to 1908 to potrjuje, saj je bilo med Cehi 93,77 odstotka pismenih, pri Nemcih 91,84 odstotka in pri Slovencih 68,53 odstotka pre- bivalstva.*^ c) imena in število otrok: Naravni prirastek pri čeških in nemških priseljenih družinah je mnogo manjši kot pa pri mešanih češko-slovenskih. Delno je vzrok težak položaj družine, ki je narekoval njeno selitev iz domačega kraja, delno je to značilnost Cehov nasploh. Pri Cehih je bil naravni prirastek ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja v primerjavi z ostaUmi slovan- skimi narodi najnižji. Toda dosežena je bi- la višja starost. Po podatkih, ki jih navaja Niederle, je znašal absolutni prirastek v le- tih 1891—1900 pri Cehih 8,82 odstotka, v Avstriji pa v istem času 9,4 odstotka. Tudi pri Moravcih je bilo razmerje po uradnem štetju drugačno, kot pravi tradicija.** Ce to potrdimo še s kamniškimi primeri: v povprečju se je rodilo v čeških oz. morav- skih družinah 2,6 otrok, v nemško-čeških 3, v slovensko-čeških celo 4,8 otrok.** Pri tem je bila pri slednjih tudi umrljivost mnogo večja. Najpogostejši vzroki so bili: božjast, griža, srčno »otrpnenje«, tetanus in škrla- ünka.*5 Imena priseljencev in ^ijihovih otrok so pogosto češkega izvora oz. veliko je tudi ta- kih imen, ki so prevladujoča v katoliških deželah (npr. Frančišek, Ivan, Jožef, Mari- ja, Anton, Terezija ipd). Po drugi strani obstajajo tudi tipična češka imena, npr. Ka- rol, Pavel, Jaroslav, Ljudmila, Miroslav, Vaclav, Zdenka, Božena, Bedriška.^^ č) prehrana: Hrana je bila tudi ena od čeških in mo- ravskih posebnosti. Vpliv domače kuhinje je bil velik predvsem v priseljenih družinah, kjer je bila gospodinja Cehinja ali Morav- ka. Češke specialitete se niso kuhale le pri prvih priseljencih v preteklem stoletju, tem- več so bile žive še dolga desetletja po prvi svetovni vojni.*« Kot najbolj tipično hrano lahko vzamemo češke cmoke ali »knedle«, ki so nadomeščali kruh. Kuhali so različne vrste: od kruhovih »knedlov« iz kvašenega testa, ki so jih polnili z marmelado iz suhih sliv, do cmokov iz krompirjeve osnove, pol- njene s sirom, mesom ali marmelado. Vse- kakor so poznali najmanj 8 vrst. Nasploh je med tednom prevladovala močnata prehrana, le ob koncu tedna so si KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 53 Družina Zilca, fotografirana leta 1894: oče Jožef Zika, čevljar in glasbenik (roj. 1838), mati Rozalija r. Ben- kovie (roj. 1845) ter otroci: Marija (roj. 1866), Ivana (roj. 1873), Jožef (roj. 1877), Antonija (roj. 1880), Ivan (roj. 1882), Angela (roj. 1884) in Frančiška (roj. 1886).Fotografijo hrani Francka Zika, Novi trg 6, Kamnik privoščili meso. V mesu ima vodilno vlogo goskino. Gosi so imeli navadno doma ali pa so jih po prvi svetovni vojni kupovali od Slavoncev. Ti so v dnevih pred veliko nočjo goniU jate gosk in puranov kar po kamniš- kih in okoliških cestah. Prodajali so jih za staro obleko ali denar. Te kupljene gosi so nato domači pitali s svaljki do določene teže. Poleg goskinega mesa so uporabljali tudi gosjo mast kot namaz na kruh. Seveda ni smelo manjkati pivo, po kate- rem je Češka zaslovela po svetu. Npr. Jan Ulman, češki kapelnik mestne godbe in ob- činski pisar, je bil znan po tem, da se je na- sitil šele, ko je pojedel eno gosko in popil nekoliko kozarcev piva (v Kamnik prišel 1926. leta).*7 d) stanovanja in posest: Reambulančna mapa in seznam lastnikov v franciscejskem katastru za leto 1868 nam povesta, da sta bila med priseljenimi Cehi in Moravci lastnika hiše le Jožef Zika in Franc Hajek. Ta dva sta bila tudi edina lastnika posestev.*^ Vsi ostali so živeli kot najemniki oz. so si hišo pridobili s priže- nitvijo. Tudi v kasnejšem obdobju zasledi- mo števUne družine, ki so podnajemniške in ki zelo pogosto menjajo svoja bivališča. Npr., Franc Ficker, krojač iz Moravske ter njegova žena in 4 otroci so stanovali kot podnajemniki v hiši gospodarja Janeza Le- vičnika, ki je imel tudi sam ženo in 7 otrok. Poleg Fickerjev je imel še eno stranko, An- tona Letnarja, delavca, njegovo ženo in 7 otrok.*9 V Statusu mesto — gostači 1815 do 1912 pa že najdemo Franca Ficker j a kot go- spodarja hiše na Grabnu št. 38.^" Cehi oz. Moravci, ki so postali lastniki hiše, so pogosto imeli svoje podnajemnike. Delno so bUi to novi češki priseljenci, delno so bili to ljudje iz kamniške okolice ali dru- gih slovenskih krajev, delno tudi vajenci in pomočniki, ki so jih imeli mojstri na stano- vanju (npr. brivec Kari Huttaf je imel v hiši Franca Poderžaja, brivskega pomočnika iz Grosuplja, in Jožefa Carlija, brivskega učenca iz Škofje Loke).^! V prvem obdobju priseljevanja je tudi smodnišnica poskrbela za svoje delavce in njihove družine. Na tovarniškem področju so zgradili stanovanjsko poslopje, kjer so 54 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 oddajali sobe oz. stanovanja. Namenjena so bila tako za samske delavke in delavce, kot za družine. Npr. Karol Nefima in žena Ka- tarina r. Pire sta stanovala v t. i. »pulfrfa- brik 1« do leta 1893. Tega leta sta si kupila lastno hišo na Grabnu št. 14. Poleg nakupa so si hišo pridobili tudi s poroko. V takih primerih je šlo predvsem za poroke višje izobraženih Cehov in Morav- cev (npr. profesor, organist, Prokurist) z bogatimi Kamničankami. Tipična primera sta poroka Frančiška Honzaka, inženirja c. kr. nadporočnika v rezervi, in Marijo Orož- novo, hčerko notarja''* ali poroka med Ro- bertom Koprinskym, profesorjem kr. višje gimnazije, in Angelo Prohinar, lastnico hiše in prejšnje Mollinejeve tovarne.s* Ali so bUa kakšna posebna naselja oz. de- li mesta, kjer so živeli priseljenci? Z doblje- nimi podatki, ki pa ne zaobsegajo vseh sem dobila naslednje podatke: na področju Šutne je živelo 14 družin, na Zapricah 1, na Pero- vem 4, v Mestu 16, v Novem trgu 6, na Gra- bnu 20 (med temi všteto tudi stanovanjsko poslopje smodnišnice) in v Podgori 1. Pre- vladujoče mesto imajo priseljenci v pred- mestju Graben, kar je razumljivo, saj so bili večinoma delavci v tovarni smodnika. Kljub visokemu številu priseljencev v Mestu in Sutni moramo poudariti, da sta to najpo- gosteje naseljena predela Kamnika. Tu pri- šleki med seboj niso bili povezani. Medtem ko v Novem trgu. Grabnu in na Perovem (ob današnji tovarni Titan) vidimo večje skle- njene skupine priseljencev. Vzrok je obstoj številnih tovarn v teh delih mesta, npr. na Grabnu tovarna smodnika, na Perovem že- lezarska industrija, v Novem trgu pa bližina in povezanost z že naseljenimi priseljenci (npr. Jožef Zika, ki je bil lastnik dveh hiš v Novem trgu, št. 6 in 29, je stanovanja tudi oddajal).55 VLOGA PRISELJENCEV V DRUŽBI a) politična vloga: Zanimivo je vprašanje volilne pravice pri- seljencev. Zal imamo o tem samo podatek iz leta 1907. Tedaj smo imeli med priseljenci in njihovimi potomci 26 takih, ki so bili vo- nini upravičenci za volitve v državni zbor. Skupno smo imeli tedaj 601 volilnega upra- vičenca v mestu Kamniku.5« Porotniki na sodiščih so bili navadno lju- dje, ki so bui dokaj imoviti in pošteni lju- dje v mestu. Med njimi so tudi tujci, npr. leta 1874 najdemo v »Imeniku za porotnike sposobnih mož v občini« Josefa Suchyja, tr- govca in posestnika (plačal je 42 goldinar- jev davka)." Skupno število kandidatov je bilo 32. Ali pa v listi porotnikov pri ljubljan- skem deželnem sodišču v letu 1898 Karla Skalo, trgovca iz Mesta št. 68. Tedaj smo imeli 276 porotnikov, od tega 11 Kamniča- nov. Status porotnikov je bil precej visok. To so bili hišni lastniki in trgovci obenem, trgovec z lesom in špediter, krčmarji, davčni kontrolor, usnjarski mojster.^* Iz političnega življenja priseljencev sta znani samo še dve vesti: prva je o begun- skem shodu v Kamniku. Vendar o tem, kak- šna je bila udeležba in vsebina tega sestan- ka, ni podatkov. Shod je bil 30. novembra 1919 v gostilni Rode. »Pripravljalni odbor za Narodni svet za zasedeno ozemlje v Ljublja- ni« je ob tej priložnosti vabil vse »begunce in izseljence vseh stanov in strank iz zase- denega ozemlja, kateri bivajo v kamniškem okraju. Zadeva je važna! Pridite vsi, ker se mora vsaki vpisati. Prinesite seboj tudi iz- kaze o begunstvu.«59 Druga novica je kas- nejšega datuma, iz januarja 1938. Tedaj je umrl češkoslovaški predsednik Masaryk. Kamniški Cehi in njihovi potomci ter me- sto Kamnik so se poklonili njegovemu spo- minu z veliko svečo, ki jo je ponesel v Lane občinski uradnik Jan Ulman. Na sveči je bil napis: Na hrob svemu tatičkovi T. G. M. Ce- hoslovaci Kamnik - Jugoslavija.*" b) gospodarska vloga: O vlogi in pomenu čeških in moravskih priseljencev v obrti, sezonskem delu in kot lastnikov kapitala smo že govorili. Razloži- mo samo še njihovo mesto v kamniški me- ščanski korporacij i. Meščanska korporacija je združevala po- sestnike, obenem so morali biti tudi dolgo- letni meščani Kamnika, ki so bili priprav- ljeni plačati določeno letno vsoto za član- stvo. V zameno pa so dobivali les (drva in hlode) iz gozdov, ki so bili last korporacije. Gozdove je imela večinoma na desnem bre- gu Kamniške Bistrice, v Stahovici (na me- stu današnjega rudnika kalcita) pa so imeli člani žago za svoje potrebe. Drva so potre- bovali v gospodinjstvu, medtem ko so les največkrat prodajali. V »Imeniku volilcev za volitev odbora me- ščanske korporacije v Kamniku 1890. leta« izvemo, da smo imeli od skupno 166 volilcev tudi 4 priseljence. To so bili posestniki Franc Hajek, Jože Filec, Jože Richter in Jo- že Zika."i Na volitvah odbora leta 1893 se je njihovo število povečalo še za dva, Rzüio in Karla Nefima,"^ leta 1903 pristopi posestnik in trgovec Karol Skala."* V povojnem ob- dobju je število zopet upadlo, saj so bili leta KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 55 1937 včlanjeni 4 potomci priseljencev.** Me- ščansko korporacijo so ukinili Nemci ob za- sedbi mesta. c) kriminal: Na tem področju je veljalo pravilo, da so te v primeru, če nisi imel domovinske pra- vice v tukajšnji občini, izgnaili v domovinsko občino. Samo na osnovi desetletnega biva- nja v kraju ali s posebno prošnjo je prišlek dobil tudi domovinstvo. Tedaj ga občina ni mogla več izgnati. Isto pravilo je veljalo tu- di za tim. »občinske ubožce«. To je sprožilo številne spore, saj se je premnogokrat zgo- dilo, da je'izgnane ubožce njihova domovin- ska občina poslala nazaj oz., da ni plačevala oskrbnih, prevoznih in zdravniških stroškov občine, kjer je oskrbovanec živel. Tako rav- nanje je povzročilo hud odpor oblasti, leta 1936 pa so celo izdali okrožnico, v kateri so ostro obsodili in zahtevali delo po zakonskih predpisih.*^ Kateri pa so bili tisti kriminalni prekrški, zaradi katerih so te že lahko izgnali? Našla sem štiri primere: 1. Johann Zika, star 26 let, mesarski po- močnik, je bil obsojen januarja 1877 zaradi kraje. Po prestani kazni so ga odgnali v do- movinsko občino. 2. Franz Suchy, gostilničar, je utajil dav- ke. Ko so ga pripeljali na sodišče, je ušel. Po izjavi matere, naj bi se zadrževal v oko- lici Reke, v kraju Denica (oktobra 1870). 3. Josef Wlassak, dninar, je bil izgnan za- radi »pohajanja po deželi« (beračenja). Pred izgonom je bil že osem dni zaprt. Izgnali so ga v rodno vas Roggendorf (decembra 1880). 4. Karel Zejda, izgnan zaradi »postopanja po deželi«. Po poklicu je bil čevljarski po- močnik. Čevljarski ceh v Kamniku je hranil njegovo potovalno knjižico, ki bi jo dobil še- le čez osem dni. Zejda se je že pred tem rokom odpravil peš v Ljubljano. Nazaj gre- de ga je zaustavila policija. Ker ni imel do- kumentov, so ga za pet dni zaprli in nato iz- gnali v domovinsko občino avgusta 1880.^* DRUŽABNO IN DRUŠTVENO ŽIVLJENJE j i a) družabno življenje: Zbirahšče kamniških Cehov in Moravcev | je bilo v hotelu Fischer (na mestu današnje i sodnije). Hotel je imel v najemu Ceh Jože i Udeleženci »žurfiksa«, fotografirani 'leta 1902 v gostilni Kenda. Od leve proti desni sedijo: advokat Alojzij Kraut, hotelir Fischer, sodnik Regally, lekarnar Josip Močnik, poštar Martin Novak. Stojijo: last- nik tiskarne Anton Slatnar, učitelj Tramte In Ceh Jan Spalek, lastnik železarske tovarne na Perovem pri Kamniku. Fotografija je last Nika Sadnikarja, Kidričeva 33, Kamnik 56 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 Ob koncu 19. stoletja se je sestajali- šče premaknilo v Novi trg, kjer je Zika od- prl gostilno. Pomemben delež pri oblikovanju družab- nega življenja so imeli »petkovci«. To so bili visoki uradniki, advokati, učitelji, tovar- narji, davkarji, ki so se ob petkih sestajali v gostilnah (do prve svetovne vojne). Njiho- vo snidenje se je imenovalo »žurfiks«. Med temi pomembnimi kamniškimi osebnostmi so bili tudi priseljeni Cehi, ki so imeli vi- šjo izobrazbo ali vsaj nekaj kapitala (npr. tovarnar, kapelnik godbe, učitelj, višji fi- nančni nadzornik ipd.). Taki »moški večeri« so bili zelo zabavni. Pogovarjali so se o sodobnih političnih te- mah, igrali karte, peli in seveda jedli in pi- n. Po besedah informatorke, gostilničarke, je bil spored naslednji: Najprej so jedli te- lečjo glavo s hrenom in telečjo juho (ali pa purana, napolnjenega z zemljami in jabolki oz. odojka). O polnoči je sledila kava. Pogo- vore in zabavo so nadaljevali do jutranjih ur. Tedaj so šli na skupni sprehod. Po spre- hodu so se vrnili v gostilno, kjer jih je že čakal golaž, po tem okrepčilu so odšli di- rektno v službo.®^ Josip Suchy (rojen 1869) nam razkrije še eno sliko iz družabnega dogajanja, ki je po- vezano s Cehi oz. Moravci. V spominih opi- suje tim. »moritatlerje«: »Moritatlerji so se nazivali tisti zagoreli in raztrgam sejmski kričači, ki so na pri- pravnem prostoru, navadno pred okrajnim sodiščem, razobešali veliko platneno tablo, čezinčez poslikano z različnimi prizori, ki so kazali krvav umor in njegove posledice ter kaznujočo roko pravice. Kolikor se še spominjam, so bili ti potujo- či kričači moravskega porekla. Pred tablo je stalo majhno, suhljato človeče, ki je s pali- co kazaje na sliko, z vidnim naporom pelo: »Hört, ihr Leute mit Entsetzensenn dem grossen Postraubmord, der sich erst neulich hotte zugetrogen in dem Lord Krobotien!« Hraščavi glas starke je privabil dokaj rado- vednega in radogledega ljudstva. Ob koncu je po 5 krajcarjev dehla liste, kjer je bila natanko popisana krvava moritat.«*^ b) društveno življenje: Začnimo s pregledom najstarejših dru- štev v 60. letih 19. stoletja, kjer so prise- ljenci sodelovaU. Narodna čitalnica je ena izmed organiza- cij, na katero se je oprlo nacionalno gibanje v 60. letih 19. stoletja. Narodne čitalnice, ki so se ukvarjale z raznimi oblikami kulturne dejavnosti, so bila poleg tega tudi središča političnega dogajanja. Organizirali so razne prireditve, igre, recitacije, koncerte, preda^ vanja, s katerimi so budili in utrjevali na- rodno zavest. V Kamniku so organizirali čitalnico mar- ca 1868. Za prvega predsednika so izvolili Janeza Debevca, za podpredsednika dr. Va- lentina Prevca in za tajnika Simona Jenka.''" Znan je seznam tajnikov, ki so sledili Jenku do leta 1919. Med njimi je tudi učitelj Lju- devit Stiasny. Tudi med knjižničarji kamni- ške čitalnice tega obdobja sta bila dva po- tomca čeških priseljencev, Fran Hajek in Ljudevit Stiasny.'i Mnogo pogosteje srečamo Cehe in Mo- ravče na glasbenem področju, saj je bilo splošno znano, da so bili Cehi najboljši glas- beniki. »Ce se bodo otvorile še kakšne tovarne, bodo prišli tujci. Pa se bo našlo dovolj mu- zikantov.«''^ V okviru čitalnice sta delovali dve glas- beni skupini: pevski zbor in salonski orke- ster. Citalniški pevski zbor, ki je prvič na- stopil avgusta 1868 na čitalniških recitaci- jah, je vodu Josip Filetz (češki priseljenec). Sprva je bilo le 12 pevcev. Nastal je iz mo- škega pevskega zbora, ki so ga ustanovili že leta 1865 kot samostojno društvo z name- nom, da bo gojilo slovenske in nemške ljud- ske pesmi. Citalniški pevski zbor je bilo je- dro, iz katerega se je leta 1882 razvUo prvo samostojno slovensko pevsko društvo Lira.''* Druga glasbena skupina je bil citalniški salonski orkester, katerega je leta 1899 usta- novil skladatelj Viktor Parma. B'l je kapel- nik orkestra do julija 1900, ko je bil službe- no premeščen v Črnomelj (po poklicu je bil namreč okrajni komisar). Nasledil ga je Ceh Anton Va,niček (do leta 1903), ki je bil obe- nem tudi kapelnik mestne godbe. Za njim je postal dirigent orkestra Ceh Jan Spalek (lastnik železarske tovarne na Perovem pri Kamniku).^* Iz že znanih razlogov je Kam- nik zapustil aprua 1907. leta. Po sklepnem koncertu, ki ga je imel Špalek 7. aprila 1907, »se je v dvorani razvila živahna zabava, katero je še pospeševalo lepo petje Lirašev. Starosta Sokola dr. Alojzij Kraut je napil g. Špaleku, kot gostitelju in dramitelju slovan- skih idej ter mu zaželel v slovo na njegovi prihodnji poti istih simpatij, katere je uži- val v Kamniku.«^* Do prve svetovne vojne sta bila na tem položaju še Ceh Josip Novotny (tudi kapel- nik godbe) in Emil Adamič. Vsi člani so so- delovaU brezplačno, koncertne dohodke pa so namenjali za dobrodelne namene.'^s KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 57 Godbeno društvo v Kamniku je bilo usta- novljeno 1898. leta. Njegov namen je bil vzdrževati in voditi mestno godbo. Po pra- vilih društva je morala godba imeti vsak teden vsaj dve vaji, vsako drugo soboto na- stopati po mestu, vsako nedeljo pa je bila dolžna prirediti promenadni koncert na Mestnem trgu.'" Zaradi slabega službovanja so na društveni seji 25. maja 1899 sklenili odpustiti dotedanjega kapelnika in takoj objaviti oglas v časopisih »Laibacher-Zei- tung« (v nemškem jeziku), »Narodu« dunaj- skem listu »Neues Wiener Tagblatt«, češka lista »Narodni listy« in »Politik« ter »Neue musikalische Presse.«" Na ta oglas se je pri- glasilo največ Cehov in Moravcev, saj jih je bilo od skupno 25 prosilcev kar 13.'* Kljub številni izbiri godbeni odbor zopet ni izbral pravega, kajti godba ni imela takšnih uspehov, kot so pričakovali. Leta 1904 so za- menjali tudi novega kapelnika Ceha Antona Vanička, za njegovega naslednika pa so iz- brali Arnolda Wlassaka iz Kranja, sicer pa po rodu tudi Ceha.'" Godba je štela tedaj (leta 1904) 88 članov, od tega so bili poleg kapelnika Wlassaka še trije Cehi: Edvard Hajek, Karol Skala in Jan Špalek.*" Tudi no- vo vodstvo ni pripeljalo do uspehov in go- dba je še naprej nazadovala. Na občnem zbo- ru leta 1906 so celo razpravljali o razpustu društva. Toda odbor ni pustil in je »pozval Kamničane k skupnemu boju.«*^ Januarja 1907 so dobili novega kapelnika Ceha Josipa Novotnyja, dotedanjega dirigenta ljubljanske mestne godbe. Le-ta si je zelo prizadeval za vzgojo novega glasbenega naraščaja, zato je septembra 1907 organiziral godbeno šolo.*2 V mestni godbi smo imeli še enega češke- ga kapelnika, Jana Ulmana, ki je prišel v Kamnik 1926. leta. Opravljal je tudi službo občinskega pisarja na odseku za vojne za- deve.** Telovadno društvo Sokol. Ideja Sokola se je razvila leta 1862 v Pragi z ustanovitvijo telovadnega društva. Pred tem so Cehi telo- vadili skupaj z Nemci v istem telovadnem društvu, toda kasneje so zaradi vsenemške- ga značaja društva osnovali svoje. Ideolo- ško ga je utemeljU Miroslav Tyrš (1832 do 1884) in mu dal izrazite demokratične in človekoljubne osnove, v narodnostnem po- gledu na ljubezen do svojega naroda in so- delovanje z vsemi drugimi slovanskimi na- rodi. Sokodstvo je v ožjem pomenu le telo- vadba, v širšem pa vzgoja in izobraževanje.** Prvo sokolsko društvo na Slovenskem je bil »Južni Sokol« v Ljubljani, organiziran leta 1863. V Kamniku je prišlo do ustano- vitve dokaj pozno, šele 13. decembra 1904. Na tem ustanovnem sestanku so izbrali dru- štveni odbor, ki so ga sestavljah dr. Alojz Kraut (starosta), podstarosta Jan Spalek (Ceh), načelnik Ivan Pollak, tajnik Blaž Lo- gar, blagajnik Dragotin Bežek, ter odborni- ka Hinko Sax in Ivan Hudobilnik. Ob usta- novitvi je društvo štelo 64 članov, od teh je bilo 20 telovadcev. Ob ustanovitvi so se vključevali v delo So- kola vsi sloji prebivalstva. Sčasoma pa se je nekaterim članom zdelo društvo preveč de- mokratično zaradi tega in so prenehali so- delovati z njim. Vestnik ljubljanske sokol- ske župe je pozival Kamničane k slogi, ne glede na stanovske razlike. Društvo je nam- reč vključevalo tudi večje število ključav- ničarskih delavcev današnje tovarne Titan. Ko je dunajska delniška družba, ki je bi- la lastnica tovarne, bankrotirala, je kamni- ški Sokol izgubU skoraj vse telovadce, kajti tovarna je maja 1912 poslala v češko mesto Jince Cenkov okoli 50 tukajšnjih delavcev.*^ Članstvo je kljub opisanim okoliščinam postopoma naraščalo od 82 (leta 1906) do 100 v letu 1911, nato pa je število upadlo leta 1913 na 68 članov.*^ Žal nisem dobila po- datkov o vlogi priseljencev v drugih dejav- nostih Sokola. Med manjšimi društvi, v katerih so sode- lovali priseljenci, je treba omeniti še nasled- nje: — leta 1908 ustanovljena »Zadruga go- stilničarjev, kavarnarjev, krčmarjev, žganje- točnikov in izkuharjev v Kamniku« (pravila potrjena 27. maja 1908), ki je skrbelo za po- speševanje in utrjevanje tujskega prometa v Kamniku. Med člani so bili češki lastniki gostiln, kavarn, krčem, npr. Franc Suchy, Josip Richter, Jože Zika, Kari Skale. Iz te zadruge se je 15. januarja 1930 ponov- no obnovilo t. i. »Tujsko prometno društvo«, ki si je ravno tako prizadevalo krepiti in razvijati tujski promet v Kamniku in okoli- ci. Predsednik je bil Franc Vovšek, okrajni načelnik v Kamniku, tajnik pa trgovec Al- fonz Skala (potomec priseljenca).*' — deželno predsedstvo v Ljubljani je 8. februarja 1904 odobrilo pravUa »Cecilijinega društva mestne župnije«. Društvo je sestav- ljalo 24 rednih članov in 40 dobrotnikov. Predsednik je bil kanonik Lovrenčič, pod- predsednik organist Josip Heybai (Ceh). Drugih odbornikov društvo ni imelo.** — Kamniško planinsko društvo je bilo ustanovljeno kot podružnica Slovenskega planinskega društva, 19. julija 1893*" (27. ju- nija 1897 je bila ustanovljena tudi Češka po- družnica SPD v Pragi)."" V njem je bil zelo dejaven član Ljudevit Stiasny, ki je bU tudi 58 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 eden izmed najstarejših članov planinske or- ganizacije.91 Nasploh je značilno, da imajo za razvoj slovenskega planinstva največ zaslug ravno Cehi, predvsem v Kamniških oz. Sa- vinjskih Alpah in na Jezerskem. Tako so leta 1900 izdali vodnik »Savinske Alpy«, ju- lija 1900 pa so odprli Češko kočo pod Grin- tovcem."2 O tem piše časnik Gorenjec na- slednje: »Otvoritev Češke koče pod Grintov- cem se bo vršila proti našemu pričakovanju, na prošnjo bratov Cehov, brez vsakega po- sebnega slavlja dne 26. julija ob 8.30. Kočo, kateri pa pristaja na vsak način ime planin- skega hotela, zgradila je češka podružnica Slovenskega planinskega društva z ogrom- nimi stroški. Natančneje popis koče in nje lego priobčimo v prihodnji številki«."* Kot smo lahko razbrali, je bilo društveno življenje zelo živahno. Iz množice društev sem poskušala predstaviti tiste, za katere sem dobila podatke tudi o članstvu in vlogi čeških in moravskih priseljencev. Za konec še poskušajmo ugotoviti, kak- šen je bil odnos Kamničanov in nasploh Slo- vencev do teh prišlekov. Kamniška pesem jih našteva: Zika, Fikar, Nefima, Panek, Rihtar, Kučera, to so »Pemci« tra-la-la... Pri tem si pojem »Pemci« najlažje razlo- žimo z besedami Jana Lega (Znanega češke- ga kulturnika, ki je v 60. in 70. letih 19. sto- letja bival tudi v Kamniku. Od tu je dopi- soval v češki list »Posel iz Prahy«"*): »Narodni imeni »Pemec« in »Ceh« sta po- polnoma različnega pomena. Od tistih dob, ko je slovanska vzajemnost prodrla v širše kroge slovenskega občinstva, izraža ime »Pemec« malone golo zaničevanje, v tem ko nosi ime »Ceh« zajedni izraz časti v sebi. Slabi pomen imena »Pemec« je zakrivil nek- danji slaboglasni birokratizem.« Jan Lego je tudi zelo dobro razkril zna- čilnosti ne le kamniškega prebivalstva, tem- več celotnega slovenskega naroda: »Lastno- sti, sestavljajoče značaj Slovencev, so zlasti te: bistroumnost, mržnja tujstva, odkrito- srčnost in odločnost, veselost in ljubezen do petja, pobožnost, gostoljubnost.« Zlasti za- nimiva je razlaga slovenske gostoljubnosti: »Šesta lastnost je gostoljubnost. Kajpada de- la Slovenec pri tem naraven razloček med gostom in gostom, jeli namreč kdo njegove narodnosti ali tuje; do svojcev se vede zau- pljivejše, povprašuje jih takoj po osebnih in rodbinskih okolnostih, v tem ko človeku tu- je narodnosti ostavlja na voljo, hoče li iz svojega nagiba razodeti mu kaj o teh rečeh. Ce prideš pod streho kakega narodno za- vednega Slovenca in mu poveš, da si Ceh, bodi gotov, da te prijetno pogosti. V ostalih slučajih ima slovensko gostoljubje seveda svoje meje, namreč te, katere gostova resnič- na potreba sama označuje. Kjer te ni, ne- hava gost biti gost in tako celo ta, kdor se misli med Slovenci naseliti, stopa v popol- noma drugačno razmero tj. v razmero tuj- čevo. Tedaj je tujcu jako težka naloga, ka- ko bi si pridobil in ohranil zaupanje svojih sosedov ali sploh teh, s katerimi se mora vkupe živeti, da se tako ogne vsem nepri- jetnostim. Toda navzlic vsemu takemu pri- zadevanju naj se nikdar ne udaje nadeji, da ga bo Slovenec kdaj za svojega imel.«"'^ OPOMBE Kratice: ASRS____Arhiv SR Slovenije ZAL.....Zgodovinski arhiv Ljubljana SAL.....Nadškofijski arhiv v Ljubljani 1. Članek je nastal na osnovi diplomske na- loge Cehi in Moravci v Kamniku od leta 1850 do druge svetovine vojne v študijskem letu 1985/1986 na Oddelku za zgodovino. Mentor mi je bil dr. Peter Vodopivec. — 2. Husa Vaclav, Zgodovina Cehov in Slovakov, Ljubljana 1967, str. 213—230. — 3. SAL, Statusi, poročne ter mrliške knjige župnije Kamnik. ZAL, Občina Kamnik, fase. 62—65. Zapisniki izdanih delav- skih in poselskih knjižic 1883—1941. Poselski zapisnik št. 62. — 4. Sifrer-Torkar, Usnjarji in čevljarji v Kamniku. I. seminarska naloga na Oddelku za etnologijo, Kamnik 1983, str. 128. Imamo 14 takih primerov. — 5. ZAL, Občina Kamnik, fase. 62—62. Zapisniki izdanih delav- skih in poselskih knjižic 1883—1941. Poselski za- pisnik št. 62. — 6. ZAL, Občina Kamnik, fase. 47, Domovinstvo. — 7. ARSR, Število Cehoslo- vakov v okrajnem glavarstvu Kamnik od 31. januarja 1921 po materinem jeziku. — 8. ASRS, sign. D 40-3277, Opšta statistika kraljevine Ju- goslavije. Defdnitivni rezultati popisa stanovni- štva do 31. januara 1921. Slovenija s Prekmur- jem. Beograd 1921, str. 292. — 9. ASRS, sign. D 40-3277, Število Cehoslovakov v kraljevini SHS od 31. januarja 1921 po materinem jeziku. — 10. Auerman Jan, Ceškoslovenska vetev v Jugoslavii, Praha 1930, str. 44—48. — 11. Ro- dovniki posameznih družin, podatki so zbrani v SAL, ZAL in ASRS. — 12. Husa Vaclav, Zgo- dovina Cehov in Slovakov, Ljubljana 1967, str. 244. — 13. Ob 100-letnicd Podjetja Kamnik v Kamniku, Kamnik 1952. — 14. Suchy Josip, Spomini Krištofovega Pepčka, Ljubljana 1928, str. 94. — 15. informator Albert Cebulj, roj. 1918, doktor elektrotehnike. Medvedova 28. — 16. ASRS, TOI — največja podjetja in najbolj razvite panoge v CSR, maj 1921, fase. 144. — 17. Ivan Zika, Kronika Kamnika in kamniškega okraja 1914—1933, Sveobči privredni list 1/1932. — 18. Ivan Zika, Iz zgodovine kamniške kera- mike. VI. kamniški zbornik, Kamnik 1960. — KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 59 19. Kupoprodajna pogodba Franca Bučarja in Margarete Spalek, arhiv tovarne Titan. — 20. Lojze Koder, Od milna do tovarne. Kamniški zbornik 1955. — 21. Kamničan, št. 11, 9. feb- ruar 1907. — 22. Lojze Koder, Od mlina do tovarne. Kamniški zbornik 1955. — 23. infor- mator Albert Cebulj. — 24. g. V., Parcela 718, Titan, tovarniško glasilo tovarne Titan, Kamnik 1979. — 25. ZAL, Obrtni register občine Kam- nik 1892—1940 ter ZAL, Občina Kamnik, fase. 62—65. Zapisniki izdanih delavskih in posel- skih knjižic 1883—1941. Poselski zapisnik št. 62. — 26. Egon Stare, Naši gospodarski odnošaji s Češkoslovaško. Analiza strukture češkoslovaško- jugoslovanskih stikov in možnosti nadaljnje po- globitve, Ljubljana 1936, str. 5. — 27. ASRS, TOI, fase. 309/2 C-E, Popisni listi industrije. — 28. Informator Albert Cebulj. — 29. ASRS, TOI, fase. 144, Največja podjetja in najbolj razvite panoge v CSR, maj 1921. — 30. Infor- mator Albert Cebulj. — 31. Lubor Niederle, Slovanski svet. Ljubljana 1911. — 32. T. G. Ma- saryk, Jan Hus. Češki preporod in češka re- formacija. Zagreb 1923. — 33. Franc Perko, Verstva v Jugoslaviji, Celje 1978. — 34. infor- mator Albert Cebulj. — 35. isti informator. — 36. informatorki Ivanka in Majda Nefima. — 37. informator Albert Cebulj. — 38. Ana Ka- stelic, Sola v Kamniku do 2. svetovne vojne. Kamniški zbornik 1979. — 40. Josip Suchy, Spomini Krištofovega Pepčka. Ljubljana 1928. — 41. Letno poročilo dvorazredne dekliške šole s poldnevnim podukom v Kamniku ob koncu šolskega leta 1883—1884. Slovanska knjižnica, sign. C 70. — 42. Lubor Niederle, Slovanski svet. Ljubljana 1911, str. 100. — 43. isti avtor, str. 98. — 44. glej opombo št. 11. — 45. SAL, Mrliški knjigi župnije Kamnik 1871—1910 in 1911—1964. — 46. informator Albert Cebulj. — 47. infor- matorki Ivanka in Majda Nefima. — 48. ASRS, fase. L 269, Franciscejski kataster za občino Kamnik, reambulančna mapa. — 49. ZAL, Ob- čina Kamnik, fase. 76, Ljudsko štetje leta 1900. — 50. SAL, župnija Kamnik, fase. 3, Status animarum 1787—1902, Status mesto-gostači 1815—1912. — 51. ZAL, Občina Kamnik, fase. 76. Ljudsko štetje leta 1900. — 52. SAL, župnija Kamnik, fase. 3. Status animarum 1787—1902. Status mesto-gostači 1818—1912. — 53. SAL, župnija Kamnik, Poročna knjiga župnije Kam- nik 1891—1930. — 54. SAL, župnija Kamnik, Poročna knjiga župnije Kamnik 1891—1930. — 55. ZAL, Občina Kamnik, fase. 76. Ljudsko štetje leta 1900. — 56. ZAL, Občina Kamnik, fase. 72. Volitve v državni zbor 1873—1913 in v ustavodajno skupščino 1920—1940. — 57. ZAL, Občina Kamnik, fase. 72. Sodni porotniki 1874 do 1927. Imenik za porotnike sposobnih mož v občini za leto 1874. — 58. ZAL, Občina Kamnik, fase. 72. Sodni porotniki 1874—1927. Letni ime- nik porotnikov pri c. kr. deželnem sodišču v Ljubljani za leto 1898 in 1900. — 59. ZAL Ob- čina Kamnik, fase. 47. Splošni spisi 1919—1920. Begunski shod. — 60. Slovenec, št. 8, 1 a januar 1938. — 61. ZAL, Občina Kamnik, fase. 71. Meščanska korporacija 1881—1937. Imenik volil- cev za volitve odbora meščanske korporacije v Kamniku 1890. — 62. ZAL, Občina Kamnik, fase. 71. Meščanska korporacija 1881—1937. Imenik volilcev za korporacijski odbor 27. ja- nuarja 1893. — 63. ZAL, Občina Kamnik, fase. 71. Meščanska korporacjia 1881—1937. Imenik volilcev vseh tistih občanov, kateri imajo pra- vico voliti v korporacijski odbor leta 1903. — 64. ZAL, Občina Kanrnik, fase. 71. Meščanska korporacija 1881—1937. Člani meščanske kor- poracije v Kamniku leta 1937. — 65. ZAL, Ob- čina Kamnik, fase. 68. Postopanje z ubožci. — 66. ZAL, Občina Kamnik, fase. 4. Splošni spisi 1870—1880. III. kazenska policija. III-1/1880. — 67. Ob 100-letnici Podjetja Kamnik v Kamniku, Kamnik 1952. — 68. informatorja Gizela Zirov- nik in Niko Sadnikar. — 69. Josip Suchy, Spo- mini Krištofovega iPepčka. Ljubjana 1928, str. 92. — 70. Majda Zontar, Delovanje kulturnih društev v Kamniku od 60. let 19. stoletja do 2. svetovne vojne. Kamniški zbornik 1979. —¦ 71. Kamničan 7. septembra 1919. — 72. ZAL, Ob- Občina Kamnik, fase. 94. Društva. Seje-vabila 73. Majda Zontar, isto delo. — 74. Kamničan, št. 21, 13. april 1907. — 75. Majda Zontar, isto delo. — 76. Majda Zontar, isto delo. — 77. ZAL, občina Kamnik, fase. 94. Društva. Seje-vabila 1899, 1903, 1907, 1908. — 78. ZAL, Občina Kam- nik, fase. 94. Društva. Prošnje za mesto kapel- nika 1899. — 79. ZAL, Občina Kamnik, fase. 94. Društva. Prošnje za mesto kapelnika 1899. — 80. ZAL, Občina Kamnik, fase. 94. Društva. Spisi Mestne godbe 1900—1936. — 81. Majda Zontar, navedeno delo. — 82. Kamničan št. 45, 26. september 1907. — 83. informator Albert Cebulj. — 84. Bogo Komelj, Novomeški Sokol 1887—1945, I. del, Novo mesto 1977. — 85. Maj- da Zontar, navedeno delo. — 86. ASRS, TOI, fase. 288/1. Tujski promet. — 87. ZAL, Občina Kamnik, fase. 94. Društva. Register društev. — 88. isti vir. — 89. Planinski vestnik 298/1933. — 90. Planinski vestnik 92/1897. — 91. Planin- ski vestnik 152/1936. — 92. Tine Orel. Kamni- ške planine. Na bregovih Bistrice. Zbornik di- jaškega počitniškega društva, Ljubljana 1938. — 93. Gorenjec, št. 28, 21. mali srpanj 1900. — 94. Slovan, III/1886. Življenjepis Jana Lega, str. 154—169. — 95. Slovan/1886. Jan Lego, Ka- rakteristike naroda slovenskega, str. 235—236, 252—253, 281—283. 60 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 NAŠI STARI PRVOMAJSKI ZNAKI JANEZ J. SVAJNCER Naslednje vrstice so samo poizkus izobli- kovanja prve, nekoliko temeljitejše podobe o delavskih prvomajskih znakih do začetka druge svetovne vojne. Leta 1983 smo jih že deloma predstavili na razstavi Naše stare značke v Mariboru in Ljubljani ter v kata- logu,^ ki je izšel ob tej razstavi, kljub temu je mogoče zapisati, da smo šele na pol poti do popolnega pregleda nad tem področjem v slovenski faleristiki. Tako je tudi ta se- stavek predvsem spodbuda in poziv, da bi s skupnimi močmi prišli do odgovorov na ne- pojasnjena vprašanja. Eno izmed njih se nanaša na sam začetek prvomajskih znakov na Slovenskem — kdaj in kje so se pojavili prvič? Najstarejši znani znak v slovenskih muzejskih zbirkah in pri zasebnih zbiralcih, ki so se oglasili po pozi- vih v časopisju ob razstavi starih značk, je iz leta 1902, kar skoraj gotovo ne pomeni, da na Slovenskem organizirano delavsko praznovanje prvomajskih znakov ni poznalo pred tem letom, če jih je seveda imela av- strijska socialdemokracija. Pomembno je dejstvo, da je bilo naše delavsko gibanje del organiziranega socialdemokratskega gibanja v Avstriji, o čemer pripovedujejo tudi prvo- majski znaki pred prvo svetovno vojno, ti- sti iz let po njej pa o vezeh, ki so še ostale. Vsi znaki pred letom 1914, kolikor jih pozna- mo, so bili k nam prineseni in skoraj gotovo izdelani na Dunaju. Po napisu 1. Mai in ne maj so bili samo nemški, enako so bila v nemščini tudi vsa gesla. Odgovore na vpra- šanja, kje so bili izdelani, kdo jih je obliko- val, koliko je bilo narejenih in vse drugo v zvezi z njimi bi lahko dali samo avstrijski preučevalci. Morebiti je to tudi bilo že storjeno. Samo iz dunajskih socialdemo- kratskih virov bi bilo mogoče dobiti odgo- vor, kdaj si je organizirano delavstvo v Av- stro-ogrski prvič omislilo posebne prvomaj- ske znake. Lahko smo prepričani, da so iste- ga leta prišli tudi k nam na Slovensko. Pro- dajanje znakov je bila ena izmed oblik zbi- ranja denarja organiziranega delavstva, vsak posameznik je s pripetim znakom manife- stiral svojo opredeljenost. Kaj nam povedo stare fotografije? V zborniku Fotografski dokumenti o bo- ju KPS^ je bila prva fotografija, ki se na- naša na prvomajsko praznovanje, posneta leta 1900 v Idriji. Tehnično je nejasna in je zato težko sklepati, ali imajo nekateri de- lavci pripete znake ali samo cvetove, mogo- če zgolj trakce? Enako velja za fotografijo prvomajskega praznovanja v Idriji leta 1901, toda ob tej sliki je skoraj z gotovostjo mo- goče trditi, da ima nekaj delavcev znake, vidni so celo trakci. Tudi ob znani fotogra- fiji prvomajskega praznovanja leta 1903 v Zagorju je težko sklepati, ali gre za cvetove ali znake. Nobenega dvoma pa pi o znakih na prsih godbenikov godbe trboveljskih ru- darjev ob praznovanju 1. maja 1908. Slika ne pove, ali nosijo godbeniki prvomajske znake ali morebiti znake svoje godbe, vide- ti pa je, da imajo nekateri znaki spodaj dva (za prvomajske znake običajna) trakca, dru- gi pa ne. Tako nam fotografije ne povedo veliko, vsekakor manj kot znaki, ki so se na Slovenskem ohranili. Zbirateljske menjalne poti so tako pre- predene, da je težko trditi, da je ta ali oni znak doma prav tam, kjer se je pojavil, kljub temu pa so bili dobesedno vsi prvo- majski znaki pred prvo svetovno vojno, za katere smo vedeli ob razstavi Naše stare značke, najdeni v Mariboru ali vsaj po po- reklu iz tega mesta. To dejstvo ne govori o Najstarejši znani ohranjeni prvomajski znak na Slovenskem. Leta 1902 ga je ob prvem maju nosil eden izmed maribor- skih delavcev. Ker je bil narodno zave- den, ga je motila nemška beseda Freiheit in jo je preprosto spraskal. Skoda, da na črno-bell fotografiji ni mogoče vi- deti, da je znak svetlo srebrne barve, zastava je rdeče obarvana, rdeč je tudi trakec pod znakom KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 61 Prvomajska znaka iz leta 1905 in 1907 Prvomajski znaki iz let 1909, 1910 in 1911 tem, da delavci še kje po Slovenskem ne bi nosili prvomajskih znakov, pove pa, da so bili v Mariboru njihovi nosilci razmeroma zelo številni. Prvi znani znak je, kot smo že zapisali, iz leta 1902. Ima vse značilnosti vseh prvomaj- skih znakov avstrijske socialdemokracije pred prvo svetovno vojno. Izdelani so bili iz tanke pločevine, torej na najcenejši možni način, ki je sicer terjal matrico in patrico, toda omogočal prihranek pri pločevini. Se- stavni del vsakega teh znakov je bil rdeč trakec, zložen in zadaj na posebnem kovin- skem zavihu na znaku pritrjen tako, da sta oba kraka visela pod znakom. Likovno izpo- vedno so bili prvomajski znaki vedno, če temu tako rečemo, aktualno politični. Moti- vi in gesla na njih so bila praviloma v skla- du z vsakoletno politično akcijo. Leta 1907 je potekalo praznovanje prvega maja tik pred volitvami, tako je tudi znak spodbujal delavce, naj oddajo svoj glas za delavsko stvar. Leta 1909 je prvomajski znak pripo- vedoval o boju za osemurni delavnik, leta 1910 o skrbi za ostarele in invalidne delav- ce ter delavske vdove, v letih tik pred prvo svetovno vojno so znaki pozivali k delavske- mu internacionalizmu in klicali internacio- naÜ. Na Slovenskem so za zdaj znani naslednji prvomajski znaki pred prvo svetovno vojno: —• 1902: znak je ovalen, pokončen, visok 38 mm, širok 30 mm, na njem je kip svobo- de, na podstavku napis Freiheit, ob kipu de- lavec z rdečo zastavo in napis 1. MAI 1902. Rdeč trakec je širok 13 mm, kraka sta dolga po 35 mm. — 1905: znak je trikoten, visok 33 mm, ši- rok 37 mm, na njem je lik žene-svobode, ki ima v iztegnjeni desnici že nekoliko izvlečen. 62 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 meč, z levico objema delavca, ki drži z de- snico del venca zmage, le-ta oklepa meč. Zgoraj napis 1905 1. MAI. — 1907: znak je pravokoten, visok 34 mm, širok 29 mm, na njem volilna urna, ob njej žena-pravica s tehtnico v desnici in mečem v levici, desno pod drevesom delavec, ki spu- šča z desnico volilni listič. Spodaj 1. MAI 1907. — 1909: znak je pokončen, visok 40 mm, širok 24 mm, na njem boginja zmage, ki se z desnico opira na meč. Stoji na premaga- nem zmaju. V ozadju vzhajajoče sonce z na- pisom 8-STUNDEN TAG. Pod zmajem 1. MAI 1909. Trakec širok 13 mm, kraka dol- ga po 35 mm. — 1910: znak je okrogel s posebnim po- ljem, visok 44 mm, širok 40 mm, na polju boginja, ki z dvignjeno desnico sprejema k sebi dva otroka, starko in dva starca, v oza- dju vzhajajoče sonce, zgoraj napis ALTERS INVALIDITÄTS WAISEN WITWENVER- SORGUNG, spodaj 1. MAI 1910. — 1911: znak je pokončen, nepravilnih oblik, visok 39 mm, širok 27 mm, na njem skoraj goli moški postavi, verjetno prispo- dobi starega in mladega sužnja-delavca. Sta- rec je sklonjen pod bremenom, mlajši ima v desnici kramp, z iztegnjeno levico stisnjeno v pest grozi topovom bojne ladje v ozadju. Levo lovor, desno osat. Zgoraj 1911 1. MAI, spodaj WEG die MILITÄR LASTEN. — 1912: znak je pokončen, visok 35 mm, širok 33 mm, na njem štirje delavci, ki s sklenjenimi rokami objemajo zemeljsko oblo. Levo 1. MAI, desno 1912, spodaj HOCH DIE INTERNATIONALE. — 1913: znak je štirikoten, visok in širok 32 mm, na njem mati z otrokom v naročju in star delavec s krampom na rami, v ozadju tovarna z dimniki, iz katerih se kadi, spo- daj MEHR ARBEITERSCHUTZ 1. MAI 1913. — 1914: znak je štirikoten, visok in širok po 30 mm, na njem delavec v razpeti srajci in z zavihanimi rokavi, v desnici ima razvi- to zastavo z napisom HOCH DIE INTERNA- TIONALE, spodaj 1. MAI 1914. Samo nekaj mesecev po nastanku tega zadnjega znaka je že besnela svetovna voj- na. V vojnih letih skoraj gotovo ni prišlo do nobenega prvomajskih znakov, težko je tu- di trditi, kdaj jih je delavsko gibanje uvedlo po prvi svetovni vojni. Upoštevati moramo razmere, ki so se povsem spremenile. Slo- venci nismo bili več v skupni državi z av- strijsko socialdemokracijo. Ločila nas je dr- žavna meja, ki je verjetno vplivala, da pri nas ne poznamo nobenega avstrijskega so- cialdemokratskega prvomajskega znaka iz prvih povojnih let, če so seveda bili. Po dru- gi strani je prišlo tudi do ločitve delavskih vrst. Komunistična partija gotovo ni skrbela za razpečevanje avstrijskih socialdemokrat- skih prvomajskih znakov. V okviru teh vr- stic se ne bomo spuščali v široki splet vpra- šanj organiziranosti delavstva v komunistič- ni in socialistični stranki, povsem bomo obšli druge oblike organiziranja, saj gre zgolj za vprašanje prvomajskih znakov. Prvi znani znak iz let po prvi svetovni vojni je nastal v Mariboru in se je tako po nastanku bistveno razlikoval od znakov pred prvo svetovno vojno, ki so prišli k nam od drugod. Lahko sklepamo, da so se delavci v Mariboru odločili za svoj znak zato, ker ni bilo znakov z Dunaja. Znak, ki ga pozna- mo kar v treh primerkih, je nastal leta 1923, v vseh treh primerih pa ima čez številko 3 udarjeno številko 4, torej gre dejansko za znake iz obeh let. Mogoča je razlaga, da je bila nova letnica udarjena na neprodane znake iz prejšnjega leta (kar ne bi büo nič čudnega in je, na primer, enako počel tudi ljubljanski velesejem s svojimi znaki), lah- ko pa, da se mariborski delavci leta 1924 zaradi takšnih ali drugačnih razlogov niso odiočui za nov znak in so čez svoje stare znake organizirano udarüi samo novo let- nico. Kakorkoli že, vemo za dva prvomaj- Prvomajski znaki iz let 1912, 1914 in 1913 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 63 Prvomajska znaka mariborskih ko- vinarjev iz let 1923/4 In 1926 ska znaka, ki sta v dvajsetih letih nastala v Mariboru — prvi 1923/24 in drugi 1926. Oba sta bila izdelana v Kovini DD Tezno. Kot se spominja eden izmed takratnih vajencev v tej tovarni,* so delavci te znake izdelali sa- mi, ne da bi mojster vedel zanje. Naročnik je bil sindikat Društva kovinarjev Tezno, pozneje Savez metalskih radnika. Kovinar- ji so bili sindikalno organizirani na Teznem v Kovini DD in Stavbni družbi (Kovina DD je bila predhodnica današnje Elektrokovine, Stavbna družba pa predhodnica Metalne). Sindikat je imel po 70 članov, tudi 90, več kot 100 nikoli, v času krize samo 29. Izde- lanih je büo 200 znakov, kupili so jih člani sindikata in tudi drugi delavci. Denar je bil dohodek za organizacijo. Pri prvomajskih znakih ni bilo razlik in so jih nosili tudi ko- munisti. — 1923/4: znak je okrogel s premerom 32 milimetrov, na njem je delavska množica, nad glavami vihrajoč prapor z napisom 1. MAJ 1924, številka 4 je pozneje vsekana čez številko 3, v ozadju 6 tovarniških dimnikov, iz katerih se kadi, nad njimi sijoče sonce z žarki. Trakec je rdeč, širok 8 mm, njegova kraka sta dolga po 30 mm. — 1926: znak je štirikoten, visok 30 mm, širok 31 mm, na njem delavec z razpeto srajco in zavihanimi rokavi, srajco nosi čez pas kot rubaško, v iztegnjeni desnici drži prapor z napisom 1. MAJ, pod roko letnica 1926. Pri tem je treba dodati, da delavci v Ko- vini DD niso izdelali samo obeh opisanih prvomajskih znakov. Ohranjeno je celo orodje za izdelavo planinskega znaka s po- dobo cerkvice sv. Bolfenka na Pohorju, se- veda tudi sam znak. Znan je znak blagoslo- vitve gasilskega doma v Zrkovcih pri Ma- riboru leta 1934. V tem primeru je bil znak izdelan za gasilsko društvo, presenečeni ga- silci so na proslavi ugotovili, da je kovinar- gasilec izdelal več znakov in jih prodajal za svoj žep. Vsi ti znaki so tipološko ohranüi značilnosti starih avstrijskih socialdemo- kratskih znakov pred prvo svetovno vojno, tako velikost, izpovednost in rdeč trakec, enako so bili izdelani iz tanke pločevine. Da so bili dejansko nadaljevanje izročua delavskih prvomajskih znakov pred prvo svetovno vojno, dokazuje mariborski znak iz leta 1926. Oblikovan je bü kot posnetek pr- vomajskega znaka iz leta 1914. Spremenjena je seveda letnica, tudi napisa Hoch die In- ternationale ni več. Zanimivo je, da je ne- znani mariborski graver podobo delavca z zastavo likovno dovolj kakovostno vrezal v jeklo. Opisani znak ni bü edini, ki so ga leta 1926 nosili delavci ob' prvem maju v Ma- riboru in verjetno še kje na Slovenskem. Po skrivnih kanalih komunistične partije so k nam prihajali tudi znaki, ki jih je dala iz- delati Komunistična partija Avstrije.* Tako se je ohranil znak KPÖ iz leta 1926. Ob pr- vem maju ga je nosil ali vsaj dobil eden iz- med mariborskih komunistov. Znak je bU oblikovan kot pokončen pravokotnik, zgor- nja stranica je zaobljena, tako je visok 33 milimetrov in širok 31 milimetrov. Na zna- ku je upodobljen Lenin, kako govori množi- 64 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 Komunistična partija Avstrije — prvomajski znak 1926 ci, pod njim z majhnimi črkami v ruščini in cirilici izpisano geslo »Trud in nauka pobe- dat razruhu«, zgoraj 1. maj 1926, spodaj KPÖ. Ob navedenih prvomajskih znakih so k nam po prvi svetovni vojni prihajali prvo- majski znaki avstrijske socialdemofcracije. Na Slovenskem je za njihovo razdeljevanje skrbela socialistična stranka, ki je bila naj- močnejša v Mariboru, Ptuju in Celju. Tako je razumljivo, da je bilo največ avstrijskih prvomajskih znakov prav v teh krajih, se- veda pa tudi povsod drugod, kamor je se- gla organizacija stranke. V Kraljevino SHS in potem Jugoslavijo so čez mejo skoraj go- tovo prihajali ilegalno, njihovo razpečeva- nje pa je bUo povsem javno. Strankin ča- sopis je preprosto razglasil, da se »majski znaki za ceno 3 din za komad naročajo pri oblastnem tajništvu SSJ v Mariboru, poštni predal 22. Pri večjem naročilu primeren po- pust«5 ali pa »Iz stranke«. Majski znaki. Vse organizacije in zaupniki, ki žele naročiti 1. majske znake, naj to nemudoma sporoče krajevni organizaciji SSJ v Mariboru, pošt- ni predal 22, in naj v dopisu navedejo tudi, koliko komadov jih bodo potrebovali. Cena bo približno ista kot lansko leto. Neprodani znaki se ne vzamejo nazaj«." Kljub tem po- zivom oblastem le ni bilo jasno, kdo in kako spravlja znake v Jugoslavijo in kdo skrbi za razdeljevanje. Leta 1930 je mariborska po- licija prijela približno 20 delavcev, ki so no- sili prvomajske znake. Na zaslišanjih je od vsakega želela zvedeti, od koga je znak do- bil.' Druga leta delavci zaradi prvomajskih znakov niso imeli težav, tudi leta 1929 ne. Po ohranjenih znanih prvomajskih znakih je mogoče sklepati, da so prihajali k nam iz Avstrije v letih od 1925 do 1932. Ob upo- števanju politične moči avstrijske socialde- mokracije je težko verjeti, da ne bi izde- lovala prvomajskih znakov pred letom 1925, in če jih je so vsaj v manjšem številu goto- vo prišli tudi k nam, letnica 1932 pa je pov- sem razumljiva. Z začetkom velike krize v Avstriji leta 1931 socialdemokrati niso bili več kos situaciji, okrepil se je avstrokleri- kalizem, maja 1932 je svojo vlado sestavil Dollfuss. Marca 1933 je razpustil socialde- mokratsko bojno organizacijo Schutzbund, z začetkom leta so začeli s hudim preganja- njem socialdemokratov. Tako je razumljivo, da je bilo marsikaj pomembnejše od prvo- majskih znakov, razmere jih verjetno tudi niso omogočale. Zanimivo pa je ohranjen v eni izmed zbirk na Slovenskem prvomajski znak iz leta 1937, baje po poreklu iz Mari- bora, seveda avstrijski. Kakorkoli je prišel k nam, vsekakor je redek, redek tudi z av- strijskega stališča. Tako lahko opišemo naslednje avstrijske socialdemokratske prvomajske znake, ki so jih delavci nosiü tudi pri nas: — 1925: oblikovan je kot kvadrat s strani- co 25 mm, na njem sedeč gol moški, ki si z desnico zastira oči in dviga pogled k soncu, pod njim napis EMPOR ZUM LICHTE, de- sno kladivo, levo srp, v desnem kotu z maj- hnimi črkami RUEPP. Zadaj napis izdelo- valca Pittnerwerke Wien XIII. — 1926: znak je visok 34 mm, širok 22,5 milimetrov, na njem delavec, ki drži v rokah veliko razvito zastavo, na njej 1. MAJ 1926, v ozadju tovarniški dimniki, levo ob robu z Prvomajski znaki iz let 1925, 1926 in 1927 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 65 Prvomajski znaki iz let 1928, 1929 in 1930 majhnimi črkami podpis graverja RUDOLF SCHMIDT. Zadaj izdelovalec Pittnerwerke Wien XIII. — 1927: znak je visok 30 mm, na najšir- šem delu širok 24 mm, na njem boginja z baklo v desnici, na levici raztrgani okovi, za njo vzhajajoče sonce, zgoraj 1. MAI 1927, spodaj ime graverja WEINBERGER. Zadaj izdelovalec Pittnerwerke Wien XIII — 1928: znak je visok 30 mm. širok 23 milimetrov, na njem kovač s kladivom ob nakovalu, kmetica z grabljami, spodaj 1. MAI 1928, levo ime graverja A. WEINBER- GER. Zadaj izdelovalec BEHA-WERK Wien XIII. — 1929: znak je visok 33 mm, širok 21 milimetrov, na njem je podoba starega me- sta za katerim se dvigajo konstrukcije ne- botičnikov vse do kroga, ki je lahko sonce ali luna, spodaj stilizirano 1. MAI 1929, de- sno nespoznaven podpis graverja. Zadaj iz- delovalec BEHA-WERK Wien XIII. — 1930: znak je visok 28 mm, širok 20 mi- limetrov, na njem plapolajoče zastave, pred njimi desnica, ki prisega, spodaj stilizirano 1. MAI 1930. Zadaj izdelovalec BEHA- WERK Wien XIII. —¦ 1931: znak je oblikovan kot enako- straničen trikotnik s stranico 35 mm, na njem zemeljska obla z obrisi težko določ- ljivega mesta v ospredju, zgoraj 1. MAI 1931. — 1932: znak je visok 36 mm, širok 19 mi- limetrov, na njem delavec in delavka, ki skupaj držita drog z zastavo, na vrhu droga venec, za njima vzhajajoče sonce, pod njima l-MAI-1932. Zadaj izdelovalec BEHA-WERK Wien XIII. — 1937: znak je visok 37 mm, širok 26 mi- limetrov, na njem spodaj razumnik s knjigo, na sredi kmet s koso, zgoraj delavec s kla- divom, vsi trije zrejo v ščit s črkami SPÖ. spodaj desno 1. Mai 1937. Ob vseh teh opisanih znakih gotovo obsta- ja še kateri, še neznan, razen tega znaki tudi niso bili edino, kar so si delavci na Sloven- skem pripenjali v prazničnih prvomajskih dneh v avstroogrskih in starojugoslovanskih letih. Prežihov Voranc nam je kot prvomaj- ski simbol predstavil rdeč cvet in gotovo so bili rdeči cvetovi običajni prvomajski »zna- ki«, če jim tako rečemo; verjetno še pogo- stejši preprosti rdeči trakci. Ob koncu je treba odgovoriti na vpraša- nje, ali lahko govorimo o prvomajskih zna- kih avstrijske socialdemokracije kot o naših znakih, odgovor je pritrdilen. Naši delavci na Slovenskem so jih nosili kot svoje, ne glede na to, kje so bili izdelani. Enako je organizirano potekalo njhovo razdeljevanje. Prvomajski znaki iz let 1931, 1932 in 1937 66 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 Na znakih so bila vedno samo nemška .gesla, beseda maj vedno izpisana kot Mai. Ob ne- koliko stiliziranih črkah šele dober pogled pove, da ne gre za naš maj; gesla so seveda povsem nedvoumna. Da pa jih vsak dela- vec zaradi nemščine ni hotel sprejeti, doka- zuje naš znak iz leta 1902. Neznan slovensko narodno zavedni mariborski delavec je z ostrim predmetom spraskal nemško geslo Freiheit in tako dobil znak, kot ga je želel. Vsi stari prvomajski znaki nosijo s seboj po- seben čar, ta še posebno. V bistvu je odnos kogarkoli izmed nas do teh znakov odvisen od meril, ki si jih posta- vi. Kdor proletariat fetišizira, kar se pri po- gledu v preteklost rado dogaja, si seveda ne bo razbijal glave, zakaj nemški znaki na slo- venskih prsih, vendar tudi trezno razglab- ljanje pove, da je potrebno razumeti delav- ce, ki so si nekoč pripenjali nemške prvo- majske znake. Prav gotovo so jim bili bli- žji od »narodnih« znakov advokatov (ki so pošiljali kmetije na boben), trgovcev, gostil- ničarjev (ki so se napajali v ljudskem trdo zasluženem denarju), profesorjev, učiteljev, uradnikov in duhovnikov (ki so bili vzvišeni nad delavcem in kmetom). Slovenski, nem- ški, hrvaški, italijanski ali katerikoli dela- vec je želel bolje živeti in pri tem je šlo za razmerje med njim in delodajalcem in ne za njegov odnos do narodnega vprašanja. Tako je razumljivo tudi delavcem na Slovenskem prvomajski znak pomenil zgolj obhko raz- rednega manifestiranja, obliko, ki ni imela z narodnim vprašanjem nič skupnega. Po prvi svetovni vojni so slovensko in avstrij- sko socialdemokracijo ločile državne meje. Ali bi morali zdaj zato, ker jim je bila vsi- ljena nova beograjska monarhija, slovenski delavci pozabiti na vezi s proletariatom, s katerim ga je vezalo izročilo razrednega bo- ja in ki je v sosednji republiki živel v pov- sem drugačnih boljših razmerah? Kot vi- dimo, so spravljali k nam znake iz Avstrije tako socialdemokrati kot komunisti (komu- nisti seveda v manjši meri, toda ne zaradi narodnih razlogov). Odnos do narodnega vprašanja pri tem najbolje ilustrira govor Josipa Kopača na prvomajskem zborovanju leta 1918 v Ljubljani. O očitkih slovenski socialdemokraciji glede narodnega vpraša- nja je jasno in nedvoumno odgovoril, da ni mogoče pričakovati, da bi socialdemokraci- ja opustila poleg dela za narod boj za vsak- danji kruh. S tega stališča je mogoče dati delavcem pri nošenju znakov z nemškim besedilom samo prav, po drugi strani pa seveda lahko razmišljamo tudi drugače. Kako daleč so šli naš slovenski delavci pri svojem, odnosu do narodnega vprašanja? 27. januarja 1919 so mariborske delavske množice pod nemškimi zastavami manifestirale za nemško-avstrij- ski Maribor. Delodajalci in ne proletarski internacionalizem so dosegli, da so slovenski delavci na Studencih, pri železnici in drugod zavrgli svoje narodne korenine. Da se razu- meti, zakaj so mariborski delavci tudi po prvi svetovni vojni nosili avstrijske prvo- majske znake, v drugačni luči pa izzveni tu- di to vprašanje, če vemo, da so delavska društva (in ne samo v Mariboru) svoje šport- ne in druge znake oblikovala v rdeče-beli kombinaciji, značilni za avstrijske barve. Dandanes že redki stari nekdanji nosilci teh znakov povedo, da barve niso bile izbrane naključno. Vse to je verjetno že bolj del ti- ste celote vprašanj, ki jih je v zvezi z našim narodnoosvobodilnim bojem načenjal Ma- tevž Hace, ko je ob pretiranem poudarjanju proletarskosti slovenskega narodnoosvobo- dUnega boja (kar je bilo politično gotovo po- membno, kako bi lahko sicer govorili o pro- letarski revoluciji brez proletarcev) očital, da je breme slovenskega narodnoosvobodil- nega boja nosil slovenski kmet, revirski ru- darji pa so do leta 1944 kopali premog za Nemce. Dandanes so ta in tovrstna vpra- šanja tudi aktualno politično zelo zanimiva, zlasti ob razglabljanjih o tem, ali grozi Slo- vencem narodna smrt in ob zagotovilih, da bo slovenski proletariat tudi nosilec ohra- njanja slovenskega naroda. Po letu 1945 je v novi državi nastalo še več prvomajskih znakov, toda nastali so v po- vsem drugačnih razmerah in zato predstav- ljajo posebno celoto. OPOMBE 1. Naše stare značke, Pokrajinski muzej Ma- ribor, 1983. — 2. Fotografski dokumenti o boju KPS, 1. knjiga, november 1867, december 1934, Ljubljana 1964. — 3. Hubert Angleitner, v po- govoru z avtorjem leta 1983. — 4. Pismo Fran- ceta Klopčiča piscu 10. marca 1982. — 5. De- lavska politika, 23. IV. 1927, str. 3. — 6. De- lavska politika, 28. III. 1928, str. 1. — 7. Bruno Petejan: Prvomajske značke. Večer, 4. maja 1978, str. 5. S KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 67 ŠENTVID, STIČNA IN IVANCNA GORICA — ZGODOVINA NASELBINSKIH OBLIK JELKA PIRKOVIC-KOCBEK Ko se lotevamo analize naselbinskih oblik območja Šentvida, Stične in Ivančne gorice, ne moremo mimo dejstva, da je bil ta pro- stor močno naseljen že v prazgodovini. Še več, znamenito virsko mesto^ je bilo največja halštatska naselbina na ozemlju današnje Slovenije. Stane Gabrovec^ je izračunal, naj bi halštatska naselbina, v strokovni litera- turi znana pod imenom Stična, v času svoje- ga največjega razcveta, to je v 6. stoletju pr. n. št., štela okrog 1400 prebivalcev. Poleg naj- večjega gradišča je v okolici še nekaj halštat- skih naselbinskih točk. To so Gradišče nad Petrušnjo vasjo. Sv. Rok pri Šentvidu in Vencljev hrib pri Radohovi vasi. Sevedi ar- heologi ne morejo natančno dokazati, kakšen odnos naj bi vladal med posamičnimi nasel- binami, oziroma kakšne vloge so imele. Do- mnevajo le, da je gradišče pri vasi Vir imelo značaj močno utrjene knežje naselbine, ki je, podobno kot druga velika gradišča na Do- lenjskem (Magdalenska gora, Mokronog, Šmarjeta, Novo mesto. Podzemelj), obvla- dovalo ravninsko zaledje pod seboj... »in v teh ravninskih kotlinah bi skoraj smeh vide- ti posest in vplivno območje posameznega halštatskega kneza.«* Že lokacija velikih halštatskih gradišč do- lenjske skupine govori o tem, kako so bile v prazgodovini usmerjene prometne poti: ysekakor tako, da so povezovale glavne na- selbinske točke. Torej je bila že v tem času začrtana najpomembnejša daljinska zveza v smeri vzhod-zahod in to približno po trasi, ki jo je kasneje prevzela rimska državna ce- sta Emona—Praetorium Latobicorum—Si- scia, v najnovejšem času pa tudi cesta Brat- stva in enotnosti. Na tem mestu nima smisla ponavljati zna- na dejstva o velikosti virskega mesta, o nje- govi lokaciji, o številu in razprostranjenosti njegovih gomil. Omenim naj le, da v prime- ru Stične manjka eden od značilnih elemen- tov halštatske naselbinske kulture, to je re- ka, ki jo poznajo tako najdišča svetolucij- skega kroga kakor tudi večina dolenjskih najdišč. Zdi se, da je prehod čez vodo igral po- membno vlogo pri kultu pokopavanja in je pomenil nekaj podobnega, kot v grški mi- tologiji prehod čez reko Stiks, ki ločuje svet živih od Hada — sveta mrtvih. Toda pokra- jinske značilnosti tako v okolici Magdalen- ske gore pri Grosupljem, kakor pri Stični so take, da ni večjih voda, ki bi razmejevale bi- vališča živih (torej gradišče — cvinger) od območij z nekropolami. Res pa zahodno pod virskim mestom izvira potoček Vir, po ka- terem ima kraj tudi ime. Na franciscejskem katastru je zabeleženo ime Vejar, kar je ina- čica besede bajer (ribnik)* in kar nakazuje možnost, da je nekoč izvir bil umetno pre- grajen ah reguliran.^ Tudi na vzhodnem podnožju vzpetine z gradiščem je ostanek nekdaj živega izvira — kraška vrtača Loka z Lisičjo luknjo. Ob deževju teče voda od Loke in od vznožja gradišča (Sv. Miklavž) skozi Glogovico in dalje do avtoceste, kjer ponikne." Vendar potoki ob vznožju virske- ga gradišča verjetno niso imeli druge vloge kakor to, da so dajali vodo ljudem in živini in bi brez njih gradišče prav gotovo ne na- stalo na tej lokaciji. Poleg žive vode so bili dejavniki lokacij- ske izbire podobni tistim, ki so na splošno veljali v halštatski naselbinski kulturi na naših tleh: za poljedelstvo primerno obmo- čje — polje, nad katerim se dviga pred na- padi razmeroma varen grič. Virski cvinger je imel to lastnost, še posebej, če je bila njegova obramba povezana s strateško točko na Gradišču severno od njega. Prometna pot med Ljubljansko kotlino in Panonsko niži- no, ki je potekala v bližini vseh večjih gra- dišč dolenjske skupine razen Vač in Pod- zemlja, pa je bila četrti lokacijski dejavnik. Še beseda dve o naselbinski zasnovi hal- štatske Stične. Izkopavanja so pokazala, da gre za tip »dvodelnega« gradišča, kjer je na najvišjem mestu severnega dela še posebej utrjena točka (glej priloženo skico po S. Ga- brovcu!). Kakšna je bila notranja ureditev gradišča, še ni povsem jasno. Prav tako ni obdelano vprašanje, kakšna logika je vla- dala pri namestitvi gomil pod gradiščem. Že smo rekli, da v tem primeru ni mogoče go- voriti o vzorcu gradišče — reka — grobišče. Zdi se, da so gomile tukaj razvrščene kratko malo vzdolž glavne poti, da se torej podre- jajo podobnim zakonitostim kot kasnejše nekropole iz obdobja rimske antike. Znano je, da se halštatska naselitvena tra- dicija na Dolenjskem ni pretrgala s priho- dom Keltov v latenskem obdobju, temveč šele, ko so ozemlje današnje Slovenije zase- dli Rimljani. Arheološka izkopavanja v Sti- čni^ so pokazala podobno sliko: naselbina je živela naprej (čeprav so v 3. stoletju podrli njeno obzidje, ki je bilo ob koncu latenske dobe verjetno spet obnovljeno) vse do pri- 68 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 hoda Rimljanov. Virsko gradišče je bilo v rimskem času opuščeno, vendar najdbe pri- čajo, da je bila njegova neposredna okolica — natančneje njen nižinski del — tudi v tem času dokaj gosto poseljena.* Zdi se, kot da so zavojevalci prisilili staroselce, da za- puste težje obvladljive naselbine na gričih in se presele v doline, kjer jih je bilo lažje nadzorovati. Gospodarsko osnovo življenja na nižjih le- gah je dajalo poljedelstvo, ki je nedvomno obstajalo že v prejšnjih obdobjih, poleg tega pa tudi imperialna cesta Emona—Siscia, ki je v grobem sledila smeri starejših poti da- ljinskega značaja. V obravnavanem območju je cesta potekala takole: Stari trg (Višnja gora)—Zgornja Draga—Spodnja Draga— Hudo—Stranska vas—Ivančna gorica (Mle- ščevo—Mrzlo Polje—^Rogovila—Studenec— Glogovica—Radohova vas—Cesta." Kot smo že rekli, je rimska cesta iz 30. let našega štetja bila zgrajena približno v trasi kasnejše avtomobilske ceste (v območju, ki ga tukaj obravnavamo, dejansko na odseku Stari trg—^RogovUa, od tu dalje pa približno po trasi železnice, torej od Rogovile do Glo- govice in Radohove vasi). Na trasi od Starega trga do Malega Hu- dega predvidevamo lokacijo rimske menjal- ne postaje Acervo,!" j^j jg navaja Tabula Peutingeriana (18 milj od Emone in 46 milj od Neviodunuma). Obstoj cestnega križišča, kjer bi bUa logična tudi postaja, dokumen- tirata rimska miljnika.^i Tukaj se je glavni cesti priključila njena »variantna« (obvozna) vzporednica, ki se je odcepila pri Cikavi in je vodila preko Grosupljega, Gatine, Žalne, ICriške vasi in Zavrtač. Na istem kraju je moral biti tudi odcep pomembne stranske ceste proti Krki (mimo Mleščevega, Grorenje vasi, Kompolj in Valičine vasi)!^ in na sever proti Stični. Čeprav poznamo le posamezne delce nase- litvene zgodovine naših krajev in na večino vprašanj nimamo pravih odgovorov, ni mo- goče prezreti določene kontinuitete v nasel- binski kulturi prazgodovine, antike in sred- njega veka. To dokazuje tudi primer krajev, kot sta Stična in Šentvid, kjer je v območju nekdanjega halštatskega naselbinskega sre- dišča v zgodnjem srednjem veku nastalo no- vo središče, tako imenovana prafara. Poleg pravkar omenjenega primera sta zgovorni še naslednji dvojici halštatskih gradišč in pra- far: Magdalenska gora—Šmarje in Smarje- ta—Bela cerkev. Kot prafara je slednja naj- starejša. Smarska fara je v virih prvič iz- pričana leta 1228, šentviška pa sto let prej, leta 1136, v zvezi z ustanovitvijo stiškega sa- mostana. Sklepamo pa lahko, da v tem času ni bila šele ustanovljena in tako ni mnogo mlajša od tiste v Beli cerkvi. Možna je dom- neva, da je bila ta prafara ustanovljena 11. stoletja, ko so oglejski patriarhi pospeševa- li čaščenje sv. Vida kot nadomestilo za kult slovenskega poganskega boga Svetovida. Razmeroma zgoden nastanek mreže prafar na Dolenjskem pa dokazuje, da je naselitev v teh krajih že bila razmeroma gosta in da je bila hkrati zastavljena tudi fevdalna or- ganizacija tega ozemlja. Drugo pomembno dejanje v naselitveni zgodovini širšega prostora Dolenjske pomeni ustanovitev stiškega samostana (1136). Cer- kev in še posebej redovi so bili poleg fev- dalnih rodbin, ko so Višnjegorci in Span- hsimi, nosilci fevdalnega družbenega reda v teh krajih. Podobno, kot so Spanheimi ustanovili cisterijanski samostan pri Kosta- njevici iz političnih in gospodarskih ozirov (leta 1234), so sto let pred tem gospodje Viš- njegorski iz slavnega Heminega rodu daro- vali zemljo in pripadajoče gospostvo Sitik oglejskemu patriarhu Peregrinu, da bi tu ustanovil cisterco po zgledu samostana Citeaux v Burgundiji. Prvi menihi so na Dolenjsko prišli iz samostana Runa (Rein) pri Gradcu in so se menda nastanili najprej v Šentvidu, od koder so vodili gradnjo stiske cisterce.^' Očitno je Šentvid skupaj s šentviško cer- kvijo starejši od stiškega samostana in je v času njegove ustanovitve (torej v 30. letih 12. stoletja) bil, danes bi rekli, kraj s po- membnimi centralnimi funkcijami. Omenili smo že, da je bil Šentvid sedež ene najstarejših prafar na Dolenjskem, po- leg tega pa je imel tudi vlogo tržišča oziro- ma kraja z določenimi funkcijami, kot so tedenski sejmi. Ni popolnoma jasno, kakšne so poleg pravice do sejmov bile še druge tr- ške pravice kraja. Listina iz leta 1475 izpri- čuje, da v tem času Šentvid ni imel niti tr- škega sodnika niti sveta niti pečata in je upravno in sodno sodil pod Višnjo goro.^* Možno je, da je Šenvid te pravice včasih imel, pa mu jih je cesar Friderik odvzel, ker je hotel okrepiti svojo na novo ustanovljeno mesto Višnjo goro. Šentvid je leta 1431 ome- njen kot trg, ki da je imel lastni pečat, sod- stvo in tri sejme letno.Vsekakor tudi to- ponim »Stari trg«, ki je ohranjen za osrednji del kraja — torej za sklenjeno pozidano tržno uUco ob cerkvi sv. Vida in za njeno zaledje — govori v prid tezi, da Šentvid ni bil navadna vas, temveč naselje s staro tržno pravico. Po S. Mikužu^" navajam še nekaj zgodovinskih podatkov o Šentvidu: KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 69 — leta 1360 si je vojvoda Rudolf Habsbur- ški v Šentvidu postavil svoje dvorno tabo- rišče, kjer je sprejel kranjske stanove. Iste- ga leta so se ljubljanski trgovci nanj obrnili s prošnjo, naj prepove nedeljske sejme v Šentvidu, ki jim kvarijo zaslužek. Posledi- ca je bila, da je vojvoda povsod na kmetih prepovedal nedeljske sejme; — leta 1389 je bila šentviška fara inkor- porirana stiškemu samostanu; — leta 1419 je omenjen dvor v Šentvidu; — leta 1475 listina, ki omenja šentviške trške pravice; —leta 1478 je cesar Friderik odvzel Šent- vidu tri sejme in jih prestavil v Višnjo goro; — leta 1518 prodan dvor v Šentvidu stav- ba se je z enim zidom dotikala hiše čevljar- skega mojstra, z drugim pa je gledala na trg); — leta 1591: Šentvidu je bila dovoljena pravica na nov tedenski sejem. V luči teh zgodovinskih dejstev poskušaj- mo analizirati naselbinsko zasnovo Šentvida. Prva ugotovitev je, da glede na odnos med staro deželno cesto Ljubljana—Novo mesto in Šentvidom lahko sklepamo, da je Šentvid starejši od cestne poteze. Jasno je, da je pr- votna cesta šla skozi samo naselje — šele ob regulaciji cestne trase (v 17. ali v začetku 18. stoletja?)!^ so speljali »bližnjico« po polju pod Šentvidom. Pri tem pa se je seveda cesta prUagajala legi naselja in ne obratno. Ce pregledamo tloris kraja, opazimo, da ga sestavljajo tri ključne sestavine: župna cer- kev, obdana s pokopališčem, stoji na vrhu vzpetine. Tik pod njo v smeri vzhod—zahod poteka tržna ulica, ob kateri stoje trške hi- še, na severovzhodnem pobočju vzpetine nad Šentviškim potokom (Maklenkom) pa so v prostorsko bolj naključno razporejeni gru- či postavljene domačije kmečkega značaja. Ob tem lahko postavimo tudi domnevo o ča- sovnem zaporedju, v katerem so nastali omenjeni trije prostorski deli Šentvida: naj- starejše je naselbinsko jedro z gručasto va- ško zasnovo in je kot kmečko naselje vezano na tekočo vodo Maklenka. Predvidevamo, da bi njegovo jedro lahko nastalo že v času pr- ve slovenske, vsekakor pa predfevdalne na- selitve (to je pred 10. stoletjem). Ob tem prvotnem naselitvenem jedru so v času, ko je Oglej v naših krajih organiziral mrežo prafar,!^ na vzpetini nad vasjo zgra- dili cerkev sv. Vida. Tako njen patroncij, kakor tudi dejstvo, da je bila sedež prafare, govorita o njeni starosti — dejstvo je še pod- krepljeno z romanskimi arhitekturnimi ostanki v sami cerkveni zgradbi. Pri tem se je ohranila še ena arhaična poteza, ki jo red- ko srečujemo pri večjih naseljih; okrog cer- kve je namreč še vedno pokopališče, obdano s pokopališkim zidom, ki fizično ločuje cer- kveni areal od živega naselja. Obzidava tržne ulice je resda urbanski element tega naselja, vendar ob rustikalnih arhitekturnih značilnostih, ki sicer izvirajo iz 19. stoletja, v zasnovi kaže tudi nekaj po- sebnosti: na tržno ulico vezana parceHcija namreč ni tako pravilna, oziroma bolje re- čeno ni sestavljena iz za srednjeveška me- sta in trge značilne lamelne parcelacij ske mreže, kot bi pričakovali. Nastavke takšne parcelacije sicer opazimo in to predvsem na severnem obrobju trga (kjer so celo vidni ostanki nekdanje arhitekturne zasnove s hi- šami, katerih slemena so na ulico pravokot- na), manj razvita je na njegovem južnem obrobju. Značilno pa je, da je tržna ulica podaljšana proti vzhodu in to skoraj do po- toka, kjer se povezuje s prečno potjo »vaš- kega« dela Šentvida. Takšna zasnova šent- viškega Starega trga daje slutiti, da je bila naselbina (natančneje njen trški del) sicer zastavljena kot bolj pravilno zasnovan kraj trškega značaja, da pa njena izgradnja ni bila speljana do konca, da je Stari trg pač zakrnel, še preden se je prav razmaknil. Vrsta skromnejših hiš ob trgu tik pod po- kopališkim zidom pa predstavlja zametek tradicionalnih revnejših mestnih četrti, ka- kršno so poznala večja mesta na svojem zu- nanjem obrobju, torej pasu ob mestnem ob- zidju, in je v tem sorodna na primer Tav- čarjevi ulici v Kranju, Šolski ulici v Novem mestu ali Gubčevi in Kocljevi uUci v Celju. Pri Šentvidu obstaja nepojasnjeno še vprašanje lokacije v virih omenjenega dvo- ra. Ali je šlo za dvor višnjegorskih ministe- rialov, ki je bil z izumrtjem tega fevdalne- ga rodu odtujen iz prvotne posesti?!^ vir izrecno govori o tem, da je bil z enim zidom dvor obrnjen v trg, medtem ko se je z dru- gim zidom (verjetno požarnim), naslanjal na sosednjo hišo. Torej je moral imeti vogalno pozicijo. Franciscejska katastrska mapa pri- kazuje le eno lokacijo, ki bi prišla v poštev: Vidgarjevo posestvo na zahodnem robu na- selja. Je morda na tem mestu treba iskati izginuli dvor? Ker ne poznamo stavbne zgo- dovine Vidgarjevega posestva (nedvomno je pač obstajalo v času nastanka franciscejske- ga katastra, torej v letu 1825), je to lahko le zelo meglena domneva. Vsekakor pa je za- hodni del Šentvida prostorsko drugače or- ganiziran od Starega trga na nasprotnem obrobju cerkvenega arcala. Nekoliko dlje smo se pomudili pri oblikovni zgradbi 70 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 Šentvida, ker je v tem oziru pač najbolj zanimiv kraj v obravnavanem območju. Stična predstavlja zanimivost drugačne vrste: v njej je seveda najpomembnejši kom- pleks cistercianskega samostana. Njegova stavbna zgodovina in arhitekturna vrednost sta znani,20 zato tega ne bomo ponavljali. Omenimo naj le dve dejstvi: prvo je pove- zano s civilizacijsko vlogo zgodnjih samo- stanskih ustanov: samostanska kultura je v svoji prvi fazi (pri nas torej od 11. do 13. stoletja) slonela predvsem na samostanih starejšega tipa. V zahodni Evropi (točneje v Italiji) se je v prvi polovici 13. stoletja za- čela razvijati nova vrsta redov, tako imeno- vanih beraških redov, ki so imeli svoje se- deže v mestih in so bili prilagojeni mestne- mu načinu življenja. V nasprotju z njimi so bili starejši redovi, kot so benediktinci, ci- stercijani in kartuzijani, organizirani po zgledu predurbanskih oblik družbe: samo- stane so gradili v odmaknjenih krajih, nji- hovo gospodarstvo je temeljilo na poljedel- stvu, skratka, bili so kolonizatorji »terre vergine« in organizatorji zgodnjega fevdal- nega načina proizvodnje. Poleg tega, da so širili krščanstvo, so gojili na antičnih te- meljih slonečo omiko, kar velja tudi za na- selbinsko zasnovo teh samostanov, ki po eni strani izhaja iz tradicij antičnih vojaških taborov in mestnih Jcolonij, po drugi pa je sorodna velikim »villae rusticae«, vsidranim v poljedelsko pokrajino. Vse te ugotovitve veljajo tudi za Stično, ki je bila tako po ve- likosti, gospodarski moči kakor tudi po ar- hitekturni kvaliteti enakovreden člen sred- njeveške evropske kulture. V primerjavi s samostansko Stično-i je vas ob njej v celoti podrejena samostanu: na prostor pred samostanskim vhodnim traktom se stekajo vse poti, v širši in ožji okolici so posejane kapelice in druga zna- menja, ki so priče samostanske prisotnosti (tako smo že omenili znamenja opata Lov- renca v Ivančni gorici), toponimi in ledin- ska imena prav tako opozarjajo na samo- stan in nanj vezano gospodarstvo (Nograd, Pungart, Kurja vas, Svinjska vas, Marof — tudi Trebež in Na lazu smemo povezati s krčenjem gozda za potrebe samostanskega gospodarstva). Sicer pa je po franciscejskem katastru sama vas Stična obsegala le nekaj gručasto razporejenih hiš na stičišču vaških poti, medtem ko je Gaberje imelo hiše raz- porejene predvsem vzdolž ceste proti Met- naju. Rečemo lahko, da je večina vasi v obrav- navanem območju gručastega tipa: poleg jedra Stične, Petrušnje in Pristavlje vasi še Vir, Malo Hudo, Stranska vas. Studenec in Mleščevo. Širša okolica Stične ne pozna vrst- nih vasi, iz česar bi lahko sklepali dvoje: na- selbinska zasnova omenjenih vasi je nastala že v obdobju pred načrtno fevdalno koloniza- cijo, za katero je značilen prav vrstni tip va- si. In drugič: stiski samostan kot fevdalno zemljiško gospostvo očitno ni na novo orga- niziral prostorske zasnove vasi, temveč se je oprl na obstoječo mrežo in prostorsko orga- nizacijo naselij in jo nadgradil. Ostane nam še, da na hitro pregledamo, kakšna je prostorska zasnova Ivančne gori- ce. Ivančna gorica je fenomen »posebne vr- ste«, saj gre za naselje, ki je nastalo šele v zadnjih dvajsetih letih. Ce je naš urbanizem vsaj delno ponosen na Novo Gorico in na Velenje, pa popolnoma molči o primerih, kot so Ivančna gorica, Grosuplje, Domžale..., čeprav so tudi ti kraji v resnici nastajali na podlagi urbanistične dokumentacije in so skupaj z reprezentančnimi novimi mesti ho- češ nočeš prav tako proizvod naše sodobne prostorske prakse. Ivančna gorica je dobila ime po gozdna- ti vzpetni — torej po izvoru ni krajevno, temveč ledinsko ime (kot še toliko drugih krajevnih imen, ki so bila prevzeta iz imena za zemljišče — npr. Poljane, Moste, Prule, da naštejem le nekaj ljubljanskih primerov). Do leta 1945 Ivančna gorica statistično sploh ni obstajala — tako se je imenoval le zaselek z nekaj hišami ob stari cesti Ljubljana—^No- vo mesto. Postaja je nosila napis Stična in ves predel današnje Ivančne gorice severno " od železniške proge so prištevali k Stični (po- dobno kot že sedaj zaselek ob železniški po- staji Šentvid sodi k temu kraju). Južni del Ivančne gorice je sodil h kraju Mleščevo. Takšna razdelitev je še danes ohranjena v razmejitvi na katastrske občine: severna po- lovica Ivančne gorice je v k. o. Stična, južna v k. o. Gorenja vas. Statistično je Ivančna gorica postala naselje šele po letu 1945, njen pravi razvoj pa se je pričel po letu 1956, ko so tukaj zgradili priključek na cesto Brat- stva in enotnosti. Gradbeni »boom« 60-tih let, ko so v Sloveniji pričele rasti zasebne hiše kot gobe po dežju, je zajel tudi Ivančno gorico: v tem desetletju se je število hiš v kraju podvojilo.23 Danes je Ivančna gorica raztegnjena na vsem prostoru med starimi naselji Malo Hudo, Stranska vas, Mleščevo, Vrhpolje in Studenec. Podobno stihijsko rast sta v zadnjih deset- letjih doživela tudi Šentvid in Stična. Tako kot večina ruralnih in polruralnih naselij pri nas sta se širila na račun razpršene grad- nje zasebnih stanovanjskih hiš predmestne- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 71 ga videza, s katerimi so pozidovali predvsem prostor vzdolž prometnic. Tako je v Šentvi- du ob cesti proti železniški postaji že med obema vojnama nastala vrsta hiš z značil- nim imenom Zadolžna vas. Po vojni so naj- več gradih ob cesti proti Grižam in proti Radohovi vasi. Ko je bil zapolnjen prostor ob »glavnih« vpadnicah, so prišle na vrsto tudi druge cestne povezave. Podobna ocena velja tudi za Vir in za Stično. Naj sklenem: s stališča zgodovine nasel- binskih oblik sta Šentvid in Stična zanimiva zato, ker se tudi pri njiju potrjuje teza o zgodovinski kontinuiteti naselbinske kultu- re pri nas. Čeprav smo v razpravi obrav- navali majhen prostorski izsek, vidimo, kako so naselja v njem tipološko raznovrstna in razmeroma stara. Tipološka raznovrstnost si- cer ne presega osnovnega tipa ruralne na- selbine, vendar ima zgovorne variacije. Pri Stični gre za kombinacijo treh, v osnovi ru- ralnih naselbinskih prvin: samostana, vasi ob njem in ruralnih zaselkov v okviru sa- mostanske posesti. Šentvid pa je primer manjšega trga oziroma ruraliziranega trške- ga središča sredi prav tako kmečke okoli- ce. Šele najnovejši razvoj je pričel zabriso- vati prej jasno določljive naselbinske pote- ze posameznih krajev, ki se vse bolj izgub- ljajo v poplavi periurbanizacije. Ivančna go- rica je njen »najlepši« zgled: naselje je le bolj ali manj naključen skupek stavb brez pravega središča, brez naselbinskega kon- cepta in brez lastne fiziognomije. OPOMBE 1. O njem in o ljudskih pripovedkah, pove- zanih z njim, je pisal Jurčič. Cf. J. Jurčič: »Mogile pri Virji in narodna pravljica o njih«, Slovenski glasnik, Celovec 1866, str. 138—141. Jurčič je seveda virski cvinger in gomile pod njim pripisal našim, slovenskim prednikom. — 2. S. Gabrovec: »Naselitvena zgodovina Slove- nije v halštatskem obdobju«. Arheološka naj- dišča Slovenije, Ljubljana 1975, str. 56. Izračun temelji na upoštevanju števila družinskih go- mil. — 3. Prav tam, str. 59. — 4. I. Pirkovič: »Crucium«, Situla, Ljubljana, št. 10, 1968, str. 31. — 5. Najverjetneje je, da bi bil potok spre- menjen v ribnik za potrebe stiškega samostana, čeprav obstaja možnost, da bi bil reguliran že kdaj prej. — 6. Krajevni leksikon Slovenije, II. zvezek, Ljubljana 1971, str. 147. — 7. S. Gabro- vec s sodelavci: »Prvo poročilo o naselbinskih izkopavanjih v Stični«, Arheološki vesnik, št. 20, 1969, str. 177—196. — 8. »Naselitvena zgodo- vina Slovenije v latenskem obdobju«. Arheolo- ška najdišča Slovenije, str. 63. — 9. ANS, str. 101. — 10. Acervo v latinščini pomeni »pri go- milah« — torej nekje v bližini halštatskel Stič- ne — glej F. Ljubic: »Rimske ceste na ob- močju sedanje občine Grosuplje«, Zbornik ob- čine Grosuplje, IX, 1977, str. 128. — 11. Prvi je bil najden v bližini današnje železniške po- staje Ivančna gorica; najdišče je v arheološki literaturi znano pod imenom Hudo, oziroma Malo Hudo (ANS, str. 85). Miljnik ima dobro ohranjen napis, ki označuje razdaljo 44 milj od Neviodunuma. Postavljen je bil v času ce- sarja Antonina Pija, v letih 139—140. Ni bU najden ob samem cestišču, ker je bil v prevr- njeni legi; verjetno so ga le pahnili s ceste. Drugi miljnik danes stoji na kržišču stare ceste Ljubljana—Novo mesto in ceste proti Stični (to- rej v Ivančni gorioi), njegov napis pa so uničili, ko je stiski opat Lovrenc v 16. stoletju dal vanj vklesati nov napis. — 12. Prav tam, str. 127. — 13. Zgodovinske vire za Stično je zbral in ko- mentiral Metod Mikuž, cf. Vrsta stiskih opatov, inavguralna disertacija, Ljubljana 1941, in To- pografija stiske zemlje, Ljubljana 1946. Po njem jih povzemajo drugi pisci o tej problematiki, kot so M. Zadnikar, S. Mikuž, J. Mlinaric itd.; F. Kos, Gradivo IV., št. 130. — 14. S. Mikuž: Umetnostnozgodovinska topografija grosupelj- ske krajine, Ljubljana 1978, str. 349; listina 1475 I. zv. MMVK 13, 1900, str. 137—138. — 15. Krajevni leksikon Slovenije, II, str. 153, vendar brez omembe vira, tako da podatka ni mogoče preveriti. — 16. S. Mikuž, op. oit. str. 349—352. — 17. Florjančičeva karta Vojvodine Kranjske iz leta 1744 že prikazuje cesto, ki poteka pod Šentvidom. — 18. Ta dejavnost je dosegla vi- šek v 11. stoletju, ko so oglejski patriarhi po- stali tudi posvetni gospodarji slovenske mar- ke. — 19. V letu njegove zadnje omembe je zamenjal lastnika. — 20. Pregled domače litera- ture o Stični podaja S. Mikuž. Topografija gro- supeljske krajine, pregled tujih del, ki se doti- kajo Stične pa je pripravil M. Zadnikar: »Stič- na in cistercijanska romanika«, Varstvo spo- menikov, XI, 1966, str. 93—99. — 21. Jože Ka- stelic izvaja ime iz slovenske besede Zitič, sin Zitka, kar da v nemški transkripciji v viru sporočeno ime Sittich oz. Sitik. Cf. J. Kastelic: »Nov tip halštatskega diadema v Sloveniji«, Si- tula, št. 1, 1960, str. 4. — 22. Tudi današnje Gro- suplje, ki je nastalo z združitvijo s Stransko vasjo, je bilo do pred kratkim razdeljeno na dve katastrski občini. Tukaj so mejo k. o. pre- maknili, medtem ko je Ivančna gorica še na- prej razpolovljena. —¦ 23. Krajevni leksikon Slovenije, II, str. 132, vendar je navedeno le število prebivalcev, ne pa število hiš. Glede na podatke o številu prebivalcev lahko sidepamo, da je bilo leta 1961 v Ivančni gorici okrog 80 hiš, deset let kasneje pa okrog 150 hiš. 72 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 ZAPISKI IN GRADIVO Uredništvo Kronike se je odločilo, da bo v tej in nekaj naslednjih števil- kah skušalo posebej opozoriti, da je preteklo že sedemdeset let od velikih bitk v prvi svetovni vojni, ki so zahtevale ogromno žrtev tudi med Slovenci. Nanje nas še danes spominjajo mnogi spomeniki na naših pokopališčih. Ugotavljamo, da so bila intenzivno proučena že mnoga vprašanja, povezana s politično zgo- dovino teh let, da pa so ostale ob strani gospodarske in socialne razmere, zlasti pa trpljenje »navadnih« ljudi. Za uvod objavljamo prepis dnevnika Cirila (Jakoba) Prestorja. Rodil se je v Ljubljani 24. julija 1890. Ljudsko šolo je obiskoval v Št. Vidu na Koroškem (St. Veit an der Glan), nižjo gimnazijo pa v Ljubljani. Šolanje je nadaljeval na C. kr. moški umetnoobrtni šoli lesne smeri v Ljubljani, na od- delku za figuralno plastiko. Zaradi zgodnje očetove smrti je moral šolanje pre- kiniti in prevzeti skrb za družino. Zaposlil se je v Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani in s tem preživljal in šolal brate in sestri do leta 1913, ko je kot redni vojaški obveznik začel služiti vojaški rok. Po L svetovni vojni se je 1919. leta zaposlil na železnici in služboval v raz- nih krajih Dolenjske, od leta 1925 dalje pa v Dobovi. Leta 1942 je bil službeno premeščen v Gradec in kasneje v Fürstenfeld. Tu so ga 6. aprila 1944 Nemci aretirali, 23. maja istega leta pa je njegova družina prejela skopo obvestilo o usmrtitvi, ki je bila izvršena 21. maja v za vojno značilnih, nejasnih oko- liščinah. DNEVNIK CIRILA {PRESTORJA IZ 1. SVETOVNE VOJNE EVA HOLZ Dnevnik, ki ga imamo pred sabo zajema čas prve svetovne vojne. Njegov avtor je odšel oktobra 1913 v telegrafsko šolo v So- pron na Madžarsko, v letu 1914 so ga mobi- lizirali in obredel je fronto v Srbiji — ob Drini in Kolubari — nato je bil premeščen v Galicijo in na rusko fronto. Sledila je pre- stavitev na Kras in nato v Tirole, pa spet na Kras, bil je v 10. in 11. soški ofenzivi, nato pa sledil umikanju italijanske vojske do Piave. Za konec je bil prestavljen v Srbijo, od koder se je začel beg domov. Dnevnik je pisan zelo skopo. Našteva dej- stva in skoraj vedno se mu posreči vzdržati se kakršnih koli komentarjev. Prav zato so dogodki — tragični in komični — toliko bclj verjetni in pretresljivi. Dnevnik nam pred- stavi izobraženca, ki pa je bil politično nev- tralen. Zelo jasno je tudi izražen način boje- vanja v prvi svetovni vojni, ostra meja med fronto in zaledjem, možno sodelovanje s ci- vilnim prebivalstvom, pa paj bo v Rusiji ali pa v Srbiji, odhajanje na dopust. Prepis rokopisa ne popravlja, ohranjene so vse avtorjeve značilnosti tako slogovne kot tudi slovnične in pisava krajevnih imen. Iskreno se zahvaljujem družini Prester, da je dovolila objavo dnevnika in nam tako Avtor dnevnika kot rekrut leta 1913 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 73 omogočila dopolnilo k dosedanjemu pozna- vanju 1. svetovne vojne s čisto človeškega stališča. KO SEM NOSIL VOJAŠKO SUKNJO PO SVETU OD LETA 1913—1918 17. 10. 1913. Ljubljana Zjutraj odšel s kovčekom na rami in brez pušelca na Ergänzungs-Bezirkskomando v Predovičevi hiši. Opoldan ob l"^ z vlakom proti Madžarski k II. brz. bataljonu v So- pron. 17. 10. 1913. Wr. Neustadt Tu se ločila osmica. Jaz, Jelene, Kolbe in Škorjanec odšli v Sopron, ostali štirje pa v St. Pölten. 18. 10. 1913. Sopron (Ogersko) Ob 5. uri v Sopron. Ob 6. uri v kasarni »Windmühlkaserne«. Jaz k 8. četi. Jelene k 7. Kolbe k 6. in Škorjanec k 8. Tu postal podoficir, diplomiran vojni telegrafist in četni manipulant. 15. 5. 1914. St. Pölten (N. Avstr.) Odšel v šolo za rač. podčastnike. Tu ab- solviral radiokurs in rač. podč. šolo. 24. 7. 1914. St. Pölten Splošna mobilizacija. 25. 7. 1914. Sopron (Ogersko) Se vrnil k četi v Sopron. Stotnik Sojka, poročnik Ribič, poročnik Cihak. 28. 7. 1914. Sopron Odšla 8. četa k 8. koru v Prago. 29. 7. 1914. Dunaj (Wien) Na potu skozi Dunaj. Marširali skozi ce- sarski dvor. 30. 7. 1914. Praga (Češko) Na novo oblečeni in oboroženi in dodeljen 9. Di Visionstelefon-Abteilung. 2. 8. 1914. Praga Kmdt. nadp. Pražak, dodeljena rez. nadp. MüUer in praporščak Vydra. 2. 8. 1914. Kolin se ustavili 4. 8. 1914. Dombovar se ustavili 5. 8. 1914. Debreczin (Ogersko) se ustavili 5. 8. 1914. Zombor (Slavonija) se ustavili 5. 8. 1914. Osijek se ustavili 5. 8. 1914 Županje Izstopili iz vlaka. Nakupili od kmetov ko- nje in vozove, dobili telef. materijal in šli peš naprej. 6. 8. 1914. Vrbanje malo se odpočili pa šli zopet peš naprej proti meji. 7. 8. 1914. Račinovci Iz Račinovceh odšli in prestopili bosansko mejo na istem mestu, kakor 17. polk leta 1878. Bosanci v fesih in turbanih prišli nam nasproti. 8. 8. 1914. Bjehna (Bosna) Mesto ob bos.—srbski meji. Začuli prve strele in začutili prve šrapnele. Nastanjeni v vojašnici. Na meji pokalo, smo kot re- zerva ostali v Bjelini. Prvič v mošeji. Pr- vič v haremu imovitega bega. Prvi šrapne- li v mesto. Strašna panika. Prvi ranjenci naše divizije. 9. 8. 1914. Ob Drini Naša divizija pod poveljstvom Fmlt. Scheuchenstuela stopila v akcijo. Polki z godbami naprej, oficirji z golimi sabljami in rjavimi gamašami. Prve strele dobili oficirji in godbeniki. 13. 8. 1914. Ob Drini Ob 10. uri obojestransko ogenj na fronti utihnil. Ordonančni nadp. Lavrič z 3 ulan- ci šel preko Drine. Prišel nazaj z vestjo Srbi se umakniU. Hoch der Sieg-Hoch Franz Josef-Hoch Österreich je zaklical nadp. Lavrič. Pionirji hitro napravili mo- stove in šli smo preko Drine v Srbijo. Pri prvih grmih našel mrtvece z izkopanimi očmi in gumbe od plašča vtaknjene v oče- sne dupline. Kakih 10 km preko meje se nastanili in imeli odmor. Ugotovili smo, da je par vojakov z 3 topovi in kakih 50 četnikov zadrževalo 20.000 mož močno di- vizijo celih 5 dni. 14. 8. 1914. Lešnica (Srbija) Na vse zgodaj smo dospeli v mesto Lešni- ca. Razdelili se po vasi. Moški skoraj vsi odšli z srbsko vojsko. Na vrtu hiše kjer sem bil jaz pri velikem orehu privezani 3 srbi s zavezanimi očmi. Čakah obsodbe voj. sodišča. Sodil avditor Dr. Kral. Po- 74 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 poldan ustreljeni. Starček Srb lačen prišel k kuhinji s skledo. Mlad oficir 73. polka ga ustrelil na mestu. Tu smo bili 2 dni. Bližale so se hude ure. 16. 8. 1914. Joševa Mali odmor, jedli in zopet šli proti Cer- planini. 16. 8. 1914. Pri Cer-planini Prišli smo v kraj kjer so nas obsipali s kroglami od vseh strani, da sami nismo vedeli kje smo. Od 20.000 mož močne di- vizije je ostalo dobrih 5000 mož, a vseeno po ojačenju v ofenzivi. Sestreljen prvi areoplan. Videl sem prvi areoplan a še ta komaj 5 m širok. 9. in 19. divizija sta še imeli zvezo med 19. in 29. divizijo luknja. Na srbski strani ljubljanskega dobrovolj- ca Jenko in Fabjančič. Od avst. voj. sodi- šča obsojena na smrt. Korni poveljnik Fzm. Giesl imel svoj šotor na cer-planini, poleg pjega divizionar 9. div. poleg briga- dir pošta, pekarija, tren, pehota spredaj in zadaj. Srbi streljali od spredaj in z de- sne strani. Gen. štab. oficirji posebno or- donančni poročnik Wittek z revolverji v rokah prisilili celokupno moštvo, da so šli proti gričevju od koder so padali sigurni streli. Sii smo, Srbi so utihnili za nekaj časa, ko smo prišli na vrhove gričev, smo opazili kako se je umikalo kakih 50 čet- nikov. Naenkrat se je zopet začela borba, huda in resna. Junaški borbi Srbov kate- rim na čelu je stal kraljevič Aleksander se je morala avstrijska vojska umakniti in začeli smo bežati brez prestanka. Bitka je trajala 4 dni. Pri begu proti meji Srbi- je in Bosne smo že videli kako nas hoče prestreči srbska konjenica a smo srečno ubežali. Fzm. Giesl odšel za vedno na do- pust. 20. 8. 1914. Janja (Bosna) Konečno dospeli v Bosno čez Drino v varno zavetje. 25. 8. 1914. Balkovača Srbi dospeli popolnoma do Drine in nas z 8 cm topovi preganjali iz ene vasi v dru- go. 1. 9. 1914. Bjelina Zopet v Bjelini. Mir v mestu. Na meji red- ki streli. Se porazgubili po mestu. Prava turška kava. 2. 9. 1914. Selište Srbski vaščani signalizirali z zvonika cer- kve, mi begali pred šrapneli po vasi. Nadp. Müller dobil od generala nalog, da napra- vi tel. zvezo čez Drino. Ker je bil boječ, je dal ta nalog naredniku Pomeju. Srbske krogle so mu ovirale napraviti to zvezo čez Drino, pa je pribežal k četi. Bil je vsled tega umik čet ki so bile onstran Dri- ne. Narednik je bil zato namesto nadp. za- prt. V Selištu smo čakali 6 dni. 8. 9. 1914. Bosanska Rača Gen. Scheuchenstuel je hotel na vsaki na- čin preko Drine. Zagledali prvi opazovalni balon. Na Savi so se delali bontonski mo- stovi a so jih Srbi sproti zbili. Sava požrla vse pijonirje in saperje. Jaz s svojimi v pristaniški kantini, kjer so nam krogle iz srbskih pušk pobile vsa okna. Na dvori- šču konjenica kneza Lichtensteina. Srbski šrapneli obdelovali konjenico. 9. 9. 1914. Vel. Selo Po begu smo se zopet malo pokrepčali a še tu smo dobili srbske šrapnele. 12. 9. 1914. Dol. Brodač Tu 4 dni. Srbska vojska tik ob Drini. 17. 9. 1914. Balatum Sv. maša na prostem. Dobili par granat. 5 mrtvih pri maši. 18. 9. 1914. Salaž Tu pravi pekel. Vsi v neposredni bližini Drine. Par korakov za nami pokali naši topovi. Srbi streljali na našo stran listke z napisom »ne pucajte bračo«. Strašna žeja, pili krvavo Drino. 2. 10. 1914. Bosanka Rača Se vrnili v Bos. Račo. Tu so se začeli ko- pati rovi do 2 m globoki, tako da smo ho- dili po teh rovih ne da bi nas videli Srbi. Municija se dovažala v ogromni množini. Srbi nam iz svojih jarkov kazali na pali- cah debele »knedelne«. Opazili, da so srb- ske žene prinesle hrano vojakom in med tem ko so Srbi jedli so streljale žene. Hi- šnik Bosanec musliman kjer je bila po- staja, smrtni sovražnik pravoslavnih Sr- bov. Nisem vedel, da Hrvatje in Bosanci muslimani sovražijo Srbe čeprav govore isti jezik. Iz Bos. Race pisal Dr. Ev. Kre- ku, da smo za božič gotovi a mi odpisal, da bo trajala vojna par let. Tega čakanja ob obeh straneh Drine je bilo dovolj nam kakor Srbom. Začele so se ljute topovske bitke, posebno 73. polk je bil nestrpen, posebno četa mojega bivšega stotnika Soj- ka-ta je hotela na vsaki način preko Dri- ne. In konečno so se Srbi premoči avstrij- ske vojske udali in smo prišli čez Drino. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 75 1. 11. 1914. Crnabara (Srbija) Medtem ko smo mi bili vsi v rovih v Bos. Rači, so ležali Srbi čisto na prostem pred Crnobaro in nas celi mesec držali v šahu. Zagledali popolnoma svež grob z napisom »Hier ruhet Hauptmann N. N.«. Vojaki grob odkopali in je bila v grobu čisto no- va havbica 10 cm. Ker je bilo v vasi mirno in deloma prazno smo se razkropili po hi- šah. Jaz sem s par podoficirji šel v prvo večjo hišo in prišel v sobo, ki je bila lepo opremljena s kraljevo krono, na mizi za 5 do 6 oseb kosilo še toplo niti načeto in v kozarcih rdeče vino. Bile so na mizi razne dobrote. Lačni smo bili in jaz sem prvi začel jesti in se tudi enkrat pošteno najedel. Ko smo se najedli je prišel div. štabni zdravnik in kričal nad nami, da smo sedaj zastrupljeni, šele pozneje smo zvedeli, da je bil v tej sobi kralj Peter I s svojim štabom in kosilo so pripravile vaške žene. 3. 11. 1914. Svinje Sli skozi z malim odmorom. 4. 11. 1914. Zminjak Tu bili 5 dni. Prve uši. Kokoši, prašičkov in vsega dovolj. Jedli smo na pol surovo. Moški so nas grdo gledali. Cetniki na de- lu. Opazili grozno mržnjo Madžarov in tu- di Hrvatov do Srbov. 10. 11. 1914. LipoUst Se odpočili in šli dalje proti Valjevu. 12. 11. 1914. Bošnjaci V tej vasi sem se skril v neko sobico in za- spal, zvečer nisem mogel več stati na no- gah. Ko se zjutraj prebudim vidim srbsko patruljo poleg mene v sobici sedeti. Ko sem vprašal kaj je pravi eden »nista bra- te«. Moji ljudje so odšli ostal sem sam. Pa- trulja dobri dečki so se z menoj menili in me nazadnje spustili, da sem komaj po 8. urah zopet našel svoje ljudi. Sama sreča, da sem govoril slovensko, drugače »bum bum«. 14. 11. 1914. Novači Na poti proti Arandjelovcu. Dohitel svoje ljudi, kmdt. me vprašal če mi je srbska patrulja hotela kaj zalega ko sem mu po- vedal je rekel, sreča Vaša da ste Slovenec. Vsi so mislili, da me ne bo več in je moje mesto pri četi že drugi prevzel. Srbska vojska slaba, vsled nekega sporazuma z Bolgari so Srbi potegnili vso vojsko od bolg. meie in dali v območje Arandjelov- ca. Čez par dni na to so se vršile strašne bitke. 16. 11. 1914. Pankovica Sli skozi vas. 16. 11. 1914. Sudnica počivali v šoli. Nekdo zažgal šolo pa smo ostali zopet brez strehe. Komaj se rešili. 17. 11. 1914. Sudnica brez strehe, strašna nevihta. 17. 11. 1914. Ruklade dovolj kokoši in prešičev. Jesti dovolj, sa- mo na pol surovo smo jedli. Ujeli enega bika, pobili na tla, bik nam zbežal proti Kolubari kjer je obležal mrtev. 18. 11. 1914. Lejkovac Oprezno se bližali Lejkovcu. Srbi onstran reke Kolubare pazili na nas in nas obsi- pali s šrapneli. Vse hiše polne uši. Sedaj sem šele začutil kako hudo je imeti uši. Bližali se gričevju borbe vedno hujše. Do- bil nalog založiti postajo v kolibi na hribu s hrano in materij alom. Iti sem moral z tremi možmi. Skrit v kolibi vidim priha- jati srbsko četo z oficirjem. Začeli so vpiti Srbi kot Cehi »predajte se« samo našega stotnika je eden od Srbov vstrelil potem so se pa ročno spoprijeli. Ko sem gledal to r o van j e sem skočil do mrtvega stotnika mu odvzel sabljo in dežni plašč in jo po- brisal nazaj v kolibo. Srbska četa je bila ujeta. Pri kuhinji sem govoril z njimi, sa- mi akademično izobraženi Srbi. S patruljo odšli v naše zaledje. 27. 11. 1914. Petka Zopet malo naprej. Srbski kmetje na nas streljali iz hiš. Veliko hiš vsled tega za- žganih. 1. 12. 1914. Lazarevac Zavzeli mesto Lazarevac. Zmanjkala nam patrulja 3 mož (Madžarov). Morali smo iskati po celem mestu. Na fronti mir. V neki hiši našli može razsekane in zaklane. Krivce smo našli v veliki omari skrite 2 močne Srbkinje z bodali v rokah. Bile so po voj. sodišču obešeni. 2. 12. 1914. Vreoče Se malo naprej. Ker je padel Beograd smo imeli slovesno mašo. 4. 12. 1914. Junkovci Zopet malo naprej. Ni šlo tako gladko z ofenzivo naše divizije. Kmalu začutili zo- pet neko premoč srbske armade. 76 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 9. 12. 1914. Vreoče Se vrnili v Vreoče. Nismo vedeli ali se pri- pravljamo na ofenzivo ali beg. V neki hi- ši trije ogerski huzarji posilUi ženo z do- jenčkom. Huzarje smo ujeli, jih predali vojnemu sodišču. Bili so ustreljeni. Srbi so pritiskali vedno jačje, culo se je o no- vi armadi 60.000 Srbov. Srbi streljali mi bežali, dobil luknjo v kapo v našo kuhinjo granata, samo črne kave je bilo škoda. En kuhar in par konj mrtvi. 10. 12. 1914. Stepojevac Bežali vedno bolj. Eni so bili veseli, dru- gi so se jezili, tretji jokali; oficirji so si menda sami sebi dajali pogum pa ni šlo drugam kakor nazaj. Z revolverji so si ne- kateri delali prostor pri begu, konji brez vozov in brez gospodarja begali sem in tja, vozovi in topovi prevrnjeni, živina sama, ljudje brez glave vse zmešano in v to zmešnjavo streljali Srbi. Vsak je hotel od- nesti le golo življenje. 13. 12. 1914. Meljak Čez noč skriti v gozdu. Proti jutru prišli v Meljak. Plačeval ukradeno seno. Bil či- sto sam v srbski hiši pri večerji. Oficirska patrulja iskala naše jarke, jih našla nam- reč srbske, vprašal je major Wonky »was für Regiment liegt hier in der Schwarmli- nie« dobil odgovor »Evo vam našog kape- tana. Kratko na to so majorja ujeli, drugi smo zbežali. 14. 12. 1914. Beograd Na begu proti meji pribežali v Beograd. Pregledali naglo mesto. BU v konak kra- ljevem dvoru. Prebivalstva precej v Beo- gradu. Poleg dvora si zakuriU ogenj in se greli. Kmalu smo morali zapustiti Beo- grad, ki je bil 12 dni v avstrijskih rokah. BežaU smo mimo celih kolon novih av- strijskih topov, mimo polnih skladišč, sa- mi pa lačni. Železniški most razbit. Za nas pripravi j ah čez Savo blizu Donave bon- tonski most. Šli preko medtem ga Srbi za- deli z granatami. Bežali brez glave deloma po mostu deloma po vodi. Srbi streljali za nami s puškami. Veliko potonilo konj in vojakov. Na avstrijski strani Save smo se naglo poskrili in dospeli v lepo mesto Ze- mun. 15. 12. 1914. Zemun Lačni in žejni zasedli vse gostilne in ka- varne. Spah po kavarnah po zofah in bi- ljardih. 17. 12. 1914. Surčin Odhajali vedno bolj v zaledje. 19. 12. 1914. Dobanovci Še bolj na varnem. 20. 12. 1914. Batajnica Tu vagonirali, kam se odpeljemo nismo vedeli. 21. 12. 1914. Novi Sad Izstopili iz vlaka, prebrskali celo mesto, govor bolj vse madžarsko. Po mestu so lumpali in pili do nezavesti. 22. 12. 1914. Ofutak (Futog) Iz Novega Sada smo šli par ur peš v vas Ofutak. V vasi Švabi in Srbi. Švabi lepo urejena posestva, Srbi zanikrno. Srbi so se poskrili. Stanovali na švabskem pose- stvu. Težko zbolel. Obležal v postelji. Ime- li lepo božičnico in obdarovani. Med ko- lero — bolnimi vojaki v bolnici. Moji vo- jaki umirali. Štabni zdravnik me hotel da- ti v izolirnico pa sem ušel. Divizijo nad- zirat prišel nadvojvoda Evgen. Izredno ču- den mož. Za božič dobil vsak vojak nje- govo sliko. Kmalu so minili dnevi počitka. Predno smo odšli sem šel še enkrat v No- vi Sad. V novem sadu preki sod. Od mad- žarske oficirske patrulje aretiran, ker smo bili čez uro na cesti. Po 26 dneh lepega odpočitka odšli zopet na pot. 17. 1. 1915. Temerin Samo madžarsko. 18. 1. 1915. Džablje (Zabije) Sneg in mraz 19. 1. 1915. Sajkassentivan Zopet daljši odmor. Vsi se precej popra- vili in poredili. 2. 2. 1915. Titel Jako slabo mesto v moralnem oziru. Ve- Uko vojakov obolelo. 3. 2. 1915. Vel. Bečkerek Lepo mesto, bogati meščani, dobro za je- sti in piti. Zvedeli smo, da gremo kmalu proti severu. Vagonirali. 8. 2. 1915. Nagyberezna Izstopili iz vlaka. Sneg, mraz, plundra, ru- ski šrapneli. Kmetje in kmetice vedno pi- li žganje. Videl prve vojake z zmrznjeni- mi udi. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 77 8. 2. 1915. Csontos Malo naprej. Pisarno imel v hiši bogatega Zida, ki je vedno molil. 10. 2. 1915. Nagyberezna Se zopet vrnili radi nove grupacije'. 10. 2. 1915. Tascany V drugo smer. V veliki hiši kot vojašnici. Polno vojakov ki se niso dali razgnati iz hiše radi deklet. Eno dekle oddali v voj. sanit. kolono. 18. 2. 1915. Luch Mraz vedno hujši, pota slaba, jedi manj, skladišča daleč za nami, treba je bilo za moštvo slanine kruh in gorak čaj z ru- mom. 36" mraza. V mali bajtici imel pi- sarno in posteljo. Grmeli topovi naši in ruski. Poleg mene na leseni prični spal ujeti ruski stotnik. Najprvo ga preiskal, videti poštenjak. Dal mi pištolo, rublje, epoleto in kokardo. Jaz mu dal par krone. 23. 2. 1915. Katnica Vedno hujši mraz. Sem ter tja kaka hiši- ca. Na prostem v snegu pod šotori. Kasne- je v veliki žagi. V goreči žagi. Žago dolgo 100 m. Kozaki za petami. 1 m visok sneg in bežali pred kozaki. 1. 4. 1915. Smerek-Wellina Zopet bežali. 4. 4. 1915 Utscaz (Ogersko) 16 dni na odmoru. Prvi stroji za sežiganje uši. 21. 4. 1915. Görbezseg Tu zmrzovali do 8. 5. 9. 5. 1915. Harczos Ponovno ofenziva v Karpatih. 11. 5. 1915. Katnica (Galicija) Po ovinkih zopet v Katnici. Se vedno mraz. 12. 5. 1915. Zawoj Sestrelili prvi ruski areoplan. 14. 5. 1915. Lawrow Petrolejski vrelci v ognju, stebri črnega dima, smrad, nismo mogli preko. 15. 5. 1915. Sambor Mesto Sambor zavzeli. Meščani strašno ve- seli, nas pogostili. Rusi so zelo preganjali Žide. 2 dni v Samboru. 17. 5. 1915. Lanovice (Lanowice) S telefonsko postajo v jarkih. Rusov 10 vrst ena za drugim. Eno telegrafsko pa- truljo ruski kozaki popolnoma na kose razsekali. Rusi se zbiraU v vedno večjih masah. 10. 6. 1915. Baranšice (Baranczyce) Vedno več Zidov. V vasi našli prometni ruski telefon, ki je imel zvezo z rusko fronto. Imel postajo pri bataljonu 91/2. Rusi se niso kazali, ogenj iz pušk nena- vadno jak. 14. 6. 1915. Wieckowice V bližini večji grad. V gradu vse uposto- šeno. Ruska letala. Na velikem črnem kla- virju Rusi napravili čisto navadno latrino. 15. 6. 1915. Sudkowitze S postajo zašel v Sudkowitze, ki so bile popolnoma prazna vas. Niti žive duše. 16. 6. 1915. Dydiatice S postajo na prostem med vejevjem. 17. 6. 1915. Dolyniany (Doliniany) V vasi zopet samo Zidje ostali. Ker so drago prodajali smo jim kar vzeli. Zidje vedno molili v svojih čudnih plaščih. 20. 6. 1915. Kocow Vedno bolj nevarna mesta zavzemal s svo- jo postajo. Držal zvezo med prednjimi pa- truljami in polkom. Rusi utihnili in se umaknili. 21. 6. 1915. Grodek Nenavadno hitro zasedli Grodek. Prebr- skali vse hiše. Za brado obešen Zid. Za noge obešena gola židovka s prerezanim trebuhom. Skozi mesto strelni jarki polni mrtvih Rusov. Rusi v jarkih sedeli in sta- li kot živi, pa mrtvi. Ruse vse preiskali po žepih. V zadnji hiši našel obešeno mlado židovko z odrezanimi prsi, ki so ležale na tleh. 22. 6. 1915. Lvov (Lemberg) Pred mestom spali na pokopališču. S to- varišem Pomejem se kar vlegla na tla pod glavo čutila neki smrad, posvetim, glavi imela na mrtvem Rusu z dolgo brado. Ru- sa pahnila za meter naprej in sladko za- dremala. V mestu zelo živo, vse veselo, da so kozaki odšli. Za jesti in piti dovolj. Ve- liko aristokracije. Gimnazijci vsi v unifor- mah s srebrnimi in zlatimi portami pod vratom. 78 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 22. 6. 1915. Novarja Cel dan mir. 23. 6. 1915. Sokalniki 300. dan vojske. Rusi se umikali. 24. 6. 1915. Czerepin S postajo v šoli na katedru. Skozi okno frčale ruske krogle iz pušk. 27. 6. 1915. Wodniki Srečno zbežal s postajo pred Rusi. 28. 6. 1915. Podhorotiszce (Podhorodyszcze) Na strehah štorklje. Mir. 3. 7. 1915. Muiow Se umikali 5. 7. 1915. Lahodow Na begu. Rusi se bližali v ogromnih ma- sah. 7. 7. 1915. Pohorylce S postajo pri 18. brigadi. Močan ogenj. Zidje se vkljub temu niso umaknili iz svo- je robe. 15. 7. 1915. Novosiolki S postajo pribežal sem. Lačni kot volkovi. 16. 7. 1915. V gozdu V lovski koči s postajo. Skozi okno videl ogromne množine Rusov v strelnih jarkih. 19. 7. 1915. Dalnisze V neposredni bližini padla težka ruska granata. 20. 7. 1915. Jagonja Kozaška konjenica nam nasproti. 21. 7. 1915. Mosty Velki Mesto polno jedi in pijače in tobaka. Vse- ga si nabrali za dalj časa. 24. 7. 1915. Opulsko Iz Opulska dirigiran k brigadi v Sokol. 25. 7. 1915. Sokol Kot komandant postaje v mestu. Mesto Rusi težko obstreljevali. Dodeljen brigad- nemu poveljniku. Brigadir general Mossig. Gen. štab. kapetan stotnik Teslič (Hrvat). Polki 73. in 28. Konečno prišli v močno podzemsko kaverno. Veliko Rusov se dalo priklicati in ujeti, za vsako puško dali 1 krono. Princ Lichtenstein s svojo konje- nico v fronti, seveda brez konjev. 28 polk odšel cel in s trenom v rusko ujetništvo. Gledal kako so z godbo na čelu marširali v Rusijo. Na opazovaUšču s Tesličem. Pol- kovnik polka 28 jokal. Mesto zopet začeli bombardirati. 1. 8. 1915. Opulsko Zopet malo nazaj. 2. 8. 1915. Wojslawice Zopet prevzel svoje staro mesto pri divi- ziji. Strašni kozaki v velikih kučmah na malih konjih in z dolgimi sulicami. 9. 8. 1915. Zdzary (Rusija) PrekoračUi mejo in stopili na ruska tla. Popolnoma drugi ljudje, prijazni, ki so se le bali divjih kozakov. Se pošteno okrepili in čakali daljnih maršev. 29. 8. 1915. Miljutin 9. divizija morala na pomoč. Hudi boji s kozaki. 1. 9. 1915. Golobrov Ruske kozake pregnali iz tega kraja, kjer so se trdovratno držali. 2. 9. 1915. Torgovica Prebivalstvo vse ostalo. Umazani. Kot ar- mi jska rezerva. Pokupili vse usnje — juhtne dovolj. Dobro jedli. 3. 9. 1915. Ostrojewo Hudi boji. Levo in desno Prusi. Prusi se slabo držali. Morali smo se umakniti in pošteno bežati. 4. 9. 1915. Torgovica Pribežali nazaj v Torgovico. 5. 9. 1915. Kolonija Sdary Potisnjeni v stran kot korna rezerva. 11. 9. 1915. Podgajce Tu zopet stopili v boj. Nam nasproti sa- mo mirna regularna ruska vojska. Neko- liko desno od trdnjave Dubno. 21. 9. 1915. Chutor Niemcev Divizijsko poveljstvo v lovski koči. Mi v šotorih na prostem. Se fotografirali sku- pno. Pred trdnjavo Dubno. Na eni strani mesta mi na drugi Rusi. Težka artiljeri- ja. Prebivalstvo v mestu posebno Zidje. Šli rekvirirat v mest Dubno. Rusi in mi skupaj prišU v mestu v gostilni in zopet se lepo razšli. Rusi grozno črtili nemške vo- jake. Prusi in bavarci niso šli z nami v Dubno. 19. 10. 1915. Kniaginin Tu 2 dni nato zopet kot armijska rezerva v Torgovico. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 79 21. 10. 1915. Torgovica Ze tretjič v Torgovici. Zopet se mirno več- krat pošteno najedli. 26. 10. 1915. Rudina Prvič se dopusti odprli. 28. 10. 1915. Lvov Na potu na dopust v Ljubljano. 30. 10. 1915. Dunaj Na potu na dopust v Ljubljano. 31. 10. 1915. Ljubljana Na potu na dopust v Ljubljano. 13. 11. 1915. Ljubljana Zopet nazaj v Rusijo. 15. 11. 1915. Dunaj Zopet nazaj v Rusijo. Sestra Julija na Du- naju v Pilgramstrasse 21 v podstrešju. S taksijem se vozil po Dunaju. Na dvoru. 17. 11. 1915. Lemberg Zvedel da je 9. divizija odšla na Kras. 19. 11. 1915. Dunaj Na potu proti jugu. 20. 11. 1915. Ljubljana Tudi v Ljubljani malo počakal saj ne gori voda. 21. 11. 1915. Divača Zvedel točno za 9. divizijo, da je na Pro- seku. 21. 11. 1915. Prosek Pisarna v gostilni pri Košuti. Drago pro- seško vino. Pri zastopniku Vzaj. zavaro- valnice g. Starcu. 23. 11. 1915. Trst Šel nakupit raznih stvari. Si natančno ogledal Trst. 24. 11. 1915. Prosek Večji del časa preživel v gostilnah. Meni se tovariši čudili, da ne pijem. Na letali- šču našel tovariša. V letalu in z letalom v zrak. 26. 11. 1915. Trst Zopet v Trstu. 26. 11. 1915. Prosek V gostilni pri Košuti vojaški pretep ma- džari, mornarji in naši. Med pretepače po- segel v bluzi nadporočnika in je bil mir. 27. 11. 1915. Selo (v gozdu) Lepe ceste do vasi Selo in do vseh vasi. Samo kamenje, res pravi Kras. ZačuU to- pove, reglanje strojnih pušk, šrapnelov nič koliko. Gozd med vasjo Selo in Brestovico s smeri proti Vojščici. V gozdu lesene ba- rake in podzemske luknje. Artiljerijsko opazovališče. Na desno videti Kostanjevi- co. Spredaj desno Doberdobsko je ero pred nami Monfalcone (Tržič) z ladjedel- nico »Adria Werke«. V Monfalcone Italija- ni. Tu je bilo drugače kakor na ruskem. Vsaka eksplozija granat je dala tisoče ko- ščkov razbitih skal in kamenja. Italijani imeli opazovalne balone in na vsak korak posameznika takoj streljali. Med gozdom na desno proti vasi Kodile samo skalovje. 3. 12. 1915. Nabrežina Šel po hrano in materijal za četo. Oberofi- zial Libai (češki Dr. jur.). Polno vojaštva, civilno ljudstvo zbegano. Ravno ta dan z bombami in granatami dalekosežnih to- pov razbili kolodvor in Nabrežino. Via- dukt niso dosegli. 4. 12. 1915. Selo (v gozdu) To v teh kotlinah ostah do 25. 5. 1916. Bi- le so dobre in hude ure. Niti cigaret nismo smeli v gozdu na prostem prižigati. Stra- šno napeto. Imel postaje v prvi liniji, pre- jemne postaje »A. V. Station« v kavernah včasih pred pehoto, telefonske zveze na le- vo in desno, k baterijam 42 cm, sploh spol- zka stvar. Fronta stala vedno na enem in istem mestu. Kak meter dobili pa zopet iz- gubili.Strašni boji na doberdobski plano- ti. Doživeli 2 božič pri božičnem drevescu. Dobili vojaki sliko nadvojvode Evgena, častniki železne prstane. Na planoti poleg gozda nadvojvoda Jožef inspiciral svoje polke, madžarski polk postrojen, dobil šte- vilna odlikovanja, češka godba pri defHi- ranju igrala počasi, hitro, počasi, hitro in popolnoma zmedla Madžare. Poleg tega Italijani poslali par težkih granat in Ma- džare je minilo veselje. Tu smo imeli ve- liko nevarnih škorpionov in precej debelih dolgih kač. Moje mesto zasedel korporal Makovec, ker je kradel je bil po 14 dneh zopet odstavljen. Z naročilom, da pregle- dam delovanje kpl. Makovca sem zopet prevzel svoje mesto. Spoznal do dobra hi- navščino Cehov. Na moje mesto prišel na- rednik Weber trgovec iz Buchsa. Webru sem bil podrejen, a delal sam. Velika po- tuhnenca sta bila tudi poročnik Vydra in nadporočnik Müller. Tem je pridno se- kundiral narednik Pomej in kpl. Seracky. 80 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 Razrušena vas Selo, spo- mladi 1916 Tu sem imel na Krasu nevarno službo z letanjem sem in tja ko so Italijani tako dobro videli. 8. 1. 1916. Ljubljana Na dopustu v Ljubljani. 23. 1. 1916. Selo (gozdu) Zopet nazaj z dopusta. Jamski golobi. Mla- di Slovenci peli slovenske pesmi, opozoril poročnika naj se skrijejo, ker jih Italija- ni vidijo so se mi smejali. Ko so Italijani poslali 2 težke 28 cm granate je bilo precej mrtvih, drugi pa so jokali kot mali otro- ci. Oficir klican pred generala. 25. 5. 1916. Nabrežina Vagonirali proti Ljubljani. 26. 5. 1916. Ljubljana Nismo smeli nikamor iz kolodvora. 26. 5. 1916. Villach Na poti v Tirole. 27. 5. 1916. Innichen Ob 1/2 8. uri. Lepi kraji. 27. 5. 1916. Franzensfeste Menažirali. 27. 5. 1916. Matterello Izvagonirani. 27. 5. 1916. Aldeno Tu ostali 4 dpi. Divizija pripravljena za fronto pri Asiagu. 31. 5. 1916. Volano Zmučeni dospeli sem. V fronti pošteno smer delo. 1. 6. 1916. St. Harijo Polni uši okoU hodUi. 1. 6. 1916. Vila Lagarina Iskal okrog magacine. 8. 6. 1916. Folgarija Nič ljudi j. 9. 6. 1916. Malga Cherle Takoj šel po hrano in materijal čez avst. — talijansko mejo v Tonezzo. Strašen vi- har, sneg, mraz, na prostem, pod muim ne- bom, visoko, samo skalovje in laški šrap- neli in granate. In to letanje okoli in še lačni poleg vsega. Fental bi se če bi člo- vek tako rad ne živel. V neposredni bli- žini utrdba San Sebastiano. Na to utrdbo je padlo do 5000 28 cm laških granat. Do jeklenih debelih plošč je bil hrib oguljen. Opazovališče na utrdbi predrla granata in se zarila v municijsko skladišče v utrdbi in ni eksplodirala. V tem opazovališču mlad lep nadporočnik v 24. urah osivel in znorel. Ce bi bila granata, ki je zašla v municijsko skladišče eksplodirala, bi bila cela divizija mrtva. 16. 6. 1916. Chiesa Zopet premaknjeni čez San Sebastiano, Carbonare, Casara v Chiesa. Pod milim ne- bom v največjem viharju. Vedno višje in višje. 18. 6. 1916. Mga. Campo Rosato Ca 2000 m visoko. Mraz, burja, sneg, pod milim nebom, v mrzlih mahh šatorih. Stra- šno trpljenje in v tem mrazu še uši in gra- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 81 nate. Odšli smo čez serpentine Caldonazzo v Levico. 26. 6. 1916. Levico Iz mrzlih višin kjer smo bili na prostem smo prišli v nižino in se etablirali v kra- snem kopališču v Levico. Ležali smo pa zofah, jedli v dvoranah kopali se v I. raz- redu a vse to je trajalo le 2 dni. 28. 6. 1916. Trienti Cisto italijansko mesto. Jedli pili in spali v hotelih. 29. 6. 1916. Lavis Pod strašnimi skalami. Dobil obleke in obutev. Areoplani celi čas nad nami in po- kali. Ni se videlo drugam kakor v zrak v nebo in še tu sami oblaki šrapnelov. Tu v Lavisu šli zopet na vlak a kam nismo ve- deli. 1. 7. 1916. Villach Zopet po isti poti nazaj. 2. 7. 1916. Ljubljana Ostal pri vlaku, sedaj smo študirali ali gremo na Rusko ali na italijansko. 2. 7. 1916. Nabrežina Zopet proti Krasu. Sedaj smo bili pa zo- pet dobri za nekaj časa. 3. 7. 1916. Komen Tu smo se malo odpočili in dobro prespali pri dobrih ljudeh se pošteno najedli. 5. 7. 1916. Brestovica V to salamensko gnezdo, peklu podobno, zopet prišli. Umaknili smo se radi prehu- dega artilerijskega ognja. Na italijanski strani je bUo francosko toppištvo. 11. 8. 1916. Gorjansko Lepa vas z veliko cerkvijo na vzvišenem mestu kamor so Italijani iz svojih opazo- valnih balonov prav lepo videli. Vsako premikanje podnevi in vsake lučke pono- či so francozi opazili. Imel sem postajo in pisarno pri županu Štreklju. Bil sem tudi za tolmača. Tu je vzel slovo od stotnije nadporočnik Pražak seveda ob asistenci stotnika Dr Krala. Navzoči tudi nerodni nadp. Müller, poročnik Vydra in pa po- ročnik Dr Lobi. Komandant je dal vsake- mu od čete svojo shko in tudi meni z na- pisom »Meinem lieben Prestor«. Z vese- ljem sem dobil novega komandanta stot- nika Cihaka, ki me je poznal že iz vojaš- nice. Za mene je postalo čisto novo življe- nje. Cihak je imel Slovenko za nevesto za to je imel mene Slovenca zelo rad. 8. 9. 1916. Ljubljana Par dni v Ljubljani torej tretjič na do- pustu. 14. 9. 1916. Gorjansko Zopet na svojem mestu. 14. 9. 1916. Phskovica V Gorjanskem nismo bUi več varni pri- šli smo v Pliskovico. Najprvo v hiši kjer je stanoval tudi finančni nadr espici j ent z ženo in hčerko a smo se umaknili v hišo posestnika Štreklja. Bil za tolmača. Zupan se javil pri meni in prinesel cigaret in drugih dobrot. Grozdje in fig vsak dan. Vina kolikor smo hoteli, težko vino teran. Učitelj Bernot iz ljubljanske obrtne šole kot navaden vojak prišel k meni me pro- sil če bi dobil kaj jesti. Imel sem ga za ljubljanskega izvoščka. Se preselili v hišo družine Dekleva. 2. 11. 1916. Ljubljana Prišel že četrtič na dopust. 22. 11. 1916. Opčina Se vrnil z dopusta. V Opčini poizvedel, da je 9. divizija v Bazovici. 23. 11. 1916. Bazovica Tu smo bili do 3. II. 1917 na odpočitku. Lepa vas polna Slovencev. Stotniku bil za inštruktorja za slovenščino. Kino. Hodil večkrat v Trst kaj kupovati. Nabori. Po- magal slovenskim fantom. Uvedene stro- ge kazni privezovanje in špange. 1. 12. 1916. Bazovica 856. dan vojne. 30. 12. 1916. Ljubljana Petič na dopustu. 3. 1. 1917. Bazovica Se vrnil z dopusta. 3. 2. 1917. Berje (Brje) Divizija zopet potisnjena v fronto. Za tol- mača pri voj. sodišču. Slovencu »frajtar- ju« rešil življenje. 13. 2. 1917. Ljubljana Šestič doma. 17. 2. 1917. Brje Ostah tu do 3. 3. 1917. Od tu sem po tej kraški kamniti zemlji hodil križem kra- žem od postaje do postaje ne glede na 82 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 šrapnelski ogenj. Kroglje iz pušk piskale kot burja a vseeno ostal živ. 3. 3. 1917. Volčjigrad Radi pregrupacije prišli v Volčji grad, od tu smo jo večkrat popihali v Berje, kjer je bil na skritem in varnem kraju precej ve- lik kino. 22. 3. 1917. Pliskovica Tu sem smo prišli se pripravit za 10. ofen- zivo. Etablirali se v hiši družine Dekleva. Taljani neprestano obdelovali s težkimi dalekosežnimi topovi. Vsako najmanjše gibanje po dnevi pa smo imeli granate za- to smo se radi civilnih ljudij premikali po- noči enkrat v hiše, enkrat v rove, enkrat v kaverne. Prišla mlada žena prosit za konje in voz, da dobi iz vasi Gorjansko svojo opravo. Določen sem bil, da spremim voznika in ženo in zopet nazaj pripeljem. Ko smo vozili po cesti so nas Italijani opa- zUi in tudi ko smo zavili s ceste navkre- ber v vas. Ko smo prišli do hiše smo vi- deli, da ima samo par polic in par razbi- tih postelj, in medtem ko smo to vlačili ven je priletela talijanska granata na dvo- rišče in ubüa 1 konja 1 vojaka in razbila voz. Malo proč od vasi je bilo postavljeno gledališče kamor sem tudi večkrat nesel svoj nos. Od tu smo šli v Nabrežino in od tu v Cavo Romagno. 4. 4. 1917. Cava Romana V hiši ob cesti naša postaja in pisarna. Kakih 200 m od hiše velika podzemska votlina napolnjena z zalogo granat, šrap- nelov in težkih min. Italijani niso smeli vedeti za ta prostor sicer smo bili izgub- ljeni. Letala krožua nad nami noč in dan. Cele noči obsevali nad nami nebo mogočni naši reflektorji in iskali po zraku italijan- ska letala. Od tu smo morali v naše po- stojanke ob morju. Ob morju mladi slo- venski Jungschützi. Divizijski župnik Dr. Andolšek večkrat pri meni. Ta Ribničan me imel zelo rad. Rad je obiskoval, čeprav župnik, vdove in dekleta, iz Cave Romane je hodil vedno v vas Mavhinje. 19. 4. 1917. Trst Šel po materijal za postajo. 21. 4. 1917. Nabrežina Šel po materijal. Talij ani strašno obstre- ljevali Nabrežino. 25. 4. 1917. Sistiana V-Sistiani v položaju 9. div. kmd. Berg- hotel razstrelil in zažgal Italijan. Div. po- veljstvo razgnano in precej mrtvih. 13. 5. 1917. Opčina Pri 23 koru za časa 10. soške ofenzive. Tu- di iz Opčine nas so Italijani pregnali s težkimi granatami. Dodeljeni 24 koru. 18. 5. 1917. Tomaj Po 10. soški bitki postavljeni v vas Tomaj v rezervo. Po težkih granatah v Tomaju smo jo ubrali nazaj v Pliskovico. Slovenci v Tomaju so mi pripovedovali, da so imeli svoj čas kaplana, ki je po cele noči lumpal in iz strahu pred župnikom čez zid , Žrtve 10. soške ofenzive KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 83 in skozi okno hodil domov. Tu smo bili pri 7. koru torej vsaki dan pri drugem koru. 24. 5. 1917. PUskovica Tu smo se etablirali tam kakor smo bili prvič. Div. župnik Dr. Andolšek me več- krat obiskal. Od tu smo hodili na vse stra- ni po tem kraškem peklu. Dr. Andolšek me opozoril na pobožnega kaprola v moji stotniji, kako hodi lepo večkrat k spovedi in ker sem vedel kdo dobiva cigarete od Dr. Andolška, sem Dr. Andolšku pokazal tega moža in mu povedal, da je to dunaj- ski Zid Freiberger. 3. junija se raznesla novica, -da cesar prihaja. 4. junija ujetih 6000 mož in 114 oficirjev. Ujetnike smo vse pregledali, enemu italijanskemu po- ročniku odvzel orožje in lovski nož. 5. ju- nija padlo v Pliskovico 41 težkih granat in 7 težkih bomb. 6. junija 1917 z Dr. An- dolškom na cesti proti strelnim jarkom. Pri Brestovici Dr. Andolšek padel zadet od ital. šrapnela. Pokopan 7. 6. na vojaš- kem pokopališču v Berjah z vsemi vojaš- kimi častmi. Dne 9. 6. smo vzeli slovo od Pliskovice. 9. 6. 1917. Trnovica V kavernah. 15. 6. 1917. Trst Sel po materijal. 27. 6. 1917. Opčina Prišli razbiti v rezervo. Stanovali v hiši št. 479. 30. 6. 1917. Bazovica Sel obiskat znane Slovence. 4. 7. 1917. Trst 19. 7. 1917. Trst 23. 7. 1917. Trst 25. 7. 1917. Opčina Gledališče iz Dunaja. 27. 7. 1917. Opčina Dunajske baletke. Cesar Kari s svojim šta- bom. 3. 8. 1917. Ljubljana Sedmič na dopustu. 24. 8. 1917. Kosmati hrib Prišel z dopusta. Divizija v boju. 11. ofen- ziva. V gozdu pri Volčjem gradu ofenziva traja dalje. 25. 8. 1917. dopoldan mir. Ita- lijani poslali v Dutovlje 10 težkih granat. 26. 8. strašna nevihta. 27. 8. strašna ne- vihta. Nas zamenjala 41. divizija. 28. 8. 1917. Kopriva V rezervi pri 7. koru. 29. 8. strašna ne- vihta. 1. 9. dobil vrnjeno vojno posojilo. 2. 9. odlikovanja. 3. 9. italijanske granate v Dutovljah. 18. 9. 1917. Sv. Križ pri Ajdovščini Nadomestili 21 divizijo. V cerkvici pod hribom ležali ranjeni in mrtvi eden po- leg drugega. Na pol žive zakopavali na po- kopališču poleg cerkvice. Opozoril na to delo štabnega zdravnika. 20. 9. 1917. Lažna Kot rezerva pri 24. koru. 24. 9. 1917. Lažna gozd Se umaknili v gozd. Talijani streljali s težkimi granatami. 2 konja 1 vojak ubiti od mojih. 25. 9. 1917. PodkobiUca Začetek ofenzive proti Italiji. I. 10. 1917. težko bolan, za vsak marš nespo- soben, popolna oslabelost 4. 10. 1917. slabši 6. 10. 1917. stotnik me silil v bolnico. 7. 10. 1917. nekoliko boljši. Dež in nevihta. 8. 10. 1917. zopet obležal. II. 10. 1917. strašna nevihta. Do 23. 10. 1917 vsak dan dež in nevihta. Se nekoliko popra- vil. 24. 10. 1917. začela 5. nemška divizija bom- bardirati italijanske položaje. 25. 10. 1917. začeli Italijani bežati. Cadorno- va armada zgubljena. Prodor pri Sv. Luciji in Čepovanu. Sli čez Cepovan, Rijavce v Krepovišče. 27. 10. 1917. Ronziano (Ročinj) Za bežečimi Italijani. Pri 2. koru. Brez hrane, spali na cestah. 29. 10. 1917. Avče Celo noč in cel dan čakali na mostu na prostem ob strašni nevihti. Uši hujše kot vsaka bolezen. 30. 10. 1917. Plava (Piave) Cez Sočo pri Plavi. Vse vasi opustošene in razbite. Sli v smeri Udine. 84 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 31. 10. 1917. Risano (Italija) 6. dan na maršu a Italijanov ni mogoče doseči. Ostali v Risano do 2. 11. 1917. Do- bro vino in pečenka. Rekviriral 5 vreč sladkorja, 200 kg kave, 20 velikih hlebov sira, 20 zabojev marmelade po 100 kg, 50 litrov vermut-vina, 50 litrov kimelšnopsa, 500 kg riža. 3. 11. 1917. pri 4. koru. 4. 11. 1917. St. Giovanni Strašne eksplozije municijskih skladišč. 4. 11. 1917. St. Giovanni Splošna parada. Cesarjev god. 7. 11. 1917. Laniano Na poti. 7. 11. 1917. MortegUano Na poti. 7. 11. 1917. Bertiolo Nemške čete. Nemško zbirališče plena. 10. 11. 1917. Bertiolo General Greiner poslal 2 vagona naple- n j enih stvari domov na Dunaj. 11. 11. 1917. Azzano Decimo 36 km naporne neprestane hoje. 12. 11. 1917. Meduna 20 km naporne neprestane hoje. 13. 11. 1917. Cavalier 15 km naporne neprestane hoje. Italijani pobegnili preko reke Piave. 1400 Italija- nov v j eli. Izredno slabo vreme. 15. 11. 1917. Cavalier Nemški cesar Viljem pri nas. 16. 11. 1917. Cavalier Italijani postali bolj živi. Avstrijske mo- torne baterije pri Plavi. 17. 11. 1917. Cavalier Naše čete se vrnile z onstran Piave. Ca- dornova armada razbita namesto nje pri- šla armada vojvode Aosta, ki strašno na- pada. 18. 11. 1917. Cavalier Pobirali zvonove po cerkvah in bron in baker po hišah. Kanonada noč in dan. 21. 11. 1917. Cavalier Maša na smrtni dan cesarja F. J. I 22. 11. 1917. CavaUer Maša za rešitev cesarja Karla. 24. 11. 1917. CavaUer Strašna kanonada na Piavi. 26. 11. 1917. CavaUer Popolen mir. 2. 12. 1917. CavaUer Začetek mirovnih pogajanj na Ruskem. 4. 12. 1917. CavaUer Zopet opazovalni balon napaden od fran- coskega letala in balon zgorel. Ze četrti slučaj v enem tednu. 16. 12. 1917. Prata di Portenone (Pordenone) Dospeli preko Oderza. 17. 12. 1917. St. Quirino Po naporni 20 km dolgi hoji dospeli v St. Quirino. 17. 12. 1917. St. Martino. Po naporni 10 km dolgi hoji dospeli v St. Martino. 20. 12. 1917. Sacile Prenočil v hiši kjer je bila postaja za obrambo proti areoplanom. 21. 12. 1917. Cison Ob 1/2 4 zjutraj dospeli v Cison. Nemške čete zapustile grozno nesnago. StanovaU v hiši neke veUke zavarovalnice. Naduti nemški podoficirji me zmerjaU z »öster- reichisch. Schwein«. Kot rezerva pri 15. koru pri 6. armadi Nadvojvoda Jožef. 24. 12. 1917. Miane Pri 15. koru pri 14. nemški armadi. Ci- vilno prebivalstvo v kraju. Nobene zime vroče itaUjansko solnce. Ljudje precej izo- braženi, nas so imeli radi. Policijski psi in golobi pismonoši. TaUjani jedli večinoma polento, mačje meso, podganjo mast. Pod- gane velike kot mačke. 10 policijskih psov in 200 golobov za prenašanje nujnih po- ročil. 15. 1. 1918. Miane ItaUjanska kanonada na prazno mesto Val- dobiadeno. ItaUjanska artilerija pardoni- rala vasi, kjer so biU itaUjanski naseljen- ci, francoska artilerija streljala brez par- dona. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 85 16. 1. 1918. Miane Prišla med nas 2 mlada neizkušena oficir- ja nadvojvoda Rainer in nadvojvoda Leo- pold Salvator. 31. 1. 1918. Miane Ob 8.35 odšel na dopust v Ljubljano. Osmič na dopustu. 31. 1. 1918. Conegliano Na poti v Ljubljano 1. 2. 1918. Udine Na poti v Ljubljano 1. 2. 1918. Ljubljana Doma 21. 2. 1918. Ljubljana Zopet nazaj v Italijo. 22. 2. 1918. Casarso (Casarsa) Zopet nazaj v Italijo. 22. 2. 1918. Conegliano Zopet nazaj v Italijo. 23. 2. 1918. Miane Zopet pri svoji četi. Bolan. 25. 2. 1918. Miane Italijanski areoplan vrgel v Vittorio 50 kg sena in pismo za komandanta 5. armade. 26. 2. 1918. Miane Popoln mir na fronti. 27. 2. 1918. Miane Velike vojaške vaje. Italijanski areoplani nas razgnali. 28. 2. 1918. Miane Po dolgem času dež. 1. 3. 1918. Miane Zopet italijanska kanonada na prazno me- sto Valdobiadeno. 3. 3. 1918. Miane Sneg in dež. 4. 3. 1918. Miane Sneg, dež, bliskanje, grmenje. 5. 3. 1918. Miane Dež, sneg. 6. 3. 1918. Miane Sneg, dež. 16. 3. 1918. Miane Zračni boji nad vasjo. 18. 3. 1918. Miane Nadvojvoda Leopold Salvator pri meni v pisarni. 22. 3. 1918. Miane Načni napad z ročnimi granatami. Dobil 47 laških delavcev. 1. 4. 1918. Trst Šel nakupovati. 3. 4. 1918. Miane Laški letalci streljali na nas s strojnicami. Več mrtvih in ranjenih. 13. 4. 1918. Miane 700 kg krompirja vsadili. 15. 4. 1918. Miane 58 kg težak, sem se tehtal. 17. 4. 1918. Miane 2 naši letali zadeti od itaUjanskih padli goreči na tla. 23. 4. 1918. Miane Italijanska letala nad nami v višini 100 m. 30. 4. 1918. Miane Po 2 mesecih zopet lepo vreme. 25. 5. 1918. Miane Narednik Pomej odšel od čete. 27. 5. 1918. Miane Prvi laški denar. Avstrijsko-italijanske li- re. 29. 5. 1918. Miane 8. vojno posojilo. 1. 6. 1918. Miane 18 italijanskih velikih bombarderjev nad nami. 38 cm topovi peljani v fronto za ofenzivo. 3. 6. 1918. Miane 2. dragonski polk imel pri izmenjavi ve- like izgube. 10. 6. 1918. Miane Odšli iz Miane. Proti Trichiano, skozi ser- pentine v predorih kot rezerva 15. koru. 15. 6. 1918. Trichiano Začetek ofenzive od morja do Monte Tom- ba. 17. 6. 1918. Lago Pri 24. koru. 21000 italij. ujetnikov. 86 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 18. 6. 1918. Pariz Cehi med 800 italij. ujetniki. 19. 6. 1918. Pariz Nadvojvoda Jožef pri nas. 23. 6. 1918. Vazalla Od 15. italij. Capronijev obstreljevani na cesti. Pri 16. koru. Ponoči hud mraz. 25. 6. 1918. Lubrano Na mesto 58. divizije. 30. 6. 1918. Lubrano Oderzo bombardiran. 1. 7. 1918. Lubrano Itahjani začeli napadati na celi črti. Stra- šne izgube J. R. 91. 7. 7. 1918. Lubrano 14 italijanskih letal nad nami cele dve uri. Hišo v kateri sem imel pisarno letalci raz- rušili. 22. 7. 1918. Lubrano Radi korespondence pri raportu. 4. 8. 1918. Lubrano Odšel na dopust. 4. 8. 1918. Malia Odšel na dopust. 5. 8. 1918. Ljubljana Devetič na dopustu. 6. 8. 1918. Ljubljana Vsi bratje doma. 17. 8. 1918. Ljubljana Na komerzu slovenskih gostov v Unionu. 21. 8. 1918. Ljubljana Italijanski letalci v Ljubljani. 26. 8. 1918. Ljubljana Odšel zopet v Italijo. 27. 8. 1918. Lubrano 5. 9. 1918. Framenigo 27. 9. 1918. Sacile Vagonirali na poti proti Srbiji. 27. 9. 1918. Udine Vagonirali na poti proti Srbiji. 27. 9. 1918. Gorica, Celovec, Maribor Na poti v Srbijo. 30. 9. 1918. Vinkovci, Zemun, Dunavski most, Beograd Na poti v Srbijo. I. 10. 1918. Beograd, Vel. Plana, Niš Na poti v Srbijo. 3. 10. 1918. Bujanovce Macedoni j a. Takoj ko smo prispeli na me- sto smo se začeli umikati. 4. 10. 1918. Neradovce Nemci pobegnili, pustili topove v popol- nem redu. Nakupoval tobak pri Macedon- cih. Civilisti obrnili topove in streljali na nas s kartečami. Pri Vranju strašna zmeš- njava. Kanonada francozov. 5. 10. 1918. Pred Leskovcem Bežali 10 km daleč. Bolgari zapustili fron- to in šli domov. 6. 10. 1918. Leskovac 7. 10. 1918. Brestovac Bežali kar brez uma. 8. 10. 1918. Niš Pribežali v Niš. Srbski dijaki iskali ukra- den fotoaparat pri mojih ljudeh. Ti srbski dijaki katerih je bilo na tisoče doma že skritih in oboroženih so mi izdali vest, da bi morah vdariti na mimo bežeče avstrij- ske vojake, pa ker so slišali, da so večino- ma Slovani so pustili to namero. V tobačni tovarni in po mestu vse pokupUi z vojnimi lirami. Zvečer povabljen na večerjo v bo- gato srbsko hišo. 9. 10. 1918. Mramor Bežali naprej vedno za nosom. 10. 10. 1918. Grajac (Grejač) Vedno bolj proti domu. II. 10. 1918. Aleksinac, Trnjaci Na begu. 13. 10. 1918. Raženj, Cičerac, Obrez Na begu. 14. 10. 1918. Obrez Na begu. 15. 10. 1918. Trešnjevica Na begu 20. 10. 1918. Trešnjevica Na vlak, da čim preje uidemo solunski armadi posebno francozom ki so močno pritiskali za nami. Vendar tako hitro niso mogli kakor smo mi bežali. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 87 21. 10. 1918. Mladenovac Stopili iz vlaka in zopet peš proti meji. 22. 10. 1918. Topčider Par dni ostali v Topčiderju. Na posestvu kralja Obrenoviča. Ženska kaznilnica. Po- čivali in stanovali v vojašnicah kraljeve garde. 28. 10. 1918. Zemun Odšli iz Topčider j a naprej proti Zemunu. 28. 10. 1918. Batajnica 29. 10. 1918. Pečince Odšli iz Batajnice v Pečince. Pri gostoljub- nem Srbu. Sin akademik. Veliko pokopali- šče, pokopani sami pokončani neslovani. Avstrijska nota za Ameriko. Avstrija spre- jela vse pogoje. 3. 11. 1918. Pečince Odhod od gostoljubnih Srbov. 4. 11. 1918. Budince Na posestvu grofa Pejačeviča. Veliki mlini in gospodarstvo. Začela se krhati avstrijska disciplina. Zbirali se vojaki po narodno- stih. Spali na prostem ali v hlevih tega po- sestva. Zvedeli, da gremo domov. Najprej madžarski vojaki in potem drugi. Madžari se pripravljaH, da nas postrele. Zugsführer Prosensky mi dal klofuto a jaz njega z bajonetom. Cehi pripravili v topom kar- teče, da se bomo branili če bo treba: Gene- ralmajor Lavdon nastopil proti vojakom, ki ga niso pozdravili. General je bil od vo- jakov oklofutan, degradiran, potrgali so mu odlikovanja in izrezali rdeče general- ske porte iz hlač. Oficirji se poskril. Začeli so iskati oficirje vojaki sami. Vzel slovo od stotnika Cihaka. Strašna zmešnjava. Vsak se je hotel maščevati in vsak se je bal za glavo. 5. 11. 1918. Kamenica Šel k grofu Pejačeviču po 2 konja in 1 voz. Zgodaj zjutraj pobegnila jaz, narednik Bruno, pionirja Jurcyk in Zirkelbach. Vo- zil hlapec madžarske narodnosti. Na poti srečavali zeleni kader. Vse sarže si med potjo porezali, kokarde na čepicah so nam odstranili. Vozili preko zaklanih avstrij- skih vojakov. Eden bataljon (reduciran) marširal po cesti na čelu major. Sedem zelenih kadrovcev ustrelili majorja s konja. Strašno klanje. V Kamenici nas ustavila narodna straža. Odlikovanja smo morali odstraniti. Od mene zahtevala, da prevzamem narodno stražo. Bežali naprej proti domu. 5. 11. 1918. Ujvidek Ze madžarske narodne straže. Mladi pob- čki s puškami na cestah. Čakal na postaji, da ujamem kak vlak proti domu. 6. 11. 1918. Budimpešta Po noči ob 1*^ dospel z vlakom v Budimpe- što. Hodili po mestu brez cilja in iskal smeri proti domu. Ogerski žandarji in na- rodna straža nam vse pobrala. Kot berači hodili po mestu. Šel preko mosta čez Do- navo iskati kolodvor, da se odpeljem proti domu. Se znašel na kolodvoru in se odpe- ljal proti Pragerskem Pragersko V postaji strašno streljanje. Pokanje pušk huje kakor v fronti in še ponoči. 7. 11. 1918. Pragersko, Zalog Se vozil iz Pragerskega proti Zidanem mostu lačen in žejen. Še tema. Strašno streljanje na postaji. 1566 dan vojne. 8. 11. 1918. Ljubljana Ob 5. uri zjutraj prišel pred domačo hišo. Nisem mogel nobenega priklicati. Se vle- gel pred prag in zaspal. Zjutraj me je zbu- dü hišni gospodar. Zopet doma, konec tr- pljenja. 15. 11. 1918. Ljubljana Italijani hoteli zasesti Ljubljano. Srbski polkovnik Švabič z kakimi 200 vojaki Srbi in ujetniki zavrnil Italijane, ki so se vrnUi do Logatca in tam ostali. Konec Ko sem se doma med svojci prespal in na- jedel, ko sem zopet svobodneje zadihal ne čakajoč od katere strani bo prifrčala krogla ali granata, ko sem bil siguren, da bo želo- dec zopet redno dobival hrano in da se bom lahko odpočil vsako noč, kakor je bila na- vada pred vojno, sem se zamislil nazaj. Za- mislil sem se nazaj do leta 1913 ko sem odri- nü na Ogersko v vojašnico in pa na vseh 1566 dni svetovne vojne. In ko sem tako mi- sUl sem prišel do zaključka čemu je pač člo- vek na svetu. Tako velik je svet vsi imajo na tej zemlji dovolj prostora, vsem bi rodila zemlja dovolj hrane ena sama stvar je manj- kala »ljubezen do bližnjega«. Ce bi vsak človek imel svojega bližnjega tako rad ka- kor samega sebe, da bi bili vsi enako dobri in pošteni pa bi bilo prihranjeno vse gorje ljudem na zemlji. Spomnil sem se vseh tež- kih ur, tednov in mesecev torej štirih dolgih let trpljenja, kolikokrat sem bil lačen in že- jen, neštetokrat truden in bolan, spal koli- 88 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 kokrat na prostem na dežju, v snegu na pol zmrznjen, na najbolj nevarnih mestih poln nesrečnih uši pa mi je postalo lažje ko sem čutil, da je to trpljenje minilo. In če bi pred vojno pred sodnikom dobil za kazen presta- ti to, kar smo morali vse prestati med vojno, bi se odločil za takojšnjo smrt. Ali človeško telo je hujše kot vsak stroj. ToUko mojih prijateljev je ostalo na bojnih poljanih ne samo Slovencev temveč raznih narodnosti, saj prijatelja, poštenega prijatelja nisi iskal ravno med Slovenci pa sem se začutil sreč- nega, da sem ostal med živimi. Bil sem zo- pet doma med brati in sestrami bil sem zo- pet pri svoji mamici, ki je komaj preživela vojno in bolna pričakala svoje štiri sinove, da pridejo iz vojske. Najbolj cvetoča leta sem preživel na bojiščih. Treba je bilo mi- sliti zopet na delo na službo, da se spravi v tir normalno življenje. Svoji izvodjenki sem ostal zvest kakor tudi ona meni mislil sem na to, da si ustvarim lastno ognjišče, da si ustvarim svoj dom, da se bom moral ločiti od bratov in sester in od mamice in začeti živ- ljenje s svojo izvoljenko. Odločil sem se za novo službo za službo železničarja, zapustU belo Ljubljano in od- šel na deželo med priprosti narod kjer se svobodneje diha kakor v veHkem mestu. Po- klical sem k sebi svojo izvoljenko se oženil in upam na mirno in srečno življenje do po- zne zime življenja. Ti spomini naj ostanejo meni v poznejših letih kot bežen pogled na leta svetovne voj- ne, na to veliko svetovno klanje, ki je bilo po obsegu največje kar pomni človeška zgo- dovina in tudi upam zadnje. Spomin na žr- tve svetovne vojne pa naj ostane svetel nam in vsem našim zanamcim. To kar se je do- gajalo v letih 1914—1918 je minilo in se nikdar več ne ponovi. 1. I. 1924 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 89 IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV NICEFOR STEPANČIČ (1867—1934) MIRKO KAMBIC Zopet smo naleteli na odlično fotografsko najdbo. Brez posebnih sond in brez lopate. Na kamnitem in vendar rodovitnem komen- skem Krasu, kljub vojni vihri, ki je v letih 1915—1918 razdejala mnogo kraških vasi, se v družinskem krogu ohranja kulturna dedi- ščina, ki pride na dan včasih kar nepričako- vano. Tako je tudi s fotografsko zapuščino amaterja Niceforja Stepančiča iz Temnice pri Kostanjevici na Krasu. Nice, kot so ga klicali domači, je bil vnet in odličen foto- graf. Sorodniki pa so bili razgledani in pa- metni ljudje, saj so njegove süke ohranili skrbno, skupaj z amatersko kamero, boksov- ko. Pa še mnogo ustne tradicije je povezane s tem priljubljenim Nicetom. Družinska tradicija vsebuje veliko mero intimnosti, takšen značaj ima navadno tudi domača fotografija, saj je bila nekoč name- njena družinskemu in prijateljskemu krogu, ne pa galerijam in razstavam. Toda amaterska fotografija iz nekdanjih časov doživlja presenetljive metamorfoze. Iz skromnega zasebnega spominka postaja do- kument zgodovinskega značaja, dokument krajevne zgodovine s pečatom narodnostne- ga, etnografskega, socialnega, gospodarske- ga in še kakšnega pomena. Prav gotovo gre tudi za pomembne spomenike slovenske foto- grafije, ki si šele sedaj oblikuje svojo celost- no podobo. VAS TEMNICA IN DRUŽINA STEPANCIC September in oktober leta 1986 sta bila z lepim vremenom razkošno radodarna. Ko- menski Kras je bil večkrat kristalno čist in sončen. Belina številnih ajdovih njiv se je prepletala z zelenimi vinogradi in z vrstami brajd, polnih krasnega grozdja. S terase pri Temnici, ki spada pod Kostanjevico na Kra- su, se je odpiral širen pogled na Tržaški zaliv. N. stepančič, V Lokvi, 1908. Orig. kopija s plošče 9/12 cm. Zasebna last 90 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 Stare vasi Temnice ni več. Granate so jo razrušile v prvi svetovni vojni in od neka- terih hiš je ostal le še samoten kamnit por- tal. Nastala je nova vas in tudi družina Ste- pančič si je postavila veliko novo hišo, z vr- tom in vinogradom, ki seže tja do pokopališča ob visokem zvoniku vaške cerkve. Na lič- nem pokopališču so lepo oblikovani kamniti spomeniki Stepančičevih, kar v vrsti so pod vejami mogočnega drevesa. In tam je tudi spomenik poslovnemu človeku in fotografu amaterju, Nicetu Stepančiču. Družina Stepančičevih hrani svoj rodov- nik v spominu pa tudi v zapisani besedi. Ta- ko je imel Franc Stepančič pet sinov: Karla, ki je bil stari oče sedanje družine v Temnici; potem Niceforja, ki je glavna oseba našega zapisa; Gracijana, ki se je poročil z neko slo- vensko pisateljico iz Trsta; Emanuela, ki je ostali samski; končno dr. Henrika ali Hin- ka, ki je bü pravnik v Gorici, njegova hčer- ka Rika pa da živi v Trstu in zbira gradivo za zgodovinski zapis o Stepančičevih.i NICEFOR STEPANCIC (1867—1934) Nicefor, rojen v Temnici leta 1867, je prid- no študiral vse do mature. Tu pa mu je spodletelo pri slovenščini. Ironija usode! Družina je bila vedno zavedno slovenska, fantu pa je spodrsnilo ravno v materinem jeziku. Nice je bil zelo prizadet, mature pa ni šel ponavljat. Postal je posloven človek in imel je srečno roko. Z bratom Gracijanom sta prevzela v Trstu znano uvozno in izvoz- no firmo J. Pipan, ustanovljeno že leta 1876. Kdaj sta jo prevzela in do kdaj sta jo vodi- la? Vprašati bo treba omenjeno Riko in arhivske dokumente o firmi Pipan. To je poglavje zase. Vloga Trsta se je po prvi svetovni vojni spremenila, slovenske firme so doživele pod fašizmom udarce in tako je odšla v pozabo tudi firma Pipan. Nice je umrl leta 1934 in počitek je našel v svoji rodni vasi. Ostal bi pozabljen, da ni posijal na njegov nagrobnik žarek njegove fotogra- fije. Vsaj nekaj desetin njegovih posnetkov na prelomu stoletja zasluži, da postane ime Niceta Stepančiča znano vsem Slovencem pa še kateremu od ljubiteljev fotografije v šir- nem svetu. NICE KOT ČLOVEK Julka, Vida in Nevenka, ki sedaj gospo- darijo v hiši Stepančičevih, se z veseljem spominjajo starega strica Niceta. Bil je, kot že povedano, brat njihovega starega očeta Karla. Nice je pogostokrat prihajal na obisk iz Trsta in pozneje je bival v domači hiši ter se lepo vključil v družinski krog. Po- ročen ni bil nikoU, ostal je zvest samskemu stanu. Nagajivo pa ve povedati Julka, da je stric Nice prejemal kar precej pošte od za- ljubljenih Tržačank. —¦ »Niče je bil izredno lep človek, srednje postave, uglajenega ve- denja, narodno zaveden,« — pripoveduje Jul- ka in obe sestri ji z veseljem pritrdita. »Vstajale smo že ob šestih, nato smo šle obirat gosenice na zelju, potem pa nas je Nice učil za šolo,« se spominja Vida. »Ob nedeljah, v lepem vremenu, pa nas je Nice vzel na izlet na hrib Trstelj. Morale smo iti pred njim in včasih zaklicati besedo Triglav. Potem je priletelo nekaj, kar nas je zelo razveselilo. Stric Nice nam je vrgel od zadaj bonbone ali dateljne.« »Njegove stare fotografije in njegov apa- rat smo skrbno ohranile. Poglejte, tu je ta škatla, fotografski aparat, še lepo ohranjen. Nekaj piše na njem. In tu so slike, razpore- jene po kuvertah in malo po letnicah. Stric je napisal letnico nastanka in kakšno ime zadaj na sliki.« FOTOGRAFSKO GRADIVO Fotografije Niceta Stepančiča segajo v čas od približno 1894 do 1914, torej v obdobje pred prvo svetovno vojno. Nekaj lepih slik je še iz konca prejšnjega stoletja, kar je za slo- vensko amatersko fotografijo izjemnega po- mena. Po številu je ohranjenih slik kar veli- ko, po hitrem sortiranju pa nam ostane kot li- kovno in vsebinsko zanimivih in pomembnih vsaj nekaj desetin slik. Slike so izvirne kopije s plošč 9/12 cm, na- rejene na tanek fotografski papir istega for- mata. Kopirane so na sončni svetlobi, zato imajo značilen sepia, topli ton. Nekaj moti- vov je tudi na manjšem formatu (6/9 cm). Tu in tam so na slikah tehnične okvare (delna osvetlitev, svetlobno šibka kopija).^ KAMERA FIRME MURER Slikovno gradivo ima lastno vrednost ne glede na kamero, s katero je bilo posneto. Prijetno pa je vedeti, s katerim svetlobnim orodjem je delal Stepančič, saj so njegovi posnetki odlični, ostri in čisti. Na srečo je kamera ohranjena. To je tako imenovano magazin-boks kamera znamke »Murer's Express-Newness«. Ime Murer je povezano z mestom Milanom; podobno ali ce- lo enako kamero pa najdemo v katalogih po- vezano s pariško firmo Gaumont. Časovno štejejo to kamero na začetek stoletja, Stepan- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 91 N. stepančič, Lovci, 1895. Orig. kopija s plošče 9/12 cm. Zasebna last čičeve datacije na slikah pa dokazujejo, da je bila ta kamera v prodaji in v rabi že ob kon- cu 19. stoletja.3 Za tisti čas je bila kamera znamke Murer kot boksovka zelo priročna in opremljena z odlično optiko. Dopuščala je vodoravni in po- končni format 9/12 cm. Plošče so bile izdela- ne za kopiranje slik pribhžno v formatu raz- glednice, ki dopušča ostrino v panoramskih psnetkih in v detajlih. Ta format je bil odli- čen tako za portret kot za skupinske posnet- ke in za pokrajino. Prednost te kamere je bUa tudi v tem, da je ob razmeroma majhni obliki vseboval napravo za več plošč, ki so se pri snemanju lepo vrstile in po osvetUtvi, s pritiskom na majhno ročico, spuščale v vodo- ravno lego na dnu kamere, dokler ni bilo vseh, recimo pet plošč poslikanih. V temnici je amater lahko odvzel tudi posamezno posli- kano ploščo in jo ločeno razvil. Kamera je torej ohranjena, žal pa so plošče Niceta Ste- pančiča že uničene, kot vedo povedati njego- ve sorodnice. Iz teh plošč bi se dale narediti krasne povečave tudi do enega metra dolžine. STEPANCICEVA MOTIVIKA 1894—1913 Nice je bil razgledan človek in hkrati za- gledan v svojo domačo zemljo, pa tudi v do- godke širšega slovenskega pomena. Shkal je priložnostno, kot amater, sebi in prijateljem za spomin. Ustvaril je izvirno kroniko v drob- cih in za nas ima sedaj vsak drobec svojo po- sebno vrednost. Naštel bom le nekaj prime- rov. Nicetu v čast je treba priznati, da je bil dober kronist tudi zato, ker je svojim slikam dodal datume, z letnico tudi dan in mesec in da je v ploščo z iglo vtisnil svoji začetnici ter datum. Razen tega je na hrbtni strani pri ve- čini slik dodal kakšen podatek, čeprav še ta- ko skromen. Kot prvi motiv navajam sliko z dne 24. ju- nija 1894. Trije odrasli in otrok v sredi so v sproščeni drži upodobljeni pred kamnitim kraškim vodnjakom na domačem dvorišču.* Kot zadnjega navajam motiv s planinci na Črni prsti leta 1913, kjer so postave petih planincev slikovito prikazane zaradi drže v »praznini«: sneg ospredja in belina neba se zgubljata, otipljive so le postave. V omenjenem časovnem razponu si sledijo, med drugimi, naslednji zanimivi motivi: — Zanj ice (ževke) — Lovci — Volovska vprega — Romarji na Sveti gori — Fant in dekle med drevjem — Ženin in nevesta — Fotograf z mehovko na stojalu — Slap Savica — Planinci na vrnitvi z Učke — Tržaško pri- stanišče — Gradnja Narodnega doma v Trstu (1903) — Dom v Vratih (1904) — Na Dobraču — Ledenica na Krasu — Kobdilj — Kopalci v žveplenem vrelcu — Domačini v Lokvi — Gregorčičevo slavje na Vršnem 1908 — Od- kritje nagrobnika S. Gregorčiču pri sv. Lov- rencu 1908 — Kraljeva smreka v Trnovskem gozdu (1908) — Pred gostilno v Trnovem — Komenski cestni odbor (1903) itd. LIKOVNA ANALIZA STEPANCICEVIH FOTOGRAFIJ Stepančičeve fotografije štejemo v najzgod- nejši čas slovenske amaterske fotografije. Ta se je začela že v 80 letih 19. stoletja, vep- dar imamo na voljo doslej le malo izvirnih primerkov, tako npr. nekaj posnetkov dr. Sadnikarja iz Črnomlja. Leta 1889 so usta- 92 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 N. Stepančič, Ledenica v navadi na Dlvaškem in Podgrajskem, 1905. Oilg. kopija s plošče 9/12 cm. Za- sebna last novili v Ljubljani, za 50. obletnico uradnega razglasa fotografije kot izuma izjemnega po- mena, klub slovenskih amaterjev.^ Nekaj del teh amaterjev je bilo objavljenih v Dom in svetu v zadnjem desetletju 19. stoletja. Stepančič je kot amater zelo zgoden in ima časovno prednost pred slikarjem Milanom Klemenčičem in pred Karlom Grossmannom." Stepančičeve slike odlikuje ne le dobra te- hnična izvedba, temveč tudi odličen čut za kompozicijo. Svetlobno je bil Stepančič vezan na pogoje, ki jih je zahtevala boksovka, torej svetlobno šibkejši lečni sistem, vezan na polno sončno svetlobo. Vendar najdemo zlasti v Stepančiče- vih skupinskih portretih dobro izrisane oči. Znal je spretno uporabiti tudi difuzno svetlo- bo in senčne lege. Gibanje, ki je bilo nekoč osnovni problem fotografije, je Stepančič dobro obvladal. Na posnetku jadrnic v tržaški luki iz leta 1900 so delavci v delovnem zaletu in sadeži, ki si jih N. stepančič, Skof Stros- mayer v Rogaški Slatini, 1903. Orig. kopija s plošče 9/12 cm. Zasebna last KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 93 mečejo v roke, so ostro zarisani v letu po zraku. Podobno je leta 1902 v tržaški luki ujel v gibanje sprehajalce v temnih plaščih in klo- bukih, leta 1903 pa je v Rogaški Slatini med hojo ujel škofa Strossmayerja s spremlje- valcem, kar je tudi kot motiv s parkom v ozadju, likovno soUdno delo. Nekateri Nicetovi portretiranci sicer vidno požirajo, zato pa je znal Stepančič presene- titi ljudi tudi s hitro potezo in ujeti portret v sproščeni drži. Pri dogodkih, kot npr. slavnost v Vratih ali na Vršnem, je Stepančič zajel bistvo pri- zora obenem s tenkim posluhom za pravi izrez in za dovolj povedno vsebino. Podrobnejša analiza z dobro oceno bi našla mesto šele ob razstavi primerno povečanih Stepančičevih posnetkov. ZAKLJUČEK Fotografska zapuščina Niceforja Stepančiča je dragoceno gradivo za lokalno zgodovino našega Krasa in pomembno dopolnilo k foto- grafskemu opusu naše Primorske, kot so ga ustvarili med drugimi tudi slikar in fotograf amater Milan Klemenčič (1875—1957) ter po- khcni goriški fotograf Anton Jerkič (1866— 1924). Najdba teh slik pa tudi dokazuje, da je slovenska starejša fotografija bogatejša kot smo pričakovali. Utemeljeno je tudi prepri- čanje, da se skriva v senci pozabe še marsi- kakšen slovenski družinski album ali zbirka slik. Nekatera odkritja so slučajna, druga so sad prizadevanj in dobrih nasvetov prijate- ljev. V primeru našega cenjenega Niceta je šlo za splet dogodkov in za povezavo prijaz- nih in razgledanih Ijudi.^ OPOMBE 1. Podatke sem dobU ustno pri Stepančičevih, kjer sem se priložnostno oglasil trikrat, si' ogle- dal gradivo, zapisal podatke in si okrog 40 fotografij preslikal. — 2. Za original štejemo v črno-beli fotografiji negativ. To je osnovni original. Za original imamo tudi vse kopije, ki jih je naredil avtor negativa. Kopija ima to- rej v tej zvezi popolnoma pozitiven pomen, značaj originalne slike. Isto velja za vsako po- večavo iz rok avtorja negativa. — 3. Glej kata- log H. D. Abring, Von Daguerre bis heute, Herne, 1977, str. 41, št. 72 in str. 94 (kamere Murer). — 4. Del slikovnega gradiva, med nji- mi tudi ta motiv, ima sorodnica Rika Adamič v Trstu. — 5. Leta 1989 bomo, upajmo da slo- vesno, praznovali stoletnico organizirane de- javnosti slovenskih fotografov amaterjev. V načrtu je obšima razstava slovenske amater- ske fotografije od začetkov do danes. Stepan- čičeva fotografija bo pomenila pomemben pri- spevek. — 6. Glej: M. Kambič, slikar Milan Klemenčič (1875—1957) kot fotograf. Kronika 33 (1985), št. 1, str. 71—75. — Jure Mikuž, Karol Grossmann: Fotoamater kot umetniški foto- graf, v knjigi: Stanko Šimenc in sodelavci, Ka- rol Grossmann, Ljubljana, 1985, str. 89 sl. — 7. Za informacijo in za sodelovanje se toplo za- hvalim prof. dr. Vinku Kambiču. 94 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 POSVETI IN ZBOROVANJA POSVET O KRAJEVNEM ZGODOVINOPISJU V KRANJU 8. MAJA 1985 Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Go- renjsko, je v Kranju 8. maja 1985 pripravila posvetovanje o krajevnem zgodovinopisju. Z njim se je tudi vključila v splošno prazno- vanje 40. obletnice osvoboditve v tem mestu. Okroglo mizo je odprl prof. Janez Kopač, organizator posveta, dal besedo Janezu Gra- šiču, predsedniku OK SZDL Kranj, in zapro- sil prof. dr. Ferda Gestrina, da bi nato po- svetovanje vodil. Janez Grašič: Tovarišice in tovariši, v ime- nu družbenopolitičnih organizacij Skupščine občine Kranj vas prav lepo pozdravljam v našem mestu. Še posebej pozdravljam vaše srečanje v teh dneh, ko se tudi Kranj z enot- nimi, predvsem delovnimi manifestacijami vključuje v praznovanje 40. obletnice osvobo- ditve. Kranj je znan predvsem kot industrij- sko mesto, ima pa bogato tudi kulturno zgo- dovino, saj je Kranj Prešernovo mesto. Tu- di danes ima mesto in celotna občina razve- jene kulturne dejavnosti, od muzejske, gleda- liške, Ukovne in spomeniške, še posebej pa imamo razvito bogato ljubiteljsko dejavnost. Vaše delovno srečanje in izmenjava izkušenj posega v zgodovinopisje, kjer ima Kranj do- volj bogata dela o svoji zgodovini. Tradicijo zapisov kranjske zgodovine tudi danes ures- ničujemo z izdajo zbornika Kranja in upam, da boste predstavitvi novega zbornika tudi vi prisostvovali. Ker vem iz programa, da je vsebina današnjega srečanja zelo obsežna, vas ne bi zadrževal. Želim vam predvsem prijetno bivanje v našem mestu in bogato izmenjavo izkušenj, skratka, uspešno ter prijetno delo in počutje v Kranju. Na koncu vas vabim na predstavitev že omenjenega zbornika, ki bo ob 13. uri. Hvala lepa. Prof. dr. Ferdo Gestrin: Dovolite, da ob za- četku okrogle mize o krajevnem zgodovino- pisju izrečem za uvod nekaj misli. Ze od pr- vega organiziranja slovenskih zgodovinarjev je v Zgodovinskem društvu za Slovenijo bila organizirana tudi posebna sekcija za krajev- no zgodovino. Le-ta ima za sabo ne samo dol- goletno delo, marveč tudi lepe uspehe. Po eni strani je tu lepo število letnikov Kronike, ča- sopisa za krajevno zgodovino (32), ki je na ne- ki način naslednica Kronike mest, katere šest letnikov je izšlo že med obema vojnama. Po drugi strani je tu neposredna dejavnost sek- cije, ki se zlasti v zadnjem obdobju še pose- bej kaže v organiziranju posebnih simpozijev. okroglih miz o krajevni zgodovini. Taka sta bila, recimo, simpozij v Domžalah in Kamni- ku, taka je danes okrogla miza v Kranju. Da- lje se to delo kaže v izdajanju problemskih, krajevnih številk Kronike, kjer zopet lahko pokažemo lepe rezultate. Izšla je posebna šte- vilka o novejši zgodovini Ljubljane, je tu šte- vilka o Mariboru, pred tem tudi že številka o Ribnici in letos za lansko leto števuka o Bledu. Z eno besedo, slovensko zgodovino- pisje je od vsega začetka svojega organizi- ranega delovanja dajalo izredno pomembnost raziskavam lokalnega, krajevnega vsakdanje- ga življenja. To je bilo povsem razumljivo, saj se je povsod, po svetu in tudi pri nas, da- jalo krajevni zgodovini in njenim prouče- vanjem velik poudarek. Lahko bi rekli, da je krajevpa zgodovina postajala posebna pano- ga, posebno področje zgodovinopisja. Povsod je namreč zelo jasno prišlo do izraza spozna- nje, da zlasti podroben študij lokalne zgodo- vine, zgodovine na več ali manj omejeni mikroregiji daje konkretne, resnične nepo- sredne rezultate preučevanja. Vsako širše za- stavljeno delo vodi k sintetiziranju. To se pravi, to, kar v njem prikažemo, je le po- splošena obnovitev zgodovinskega procesa. V okviru krajevne zgodovine pa lahko kon- kretno prikažemo resnično dogajanje na pod- ročju določene mikroregije. Tu je eden po- glavitnih vzrokov, zakaj tak poudarek kra- jevnemu zgodovinopisju tudi pri nas. Krajevno zgodovinopisje, ki se kaže tudi v različnih zbornikih in krajevnih revijah, kar je omenil tudi tovariš Grašič, daje neposred- no, konkretno podobo dogajanja v različnih področjih slovenskega ozemlja. In šele ko bomo obdelali z vseh strani, za vsa obdobja, za posamezne mikroregije lokalno zgodovino, bo mogoče dati tudi mnogo bolj točno, mno- go bolj popolno splošno sintezo slovenske zgodovine. Seveda se v krajevnem zgodovinopisju še vedno srečujemo z vrsto problemov. Vanje se ne bi obširneje spuščal, saj bodo o tem nepo- sredno govorili udeleženci te okrogle mize. Vendar naj najprej poudarim problem, kaj oziroma česa naj se loti lokalni zgodovinar. Mislim, da odločitev o tem deloma omogoča že obstoječe poznavanje zgodovine določenega kraja ali območja, katerega zgodovino želi- mo raziskovati. Potrebno je torej poznavanje že obstoječe literature. Zajeti pa mora lokalno KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 95 preučevanje zgodovine mikroregijo kot celoto, to je kraj oziroma območje, ki sodi po svojem zgodovinskem procesu skupaj, ki živi skupno življenje. Drug problem, ki bi ga omenil, je problem uporabljene metode, to je, kako se lotiti raziskav zgodovine posameznih krajev oziroma manjših območij. Razvoj kraja ali območja se lahko bistveno razlikuje že od sosednjega, kaj šele od oddaljnejšega, raz- lična je dalje struktura in ohranjenost virov itd., itd. No, nekaj teh problemov v zvezi s krajevno zgodovino bomo za območje Go- renjske, zlasti kranjske mikroregije, culi tu- di na današnji okrogli mizi. S tem bi zaključil svoj uvod. Besedo dajem prof. dr. Vasiliju Meliku. Prof. dr. Vasilij Melik: Začel bi s tem, da ima naša krajevna zgodovina, kot je bilo že rečeno, pri nas veliko tradicijo. Spomnim naj iz starejših časov na zgodovine župnij, ki jih nimamo malo in ki so bile v glavnem delo po- žrtvovalnih župnikov, pa na zgodovine trgov in mest, med katerimi predstavlja vrh pokoj- nega prof. Josipa Zontarja zgodovina Kranja. Vendar je pa tako pri nas kot v svetu stala krajevna zgodovina nekako ob robu zgodovi- nopisja in bila manj priznana. Utemeljevali so jo na različne načine. Navedel bi samo dva. Eden je motiv, ki ga je navedel pisatelj Finž- gar pred šestdesetimi leti na pogrebu Leopol- da Podlogarja, enega takih dejavnih lokalnih zgodovinarjev, ki ga, moram reči, malo poz- namo. Pisal je razhčne kronike iz Bele kraji- ne, zgodovine slovenskih trgov in mest in še kaj. Marsikaj tega je, še sedaj, šestdeset let po njegovi smrti, v rokopisih in bi verjetno za- služilo objavo. Finžgar je na Podlogarjevem pogrebu rekel, da so slovenskemu narodu kot majhnemu narodu tudi majhne zgodovin- ske drobtine važen kruh narodnega življenja. To je bila nekoliko pesniška utemeljitev lo- kalne zgodovine. Drugo utemeljevanje lokalne zgodovine je bilo mnenje, da daje gradivo za sintezo narodne zgodovine. Poenostavljeno re- čeno: lokalna zgodovina je vredna toliko, ko- likor prispeva s posamičnimi opisi k širši sin- tezi. S tem je povezano tudi spoznanje, da brez lokalne zgodovine do sinteze sploh ne bomo mogli priti, ker je na drugačen način (vsaj za nekatere probleme) ni mogoče doseči. V svetovnem zgodovinopisju je prišlo delo- ma pred desetletji, deloma pa v zadnjem ča- su do precejšnjega preobrata, ki je najbrž po- vezan tudi z odmiki od zgodovine velikih pro- blemov in zgodovine vladajočih k zgodovini majhnih stvari in neznatnih ljudi. Ob tem kvalitetnem prevrednotenju je tudi lokalna zgodovina dobila popolnoma drugačen pomen: ni več nekaj obrobnega, ni več samo gradivo za sintezo, ampak je enakovredna veUkim problemom. Navedel bi dva primera iz ev- ropske literature zadnjih desetletij. Prvi bi bilo delo italijanskega zgodovinarja Carla Sinzburga, rojenega v Torinu leta 1939, pro- fesorja na univerzi v Bologni, ki je izšlo pred devetimi leti z naslovom Sir in črvi (IL FOR- MAGGIO E I VERMI). Naslov je nekoliko ne- navaden, cela knjiga, ki ni posebno obsežna, pa opisuje na podlagi arhivskega gradiva dva procesa zoper mlinarja iz navadne vasi Monte Reale na robu gora v zahodni Furlaniji, ki je bil ovaden leta 1583, pozneje pa še leta 1599, da širi nauke, ki so nasprotni cerkvi, in je bil obakrat postavljen pred sodišče. Prvič se je zanj, sicer po treh letih zapora in zasUševanj, srečno končalo, drugič pa je bil obsojen na smrt in potem tudi justificiran. To je bil na- vaden mlinar v navadni vasi pred 400 leti. Ne gre za noben velik verski ali filozofski problem, ne gre ne za protestantizem, ne gre za kako drugo znano filozofsko ali teološko smer. Opravka imamo s tem, kar nekateri imenujejo ljudsko kulturo ali kulturo podre- jenih razredov. Kaže se nam, kako si je neki navaden človek predstavljal svet, kaj je bral (ker je bil pismen), v kakšne probleme se je zamotaval. Ker je pri svojih razmišljanjih uporabljal primerjavo sira in črvov kot ne- kako sUko sveta, je tak tudi naslov knjige. Gre torej za majhno sliko, za drobec ljudske kulture. Nobenih veUkih tokov zgodovine, no- benih velikih dogodkov — čisto nekje na ob- robju se nam kaže majhen človek s svojimi nazori. Knjig, ki so zgrajene na podoben na- čin, je sedaj že precej. Zanimivo je, da so te knjige, čeprav so čisto lokalnega pomena, do- segle izreden odmev in so bile prevedene v različne jezike. Vse to kaže uspešnost tega no- vega gledanja, ki bi se še pred pol stoletja zdelo popolnoma odveč. Drugi primer je delo Provansalsko mesto v revoluciji (Une cite pro- vengale dans la revolution), ki ga je napisal francoski zgodovinar Georges Castellan, ro- jen leta 1920 v Cannesu, profesor v Parizu, ki je imel o tem predavanje tudi v Ljubljani. Podnaslov knjige pove, da gre za kroniko me- sta Vence v letu 1790, za kroniko majhnega mesteca, ki bi ga lahko primerjali po številu prebivalcev s tedanjim Kranjem. Kranj je imel takrat 1500 prebivalcev. Vence pa 2500. Ker je bilo mesto že v antiki, je imelo tudi škofijski sedež in je bilo po tem pomembnej- še od EJranja, po raznih drugih znakih pa ne, saj se po podatkih vidi, da je 61 odstotkov prebivalstva tega mesteca bilo poljedelcev, kmetov ali kmečkih delavcev. To provansal- sko mestece je doživelo francosko revolucijo 96 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 dokaj pasivno. Kakšna razlika med dogajan- jem v Parizu in med dogajanjem v Vencu! Konec fevdalizma se v Vencu kaže v tem, da nesejo stol, ki ga je fevdalec imel v cerkvi, ven iz cerkve in ga raztreščijo, to pa je prav- zaprav tudi vse. Novi župan, revolucionarni župan, je brat prejšnjega župana, skratka, vse nekako ostane, kakor je bilo. Ta knjiga ni ostala pri nas brez odmevov, ker smo v Zgo- dovinskem časopisu, v četrti številki letnika 1983, objavili popis prebivalcev Kranja iz leta 1754 z vsemi imeni, poklici itn, ki ga je pri- pravil Anton Svetina, eden najstarejših slo- venskih zgodovinarjev, saj ima že precej čez devetdeset let, pa še vedno piše in ustvarja. Marko Stuhec je v isti številki objavil svojo raziskavo o družini v Kranju sredi 18. stole- tja. Tu se moram zahvahti kranjski občini za pomoč pri izdaji obeh teh dveh del. Pri sliki družine v Kranju so se pokazale zanimive stvari, v marsičem zelo podobne temu, kar je Castellan ugotavljal za Vence. Nikjer ni tistih številnih družin, ki o njih neprestano bere- mo, da so v starih časih obstajale. No, Stu- hec je šel celo nekoliko dlje kot Castellan in je to raziskal, tako da je njegova analiza bolj konkretna in marsikaj razjasni. Otroci, zla- sti dekleta, so zelo zgodaj zapuščali dom, od 15-letnih deklet je po njegovih ugotovitvah manj kot polovica živela pri starših, večina je že bila pri tujih ljudeh. Kaže se cela vrsta za- nimivih podatkov: kakšne so starostne kate- gorije, koliko je družina velika, itn. Družine bogatejših so bile številnejše, saj so otroci dlje ostali doma. Primerjava med Parizom in Ven- cem pokaže, da Pariza ne moremo primerjati z nobenim slovenskim krajem, Pariz je nekaj popolnoma edinstvenega, ko pa gremo na od- meve pariške revolucije v manjših krajih, vi- dimo celo vrsto podobnosti. Vence in Kranj imata marsikaj podobnega in takih podobnih struktur bi nedvomno našli še med mnogimi francoskimi in slovenskimi kraji. Castellan v svojem delu omenja, da je imel veliko srečo, ker je za Vence slučajno ohranjeno izredno bogato gradivo, ki so ga našli pred štiridese- timi leti. Pri nas je gradiva, mnogo, mnogo manj, zato se pri nas za malokateri kraj dajo napraviti take lepe primerjave za dogodke pred dvesto leti. Vsekakor bi se naj- brž ob drugačnem vrednotenju lokalne zgodo- vine tudi v naših arhivih našlo bogastvo ne- kih, čeprav po problematiki omejenih virov, iz katerih bi se dalo marsikaj napraviti. Lo- kalna zgodovina postaja danes dragocenost zase, ne več samo na poti do sinteze. Sedaj marsikdo obupuje tudi nad sintezami, ki so se zdele včasih ideal. Malenkosti, majhni kra- ji, majhni ljudje imajo zdaj vrednost zase kot edino konkretno, živo in resnično. Dr. Ferdo Gestrin: Hvala lepa. Predajam besedo tov. prof. Drnovšku, ki bo govoril o problematiki arhivov v krajevni zgodovini oziroma krajevnem zgodovinopisju. Prosim. Prof. Marjan Drnovšek (Zgodovinski arhiv Ljubljana): Ko bom govoril o vlogi arhivov pri preučevanju krajevne zgodovine, bom imel v mislih predvsem slovenske regionalne ar- hive (Ptuj, Maribor, Celje, Ljubljano, Novo Gorico in Koper), ki hranijo še največ arhiv- skega gradiva; to gradivo je rezultat krajev- nih oziroma regionalnih upravnih, političnih, gospodarskih, šolskih, kulturnih in drugih de- javnikov. Vsi vemo, da je temeljna naloga arhivov zbiranje, odbiranje, varovanje in usposabljanje arhivskega gradiva za današ- nje in prihodnje raziskovalne in kulturne potrebe. Za starejša obdobja več ali manj po naključju, za novejši čas pa po strokovnem izboru ohranjeno arhivsko gradivo predstav- lja del kulturne dediščine Slovencev in hkrati neizčrpno zakladnico podatkov za razume- vanje preteklega in današnjega časa. Sodobno krajevno zgodovinopisje naj bi preučevalo predvsem način življenja v manj- ših enotah, vendar v vseh razsežnostih, v kraj- šem ali daljšem časovnem obdobju. Za raz- iskovalce je v teh primerih zlasti pomembno arhivsko gradivo, ki je čim dlje od posploše- nosti, od tipizacije, unifikacije informacij ipd. To pa seveda ne pomeni, da morajo regional- ni arhivi zato hraniti vse pisne rezultate člo- vekove dejavnosti, temveč morajo biti zlasti pozorni na specifične razvojne momente v določenem prostoru in to gradivo ohraniti. Diskusije vredna bi bila tudi misel, da bolj, ko se približujemo splošnim, zgodovin- skim raziskavam, manj se dela na kon- kretnem arhivskem gradivu in obratno. Kra- jevno zgodovinopisje je še najbližje uporabi arhivskega gradiva poleg drugega material- nega, slikovnega, časopisnega in podobnega gradiva. V literaturi se večkrat pojavi misel, ki potiska krajevno zgodovinske raziskave na rob pomembnega zgodovinarjevega dela, na njegove prve korake v stroki, mnogi govorijo o prepodrobnih in nepomembnih majhnih raziskavah. Podobna dilema o meji vrednosti raziskav velja tudi za arhive pri vprašanju vrednotenja gradiva, kaj ohraniti in kaj ne? Zavedati se moramo, da arhivi ne morejo hra- niti vsega gradiva, ki je rezultat človekove ustvarjalnosti. Kvaliteten izbor pa je odvisen od sposobnosti arhivista in njegovega dobrega poznavanja prostora in časa, iz katerega je fond, ki ga urejuje in popisuje. Dobro pozna- vanje specifik razvoja posamezne regije je KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 97 toliko važno kot poznavanje splošnih razvoj- nih tokov. Zato zastopam misel, da mora biti strokovno podkovani arhivist v regionalnem arhivu tudi dober poznavalec zgodovine re- gije, iz katere ureja določen fond in tu vidim tisto stično točko med arhivi (arhivisti) in krajevnim zgodovinopisjem: pravilen izbor gradiva in čim popolnejši popis je temelj za čimboljše poznavanje zgodovine določenega kraja ali regije. In če naredim še korak da- lje: mnenja sem, da ima arhivist, ki pozna arhivsko gradivo do vseh nadrobnosti, tudi določene prednosti oziroma pogoje za krajev- nozgodovinske raziskave. Ne da b- se spuščal v anaUzo dosedanjih znanstvenih del tistih zgodovinarjev — in ne samo krajevnih — ki so bili arhivski delavci, lahko trdim, da se vsem pozna dobro poznavanje arhivskega gra- diva (npr. Sorn, Valenčič, Vüfan idr). Zastavljeno vprašanje o vlogi arhivov pri preučevanju krajevne zgodovine me zanima: 1. z vidika vloge arhivov kot enega izmed informacijskih centrov za potrebe krajevnega zgodovinopisja, 2. z vidika lastnega prispevka arhivov k boljšemu poznavanju krajevne zgodovine. Ad 1: Regionalni arhivi kot informacijski centri za krajevne zgodovinarje: da, vendar 100 odstotkov le za informacje o arhivskem gradivu, ki ga hranijo, in deloma za arhivsko gradivo, ki ga hranijo drugi arhivi in institu- cije. Srečamo se s starim problemom, na ka- terega je med drugim opozoril tudi dr. Ser- gij Vilfan: »Nesporazum utegne nastati, če uporabnik meni, da je arhivski zavod že sam po sebi informator o vseh mogočih podrobno- stih, prenagljeno pa bi bilo pričakovanje, naj ima arhivist na vsako zgodovinarjevo vpraša- nje že vnaprej izdelan odgovor. V resnici je arhiv dolžan v okviru svojih — praviloma omejenih — možnosti postopoma doseči kar največjo preglednost gradiva in izdelovati pri- pomočke za njegovo uporabo. Toda takoj bo- mo videli, da ima vse to delo v vsakem pri- meru svoje meje in da bo normalen način uporabljanja arhivskega gradiva ostal v tem, da si vsak uporabnik sam nabere podatke iz gradiva, ki si ga je naročil v čitalnico.« (Ser- gij Vilfan, Arhivski viri za zgodovino Sloven- cev 1848—1918, Prspevki za zgodovino delav- skega gibanja XX, št. 1-2, Ljubljana 1970, str. 237). Težko bi še kaj dodal k tem misUm. Vsakdanja praksa pa nam kaže, da uporabni- ki res zahtevajo od arhivov mnogo več, kot pa jim lahko nudijo, čeprav se arhivski de- lavci trudimo, da dobijo čimveč različnih in- formacij o temi, ki jo raziskujejo. Težava je tem večja, ker je v vrstah krajevnih zgodovi- narjev mnogo — če smem tako reči — ne- profesionalnih raziskovalcev, ki imajo mar- sikdaj težave z osnovnimi metodološkimi pri- stopi, ne poznajo niti osnovne literature, je- zika in pisav, v katerih je pisano arhivsko gradivo ipd. Pri uporabi arhivskega gradiva marsikdaj ne znajo ločiti pomembnega od ne- pomembnega ali pa se preprosto ustrašijo ve- likih količin gradiva, ki bi jih morali pre- gledati. Arhivski delavci želimo, da pridejo uporabniki v arhivsko čitalnico z določenim vedenjem o dotedanjem delu arhiva: poznati morajo vsaj tiskane vodnike in druge objave arhiva. Ad 2: Hiter pregled povojne literature nam odkrije različne poglede na vlogo arhivov ta- ko pri splošnih zgodovinskih kot tudi lokal- nozgodovinskih raziskavah, to je od mnenj, da so arhivi le »servisi« oziroma institucije, ki le pripravljajo gradivo za uporabnike, do mnenj o njihovi aktivni in enakovredni vklju- čenosti v zgodovinske raziskave. Tudi v arhi- vih se večkrat pojavlja dilema, ali naj bo ar- hivist le strokovni delavec ah naj se ukvarja tudi z zgodovinskimi in lokalnozgodovinski- mi raziskavami? Ali če širše postavimo vpra- šanje: Ali naj bodo arhivi samo strokovne or- ganizacije ah tudi nosUci krajevnozgodovin- skih raziskav? To vprašanje je toUko bolj aktualno, ker so visoko usposobljeni arhivski delavci večinoma zgodovinarji. Zakon o na- ravni in kulturni dediščini (Ur. 1. SRS, št. 1/81) v 94. členu pravi: »arhivi... objavljajo arhiv- sko gradivo in opravljajo druge znanstveno raziskovalne naloge, zlasti na področju zgo- dovine; pripravljajo razstave in druge obhke predstavljanja arhivskega gradiva, posebno tistega, s katerim upravljajo in izdajajo pu- blikacije.« S tem so dane vse možnosti, da so arhivi tudi nosilci preučevanja krajevne zgo- dovine. Zeli pa se, da bi bilo na tem področju več načrtnosti v okviru stroke same in v so- glasju z drugimi sorodnimi strokami, ki preu- čujejo krajevno zgodovipo in da ne bi bilo krajevnozgodovinsko preučevanje le stvar po- sameznikov in njihovih ambicij. Ce naštejem nekaj nalog, s katerimi lahko arhivi doprine- sejo k boljšemu poznavanju krajevne zgodo- vine: —¦ z izdelavo inventarjev za pomembnejše fonde aU njihove dele ter z njihovo objavo z vsemi možnimi pomagaU (tu ne mislim samo na krajevne, imenske in stvarne registre, temveč tudi na različne statistične povzetke iz arhivskega gradiva, tematske sezname ipd.), — z objavljanjem virov s kritičnim apara- tom. Prvenstveno naj bi vsak arhiv objavljal arhivsko gradivo, ki ga sam hrani, možne pa naj bi bile tudi tematske objave s pritegnitvi- jo arhivskega gradiva, ne glede na to, kje se 98 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 hrani. Obudimo spomin na Program edicij vi- rov za slovensko zgodovino, Ljubljana 1972, katerega pobudniki so bili ravno arhivski de- lavci. Program bi morali aktualizirati, ga do- polniti tudi s planiranimi izdajami za novejša obdobja in tudi z izdajami virov za potrebe krajevnega zgodovinopisja, — s krajevnozgodovinskimi študijami pre- težno na arhivskem gradivu, ne glede na to, kje se hrani, — s popularizacijo arhivskega gradiva (ar- hivske čitanke, razstave, publicistična dejav- nost), — s sodelovanjem pri krajevnozgodovin- skih časopisih, zbornikih, ipd., — z vključevanjem arhivov v raziskovalne krajevnozgodovinske projekte ne samo v ožji stroki (npr. zgodovina Maribora, Ljubljane), temveč tudi v projekte strok, ki uporabljajo arhivsko gradivo npr. (etnologije). Nekateri arhivi bolj, drugi manj uspešno delajo na tem področju, vendar vsak bolj za sebe, in marsikdaj je to delo vezano le na posameznike oziroma njihov osebni interes. Ce povzamem: arhivi naj čimbolj izpolnju- jejo svojo vlogo kot informatorji o arhivskem gradivu (preglednost nad gradivom, kvalitetni popisi, objavljanje inventarjev in virov), hkra- ti pa naj bodo nosUci preučevanja preteklosti regije, ki jo pokrivajo s posebnim poudarkom na uporabi arhivskega gradiva. Prof. dr. Ferdo Gestrin: Hvala lepa prof. Drnovšku. Dajem besedo prof. Francetu Be- nediku, ki bo spregovoril o muzejih in kra- jevnem zgodovinopisju. Prof. Franc Benedik (Gorenjski muzej Kranj): Muzejsko dejavnost oz. muzeje poj- mujemo kot ustanove za varstvo naravne in premične kulturne dediščine, kakor jih opre- deljuje tudi zakon. V teh ustanovah naj bi se v pretežni meri hranUa, zbirala, preuče- vala, restavrirala ter tematsko ali kronolo- ško prikazovala ta zvrst naše dediščine. S posameznimi izjemami smo to historično hi- poteko ohranili v številnih slovenskih mu- zejih vse do današnjega časa. Ta usmeritev oziroma naloga muzejev pa je muzeje že davno prerasla, saj so potrebe v vsakdanjem življenju pokazale, da ni naloga muzejev le zbiranje, preučevanje, prepariranje in pre- zentacija predmetov, temveč je njihova na- loga tudi raziskovalna dejavnost in to pred- vsem na področju, kjer delujejo, naj bo to v okviru regije, zaključene geografske aU hi- storične enote ali pa kot mestni muzeji za ozko mestno področje. Čeprav v okviru mu- zejske organiziranosti ni dogovorjeno in pla- nirano raziskovalno delo in če muzeji kot ustanove s svojimi programi niso vključeni v programe raziskovalnih skupnosti (v te programe se vključujejo delavci v muzejih individualno), se to raziskovalno delo na krajevnem področju kljub temu odvija in se kaže v številnih razstavah, samostojnih pu- blikacijah ali v okviru strokovnih razprav v različnih krajevnih zbornikih ali v strokov- nih revijah. Zakon o varstvu naravne in kul- turne dediščine obravnava muzeje kot usta- nove za ohranjevanje in varovanje premične kulturne dediščine. Vendar je potrebno, da se pojem oziroma tekst zakona, ki govori o preučevanju premične kulturne dediščine, obravnava ne le z muzeološkega, temveč tudi s strokovno-zgodovinskega ali umetnostno- zgodovinskega, arheološkega in etnološkega vidika. Kolikor v muzejih ne bi upoštevali tudi tega strokovnega vidika, bi muzeji zelo kmalu postali zgolj in le zbirateljske, kolek- cionarske ustanove, čeprav je eno od osnov- nih nalog muzejskih delavcev, da predmet v muzeju časovno in krajevno opredelijo in mu v povezavi s časom nastanka ter funkcijo, ki jo je imel, določijo tudi primerno muzej- sko in razstavno vsebino. Kakšne so oblike in naloge muzejev v kra- jevnem zgodovinopisju? V prvi vrsti je potrebno omeniti muzejske razstave, ki so specifična oblika predstavitve krajevne zgodovine, saj ta vsebuje elemente muzeološkega in strokovno zgodovinskega (umetnostnozgodovinskega ali arheološkega itd.) pristopa pri raziskovanju določene pro- blematike ali določenega področja. Specifika se kaže v tem, da je namesto citirane litera- ture uporabniku-obiskovalcu neposredno pre- dočeno tako v obliki predmetov (kar je os- novni fundus muzejskih razstav), dokumen- tov, ponazoril, skic in fotografij. Ob tem je potrebno omeniti, da je razstava strokovno dobro pripravljena — tudi z likovnega vi- dika — vendar da doseže svoj namen, je potrebno obdobje ali prikaz zaključene geo- grafske celote, ki je na razstavi prikazano, primerno znanstveno preučiti. Ob takšni konstataciji muzejsko-zgodovinske razstave se je potrebno zavedati, da je priprava raz- stave prav tako pomembno znanstveno raz- iskovalno delo, kot je priprava samostojnega strokovnega teksta, vendar je pri tem po- trebno upoštevati, da je prestadvitev muzej- skega predmeta v historičnem prostoru spe- cifičen problem muzeološkega pogleda na določeno zgodovinsko, arheološko, etnološko itd. področje. Drugi ali vzporedni rezulat dela pri kra- jevnih raziskavah je razstavni katalog, ki mora biti v vsakem primeru sestavni del razstave, kjer je s strokovnega ne muzeolo- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 99 škega vidika predočena problematika raz- iskav, ki jo razstava predstavlja in prikazuje rezultate raziskovalnega dela muzejskega strokovnega sodelavca — kustosa tako v knjižnici, arhivu in na terenu. Muzejska raz- stava brez kataloga je le polovična, saj je razstava odprta le za določen čas, nakar se deponira, razstavni katalog pa je trajen re- zultat dela pri neki raziskavi. Ob pripravah na razstavo in pri zbiranju gradiva je potrebno posebej poudariti pred- vsem terensko delo strokovnih muzejskih so- delavcev — kustosov, kar je ena od specifič- nih oblik dela muzealcev, saj ob kompilaci- jah terenskih izkušenj in spoznanj, Mjub množici sekundarnih podatkov in mnogim variantam ustnih izročil, lahko muzejski de- lavec pridobi nepogrešljive podatke za kra- jevna dogajanja in za krajevno zgodovino vzporedno ob zbiranju materialnih preostan- kov, ki je tudi ena od temeljnih nalog mu- zejev. Ob teh dveh temeljnih dejavnostih muzejev oziroma muzejskih kustusov pa je ena najpomembnejših zvrsti dejavnosti raz- iskovanje krajevne zgodovine, kar izhaja prav iz njihovega terenskega dela in preuče- vanja terena. Prav to raziskovanje posamez- nih krajevnih značilnosti in poznavanja kra- jevnih razmer ter krajevne zgodovine mora muzeje usmerjati v to, da vsi kustosi v mu- zejih ta svoja znanja in krajevna raziskova- nja posredujejo oziroma objavljajo v lokalnih časopisih, še bolj primerna oblika pa so kra- jevni zborniki, ki s svojo vsebino bistveno pripomorejo k boljšemu poznavanju krajev- ne zgodovine. Najboljša oblika prikaza re- zultatov raziskovanja lokalne zgodovine pa so samostojne muzejske publikacije, ki iz- hajajo z namenom, da so v njih objavljeni rezultati raziskovanj muzejskih strokovnih sodelavcev, vsebinsko pa obravnavajo pod- ročje, ki ga muzej pokriva kot delovna or- ganizacija, ki je ustanovljena za varstvo naravne in kulturne dediščine na določenem geografskem območju. Prizadevati si mora- mo, da bodo vsi regionalni muzeji izdajali svoja strokovna glasila, ki naj bodo ob raz- stavah in katalogih temeljni kazalec razisko- valnega dela kustosov na področju krajev- nega zgodovinopisja, saj bomo le na ta način dosegli, da se bo širša družbena skupnost v celoti zavedala pomena raziskav krajevne zgodovine in vrednosti materialnih preostan- kov, ki jih muzeji zbirajo, hranijo in prezen- tirajo. Prof. dr. Ferdo Gestrin: Hvala lepa tov. Benediku. Besedo ima prof. Franc Drolc, ki bo obravnaval problematiko krajevnega zgo- dovinopisja v zvezi s knjižnicami. Prof. Franc Drolc (Osrednja knjižnica Kranj): Organizatorji so me počastili s povabi- lom za sodelovanje pri okrogli mizi. Svojega deleža v razpravi sem se lotil seveda z vese- ljem pa tudi z določeno mero rezerve oziroma zadrege, saj bom moral zastaviti precej več vprašanj, kot pa bo možnih odgovorov. Pri- hajam iz knjižnice, ki ima zaradi svoje do- moznanske in regionalne usmeritve specifi- čen položaj v javni knjižnični mreži pa tudi specifičen položaj v regionalnem središču, kjer je knj-žnica samo ena od kulturnih usta- nov ob kompleksnem pokrajnskem muzeju, zgodovinskem arhivu itd. V razmerju do krajevne zgodovine se v svojem deležu razprave lotevam kategorije lokalnega tiska, ki je predmet inventarizacije v tako imenovani domoznanski zbirki ter predmet dokumentiranja v domoznanski do- kumentaciji. Lokalni tisk je zvest odsev kul- turnega in ustvarjalnega utripa v določenem okolju ter je tako neposredno udeležen v pro- cesu, ki mu pravimo krajevna zgodovina, pri tem pa ga obravnavam v najširšem smi- slu, naj gre za bibliografsko samostojne pu- blikacije ali nesamostojne publikacije. Ob kategoriji lokalnega tiska bi rad opo- zoril na nekatera vprašanja, ki segajo na ob- močje tipologije knjižnic ter knjižnične zako- nodaje. Določene stvari so seveda znane in bi jih ne büo treba omenjati, manj znani pa so zapleti v zvezi z njimi in zapleti ob prak- tičnem izvajanju deklariranih načel, ki jih prinaša naš knjižnični vsakdan. Najprej nekaj besed o zdaj že znameniti Koncepciji razvoja slovenskega knjižničar- stva iz leta 1971. Z njo smo poenotili prejšnjo dvotirno organiziranost v javni mreži in na- sproti bivši ljudski ter študijski knjižnici po- stavili enoten tip splošnoizobraževalne knjiž- nice; ta je po vsebinski in tipološki plati vsaj načelno vsrkal tudi vse naloge prejšnje sa- mostojne študijske knjižnice kot splošne znanstvene knjižnice. Koncepcija je javne knjižnice kategorizirala v skupine od I do VI glede na število prebivalcev v dani uprav- no-politični enoti. V našem primeru se uvrščamo v II. kategorijo, tj. v urbano sre- dino s 50.000 do 100.000 prebivalci. Koncep- cija je poudarjala regionalno usmeritev, ven- dar pa razvoj upravno-političnega sistema ni sledil v smeri regije. Zato danes razvijamo občinsko matično knjižnico kot osnovno ce- lico sistema, možnosti za širitev dela v regijo pa so podane na podlagi dogovarjanja na medobčinski ravni. Se nekaj o knjižnični zakonodaji. Zakon o obveznem pošiljanju tiskov iz leta 1973 za- gotavlja knjižnicam II. kategorije, kamor 100 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 spada tudi kranjska Osrednja knjižnica, praktično vso tekočo slovensko knjižno pro- izvodnjo, da bi bil omogočen dostop do gra- diva, ne pa seveda njena arhivska funkcija. Nadaljnji zakon, ki ga je treba omeniti, je zakon o knjižničarsvu iz leta 1983, ki je med bistvenimi novostmi na novo opredelil tudi funkcijo matične knjižnice. V zvezi z zako- nodajo v knjižničarstvu pa želim opozoriti na nekaj praznin, ki zadevajo ravno lokalni tisk in ki jih bo treba rešiti s podzakonsko regulative. Razprava o reformi je že zelo zgodaj na- kazala bojazen, da bi se zlasti v razmerju do pokrajinskega muzeja, zgodovinskega arhiva in drugih institucij, ki se prav tako ukvar- jajo z zbiranjem in obdelavo gradiva ter distribucijo informacij, utegnili zaplesti v podvajanje. Dileme s tega območja segajo celo v najnovejši čas, ko se kaže recimo po- treba po prisotnosti t. i. delegatskih gradiv v domoznanski zbirki matične knjižnice. Knjižnice II. kategorije se v praksi že ozirajo v regijo, vendar pa se dileme raz- raščajo toliko bolj, kolikor bolj se oddalju- jemo od termina »bivši okraj«. V našem pri- meru gre za zanimivo območje občin Kam- nik in Domžale ter delno Ljubljana-Šiška. Ze bivša skupnost študijskih knjižnic Slo- venije ni dorekla funkcije domoznanske knjižnice za ožje ljubljansko območje in ker po reformi razvijamo občinsko matično knjižnico, je zbiranje lokalnega tiska mi- mo obveznega izvoda ter prek občinskih meja nujno nesistematično. Zakon o obvez- nem pošiljanju tiskov, ki ga občasno sprem- ljajo alarmantne vesti o ukinitvi oziroma noveliranju, se v praksi nedosledno izva- ja zlasti na področju lokalnih tiskov. Iz evidence nam uhajajo dragocena gradiva, ki bi jih morali zagotavljati za posebne zbirke in ki jih izdelujejo moderno opremljene teh- nike, ki pa dostikrat niso registrirane kot tiskarne v smislu našega zakona. Naloga ob- činskih matičnih knjižnic pri odkrivanju teh tiskov ostaja tako le na deklarativni ravni. V tej skupini gradiv se nemalokrat znajdejo tudi glasila DPS, združenj in ustanov, ki zla- sti v štartnem zagonu, ki kasneje lahko tudi nekoliko uplahne, prinašajo mnogo drago- cenosti za krajevno zgodovino. Nadalje gre za gradiva, ki jih ne objavi občinski uradni vestnik oziroma delegatski poročevalec, ki pa zlasti ob planskih pre- lomnicah prinašajo dragocene analize, izde- lane pri pristojnih službah DPS ali SIS, ki so še kako pomembne za krajevno zgodo- vino. Knjižnica kot subjekt delegatskega odločanja takšne materiale sicer prejema. a jih po navadi porazgubi po delegatskih konferencah. Selekcija se ne opravi in gra- diva ne najdejo poti do uporabnika knjiž- nice. Dopovedujemo si, da je gradivo v zgodovinskem arhivu, domoznanska knjiž- nica pa v praksi in v interesu informiranja uporabnika potem vso pozornost posveča no- vinarskemu članku v lokalnem listu, ki pa je bil tudi sam sestavljen na podlagi mnogo bolj instruktivnega primarnega dokumenta. Omeniti je treba še eno bojazen, da se bo- mo v regoinalnih domoznanskih knjižnicah podvajali z NUK in slovensko bibliografijo. V nekem pogledu je naše delo osmišljal že selektivni prag slovenske bibliografije, ki prizadene ravno lokalno problematiko. Zato se domoznanske dokumentacije v knjižnicah II. kategorije lotevamo vsi, četudi neorgani- zirano in na lastno pest. Pri tem pa nima- mo izdelanh selektivnih kriterijev za kvan- tifikacijo dela pri specialnih nalogah, saj v javni knjižnici velja postulat stalnega po- večevanja izposoje. Koliko pa izposojo v do- moznanski knjižnici plemenitijo lastne zbir- ke podatkov, je statistično dostikrat težko opredeljevati. Velika zamuda pri izhajanju slovenske bibliografije ter nadaljnja prizade- vanja za izčiščevanje razmerja do Biblio- grafije Jugoslavije ter lokalnih bibliografij, to so dejstva, ki naše delo obeležujejo ta trenutek, vse pa kaže, da niti lokalna zbir- ka in lokalna dokumentacija ne bosta zmanjšali svojega pomena. Prof. dr. Ferdo Gestrin: Zahvaljujem se prof. Dralcu za njegov prispevek; besedo dajem prof. Janezu Kopaču. Prof. Janez Kopač (Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj): Vzrok, da smo se zbrali v Kranju, je dejstvo, da je danes tudi predstavitev naj- novejšega Kranjskega zbornika. Ta je izra- zit primer krajevnega zgodovinopisnega de- la in zato je prav, da se ob tej priložnosti srečamo in spregovorimo nekaj misli o pi- sanju in pomenu te veje zgodovinske zna- nosti. Dr. Sergij Vilfan je pred leti zapisal, da je krajevna zgodovina sicer splošna, ven- dar je v konkretnih pojavnih oblikah, torej v svojih raziskavah, ozko geografsko ome- jena. Tako moremo soditi, da pojem kra- jevnega zgodovinopisja zajema raziskave, ki imajo lokalni, a tudi širši regionalni značaj, velikokrat pa se nanaša tudi na študij po- sameznih družbenih plasti. Če se ozremo po zgodovinskih raziskavah, ki so nast-ile v zadnjih nekaj letih, lahko ugotovimo, da močno prevladujejo prav preučevanja, ki imajo značaj krajevnega zgodovinopisja. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 101 Pri tem moram prav gotovo na prvo me- sto postaviti velik delež, ki ga je imela in ga še vedno ima, mogoče vedno bolj, re- vija Kronika, časopis za krajevno zgodovi- no. Zašli bi predaleč, če bi želeli vsaj na kratko opozoriti na zelo široko pahljačo raz- iskav in študij, ki so objavljene v tej naši reviji. Dovolj bo, če opozorim na zelo iz- črpno bibliografijo prispevkov in člankov, objavljenih v Kroniki, ki jih je za obdobje od začetka revije, od leta 1934 pa do leta 1972, pripravila in objavila Anka Vidovič- Miklavčič. Zelo koristno bi bilo s tem delom nadaljevati tudi za članke, ki so izšli po tem letu. Kot je že prof. Gestrin poudaril v uvodnem delu, je treba navesti tudi to, da si uredništvo revije močno prizadeva, da bi izšlo čim več Kronik, ki bi bile posve- čene posameznim krajem ali območjem. Zadnja je bila pred dobrim mesecem pred- stavljena na Bledu. Na tem mestu bi rad še poudaril pomen, ki ga ima ta revija pri pouku zgodovine v določenem kraju. Po iz- kušnjah sodeč pa imam občutek, da jo uči- telji zgodovine premalo poznajo in uporab- ljajo. Poleg Kronike, zasnovane za celotno slo- vensko ozemlje, izhajajo tudi bolj regionalne in lokalno usmerjene periodične publikacije s krajevnozgodovinskimi raziskavami. Naj omenim samo kot ilustracijo za štajersko območje Časopis za zgodovino in narodo- pisje, za nam bližje območje pa vsekakor Kamniške zbornike, nikakor pa ne smemo prezreti zelo kvalitetnih Loških razgledov, tudi zato ne, ker izhajajo zelo redno. Šte- vilne so tudi samostojne raziskave za po- samezne kraje in območja ter probleme. Pregled teh del do začetka sedemdesetih let je pripravila in objavila Olga Janša- Zorn. Za dela, ki so izšla v zadnjih desetih ali petnajstih letih, pa takega sistematične- ga pregleda še nimamo in ga bo potrebno na vsak način čim hitreje pripraviti. Mislim, da bi to morala biti ena izmed nalog sek- cije za krajevno zgodovino. To bo več kot koristen pripomoček, saj so v tem času izšli številni krajevni zborniki, samostojne publi- kacije, članki in razprave, ki so bih objav- ljeni po najrazličnejših časopisih, od tovar- niških glasil dalje pa vse do časopisa Delo in Ljubljanskega dnevnika. Na tem mestu je posebej potrebno omeniti zelo pomembno delo, ki ima naslov Zgodovina Ljubljane, prispevki za monografijo, v katerem so ob- javljeni referati s predlanskega posvetova- nja o zgodovini Ljubljane. Sicer pa je ne- mogoče našteti vsa števUna druga dela, zato se bom za ilustracijo omejil le na ne- katera dela, ki so zadnja leta izšla na Go- renjskem. To so Kranjski zborniki, katerih peto knjigo bodo predstavili danes, v za- četku letošnjega leta je bil natisnjen tudi Je- seniški zbornik, ki se imenuje Jeklo in lju- dje, in je tudi že peti po vrsti. Omeniti je treba Tržiške zbornike, ki so sicer bolj te- matsko zasnovani, v načrtu pa je priprava zbornika o Radovljici in Kropi. Danes sem tudi slišal, da se pripravlja celo monogra- fija Bleda, da o dokaj številnih publikacijah, ki se nanašajo na Skofjo Loko, sploh ne govorimo. Pomembni so številni turistični vodniki za posamezne kraje ali za posamezne kulturnozgodovinske spomenike, nikakor pa ne smemo prezreti del, ki so jih pripravili etnologi in pa umetnostni zgodovinarji. Mi- mogrede bi povedal, da veliko poročil in obvestil o teh delih lahko preberemo v Kroniki. Rad bi poudaril še poseben pomen, ki ga imajo katalogi, ki nastajajo vzporedno s pripravami zgodovinskih razstav. Pomembne so tudi publikacije, ki jih redno ali občasno pripravljajo in izdajajo v Arhivu SR Slo- venije in pokrajinski zgodovinski arhivi. Te pubUkacije so pomembne tudi zato, ker so pretežno sestavljene na osnovi arhivskega gradiva. Kljub številnim raziskavam pa mo- ramo vendarle ugotoviti, da še vedno osta- jajo mnoge neraziskane bele lise. Potrebno je osvetliti še marsikatero vprašanje za ob- dobje delavskega gibanja in ljudske re- volucije, izrazito pa je pomanjkanje ra- ziskav v obdobju po 9. maju 1945. Želeti bi büo, da se tega obdobja lotijo tudi mlajši zgodovinarji, zlasti še, ker je vsaj za prva povojna leta že tudi veliko kar dobro ure- jenega arhivskega gradiva, številni pa so tudi drugi viri, tako časopisni kakor tudi spominski. Ob razmišljanju o krajevnem zgodovino- pisju se človeku cesto porajajo mnoga vprašanja, ki bi jih bilo interesantno raz- iskati, npr. zakaj imajo nekateri kraji izra- zito velik interes za spoznavanje svoje pre- teklosti, kar se izraža v prodaji publikacije take vrste, nekaterim krajem pa ni prav veliko do tega spoznanja. Lahko bi se spra- ševali tudi o vzgibih za zanimanje za kra- jevno zgodovino. Z odnosom do takih vpra- šanj pa se izražajo tudi denarna sredsva. Medtem ko kulturne skupnosti in družbeno- politične skupnosti še nekako kažejo naklo- njenost do teh raziskav, pa za raziskovalne skupnosti skoraj lahko trdimo, da so veliko bolj naklonjene tehničnim kot pa družbe- nim znanstvenim raziskavam. 102' KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 Na koncu bi rad povedal, da se ne more- mo pohvaliti z ravno velikim številom raz- mišljanj o krajevnem zgodovinopisju. Prav zato smo se odločili, da danes ne bomo go- vorili o zgodovini Kranja ali Gorenjske, temveč se bomo posvetili krajevni zgodo- vini pri nas ter odnosom med krajevnimi zgodovinskimi raziskavami in muzeji, zgo- dovinskimi arhivi ter bibliotekami. Naj za- ključim z misijo o pomenu krajevnih zgo- dovinskih raziskav, ki jo je ob predstavitvi Blejske kronike povedal prof. dr. Ferdo Ge- strin. Rekel je približno takole: »Preučevanje zgodovine na geografsko omejenem območju daje raziskovalcem velike možnosti, da po- drobneje preučijo vsakdanje življenje in od- nose med ljudmi ter jih primerjajo z na- činom življenja in odnosi v drugih krajih. Prav tako pa tudi pokaže, da ni nujno, da vedno in povsod veljajo glavne razvojne li- nije, ki jih predstavlja splošno zgodovinsko preučevanje.« Prof. dr. Ferdo Gestrin: S prispevkom prof. Janeza Kopača, za katerega se mu za- hvaljujem, smo zaključili prvi del naše okro- gle mize o problemih krajevne zgodovine. Pre- hajamo na razpravo o problemih, ki so jih zajeli referenti, in o problemih lokalne zgo- dovine nasploh. Prosim, kdo želi besedo? No, z namenom, da bi sprožu razpravo, mi dovolite, da se dotaknem dveh vprašanj. Prvo je vprašanje, o katerem je govoril prof. Benedik, ali so muzeji, arhivi in znanstvene knjižnice samo strokovne in kulturne usta- nove ali so hkrati tudi znanstvene organi- zacije? Menim, da se v njihovi dejavnosti združujejo vsa tri omenjena področja. Zato nikakor ni prav, da je Raziskovalna skup- nost Slovenije te ustanove izključila iz sfere svojih kompetentov. Sodelavci teh ustanov si v teku let ob strokovnem delu nakopi- čijo toliko znanja iz svoje stroke, da pomeni njihovo nevključevanje v organizirano znanstveno delo pravzaprav zavračanje ve- likih intelektualnih potencialov, ki jih zla- sti mali narodi nikdar nimajo preveč. Drugo vprašanje, ki bi se ga dotaknil, je vprašanje vloge človeka kot zgodovinskega človeka. Človek je, pravimo upravičeno, ustvarjalec zgodovine. Cim bolj gremo proti sedanjosti, v večji meri je bil človek za- vesten ustvarjalec zgodovine, je postajal zgodovinski človek. Ni pa büo tako v bolj oddaljeni preteklosti; tedaj je zgodovinski razvoj tekel po naravni poti. Naj misel os- vetlim s primerom. Fevdalno družbo ni nihče vnaprej zamislil, jo planiral, nastajala je sama po sebi po naravni poti v takratnih zgodovinskih okoliščinah. V Evropi npr. ob stiku razkrajajoče se sužnjelastniške antične družbe in rodovno plemenske družbe v času preseljevanja ljudstev in v stoletjih po njih. Nasprotno pa človek danes zavestno ustvarja socialistično družbo, pri nas samoupravno so- cialistično družbo. Nedvomno lahko mirno rečemo, da smo zavestni ustvarjalci tega zgodovinskega procesa. Ko preučujemo lo- kalno zgodovino povojnega obdobja, lahko v mikroregiji sledimo temu procesu, čeprav je vezan na konkretne razmere krajevnega okvira. Slediti moremo razvoju sil, ki delu- jejo v smeri tega procesa, prav tako pa še marsikje tudi moči tistih sil, ki mu naspro- tujejo oziroma ga zavirajo. V starejših ob- dobjih zgodovine pa veliki zgodovinski pro- cesi v majhnih regijah ali posameznih kra- jih, kjer ljudje žive svoje življenje in v svo- ji sredini ustvarjajo svojo lokalno zgodovi- no, le odmevajo ali pa celo to ne, kakor je ilustriral prof. Melik. Torej, lokalno zgodo- vinopisje ima samo v sebi pogojenost in ni- kakor ni, če tako rečem, služkinja zgodovin- ski sintezi. Kdo, prosim, želi besedo? Franc Konobelj-Slovenko (Jesenice): Današ- nja okrogla miza je organizirana ob štiride- setletnici osvoboditve, zato bi bilo prav, da spregovorimo tudi o težavah, pri preuče- vanju in pisanju krajevne zgodovine NOB. Pri preučevanju tega obdobja se pisec dostikrat srečuje z zelo hudimi problemi. Soustvarjal- ci zgodovine tega obdobja so lahko napra- vili veliko pozitivnih stvari, lahko pa tudi veliko škode. Zlasti slednje je zelo težko opisati. Nekateri ljudje so še živi, težko pa je tu zaradi njihovih sorodnikov. Izkušnje raziskovalcev na Jesenicah so pokazale, da je kritično objavljanje raziskav za to obdob- je včasih problematično, ker avtor ne ve, kakšen odmev bo raziskava doživela, zlasti zato, ker posamezni problemi lahko tudi ni- so dobro obdelani. Velika pomoč raziskoval- cem je konkretno arhivsko gradivo, ki omo- goča, da avtor snov, ki jo študira, postavi na pravo mesto. Kljub težavam pri obdelovanju in objavljanju delikatnejših zadev pa je po- trebno težiti za tem, da se to obdobje kri- tično preučuje. Pri tem nam bodo v pomoč še žive priče, zato je potrebno s tem delom pohiteti. Mi, na Jesenicah, imamo na tem področju že nekaj izkušenj. Pred kratkim smo izdali peto številko zbornika Jeklo in ljudje. Pri objavi posameznih prispevkov smo se srečevali tudi z dilemami, ali so po- samezni sestavki dovolj strokovno priprav- ljeni, ali je bilo dovolj uporabljeno arhiv- sko gradivo itd. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 103 i Nujno potrebno bi bilo začeti pospešeno preučevati obdobja po koncu druge svetovne vojne. Poznavanje tega obdobja bi nam dalo marsikateri odgovor, kako se je potrebno obnašati v gospodarskih in političnih teža- vah. Prof. dr. Ferdo Gestrin: Tovariš Konobelj je opozoril na zelo pomembno obdobje, zla- sti v okviru preučevanja krajevnega zgodo- vinopisja. Rekel bi, da je precej in dobro obdelana vojaška zgodovina narodnoosvobo- dilne borbe. Prav področje, ki ga je tovariš Konobelj omenU, je zaradi različnih vzrokov težko obravnavati, na drugi strani pa se mi zdi, da ga je nujno potrebno obdelati. Udeležencem in sodobnikom je jasna tr- ditev, da je za narodnoosvobodilnim giba- njem stala ogromna večina slovenskega ljud- stva. Opozarjam pa, da nasprotnik še vedno živi in krepko deluje, zlasti v tujini. Kdor le malo pozna njihovo Uteraturo o narodno- osvobodilni borbi, bo pri opisovanju njiho- ve protirevolucionarne dejavnosti med voj- no ugotovil, da zelo poudarjajo masovnost na svoji strani. Navajajo vsakega svojega človeka, kjerkoli je že bil, pri nas pa še da- nes nimamo zbranih veliko podatkov. Mno- go je celo že zamujenega. Veliko podatkov o članih odborov OF še nimamo, zlasti ne za prvo obdobje OF. Ne poznamo njihovih se- stavov, kadrovskih sprememb, ne poznamo vseh ljudi ki so pobirali rdečo pomoč, davke, niti višine nabranih vsot, itd. Ti podatki kot celota niso nikjer zbrani, vrsta ljudi, ki so to opravljali, pa je že mrtva. Verjemite mi, da bodo čez nekaj desetletij začeli postavljati vprašanje o masovnosti našega gibanja in borbe. Dostikrat bomo težko dajali konkret- ne odgovore. Zato je prav zbiranje teh po- datkov v veliki meri ena izmed nalog ljudi, ki se ukvarjajo s krajevno zgodovino za to obdobje. Zbiranje podatkov o prvih odborih OF, javkah, o ljudeh, ki so dajali hrano, ple- tli rokavice in nogavice za partizane, dajali ljudsko posojilo itd., bo pokazalo masovno bazo, brez katere narodnoosvobodilna borba ne bi mogla uspeti. Vprašanje objavljanja podatkov o vsem, kar se je dogajalo, je res lahko boleče, zla- sti še, ker so nekateri ljudje, ki so bili nepo- sredni udeleženci na nasprotnikovi strani ali njihovi sorodniki, še žvi. Vendar to ne po- meni, da teh stvari ne bi registrirali, napi- sali in shranih. Druga stvar je seveda obja- va. Vsi podatki tudi še niso dostopni, saj so arhivi za določene stvari še zaprti. Zato je obravnavanje novejšega obdobja vedno tu- di problematično. Srečuješ se s pomanjka- njem virov, ne moreš vsega objaviti, kar si ugotovil itd. Ena od nalog krajevnega zgo- dovinopisja bi lahko bila: te stvari dokazlji- vo napisati in shraniti v Inštitutu za zgodo- vino delavskega gibanja v Ljubljani, imamo pa tudi muzeje in arhive. Prof. Neveka Ciglar (Zavod za šolstvo SR Slovenije, Enota Kranj): Prav je da v okviru koncepta okrogle mize omenimo tudi vprašanje zgodovine v šolah. Po- znamo vzgojni pomen zgodovine pa tu- di probleme, s katerimi se srečuje učitelj. Učne načrte za zgodovino so že nekajkrat spremenili, a marsikaterega problema še ni- so uspešno rešili. Krajevno zgodovino učni načrt v šolah ob- ravnava predvsem v tistih razredih, v katerih zgodovina še ni samostojen učni predmet. To je pri predmetu spoznavanje narave in družbe od prvega do četrtega razreda in pri šolskih dejavnostih ob državnih, občinskih in krajevnih praznikih. V višjih razredih os- novne šole (od šestega razreda dalje), ko se zgodovina pojavi kot učni predmet, pa mo- rajo učitelji po učnem načrtu obravnavati vso zgodovino od praskupnosti do današnjih dni. V tem okviru pa ni več prostora za kra- jevno zgodovino. Venadar pa je prav ta zgo- dovina, kot sta omenila prof. Gestrin in prof. MeUk, tista, ki daje sočnost in odpravlja fak- tografijo. To je tudi zgodovina, ki bi se je učenci učili z večjim veseljem, saj bi se sre- čevali s kraji in ljudmi, ki jih poznajo. Postavlja se vprašanje, kako nekaj krajev- ne zgodovine spraviti v učni proces. Precej velik korak na tem področju so naredili zgo- dovinski krožki, o katerih pa se po mojem mnenju premalo govori in piše. Ponekod v zgodovinskih krožkih izdajajo tudi publika- cije. Na Jesenicah je na primer glasilo Jež- kov rod, v katerem je izšlo precej zapisov in spominov aktivnih udeležencev narodnoosvo- bodilnega gibanja z jeseniškega področja, ki so jih zbrali krožkarji. Ustanove, ki se ukvarjajo z zgodovinopisjem, zlasti muzeji in arhivi, pa bi morali načrtno organizirati in spremljati delo krožkov. Nujno bi bilo po- trebno tako obliko dela vzpodbujati tudi v srednjih šolah, saj družboslovno usmerjene srednje šole pripravljajo tudi mlade, ki bo- do študirali zgodovino ali njej sorodne štu- dijske smeri. Prof. dr. Ferdo Gestrin: Tudi to je eden od problemov, ki sodijo v področje krajev- nega zgodovinopisja. Veliko je najrazličnej- ših dokumentov, listin in predmetov, ki so v nevarnosti, da se izgubijo, ker so v privat- nih rokah. Te stvari se lahko rešijo s pomo- čjo osnovnošolskih in v še večji meri sred- nješolskih zgodovinskih krožkov. Tak pri- 104 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 mer ni samo na Jesenicah, taliih primerov poznamo še več, recimo, šola v Cerknem. Tu je nastal kar majhen muzej. Šolarji in učitelji so rešili veliko gradiva, ki bi ga sicer uničili in izgubili, ker ljudje niso videli po- mena v teh dokumentih in predmetih. Zla- sti Zavod za šolstvo, tako republiški kot re- gionalni, bi moral še posebej paziti na to dejavnost, svetovalci za zgodovino pa bi mo- rali na tem področju imeti pomembnejšo vlo- go, kot jo imajo. Prof. Janez Svoljšak (Mojstrana): Kako pojmujemo zgodovino? Ali se bomo pogo- varjali le o zadnjih petinštiridesetih letih ali bomo šli tudi nazaj? Naši kraji so stari že tisoč let. Prof. dr. Ferdo Gestrin: Gotovo ne bomo govorili samo o zadnjem obdobju. Menim pa, da naj vsak preučuje tisto obdobje, ki ga interesira, kjer lahko tudi največ da. Vendar tudi to ne sme biti nepovezano in neorgani- zirano, da ne bi nastale bele lise v preuče- vanju. Na področju krajevnega zgodovino- pisja pa se vendarle dela načrtno. Imamo razne komisije in regionalna zgodovinska društva, ki imajo svoje sekcije za starejšo zgodovino, za krajevno zgodovino, za zgodo- vino NOB in za zgodovino najnovejšega ob- dobja. Našo zgodovino pojmujemo od ob- dobja, ko smo se naselili, če še starejše ob- dobje pustimo malo ob strani, čeprav je za nas zgodovina tudi zgodovina starejših ob- dobij in območij, od koder smo prišli. Prišli smo namreč v prostor, na katerem se je do tedaj že marsikaj dogajalo. Pri preučevanju naše zgodovine pa tudi ne gre le za območje znotraj državnih meja, ampak za celotni te- ritorij, ki smo ga nekdaj poselili in smo ga počasi izgubljali, in za območje, na katerem prebivajo Slovenci zunaj državnih meja. To so na kratko opredeljeni časovni in terito- rialni mejniki, znotraj katerih preučujemo svojo zgodovino. Dr. Jože Žontar (Zgodovinski arhiv Ljub- ljana): Predgovorniki so se že dotaknili vprašanja različnih funkcij, ki jih ima kra- jevna zgodovina. Strinjam se z razpravo prof. dr. Melika o kvalitetnem napredku krajevnega zgodovinopisja, ki je v preuče- vanje vključilo različne vidike, razširilo te- matiko, izbralo nova območja, npr. male sredine, itd. Prepričan pa sem, da ima — zla- sti za novejše obdobje — krajevna zgodovi- na zelo pomembno funkcijo tudi kot izhodi- šče za preučevanje širših problemov na pod- lagi vzorčno izbranih majhnih območij. K temu nas silijo tudi lastnosti sodobnega ar- hivskega gradiva, ker so v njem splošni pro- blemi običajno prikazani zelo posplošeno in pogosto bolj na podlagi želenega, kot pa de- janskega stanja. Zato pa navadno prikazuje arhivsko gradivo, ki nastaja na nižjih nivo- jih, stanja, ki so mnogo bližja dejanskemu. Na podlagi dognanj, do katerih pridemo pri preučevanju problemov na manjših območ- jih, pa je mogoče nato mnogo bolje in prist- neje pa tudi bolj resnično sintetizirati prikaz celovitega razvoja. Za krajevno zgodovinopisje je zelo po- memben tudi interdisciplinarni pristop. Va- žno je, da sodelujejo poleg zgodovinarjev tudi umetnostni zgodovinarji, etnologi, geo- grafi, itd., ne nazadnje tudi strokovnjaki, ki piso iz vrst opisanih poklicev (npr. goz- darji, zdravniki, tehnični poklici, itd.). Ne- redko se zgodi, da najdejo velik odmev med najširšimi krogi bralcev knjige, ki obravna- vajo zgodovinske teme, in ki so predvsem in- teresantno napisane. Drugo vprašanje, o čemer bi želel sprego- voriti, pa se nanaša na prispevek tovariša Drolca, ki je govoril o domoznanskih zbir- kah v knjižnicah, pri čemer je omenil arhiv- sko funkcijo teh zbirk. Vprašanje tim. do- moznanskih zbirk v knjižnicah se je začelo v načelnem pomenu postavljati v zadnjem času. Vprašanje so menda sprožile knjižnice v Mariboru. Bilo je posredovano tudi Re- publiškemu komiteju za kulturo, ki stoji na stališču, da ga morata strpno rešiti obe stro- ki, saj gre za strokovno vprašanje. Osebno pa sem prepričan, da bi bilo nesmiselno, ko bi knjižnice širile svojo dejavnost na zbira- nje arhivskega gradiva. Da imajo knjižnice v primerjavi z arhivi več kadrov in več mož- nosti za zbiranje raznih gradiv in da zbira- jo razna tiskana aktualna gradiva, še ne bi smel biti razlog za to, da naj bi vključevale v svoje zbirke tudi arhivsko gradivo. Bolj se mi zdi pomembno, da bi knjižnice poskrbe- le za to, da bi imele zbrana kompletna lo- kalna glasila, tovarniška glasila in podobne tiske. Ivan Jan (Kranj): V krajevnih kro- nikah, zbornikih, in drugih knjigah je precej slabosti in pomanjkljivosti. To se zlasti čuti pri obravnavanju stran- karskih bojev v obdobju med obema vojnama. Včasih so ti boji izpuščeni bodisi iz neznanja ali zaradi morebitnih bolečih ran, ki bi jih s tem odprli ali pa zato, ker se av- torjem opis strankarskih bojev ne zdi po- memben. Vendar je preučevanje strankar- skega življenja zelo pomembno področje, zla- sti še, če je zgodovinopisje zgodovina socialnih bojev. Naša generacija se še spominja teh bojev, ko je šlo za kruh, za obstoj. Tu je več mladih obrazov, KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 105 pa bi rad katerega navdušU za preuče- vanje strankarskih razprtij med obema voj- nama. Na eni strani bi imel težko nalogo, na drugi pa ne bi bil obremenjen ip. bi lažje objektivno meril te sile. Tako bi laže razu- meli konec enega obdobja in začetek novega, velikega obdobja narodnoosvobodilnega bo- ja. Laže bi razumeli tudi današnjo emigra- cijo itd. Ugotavljam, da sta npr. srednji vek in začetek 20. stoletja bolj detajlno obdelana kakor obdobje med obema vojnama in ob- dobje do današnjih dni. Predlagam, da bi se lotih teh raziskav načrtno. Prof. dr. Vasilij Melik: Pa se bom res ogla- sil k vprašanju, kaj se da v lokalni zgodovini pri nas obdelovati. Samo nekaj misli. Zelo dobro poznamo zakonodajo o enakopravnosti jezikov v 19. stoletju, znamo tudi marsikaj povedati o tem, kako enakopravnost za Slo- vence pi bila dosežena. Kljub temu, da je moj predgovornik rekel, da je 19. stoletje bolj obdelano, nam pa manjka še ogromno podatkov. Statistiko o občevalnem jeziku imamo od štetja leta 1880 naprej. Za neka- tere kraje imamo še originalni popisni ma- terial, za Ljubljano celotnega, menda nekaj za Skofjo Loko, drugače se je pa na žalost skoraj vse izgubilo. Gledal sem ljubljanski popisni material za leto 1869. Formularji so lepo nemško-slovenski, vse, kar je natiska- no, je dvojezično. Hišni lastniki in drugi dru- žinski poglavarji, ki so izpolnjevali obrazce, so pisali v mestu 95 odstotkov nemško, tu- di tisti, ki so bili znani kot Slovenci. Prav na prste bi lahko prešteU slovenske odgovore. V predmestjih je slika nekoliko drugačna, tam je bilo pekako pol na pol, toda tam vi- dite tudi, da večina ljudi ne zna pisati niti v slovenščini niti v nemščini in v pravopisu mrgoli napak. Starejši ljudje so pisali še v bohoričici, čeprav je že več desetletij ni bilo. Pokaže se silno zanimiva neposredna slika pismenosti, kulture in še marsičesa. VeUko bi se dalo napisati o tem. Manjši je kraj, še toliko bolj je zanimiv, seveda pa v večini občin gradiva ni. Vzemimo katerokoli majh- no podeželsko občino, če je ohranjeno gra- divo 19. stoletja, se da lepo študirati jezikov- no vprašanje: do kdaj so dopisi višjih oblasti neški, kakšni so domači odgovori, ali jih je sestavljal tajnik (o občinskih tajnikih je ogromno pisal Cankar), kakšna je bila pis- menost tajnikov, v kakšnem jeziku so pisali, v pravi nemščini ali skrpucalasti, v kakšni slovenščini. Ko so v Ljubljani uvedU slovenščino za uradni jezik občine (1882), večina uradnikov jezika ni znala. Čeprav so bili Slovenci, pi- smeno slovensko uradovati tudi niso znali. ker so vsi starejši hodili v nemške šole in so zato bUi slovensko na pol pismeni. Kako pa je bilo to v popolnoma kmečkem kraju, kjer se je slovenščina običajno prej pojavila, ker so nemščino manj znali? To so zelo zanimiva vprašanja; osnovno pa je seveda, ali gradivo obstaja ah ne obstaja. Če gradiva ni, tudi volja in veselje nič ne pomagata. Dostikrat, po mojem za starejše čase večinoma, je tre- ba želje in stremljenja prilagoditi možno- stim. Stane Božič (Kranj): Ne delam na področju zgodovinopisja, sem pa v Svetu za ohranja- nje in razvijanje revolucionarnih tradicij in spomeniškega varstva pri občinski konferen- ci SZDL Kranj. Ker s članki in knjigami širimo vednost o preteklosti med široke kroge ljudi, vplivamo na njihovo zavest, zato je še posebej po- membpo, da so posredovane informacije o preteklosti avtentične. Med ljudmi je zelo velik interes za zgodovino njihovega kraja. Ko je bila v Kranju ponatisnjena Zgodovina mesta Kranja dr. Josipa Zontarja, je bila knjiga kljub sorazmerno visoki ceni v nekaj dneh razprodana. V okviru Sveta za razvijanje revolucionar- nih tradicij in spomeniškega varstva posku- šamo, da dogodki in spomeniki, ki so nepo- sredno zvezani z našo revolucijo postanejo in ostanejo sestavni del naše kulturne za- kladnice. Zato je zelo pozitiven sklep ne- katerih šol, da ustanavljajo šolske muzeje in izdajajo svoja glasila. Enako pozornost bi morali posvetiti tudi stvarem, ki jih zaradi hitrega spreminjanja življenja opuščamo npr. razna orodja, predmeti iz vsakdanjega življenja itd.). Hotel sem še poudariti, da tako kot za druge dejavnosti tudi za zgodovino velja, da čim širša bo kadrovska baza, tem boljša bo lahko kvaliteta. Množičnost pomaga stroki, stroka pa mora tudi pomagati opisovalcem preteklosti, ki niso zgodovinarji. Prof. dr. Ferdo Gestrin: Tovariš Stane Bo- žič je tukaj nakazal še eno pomembnost lokalnega zgodovinopisja, ki bi jo z današ- njo terminologijo lahko imenoval uporabna vrednost krajevnega zgodovinopisja. Ta iz- raz uporabljam zato, ker moraš vsako temo, ki jo prijaviš na raziskovalno skupnost tudi z družboslovnega področja, argumentirati z njeno uporabno vrednostjo. Ena od uporab- nih vrednosti krajevnozgodovinskih raziskav je nedvomno potrjevanje identitete sloven- skega naroda. S tem pa lahko pomagamo do boljšega družbenega pojmovanja zgodovine, ki npr. danes v šoli nima pravega mesta. 106 1 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 Tone Miklavčič (Gorenjski muzej Kranj): Opozoril bi na potrebe in možnosti, da bi krajevno zgodovinopisje več prispevalo k zgodovini delovnih organizacij. Ni mogoče, da bi v osrednjih tehničnih muzejih, v regio- nalnih in krajevnih muzejih zbrali in obde- lali vse bogastvo gospodarskega razvoja. Mislim, da bi bilo skoraj nujno, da bi tovar- ne imele svoje spominske sobe, kjer bi bilo poleg dokumentov ohranjeno tudi kar naj- več iz proizvodnega programa vse do današ- njih dni. Nekaj vzpodbudnih primerov že imamo npr. Gorenjski muzej Kranj je so- deloval pri pripravi spominske sobe v tovar- ni Titan Kamnik in Veriga Lesce. Mislim, da bi se ta dejavnost morala še razširiti, saj so za to potrebna sorazmerno majhna sred- stva, ki pa se delovnim organizacijam vra- čajo tudi v komercialni obliki (poudarjanje tradicije in s tem kvalitete proizvodov). Podobno je npr. z zgodovinskimi razsta- vami po krajevnih skupnostih, ki jih je Go- renjski muzej Kranj tudi že nekaj pripravil. Pri tem dostikrat prihaja do koristne pove- zave krajanov s pripravljala razstav. Na koncu bi rad opozoril še na zgodovino- pisje o povojnem času, ki je bilo dolgo časa in je še vedno ob strani. Prof. dr. Ferdo Gestrin: Pri delovnih or- ganizacijah, na splošno pa tudi drugod, je danes mogoče opaziti veliko zainteresiranost za svojo preteklost. Ce motive pustimo ob strani, ugotovimo, da je interes tolikšen, da bi morale sekcije za je interes toUkšen, da bi morale sekcije za krajevno zgodovino to zanimanje organizi- rano še pospešiti. Navedel bi le primer Splo- šne plovbe v Piranu. Pomorskemu muzeju v Piranu je dajala dovolj velika sredstva, da so muzejski ljudje pripravili zbirko z boga- timi eksponati, ki predstavljajo pomorsko dejavnost našega največjega brodarja. Na ta način lahko veliko pripomoremo h kreiranju krajevnega zgodovinopisja. Matevž Oman (Kranj): Ukvarjam se tudi s pisanjem krajevne zgodovine, zato bi rad opozoril na nekatere probleme. Poudariti moram, da sem se pri svo- jem delu do vseh stvari prikopal sam, ko' sem hodil okrog ljudi, ko sem iskal arhive, preučeval v knjižnicah, ko sem sodeloval z Gorenjskim muzejem Kranj itd. Ker delam tudi v društvenih dejavnostih, vem, kako v društvih delajo s svojimi arhivi. Pri pridobi- vanju arhivskega gradiva društev je potre- bno vključiti čim več strokovnjakov. Pri nas govorimo o društvenih kronikah, pa še ve- dno ugotavljamo, da tako po društvih kot po krajevnih skupnostih nimamo ljudi, ki bi skrbeli za svoj arhiv. Prav to je za kra- jevno zgodovinopisje največja izguba. Zato mislim, da bi moralo biti čim več krajevnih zgodovinarjev in ljudi, ki bi pisali krajevno zgodovino in bi se tudi čustveno navezali na svoje okolje. Res pa je tudi, da zelo težko pride do objave razprav, pa čeprav so pri njih sodelovali tudi strokovnjaki. Se najlaže je, če je razprava iz obdobja narodnoosvo- bodilnega boja. Janez Kopač (Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko): Najprej bi se navezal na besede Matevža Omana o društvenih ar- hivih. Popolnoma pravilna je njegova mi- sel, da se je potrebno organizirano lotiti urejanja in zbiranja društvenega arhivske- ga gradiva. V okviru ZKO Slovenije bo v kratkem organiziran seminar za ljudi v društvih, ki skrbijo za društveno doku- mentacijo. Upati je, da se bo tudi na tem področju premaknilo na bolje, kot to lahko ugotovimo v arhivih delovnih organi- zacij in pri upravnih organih. Opozoril bi rad še na sestavljanje tovar- niških kronik. V naši sredi imamo predstav- nika iz tovarne Sava Kranj, ki se precej ukvarja s tem problemom. Taki interesi so tudi pri drugih delovnih organizacijah. Ja- sno pa nam mora biti, da je potrebno tem ljudem veliko pomagati tako pri zbiranju gradiva kakor tudi pri metodologiji pisanja samih kronik itd. Strinjam se s predstavnico Zavoda za šol- stvo SR Slovenije, Enota Kranj, da je po- trebno vzpodbujati dejavnost zgodovinskih krožkov. V Kranju imamo nekaj svetlih pri- merov. V Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enota za Gorenjsko, poskušamo preko krož- kov in prizadevnih učiteljev zgodovine učen- cem približati zgodovino kraja, po navadi z določeno kategorijo arhivskega gradiva, ki se nanaša prav na področje ali vsaj bližnjo okolico šole. Obenem pa učencem predstavi- mo tudi urbarje, listine in drugo arhivsko gradivo. Zaželeno bi bilo, da bi ustanove, kot so muzeji, knjižnice in arhivi čim tesneje so- delovali z Zavodom za šolstvo in šolami, da bi tako z nekaj urami prišli tudi v redni učni program. Prof. dr. Ferdo Gestrin: Za zaključek la- hko ugotovim, da se ta okrogla miza po izrečenih mislih lahko priključi podobnim obravnavam o krajevnem zgodovinopisju. V imenu prireditelja se zahvaljujem referen- tom in diskutantom kakor tudi vsem udele- žencem srečapja. Hvala. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 107! PROF. FERDO GESTRIN — SEDEMDESETLETNIK JANEZ SUMRADA Nedavno je praznoval visok življenjski jubilej univerzitetni učitelj večine danes de- lujočih slovenskih zgodovinarjev, dopisni član SAZU in upokojeni redni profesor za občo zgodovino fevdalizma na ljubljanski univerzi, dr. Ferdo Gestrin. Gestrin se je rodil 8. oktobra 1916 v Ljub- ljani. Ker so doma vladale težke razmere, se je že zgodaj preživljal sam, z izjemno voljo dovršil tedanjo ljubljansko drugo državno gimnazijo in se leta 1935 vpisal na univerzo. Študiral je zgodovino in geografijo ter 1940 diplomiral, nato pa odšel služit vojaški rok; ob aprilskem zlomu leta 1941 so ga zajeli in kot vojnega ujetnika odpeljali v Nemčifo. Ko se je vrnil v Ljubljano, se je pridružil OF, preživljal pa se je z opravljanjem pri- ložnostnih del. Okupator ga je poslal tudi na prisilno delo. Po osvoboditvi je sprva poučeval zgodo- vino, zlasti uspešno na klasični in pedagoški gimnaziji v Ljubljani, zatem pa je 1954 po- stal republiški inšpektor za pouk zgodovine. Leta 1959 je bil izvoljen za asistenta na filo- zofski fakulteti ljubljanske univerze, postal i kmalu po obrambi doktorske disertacije do- cent (1960), zatem 1962 izredni, a 1971 redni profesor; s tega delovnega mesta se je 1983 tudi upokojil. Največji del Gestrinovega znanstvenega dela (bibUografijo do 1976 gl. v ZC 30/1976, str. 263 sl., po tem v prigodnem prispevku I. Vojeta, ki izide v 4. štev. ZC 40/1986) je posvečen preučevanju fevdalnega obdobja na Slovenskem, predvsem njegovih gospo- darskih temeljev, še zlasti trgovini, pa vpra- šanjem reformacije in tudi kmečkih uporov. Posebej velja omeniti disertacijo, ki je izšla pod naslovom »Trgovina slovenskega zaled- ja s primorskimi mesti od 13. do 16. stoletja« (1965), zatem objavo mitninskih knjig iz 16. in 17. stoletja na Slovenskem (1972 — za obe deli je prejel nagradi Sklada Borisa Ki- driča) ter »Pomorstvo srednjeveškega Pira- na« (1978). Ze v petdesetih letih je sodeloval prof. Gestrin pri pripravi prve izdaje Zgo- dovine narodov Jugoslavije, konec sedem- desetih s sintetičnimi besedili v Zgodovini Slovencev Cankarjeve založbe. Tehten je tu- di profesorjev prispevek k novejši slovenski zgodovini. S posameznimi razpravami se je dotikal vprašanj delavskega gibanja in NOB, z V. Melikom pa sta spisala knjigo »Sloven- ska zgodovina od konca osemnajstega sto- letja do 1918« (1966), ki predstavlja naj- izčrpnejši, na sodobnih znanstvenih zasnovah temelječi pregled slovenske zgodovine v ob- ravnavanem obdobju. Sicer je F. Gestrin so- deloval tudi pri sestavljanju učnih načrtov in napisal več učbenikov oz. zgodovinskih čitank. Popis njegovih objav presega sto enot. Del svojega znanstvenega interesa je prof. Gestrin ves čas posvečal tudi lokalni zgo- dovini. Ze več kot tri desetletja je kompo- nenta njegovega dela raziskovanje, zadnje čase pa tudi organizacijsko zanimanje za pre- učevanje preteklosti Ljubljane. Tako je dej- stvo, da slovensko glavno mesto še vedno nima sodobne monografske predstavitve svo- je preteklosti, narekovalo prof. Gestrinu, da je kot prvi korak k temu cilju pripravil s sodelavci novembra 1983 posvetovanje o zgo- dovini Ljubljane in zatem uredil tudi zbor- nik tam prebranih referatov. V okviru svo- jega preučevanja je dal Gestrin vrsto po- membnih rezultatov tudi za zgodovino dru- gih mest na Slovenskem, poleg Pirana ome- nimo npr. Novo mesto in Kamnik. 108 i KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 Jubilej je dočakal prof. Gestrin sredi ne- nehnega znanstvenega in organizacijskega snovanja. Tako pripravlja že nekaj časa ob- sežno delo o gospodarskih in drugih stikih naših dežel z Italijo v srednjem veku in prvih stoletjih novega veka, kar bo hkrati dograditev in sinteza podobe, ki jo je ustva- ril s svojimi številnimi že objavljenimi raz- pravami, nastalimi kot plod dolgotrajnega j dela v italijanskih arhivih. Obenem vodi tudi priprave za tretjo knjigo Gospodarske in družbene zgodovine Slovencev, ki bo obrav- navala promet. Najbrž ima načrtov še veliko več. Želimo mu, da bi jih uresničil in obo- gatil naše vedenje o preteklosti z novimi po- membnimi rezultati. Mlajši si želimo tudi njegove pomoči in bogatega znanja, ki ga vedno tako nesebično razdaja. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 109 i NOVE PUBLIKACIJE Jeklo in ljudje, Jeseniški zbornik V., Iz- dala in založila Kulturna skupnost Jesenice, Jesenice 1985, 503 str. Peta številka jeseniškega zbornika Jeklo in ljudje je dokaj zajetna knjiga. Tudi vse- bina zbornika je raznolična in posega na področje geologije, arheologije in zgodovine do numizmatike in spominskih zapisov. Prvi del knjige je namenjen zgodovini že- lezarstva. Janez Kopač je obdelal jeseniški rudarski red iz leta 1381, ki ga včasih ime- nujejo tudi Ortenburški rudarski red. Ta dokaj obsežni pravni tekst polaga temelje fužinarstvu na Planini pod Golico. To je eden najstarejših pravnih redov na območju Ju- goslavije. Avtor je v prispevku primerjal podobne, vendar nekoliko mlajše rudarske rede, ki so jih imeli rudarji in talilci ko- vinskih rud v Srbiji. S primerjavo tekstov je poskušal opisati tehnologijo rudarjenja in taljenja rude v srednjem veku, saj so bili tako jeseniški kakor srbski rudarji nemške narodnosti. V drugem delu prispevka so obdelani pravni vidiki rudarskega reda, ki ureja odnose med rudarskimi mojstri in mojstri ter delavci. Drugi sklop prispevkov ima naslov zgo- dovina delavskega gibanja. Miha Klinar v prispevku Predzgodovina kovinarskega giba- nja na Jesenicah osvetljuje nekatere dile- me in netočnosti v brošuri Franja Federla — Slavka Kronika kovinarskega gibanja na Je- senicah leta 1936. Klinar je obdelal delavsko gibanje na Jesenicah od ustanovitve Kranj- ske industrijske družbe leta 1869 pa do leta 1904 oziroma 1918. Ugotavlja, da se je raz- redno delavsko gibanje na jeseniškem koncu začelo razvijati sorazmerno pozno, čeprav se je po letu 1889, ko so modernizirali obrate Kranjske industrijske družbe, na Jesenice naselilo veliko delavcev z vseh koncev av- stro-ogrske monarhije. Dosti močnejše kot socialdemokratsko je bilo krščanskosocialno gibanje. Tudi prvo generalno stavko delav- cev na Jesenicah, ki je bila od 16. do 18. av- gusta 1904, so vodili krščanski socialisti. Prispevku lahko zamerimo, da šele pri- bližno na sredini teksta izvemo nekaj več o brošuri Jesenice 1936, čeprav je ta podlaga za Klinar j evo študijo. Tudi pri pregledova- nju opomb lahko ugotovimo, da jih je od- ločno preveč, saj se isti viri in literatura ponavljajo večkrat zaporedoma. Janez Meterc je prispeval pregled stavkov- nega gibanja na jeseniškem območju. V ob- ratih Kranjske industrijske družbe je na- štel kar šestnajst večjih stavk. Poleg tega pa so bile še številne demonstracije in pre- kinitve dela ob praznovanju 1. maja, ki so ga na Jesenicah prvič praznovali leta 1908. Meterc je stavkovno gibanje razdelil v tri valove. Prvi val je bil na prelomu 19. v 20. stoletje, drugi je nastal po končani prvi sve- tovni vojni, tudi pod vplivom oktobrske re- volucije in pod začetnimi vplivi KPJ. Tretji in najmočnejši stavkovni val pa je jeseniške kovinarje in gradbene delavce zajel leta 1929 in v naslednjih letih, ko so bile življenjske razmere izredno težke. Svoj vrh so stavke dosegle s splošno stavko v Kranjski indu- strijski družbi leta 1935 in v stavkovnem gi- banju gradbincev v letih 1936 in 1940. Članek Majde Zontar obravnava dejavnost telovadnih, kulturnih in planinskih društev na Jesenicah do prve svetovne vojne. Šele leta 1885 so ustanovili prvo bralno društvo. Na prelomu 19. v 20. stoletje se je politična diferenciacija pokazala tudi v društvih. Prvi so svoje društvo ustanovili krščanski soci- alisti, leta 1897 pa so potrdili pravila Kato- liškega delavskega društva na Jesenicah. Kljub številnemu delavstvu je bilo to do leta 1904 edino delavsko društvo na Jeseni- cah. Leta 1906 so ustanovili še katoliško te- lovadno društvo Orel. Liberalci so o kulturno-prosvetnem dru- štvu pričeli razmišljati šele po stavki leta 1904. Poleti tega leta so ustanovili Slovensko delavsko izobraževalno društvo na Savi. Med najbolj delavnimi na Slovenskem je ta čas slovelo liberalno Gledališko društvo Jese- nice. Leta 1904 so ustanovili še telovadno društvo Sokol. Jeseniški socialni demokrati so jeseni 1900 dobili podružnico Splošnega delavskega izo- braževalnega, pravovarstvenega in podpor- nega društva, leto dni kasneje podružnico Splošnega kovinarskega društva, leta 1912 pa še podružnico Splošne delavske zveze Vza- jemnost. Za planinarjenje je skrbela delavska pla- ninska organizacija Prijatelji prirode. Po- memben prispevek v narodnostnem boju ima tudi leta 1903 ustanovljena jeseniško-kranj- skogorska podružnica Slovenskega planin- skega društva. Kot protiutež dejavnosti nem- škega planinskega društva so postavili kočo na Golici in Slovenski dom na Vršiču, leta 1912 pa je bila v Kranjski gori ustanovljena prva gorska reševalna postaja pri nas. Jože Dežman je prikazal delovanje defav- skega društva Svoboda, ki je bila ustanov-^ noi KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 Ijena 22. oktobra 1918 in se je sredi tridesetih let preimenovala v društvo Enakost; to je delovalo do razpustitve 1. januarja 1941. Ugotavlja, da sta bili društvi na Jesenicah vir radikalizacije sindikalnega gibanja. De- lavsko društvo Enakost je bilo mnogo bolj levo usmerjeno. Po socialnem sestavu so bili člani obeh društev pretežno delavci, v za- četni fazi predvsem ženske; včlanjeni so bili zlasti mladi ljudje. Glavno področje delo- vanja društva je bil delavski oder, ki je uprizarjal tudi dela pisatelja domačina To- neta Cufarja, člana društva. Pomembno pa je delovanje društva tudi na športnem in kul- turnozabavnem področju. Cvetko Zagorski je v prispevku o pisa- telju, dramatiku samouku in delavcu Tonetu Cufarju podal sodobne kritike Cufarjevih del, ki so izhajale v takratnih levo in desno usmerjenih časopisih. Tretji del zbornika, ki je najobsežnejši, obravnava narodnoosvobodilni boj. Jeseniški revolucionar in komunistični župan občine Koroška Bela Vencelj Perko je prispeval spomine na leto 1941, ko je postal tudi se- kretar Okrožnega komiteja KPS za Jese- nice. Konec tridesetih let je oblast na Jesenicah začela zapirati komuniste in napredne ljudi. Venci j a Perka so še z nekaterimi zaprli v taborišče v Bileči, druge pa so pošiljali na številne orožne vaje. Avtor nas v prispevku seznanja s prvimi dnevi okupacije na Jesenicah, ko so jih ob nemški pomoči 11. aprila 1941 zasedli Ita- lijani, 19. aprila pa so oblast nad mestom prevzeli Nemci. Na poziv CK KPS so se začele zbirati skupine prostovoljcev za ob- rambo domovine. Drugi skupini prostovolj- cev, ki se je 10. aprila zbrala na Javorniku in ki je štela okoli dvajset ljudi, se je pri- družil tudi Vencelj Perko. Skupaj z Jeseni- čani so se odpeljali v Karlovac, kjer jih niso hoteli sprejeti v staro jugoslovansko armado. Zaradi velike ustaške nevarnosti so se vrnili nazaj v Slovenijo. V nadaljevanju avtor opi- suje srečanje z Borisom Kidričem v Ljublja- ni, partijski sestanek v njegovi hiši, na kate- rem so sklenili, da bodo organizirali Osvo- bodilno fronto in praznovanje 1. maja 1941 na Jesenicah. Nemci so ga aretirali 21. maja 1941, ga odpeljali v Šentvid, nato pa v Be- gunje in v taborišče Kraut na Koroškem, od koder je 1. avgusta pobegnil in se po prihodu na jeseniško območje priključil tam- kajšnjim partizanom. Ivan Jan je pripravil kar dva prispevka. V prvem je v obliki romansiranih spominov opisal svoje doživetje decembrske vstaje leta 1941 v bohinjskem koncu, ki se je je udeležilo veliko ljudi, kot pravi Jan tudi zato, ker ». . . smo med drugim obljubljali skorajšnji konec vojne .. .«. Vstaja zaradi izdaje ni uspela. Svojo pripoved je podkrepil tudi z nekaterimi ugotovitvami nemških do- kumentov. Na koncu prispevka je kratek opis o padlih voditeljih vstaje, nekoliko več pa se je zadržal pri opisu izdanega in ubitega glavnega voditelja bohinjske vstaje Tomaža Godca. Drugi Janov prispevek sledi dokumentom štaba 1. grupe odredov in štaba Gorenjskega odreda v obdobju od 4. aprila do 4. septembra 1942, ki so jih našli pri narodnem heroju in komandantu I. grupe odredov Jožetu Gre- gorčiču-Gorenjcu, ki je padel 9. septembra 1942 na Jelovici. To je bil čas, ko so se na Gorenjskem po hudi zimi začeli oblikovati posamezni odredi. Zapis se nanaša na obli- kovanje Gorenjskega odreda. Naj obširnejši zapis je pripravil Franc Ko- nobelj-Slovenko. Na skoraj desetih straneh je opisal svoje spomine na politično delo, ki ga je opravljal od junija 1943 pa do sep- tembra 1944 na območju Javorniškega Rovta in Koroške Bele. V prispevku sledimo re- organizacijam na območju Okrajnega odbora OF in Okrajnega komiteja KPS Jesenice. Zlasti podrobno je obdelano delovanje par- tije in odborov OF na območju, kjer je avtor deloval v omenjenem času. Poleg personalnih sestavov odborov OF in partije na svojem sektorju se avtor spominja številnih akcij in težav, ki so jih imeli terenci tako z Nem- ci kakor tudi z raztrgan ci. Poimensko so na- vedeni mobiliziranci, ki so jih na območju Koroške Bele in Javorniškega Rovta po pred- hodni pripravi terencev mobilizirali borci Gorenjskega odreda. V sestavku se srečamo tudi z obveščevalci Kokrškega in Gorenjske- ga odreda, s pripadniki VOS in OZNE ter s kurirskimi postojankami po jeseniških hri- bih. V zadnjem delu je avtor kot podkrepitev svojih spominov dodal še povzetke nekaterih zapisnikov Okrajnega komiteja KPS in Ok- rajnega odbora OF Jesenice. Priloženih je tudi še nekaj povzetkov drugih dokumentov za to obdobje na območju Javorniškega Rovta in Koroške Bele. Prispevek se zaključi s seznami političnih delavcev, ilegalcev, akti- vistov OF, zapornikov v zaporih v Begu- njah, umrlih po raznih nemških taboriščih in talcev z območja, ki je opisano v spomi- nih. V zapisu je čutiti nekoliko premalo siste- matičnosti, kar pa zaradi številnih dejavno- sti, ki so opisane, niti ni čudno. Kljub temu KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 pa članek predstavlja pomemben prispevek za preučevanje terenskega dela na geografsko majhnem, a po dejavnosti organizacij OF in partije pomembnem območju. Jože Vi die je napisal prispevek o zdrav- nikih civilistih in nekaterih medicinskih se- strah ter bolničarjih, ki so med drugo sve- tovno vojno živeli in delali na Jesenicah, Bledu in Radovljici. V pripovedih o posa- meznih zdravnikih se srečujemo z najrazlič- nejšimi iznajdljivostmi zdravnikov pri op- ravljanju njihovega poklica za partizane in z načini zbiranja medicinskih instrumentov in sanitarnega materiala. Nekaj podatkov pa izvemo tudi o zgodovini jeseniške bolnišnice. Arheološki del zbornika sta pripravila Ja- nez Meterc in Milan Sagadin. Janez Meterc je na podlagi arheoloških najdišč obdelal je- seniško okolico od prazgodovine do zgodnje- ga rimskega obdobja. Milan Sagadin pa je obdelal poznoantična in staroslovanska naj- dišča na območju današnje občine Jesenice. Domneva, da so bile staroslovanske nasel- bine pretežno ravninsko-nižinskega značaja, v primerjavi s predzgodovinskimi, ki so lo- cirane na okoliških hribih. Opisana so staro- slovanska najdišča od Begunj preko Most in Žirovnice, kjer so tudi najbolj pogosta, in naprej proti Jesenicam. Anton Ramovš je prispeval geološko raz- pravo o severnih Julijskih Alpah in njiho- vem biostratigrafskem razvoju. Razprava je plod avtorjevih šestletnih raziskav na tem področju. Članek nam predstavlja pisan svet mikroskopsko majhnih in nekoliko večjih fo- silov rastlinskega in živalskega izvora, ki nas popeljejo v sivozemeljsko prazgodovino. Članku so pridane tudi številne fotografije okamenin in zemeljskih skladov. V numizmatičnem poglavju nas Dušan Prešeren seznanja z nadomestnim denarjem gorenjskih fužinarjev v 19. stoletju. Avtor je nadomestni denar oziroma bone, ki so bili medeninasti, pločevinasti ali pa bankovci, zasledil pri fužinarjih na Jesenicah, v Kropi in Železnikih. Denar take vrste je nastal zaradi izredno slabega gospodarskega polo- žaja fužinarstva, ki je izhajala tudi iz teh- nološke zaostalosti njihovih obratov. Pojav tega denarja je tesno povezan s »kastami«, to je trgovinami, ki so jih lastniki fužin ustanavljali za preskrbo svojih delavcev in so predstavljale le dodatno obliko njihovega izkoriščanja. V prispevku se srečamo na kratko tudi s podatki o nastanku Kranjske industrijske družbe poleti 1869. V zadnjem prispevku se je Borut Razinger posvetil zgodovini planiških značk, ki so bile izdelane ob številnih skakalnih tekmo- vanjih. Značke je razdelil na dva dela. Urad- ne je izdajal planiški komite in so se delile na splošne, saj so jih lahko kupovali gledalci, in na službene, ki so jih nosili udeleženci prireditev (skakalci, tehnične službe itd.). V drugo skupino je uvrstil neuradne značke, ki so jih ob prireditvah izdajali najrazlič- nejši izdelovalci značk. V nadaljevanju sledi opis značk vseh kategorij, od najstarejših iz marca 1934 pa do finala svetovnega pokala v smučarskih skokih marca leta 1984. Zaključni del zares obsežnega petega zbor- nika Jeklo in IjuSje je posvečen sodelavcem zbornika, ki so umrli med letom 1980, ko je izšel četrti zbornik, in letom 1985, ko je izšel peti zbornik. Spominski zapisi so po- svečeni Mihu Klinarju, dr. Aleksandru Rja- zancevu, Črtomiru Šinkovcu, Milošu Magoli- ču in Jožetu Podobniku. Janez Kopač Velike Lašče. Zbornik. Ljubljana 1986, 110 str. Na Slovenskem se mnogi kraji ali regije ponašajo s krajevnimi zborniki, ki bolj ali manj redno izhajajo ali pa so le plod en- kratnih prizadevanj. Med slednje lahko uvr- stimo tudi velikolaški zbornik. Obseg, pe- strost vsebine in kvaliteta prispevkov kra- jevniTi zbornikov je zelo različna in mnogo- krat rezultat (ne) srečne roke urednika ozi- roma uredniškega odbora pri zasnovi in iz- boru avtorjev. Medtem ko je navadno denar tisti, ki kroji usodo prizadevanj glede izdaje in likovne opreme — mimogrede: na sloven- skem knjižnem tržišču imamo zbornike, ki so po opremi vzor skromnosti in varčevanja in vrsto takih, ki so bahavo razkošni — pa je kvaliteta oziroma nekvaliteta odvisna od za- snove, kroga sodelavcev in njihove priprav- ljenosti za sodelovanje. Čeprav so krajevni zborniki običajno po svojem obsegu »ome- jeni« na ožjo prostorsko regijo, pa se pri izboru sodelavcev »omejenost« samo na ožji, domači krog pišočih ne izkaže vedno kot dobra rešitev v korist vsebinske pestrosti zbornika. Slednja misel se mi je porodila tudi ob branju velikolaškega zbornika. Kra- jevni zborniki so predvsem namenjeni ljudem okolja, ki mu je zbornik posvečen, od njiho- ve kultiviranosti pa je odvisna njihova uso- da, saj poznamo vrsto zbornikov, ki so takoj razgrabljeni, mnogi pa za dolga leta obležijo v skladišču. Velikolaškemu zborniku želim, da bi našel svoje mesto v vsaki hiši obravna- vanega okoliša. Velikolaški zbornik je izšel ob 400-letnici Trubarjeve smrti, ki je le eden od znanih 112 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 Slovencev, ki so se rodili ali živeli v veliko- laškem okolju (npr. Levstik, Kopitar, Pucelj, Javoršek in drugi). Ta košček slovenske zem- lje je bil vedno tudi na prepihu ujm in civi- lizacijskih vplivov zaradi svoje geografsko- prometne lege, kar daje preučevanju tega predela neki širši pomen. Z veliko ljubeznijo do domačega kraja je zbrala zgodovinske utrinke dobra pozna- valka velikolaške preteklosti Justina Jago- dic. Z njimi je opozorila na važnejše pre- lomnice iz razvoja tega območja od najsta- rejših časov do začetka druge svetovne voj- ne. Poleg političnih momentov je zajela tudi gospodarski razvoj ter razvoj šolstva, zdrav- stva, prometa, zadružništva, društev in po- dobno. Avtorica je poleg literature priteg- nila tudi arhivske in ustne vire. Dokaj kratek, bolj kot oris, je članek Vide Sega z naslovom »Prispevek k zgodovini NOB«, katerega najpomembnejši del je sicer nepopolna objava ovadbe italijanske policije vojaškemu sodišču leta 1942, na podlagi ka- tere je bilo večje število Laščanov obsojenih pred italijanskim vojaškim sodiščem. Doku- ment hrani Arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani. Sam dogo- dek bi bil vreden širše in temelj itej še obrav- nave. Ivanka Peterlin je podala geografski in demografski opis Velikih Lašč z okolico, medtem ko je o sodobnem utripu gospodar- skih, družbenih in drugih dejavnosti v kra- jevni skupnosti Velike Lašče spregovoril Jože Petrič. Kot literarni sprehod, z mnogo top- line do rojstnega kraja in okolice s kančkom nostalgije za minulim zaključuje zbornik Jože Javoršek. Zbornik odlikuje tudi pestra likovna op- rema z vehkim številom fotografij, od ka- terih imajo mnoge pravo dokumentarno vrednost. Marjan Drnovšek Ana Lavrič, Vizitacijsko poročilo Agostina Voliera o koprski škofiji iz leta 1579. ZRC SAZU Umetnostnozgodovinski inštitut Fran- ceta Steleta, Ljubljana 1986, 201 str. Edicije potopisov, vizitacijskih poročil, kro- nik, itd. sodijo gotovo med najzanimivejše in najpestrejše branje raziskovalcev in ši- rokega kroga ljubiteljev slovenske zgodovi- ne. Tovrstni viri dajejo informacije, ki zlahka koristijo tako zgodovinarju, etnologu, umet- nostnemu zgodovinarju kot tudi geografu ali sociologu. Prav poročilo apostolskega vizitatorja za škofije v Dalmaciji in Istri, veronskega škofa Agostina Vallera, je tipičen primer vira, ki lahko služi za interdisciplinarno obravnavo preteklosti. Čeprav je bilo Valierovo poro- čilo podlaga že nekaj razpravam, je v izdaji Ane Lavrič tokrat prvič objavljen del za koprsko škofijo. Poročilo o stanju škofije je pisano v latinščini, prepleteni z italijanskimi izrazi. Skriptor glavnega dela ni znan. Po- ročilo sestavljajo trije deli. Prvi obsega opis prihoda vizitatorja v Koper, Piran in Izolo, februarja 1580, kratek opis mest in cerkvenih razmer. V drugem delu podaja popis vseh cerkva koprske škofije, ki je v tem času obsegala župnije v Marezigah, Šmarju, Ko- štaboni, Krkavčah, Kaštelu, Krogu, Kortah, Pomjanu, Truškah, Sočergi, Kubedu, in v mestih Koper, Piran, Izola. Cerkve opisuje po ustaljenem redu: imensko navede du- hovnike, pregleda tabernakelj v župni cerk- vi, krstilnico, masno opravo in inventar (knjige, posodje, svetila, podobe, itd.), oceni stanje in vzdrževanost cerkve, zatem pa da navodila za izboljšanje stanja. Pozanimal pa se je še za številčno in moralno stanje žup- nije in pritožbe župljanov ter je končno obi- skal in vizitiral še podružnice. V zadnjem delu je zbrano raznovrstno gradivo o bra- tovščinah, hospicih, šolah v Kopru, Piranu in Izoli, o spornih zadevah, ki jih je vizitator med svojim obiskom razsodil, itd. Seveda je Vallera najbolj zanimal nrav- stveni in gmotni položaj duhovščine oz. re- do vništva, s katerim pa ni bil vedno najbolj zadovoljen. Bolj zadovoljen pa je bil s pra- vovernostjo lokalne cerkve, kot je npr. ugo- tavljal, da protestantizma tako rekoč ni več. Ustavil pa se je tudi pri malem človeku. Zanimale so ga življenjske razmere prebi- valstva, njegovi običaji, tegobe, medsebojni odnosi, imovitost in številčnost v vaseh in mestih, o Židih, revščini, itd. Kljub vsem pomanjkljivostim, na katere opozarja A. Lavrič glede uporabnosti vizita- cijskega poročila Agostina Vallera, lahko že z bežnim pregledom publikacije ugotovimo, da gre za prvovrsten vir ne le za lokalno, temveč tudi širšo slovensko zgodovino 16. stoletja (ki ga Slovenci letos tako častimo). Ob koncu naj le še omenim, da je prepis opremljen z znanstvenim aparatom, tako kot je pri resnih izdajah običaj in pravilo: se- znam okrajšav v prepisu, opombe k tekstu ter indeksi oseb, krajev (v izvirni in sodobni obliki) in bratovščin, cerkva, hospicev, sa- mostanov in šol. Dušan Kos KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 1131 Jože Curk: Viri za gradbeno zgodovino Maribora do 1850, Viri 1, Pokrajinski arhiv Maribor, Maribor 1985, 181 str. Prizadevnemu kolektivu Pokrajinskega ar- hiva Maribor je uspelo izdati to, kar obema arhivoma v Ljubljani še ni, namreč sumarni pregled virov za gradbeno zgodovino mesta Maribora. Pričujoča knjiga je samo prva od treh, kolikor jih bo sestavljalo celoto. Prva knjiga obsega obdobje t. i. fevdalizma, zato je značaj in vrsta virov zahtevala posebno obdelavo. Delo ni nastalo naključno, saj av- torja, sicer umetnostnega zgodovinarja, po- znamo po številnih orisih štajerskih mest in trgov, predvsem pa po orisih mariborskih gradbenih spomenikov, kjer izkorišča tudi vse njemu dostopne arhivske vire. Seveda delo ne bi moglo nastati brez dobrega sode- lovanja z arhivskim referatom za starejšo zgodovino, ki je v manj kot desetletju izdal Gradivo za zgodovino Maribora v srednjem veku, obenem pa je že tudi na voljo novo- veško gradivo (1500—1700). Razen listinskih virov pa je avtor uporabil še naslednje vire: tri srednjeveške mestne obračune, davčne knjige in deželne obračune renesančnih utrd- benih del iz 16. stol., fond ceha zidarjev, ka- mnosekov in tesarjev iz 18. in 19. stol., žup- nijske matične knjige od 17. do 19. stol., deželno desko in mestne zemljiške knjige, jožefinski in franciscejski kataster, mestne načrte PAM ter slikovne vire iz 17., 18. in 19. stoletja. Prvi sklop sestavljajo iz Gradiva narejeni regesti, ki se kakorkoli dotikajo gradbeni- štva (omembe cerkva, oltarjev, hiš, vrtov itd.), tako da zainteresiranemu ne bo treba pregledovati vseh desetih zvezkov oziroma map Gradiva. Prav tako je obdelano novo- veško listinsko gradivo. Umetnostnega zgo- dovinarja, ki vsaj nekoliko pozna naše sred- njeveško arhivsko gradivo, ne bo presene- tilo, da zanj uporabnih podatkov ni toliko, kot bi smeli pričakovati. Le sem pa tja se pojavi ime zidarja, se omeni oltar ali da- rovnica, na podlagi katere lahko sklepamo na gradnjo. Zato bi kazalo podatke, ki se ti- čejo arhitekture, ne pa gradbeništva na- sploh, posebej urediti. Avtor sicer podčrtuje imena zidarjev, kamnosekov, kar pa stvari ne dela dosti bolj pregledne. Ostali nelistinski viri so objavljeni v bolj obsežnih odlomkih. Npr. iz fonda Militarla iz 16. stol. izvemo za imena gradbenikov Italijanov, ki so mesto renesančno prezidali in utrdili, pa tudi potek, stroške, mere stavb, jarkov ipd. V enoti fond mesta iz 2. pol. 16. in 1. četr. 17. stol. spoznamo tudi inventar župne cerkve, dela, ki so se na njej izvajala po požaru itd. Cehovski red zidarjev, kam- nosekov in tesarjev podaja pravila bratov- ščine, iz protokolov pa so izpisani vsi moj- stri včlanjeni vanj, med katerimi je nekaj zvenečih imen (Janez Fuchs, A. Bombasi). Zamudno in truda polno delo je bilo tudi izpisovanje matrik župne cerkve, iz katere so od 1650 naprej zbrani vsi zidarji, tesarji in stavbeniki, z latinskimi in nemškimi ime- ni tako ali drugače imenovani, fem med drugim sledi še temeljni vir za posestno in gradbeno zgodovino zemljiške knjige s seznamom hiš, ulic ipd. Izredno j)omemben je tudi seznam načrtov posameznih stavb iz 19. stol., naprecenljive vrednosti pa je sez- nam in opis upodobitev mesta od najstarej- še iz 2. četr. 17. stol. do fotografije iz 1849, avtor pa končuje prikaz in seznam virov z delom dr. Rudolfa Puff a: topografski opis mesta, ki je knjižno izšel v Gradcu 1847, tu pa objavlja rokopis iz PAM, ki se v nekate- rih detajlih razlikuje. Sklepno poglavje je napisano kot povzetek vseh uporabljenih virov. Razdeljeno je na deset delov, po stoletjih. Avtor je spoznanja, dobljena po arhivskih virih, obogatil s spo- znanji umetnostnega zgodovinarja na terenu in s tem v popolnosti rekonstruiral urbano in gradbeno rast naselbine. Ob koncu so dodane še reprodukcije najpomembnejših mestnih načrtov in upodobitev. Ob zaključku naj dodam: spoznanje, ki ga potrjuje tudi drugo arhivsko gradivo za zgo- dovino arhitekture in gradbeništva na Slo- venskem, namreč da nekatera najpomem- bnejša dela niso v virih neposredno zaznav- na (npr. najpomembnejše gradbeno dejanje v srednjeveškem Mariboru: gradnja dolgega kora pri mariborski župni cerkvi, ok. leta 1400), medtem ko nekatera zaradi raznih posrednih omemb vsaj predvidevamo lahko (beneficiji, oltarji). Delo je, kot rečeno, prvo te vrste na Slo- venskem, zaradi pionirstva mu lahko odpu- stimo nekaj napak (nepreglednost, brez in- deksov). Kliče pa po tem, da se tudi kak drug arhiv loti česa podobnega, kar bo pa zgodovinar sam, če ni tudi umetnostni zgo- dovinar, bolj stežka opravil. Marko Lesar Vilko Novak, Raziskovalci slovenskega. življenja. — Ljubljana: Cankarjeva založba, i 1986. 367 str.; ilustr. j Vilko Novak je verjetno danes najbolj znano ime med slovenskimi etnologi, saj je i 114! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 med drugim 30 let vzgajal mlade etnologe na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Lepo šte- vilo je njegovih knjig in razprav. Zgoraj omenjena knjiga pomeni nekak povzetek in pregled ene smeri njegovih etnoloških razi- skav. Avtor sam v uvodu pravi, da je leta 1961, ko je izšla njegova Slovenska ljudska kultura, »mogel napisati le nekaj strani o raziskovanju ljudskega življenja pri Sloven- cih« (str. 4). Na isti strani označuje to delo kot »študije o zgodovini slovenske etnolo- gije. Skoda, da knjiga nima takega podna- slova, ker menim, da to najbolj ustreza ce- lotni zasnovi knjige. Delo je časovno ome- jeno od prvih Trubarjevih zapisov o slo- venskem življenju do leta 1945. Zakaj taka omejitev, je tudi povedano v uvodu. Začenja torej s Trubarjem, ki je v svojih delih označeval »slovenska narečja in s tem tudi pokrajinsko razdelitev Slovencev« (str. 7). Valvasorja imenuje »prvega etnološkega terenskega delavca« (str. 10). Za Valvasorja in Linharta podrobneje navaja, kje je moč najti etnološke popise oziroma podatke. Sko- da, da za Valvasorja ne omenja dobrega pomagala — Repertorium zu J. W. Frei- herrn von Valvasors »Die Ehre des Herzog- thums Krain« (1689), delo Oskarja Gratzyja iz leta 1901, izdano v Ljubljani, 112 strani. Le-ta ima imensko, krajevno in stvarno ka- zalo (Aberglaube — praznoverje; Hexen — čarovnice; Sitten und Volksgebrauche in Krain— šege in navade; Slaven — Slovani; Sprache — jezik; Trachten des Volkes — noša; etc., da navedem samo nekaj prime- rov). Linhartovo delo Poizkus zgodovine Kranjske, izšlo 1788 (to delo imamo v pre- vodu s komentarji, izšlo v Ljubljani 1981), avtor predstavlja z vidika, koliko je v njem etnologije in ga istočasno lahko zaradi raz- gledanosti po Evropi primerja z evropsko ravnijo te znanosti v tisti dobi. Tako lahko bralcu pojasnjuje, kje vse so se zgledovali oziroma iskali podatke za svoje pisanje. Lin- hartovo delo primerja z delom gornjeluži- škega Karla Gottloba Antona. Naslednji osebnosti, ki sta temeljito ob- delani, sta kirurg, naravoslovec in še marsi- kaj B. Hacquet in študent ter narodopisec E. Korytko. Razpravi o teh dveh sta tako obsežni, da se je avtorju zdelo potrebno snov razdeliti na poglavja. Posebej je razčlenjeno Hacquetovo Abbildung und Beschreibung der süwest-und östlichen Wenden, Illyrer und Sloven ... Na novo zvemo, kako je delo nastajalo, kaj pomenijo etnološki pojmi in tudi kdaj in kje so nastajali ponatisi in prevodi tega dela po Evropi. Zakaj še ni- mamo prevoda tega dela? Korytko je na Kranjskem preživel le dve leti in pol. Novak ga predstavlja veliko v originalu (prevedeno iz nemščine). Tako zvemo o načinu in tež- njah Korytkovega dela. V poglavju o romantiki so širše obrav- navani poleg Poljaka Korytka še Korošec U. Jarnik, Prekmurec J. Košič in Štajerec S. Vraz. V to dobo sodita še dva: Matija Maj ar Ziljski in Matija Valj avec ter drugi manj zaslužni za to vrsto literature. Novak je delo razdelil na poglavja in jih različno poimenoval. Enkrat mu je naslov poglavja samo oseba, drugič naslovi razisko- valca slovenskega ljudskega življenja z nje- govim odnosom do Slovencev. Tako Hacque- ta postavi v odnos s slovensko ljudsko kul- turo, Korytka pa s slovenskim ljudskim iz- ročilom. Nadaljuje pa s kulturnimi obdobji ali pa kronološko. Sklepno besedo naslovi pomenljivo: Dosežki in razgledi. Pri prebiranju sem imel težave, ker mi manjka tovrstna izobrazba. Zato nadaljnje moje pisanje ne more biti nikaka kritika, temveč le moje samospraševanje ob raznih terminih. Ko Novak piše o Valvasorju, ome- nja v njegovem poglavju »Predhodno poro- čilo o življenju, veri in šegah Kranjcev«, »etnološki so v ožjem pomenu odstavki o skromni obleki in obutvi ter trdem ležišču ter splošni podatki o poljedelstvu, živinoreji, sadjereji in vinogradništvu« (str. 10). Kaj je ožje in kaj je širše etnološko? Kakšna je razlika med šego in navado? Kaj je ljudsko izročilo in kaj kultura? Mogoče bi bilo bral- cu v korist, če bi avtor pri posameznih oseb- nostih, ki so tema obravnave, povedal, kje so o njih arhivi, koliko jih sploh pač je. Tudi bi bilo zanimivo vedeti v kakšnem stanju so ti arhivi o teh ljudeh. Zanimivo bi bilo tudi kakšno bolj spodbudno opozorilo, kot je za Korytka, da »njegovi zapiski in nje- gova korespondenca niso niti izdani, niti njegovi(mi) natisnjeni(mi) članki v Ljubljani niso čitljivi, ker so jih zavoljo nebrižnosti naših znanstvenikov delno uničile vlaga in miši« (str.141). Mogoče bi bilo v korist, da bi vedeli, da je zapuščina E. Korytka v Na- rodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Mogoče pa je avtor zaradi poljudnosti opu- stil tovrstno navajanje virov. Novak omenja, da je skupno s študenti tretje stopnje skušal obravnavati »razvoj etnološkega dela pri nas«, ali pa jih je spod- bujal, »naj raziskujejo posamezne starejše avtorje. Toda kmalu sem spoznal, da jih ne- znanje nemščine poleg drugega ovira pri tem, zato sem se na hitro odločil...«. Ko bi se tisti, ki so krivi za tako jezikovno nežna- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 1151 nje, to tudi spoznali in se na hitro odločili za zdravljenje te naše že akutne bolezni. In ko že pišem to za Kroniko, je prava priložnost omeniti, da je v šolskih arhivih v Beli krajini in mogoče še kje ohranjena ci- klostilno razmnožena knjiga Domoznanska snov Bele krajine, s pomočjo belokranjskega učiteljstva sestavil Vončina Drago, okrajni šolski nadzornik, Črnomelj 1941, 136 strani. To delo, kot izvemo v predgovoru, je zbirka iz raznih že objavljenih knjig in prispevkov pa tudi' iz raznih zapiskov ter šolskih in žup- nijskih kronik. Vsebuje namreč zelo veliko etnološkega gradiva. Vinko Demšar Ivan v eher: Gozdovi bohinjskih fužinar- jev, Izdalo in založilo Gozdno gospodarstvo Bled, Bled 1986, 48 str. Inž. gozdarstva Ivan Veber, ki je zaposlen v Gozdnem gospodarstvu Bled, je pripravil zanimivo knjižico, ki pojasnjuje medsebojno povezanost med fužinarstvom, oglarstvom in gozdarstvom v bohinjskih gozdovih. Na zgo- ščen način nas popelje skozi zgodovino bo- hinjskega kota oziroma fužinarstva od naj- starejših časov pa vse do konca druge sve- tovne vojne. Kakor je bilo v starem in sred- njem veku primitivno pridobivanje železa v preprostih talilnih pečeh, tako je bilo v tem času primitivno tudi gospodarjenje z gozdo- vi. Gozdovi so imeli zelo majhno vrednost. Oglarji s primitivnim orodjem niso mogli sekati starih in debelih dreves, temveč so za oglarske kope izsekavali mlada in tanjša drevesa. V gozdovih je nastajala velika ško- da, ker so stara drevesa propadala, izseka- vanje mladih drevs pa je preprečevalo po- mlajanje gozdov. Najbolj so bili prizadeti bukovi gozdovi, saj je bil bukov les mnogo primernejši za izdelavo oglja kot pa smre- kova debla. Posebno mesto v bohinjskem fužinarstvu in posredno tudi v gozdarstvu je imela Zoisova rodbina, ki je bila sredi druge polo- vice 18. stoletja že lastnica vseh rudišč v Bohinju in okolici. V tem času je izšel tudi Gozdni red za deželo Kranjsko, ki je skušal zaščititi gozdove pred popolnoma nena- črtnim izkoriščanjem, kar pa ni uspelo, saj so sodobniki osem let po izidu reda ugotav- ljali, ». .. da dotlej nihče ni niti poskušal izvajati gozdnega zakona, ker tudi nihče ni bil zadolžen za to ...« Konec sedemdesetih let 18. stoletja so opravili tudi prvi vzpon na Triglav, ki ga je z nagrado osvajalcem podprl tudi Žiga Zois. Avtor ugotavlja, da se je Zois odločil za to akcijo zato, ker je v Bohinju in okolici že močno primanjkovalo železove rude in go- zdov in je vzpon na Triglav imel tudi za raziskovalno ekspedicijo. Nekaj kasneje so gozdove pred izsekava- njem za oglje poskušali reševati tudi z uved- bo šote za kurjenje talilnih peči. Nerentabilno poslovanje fužinarskih obra- tov je Zoise prisililo, da so leta 1886 prodali svoje obrate v Bohinju tedaj ustanovljeni Kranjski industrijski družbi na Jesenicah, ki si je počasi pridobila tudi večino bohinj- skih gozdov. Za njihovo zaščito je zaposlila gozdne čuvaje. To je povzročilo precej hude spore z bohinjskimi kmeti, ki so gozdarjem Kranjske industrijske družbe nekajkrat celo preprečili vstop v bohinjske gozdove. Kranj- ska industrijska družba je pričela z načrtnim izkoriščanjem gozdov. Do višje ležečih go- zdov so zgradili nekaj tovornih žičnic, goz- darski urad družbe pa je leta 1889 izdelal tudi gozdnogospodarski načrt. Konec 19. stoletja je bilo železarstvo v krizi, zato je Kranjska industrijska družba začela počasi prodajati svojo imovino, zlasti gozdove. Bohinjske in nekatere druge gozdo- ve je leta 1895 kupil Verski sklad, ki je bil samostojna državnogospodarska ustanova. Leta 1910 so upravo Verskega sklada prese- lili v Bohinj. Tudi iz tega časa je nekaj gozdnogospodarskih načrtov za rentabilnejše izkoriščanjem bohinjskih gozdov. Združeva- nje gozdov v okviru Verskega sklada pred- stavlja tudi zametke sedanjega gozdnega kompleksa, ki ga upravlja Gozdno gospo- darstvo Bled. Knjižica inž. Ivana Vebra je sicer drob- na, vendar je napisana s poznavanjem virov in literature, kar sicer ni običaj pri avtorjih, ki niso poklicni zgodovinarji. Janez Kopač Stiri publikacije Antona Stampoharja. Anton Stampohar, kustos oddelka NOB Dolenjskega muzeja v Novem mestu, je v zadnjih letih objavil vrsto prispevkov in tudi nekaj samostojnih del iz zgodovine Do- lenjske in Bele krajine v času po prvi sve- tovni vojni. Zaradi naših knjigotrških in širših kulturnih razmer kljub večkrat de- klariranemu policentrizmu in nekemu čud- nemu samozvanemu elitizmu in strahoviti samoreklami nekaterih, so ta dela ostala dokaj neopazna. Kljub precejšnji zamudi za- služijo predstavitev v naši reviji. j liei KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 Iz revolucionarne preteklosti na območju Gorjancev 1918—1941. Novo mesto 1983, str. 94. Področje, ki ga opisuje Stampohar, je bilo v obravnavanem času skoraj popolnoma agrarno, kar velja tudi za obe večji naselji: za mesto Kostanjevico in Šentjernej. V zna- čilno dolenjsko bedo na Šentjernejskem po- lju je gledala s pobočij Gorjancev še nekaj- krat hujša beda, ki je še danes marsikje jasno vidna. Avtor v svojem delu ne obrav- nava vseh pojavov tamkajšnjih socialnih napetosti, temveč le tiste, ki so našli svoj izraz v skrajno levem revolucionarnem gi- banju. Zato je vsebina ustreznejša naslovu, ko se pojavijo na tem področju člani KP. Vrh, in to pretresljiv, doseže Stampohar j ev prikaz v poglavju Življenje so posvetili boju za pravičnejši svet ob žalostno poučni zgod- bi Antona Maj zija, mesarja iz Šentjerneja, ki je 1932. leta ilegalno odšel v Sovjetsko zvezo in tam izginil. Ze samo njegov priijier je vreden globokega in tehtnega premisleka o značaju revolucionarnega gibanja, zlasti predstav mnogih posameznikov v takih pri- merih. Ze glede na njihov socialni izvor je marsikaj nejasnega, ob tem nekritičnem idealiziranju razmer v prvi deželi socializma pa ostane človek brez besed. Bralec se ne more znebiti vtisa, da je bila nekoliko mlaj- ša Bajčeva skupina v Kostanjevici bistveno drugačna, da je bila revolucionarnost bolj pristna, da niso stvari idealizirali. Nedvom- no so pravi, klasični revolucionarji pred- vsem tisti delavci, ki so se uveljavili v prole- tarskih okoljih zunaj domačega kraja (Dvoj- moč, brata Goltes, Baznik...). NaHvse za- nimivi so tudi podatki o poskusih spremi- njanja okupacijskih meja v korist Nemcev, ki so dotlej znani predvsem v okolici Treb- njega. Nemce so pozdravljali tudi drugje (npr. v Smarjeti). Obžalovati moramo, da avtor tega problema ni obdelal širše. Vzroki namreč niso lokalni in ne gre za nikakršen hitlerizem ali pa delovanje pete kolone. Po- leg jugoslovanskih gospodarskih in socialnih razmer so nanje vplivali tudi mednarodni odnosi, ne nazadnje tudi sporazum Hitler- Stalin. Kronološki pregled naprednega politične- ga gibanja na območju občin Črnomelj, Met- lika, Novo mesto in Trebnje v letih 1931 do 1941. Delavska telovadna in kulturna zveza Svoboda, podružnica v Novem mestu. Novo mesto 1983, str. 187. Kot je razvidno iz naslova, je sestavljena knjižica iz dveh delov. V prvem, to je kro- nologiji, bo dobil bralec bistveno več, kot bi pričakoval. Ne gre namreč za golo našteva- nje datumov, temveč za kronološki pregled političnega dogajanja na ozemlju današnjih občin. Nekateri dogodki so namreč obdelani v taki meri, da lahko komentarje označimo kot krajše razprave. Ni upoštevano le ko- munistično gibanje, ampak tudi tisto, ki je bilo z njim tesno povezano ali pa je nanj vplivalo. Veliko pozornosti je posvečene Zvezi kmečkih fantov in deklet. Prav z ustanovitvijo njene podružnice je povezan tudi prvi podatek, zadnji pa se nanaša na sejo skupine prostovoljcev, članov KPS, ki je bila U. aprila 1941 v Trebnjem pod vod- stvom Franca Leskoška-Luke. Zbrano gra- divo lahko označimo kot zelo dragoceno in predstavlja soliden pripomoček tudi za širše koncipirane sintetične razprave. Drugi del knjižice, ki obsega njeno četrtino, bi lahko označili kot prvi neposredni primer rabe prvega dela. V bistvu pa je prikaz delovanja KPS med novomeškim delavstvom in dija- štvom. Delovanje komunistov v njej je bilo zlasti intenzivno po oživitvi Svobode leta 1933. Po prvi ustanovitvi leta 1927 je nam- reč bolj mirovala. Delovanje članov partije je bilo tako izrazito, da je bila 2. marca 1935 prepovedana kot prva in edina podružnica pred ukinitvijo zveze nekaj mesecev kasne- je. Naj bo samo kot ilustracija omenjeno, da je bil predsednik zveze Svobod nekaj časa tudi prof. Bogo Teply, bivši dijak novomeške gimnazije. Sicer pa je iz Stampoharjevega dela lepo razvidna metoda ilegalnega delo- vanja komunistične stranke, ki je imela kljub maloštevilčnosti močan vpliv in so ji na neki način morah pomagati celo idejni in politični nasprotniki. Iz bojev novomeških tekstilcev. Novo me- sto 1984, str. 85. Knjižnica, ki govori predvsem o stavki de- lavk v tovarni perila Jožka Povha septembra 1934 v Novem mestu, je izvrstno berilo za tiste, ki ljubijo šablone: napredno delavstvo, reakcionarni in izdajalski kapitalist. Strajk v tovarni kasnejše znamenite partizanske družine, katere poglavar in lastnik tovarne je kasnejši partizanski Intendant in uspešni organizator partizanskega gospodarstva, je najboljši odgovor tistim, ki prisegajo na črno-belo opisovanje. Naslednja, sicer malo manjša zadrega je tudi dejstvo, da je o štrajku naklonjeno pisalo poleg delavskega tudi klerikalno časopisje, proti pa »antifar- ško« in »napredno« liberalno časopisje. Vso stvar zabeli še vpliv predstavnika takratnih ^ KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 117' »največjih izdajalcev delavskega razreda«, socialnega demokrata ing. Jožeta Germa. Avtor hote ali nehote odpira številne pro- bleme: od formiranih naših kapitalistov do formiranja in političnih odnosov znotraj de- lavskega razreda in tudi meščanskega ta- bora. Tako Povh kot Medic sta postala »ka- pitalista« s pridnostjo. Oba sta namreč iz- virala iz siromašnih družin, se povzpela pre- ko trgovine in založništva med kapitaliste. Vojna ju je ustavila sredi ekonomskega in podjetniškega vzpona. Ce te ne bi bilo, bi skoraj gotovo imeli opraviti z zgodbo, ka- kršno poznamo iz življenja ameriških mili- jonarjev. Tudi opis delavstva je neortodoksen. Naj- manj revolucionarni so tisti, ki nimajo nič. Ti ne morejo štrajkati, ker nimajo od česa živeti. Glede na način, kako je Stampohar obdelal štrajk, lahko domnevamo, da je ne- kaj zadrege občutil tudi sam. Opis štrajka je namreč prepustil pripovedovanju časopis- nih virov, ki jih ponatiskuje, in izpovedim prič — udeleženk in spremljevalcev štrajka. Da pa Povhi le ne bi bili pred zgodovino umazani, je opisal še njihovo udeležbo v NOB, v kateri je hči Sonja izgubila tudi živ- ljenje. Gornjim pikrostim naj bo dovoljen poučen zaključek. Ker življenje ni enostavno, tudi zgodovina ni enostavna. Crno-belo, poeno- stavljeno, šablonsko, za nekatere žal edino pravo angažirano zgodovinopisje, ne more imeti z zgodovinsko znanostjo veliko zveze. V primeru, ki ga opisuje Stampohar, se bodo lahko zelo hitro prepričali o kompleksnosti zgodovinskega dogajanja in potrebi po svo- bodi in neodvisnosti zgodovinarjevega dela.. Društva kmetskih fantov in deklet na ob- močju občin Črnomelj, Metlika, Novo mesto in Trebnje. Prispevki za zgodovino delav- skega gibanja in NOB na Dolenjskem in v Beli krajini 4. Novo mesto 1985; str. 59. O društvih kmetskih fantov in deklet je v našem zgodovinopisju dokaj dolgo časa vladal molk. Odgovorov na vprašanje zakaj, je več. Med njimi je gotovo zelo pomemben tudi ta, da je bila ta organizacija eden izmed poskusov slovenskih liberalcev, da bi iztrgali kmečke mase klerikalni stranki. Ta prizadevanja pa so propadla, ker med liberalci in kmeti ni nikoli prišlo do traj- nejših in masovnejših simpatij in še zlasti, ker se je gibanje radikaliziralo in ušlo iz prvotno začrtanih okvirov. Prav to pa je dalo možnost mnogim komunistom, zlasti pa aka-; demski mladini kmečkega porekla, ki tega ni hotela pozabiti, možnost, da so se vanj vklju- čili in ga usmerili na pot, ki ga je pripeljala v OF. Kot zanimivost je treba omeniti, da sta drugo in tretje društvo na takratnem ju- goslovanskem slovenskem ozemlju nastali na Dolenjskem. Komunisti so bili tudi nepo- sredni pobudniki za ustanovitev dveh dru- štev v Beli krajini. Stampohar v svojem delu opisuje pred- vsem razvoj organizacije in njeno delovanje, ki je segalo od predavanj preko kulturnih prireditev do športa. Kljub prizadevanjem gibanje ni nikoli postalo množično in mnoga društva so obstajala bolj na papirju kot v resnici. Glavni vzrok takega razvoja je po vsej verjetnosti v dejstvu, da so društva preveč poudarjala in gradila na kmetovi sa- mozavesti, niso pa imela jasnega gospodar- skega programa, zlasti ne takega, ki bi lahko dal kmetu v kratkem času otipljive rezul- tate. Tudi partija je v tem gibanju videla bolj možnost za pridobivanje članstva in širjenje idej kot pa gibanje, ki bi lahko postalo še kako pomemben revolucionaren faktor. Marentičev je bilo premalo. Kljub različnim temam, ki jih Stampohar obdeluje, imajo njegove publikacije veliko skupnega. V strokovnem pogledu bi na pr- vem mestu omenili, da so nastala predvsem na virih: od arhivskega gradiva in časopisja do spominov in anketiranja udeležencev ter celo ljudskega izročila. Pritegnil je tudi li- teraturo, pri čemer na nekaterih mestih po- grešamo razprave, ki opozarjajo na širše dimenzije obravnavanih problemov. Do ob- ravnavanih vprašanj ima avtor jasno izo- blikovano osebno stališče, posebno pozornost posveča zlasti delovanju komunistične stran- ke. Na nekaterih mestih je premalo kritičen do razprtij in zmerjanj v taborih meščanskih strank, kajti samozvana naprednost je mno- gokrat zelo daleč od nje. Kot je iz gornjih poročil razvidno, se je nekaterim težavam skušal izogniti, v čemer pa bolj vidimo specifičnost lokalnih razmer in želje naroč- nikov del, kot pa avtorjevo nemoč. Zelo jasno kaže tudi svojo ljubezen do rodne Bele krajine. Lahko bi omenili še kakšne po- misleke ob uporabljeni terminologiji, vendar bi s tem prešli na področje osebnega okusa. Vse to pa ne more spremeniti osnovnega dej- stva, da imamo opraviti z raziskovalnimi re- zultati poštenega in marljivega zgodovinar- ja, ki obvlada stroko. Njegove detajlne štu- dije so dragocena osnova ne le za širše kon- cipirano regionalno sintezo, ampak tudi za 118 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 splošno sintezo slovenske zgodovine obrav-1 navanega obdobja. stane Granda i Kranj v svobodi in obnovi 1945—1950, Ob- činski svet ZSS Kranj, Kranj 1986, str. 91. Od 19. septembra do sredine oktobra le- tošnjega leta je bila v prostorih Mestne hiše v Kranju razstava »Kranj v svobodi in ob- novi«, ki jo je pripravil Gorenjski muzej v Kranju. Hkrati z razstavo je Občinski svet ZSS izdal to knjižico kot prispevek k letoš- njemu praznovanju petdesetletnice velike tekstilne stavke v Kranju in kot prvi snopič morda nove zbirke o razvoju sindikalnega gibanja v Kranju. Knjižica je zbir osmih prispevkov več av- torjev. V prvem prispevku poda avtor Fran- ce Benedik kratek pregled žalostnega stanja kranjske industrije in preskrbe prebivalstva po koncu vojne in prizadevanje za čim hit- rejšo normalizacijo razmer. Kranj štirideset let kasneje pa kaže povsem drugačno po- dobo. Od kod takšne spremembe, nam po svoje povedo ostali prispevki o požrtvoval- nosti in trdem delu kranjskih delavcev v času prve petletke, ko so hitro postavili in- dustrijo na noge in omogočiU hiter razvoj Kranja. Delovne in življenjske razmere v Kranju pred vojno v času velike tekstilne stavke (avtor članka France Benedik) so bile do neke mere lažje kot po vojni, ko so bili de- lavci prisiljeni delati tudi po 10 ur na dan, pa niso stavkali, ker so po strahotah vojne imeli vero v svobodo, socializem in boljše življenje in imeli perspektive za takšno bolj- še življenje. Avtor osrednjega članka Janez Kopač opi- še dogajanja v prvih letih povojne obnove, o formiranju in izgradnji oblasti, ki je do- življala nenehne spremembe v iskanju učin- kovite uprave v okviru skromnih možnosti. Temeljno obeležje povojnega razvoja je bila prva petletka — strategija hitre obnove in razvoja, ki je postala ob resoluciji Inform- biroja težka izkušnja, toda rezultati so bili presenetljivo dobri, predvsem zaradi izjem- ne prizadevnosti delavcev in na njihov ra- čun, ki so z udarniškim delom presegali na- pete norme planske proizvodnje. Osrednji članek dopolnjujejo pripovedi ljudi, ki so sami doživljali in soustvarjali obnovo in polet industrije v Kranju. Ivka Križnar pripoveduje o svojem doživljanju usodne nacionalizacije v decembru leta 1946. Marija Peklenik in Štefka Bajec pripovedu- jeta o razmerah v obutveni industriji. Tek- stilno industrijo v teh prvih povojnih letih opisujejo Franci Istenič, Viktor Kompare in Mirko Nadižovec, ki so vsi začeli in končali svoje delo kot tekstilci. Po vojni je bilo za- radi pospešene obnove in močnega pritoka novih delavcev s podeželja in drugih krajev stanovanjsko vprašanje katastrofalno. O na- porih za čim hitrejšo rešitev tega stalno pe- rečega vprašanja in o izgradnji novih ob- jektov govori Ivan Pristov, ki je bil vsa povojna leta zaposlen v SGP Projekt. Gu- marska industrija v Jugoslaviji ima svoje korenine v Kranju. Peter Bogataj je avtor članka o prvih povojnih letih kranjske Save, o težkih delovnih razmerah, tekmovalnem duhu in udarništvu. Knjižica je opremljena s fotografijami iz tistega časa in z objavami virov. Zlasti za- nimivi so trije priložnostni govori, tako zna- čilni za tisti čas. Odsevajo neizmeren opti- mizem in vero v boljši jutri, lahko pa raz- mišljamo tudi povsem drugače; o izigranosti poštenega in krepko izkoriščenega delavca, ki ima danes pokojnine slabih šestdeset ti- sočakov! Žarko Bizjak Ureja uredniški odbor. Glavni urednik Marjan Drnovšek, odgovorni urednik Stane Granda. Tehnični urednik Branko Šuštar. Oblikovalec Julijan Miklavčič. Za strokovnost prispevkov odgovarjajo avtorji. Izdaja Zveza zgodovinskih društev Slovenije, sekcija za krajevno zgodovino. Sofinancirata Raziskovalna in Kulturna skupnost Slovenije. — Tiska tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani. — Uredništvo: Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mestni trg 27; uprava: Oddelek za zgodovino, Ašker- čeva 12, Ljubljana. — Tekoči račun: 50101-678-49040 (Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana — za »Kroniko«). Letna naročnina je 1000 din za posamezne na- ročnike, 1500 din za ustanove; posamezna številka 600 din, dvojna številka 800 din. Naklada 1000 izvodov. UDK 656.11(497.12 Štajerska) »16« Curk Jože, dipl. umetn. zgodovinar 61000 Ljubljana, Cimpermanova 5 O cestnem omrežju na slovenskem Štajerskem v 17. stoletju Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 34, št. 1-2, 1986, str. 7—15, ct. lit. 5 Avtor ugotavlja, da je bilo cestno omrežje 17. stoletja še vedno bolj uspo- sobljeno za tovorni kot vozni promet, ki se je prevladujoče uveljavil šele po obnovah cest Gradec—Ljubljana in Dravograd—Varaždin v 18. stoletju. V 17. stoletju so bile še v uporabi cestne trase, ki so v naslednjem stoletju izgubile tekmo s časom. Vse te spremembe je narekoval naraščajoči vozni promet, ki je zahteval za ceste enotnejši pravni in tehnični režim. Sele z realizacijo vseh teh pogojev je bil omogočen sodobni razvoj cestnega omrežja. UDK 949.712>»1813-« Sumrada Janez, raziskovalni sodelavec, Zgodovinski Inštitut Milka Kosa ZRC SAZU 61000 Ljubljana, Novi trg 5, YU Kmečki upor v okolici Višnje gore za časa Ilirskih provinc leta 1813 Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 34, št. 1-2, 1986, str. 32—37, cit. Ut. 23 Avtor prikazuje na podlagi francoskih virov iz Arhiva SR Slovenije in Archives Nationales v Parizu potek protifevdalnega upora kmetov na Do- lenjskem v okolici Višnje gore junija 1813, proti koncu francoske vladavine v slovenskih deželah. UDK 903.5+904(497.12 Dolenjska) Knez Tone, muzejski svetovalec, Dolenjski muzej 68000 Novo mesto. Muzejska 7, YU Novo mesto pod Kelti in Rimljani Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 34, št. 1-2, 1986, str. 1-7, cit. lit. 14 Na podlagi najdb v keltskih In rimskodobnih grobovih iz Novega mesta daje avtor kratek oris kulturnozgodovinskih dogajanj v času od mlajše železne dobe do zgodnje antike v osrednji Dolenjski. UDK 027.1(497.12 Smlednik) »1771« :929 (Flödnlgg) F.) Dular Anja, bibliotekar. Narodni muzej v Ljubljani 61000 Ljubljana, Prešernova 20 Knjižnica gradu Smlednik po katalogu iz leta 1771 Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 34, št. 1-2, 1986, str. 15—32, cit. lit. 73 Prispevek obravnava knjižnico z gradu Smlednik, ki jo poznamo po ka- talogu Iz leta 1771. V fond so bila vključena tako rekoč vsa pomembna dela glavnih mislecev prosvetljenjske dobe. Na podlagi podrobne analize smo ugotovili, da se je njen lastnik Franc Smledniškl (Flödnlgg) zelo zani- mal za to strujo ter je bil razgledan intelektualec, kar delno menja sliko o nekdanjem plemstvu na naših tleh. UDC 949.712»1813« Janez Sumrada, a research collaborator, Milko Kos Historical Institute, Centre of Scientific Research of the Slovenian Academy of Sciences and Arts 61000 Ljubljana, Novi trg 5, YU Peasants' Uprising in the Surroundings of Višnja gora at the Time of the Illyrian Provinces in 1813 Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 34, n. 1-2, 1986, pp. 32—37, cit. lit. 23 On the basis of some French writeen sources from the Arhiv SR Slovenija in Ljubljana and the Archives Nationales of Paris the author describes the unfolding of an antifeudal rural unrest in the surroundings of Višnja gora (Ger. Weichelburg) in Lower Carniola (Dolenjska) towards the end of the French rule in the Slovenian territory in June 1813. UDC 656.11(497.12 Štajerska)»16« Jože Curk, an art historian 61000 Ljubljana, Cimpermanova 5, YU Road Networlc in the Slovene Region of Štajerska In the 17th Century Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 34, n. 1-2, 1986, pp. 7—15, cit. lit. 5 The author maintains that the road network of thiB 17th century was still to a much greater extent intended for freight than for passenger traffic, which became preponderant only after the renovation of the roads Graz—Ljubljana and Dravograd—Varaždin in the 18th century. During the 17th century road laying-outs were still in use, but they were already out of date by the ensuing century. All these changes were caused by the increasing transit traffic that required a more unified legal and technical regime. A modern development of road network was possible solely after all these conditions had been fulfilled. UDC 027.1(497.12 Smlednik) »1771« :929(Flödnigg F.) Anja Dular, a bibliothecarian, National museum in Ljubljana 61000 Ljubljana, Prešernova 20, YU The Library of the Smlednik Castle according to the Catalogue of 1771 Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 34, n. 1-2, 1986, pp. 15—32, cit. lit. 73 The article treats the library of the Smlednik Castle that is described in the catalogue from the year 1771. Almost all important works of the main thinkers of the Enlightment period make part of the existing fund of books. On the basis of detailed analysis it establishes that the owner of the castle Franc Smledniški (Flödnlgg) was deeply interested in this movement and was, moreover, a very well read and broad-minded Intellectual. These new facts somewhat change the picture of ancient nobility in our territory. UDC 903.5+904(497.12 Dolenjska) Tone Knez, a museum consultant. Museum of the Dolenjska region 68000 Novo mesto. Muzejska 7, YU Novo mesto during the Celtic and Roman Period Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 34, n. 1-2, 1986, pp. 1—7, cit. lit 14 On the basis of the findings in Celtic and Roman burial places of Novo mesto the author gives a short account of cultural and historical events that took place in the period spanning since early Iron Age until the beginning of Antique in the central Dolenjska region. UDK 325.2(=850 + 854) (497.12)»1859/1940« Torkar Zora, kustos, Muzej Kamnik 61240 Kamnik, Muzejska pot 3, YU Iz življenja kamniških Cehov in Moravcev Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 34, št. 1-2, 1986, str. 45—59, cit. lit. 95 V svojem prispevku predstavlja avtorica češke in moravske sezonske in stalne priseljence v Kamniku, ki so bih tu v dobi od leta 1859 do začetka 2. svetovne vojne gotovo ena najmočneje zastopanih skupin. Prikazala Je njihovo vlogo v kamniški družbi in gospodarstvu ter poskušala osvetliti posebnosti v njihovem načinu življenja. UDK 711 (497.12 Šentvid, Stična, Ivančna gorica) (091) Plrkovlč-Kocbek Jelka, mag., samostojna svetovalka, Zavod SRS za varstvo naravne In kulturne dediščine 61000 Ljubljana, Plečnikov trg 2, YU Šentvid, Stična in Ivančna gorica — zgodovina naselbinskih oblik Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino. 34, št. 1-2, 1986, str. 67—71, cit. lit. 23 Analiza naselbinskih oblik Šentvida In Stične potrjuje tezo o razgibani zgodovini naselbinske kulture pri nas. V razpravi smo sicer obravnavali razmeroma majhen prostorski izsek, vendar se je pokazalo, kako so rural- na naselja tipološko raznovrstna in razmeroma stara, še posebej če upošte- vamo halštatsko gradišče nad Virom. Zasnova Stične je sestavljena iz treh prvin: iz samostana, vasi ob njem in ruralnih zaselkov v okviru nekdanje samostanske posesti. Šentvid pa je ruralizirano trško naselje sredi prav tako ruralne okolice. Novejši razvoj je pričel zabrlsovati prej jasne naselbinske poteze, ki se vse bolj izgubljajo v poplavi periurbanizacije. Tako je Ivančna gorica kot eden najmlajših slovenskih krajev le naključen skupek stavb brez pravega središča in brez lastne fiziognomije. UDK 314.17/.18(497.12 Senožeče)»18« Dolenc Ervin, asistent. Inštitut za zgodovino delavskega gibanja 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1, YU Prebivalci Senožeč v prejSnem stoletju Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 34, št. 1-2, 1986, str. 37—44, cit. lit. 41 Senožeče, kraj na pomembni prometni točki med Srednjo Evropo in njenim morjem, so doživljale svoj mali razcvet skoraj vzporedno z razvojem in utrditvijo habsburškega imperija, vendar je bil grobo prekinjen s spre- membo prometa po industrijski revoluciji in obratom demografskih gibanj sredi 19. stol. Članek skuša prikazati posledice takega razvoja skozi gibanja in strukturo prebivalstva, ki nam jih posredujejo cerkvene matične knjige In ni zaključena celota, saj viri v tej smeri še zdaleč niso izčrpani. UDK 003.62:331.815 Svajncer Janez J., novinar in publicist 62000 Maribor, Cesta zmage 92, YU Naši prvomajski znaki Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 34, št. 1-2, 1986, str. 60—66, cit. lit. 7 Tudi na Slovenskem so delavci že pred prvo svetovno vojno ob praz- novanju 1. maja nosili posebne znake. To so bill znaki avstrijske social- demokracije. Najstarejši ohranjeni je iz leta 1902. Na znakih so bila aktual- na politična gesla proletariata. Tudi v letih stare Jugoslavije je socialistič- na stranka na Slovenskem skrbela za razdeljevanje avstrijskih social- demokratskih znakov. Ohranili so se znaki iz let od 1925 do 1932 in iz leta 1937. V letih 1923/4 in 1926 so mariborski kovinarji sami izdelali svoje prvomajske znake. Komunistična partija je iz Avstrije prinašala k nam prvomajske znake KPA, ohranjen je znak z Leninivim likom iz leta 1926. UDC 711(497.12 Šentvid, Stična, Ivančna gorica) (091) | Pirkovič-Kocbek Jelka, M. A., independent advisor at the Institute of the SR of Slovenia ior the Protection of National and Cultural Patrimony 61000 Ljubljana, Plečnikov trg 2, YU | Šentvid, Stična and Ivančna gorica — the History of Settlement Forms Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 34, n. 1-2, 1986, pp. 67—71, cit. lit. 23 The analysis of settlement forms of Šentvid and Stična confirms the thesis about the rich and agitated history of settlement culture on our territory. The study treats only a comparatively small sector of Slovenian territory, nevertheless it turned out that rural settlements are typologloally very different and relatively old, especially if one takes into consideration the Halstadt sconce above Vir. The lay-out of Stična is composed of three elements : the monastery, the village by its side and rural settlements within the former estate that belonged to the monastery. Šentvid is, on the other hand, a ruralised borough settlement amid equally rural environment. Further development gradually obliterated earlier clear and distinct traits of settlements, which are vanishing in the flood of perlurbanisation. Thus we consider Ivančna gorica, one of the most recent Slovene places, merely a concidental group of buildings without a real centre and its own physi- ognomy. UDC 325.2( = 850 + 854) (497.12) -1859/1940« Zora Torkar, a museum curator. The Kamnik Museum 61240 Kamnik, Muzejska pot 3, YU The Life Fragments of Czechs and Moravians in Kamnik Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 34, n. 1-2, 1986, pp. 45—59, cit. lit. 95 The author in her article treats Czech and Moravian seasonal and perma- nent imral.?rants in Kamnik that settled there in the period from 1859 until the beginning of World War II when the group was beyond doubt one of the most numerous in Kamnik. She furthermore assasses their role In the society of Kamnik and economy and tries to shed some light on the par- ticularities of their way of life. UDC 003.62:331.815 Janez J. Svajncer, a journalist 62000 Maribor, Cesta zmage 92, YU Our Signs for Mayday Holiday Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 34, n. 1-2, 1986, pp. 60-66, cit. lit. 7 The workers also in Slovenia wore special signs on the occasion of May day celebrations already before the First World War. These were the signs of Austrian social democracy, the oldest of which goes back to the year 1902. On the signs were written current political slogans of the prole- tariat. Also during the period in the old Yugoslavia before the Second World War the socialist party In Slovenia took care of the distribution of Austrian social democratic signs, there are still preserved signs from 1925 until 1932 and 1937. In the years 1923/4 and 1926 metal workers from Maribor produced their own May-day signs. The Communist party brought to us from Austria the Mayday signs CP of Austria, for example the sign with Lenin's image from the year 1926. UDC 314.17/18(497.12 Senožeče) »18« Ervin Dolenc, assistant at the Institute of the History of Workers' Mo- vement 61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1, YU The Inhabitants of Senožeče in the 18th Century Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 34, n. 1-2, 1986, pp. 37—41, cit. lit. 41 Senožeče, being an important crossing point on the way from Middle Europe and its sea, was thriving almost hand in hand with the develop- ment and consolidation of the Habsburg empire. Yet, this situation was abruptly brought to an end due to the change of traffic after the Industrial Revolution and the turn that took demagraphic trends in mid-19th century. The article sets off to depict the consequences of such development accord- ing to the movements and structure of the Inhabitants, which are to be found in church registers, however, the research is by no means complete for all the existing sources are not yet explored. UDK 779:929(Stepanalč N.) Kambič Mirko, mag., raziskovalec, Znanstveni institut Filozofske fakultete 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU Iz starili fotografskih albumov: Nicefor Stepančič (1867—1934) Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 34, št. 1-2, 1986, str. 89-93, cit. lit. 7 Dobro ohranjeni in priložnostno odkriti fotografski motivi Niceforja Ste- pančiča (1867—1934) segajo v čas od 1894 do 1914. Stepančič je bil razgledan posloven človek v Trstu, z amatersko fotografijo pa je zajel predvsem do- mačo motiviko s Krasa. Gradivo je zanimivo za krajevno zgodovino; s svojo kvaliteto zasluži odlično mesto v zgodnji slovenski amaterski fotografiji. i UDK 940.48:929(Prestor C.) Holz Eva, mag., raziskovalni sodelavec. Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU 61000 Ljubljana, Novi trg 4, YU Dnevnik Cirila Prestorja iz 1. svetovne vojne Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 34, št. 1-2, 1986, str. 72—88 Objavljeni dnevnik zajema čas prve svetovne vojne. Prikazuje razmere na različnih frontah, v Srbiji, Rusiji, na Krasu, v Tlrolah. Pisal ga je izobraženec, ki pa je bil politično nevtralen. Dnevnik je pisan zelo skopo, brez komentarjev avtorja, zato je še toliko bolj verodostojen in pretresljiv. UDC 779:929 (Stepančič N.) Mirko Kambič, M. A., a researcher. Scientific Institute of the Faculty of Arts, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU Photo from Old Albums: Nicefor Stepančič (1867—1934) Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 34, n. 1-2, 1986, pp. 89—93, cit. lit. 7 Well preserved and discovered by chance, photographic motives of Nicefor Stepančič (1867—1934) go back to the period 1894—1914. Stepančič was a worldly businessman in Trlest and his works as an amateur photographer comprise especially home motives from the Carst. The material is inte- resting for local history, whereas its quality accounts for a very fine place in early Slovene amateur photography. UDC 940.48:929 (Prester C.) Eva Holz, M. A., a research collaborator, Milko Kos Historical Institute, Centre of Scientific Research of the Slovenian Academy of Science and Arts, 61000 Ljubljana, Novi trg 5, YU The Diary of Ciril Prestor from World War I Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 34, n. 1-2, 1986, pp. 72—88 The published diary treats the period of time during the Great War and depicts the events on various fronts, in Serbia, Russia, on the Carst and the Tyrol. It was written by an Intellectual who was politically neutral. The diary is very terse, without the author's commentary, which makes it even more authentic and deeply-moving. Nekaj publikacij slovenskih arhivov iz zadnjih let Slovenski arhivi so v zadnjih letih izdali več publikacij, ' s katerimi skušajo približati svoje delo in arhivsko gradi- ; vo različnim raziskovalcem. Naj opozorimo na nekatere, j ARHIV SR SLOVENIJE v Ljubljani (Zvezdarska I): Majda Smole: Graščina Ribnice (inventar), Ljubljana 1980 Majda Smole: Graščina Turn ob Ljubljanici (inventar), Ljubljana 1980 M^da Smole: Graščina Skoija Loka (inventar), Ljublja- na 1980 Vladimir Kološa: Banski svet Dravske banovine 1931-1941 (inventar), Ljubljana 1980 Ivan Nemanič: Filmsko gradivo Arhiva SR Slovenije l-II (inventar), Ljubljana 1980 Jože Prinčič; Predsedstvo SNOS, prezidij SNOS, prezi- dij ustavodajne skupščine LRS 1944-1947 (inventar), Ljubljana 1982 Pričevanja o slovenskem jeziku (razstava), Ljubljana 1982 Konzervatorsko restavratorska dejavnost v Arhivu SR Slovenije (razstava), Ljubljana 1984 Viri za zgodovino gozdarstva (razstava), Ljubljana 1985 Arhiv SR Slovenye (razstava ob 40-letmci), Ljubljana 1985 Zakladi Arhiva SR Slovenije (razstava), Ljubljana 1986 Marija Verbič, Deželnozborski spisi kranjskih stanov I (1499-1515), Ljubljana 1980 in II (1516-1519), Ljublja- na 1986 Majda Smole: Vicedomski urad za Kranjsko, 1. Cerkve- ne zadeve A-F, Ljubljana 1986 ^ ZGODOVINSKI ARHIV LJUBLJANA (Mestni trg 27) Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Ljubljana 1980 Vlado Valenčič: Ljubljanska trgovina od začetka 18. sto- letja do srede 19. stoletja, Ljubljana 1981 France Štukl: Knjiga hiš v Škofli Loki L, ŠkoQa Loka 1981 in II., ŠkoQa Loka 1985 Zorka Skrabl - France Štukl: Hranilništvo na Dolenj- skem in v Beli Krajini, Hranilništvo v Škofi Loki, Ljubljana 1983 Marjan Drnovšek: Arhivska zapuščina Petra GrasseUija 1842-1933, Ljubljana 1983 Marjan Drnovšek: Ljubljana v arhivskem od začetka 14. stoletja do danes (razstava), Ljubljana 1982 Marjan Drnovšek: Ljubljana na starih fotografijah (razstava), Ljubljana 1985 ZGODOVINSKI ARHIV V PTUJU (Muzejski trg 1) 650 let ormoških mestnih pravic (razstava), Ptuj 1981 20 let delavskih srečanj bratstva in prijateljstva (razstava), Ptuj 1982 Nada Jurkovič: Mestni odbor OF Ruj 1945-1952 in Bra- ne Oblak: Okrajni premogovniki Ptuj (inventar), Ptuj 1983 Nada Jurkovič: Varia 1634-1983 (inventar), Ptuj 1984 Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva Ptuj, Ptuj 1985 I POKRAJINSKI ARHIV KOPER (Cev Ijarska 22) Vanda Bezek; Analitični inventar fonda občine Izola III (1901-1918), Koper 1980 in lV/1 (1919-1929), Koper 1984 Alberto Pucer: Portorož -100 let organiziranega turizma (razstava), Koper 1985 Alberto Pucer: Padna, Koper 1986 , POKRAJINSKI ARHIV v NOVI GORICI ; (Trg E. Kardelja 1) ^ Pokrajinski arhiv v Novi Gorici (vodnik), Nova Gorica ; 1982 Občine na Goriškem od srede 19. stoletja do druge sve- ! tovne vojne, Nova Gorica 1986 j ZGODOVINSKI ARHIV V CELJU j (Trg svobode 10) t Preteklost Celja v arhivskih dokumentih (razstava), Ce- lje 1982 Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva v Celju, Celje 1985 POKRAJINSKI ARHIV MARIBOR (Glavni trg 7) Jože Mlinaric: Gradivo za zgodovino Maribora. Listine : V1-X (1414-1499), Maribor J980-1984 Jože Mlinaric, Anton Ožinger: Župnija in dekanija Hoče 1146-1945 (inventar), Maribor 1982 Slavica Tovšak: Okrajni odbor SZDL Murska Sobota j 1945-1963 (inventar), Maribor 1983 i 50 let Pokrajinskega arhiva Maribor, Maribor 1983 Slovenjegraški špital v srednjem veku (razstava) Mari- bor 1985 Jože Curk: Viri za gradbeno zgodovino Maribor do 1850, ; Maribora 1985 ARHIVSKO DRUŠTVO SLOVENIJE Arhivi, glasilo arhivskega društva in arhivov Slovenije 1-VIII, Ljubljana 1978-1985 Janko Pleterski, Politično preganjanje Slovencev v Av- striji 1914-1917, 1. Ljubljana 1980 in II., Ljubljana 1982 i Razprave v tej številki so napisali: Tone Knez, Jože Curk, Anja Dular, Janez Sumrada, Ervin„Dolenc, Zora Torkar, Janez J. Svajncer, Jelka Pirkovič-Kocbek Izdaja Sekcija za krajevno zgodovino Zveze zgodovinskih društev Slovenije Gasparijeva razglednica iz serije Vojska v slikah, leta 1915
 
Izvedba, lastnina in pravice: NUK 2005-2014    |    pogoji uporabe    |    napišite svoje mnenje    |    na vrh