logo
išči
išči tudi po celotnem besedilu
išči tudi po Europeani
Epošta:
Geslo:
Prijava
 
Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino (1986, letnik 34, številka 1/2)
Vir: Kronika (Ljubljana)
Izvor: Narodna in univerzitetna knjižnica
(Digitalizirano v okviru projekta Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si (EEA SI0014))

0 / 0

KRONIKA

Časopis za slovensko krajevno zgodovine

letnik 34

št. 1-2

leto 1986

UDK

UDC 949.712(-2)(05)

YU ISSN 0023-4923

KRONIKA

ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO

XXXIV
1986

IZDAJA IN ZALAGA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE
SEKCIJA ZA KRAJEVNO ZGODOVINO

LJUBLJANA

Izdajateljski svet: Marjan Drnovšek, dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin (predsednik), Metka Gombač, Nada
Kolinsky, Olga Janša-Zorn, dr. Jože Koropec, Janez Kos, Antoäa Leskovec, dr. Božo Otorepec, Slavica Pav-
lic, Marija Serdoner, dr. Mirko Stiplovšek, Prvenka Turk

Uredniški odbor: France Dobrovoljc, Marjan Drnovšek, dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin, Stane Granda, Olga
Janša-Zorn, Janez Kopač, dr. Božo Otorepec, dr. Sergij Vilfan, dr. Peter Vodopivec — Glavni urednik: Marjan
Drnovšek, odgovorni urednik: Stane Granda — Lektor: France Dobrovoljc — Tehnični urednik: Branko Šuštar
— Opremil: Julijan Miklavčič — Prevodi: Igor Maver (1—2) in Lilijana Znldaršič (3) — Bibliografska obdelava:
Martin Grum — Uredništvo : Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mestni trg 27 ; uprava : Filozofska fakulteta, oddelek
za zgodovino, Aškerčeva 12, Ljubljana — sofinancirata Raziskovalna in Kulturna skupnost Slovenije — Tiska
tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani — Klišeje izdeluje klišarna Delo v Ljubljani

KAZALO

AVTORSKO KAZALO

RAZPRAVE IN ČLANKI

Darko Cafuta: Začetek radeške papirnice —
152—160

Jože Curk: O cestnem onnrežju na slovenskem
Štajerskem v 17. stoletju — 7—15

Jože Curk: O cestnem omrežju na slovenskem
Štajerskem v 18. stoletju — 138—147

Ervin Dolenc: Prebivalci Senožeč v prejšnjem
stoletju — 37—44

Anja Dular: Knjižnica gradu Smlednik po ka-
talogu iz leta 1771 — 15—32

France Golob: Franjo Sterle, ustanovitelj umet-
niške šole »Probuda« in vloga šole v teda-
njem likovnem življenju — 160—170

Metka Gomhač: Oddelek za pošto, telegraf in
telefon pri Pokrajinskem narodnoosvobodil-
nem odboru za Slovensko Primorje in Trst

— 191—192

Tone Knez: Novo mesto pod Kelti in Rimlja-
ni — 1—7

Dušan Kos: Metliški grad po inventarju leta
1723 — 148—151

Darja Mihelič: Življenje in poslovanje neka-
terih Cavianijev v srednjeveškem Piranu —
125—136

Marija Perko: Delovanje partizanske terenske
lekarne Bober od decembra 1943 do osvobo-
ditve — 184—191

Jelka Pirkovič-Kocbek: Šentvid, Stična in
Ivančna gorica — zgodovina naselbinskih
oblik — 67—71

Marija Stanonik: Promet v kmečkem gospodar-
stvu na Zirovskem — 171—184

Zmago Šmitek: Delovanje Ljubljančana A.
Steinhauserja na Filipinih 1643—1648 — 137
do 138

Janez Sumrada: Kmečki upor v okolici Višnje
gore za časa Ilirskih provinc leta 1813 —
32—37

Janez J. Svajncer: Naši stari prvomajski znaki

— 60—66

Zoro Torkar: Iz življenja in dela kamniških
Cehov in Moravcev — 45—59

ZAPISKI IN GRADIVO !

i

Marinka Dražumerič: Belokranjci — vojaki v |
1. svetovni vojni — 193—203 i

Eva Holz: Dnevnik Cirila Prestorja iz 1. sve- ;
tovne vojne — 72—88

IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV

Mirko Kambič: Nicefor Stepančič (1867—1934)
— 89—93

Mirko Kambič: Josip Pelikan (1885—1977) in
njegova fotografska delavnica — 204^207

DELO NASIH ZAVODOV IN DRUŠTEV

Marjan Drnovšek: Razglednice Ljubljane kot
del kulturne dediščine — 209—213

POSVETI IN ZBOROVANJA

Posvet o krajevnem zgodovinopisju v Kranju i
8. maja 1985 — 94—106

Nada Kobal: Trst 1941—1947: Od italijanskega '
napada na Jugoslavijo do mirovne pogodbe —,
214—216 j

JUBILEJI i

Janez Sumrada: Prof. Ferdo Gestrin — sedem- j
desetletnik — 107—108 !

IN MEMORIAM

Stane Granda: Ivan Zelko (1912—1986) — 208

NOVE PUBLIKACIJE

Kranj v svobodi in obnovi 1945—1950, Kranj
1986 {Žarko Bizjak) 118

Trude Horn: Gedeckte Holzbrucken Zeugen al-
ter Holzbaukunst, Klagenfurt 1980 (Dorfco Ca-
futa) — 221—222

Vilko Novak: Raziskovalci slovenskega življe-
nja, Ljubljana 1986 (Vinko Demšar) — 113
do 115

Velike Lašče. Zbornik, Ljubljana 1986 (Marjan
Drnovšek) — 111—112

Stiri publikacije Antona Stampoharja. Iz revo-
lucionarne preteklosti na območju Gorjancev
1918—1941, Novo mesto 1983; Kronološki pre-
gled naprednega političnega gibanja na ob-
močju občin Črnomelj, Metlika, Novo mesto
in Trebnje v letih 1931 do 1941, Novo mesto
1983; Iz bojev novomeških tekstilcev, Novo
mesto 1984; Društva kmetskih fantov in de-
klet na območju občin Črnomelj, Metlika,
Novo mesto in Trebnje, Novo mesto 1985
(Stane Granda) — 115—118

Dolenjski zbornik 1985 (Jarčev zbornik). Novo
mesto 1985 (Stane Grandä) — 219—220

Vlado Jurančič: Smarjeta pri Novem mestu v
narodnoosvobodilni vojni 1941—1945, Novo
mesto 1985 (Stane Granda) — 225

Jože Šorn: Začetki industrije na Slovenskem,
Maribor 1984 (Jasna Horvat) 223—224

Goriški letnik 11, Nova Gorica 1984 {Olga Janša
Zorn) — 220—221

Jeklo in ljudje. Jeseniški zbornik, Jesenice 1985
(Janez Kopač) — 109—111

Ivan Veber: Gozdovi bohinjskiii fužinarjev. Bled
1986 (Janez Kopač) — 115

Razmerja med etnologijo in zgodovino, Maribor
1986 (Janez Kopač) — 217—219

Ana Lavrič: Viaitacijsko poročilo Agostina Va-
llerà o koprski škofiji iz leta 1579, Ljubljana
1986 (Dušan Kos) — 112

Boris Goleč: Zgodovina in razvoj PTT dejav-
nosti v Zasavju, Trbovlje 1986 (Žarko Laza-
revič) — 222—223

Jože Curk: Viri za gradbeno zgodovino Mari-
bora do 1850, Maribor 1985, (Marko Lesar) —
113

KAZALO SLIK

POKRAJINE, GRADOVI, NASELJA

Ljubljana, Dunajska cesta (razglednica) — 210

Metlika, iz Valvasorjeve Topograhpiae ducatus
Carniole Modemae, 1679 — 149

Selo, razrušena vas, spomladi 1916 — 80

NAČRTI IN ZEMLJEVIDI

Cestno omrežje na slovenskem Štajerskem v

17. stoletju — 14

Cestno omrežje na slovenskem Štajerskem v

18. stoletju — 140

OSEBE

Ferdo Gestrin — 107
Julius Kugy — 204

Karol Nefima oficial v smodnišnici v Kamniku
(o. 1911) — 47

Ciril Prestor kot rekrut (1913) — 72

Frančišek Smledniški (1789) — 17

Škof J. J. Strossmayer v Rogaški Slatini (1903)
— 92

Ivan Zelko — 208

Družina Zika v Kamndku (1894) — 53
Lovci (1895) — 91
V Lokvi (1908) — 89

Udeleženci »žurfiksa« v gostilni Kenda v Kam-
niku (1902) — 55

Portret starca (Boris Kalin 1923) — 164

Žrtve 10. soške ofenzive — 82

RAZNO

Arheologija

Novo mesto, oblike poznokeltskih lončenih po-
sod (1. stol. pr. n. št.) — 4

Novo mesto, okrašena železna plošča za pas iz
keltskega groba (1. stol. pr. n. š.) — 4

Novo mesto, značilna oblika rimskih grobov
s kamnitimi ploščami (1.—2. stol. n. š.) — 3

Novo mesto, železno orožje iz groba keltskega
bojevnika (1. stol. pr. n. š.) — 5

Grafikoni

Kamnik, priseljenci po narodnosti (1850—1940)

— 47

Kamnik, zaposlenost priseljencev po posameznih
panogah (1850—1940) — 50

Senožeče, številčno gibanje prebivalstva (1810—
1910) — 42

Senožeče smrtnost prebivalcev (1791—1795 in
1891—1895) — 43

Znaki

Prvomajski znak (1902) — 60

Prvomajski znaki iz let 1909, 1910 in 1911 — 61

Prvomajski znaki iz let 1912, 1913 in 1914 — 62

Prvomajska znaka mariborskih kovinarjev iz let
1923 in 1926 — 63

Prvomajski znak Komunistične partije Avstrije
(1926) — 64

Prvomajski znaki iz let 1925, 1926 in 1927 — 64
Prvomajski znaki dz let 1928, 1929 in 1930 — 65
Prvomajski znaki iz let 1931, 1932 in 1937 — 65

Drugo

Maksirn Gaspari, dve razglednici iz serije Voj-
ska v slikah, naslovnica št. 1-2 in št. 3

Ledenica v navadi na Divaškem in Podgraj-
skem (1905) — 92

Rojstna knjiga župnije Radeče, vpis rojstva v
vasi Papirnica 1725 — 155

Posnetek fresk s tečaja, ki ga je vodil akadem-
ski slikar Simon Ogrin v Ljubljani leta 1923

— 162

Posnetek zaključne razstave umetniške šole
»Probuda« (1923) — 163

Zirovsko, eden od načinov vlačenja kripe (1986)

— 171

Zirovsko, koša (1973) — 172

Zirovsko: Nova vas, voz s križevnatimi kolesi
(1982) — 173

Znamka Odseka za zveze pri PNOO Trst (1945)

— 191

Notranjost prodajalne — 205

Ljubljana, hrbtna stran razglednice — 211

Iz zgodovine Kronike

Na šesti redni seji ljubljanskega občinskega sveta 22. septembra 1933 je bil sprejet
predlog kulturnega odseka Mestne občine ljubljanske o ustanovitvi revije »Kronika
mesta Ljubljane in njenega prebivalstva« Oglejmo si nekatere misli iz utemeljitve
(Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mesto Ljubljana, Cod III/90, fol. 670-675):

». .. Mestna občina ljubljanska nima o svojem postanku nobene pomembnejše
monografije in lastne kronike. To je občutno ku turno pomanjkanje, ki se zrcali tudi
.v odnosu meščanstva do občine, ki je povsem brezbrižno ali pa se udaja
malomeščanskemu kritikarstvu, kateremu je stalno izpostavljena občina in njeni
predstavniki in funkcionarji. M. O. L. je živo interesirana na neki pozitivni
patriotični vzgoji meščanstva, neglede, da je v njeni skrbi in funkciji tudi skrb za
ohranitev zgodovinskih, kulturnih, gospodarskih, političnih in socijalnih dogodkov
ter spoznavanje meščanstva z nalogami in potrebami mesta. ...«

»... Sestav revije naj bo: 1 pola -16 strani: zgodovinski opis in zgodovinski
dogodki Ljubljane. Omenjati je, da je na razpolago knjiga v rokopisu Fr. Stele:
Stara Ljubljana, Iv. Vrhovnik: Kravja dolina in njena prošlost itd. Arhiv pa nudi
neizčrpan materijal za znanstveno proučavanje, kjer bi zlasti mladi akademiki
našli mnogo važnega in objave vrednega materijala. S tem se bo pridobilo večji
krog znanstvenikov, ki se bodo pečali z Ljubljano;

1 pola -16 strani - za strokovne spise monografskega značaja, popise stavb,
mostov, zgradb itd., statistični podatki, sodobno stanje mesta Ljubljane;

1 pola -16 strani naj bo namenjena letni kroniki mesta in njenega
prebivalstva, kjer se bodo registrirali vsi pomembnejši dogodki s slikami;

1 pola -16 strani - je namenjena 8 strani za tekoča komunalna vprašanja,
ostalih 8 strani za inserate.

Tako dobimo po 12 številkah tri samostojne knjige, ki bodo v okras vsaki
knjižnici, monografija Ljubljane, zgodovina Ljubljane in kronika Ljubljcine. Vsaki
številki se kot priloga priloži ena ali dve umetniški sliki vedute Ljubljane,
posameznih stavb, partij, župani, meceni, itd.

Revija naj bi izhajala 4-krat na leto, to je vsake 3 mesece. ...« i

KRONIKA

ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO
34. letnik Ljubljana 1986 i. in 2. zvezek

Tone Knez: Novo mesto pod Kelti in Rim-
ljani — Stran 1—7

Novo mesto during the Celtic and Roman Pe-
riod

Jože Curk: O cestnem omrežju na slo-
venskem Štajerskem v 17. stoletju —
Stran 7—15

Hoad Network in the Slovene Region of Šta-
jerska in the 17th Century

Anja Dular: Knjižnica gradu Smlednik
po katalogu iz leta 1771 — Stran 15—32

The Library of the Smlednik Castle according
to the Catalogue of 1771

Janez Sumrada: Kmečki upor v okolici
Višnje gore za časa Ilirskih provinc le-
ta 1813 — Stran 32—37

Peasants' Uprising in the Surrondings of Viš-
nja gora at the Time of lUyrian Provinces
in 1313

Ervin Dolenc: Prebivalci Senožeč v prej-
šnjem stoletju — Stran 37—-44

The Inhabitans of Senožeče in the 18th Cen-
tury

Zora Torkar: Iz življenja in dela kamni-
ških Cehov in Moravcev — Stran 45—59

The Life Fragments of Czechs and Moravians
in Kamnik

Janez J. Svajncer: Naši stari prvomajski

znaki — Stran 60—66
Our Signs for Mayday Holiday

Jelka Pirkovič-Kocbek: Šentvid, Stična
in Ivančna gorica — zgodovina nasel-
binskih oblik — Stran 67—71

Šentvid, Stična and Ivančna gorica — the Hi-
story of Settlement Forms

ZAPISKI IN GRADIVO

THE NOTES AND MATERIAL

Eva Holz: Dnevnik Cirila Prestorja iz 1.

svetovne vojne — Stran 72—88

The Diary of Ciril Prestor from World War I
— 72—88

IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV
PHOTO FROM OLD ALBUMS

Mirko Kambič: Nicefor Stepančič (1867 do
1934) — Stran 89—93

Nicefor Stepančič (1867—1934)

POSVETI IN ZBOROVANJA
CONFERENCES AND CONVENTIONS

Posvet O krajevnem zgodovinopisju v
Kranju 8. maja 1985 — Stran 94—106

Conferences on Local Historiography Held in
Kranj on May 8th 1985

JUBILEJI
ANNIVERSARIES

Janez Sumrada: (Prof. Ferdo Gestrin —

sedemdesetletnik — Stran 107—108
Prof. Ferdo Gestrin — Septagenarian

NOVE PUBLIKACIJE — 109—118
NEW PUBLICATIONS

NOVO MESTO POD KELTI IN RIMLJANI

TONE KNEZ !

Se pred dobrim desetletjem je bilo Novo
mesto v strokovnih krogih znano predvsem
kot bogato najdišče halštatskih grobov, ki je
dalo nekaj izjemno dragocenih najdb.^ Po-
tem pa, ko je bila v letih 1973—1975 v
mestu načrtno raziskana keltsko-rimska ne-
kropola z več kot 200 grobovi, se je arheolo-
ška preteklost Novega mesta bistveno raz-
širila in izpopolnila. Zaradi svoje izredno
ugodne prometno-zemljepisne in strateške
lege na skalnatem pomolu nad vijugavo
Krko je bil povomeški prostor že zelo zgodaj
naseljen. Pri sedanjem stanju raziskav je
razvidno, da je bil ta kraj neprekinjeno na-
seljen od časov kulture žarnih grobišč do
pozne antike.2 S številkami izraženo, pome-
ni to od 9. stoletja pred n. š. do 4. stoletja

n. š. V tej dolgi naselitveni kontinuiteti no-
vomeškega prostora sta dve obdobji pose-
bej pomembni: mlajša halštatska doba in
čas poznega latena ter prehod v zgodnje
rimsko cesarstvo. Na podlagi najdb v gro-
bovih bomo v tem prispevku skušali orisati
čas in razmere v Novem mestu na prehodu
iz mlajše železne dobe v zgodnje antično
obdobje, to je v času od 1. stoletja pred n.
š. do konca 2. stoletja n. š.

Sredi 3. stoletja pred n. š. so Dolenjsko
zavzeli in naselili keltski Tavriski,^ čeravno
so najbrž še pred tem Költi večkrat napada-
li in ropali v teh krajih. Vd-^r Keltov in utr-^
ditev njihove politične moči je pretrgal in
zaključil bogato tradicijo halštatske ustvar-
jalnosti in uveljavil novo kulturo in civiliza-

2 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

cijo, ki jo imenujemo latensko. Čeprav Kel-
ti sprva v primerjavi s staroselskim prebi-
valstvom niso bili zelo številni, so zaradi
bojne sposobnosti in dobre organiziranosti
postali vodilna politična in gospodarska
etnična skupina do rimske okupacije tega
območja proti koncu 1. stoletja pred n. š.
Kelti so prinesli v deželo svoj način pokopa-
vanja: sežiganje umrlih in zakop pepela v
ravnih grobovih, obred, ki je zamenjal po-
kopavanje oseb v gomilah, kar je bil običaj
v halštatskem času. Vpeljali so tudi novo
oborožitev in nov način bojevanja. Medtem
ko je bil halštatski bojevnik na Dolenjskem
oborožen z bojno sekiro in dvema sulicama,
je keltski vojak oborožen z mečem, ščitom,
sulico in bojnim nožem. Čelada ostaja tudi v
mlajši železni dobi privilegij vojaških po-
veljnikov. V bojni tehniki pri Keltih so v
primerjavi s halštatskim časom igrali konje-
niški oddelki in uporaba bojnih voz* odlo-
čilno vlogo. Halštatski vojak se je bojeval
peš v strnjeni bojni vrsti, samo njegov po-
veljnik se je z bronasto čelado na glavi bo-
jeval na konju. Vojaški oddelki Keltov so
bili v bojih dosti bolj gibljivi, nenadni na-
padi konjenice in na bojnih vozovih dirja-
jočih vojakov so jim zagotavljali uspeh in
zmago na bojišču. Kelti so uvedli in pospe-
ševali tudi nekatere gospodarske panoge kot
na primer: bolj intenzivno poljedelstvo, kar
je dokazano z najdbami rala, motike, srpa
in kose ter umetno obrt, posebej v prede-
lavi kovin. Vpeljali so tudi nove tehnološke
dosežke: hitro vrtljivo lončarsko vreteno,
tehniko emajliranja in visoko razvito žele-
zarstvo, ki se kaže posebno v kvaliteti njiho-
vega orožja in orodja.

Keltski priseljenci in keltizirani domačini
so v Novem mestu zapustili številne sledove
v grobovih od 3. do 1. stoletja pred n. š.^
Na mestnem območju poznamo dve grobišči
iz srednjelatenskega obdobja, obe z žganim
pokopom. Eno je bilo na desnem bregu Krke
v Kandiji, drugo na levem bregu na Marofu,
obe pa v neposredni bližini halštatskih go-
mil. Nekaj srednjelatenskih grobov je bilo
vkopanih tudi v halštatskih gomilah. To go-
vori za ohranjevanje in spoštovanje pokopa-
liških območij skozi več stoletij. Med sred-
njelatenskimi keltskimi grobnimi najdbami
zasluži posebno pozornost keramična dvo-
ročajna posoda-kantharos z dvema obraz-
nima maskama in stiliziranimi kačjimi gla-
vami na obeh ročajih.^ Ta edinstvena kelt-
ska lončena posoda v Sloveniji s svojim pla-
stičnim okrasom ima najboljše primerjave v
podobnih posodah na Madžarskem, ki so na-
stale na začetku tako imenovanega vzhodno-

keltskega plastičnega stila. V številnih gro-
bovih tistega časa so bili pokopani keltski
bojevniki, kar je razvidno iz priloženega
orožja v grobovih. Po takratnem običaju po-
kopavanja so vse orožje nasilno zvili, raz-
lomili ali kako drugače deformirali in takšno
položili v grob. V srednjelatenskih grobo-
vih je samo manjši del lončenih posod iz-
delan na lončarskem vretenu; te posode so
boljše kakovosti in imajo značUno keltsko
obliko, medtem ko je večji del posod izde-
lan prostoročno, je slabše kvalitete in v
oblikah kaže na domačo halštatsko lončar-
sko tradicijo. Tretja nekropola iz najmlajše
železne dobe (1. stol. pred n. š.) je bila ure-
jena na južnem vznožju prazgodovinske na-
selbine na Marofu, med današnjo Ljubljan-
sko cesto in Kettejevim drevoredom. Na tem
pokopališču so neprekinjeno pokopavali tu-
di naprej v času zgodnjega rimskega cesar-
stva v 1. in 2. stoletju n. š.

Domnevamo, da je Dolenjska prišla pod
oblast rimske države že leta 33 pred n. š.
po končani vojni Oktavijana zoper Japode,^
hkrati z zavzetjem strateško pomembnega
oporišča Segesta, ob sotočju Save in Kolpe,
kasneje Siscia (današnji Sisak) imenovano.
Dolenjska je bila sprva vključena v veliko
vojaško-upravno enoto Hirik, kasneje pod
cesarjem Trajanom pa v provinco Zgornja
Panonija.

V letih 1973—1975 smo v Novem mestu
načrtno raziskali obsežno keltsko-rimsko ne-
kropolo,^ pri čemer smo odkrili 222 grobov
in sežigališča-ustrino. Ta velika nekropola
je bila prvič odkrita in delno izkopana že
pri gradnji Kolodvorske (danes Ljubljanske)
ceste leta 1890 in stavbe okrajnega glavar-
stva (danes občinska skupščina) leta 1902.
Ker pri izkopnih delih ni bilo stalnega stro-
kovnega nadzora, natančno število odkritih
grobov in najdiščne okoliščine niso znane. Po
naši oceni je bilo takrat izkopanih in delo-
ma uničenih približno 50 grobov. Z gradnjo
Kolodvorske ceste so zadeU južni del grobi-
šča, stavba glavarstva pa je prizadela za-
hodni del tega grobišča. Najdbe so prepeljali
v kranjski deželni muzej v Ljubljano; do-
slej so bile le delno objavljene. To grobišče,
znano pod imenom »Novo mesto-Beletov vrt«
je za najstarejšo zgodovino Novega mesta in
Dolenjske zelo pomembno, ker nam najdbe
v grobovih dokazujejo neprekinjen prehod
od začetka poznolatenskega obdobja v čas
zgodnjega rimskega cesarstva, iz česar bi
smeli sklepati na mirno vključitev oz. za-
sedbo južne Slovenije v rimsko cesarstvo.
Hkrati je to dokaz, da v času rimske zasedbe
teh krajev ni bilo večjih etničnih premikov.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 3

Domorodni prebivalci Tavriski in Latobiki
SO slej ko prej bili absolutno v večini. Ta
nekropola je bila urejena najkasneje v za-
četku poznega latena, se pravi, okrog leta
100 pred n. š. in na njej so pokopavali ne-
prekinjeno do konca 2. stoletja n. š. Naj-
starejši latenski grobovi so bili vkopam na
zahodnem delu te nekropole, medtem ko so
bili najmlajši rimski grobovi odkriti na
vzhodnem delu pokopališča. Časovno zapo-
redje pokopavanja na tem grobišču je na
podlagi horizontalne stratigrafije dobro raz-
vidno od zahoda proti vzhodu. Vsi grobovi v
tej nekropoli so bili brez izjeme z žganim
pokopom.

Oblike grobov na tej nekropoli se nam ka-
žejo v dveh različnih izvedbah. Vsi poznola-
tenski in zelo zgodnji rimski grobovi do sre-
dine 1. stoletja n. š. so bili narejeni v obliki
preproste grobne jame, v katero so stresli
žganino in pepel na grmadi sežgane osebe in
nanj položili grobne pridatke: pokojnikovo
osebno opremo ter posode s hrano in pijačo.
Tlorisi teh grobnih jam so lahko okrogli ali
ovalno-pravokotni. Od sredine 1. stoletja n.
š. dalje so skoraj vsi rimskodobni grobovi
sestavljeni iz kamnitih plošč v obliki kamni-

tih skrinj. To je oblika groba, ki je bila v
južni Sloveniji v rimskem času najbolj raz-
širjena in najštevilnejša,^ ki jo lahko opre-
delimo tudi kot značilen »latobiški grob«.
Izkopano grobno jamo so obdaU z izbranimi,
toda kamnoseško neobdelanimi kamnitimi
ploščami iz domačega apnenca in po zakopu
pokojnikovega pepela so grob pokrili z eno
ali več kamnitimi ploščami (si. 1). Zidani
grobovi iz lomljenca in malte so na tej ne-
kropoli izjema. Kot zanimivost naj navede-
mo, da je na tem grobišču bil odkrit samo en
grob, ki je bil sestavljen iz opečnih strešni-
kov-tegul, kar je sicer značilna oblika rim-
skih grobov v Panoniji. Klesarsko izdelanih
kamnitih spomenikov kot na primer: pepel-
nice, sarkofage, reliefe in napisne kamne na
tem grobišču nismo našli.

Najdbe v grobovih keltsko-rimske nekro-
pole v Novem mestu kažejo po eni strani na
močno domačo lončarsko produkcijo, na dru-
gi strani pa z uvozom finega namiznega po-
sodja (terra sigillata), vinskih vrčev, stekle-
nih posod in glinastih svetilk-oljenk na pre-
cejšnjo kupno moč prebivalcev in na redne
trgovske povezave s severno Italijo, pred-
vsem z Akvilejo. Značilne oblike izdelkov

SI. 1. Značilna oblika rim-
skih grobov s kamnitimi
ploščami (1.—2. stol. n. št.)

4 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

SI. 2. Oblike poznokeltskih lončenih posod (1. stol.
pred n. š.)

domaČih keltskih lončarjev (si. 2) so sive
dvoročajne posode, svetlosive in rjavordeče
bikonične stekleničaste posode ter sivočrni
kroglasti lonci z narebrenim vratom. Ti lonci
so skoraj vedno bili najdeni skupaj s kera-
mično čašo — v večini primerov je bila čaša
v loncu — kar kaže na priljubljeno pivsko
garnituro pri Latobikih. Iz domačih lončar-
skih delavnic so tudi precej grobo izdela,nj
lonci in čaše iz rjavosive porozne gline, ki
so vedno okrašeni z metličastim ali glavni-
častim okrasom. Značuna domača lokalna
obhka lončenine so precej visoki »pokali« s
širokim narebrenim zgornjim delom in pre-
cej ozko stojno ploskvijo. Te nenavadno ob-
likovane, pokalom podobne posode (najbrž
posode za pijačo) so doslej znane samo iz
štirih, razmeroma blizu ležečih najdišč v de-
želi Latobikov: v Novem mestu, Verdunu pri
Stopičah, Beli cerkvi in v Mihovem. Pozno-
latensko gradivo iz 1. stoletja pred n. š. do-
polnjujejo še različne železne in bronaste
fibule-zaponke, okrašena železna pašna plo-
šča (si. 3) in redki grobovi z orožjem (si. 4).
Dva keltska srebrnika^* tako imenovanega
samoborskega tipa, najdena v Novem mestu,
kažeta na prve začetke denarnega gospodar-
stva v teh krajih.

V inventarjih rimskih grobov je največ ke-
ramičnih posod, razmeroma dosti je sigilatne

SI. 3. Okrašena železna plošča za pas iz keltskega gro- j
ba (1. stol. pred n. š.)

posode — izključno gladka terra sigillata iz
severnoitalijanskih delavnic —, malo stekle-
nih izdelkov in redko novci. Odsotnost dra-
gocenih grobnih pridatkov lahko pojasnimo
s tem, da je bila skoraj polovica rimskih
grobov s kamnitimi ploščami že v antičnem
času izropanih! Poudarili smo že, da na tem
grobišču nismo našli nobenega odlomka na-
pisnega ali reliefnega kamna. Tudi v obmo-
čju starega mesta niso znane rimske spoli-
je. Iz tega lahko sklepamo, da so bili na tem
grobišču v Novem mestu pokopani ali nepis-
meni domačini ilirsko-keltskega porekla ali
pa ti avtohtoni prebivalci italske oblike
grobne arhitekture z napisnimi kamni in re-
liefnim okrasjem zaradi svojih verskih pred-
stav niso prevzeli. Določen konservatizem v
grobnem ritualu je opazen: keltski način po-
kopavanja ali zagrebanje pepela v prepro-
sto grobno jamo so prebivalci ohranili vse
do sredine 1. stoletja n. š., torej več kot pol
stoletja po rimski okupaciji. Tudi nekatere
tradicionalne oblike posod so v nespremen-
jeni obliki skozi več desetletij v uporabi kot
grobni pridatki, zato te posode same kot
kronološka opora niso uporabne oz. so le po-
gojno uporabne. Zato je romanizacija pri
prebivalcih z močno lastno tradicijo vsaj v
pogrebnem obredu le počasi prodirala in
uveljavljala svoj vpliv. Ob tem moramo še
poudariti, da v Novem mestu v rimskem ča-
su nikoli ni bila nameščena kaka vojaška
enota, kar bi se sicer pokazalo v večjem de-
narnem obtoku in v epigrafskih spomenikih;
za razliko od obeh sočasnih sosednih nasel-
bin: Praetorium Latobicorum (Trebnje) in
Neviodum (Drnovo), kjer so službovali be-
néficiarii consulares (vojaški obveščevalci oz.
policisti s posebnimi pooblastiU) iz sestava X.
legije v Vindoboni (Dunaj) in XIV. legije v
Carnuntumu (Deutsch-Altenburg), da so na
Dolenjskem padzirali in varovali cestni pro-
met in delovali kot obveščevalci.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 5

Med pridatki v keltskih in rimskih grobo-
vih najdemo pogosto tudi živalske kosti.
Največ smo našli kosti domače svinje, sledi-
jo kost ovce ali koze, goveda, ptic (verjetno
domača kokoš) in enkrat srna.ii Te kosti so
ostanki določenih kosov pečenega mesa, ve-
činoma so to deli okončin (krača, pleče), ki
so jih položili v grob kot popotnico umrlemu
na poti v onostranstvo. V mnogih grobovih
smo našli črepinje lončenih posod, ki so jih
po opravljeni pitni daritvi (libatio) ob odpr-
tem grobu iz obrednih razlogov razbili. Po-
doben obredni namen imajo tudi določene
lončene posode — samo lonci in sklede —, ki
so bUe za pogrebni obred na sredini dna na-
merno preluknjane, da je vsebina posode la-
hko iztekla na dno groba. Opozoriti moramo
še na edinstveno oblikovane grobne posode,
ki jih najdemo v grobovih zgodnjecesarske-

ga časa v jugovzhodni Sloveniji. To so zna-
menite lončene hišaste žare, ki so jih upo-
rabljali za shranjevanje pepela pokojnih.^^
Razširjenost te svojevrstne grobne kerami-
ke v 1. in 2. stoletju n. š. na določenem de-
lu Zgornje Panonije je jasno začrtana in raz-
meroma majhna: od Mirenske doline na se-
veru do Zumberka in Kolpe na jugu ter od
Trebnjega na zahodu do Zagreba na vzhodu.
Te, povečini rdeče barvane posode v obliki
okroglih hiš s široko odprtino vrat spredaj in
ozkimi okenskinai režami ob straneh, se na
vrhu strnejo z gumbastim zaMjučkom, vča-
sih tudi s plastično oblikovanim petelinom.
Podoba te živali ima simboličen pomen: nje-
na čuječnost oznanja rojstvo novega dne, V
prenesenem smislu vstajenje v novo življe-
nje po smrti na tem svetu. Iz vzorcev rdeče
poslikave na hišastih žarah smemo morda

SI. 4. Železno orožje iz
groba keltskega bojevnika
(1. stol. pred n. š.)

6 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

sklepati na način gradnje takratnih hiš v
tehniki predalčne stene. Te svojevrstne grob-
ne posode —• v vsem rimskem cesarstvu
edinstvene — pripisujemo keltskim Latobi-
kom, ki so sredi 1. stoletja pred n. š. nase-
lili Dolenjsko in tukaj razvili značilno lastno
materialno kulturo. Ime Latobiki je znano z
več rimskih napisnih kamnov, tudi obe naj-
večji antični naselbini na Dolenjskem nosi-
ta njihovo ime: beneficiarska postaja Prae-
torium Latobicorum (Trebnje) in upravno-
trgovsko središče Municipium Flavium Lato-
bicorum Neviodunum (Drnovo). Hišaste ža-
re najdemo v grobovih od sredine 1. stoletja
n. š. do konca 2. stoletja n. š. Osebe, kate-
rih pepel so shranili v hišastih žarah, so bi-
le očitno premožne, kar je razvidno iz bolj
bogato opremljenih grobov s hišastimi žara-
mi. Iz Novega mesta je znanih že 16 primer-
kov hišastih žar.

Južni krak glavne rimske ceste iz Akvile-
je na panonski vzhod je peljal skozi Emono
— Neviodunum — Siscijo preko Dolenjske
približno 3 km severno mimo Novega mesta.
Na potek te rimske ceste spominja danes
nekoliko odlomljen miljnik, ki je bil postav-
ljen leta 201 za časa cesarja Septimija Se-
vera. Prvotno je stal ob rimski cesti v Mač-
kovcu pod Trško goro in popotnikom meril
razdaljo do Neviodunuma. Akvileja je bila
sedež in izhodišče veUkih italskih trgovskih
hiš ter proizvodnih podjetij za trgovanje z
Norikom in Zgornjo Panonijo. Očitno so že
pekaj desetletij pred izgradnjo velike tran-
zitne ceste sredi 1. stoletja n. š. čez Dolenj-
sko do Siscije in naprej do garnizonskih mest
ob Donavi obstajale živahne trgovske zveze
med Novim mestom — njegovo latinsko ali
keltsko krajevno ime nam ni znano — in
Akvilejo. V času izgradnje trdnih cestnih
povezav in upravnega aparata v Noriku in
Panoniji je bil pod cesarjem Vespazijanom
ustanovljen municipij Neviodunum,!^ pod či-
gar mestno upravo je spadal največji del
Dolenjske.

Na podlagi skromnih površinskih najdb
latenskih črepinj v halštatskem gradišču na
Marofu domnevamo, da je keltska naselbina
bila tudi na tem mestu. V neposredni bli-
žini seliščnega prostora na Marofu sta eno
manjše srednjelatensko in eno veliko pozno-
latensko grobišče. Za zdaj pa še vedno manj-
kajo prepričljivi dokazi, kje v Novem mestu
je bila rimskodobna naselbina. Manjše po-
skusno izkopavanje leta 1978 v proštijskem
vrtu, na vrhu novomeškega polotočka, je da-
lo zelo malo črepinj rimskih posod in dva
bronasta novca: sesterc cesarja Pertinaksa in
nedoločljiv as iz 1.—2. stoletja. Te najdbe

dajo slutiti, da bi na tem mestu utegnila sta-
ti rimskodobna naselbina. Zelo verjetna pa
je domneva, da je srednjeveško Rudolfovo
mesto bilo sezidano neposredno na ostankih
in ruševinah antične naselbine, pri čemer
so bili starejši stavbni ostanki uničeni. Kro-
nološko najmlajša arheološka dokaza iz No-
vega mesta sta visoka steklena čaša z vbru-
šeno grško napitnico »na mnoga leta«, ki je
bila že leta 1902 najdena v grobu v Bršlji-
nu, in grob iz Regrče vasi, datiran z novcem
cesarja Licinija, odkrit leta 1967. Obe grobni
najdbi sta iz prve polovice 4. stoletja našega
štetja. Kasnejših arheoloških najdb iz No-
vega mesta za zdaj še ne poznamo. Šele 7.
aprila 1365 je avstrijski vojvoda Rudolf IV.
na Dunaju podpisal listino, s katero je usta-
novil mesto, ki ga je krstil po svojem ime-
nu: Rudolf swerd.

Ob koncu lahko sklenemo naš kulturno-
zgodovinski oris z ugotovitvijo, da je Novo
mesto pomembno arheološko najdišče, ki je
bilo kontinuirano in intenzivno naseljeno od
časov kulture žarnih grobišč do pozne anti-
ke. Prazgodovinska dediščina iz starejše že-
lezne dobe v Novem mestu se nam kaže kot
pomemben predstavnik jugovzhodnoalpske
halštatske kulture, ki se je najizvirneje izra-
zila v dolenjski skupini halštatske kulture. V
starejši železni dobi je bilo Novo mesto sko-
zi več generacij sedež halštatskih aristokra-
tov, oz. nekega lokalnega »kneza«. Po pro-
padu halštatske kulture je v Novem mestu
in na Dolenjskem sploh opazno usihanje
ustvarjalnih moči ter nazadovanje gospo-
darstva. Težišča moči in politike so se na za-
četku mlajše železne dobe z ekspanzijo Kel-
tov premaknila: jugovzhodnoalpski prostor
je izgubil svojo moč v korist novih sil, ki so
zrasle ob srednji Donavi in v severni Italiji.
V srednjem latenu (3.—2. stoletje pred n.
š.) je Novo mesto precej nazadovalo. Najdbe
iz tega časa kažejo določene stilne značilno-
sti vzhodnokeltskega kulturnega izročila. Še-
le v 1. stoletju pred n. š. s priselitvijo La-
tobikov pridobiva Novo mesto vse bolj na
pomenu. To je prav gotovo povezano tudi z
izgradnjo trdnih in trajnih trgovskih zvez
med Akviilejo in Panonijo, v okviru ciljev
Avgustove »vzhodne politike«: razširiti meje
imperija do Donave. Ob vojaško-trgovski ce-
stni magistrali Aquileia — Emona — Nevio-
dunum — Siscia je Dolenjska postala izra-
zito tranzitna pokrajina. Novo mesto pa po-
čivališče in tržišče za potnike in trgovce v
deželi Latobikov. Ta latobiška naselbina je
bila daleč za donavskim limesom, toda pred
zapornimi zidovi Praetentura Italiae et Al-
pium, ali Claustra Alpium Juliarum imeno-

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 7

vanimi.i* Ta strateško domišljen sistem va-
rovalnih zidov, stražarnic z vojaškimi posad-
kami in opazovalnicami z obveščevalno služ-
bo je na kraško-notranjskih višinah varo-
val prehode (predvsem »postojnska vrata«) v
tržaški zaliv in v severnoitalijansko ravni-
no ter jih v primeru nevarnosti zaprl z več-
jimi vojaškimi enotami.

Najdbe iz rimskega časa v novomeškem
grobišču kažejo na prevladujoč vpliv domo-
rodnih prebivalcev iUrsko-keltskega pore-
kla z globoko zakoreninjeno domačo tradi-
cijo predvsem v lončarstvu in v pogrebnem
obredu z opaznim provincialnim okusom
oblikovano modo posebno v noši in v nakitu,
kot na primer: noriško-panonske oblike fi-
bul in pašnih garnitur. Iz grobnih pridatkov
je razvidna sorazmerna blaginja prebival-
cev v Novem mestu, ki jim jo je omogočila
pax Romana v 1. in 2. stoletju n. š. do vojne
z Markomani. Koliko so to naselbino priza-
deli vdori Markomanov, ne vemo, ker nam
manjkajo naselbinske najdbe in najdiščne
okoliščine. Najdbe iz 3. stoletja so vse bolj
redke, iz 4. stoletja poznamo za zdaj samo
dva groba. Najdbe, ki bi kazale na zgodnje-
krščansko občestvo v Novem mestu, doslej še
nismo odkrili. Okoli leta 400, najkasneje pa
v 5. stoletju Novo mesto najbrž ni bilo več
stalno naseljeno. "V nevarnih časih preselje-
vanja ljudstev so se zadnji prebivalci, koli-
kor niso zbežali na zahod v zavetje utrjenih
mest umaknili na oddaljene vrhove v za-
ledju doline Krke. Tam so v naglici zgradili
in utrdili pribežališča-refugije, največkrat
na zdavnaj opuščenih prazgodovinskih na-

selbinah, da bi tam z avtarkičnim gospodar-
stvom preživeli čase stisk in nasilja.

Naša spoznanja in zaključki o keltsko-
rimskem obdobju v Novem mestu temeljijo
izključno na grobnih najdbah, ker nam do-
polnilni rezultati iz naselbinskih izkopavanj
še manjkajo. Tako je naša vednost o novo-
meški davnini oprta le na izpovednost za-
puščine iz mesta mrtvih, ki posredno odseva
življenje in verovanje davnih novomeških
prebivalcev.

OPOMBE

1. T. Knez, Novo mesto I, halštatski grobovi.
Camiola archaeologica 1 (Novo mesto 1986). — 2.
T. Knez, Novo mesto v davnini (Maribor
1972). — 3. KELTOI (Razstavni katalog, Ljub-
ljana 1983). — M. Güstin, Jahrbuch des RGZM
31, 1984, 305 ss. — 4. Keltski voz. Posavski mu-
zej Brežice 6 (1984). — 5. T. Knez, Keltske
najdbe iz Novega mesta (1977). — 6. T. Knez in
M. Szabó, Archaeologia lugoslavica 20—21,
1980—1981 (1983) 80 ss. — 7. G. Veith, Die Feld-
züge des C. Julius Caesar Octavianus in Illyrien
in den Jahren 35—33 v. Chr. (1914). — 8. T.
Knez, Novo mesto v antiki (1974). — T. Knez,
La nécropole de Beletov vrt, Novo mesto. In-
ventaria Archaeologica Jugoslavija, lase. 27
(1981). — 9. D. Breščak, Dolenjski zbornik 1985.
— 10. P. Kos, Keltski novci Slovenije. Sitala 18,
1977, 136. — 11. Živalske kosti je določil Ivan
Turk, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, za kar
se mu najlepše zahvaljujem. — 12. P. Petru, Hi-
šaste žare Latobikov. Situla 11, 1971. — 13. S.
Petru in P. Petru, Neviodunum. Katalogi in
monografije 15 (1978). — M. CLAVSTRA AL-
PIVM IVLIARVM I, fontes. Katalogi in mono-
grafije 5 (1971).

O CESTNEM OMREŽJU NA SLOVENSKEM ŠTAJERSKEM V 17. STOLETJU

JOŽE CURK

Slovensko štajersko cestno omrežje v sred-
njem veku je arhivsko slabo dokumentirano,
vendar ga je mogoče s pomočjo posameznih
podatkov, primerjav in sklepanj v glavnih
potezah rekonstruirati. Večino srednjeveških
prometnih zvez so predstavljale tovorne po-
ti in le manjšino prevozne ceste, ki so bile
slabo vzdrževane in ne posebno varne. Sred-
njeveških poročil o gradnjah ali obnovi cest
je malo. Ve se za zgraditev zidanega mosta v
istoimenskem kraju med leti 1221—1224, za

preboj ceste skozi Dravski gozd leta 1278 in
za obnovo glavne ceste skozi Slovensko Bi-
strico okoli leta 1378. Ob podelitvi skladišč-
nega prava Celju leta 1478 je govor o privi-
legiranih: glavni cesti Gradec—Ljubljana in
deželni cesti Celje—Laško—Sevnica—^Bresta-
nica—Brežice—Zagreb, ki je zlasti pridobi-
la na pomenu po letu 1526. Leta 1498 se
omenjajo ceste: Vojnik—Strmec (Nova cer-
kev)—Lemberg—Velenje—Šalek—Graška go-
ra—Slov. Gradec, Strmec oziroma Konjice—

8 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

Vitanje—Straže—Slovenj Gradec in Celje—

Trnovi j e—^Blagovpa—Ponikva—Zbelovo—
Poljčane—^Ptuj (promet z vinom in žitom)
oziroma Blagovna—Hotunje—Šmarje—^Roga-
tec—Džurmanec, zabranjujeta pa trasi Str-
mec—Rožna dolina—Arja vas in Šentjur—
Breze—Laško, ki sta bili leta 1524 sploh
ukinjeni za tranzitni promet.

Tudi v 16. stoletju se za ceste ni mnogo
storilo, čeprav so naraščajoče potrebe zahte-
vale njihovo izboljšavo. Za ceste naj bi skr-
beli deželni stanovi, deželnoknežja komora
oziroma vicedomski uradi, tržne naselbine in
gospoščine, vendar je bilo na voljo le malo
sredstev, zato so morali glavno breme slej
ko prej prenašati tlačani z ročno in vozno
tlako. Glavni tranzitni cesti sta bili tista iz
Legrada na sotočju Drave in Mure preko Va-
raždina in Zavrča oziroma iz Velike Kani-
že preko Cakovca in Ormoža na Ptuj ter da-
lje v Slovensko Bistrico—Celje—Trojane—
Ljubljano ter ona iz Gradca preko Plača,
Maribora in Celja v Ljubljano, ki so jo od
14. stoletja dalje protežirali deželni knezi. To
cesto so v 1. pol. 16. stoletja obnovili do
Ljubljane, potem ko so promet iz Tuhinjske
doline preusmerili čez Trojane, zaradi česar
je Kamnik že leta 1534 obubožal. Za traso
onkraj Vranskega je do okoli leta 1515 skr-
bel mitničar iz Vranskega, nato pa oni iz
Podpeči. Sicer pa so leta 1567 imenovali cest-
ne komisarje, po letu 1580 pa cestne mojstre
s predvidenimi skladišči orodja za oskrbo
podložnikov, vendar ta institucija takrat še
ni zaživela, ker zanjo ni bilo dovolj sredstev.
Vpogled v stanje cest nam dajejo poleg pa-
tentov iz let 1550, 1617, 1639, 1679 in 1684
predvsem popisi cest iz let 1589, 1640 in 1651.
Posebno zanimiv je drugi, ki opisuje ceste
na Štajerskem in nam predstavlja tudi nji-
hovo pravno stanje.

Takrat je že obstajala deželna cestna upra-
va z deželnim komisarjem in cestnim moj-
strom ter četrtne (celjska, mariborska) s po
2 četrtnima komisarjema, 2 cestnima moj-
stroma in 20 hlapci-cestarji. Cetrtne komi-
sarje in mojstre je imenovala deželna cestna
uprava z vednostjo deželnega glavarja in vi-
cedoma. Ceste so se delile v glavne, deželne
ali kameralne, stanovske in gospoščinske,
vendar ne v vsej dolžini, temveč po posamez-
nih odsekih. Najbolj so za svoje odseke skr-
beli stanovi, najmanj pa gospoščine, ki so za
to uporabljale tlačane. Za mostove je načelo-
ma skrbel vicedomski urad, za brodove last-
niki, za brodišča pa nobeden. Nerešeno je
namreč ostalo pravno vprašanje, v čigavi
oskrbi so pravzaprav ceste. Dokler so bile
vladarski regal, so bile svobodne in oprem-

ljene s posebnim pravom. Ko pa so prešle v
lastništvo zemljiških gospodov, se je skrb
zanje prepustila njim. Ti pa zanje niso skr-
beli. Ker torej ni bü urejen njihov pravni
status in ker jih ni zmogla prevzeti država,
so bila vsa njena priporočila za njih vzdrže-
vanje brez večjega uspeha.

Medtem ko se leta 1589 govori o glavni
poštni cesti Dunaj—Trst in o nekaterih de-
želnih cestah, leta 1651 pa o deželnih cestah
v celjski četrti, se leta 1640 našteva vrsta cest,
ki kaže sestavo takratne cestne mreže. Po
njej se je razvijal skozi vse 16. stoletje ži-
vahen promet, ki je nekoliko upadel v 1. pol.
17. stoletja, a v 2. polovici zopet narastel. Po-
leg poklicne meščanske trgovine je uspevala
kmečka, ki je po količini, a ne po vrednosti
blaga presegala meščansko. Velika in tran-
zitna trgovina je bua večinoma v rokah tu-
jih podjetnikov, ki so pogosto monopolno
obvladovali posamezne trgovinske zwsti in
krepko posegali na tržišča, ki so bila zunaj
dosega meščanske trgovine. Zato se je go-
spodarsko stanje trgov in mest v 1. pol. 17.
stoletja poslabšalo. Zaradi razmaha trgovine
se je tovorjenje že v 15. stoletju spremenilo
v donosno dejavnost. Pojavili so se celo spo-
sojevalci tovorne živine in pogodbeno najeti
tovorniki, večinoma iz kmečkih vrst. Tovor-
nina se je plačevala po razdalji transporta in
vrednosti blaga. Tovori so znašali do 170 kg
na žival in do 50 kg na človeka. Pod klanci
so se pojavili pripregarji, ki so pomagali pri
premagovanju strmin. Vozni promet je bil
redkejši, ker so bile ceste v preslabem sta-
nju, da bi omogočile rentabilno razmerje
med tovorom in vprego. Ob cestah so se
množile gostilne s prenočišči in hlevi, ki so
bili večinoma donosni, a se o njih sorazmer-
no malo ve. Tržne in cestne mitnine ter dru-
ge dajatve so posebno v 16. stoletju stalno
rastle ter zaradi pretiranega fiskalizma pri-
pomogle k stagnaciji trgovine po letu 1590,
kar je veljalo v precejšnji meri tudi za 17.
stoletje, kljub leta 1617 sklenjenemu komerč-
nemu traktatu med cesarjem in sultanom, s
katerim je bila sproščena trgovina med obe-
ma državama.

Ceste so od 16. stoletja dalje služile tudi
poštnemu prometu. Cesar Maksimilijan I. je
uvedel leta 1504 poštni promet med Duna-
jem in Gradcem ter ga dal v zakup rodbini
Thum-Taxis. To zvezo je nadvojvoda Karel
leta 1573 podaljšal do Ljubljane, leta 1588
pa je že segala do Trsta in celo do Benetk,
kjer je delovala poštna postaja, ki je bila
podrejena graškemu guberniju. Med Grad-
cem in Ljubljano je bila leta 1573 vpeljana
najprej selška, leta 1584 jezdna in že pred

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 9

letom 1651 po potrebi tudi vozna pošta, ki
je postala šele leta 1730 redna. Leta 1640 so
bile ob glavni cesti poštne postaje v Maribo-
ru, Slov. Bistrici, Konjicah, Celju, Šempetru,
Vranskem, Ožbaltu in Podpeči pri Lukovici
ter mitnice v Mariboru, Slov. Bistrici, Konji-
cah, Vojniku, Celju, Žalcu (v Celju glavna,
v Vojniku in Žalcu podružni), Vranskem in
Podpeči.

Najboljši vpogled v stanje prometnega re-
žima v 1. pol. 17. stoletja nam dajejo kot že
rečeno, pregledi cest in mitnic iz 2. četrtine
tega stoletja. Seznam mitnic iz leta 1639 na-
števa naslednje ceste in mitnice ob njih:

— cesta Gradec—^Remšnik—Dravograd—
Slovenj Gradec: Wildon (mitnica knezov
Eggenbergov), Lipnica (mestna mitnica na
mostu preko Mure v Lanci), Haag ob Sekavi
(mitnica grofa Julija Mörsperga), Radlje
(mitnica tukajšnjega cerkvenega ključarja-
cehprošta), Muta {mitnica bukovske gospo-
ščine, ki sega do koroške meje). Slovenj
Gradec (mitnica dvorne komore),

— cesta Gradec—Maribor—Vransko: Wil-
don (mitnica kneza Eggenberga), Lanca
(mostnina mesta Lipnice), Ernovž (brodnina
gospoščine Ernovž), Plač (mitnica Dežele),
Maribor (mitnica navadnega mesta Maribo-
ra), Bistrica (mitnica navadnega mesta Bi-
strice), Konjice (—), Celje (mitnica navadne-
ga mesta Celja, nato dvorne komore), Vran-
sko (mitnica dvorne komore) in ob cesti na
Zagreb Brežice (mitnica gospoščine),

— cesta Celje—Mokrice: Laško (—), Sevni-
ca, Krško, Mokrice (mitnice v vseh treh kra-
jih od Jošta Jožefa Moscona),

— cesta Celje—Poljčane: Poljčane, Zbelo-
vo, Loče, Tičovo (mitnice v vseh 4 krajih od
pokojnega grofa Hansa Ludvika Thurna),

— cesta Maribor—^Dravograd: Viltuš (mit-
nica barona Vida Žige Herbersteina), Brez-
no (mitnica radeljskega cerkvenega ključar-
ja-cehprošta),

—• cesta Maribor—^Macelj: Ptuj (mitnica
grofa Tannhausna, skladiščna pravica in
mostnina od navadnega mesta Ptuja), Pod-
lehnik (podoružna mitnica grofa Tannhaus-
na, ki skrbi za vso cesto do Maclja),

— cesta Ptuj—^Hrvatsko Zagorje: Bori
(brod), Leskovec in Bela (mitnici, vse od go-
spoščine Bori),

— cesta Ptuj—^Varaždin: Zavrč (brod in
mitnica od pokojnega Matije Quallandra),

— cesta Ptuj—Otok grofov Zrinjskih (Ca-
kovec, Medžimurje): Ormož (mitnica od na-
vadnega mesta Ormoža), Središče (—),

— cesta Gradec—Radgona—Ljutomer:
Lanca (mostnina mesta Lipnice), Weitersfeld
(mitnica knezov Egoenbergov), Cmurek (brod

od Wolfa Stubenberga, cestnina in splavari-
na od trga), Radgona mitnica, skladiščna
pravica in mostnina od navadnega mesta
Radgone), Ljutomer (mitnica grofa Draško-
viča).

Mnogo podrobnejši je seznam cest, ki nam
ga razgrinja poročilo neimenovanega poslan-
skega načelnika in komisarja z dne 27. 4.
1640 v zvezi z njihovim vzdrževanjem, na-
slovljeno na cesarja Ferdinanda IH. kot de-
želnega kneza.

Cesta Gradec—Stainz—Landsberg—Sch-
wanberg—Wies—Ivnik, oziroma Gradec—

Preding—Gleinstätten—Wies—Ivnik—^Ra-
delj—Črni križ—mejnik (konfin) bukovske
gospoščine: cestni odsek Radelj—Črni križ—
konfin bukovske gospoščine vzdržujeta pri-
orica radeljskih dominikank in gospod Gott-
fried Stübich.

Cesta Gradec—Wildon—^Remšnik—Slovenj
Gradec: cestni odsek od Haaga preko Remš-
nika do radeljskega deželskosodnega konfi-
na pri Spodnji Vižingi vzdržujeta mitnici,
stoječi v Haagu in Ehegartnu. Odsek od
konfina pri Ehegartnu pri Spodnji Vižingi
skozi Radlje do bukovskega deželskosodnega
konfina na Cesarskem potoku vzdržujejo s
pomočjo mitnine cerkveni ključarji-cehprošti
iz Radelj. Odsek od Cesarskega potoka sko-
zi Muto do dravograjskega konfina na po-
toku Velki je na skrbi lastnika Bukovja. Pri
Vuzenici sta dva broda in mitnica za cesto,
ki vodi južno od Drave do meje bukovskega
deželskega sodišča pri Trbonjah. Odsek ce-
ste med tem konfinom in onim od deželskega
sodišča Gradišče pri Slovenj Gradcu je tudi
na skrbi lastnika bukovske posesti, ki zato
pobira cestno mitnino. Za cestni odsek na
območju deželskega sodišča Gradišče skrbi
imetnik komorne mitnice Hans Vokalič.

Cesta Slovenj Gradec—Vitanje: Ceste in
poti v obsegu mestnega pomirja (ogradja)
vzdržujejo slovenjegraški meščani. Za cestni
odsek od slovenjegraškega pomirja do konfi-
na vitanjskega deželskega sodišča, kar je
dobro miljo poti, skrbe cestni mejaši. Vitanj-
čani popravljajo odsek skozi njihovo dežel-
sko sodišče, a je različno vzdrževan (trška
mitnica muta fori v Vitanju se omenja že
leta 1326, cestna pa mu je bila dana od de-
želnega kneza šele leta 1620). Od konfina vi-
tanjskega deželskega sodišča proti Konjicam
skrbe za cesto sosedje in lastniki mitnice, za
odsek od Vitanja preko Strmca (Nove cer-
kve) do glavne ceste, ki vodi proti Vojniku,
pa tudi skrbe sosedje.

Cesta Slovenj Gradec—Celje: Odsek od
Slovenj Gradca do Hartensteina (Strenerjeve
graščine) pri Podgorju je prehoden, od tam

10

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

preko Slovenjegraške gore do trga Velenja
pri Saleku pa zelo slab. Sosednje gospoščine
jo bodo morale popraviti. Od Velenja skozi
Sotesko (Helfenberg) je 3 milje poti do Celja.
Tudi ta odsek ceste vzdržujejo mejaši.

Cesta Gradec—Maribor—Vransko: cestni
odsek od ernovške graščinske posesti dalje
pripada Deželi in vodi preko Plača do Stu-
ben vollovega dvora pod Lajteršperkom. Mit-
nina, ki se pobira na Plaču, nanese letno
200—250 fl, medtem ko znašajo vzdrževalni
stroški okoli 1.000 fl. Od konfina pod Laj-
teršperkom vodi preko klanca v Maribor
cestni odsek, za katerega skrbi navadno me-
sto Maribor, ki skrbi tudi za most preko
Drave. Za cestni odsek med dravskim mo-
stom in Slovensko Bistrico ni točno dolo-
čeno, kdo zanj skrbi. Za odsek pri vasi Bo-
hovi naj bi skrbel grof Tattenbach s Hompo-
ša, pri Hočah vaška skupnost, pri gradu Sliv-
nici gospoščina in župnik, med gradom SUv-
nico in framskim križem gospoščini Slivni-
ca in Fram s svojimi podložniki, od križa dp
Polskave sosednji tlačani (odsek je v dobrem
stanju), od Polskave do potoka Devine so-
sednji tlačani, od potoka Devine skozi Bi-
stiico do vasi in potoka Ložnice pa bistriški
meščani. Za cestni odsek med Ložnico in
Konjicami skrbijo grof Tattenbach, samostan
Ziče, župnik iz Polskave in drugi sosedje.
Med Konjicami in celjskim konfinom pri
Šmarjeti skrbe za cesto imetniki mitnine in
sosednji podložniki. Celjski meščani skrbe
zanjo v obsegu mestnega pomirja, ki sega v
smeri Vranskega do mostu preko Ložnice pri
Živalskem vrtu. Od tu skozi Žalec, žovneško
deželsko sodišče, preko Savinje (brod v
Grobljah) do kamnitega mostu čez Bolsko
pri Heber j e vem mlinu blizu Kaple skrbe za
cesto sosednji podložniki. Od kamnitega mo-
stu skozi Vransko do kranjskega deželnega
konfina v Zajasovniku pod Trojanami pa
glavna mitnica v Vranskem.

Cesta Celje—Laško—Sevnica—Brestanica
—Brežice je na skrbi podložnikov sosednjih
gospoščin.

Navadna deželna cesta Celje—-Poljčane—
Ptuj: za odsek Celje-Koštomaj skrbe v okvi-
ru mestnega pomirja celjski meščani, dalje
pa vicedomski urad. Med Koštomajem, Gro-
zdom, Cerovcem in Trnovcem je cesta v ob-
segu deželskega sodišča Blagovna/Anderburg,
ki je v lasti vdove Schrottenbach, vzdržu-
jejo pa jo sosedje. Od Trnovca do Razbora
pod Dramljami spada pod jurisdikcijo sa-
mostana Žiče, od Razbora preko Tičove do
Sv. Duha (Loč), Pogleda, Zbelovega in Polj-
čan pa pod zbelovsko deželsko sodišče, v ka-
terem zbelovska gospoščina, ki ima 3 mitni-

ce, skrbi za vzdrževanje ceste. Od Poljčan
skozi Studenice, Majšperk in Ptujsko goro
(Novo Štifto) do reke Polskave skrbe za ce-
sto vaške skupnosti. Podrti most preko Pol-
skave je treba nujno obnoviti, za kar naj po-
skrbe gospoščina Ravno polje kot lastnica
lamberške posesti in oba ptujska samostana,
les pa naj da gospoščina Majšperk. Od tega
mostu do Ptuja skrbe za cesto vaške skup-
nosti.

Cesta Celje—Podčetrtek—Brežice: Za Ce-
ljem gre cesta najprej skozi pomirje tehar-
skih svobodnikov, nato skozi blagovniško se-
daj Rindtsmaulovo deželsko sodišče in skozi
podčetrško do Podčetrtka, kjer je mitnica.
Med Podčetrtkom in Kunšperkom skrbe za-
njo grofje Erdödi, med Kunšperkom in Bi-
zeljskim grofje Tattenbachi in dalje do
kranjske deželne meje vaške skupnosti.

Cesta Maribor—Ptuj—Rogatec: Med Ma-
riborom in Ptujem se razprostira ravno pe-
ščeno polje, zato tu cestna popravila niso po-
trebna. Ptuj je navadno mesto, a ima skla-
diščno pravico in pravico do mostnine ter
skrbi za cesto v okviru svojega pomirja. Od
Ptuja vodi stranska pot na Podlehnik, ki le-
ži v obsegu deželskega sodišča in mitniškega
območja ptujske gospoščine. Pot vzdržuje-
jo sosedje in imetniki mitnice, kot je to že od
davna določeno. Od Podlehnika proti Ro-
gatcu in proti hrvaški meji na Maclju skrbe
za pot sosedje in imetniki mitnice.

Cesta Ptuj—Varaždin: Ptujski meščani
skrbe za cesto v smeri Spuhlje do meje svo-
jega pomirja. Od tu dalje pa do broda v Za-
vrču pripadata gospoščini Gornji Ptuj tako
deželsko sodišče kot mitnina, zato skrbi ona
za cesto od Spuhlje skozi Ptujsko polje do
broda, popravljajo pa jo sosedje in imetniki
mitnice. Brod in mitnica v Zavrču pripadata
potomcem Matije Quallandra, ki vzdržujejo
tudi cesto onkraj Drave do hrvaške meje v
smeri Vinice.

Cesta Ptuj—Otok grofov Zrinjskih (Ca-
kovec, Medžimurje): Od meje pomirja na-
vadnega mesta Ptuja do Pesnice vzdržuje
cesto gospoščina Gornji Ptuj, ki ji pripada
deželsko sodišče in mitnina pa tudi skrb za
cesto. Od Pesnice do Ormoža in Središča ter
medžimurske meje pripadajo deželsko sodi-
šče, mitnica, brod v Ormožu in skrb za ce-
sto gospoščine Ormož.

Cesta Ptuj—Radgona: Cesto vzdržuje v
okviru mestnega pomirja navadno mesto
Ptuj, v okviru deželskega sodišča, ki sega 1,5
milje daleč do cerkve sv. Andreja v Vito-
marcih, pa gospoščina Gornji Ptuj. Zanjo
skrbe neposredni sosedje in imetniki mitni-
ne. Od Andrejeve cerkve dalje se širi dežel-

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

11

sko sodišče Gornja Radgona, ki sega do
Ščavnice pri vasi Ivanjci. V njem skrbe za
cesto sosedje in lastniki mitnine. Od Ivanj-
cev do mesta vzdržuje cesto navadno mesto
Radgona.

Cesta Maribor—Dravograd: Cesto od na-
vadnega mesta Maribora do Viltuša, Selni-
ce in kamnitega mostu v Ožbaltu v dolžini 4
milj popravljajo Mariborčani. Od kamnite-
ga mostu v Ožbaltu do Breznega oziroma
Brezniškega potoka jo vzdržujejo cerkveni
ključarji (Zechleute) iz Breznega, od Brez-
niškega potoka do bukovskega konfina, ime-
novanega Cesarski potok, pa ključarji iz Ra-
delj.

Cesta Maribor—Radgona: Od mesta pre-
ko Lajteršperka do kamnitega mostu pri
Pesniškem dvoru jo vzdržuje navadno mesto
Maribor, od kamnitega mostu pri Pesniškem
dvoru do lesenega mostu pri Pernici okoliški
podložniki. Ker se tu začenja deželsko sodi-
šče Hrastovec, vzdržuje cesto hrastovška
gospoščina s podložniki do meje deželskega
sodišča Gornja Radgona v dolini Velke. Ta
jo vzdržuje na svojem ozemlju do reke Ščav-
nice, od tam naprej do mesta pa skrbi zanjo
in za mostove navadno mesto Radgona.

Cesta Lanca—Ljutomer: ima dva kraka.
Prvi vodi od mostu v Lanci skozi Sv. Vid na
Vogavi in Seibersdorf do konca weitersfeld-
skega polja, drugi pa od mostu v Lanci sko-
zi Strass in Weitersfeld do Geringerjevega
postajališča (Halt) pred Cmurekom. Oba
kraka sta na območju deželskega sodišča
Strass, zato zanju skrbi gospoščina Strass.
Sledi območje deželskega sodišča Cmurek,
zato skrb zanju pripada gospoščini Gornji
Cmurek. Kraka se združita v cesto, ki teče
skozi trg na brod preko Mure in dalje proti
Radgoni do meje gornjeradgonskega dežel-
skega sodišča, pri Stogovcih pa tudi proti
Ptuju in proti Mariboru do meja njunih de-
želskih sodišč. Poti, mostove in brod preko
Mure vzdržuje gospoščina Gornji Cmurek
oziroma gospodje Stubenbergi. Od meje
cmureškega deželskega sodišča do Radgone
in eno miljo dalje do vasi Rihtarovci oziroma
Turjanci skrbi za cesto navadno mesto Rad-
gona. Od Turjancev do Vučje vasi, kjer kon-
čuje radgonsko deželsko sodišče, skrbi za ce-
sto gospoščina Gornja Radgona. Od Vučje
vasi skozi Zikovce, Novo vas, Staro vas, Ilja-
šovce, Križevce in Noršince do pomirja trga
Ljutomera skrbe za cesto in poti bližnje va-
ške soseske, v ljutomerskem pomirju pa
skrbi zanjo navadni trg sam. Od meje trške-
ga pomirja do Stročje vasi in do hrvaške
meje skrbi za cesto gospoščina Ljutomer.

Iz Strassa se odcepi pot, ki vodi preko
Gersdorfa in broda preko Mure v Špilje—
Šentilj—Jarenino—Vosek—Pernico. Pot je
zanič, a se po njej prepelje vsako leto mnogo
vina, zato jo naj popravijo okoliški podložni-
pada tudi deželsko sodišče, segajoče od leta
1626 do Pesnice od njenega izvira do Perni-
ce.

Zelo zanimiv je tudi opis ceste iz Gradca
čez Remšnik v Celjsko četrt in opis glavnih
poti v njej, ki ga je pripravil grof Karel
Sauer leta 1651. Cestni odsek Gradec—Wil-
don—Hengsperg—Sv. Marjeta—Lipniško po-
lje—Khrottenhofen je od Hengsperga dalje
zelo slab. Od Krottenhofna vzolž Solbe do
Nestldorfa je cesta tako slaba, da se dosti-
krat ne da priti naprej. Isto velja za cestni
odsek od Nestldorfa do Haaga pod Remšni-
kom. Za prevoz odseka od Haaga preko
Remšnika se plačuje cestnina grofu Mörs-
pergu takoj za Arvežem, vendar pa kljub te-
mu cesta med Haagom in Ehegartnom pri
Spodnji Vižingi ni najbolje vzdrževana. Od
Ehegartna do Mute vzdržujejo deželno cesto
ključarji iz Radelj, ki tudi pobirajo cestnino.
Ta cesta pa je deloma kamnita deloma blat-
na in na mnogih mestih tako ozka, da se ka-
roce (kočije) in nekoliko večji tovorni vo-
zovi težko premikajo in še težje izogibajo.
Kljub zapregi dveh konj se promet le počasi
odvija. Zato je treba cesto redneje vzdrževa-
ti, zboljševati in tudi širiti. Nič boljša ni ce-
sta od Mute do soteske pred Dravogradom,
ki je tudi ozka in blatna. Ker so ključarji iz
Radelj dolžni skrbeti le za cesto do Mute, naj
se z njimi dogovori, da poskrbe tudi za pol
milje ceste do soteske pred Dravogradom. Od
soteske do Dravograda, kjer se zliva Meža v
Dravo, teče cesta po koroških tleh. Tu naj bi
zgradili most čez Mežo, polovico stroškov naj
bi nosila gospoščina Pliberk, polovico pa go-
spoščina Gradišče, ki tu pobira mostnino.
Most je namreč tako slabo vzdrževan, da se
večkrat ne da preko njega in da je treba re-
ko z veliko nevarnostjo prebresti. Ker je bil
most obnovljen od gospoščine Gradišče, je
bil tudi njej dodeljen. Od tega mostu do
Slovenj Gradca je cesta na mnogih krajih
slaba ter zlasti spomladi in jeseni neprevoz-
na, kar velja tudi za odsek Slovenj Gradec—
Vitanje do Lošperka. Ker vse našteto leži na
območju gradiškega deželskega sodišča, kjer
pobira Mihi Vokalič deželnoknežjo mitnino,
ki pa jo ne uporablja za popravilo te velike
deželne ceste, ga je treba na to dolžnost opo-
zoriti. Od Lošperka vodi velika deželna ce-
sta v Vitanje in od tam skozi Socko v Voj-
nik. Ker opisano cesto v precejšnji meri upo-
rabljajo koroški tovorniki in vozniki, je tre-

12

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

ba misliti na njeno stalno obnovo in vzdr-
ževanje. Ker so mitnine v teh krajih nezna-
ne, jih bo treba uvesti.

Druga cesta vodi iz Slovenj Gradca čez
Slovenjegraško goro v Šaleško dolino in dalje
v Celje. Ta je večidel zelo slaba, preko Slo-
venj egraške gore pa skoraj neprevozna. Ker
se po njej prevaža mnogo vina v Ravne in
dalje na Koroško, cesta pa sploh ni vzdrže-
vana, čeprav je ob njej več mitnic, bi vozni-
ki in tovorniki rade volje plačali za živino
ali konja 1 ali 2 krajcarja več mitnine, če bi
bila cesta izboljšana in prometno urejena.
Zato naj bi na njej uvedli določeno cestnino,
s katero bi krili stroške cestnih popravil.

Iz Celja vodijo različne deželne ceste, ki
so vse močno uporabljane. Najpomembnejša
teče v Vojnik, Konjice, Bistrico in Maribor.
Višina mitnine na njej mu ni znana. Druga,
tudi velika deželna cesta, vodi v Ptuj. Ta je
posebno frekventirana s konji in vozovi iz
Kranjske. Iz Celja teče najprej v smeri proti
Šmarju, nato preko Tičeva in pod Zbelovim
v Poljčane. Mitnino pobirata navadno mesto
Celje in Thurnov upravnik Zbelovega, ki
tudi skrbita zanjo v obsegu njunih deželskih
sodišč. Iz Poljčan teče cesta skoozi Studeni-
ce in Majšperk do Nove Štifte (Ptujske go-
re). Cesta je mnogokje slaba in potrebna po-
pravila. Mitnina se pobira le v Novi Štifti.
Večji del ceste teče skozi štatenberško de-
želsko sodišče in le manjši del skozi majš-
perško, zato bi se bilo treba glede njenega
vzdrževanja dogovoriti. Iz Nove Štifte vo-
dijo ceste v Maribor, Ptuj, Rogatec in še v
druge kraje. Kdor bo tu pobiral mitnino, bo
dobil od njega pismeno napotilo, kako naj
jo uporabi. Gre posebno za vzdrževanje mo-
stov preko Polskave, ki teče pod Novo Štifto,
in preko Dravinje pod Majšperkom, ki sta
zlasti potrebna popravila.

Poleg opisanih pregledov nam marsikaj
povedo o cestnih razmerah v 2. pol. 16. in 17.
stoletju tudi drugi arhivski podatki, ki jih
bomo nekaj našteli v zvezi s posameznimi
prometnimi smermi oziroma pomembnejši-
mi cestami.

Cesta Gradec—Ernovž—^Maribor: O tej ce-
sti je ohranjenih precej podatkov, zlasti
mnogo pa jih je za njen odsek med Ernov-
žem in Lajteršperkom, ki je bil v oskrbi
Dežele. Obračuni za dela od sredine 16. sto-
letja dalje dokazujejo, kako drago je bilo
vzdrževanje tega odseka ceste, ki je zaradi
glinastega zemljišča zahtevalo vsakoletna
popravila in izboljšave. Ta dela so vodili
cestni mojstri Krištof Lerch 1551—1555,
Lovrenc Prandstetter 1577—1594, Franc
Langer 1594—1621, Mihael Possauner von

Ehrntall 1676—1689 idr., kontroliral pa jih
je leta 1555 celo sam Domenico de Lalio. Dne
19. in 20. 11. 1584 so ta cestni odsek uradno
objezdili Franc Langer, Mihael Naglic in Fi-
lip Sengertrein. Iz Ernovža se je stara cesta,
ki je bila tlakovana, vendar potrebna gra-
moza in deloma novega tlaka, povzpela do
Kristana na vrhu Plača, se od tam spustila
ob vinogradu do Straussa, kjer so ravno de-
lali novo cesto, in tekla dalje mimo Malega
Plača, mostu preko Pesnice in Vizjakovega
dvora proti Lajteršperku. Obnovitvena dela
so se opravljala med leti 1585 in 1597. De-
lalo se je na lajteršperškem odseku, širilo
cestišče med Lajteršperkom in Vizjakovim
dvorom, v katerega bližini so odprli nov
kamnolom in ustvarili veliko deponijo ka-
menja. Cestni odsek med Vizjakovim dvo-
rom in dvorom pokojnega Davida Paulija je
bil tlakovan, enako tudi oni od Paulijevega
dvora do Straussa pod vrhom Plača. Ta od-
sek so obnavljali tako, da so odstranili plast
gline, položili kamenje in nato cestišče tla-
kovali. Pri tem so naredili 3 manjše mosto-
ve pri posestvih Martina Šmirmaula in Ur-
bana Suhiča, opremili cesto z odvodnim jar-
kom, tlakovali teme klanca v dolžini 225 ki
in prav tam obnovili vodnjak. Dela je vodil
cestni mojster Vid Schitmann s 3 cestarji.
Mitniški postaji sta bili takrat na Plaču dve:
zgornja na vrhu prelaza in spodnja pri Per-
gerju.

Cesta Maribor—Celje—Vransko: Leta 1588
so popravljali cestni odsek Konjice—Celje,
zlasti mostove, leta 1647 pa odsek Maribor—
Bistrica. Šlo je za mlaki pri Bohovi in za
cerkvijo v Hočah ter za veliko mlako med
vasjo in graščino Slivnica. Zanj naj bi po-
skrbele ustrezne gospoščine: Hompoš, Sliv-
nica, Fram, Račje, Zgornja Polskava in Fraj-
štajn.

Ceste zahodno od prometne osi Maribor—
Celje—Trojane: Ohranjen je obračun stroš-
kov iz let 1547—1550 za popravilo ceste Ma-
ribor—Dravograd na odseku skozi Dravski
gozd. Iz leta 1585 obstaja obsežno poročilo o
stanju ceste čez Radelj v Ivnik, napisano od
trškega sodnika v Dravogradu, iz leta 1590
pa predračun za obnovo te ceste v dolžini
1530 ki v znesku 1000 do 1200 fl. Iz leta 1647
je poročUo o cestni trasi Slovenj Gradec—
Dobrovo (Hartenstein)—Sv. Miklavž (Vod-
riž)—Slovenjegraška gora—Šaleška dolina,
o slabši zvezi le-te s Celjem preko Šoštanja—
Smartnega—Polzele in boljši preko Vele-
nja—Soteske—Žalca oziroma Velenja—Lem-
berga—Vojnika ter o poti iz Šoštanja preko
Slemena v Črno, ki je bila uporabna samo za
tovorne konje. Cestni odsek Slovenj Gra-

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

13

dec—Hartenstein (Dobrovski grad ali Štre-
nerjeva graščina) je bil prevozen, zanj so
skrbele gospoščine Gradišče, Legen, Zavlar
(Feldenhofen) in Dobrova (Hartenstein), cest-
ni odsek preko Slovenjegraške gore do Ša-
leka in Velenja pa je bil komaj prehoden, če-
prav so zanj skrbele gospoščine Valdek,
Turn in Salek. Zanimiv je tudi opis te pro-
metne smeri iz leta 1697, ko je pot tekla čez
Slovenj egraško goro mimo Vodriža in Forh-
teneka v Šoštanj, zanjo je skrbela gospošči-
na Fotrhenek (Forchtenstein). Iz arhivskih
podatkov torej izhaja, da je Mislinjsko do-
lino s Šaleško povezovalo preko Slovenje-
graške gore več poti: Dobrova (Harten-
stein)—Miklavž (Vodriž)—Graška gora—
Forhtenek—^Ravne oziroma Gabrke—Šoš-
tanj, Graška gora—Plešivec—Skale—Vele-
nje oziroma Plešivec—Škalske Cirkovce—
Šalek—^Velenje ter Graška gora—Završe—
Valdek—Gornji Dolič—Srednji Dolič, ki je
vodila v dolino Pake.

Ceste vzhodno od prometne osi Maribor—
Celje—Trojane: Sočasno z že omenjenimi de-
li na plačkem odseku ceste, ki jih je vodil
Krištof Lerch med leti 1551—1555, se je de-
lalo tudi na odseku stranske ceste Špilje—
Šentilj—dolina Cirknice—Košaki (Keutsch-
ach), za kar so odprli 4 kamnolome, med nji-
mi enega pri Šentilju. Iz obračunov sledi, da
je že sredi 16. stoletja obstajala trasa Spüje—
Maribor, ki pa je po pomenu šele ok. leta
1830 zamenjala ono preko Plača. Leta 1584
se omenjajo ceste Lanca—Cmurek—Apače—
Gornja Radgona—Ljutomer, Fürstenfeld—
Radgona—Ptuj, Radgona—Maribor in Ptuj—
Slov. Bistrica, leta 1593—94 so popravljali pot

Ptuj—Podlehnik—Macelj oziroma Žetale-

Rogatec, leta 1595 je govor o jezdni pošti med
Mariborom, Ptujem in Ormožem, leta 1592
pa se omenjata slabi cesti Cmurek—^Radgona
in Radgona—Ptuj v zvezi z vojaškimi trans-
porti tik pred izbruhom tkim. Dolge vojne
(1593 do 1606) s Turki. Zadnjo naj bi obnovili
pod vodstvom cestnega komisarja Viljema
Ratmannsdorferja in zgradili most čez Pesni-
co med Vitomarci in Ločičem, ki je nekoč že
obstajal. Leta 1634 so popravljali cesto Radgo-
na—Turjanci—Ljutomer, leta 1687 pa se
omenja na sicer dobri cesti Pesniški dvor—
Gornja Radgona zelo težak prevoz preko hri-
ba tik pred prihodom v mesto.

Omembe vreden je končno še seznam mit-
nic ob deželnih cestah z dne 9. 1. 1640, ki do-
polnjuje onega iz leta 1639. Gre za naslednje
cestne postojanke: Wildon in Weitersfeld
mitnici, Cmurek brod in mitnica, Radlje mit-
nica cerkvenih ključarjev, Bukovje mitnica,
Vuzenica brod in mitnica, Slovenj Gradec

mitnica, Lanca most, Ernovž brod, (Špilje
brod), Haag ob Sekavi mitnica, Maribor, Bi-
strica, Celje mitnice zakupnika glavne mit-
nice v Vranskem, Zbelovo s postajama Loče
in Pečica mitnica, Viltuš mitnica, Brezno
mitnica, Ptuj mitnica in skladiščna pravica,
Bori brod in mitnica, Zavrč brod in mitnica,
Ormož brod in mitnica. Središče mitnica,
Radgona in Ljutomer oba mitnica in mo-
stnina.

Iz zbranega pregleda je razvidno, da je bi-
lo cestno omrežje 17. stoletja bolj usposob-
ljeno za tovorni kot vozni promet in zato po
veljavi še ne tako zdiferencirano kot v 18.
stoletju po velikih obnovah cest Gradec—
Maribor—Ljubljana in Dravograd—Maribor
—Cakovec. V 17. stol. so bile še v uporabi
trase, ki so v naslednjem stoletju zgubile tek-
me s konkurenčnimi, kar velja zlasti za ceste
Celje—Loče—^Poljčane, Haag (Osek)—^Remš-
nik—Spodnja Vižinga, Vuzenica—Trbonje oz.
Kaštivsko sedlo—Slovenj Gradec, Poljčane—
Lemberg—Podčetrtek, Šmarje—^Plat—Roga-
tec itd. Vse te korekture tras je narekoval
naraščajoči vozni promet, ki je uvajal vedno
težje vozove in vedno večje priprege (tudi do
8 konj). Promet je seveda vplival na nadalj-
nji razvoj trgov in mest, od katerih so oni ob
prometnejših, višje kategoriziranih cestah
hitreje napredovali kot ostali. Medtem ko so
bUe ceste v 17. stoletju prepuščene lokalnim
oblastem, zlasti gospoščinam, so v 18. stolet-
ju vsaj glavne (komercialne in poštne) pre-
šle skupaj s pristojbinami v pristojnost drža-
ve, s čimer jim je bil zagotovljen enotnejši
pravni status in strokovnejši vzdrževalni re-
žim. Šele te spremembe, ki so se do kraja
uresničile v 19. stoletju, so omogočile sodo-
ben razvoj cestnega omrežja.

CESTNO OMREZJE NA SLOVENSKEM
ŠTAJERSKEM V 17. STOLETJU

1. Labot

2. Ivnik

3. Haag (Osek)

4. Arvež

5. Lucane

6. Ernovž

7. Strass

8. Spilje

9. Weitersfeld

10. Cmurek

11. Murska Sobota

12. Preval je

13. Ravne

14. Bukovje

15. Muta

16. Vuzenica

17. Radlje

18. Spodnja Vižinga

14

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZCODOVINO 34 1986

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

15

19. Ribnica

20. Brezno

21. Lovrenc

22. Ruše

23. Viltuš

24. Lenart

25. Veržej

26. Črna

27. Mislinja

28. Fram

29. Race

30. Ljutomer

31. Lendava

32. Mursko Središče

33. Šoštanj

34. Velenje

35. Vitanje

36. Strmec

37. Vojnik

38. Tičevo

39. Loče

40. Zbelovo

41. Pečica

42. Poljčane

43. Majšperk

44. Ptujska gora

45. Lovrenc

46. Podlehnik

47. Leskovec

48. Bela

49. Bori

50. Zavrč

51. Braslovče

52. Žalec

53. Šentjur

54. Mestinje

55. Džurmanec

56. Trojane

57. Zagorje

58. Trbovlje

59. Hrastnik

60. Laško

61. Podčetrtek

62. Pregrada

63. Krapina

64. Zidani most

65. Radeče

66. planina

67. Pilštanj

68. Kozje

69. Podsreda

70. Kunšperk

71. Bizeljsko

72. Zabok

73. Brestanica

74. Krško

75. Mokrice

76. Oplotnica

77. Ormož

78. Središče

79. Cakovec

80. Varaždin

OPOMBE

SDA Gradec: oddelek 13, pododdelek E, sek-
tor 1: Ceste, fascikli 162—202, zlasti prvih pet. —
SDA Gradec: Priključene zbirke A: zbirka ze-
mljevidov: karte do št. 52 in načrti od št. 35 do
št. 63. — Josip Likovič: Zgodovina cest na Slo-
venskem. Ljubljana 1972. — Janko Orožen: Zgo-
dovina Celja in okolice I. Celje 1971, p. 569—578.
— Jože Curk: Razvoj prometnih zvez na Slo-
venskem Štajerskem. Modinci 9. Maribor 1977,
p. 199—224.

KNJIŽNICA GRADU SMLEDNIK PO KATALOGU IZ LETA 1771

ANJA DULAR

Najnovejše delo o zgodovini gradu Smled-
nik je pred nedavnim napisal dr. Branko
Reisp.i V njem je združil tako pregled sta-
rejšega zgodovinopisja o omenjeni proble-
matiki kot tudi svoja nova dognanja. Zato
naj na tem mestu le v grobih obrisih povza-
mem zgodovino gradu od prvih omemb pa
do konca 18. stoletja.

Posestvo je nekoč pripadalo visokoplemi-
ški rodbini kranjskih in istrskih mejnih gro-
fov Weimar-Orlamünde, ki je imela na
Kranjskem ozemlje od Kokre, Kranja in
Smlednika na zahodu pa prek središča v
Kamniku do Motnika in Trojan na vzhodu.
Vendar je rod ostal brez moških potomcev

in tako so že v 12. stoletju podedovali oziro-
ma priženili te kraje grofje iz Andechsa. Iz
tega časa, natančneje iz leta 1136, imamo
tudi prvo omembo v zvezi s smledniškim
gradom, ko je tam prebival ministerial Ul-
rik iz Smlednika, ali kakor je zapisano v li-
stini Wdalricus de Fledinich. Rodbina An-
dechsov je bila lastnik obširnih posesti na
slovenskih tleh vse do prehoda med 13. in
14. stoletjem. V tem obdobju pa iz različnih
razlogov — izumiranje visokih plemiških
rodbin, politična dogajanja — pridobivajo
ministeriali od svojih gospodov vedno večje
lastniške, dedne in druge pravice za svoje
fevde. Oblikuje se novo deželno plemstvo.

16

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

V tem času so tudi smledniški ministeriali
prešli v stan »gospodov v deželi«, torej so
postali del deželnega plemstva.

V zadnjih letih 13. stoletja so s smledniš-
kimi posestvi razpolagali Planinsko Svibenj-
ski gospodje. Njihove zveze z gospodi Zovne-
škimi, predhod,niki mogočnih grofov in kne-
zov Celjskih pa so imele vpliv tudi na razvoj
Smlednika. Leta 1328 in 1332 so jim namreč
Planinski grad najprej zastavili, nato pa
prodali. S tem so pridobUi Celjani na Go-
renjskem važno postojanko. Po dobrih sto
dvajsetih letih njihove oblasti se je po boju
za celjsko dediščino zopet zamenjal gospo-
dar na Smledniku. Pridobili so si ga namreč
Habsburžani. Odslej so bili na Smledniku
deželnoknežji gradiščani, prvi so omenjeni
Črnomaljski, sledUi pa so jim Lambergi,
Egkhi in Auerspergi, ki so imeli tod zastav-
no pravico. 1626. leta pa si ga je v dedno last
od cesarja Ferdinanda II., ki je bil zaradi tri-
desetletne vojne finančno oslabljen, odkupil
baron Pavel Egkh. Toda ta je ostal v naših
krajih le do leta 1635, kajti kot predan pro-
testant je moral zapustiti notranjeavstrijske
dežele. Tako je smledniška posest znova
menjala gospodarja — kupil jo je cesarjev
kancler Janez Krstnik Verda grof Verden-
berg. Slednji je verjetno začel zidati nov
grad v dolini v Valburgi, saj petstoletna zgo-
dovina ni prinesla le številnih menjav go-
spodarjev, ampak tudi prezidave in obnove
starega gradu, ki je stal na nadmorski vi-
šini 515 metrov, kar je imelo sprva velik
strateški pomen. V 17. stoletju pa ga je izgu-
bil, pa tudi ni mogel več zadostiti življenjskim
potrebam prebivalcev tega časa. Dokončno
podobo je poslopje v ravnini dobilo šele ko-
jiec 18. stoletja; dal mu jo je arhitekt Candi-
do Zulliani. Takratni lastnik baron Franči-
šek Flednigg, član rodbine Pernburg, ki ji je
1698. leta cesar dovolil, da spremeni ime po
posesti, je namreč dal dograditi drugo nad-
stropje poslopja ter naročil poslikave kapele
in nekaterih drugih soban. Ne nazadnje pa
moramo omeniti tudi sorazmerno veliko
knjižnico, ki jo je dal urediti aU jo je mor-
da celo nakupil. Prav to pa želim obravna-
vati v naslednjem sestavku.

Biblioteka je bila na gradu vse do konca
druge svetovne vojne, ko so tam prebivali
člani rodbine Lazarini. Ze med obema voj-
nama so bile številne knjižnice z gradov in
meščanskih hiš razprodane, predvsem ob
gospodarski krizi v tridesetih letih.^ Po
končani drugi svetovni vojni pa je material
iz mnogih zapuščenih graščin sirom po Slo-
veniji prešel v ljudsko last. Enako se je zgo-
dilo tudi s smledniškim gradivom, ki je

zdaj porazdeljeno po slovenskih znanstvenih
in kulturnih ustanovah.

Za del smledniškega premoženja lahko
ugotovimo, da so ga predali osrednji muzej-
ski hiši — Narodnemu muzeju, kjer je bilo
nadalje razcepljeno na arhivalije ter knjiž-
ni fond. Ko se je arhiv odcepil od muzeja,
so tja odnesli listane, ki jih danes vodijo
pod oznako Gr. A XIV ter obsegajo kar 70
knjig in 46 fascikiov gradiva. Kljub veliki
številki pa moramo ugotoviti, da to ni ves
material, ki ga je na smledniškem gradu ob
prelomu 20. stoletja uredil in popisal Vladi-
mir Levec.3 Knjige, ki so ostale v muzeju,
so doslej še neobdelane. Število, ki smo ga
lahko identificirali in z gotovostjo prepoznali
njegovo provenienco, je sicer majhno, ob-
sega komaj slabo desetino nekdanjega fon-
da, vendar že samo dejstvo, da se je ohranil
tudi katalog knjižnice iz leta 1771, na pod-
lagi katerega si lahko ustvarimo podobo o
celotnem gradivu, zahteva podrobnejšo ob-
delavo.

Neprecenljiv podatek o premoženju z gra-
dov so nam zapuščinski inventarji. Ob me-
njavi gospodarjev so namreč vedno popiso-
vali vse imetje. Na Slovenskem lahko po li-
stinah, ki jih hrani Arhiv SRS, sledimo pre-
moženju graščakov od leta 1550. Knjige so
v te sezname začeli vključevati praviloma
šele od 17. stoletja naprej.* Za smledniško
graščino sta tako najzanimivejša zapuščinska
inventarja Marije Ane Flödnik iz 16. 3. 1750^
in Terezije Moscon (Moškon) iz 23. 10. 1762,«
ki sta bili neposredni prednici Frančiška
Asiškega Jožefa, saj je prav slednja zapusti-
la posestvo z vsem inventarjem temu po-
tomcu rodbine Smlednik, ki je bil njen
vnuk. Toda povrnimo se k listinam. V njih
je sicer navedep tudi drobni inventar, ki so
ga hranili v grajskem poslopju, vendar
knjižnice oziroma knjig ne omenjajo. Vpra-
šanje je, ali je bilo gradivo le izpuščeno ali
pa lahko v tem dejstvu vidimo dokaz ex
nullo, da je obsežno biblioteko ustvaril šele
Frančišek Smledniški, za kar govori delno
tudi gradivo samo. Po letu 1771, ko je bila
knjižnica urejena, je bilo seznamu doda-
nih še nekaj del, vendar lahko z gotovostjo
trdimo, da so tudi ta iz časa, ko je bil na
gradu še omenjeni lastnik. Knjig, ki so
prišle vanjo leta 1795, ki jih je pridobil
naslednji smledniški graščak — Franc Ksa-
ver Ignac Lazarini od svojega sorodnika ka-
nonika Ludvika Lazarinija,'' namreč ni več
v popisu.

Nastanek tiskanih katalogov knjig je po-
vezan z začetkom tiskarstva, saj so tiskarji
prav od nastanka svoje obrti za tradicional-

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

17

Lastnik knjižnice baron Frančišek smledniškl (1742 j
do 1801) Delo slikarja Janeza Potočnika iz leta 1789 j
po starejši predlogi. Last Narodne galerije, Ljubljana ,
(inv. št. 329) 1

ne knjižne sejme v Leipzigu in Frankfurtu
tiskali sezname publikacij, ki so jih ponu-
jali kupcem. Šele dve stoletji po izumu ti-
ska — torej v 17. stoletju — pa se začne
tudi obdobje tiskanih knjižnih katalogov za-
sebnih in javnih ustanov,^ kar lahko pove-
žemo z nastankom velikih nacionalnih bib-
liotek v tem času.9 Njihov pomen in obseg je
narasel ob koncu 18. stoletja, ko so razpu-
stili samostane ter so knjižnice le-teh pri-
šle vanje.*" Žal pa ugotavljamo, da je ve-
čina tiskanih knjižnih katalogov iz 17. in 18.
ter prve polovice 19. stoletja le klasifirajoča.
Izjemo predstavlja več seznamov privatnih
bibliotek iz Italije, kjer so knjige razvrščene
tudi po alfabetnem redu.** Ta počasnost v
razvoju je nastala predvsem zaradi še ne-
dodelanih kataloških pravil, ki jih je do-
končno izoblikoval šele A. Panizzi v sredini
19. stoletja.

Tudi s slovenskega prostora poznamo ne-
kaj knjižnih katalogov. Med njimi zavzema
prav gotovo pomembno mesto prvi knjigo-
trški katalog, ki ga je dal ob ljubljanskem
jesenskem sejmu natisniti Janez Krstnik
Mayr leta 1678 in je shranjen v knjižnici
Narodnega muzeja.Sicer pa se moramo pri

preučevanju takega gradiva z našega pro-
stora zadovoljiti le z rokopisi. Tako imamo
iz 17. in 18. stoletja, ko je med kranjskim
plemstvom in višjo duhovščino oživelo zani-
manje za knjige, popis biblioteke Engelber-
ta Turjaškega, ki jo je uredil J. L. Schönle-
ben.iä Sodobna le-tej je bila tudi knjižnica
kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda
Valvasorja, ki je prav tako imela izdelane
sezname in kataloge.** Med privatnimi
knjižnicami naj omenim še Schillingovo.
Njen seznam je bil sredi 18. stoletja od-
kupljen skupaj z nekaj knjigami za licejko.*^
Ista ustanova — današnja Narodna in uni-
verzitetna knjižnica — hrani tudi del sa-
mostanskih knjižnic, za katere je bil ob raz-
pustu izdelan predpis, da se morajo predati
nacionalnim bibliotekam. Tako lahko po in-
ventarjih, ki so bili izdelani, sodimo o nji-
hovem obsegu in vsebini.*® Med zasebnimi
sodobnimi bibliotekami moramo omeniti
fond, ki ga je zbral grof Kari Janez Herber-
stein, sin lastnika gospoščine Hrastovec na
Pesnici, poznejši ljubljanski škof. Jasno ogle-
dalo njegove miselnosti ob prihodu med Slo-
vence je seznam njegove biblioteke iz te do-
be. Bil je vsestransko izobražen, a pjegov
glavni interes pa je veljal njegovi stroki,
namreč teološkim in cerkvenopolitičnim
vprašanjem.i7

Posebno mesto pripada Zoisovi biblioteki.
Zanimiva je tako zaradi načina nastanka —
lastnik jo je s pomočjo knjižničarjev siste-
matično urejal in dopolnjeval več desetletij
predvsem za področje slavistike in domoznan-
stva, vendar je tudi ostalim vedam posvečal
precej pozornosti. Tu mislimo predvsem na
njegova prizadevanja za naravoslovni kabi-
net s pripadajočo literaturo. Biblioteka je
imela tudi obsežen katalog, njegovo novo va-
rianto iz konca leta 1803 ali začetka 1804, ki
obsega le neslavistični del, je izdelal verjetno
J. Kopitar.*^ Končno naj omenim še neko-
liko mlajšo knjižnico Matije Čopa. Njen in-
ventar, ki je znan po zapuščinskem aktu, je
bil že obdelan in nam je tako osvetlil ne le
razgledanost lastnika, temveč tudi odprl po-
gled v poznavanje literature in jezikoslovja
v prvi polovic. 19. stoletja pri nas.*^

Catalogus Librorum Francisci Baronis
Flednigg Domini in Flednigg Camrnerarij. &
Consiliarij Suae Majestatis Imperatricis. &
Reginae Hungariae. & Bochemiae. De Anno
1771 je napisan na papirju formata 37,6 cm
X 23 cm, ki ga je v največjem klasičnem mli-
nu za papir na naših tleh — v Ajdovščini od
leta 1767 izdeloval Tomaž Kumar.^o Vodni
znaki, ki jih ima, sicer navajajo ime C & I
Honic, vendar gre tu po mnenju strokovnja-

18

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

ka za zgodovino papirništva ing. T. Cafute
le za prevzeto ime po slavnih holandskih pa-
pirničarjih, ki ga je Cumar (Kumar) vtisko-
val v svoj proizvod, da bi si pridobil začetno
reputacijo. Kasneje je uporabljal tudi svoje
ime. Glede na podatke o nastanku ajdovske-
ga papirnega obrata ter dataci j o kataloga se
nam zdi to verjetno. Vezava popisa smled-
niške knjižnice je podobna ostalim knjigam,
zato o njej kasneje.

Katalog je razdeljen v tri dele: Catalogus
Ordine Alphabetìcus Scriptus; Catalogus
Librorum Secundum Numeros Situ Scriptus;
Catalogus Librorum Secundum Materias Or-
dine Alphabetico Scriptus. s

ALFABETNI KATALOG

Kot smo že omenili so bila prva splošno
sprejeta pravila za katalogizacijo izdelana
primeroma kasno. V sredini 19. stoletja jih
je namreč predložil A. Panizzi, bibliotekar v
Britanskem muzeju. Treba pa je poudariti,
da je pri njihovem oblikovanju upošteval
tudi stoletno tradicijo. Izid njegovega dela,
ki je bilo nato prevedeno tudi v francoščino
ter je tako prodrlo na kontinent, predstav-
lja pri opisovanju knjig tako prelomnico, da
bibliotekarji s tem datumom delijo razvoj
pravil na predhodnike ter naslednike Pani-
zzija.^* Glede na to, da je smledniškl popis
starejši, si moramo ogledati tudi predhodno
zgodovino. Seveda je bilo manj problematič-
no vpisovanje knjig, kjer je avtor znan, kot
pa anonimnih del ter del korporacij. Tako so
zanje uporabljali različne načine, ki jih je
že konec 16. stoletja nakazal A. Maunsell. Re-
gistrirali so jih pod naslovom ali predmetom
obravnave, včasih tudi pod obema.22 Razvoj
v naslednjih stoletjih je šel v različnih de-
želah v razne smeri. V Španiji se je na pri-
mer uveljavila metoda prve besede, franco-
ska vlada pa je 1791 izdala pravilo, da se mo-
rajo anonimna dela vpisovati pod značilno
besedo iz naslova. V Nemčiji in Avstriji ima-
mo tu za preučevanje več gradiva, saj po-
znamo tiskane knjigotrške kataloge. Vendar
vse do konca 18. stoletja niso bila izobliko-
vana splošna pravila glede anonimnih del.
Tako je bilo šele 1794 sprejeto načelo, da je
prvi samostalnik v naslovu značnica, tako
imenovano prusko pravilo.^*

Smledniškl bibliotekar vsekakor ni mogel
slediti trendom v razvoju svoje stroke, saj
je bU preveč odmaknjen od centrov, kjer so
ti nastajali. Tako lahko tudi ob delih, kjer
je avtor znan, ugotovimo, da tega nemalo-
krat zapisuje v genetivu, tako imenovani po-

sesivni genetiv, kar je metoda starejših ka-
talogov 16. in 17. stoletja. Med predhodnim
gradivom, ki se drži tega pravila, je tudi
Mayrjev knjigotrški katalog.^* Kot primer
naj navedem le naslednje vpise: Ciceronis
Epistolae; Maximi Valerü Historia; Gotscheds
Hand-Lexikon ter Wolfij lus Naturae. Seve-
da pa ne moremo opravičevati z odmaknje-
nostjo od središč napak, kjer v naslovu ni
prepoznal priimka pisca in tako zapisal npr.:
Cornelij Taciti Opera. Svojevrsten problem
predstavlja tudi vpis Pohlinove Kranjske
Gramatike. Razumljivo je, da je delo uvr-
ščeno pod redovniškim imenom Marcus ter
dodana le oznaka P. oz. Pater, kar izhaja
tudi iz naslovnega lista knjige, ki je izšla
leta 1768.25 Vendar lahko tudi ob tem ugo-
tovimo nedoslednost Pri alfabetnem vrstnem
redu je sicer pravilno prepisan naslov: Kra-
iska Grama tka, medtem ko je v stvarnem
kazalu zapis popolnoma popačen: Kraiseck
Gramatica, iz česar bi morda lahko sklepali,
da zapisovalec ni znal slovenščine.

Glede na to, da so se nam ohranila le ma-
loštevilna dela iz knjižnice, težko sodimo
o tem, ali je obstajalo kakšno pravilo, ki so
se ga držali pri uvrščanju anonimnih del.
Vsekakor pa lahko ugotovimo, da so nekaj-
krat spremenili vrstni red besed v naslovu.
Vodilo pri razvrščanju členov pa ni bilo gra-
matično. Tako so npr. naslov »Synopsis Hi-
storiae Germaniae« spremenili v »Historiae
Germaniae Synopsis«, torej je samostalnik
izpodrinil samostalnik, genetiv pa nominativ,
medtem ko imamo zapis »Arabian Nights«
(Tisoč in eno noč) uvrščen pod adjektivom
Arabian in naslova niso spreminjali. Na dru-
gi strani pa imamo občutek, da je prav iska-
nje substantiva pogojevalo različen zapis na-
slova »Potentaten Historische und Geneoio-
gische Beschreibung« oziroma »Historische
und geneologische Beschreibung der Potenta-
ten in Europa« — pri alfabetnem oziroma
mestnem katalogu.

MESTNI KATALOG

Knjige so od nekdaj shranjevali v oma-
rah, a le javne in večje privatne knjižnice
so imele izdelane tudi tako imenovane mest-
ne kataloge, s pomočjo katerih lahko ugo-
tovimo, katere knjige so stale skupaj po po-
licah. Omare so bile največkrat označene s
črkami ali rimskimi številkami, pri čemer
je seveda v okviru prostora upoštevan abe-
cedni oz. številčni vrstni red. Mesto knjige
pa je označeno še dodatno z arabsko številko.
Tako dobimo dvodelno signature npr.: G 4.
Večje knjižnice pa imajo tridelno signaturo.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

19

ki je sestavljena iz naslednjih elementov:
črka — omara; rimska številka — polica ter
arabska številka — mesto v okviru police.
Ta način je uporabil Jurij Vole, ko je v
sredini 19. stoletja preurejal Semeniško knjiž-
nico v Ljubljani.26

Smledniška knjižnica je obsegala leta 1771
dvaindvajset omar, ki so bile označene s čr-
kami. V naslednjih dveh desetletjih, ko so
še vpisovali v katalog, pa so ji dodali še dve
omari — W in Y, kamor so postavljali do-
kupljena dela. Povprečno število zvezkov v
posameznih omarah je okoli 30. Seveda ima-
mo tudi z arabsko številko označeno me-
sto v omari. Dela niso razporejena po vse-
bini ter se tako mestni in sistematski kata-
log ne pokrivata.

STVARNI KATALOG

Začetki moderne klasifikacije ne segajo
dalj kot V 16. stoletje, natančneje v leto
1545, ko je Konrad Gesner v svoji bibli-
ografiji »Bibliotheca Universalis« razvrstU
knjige po abecedi, nato pa še po tematiki.
Podoben princip je uporabil Gabriel de Naudé
v delu »Bibliotheca Cordesianae Catalogus«
ter prav tako v 17. stoletju bibliotekar v
Bodelein Library. V nadaljnjih dvesto letih
je grupa avtorjev oblikovala francoska pra-
vila, ki jih je nato v šestih zvezkih z na-
slovom »Manuel du libraire et d'amateur de
livres« objavil leta 1810 v Parizu Charles
Brunet. Tudi ta se držijo štirih glavnih strok,
oziroma fakultet, ki so bUe tedaj priznane
— teologija, pravo, naravoslovje in umet-
post, leposlovje in zgodovina.^^ Seveda pa
so te razdelke še nadalje cepili, pač glede
na obseg materije ter potrebe uporabnikov.
Tako je J. L. Schönleben razdelil knjige v
Turjaški knjižnici v Ljubljani, ki je obsegala
3257 del, na naslednje grupe: teologija, pravo
in kanonsko pravo, politika in etika, zgo-
dovina, filozofija, medicina, matematika in
mehanične znanosti, humaniora (retorika in
poezija), filozofija.^^ Verjetno je bila podob-
no razdeljena tudi Valvasorjeva knjižnica,
saj je bil Schönlebnov prijatelj.^»

Smledniška knjižnica ima 11 razdelkov:
luristae; Ristorici et Geographici; PoUitica &
Cammer al'a; Philosoph! & Mathematici; Gra-
matici; Poetae; Orato res; Medici; Oeocono-
mici; Moral; Ascetae.

Preden se lotimo posameznih skupin knjig
po tematiki, kjer se bomo dosledno držali de-
litve, ki je v katalogu, naj nanizam nekaj
zgolj statističnih podatkov, ki jih povzemam
po seznamu.

V abecedni del kataloga je vključenih 422
del v 705 zvezkih, medtem ko jih je v mest-
nem 428 v 715 zvezkih. Torej je v slednjega
uvrščenih šest naslovov več, a vse to so kas-
nejši pripisi oziroma dokupljena dela. Stvar-
ni katalog pa je skromnejši, saj upošteva le
402 deli, eno je zapisano dvakrat ter tako lah-
ko ugotovimo, da je bilo izpuščenih iz klasi-
fikacije 27 knjig. Med njimi jih je bilo v
knjižnici šest ob nastanku prvotnega sezna-
ma, 21 pa naknadno kupljenih oziroma po-
stavljenih. To so predvsem dela iz omar z
oznako W in Y ter tri druga. Se podatek o pri-
rastku knjižnice med leti 1771 in okoli 1790
— dodanih je bilo 38 knjižnih enot.

Čeprav se zavedam, da je nemalokrat težko
presoditi, v kakšnem jeziku je napisano delo
le po mnogokrat celo okrnjenem naslovu, saj
lahko pride do neljubih pomot, kakor se je
zgodilo na primer Levcu, ko je skušal s tega
stališča preučiti Čopovo knjižnico.^" se mi
zdijo podatki, ki jih dobimo iz naslednje raz-
predelnice tako zgovorni, da jih vseeno na-
vajam.

Tabela 1: Delitev del glede na jezik in stroko

Najbolj raznovrstna glede na jezik sta od-
delka Historici et Geographici ter Gramati-
ci, kjer je zastopanih kar šest oziroma sedem
jezikov, najskromnejši pa je s tega stališča
oddelek Orator es, kjer sta zastopani le latin-
ščina in nemščina. Sodobna znanost, kot je
ekonomija, pa sploh ne upošteva več del v
klasičnih jezikih. Zanimiv je tudi celotni pre-
gled strukture po jezikovni pripadnosti, saj
je v latinščini napisana slaba polovica knjig,
dobršen delež od teh pa odpade na antične
avtorje, ki jih bomo obravnavali v nasled-

20

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

njem poglavju. Tako lahko ugotovimo, da so
kljub vsemu sodobni govorni jeziki dokaj
močno zastopani. Predvsem pa je pestra nji-
hova struktura.

Tabela 2: Pripisi med leti 1771 in okoli 1790

Druga razpredelnica pa nam kaže statisti-
ko pripisov oziroma dokupljenih del. Tu se še
izraziteje kaže odmik od klasične latinščine,
saj je po številčnosti komaj na tretjem me-
stu, in sta jo prehiteli tako nemščina kot
francoščina, medtem ko je italijanščini enaka.
K obravnavi dokupljenih del z vsebinskega
stališča se bomo vrnili še kasneje, saj prav ta
neizpodbitno kažejo interese smledniškega ba-
rona Frančiška, za časa katerega so bua na-
bavljena.

ANTIČNI AVTORJI

Obravnava zgodovinskih dogajanj ter opi-
sovanje tujih dežel je bila od nekdaj priljub-
ljena tema pisateljev. Pa naj jih sodobno ime-
nujemo potopise ali pa historične spise. Zmes
obojega je prav gotovo Arijanovo delo
Alexandra Anabasis, ki so ga imeli na Smled-
niku v latinskem prevodu — De rebus
gestis Alexandri. Istemu zgodovinske-
mu junaku je pKJSvetil svoje delo tudi Cur-
tius Ruffus. Rimljani so Grke podjarmili
v znani bitki pri Philipih, ki jo je v delu
Philipicae opisal lustinus. Prav od
njenih začetkov — Ab Urbe condita
pa je sledil rimski zgodovini historiograf iz
prvega stoletja pred našim štetjem Titus
L i v i u s. To je bilo tudi obdobje državljan-
skih vojn in potegovanj za oblast, ki jo je
opisal Lucanus — De bello civili
Prva večja osvajanja v Zahodni Evropi je
opisal tedanji poveljnik rimskih legij sam —
Caesaris lullii de Bello Gallico.

Kronološko mu sledijo T a c i t o v a dela, ki
jih je napisal v 1. stoletju po našem štetju.
Le fragmentarno ohranjena zgodovina dve
stoletji starejšega Salustija Crispija
je prav tako zaslužila pozornost bralcev ba-
ročne dobe kot tudi delno literarno obarvani
opisi zgodovinskih osebnosti izpod peresa
Gaja Suetonija — Caesarum XIV
vitae in Corneliusa Neposa — De
viris illustribus. Posamezne dogodke
iz grške in rimske zgodovine je v delu Hi-
storia obravnaval Valerius Maxi-
mus, bili SO mu predvsem izhodiščne teme
za govore. Tako bi njegovo delo lahko uvrstili
tudi med avtorje v naslednjem odstavku.

Ena izmed ved, ki ji tudi sodobniki iščejo
vzornike v času antike, je prav gotovo govor-
ništvo. Le redki se lahko kosajo z iskrivostjo
duha in spretnostjo v stilu, ki sta ga dosegla
tako Cicero v svojih številnih delih — De
Officiis, De Orationes in Epi-
stolah — na Smledniku je bilo devet nje-
govih knjig, kot Fabius Quintiiianus
v delu De Instit Oratoria. Skupaj ve-
ljata namreč za klasika govorništva. V smled-
niškl knjižnici ju dopolnjujejo še P 1 i n i j e -
ve Epistolae ter luventiusova De
arte RethoricainAftonijevo delo
Progimnasmata, ki je veljalo za učbe-
nik retorike vse do 17. stoletja.

Blišč in slabosti rimske družbe odsevata iz
satir luvennalisa, ki si je prav tako kot
tristo let starejši komediograf P1 a u t u s pri-
služil nesmrtnost z deli, ki niso zastarala vse
do današnjih dni. Njima ob bok bi lahko po-
stavili tudi Phaedrove Fabulae ter
V i r g i 1 o v opus. Čeprav opisuje temnejše
plati življenja, pa ne moremo mimo enega
največjih piscev tragedij — Seneca e. Ver-
jetno je bil na Smledniku francoski prevod
njegovega dela, saj je avtorjevo ime zapisano
»Senecae l'Annae«.

Zbadljivke, puščice ali epigrami so bili pri-
ljubljena zvrst literature že v antični dobi,
ker pa njih osti niso izgubile moči tudi v kas-
nejših obdobjih, so jih uvrščali v svoje bi-
blioteke še stoletja po nastanku. Tako je tudi
delo Martialisa Valeriusa Epi-
gra m a t a našlo mesto v naši knjižnici. Dru-
ga zvrst, ki ni ozko vezana na čas, je prav go-
tovo lirska poezija. Rimsko pesništvo je do-
seglo višek v verzih Catula ter nekoliko
mlajših Ovida in Horaca. Predvsem za
slednja dva lahko ugotovimo, da njuna po-
pularnost tako v svetu kot pri nas nikdar ni
zamrla. Na Slovenskem je treba omeniti Val-
vasorjeve bakroreze k Ovidovim Metamorfo-
zam*! ter slovenjenje tega dela, ki se ga je
bolj ali manj posrečeno lotil v 18. stoletju Ja-

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

21

nez Damascen Dev. Devov fragment je obja-
vil tudi Pohlin v Kranjski gramatki. Horac
pa je bU sploh eden izmed pesnikov, ki so ga
vneto študirali v prosvetljenski dobi tako v
svetu kot pri nas.^^ Lahko še zapišemo, da je
Ovid avtor, ki je v smledniški knjižnici za
Cicerom zastopan z največ deli — kar sed-
mimi.

Vsa zgoraj navedena dela so iz obdobja
klasične antike in sodijo med literarne zvrsti.
Povsem iz drugega področja pa je edino delo
iz kasnoantičnega obdobja, ki je bilo v smled-
niški knjižnici. TojeJustinianov Co-
dex s komentarjem, temeljna knjiga za
preučevanje rimskega prava.

VSEBINSKA OBRAVNAVA

IinUSTAE

v 18. stoletju so naredili na vseh področjih
človekovega bivanja in ustvarjalnosti veUke
korake. Eden glavnih je prav gotovo premik
zoper religiozno pojmovanje življenja. Drz-
neži tega časa so sledili vzgonu in z njim na-
šli izgubljeno srečo v kraljestvu ljudi. Tak
odnos med njimi samimi pa je pogojeval na-
stanek naravnega prava, ki ni imelo nič več
opraviti z božjim pravom, pove morale, ne-
odvisne od vsakršne teologije, ter nova načela
v vzgoji.^^

Na podlagi teh načel so sredi stoletja na-
stala znamenita dela Johanna Gottlieba Hei-
neckeja »Elementa juris naturae et gentium«,
kjer je utemeljü tezo, da je naravno pravo
celota zakonov, ki jo človeški duh ureja po
zdravem razumu. Logično zgradbo naravnega
prava ter znanstveno urejeno podobo o res-
nici življenja pa je podal Johann Christian
Wolff v svojem delu »Jus naturae methodo
scientifico* (1740—1748). V njem je utemeljil
tezo, da človeka sestavljata duša in telo; ka-
kor je namen skupnosti naših organov, da
ohranijo telo, tako je naloga razuma, da našo
dušo vodi k popolnosti. Od tod izvira presoja
naših dejanj, njihovega dobrega ali zlega bi-
stva: dobro je, kar nam k tej popolnosti pri-
pomore, zlo je, kar ji nasprotuje. Tako poj-
movanje terja naravni zakon, ki ima svojo
utemeljitev v notranji naravi ljudi in stvari.
Wolff je tako svojo vedo že na samem za-
četku pripeljal skoraj do popolnosti in po-
stal vodnik vsem pravnim svetovalcem.^*

Seveda pa ne moremo pojmovati tega nove-
ga položaja človeka v družbi 18. stoletja le
kot rezultat takratnih mislecev. Njihova de-
la so se nemalo naslanjala na starejša. Tako

je na pravnem področju prav gotovo treba
omeniti vsaj Samuela von Puffendorfa, nem-
škega pravnika in zgodovinarja 17. stoletja,
ki je podal svoje gledanje na svet v dveh te-
meljnih delih — »De iure naturae et gen-
tium« in »De officio hominis et civis juxta
legem naturalem«. Leta 1625 pa je izšlo v
Parizu delo »De jure belli ac pacis« izpod
peresa humanista in pravnika Huga Grotiu-
sa. To je prvi pregled celotnega mednarod-
nega prava. Na področju kazenskega prava
pa je napisal leta 1635 prvo pregledno delo
nemški pravnik, profesor na univerzi v Leip-
zigu Benedikt Carpzow.

Vsa spoznanja 17. kot tudi 18. stoletja je
povezoval v svojih delih, ki jih je napisal
kot profesor v Innsbrucku in kasneje na Du-
naju, zgodovinar in pravnik Paul Josef Rig-
ger.

V smledniški knjižnici so juridične knjige
močno zastopane, saj jih je bilo kar 83, ven-
dar pa jih lahko delimo na dva dela. To so
na eni strani teoretična dela, na drugi pa
povsem praktični priročniki za študij, npr.
»Guggenberger Juridisches Repertoriu«. »Bu-
der De Ratione et Methodo studiorum Iuris«,
»Zeller Repetitio luridica« ter prav tako pri-
ročniki, vendar namenjeni vsakdanjemu živ-
ljenju npr. »Post-Recht« ali »Dorf und Land
Recht«. Težje presojamo o izboru priročni-
kov, tako z njihovega uporabnega kot tudi
strokovnega stahšča, pač pa moramo podčr-
tati, da so bila v biblioteki vsa pomembna
teoretična dela, tako iz 17. kot 18. stoletja, ki
so temeljila na sodobnem pojmovanju na-
ravnega prava. Med avtorji, ki smo jih na-
vedli v uvodnem odstavku, so zastopani prav
vsi. Johann Gottlieb Heinecke — zapisan z
latiniziranim imenom Heinectius — z dvema
deloma, pa obe Puffendorfovi knjigi — ena
v nemškem prevodu »Natur und Völker
Recht«, Wolffova, Carpzowa ter tri Rigger-
jeve knjige.

Kranjski so posvečena tri dela. Žal prvih
dveh ni med ohranjenim gradivom, saj bi
nas glede na vsebino posebej zanimali letnici
njunega nastanka.

Landt-Handvest aus Crain (in Krain). Za-
pisane svoboščine posameznih dežel (v smi-
slu skupposti deželnega plemstva ali dežela-
nov) so od leta 1414 dalje novi vladarji po-
trjevali v obliki ročinov (nemško Landhan-
feste). Prvi ročin je s potrditveno formulo
zajel najstarejše privilegije, vsak nadaljnji
pa je zajel prejšnjega in vse privilegije, ki
so bili podeljeni po njem. Ta praksa se je
nadaljevala do pravnega absolutizma, toda
vsebinski razvoj je prenehal že po propadu
protestantizma. Nekateri izmed tako nasta-

22

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

lih ročinov so zlasti v dobi protestantizma
izšli v tisku.35

Erb Huldigungs Actus in Grain. Dedni po-
klonitveni akt, kakor prevajamo navedeni
naslov, je bil običajno dejanje ob prihodu
deželnega vladarja v deželo. Enemu izmed
takih obiskov Habsburžanov je bila posve-
čena tudi knjižica v naši biblioteki.

Na koncu tega odstavka omenimo še delo
Otona Spruga, frančiškanskega teološkega
pisatelja, ki se je rodil na Hribu v Kamniku
leta 1724. Po končani gimnaziji in bogoslov-
ju je kot redovnik opravljal razne službe,
postal je lektor bogoslovja in vodja franči-
škanske teološke šole v Ljubljani. Pisal je
največ o problemih janzenizma in galika-
nizma. V naši knjižnici je bU drugi del nje-
govih temeljnih razprav: Dissertationes dog-
maticae: de exteriori dei cultu, ki je bila ti-
skana v Ljubljani leta 1771.^®

Glede na vsebino bi sicer morali zadnje
delo uvrstiti med teoretična dela s področja
teologije, vendar se bomo pri vseh poglavjih
držali sistema, ki sledi iz kataloga knjižnice.

HISTORICI ET GEOGRAPHICI

Študiju zgodovine in geografije je bilo na-
menjenih največ knjig v smledniškl knjiž-
nici, saj se kar 140 ali tretjina vseh del
ukvarja s problematiko teh dveh strok. Pri
pravu smo hoteli najprej izločiti nadregio-
nalno pomembne razprave, kar je glede na
internacionalnost stroke razumljivo. V tem
oddelku pa bomo dela najprej obravnavali
glede na prostor in čas in šele na koncu se
bomo pomudili tudi ob evropsko znanih stro-
kovnjakih, ki so jih napisali.

Petina del, ki so zajeta v ta razdelek, pri-
pada splošnim zgodovinam, zgodovinskim
leksikonom ter priročnikom o metodologiji
stroke. Sem smo prišteli tudi vse uvode va-
njo. Kot zanimivost naj omenim, da imamo
osnovne priročnike — leksikone in splošna
dela napisana tako v nemščini, francoščini
kot tudi italijanščini, manj pa v latinščini.
Med naslovi naj naštejem le «Lexicon hi-
storischer«, »Bailies Dictionaire historique«,
«Principio Istorico (Historioo)« pa »Introduc-
tio in Historiam universalem«, »Puffendorf
Einleitung zur Histori« ali »Turselin Abrege
del Histoire universelle«.

Antična zgodovina je bUa od nekdaj pri-
ljubljena tema pisateljev in historikov. Ob-
ravnavali so jo tako sodobniki oziroma ne-
kaj stoletij mlajši proučevalci kot tudi mo-
derni zgodovinarji. Dela sodobnikov smo že
obravnavali v posebnem poglavju, zato naj

na tem mestu opozorim še na novejša. Ve-
čina knjig, ki so bile v naši biblioteki, ob-
ravnava rimsko zgodovino v celoti, obdobje
republike ali cesarstva, le RoUinova »Histoire
anciene« v šestih zvezkih je zajela širši ča-
sovni razpon. Sicer pa naj omenim, da so to
v glavnem dela brez navedb avtorjev. Iz-
jemo predstavlja poleg zgoraj citiranega
le še Vertotovo delo »Histoire de la Repub-
lique Romaine«. Tem obravnavam moremo
priključiti tudi Hertlovo zgodovino Bizanca.

Zgodovine ene same dežele ni mogoče ra-
zumeti brez povezave z dogodki v sosednjih.
V obdobju, ko pa so bila področja na raznih
koncih Evrope povezana še z vladarsko. dru-
žino Habsburžanov, je razumljivo, da so se
zanimali tudi za zgodovino le-teh. Tako je
zanimiv številčen prerez del po raznih deže-
lah, ki ga imamo v naši knjižnici. Poudarim
naj le, da smo knjige, ki obravnavajo Kranj-
sko in pjene sosednje pokrajine, izdvojili in
jih bomo prikazali posebej.

Delo »Topographia Germaniae Austriacae«
izpod peresa jezuita Carla Granellija, ki je
bilo namenjeno široki publiki kakor tudi štu-
dentom, je zanimivo ne le kot splošen pre-
gled, objavljen leta 1759, temveč tudi zaradi
pristopa k snovi, saj ga dopolnjuje poglavje
Questiones ex historia. To so vprašanja iz
obravnavane snovi, torej način, ki ga pripo-
roča tudi še sodobna pedagogika. Sicer pa
avstrijsko zgodovino obravnavajo še tri de-
la. Med njihovimi avtorji pa naj opozorim
na Paula Josefa Rigger j a, ki smo ga srečali
že pri juridičnih knjigah.

Sosednji Madžarski so posvečena štiri de-
la, eno več pa obravnava francosko zgodo-
vino. Med slednjimi naj poleg Verdierjeve-
ga s splošnim naslovom »Histoire de France«
omenim še Piganolovi, ki opisujeta Franci-
jo in njeno moč. Med dokupljenimi deli je
tudi knjiga o Cardinalu Maziniju in njego-
vem ministrskem vodstvu, ki ga je oprav-
ljal za časa mladoletnosti Ludvika XIV od
1642 naprej. Tudi dve zgodovinski deli o Bel-
giji sta bili vključeni v seznam, širše zasno-
vani knjigi o nemški oziroma pruski histo-
riografiji pa prav tako le dve. Skandinavsko
zgodovino obravnavajo tri dela — Zgodovina
danske države, ki jo je napisal L. Holberg
ter Veratov opis švedske revolucije. Najpo-
membnejše delo, ki ima tudi literarno vred-
nost, pa je Voltairova Zgodovina švedskega
kralja Charlesa XII. Med knjigami najdemo
še uvod v špansko in portugalsko zgodovino.
Izmed ostalih publikacij, ki imajo bodisi
memoarski značaj, npr. »Memoire de Catha-
rine Imperatrice della Russie«, ali pa obrav-
navajo obrobne probleme, naj izločim še dve

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

23

— obravnavo miru, sklenjenega v Nimwe-
genu na Nizozemskem leta 1678/79 med
Francijo in Španijo ter »Tridentium Conci-
lium« — cerkveni zbor v Tridentu v drugi
polovici 16. stoletja, na katerem so sklenili
obnoviti katoliško cerkev in so obsodili re-
formacijo.

Pomemben zgodovinski vir so tudi shema-
tizmi in anali. Naj navedem na tem mestu
vse letnike, ki so bili vključeni v naš seznam:
»Shematismus Wiennerischer de Ano 1767
in 1769«; »Wiennerische Diarium vom 1767,
68 & 69« v petih zvezkih; »Historisches
Jahrbuch de Ano 1737 (dva zvezka) in 1763«
(dva zvezka) — žal brez navedbe proveni-
ence. Dodam naj še dva naslova, ki sicer
delno izstopata iz tega konteksta »La sto-
ria del ano 1741 final Ano 1751« v enajstih
knjigah ter »Journal Encyclopedique de
Ann. 1766, 67, 68, 69« v 32 knjigah. Prav
slednji je zelo zanimiv, saj so verjetno to
posamezni letniki časopisa, ki je začel izha-
jati v Belgiji leta 1756 in sodi med prve to-
vrstne publikacije, ki se začno ustanavljati
po raznih deželah konec 17. ter v teku 18.
stoletja. Prinašali pa so znanstvene in lite-
rarne informacije.

Med pomožne vede zgodovine sodi tudi
numizmatika ter preučevanje starega orožja.
Zanimanje za ti dve področji je bilo med
plemstvom od nekdaj veliko, zato lahko pri-
čakujemo tudi v bibliotekah knjige, ki go-
vore o njih. V naši so imeli šest knjig o sta-
rih novcih ter tri o orožju.

Z dvema geografskima atlasoma so si la-
hko pomagali na Smledniku — Koelerjev je
imel priročen značaj, medtem ko je bil For-
stijev zgodovinsko obarvan. Poleg tega so
imeli še dve splošni geografiji ter delo o hi-
drografiji. Ta generalna dela so dopolnjeva-
le knjige, ki so opisovale posamezne dežele
ah pa le njih dele. Tako imamo »Italiae De-
scriptio Geographica« ter obravnave antič-
nega in modernega Rima, Benetk in Torina;
Francije s Parizom in Versaillesom, Nizo-
zemske in holandskega kraja Seyforta. Tem
delom bi lahko priključili opis dežele na dru-
gem koncu sveta — Mongolije.

Posebej smo izločili dela, ki so jih napisali
domačini ali pa obravnavajo naše kraje. Prav
odnos do te tako imenovane domoznanske li-
terature nam pokaže nagnjenja lastnika bi-
blioteke do okolja, v katerem je živel.

Janez Ludvik Schönleben se je rodil v
Ljubljani leta 1618. Tu je obiskoval šole pri
jezuitih, študij je nadaljeval na Dunaju in v
Gradcu. Ob raznih službah, ki jih je oprav-
ljal v cerkveni hierarhiji, je deloval tudi na
teoretskem področju. Tako so objavljeni ne-

kateri Schönlebnovi govori in dela s področ-
ja teologije. Poleg tega ga je vedno zani-
mala in mikala zgodovina, čeprav je čutil
težave, praznine in zadrege, ko jo je začel
pisati, kot toži v nekem pismu. V knjižno
delo ga je silil pokrajinski patriotizem; želel
je, da bi njegova domovina dohitela zamu-
jeno. Tako je v letu Schönlebnove smrti
1681 izšlo njegovo najpomembnejše delo Car-
niola antiqua et nova sive Annales sacro-
prophani, ki je plod dolgotrajnega zbiranja
in urejanja podatkov. V naši knjižnici pa
imamo dve izmed številnih njegovih genea-
logij — tako »Vera Origo Domus Austriae«,
ki je skrajšano zapisan naslov dela Disser-
tatio polemica de prima origine Augustissi-
mae Domus Habspurgo — Austriacae, 1680,
in «Genealogia familliae ab Aursperg« —
Genealogia illustrissimae familliae princi-
pum, comitum, et baronum ab Auersperg,
1681. Njegovi spisi odražajo zgodovinopisje
baročne dobe, ki je zanjo tipična ljubezen do
polihistorije, genealogije, historične topogra-
fije in analitične kronologij e.^^

Podobna so bila tudi interesna področja
Schönlebnovega prijatelja in sodelavca Ja-
neza Vajkarda Valvasorja. Glede na to, da
smo pred kratkim dobili monografijo o tem
znamenitem možu, naj povzamem po njej le
podatke o obeh delih, ki sta bili vključeni
v smledniško knjižnico. »Crainische Kroniq«
— delo v dveh zvezkih je z drugačnim naslo-
vom zapisan naslov Valvasorjeve Slave Voj-
vodine Kranjske, ki je obsegala 15 tematskih
knjig, opremljenih s številnimi slikami. Ker
izvod ni ohranjen, ne moremo vedeti, ali je
bilo na Smledniku integralno ali le posamez-
ni zvezki. Avtor je delo izdal ob pomoči
urednika Erazma Franciscija v letih 1686 do
1689. V njem je posegel na razna strokovna
področja in z vseh vidikov opisal svojo do-
movino. Tako je s tem delom močno presegel
Schönlebnove načrte.^* Desetletje prej —
1679 je Valvasor izdal album z nad tristo
bakrorezi mest, trgov, samostanov in gradov
na tedanjem Kranjskem — »Topographia
Ducatus Carniolae modernae«. Besedila je v
tej knjigi bolj malo, pravzaprav so to le in-
dexi. Več kot tretjino slik pa je kasneje upo-
rabil za svoje glavno delo — Slavo.

Cerkniško jezero s svojimi naravnimi po-
javi je prineslo slavo tako Valvasorju kot
nekaj desetletij mlajšemu Francu Antonu
Steinbergu. Rodil se je 1684 na Kalcu pri
Zagorju na Krasu, a se je družina, ko mu je
bilo komaj tri leta, presehla v Cerknico. Na
Kranjskem je deloval kot uradnik cesarske
dvorne blagajniške in rudarske komisije, ka-
sneje pa je bil imenovan za cesarskega upra-

24

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

vitel j a idrijskega rudnika. Njegovo strokov-
no delo je pomembno na izumiteljskem pod-
ročju. Iznašel je nov način izpiranja živega
srebra in novo napravo za risanje. Se mnogo
let po Steinbergovi smrti pa so veljala nje-
gova navodila za gradnjo in ohranjanje cest,
tako v Avstriji kot tudi v inozemstvu. Vse
od mladosti ga je privlačil fenomen Cerkni-
škega jezera, a se je k pjemu lahko vrnil še-
le po upokojitvi. Tako je leta 1758 izdal de-
lo, ki temelji na petnajstletnem opazovanju
— »Gründliche Nachricht von dem in dem
Inner Crain liegenden Cirknizer See«. V
knjigi razpravlja o naraščanju in upadanju
jezera, o dotokih, popisuje jame. Imena kra-
jev navaja vedno v slovenskem jeziku. Po-
leg tega obravnava tudi lov na polhe, ki je
tod priljubljen. Delo je izšlo najprej v Ljub-
ljani, leta 1761 še v Gradcu in istega leta v
francoskem prevodu v Bruxellesu.*** Na
Smledniku so imeli njegovo prvo izdajo.

Prvo sistematsko zgodovino Hrvatov je
objavil leta 1652 na Dunaju Jurij Ratkaj
(1612—1666) — v katalogu Georg Rattkaij.
Delo z naslovom »Memoria Regum et banno-
rum Dalmatiae, Croatiae et Sclavoniae« je
pisano v hrvaškem in slovanskem duhu.
Manjšo vrednost imajo poglavja o starejših
obdobjih zgodovipe, za 16. in 17. stoletje,
kjer se je naslanjal na arhivalije oziroma je
bil sodobnik dogajanj, pa je pomemben vir.
S svojim delom Ratkaj ni doživel popolnega
priznanja, v njem je namreč odločno izrazil
tudi protireformacijsko stališče, zaradi česar
so ga v Frankfurtu obsodili in celo sežgali,
v Zagrebu pa so se trudili, da bi bilo prepo-
vedano.**

»Carinthiae Annallia« — zapis brez nave-
dbe avtorja nam daje možnost, da delo pove-
žemo s Christalnik-Megiserjevo zgodovino
Koroške Annales Carinthiae iz leta 1612.
Gradivo zanj je zbral Mihael Christalnik v
16. stoletju, obsežnejšo redakcijo pa je opra-
vil nemški humanist in protestant Hieronim
Megiser. Pod vplivom nemške humanistične
historiografije se je tu uveljavil poleg po-
krajinskega tudi nemški koncept slovenske
zgodovine.*^

Zgoraj navedeni tako, imenovani domo-
znanski literaturi iz smledniške biblioteke bi
lahko prišteli še delo o Čedadu — Henric
Palladij — Rerum Foro luliensium in Chri-
stiani Diplomataria Ducatus Stiiriae.

Prosvetljenska miselnost je narekovala
tudi drugačno obravnavanje zgodovine. Med
vodilnimi predstavniki tega obdobja je bil
Voltaire, avtor prvih del, ki so poleg politič-
nega razvoja obravnavala tudi širša vpraša-
nja, tako zakonodajo^ običaje, trgovino, finan-

ce, poljedelstvo in prebivalstvo.*^ S temi
principi je prežeto tudi njegovo delo, ki so ga
imeli pa Smledniku »L'Histoire de Charles
XII, roi de Suede«, 1731. V njem je podal
zgodovino po vseh modernih postavkah —
dokumentacija, kritično preučevanje ter jo
izoblikoval s svojim značilnim dramatičnim
pripovedovanjem.** Delno je posegel na ta
področja, ki so jih prosvetljenci tako rekoč
na novo odkrili, že Fontenel s svojo razpravo
o zgodovini oraklov. Izšla je leta 1687; v naši
biblioteki je bil nemški prevod tega dela.*^
Med pomembnimi predhodniki zgodovinopis-
ja 18. stoletja, ki so jih imeli na Smledniku,
omenimo še Huga Grotiusa ter Sammuela von
Puffendorfa.*® Oba sta bUa tudi pravnika in
smo ju obravnavali že v predhodnem poglav-
ju. Čeprav je doživelo zgodovinsko delo Char-
lesa Rolhna (1661—1741), janzenista in učite-
lja, kritiko, ki mu je očitala, da je hotel »an-
tiko tako rekoč pokristjaniti«, je nedvomno
njegova »Histoire ancienne» (1730—1737) ve-
lika stvaritev in je postala učbenik za to ob-
dobje vse do vključno 19. stoletja, tako v
Franciji kot izven nje.*^ Knjiga je bila vklju-
čena tudi v našo biblioteko. Prav tako pa
tudi literarno delo »Arabian Nights«, ki pa je
vendar neke vrste zgodovinski vir, vsaj s sta-
lišča prosvetljenskega pojmovanja zgodovine.
Vključuje tudi etnološke prvine in je bilo
verjetno zato sistematizirano v tem oddelku.
To so štirje zvezki znanega dela Tisoč in ena
noč, ki so bul najprej prevedeni v franco-
ščino, nato pa v angleščino in Smledniškl so
kupili osmo (1. zvezek) oziroma sedmo (2. do
4. zvezek) izdajo tega dela, ki je izšlo v Dub-
linu leta 1747 oziroma 1728.

POLLITICA ET CAMMERALIA

Števučno skromna, a vsebinsko bogata je
skupina knjig o politiki in upravi. Med av-
torji del, ki so zastopana v tem oddelku, je
za nas posebej zanimiv znameniti politični
pisatelj Frnac Albert Pelzhoffer baron Schö-
nauski, ki se je rodil 1645 (1643?) v Ljubljani.
Tu je obiskoval tudi nižje šole, kasneje pa je
študiral pravoznanstvo ter opravljal razne
funkcije v deželni upravi. V zadnjih letih
svojega življenja je izdal velika dela o po-
litiki. V njih zagovarja stališče, da je politika
sredstvo in ne smoter ter tako služi kot orod-
je za javno blaginjo. Da doseže ta pamen pa
zahteva predvsem etiko v politiki, in to ne
avtonomno v smislu racionalistov 18. stoletja,
marveč transcendentno v povezavi z vero.
Tako zanika v nasprotju s kasnejšimi policei-
sti — prosvetljenci versko strpnost, ker vidi
v njej žalitev Boga in politično nevarnost.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

25

Obenem pa priznava, da so monariii le upra-
vitelji držav, ne njihovi gospodarji. Omeju-
jejo jih zakoni treh vrst: naravni, božji in os-
novni. V ostalem pa so vzvišeni nad zako-
nom, vendar to ne pomeni, da ga smejo kršiti.
V naši knjižnici je bUo eno Pelzhofferjevih
glavnih del »Arcanorum status libri decem«,
a le njegov prvi del, ki je izšel leta 1709 v
Mayerjevi tiskarni v Ljubljani. Ta še ni vse-
boval spornih štirih knjig, VII. do X., ki jih
je šele po avtorjevi smrti izdala njegova vdo-
va v Frankfurtu leta 1711 oziroma 1713. Pelz-
hofferjevi politični nazori, ki jih razgrinja v
teh zvezkih, niso bili skladni s tedanjim vlad-
nim državnopolitičnim pojmovanjem. Cenzu-
ra, ki se ji je knjiga izmuznila, glede na to,
da ni bila tiskana v notranjeavstrijskih deže-
lah, pa je prav zaradi nje spremenila svoje
odredbe. Tako so Pelzhoff er j eve v Frankfur-
tu tiskane knjige pri nas zelo redke.** V naši
knjižnici imamo le prve tri zvezke znameni-
tega dela.

Nadaljnji razvoj miselnosti v 18. stoletju je
prispeval svoje tudi na področju idej uprav-
ljanja, osvobodile so se teokratizma in mo-
narhizma ter dobile značaj prosvetlj enega ab-
solutizma. Tipičen predstavnik te veje je ba-
ron Bielfeld. V svojih delih, med katerimi je
najslavnejše Institutions poUtiques (1762), na-
pisano v poduk pruskemu prestolonasledni-
ku, zagovarja ideje, da ni »politika nič dru-
gega nego poznanje sredstev, s katerimi lah-
ko narediš državo močno in njene državljane
srečne«, prav tako »podaniki niso ustvarjeni
za suverena, marveč nasprotno, ker ga oni
vzdržujejo in plačujejo«. Vendar obenem sva-
ri pred preveliko svobodo. Le v enem pogle-
du je Bielfeld širokogrudnejši kot Pelzhoff er,
zavzema se namreč za svobodo vere.*^ Knjiga
»Stadskunst«, ki je v smledniškem popisu iz-
pod peresa obravnavanega avtorja, je verjet-
no nemški prevod tega slavnega dela.

V 18. stoletju se je poleg drugih mislecev
rodil tudi Gottfried Achenwall (1719—1772),
ki so mu nadeli vzdevek »oče statistike«.
Gradivo za svoja preučevanja je črpal iz
zgodovine in naravnega prava. Tako je s
kombinacijo strok prišel do posrečenega re-
zultata, saj je videl v zgodovini razgibano
statistiko, v statistiki pa otrplo zgodovino.
Njegovo delo o naravnem pravu je bilo v
Prusiji uradno odobreno in so se ga morali
držati vsi predavatelji na univerzah. Kot
zanimivost naj omenim, da je moral iz nje-
ga črpati tudi Kant, ko je predaval v Königs-
bergu.so V našem seznamu je Achenwallova
knjiga »Grundsätze zur Pollitischen Kännt-
niss der Statten«.

Druga specialna disciplina, ki se je izo-
blikovala skozi to stoletje iz kameralnih
ved, je obravnava policije. Glavni avtoriteti
na tem področju sta bila Justi in Sonnen-
fels. Obravnavala sta podrobnosti o policiji
varnosti in blagostanja. Utemeljevala sta
njeno vlogo tako v sklopu državne moči kot
tudi odnos do podložnikov. Justi j evo temelj-
no delo »Cammeral Wissenschaft« v dveh
zvezkih je v našem seznamu. Ostale knjige
v tem razdelku pa imajo precej splošne na-
slove. Največkrat avtorji niso navedeni, tako
jih verjetno lahko uvrstimo v skupino pri-
ročnikov, ki le dopolnjujejo zgoraj navedena
temeljna dela s področja politične uprave.

philosophi et mathematici

Na prvi pogled nenavadna kombinacija
dveh strok, ki ju v sodobnem času pojmuje-
mo daleč vsako sebi, je naslov enega izmed
tematskih sklopov v smledniški knjižnici.
Resnici na ljubo pa moramo povedati, da so
vanj vključena še bolj raznovrstna dela, kot
kaže naslov, saj sta tu poleg matematike tudi
fizika in arhitektura. Kombinacija je verjet-
no nastala po eni strani povsem zavoljo
praktičnosti, saj bi bilo nespametno komaj
13 naslovov dehti v še manjše grupe. Na dru-
gi strani pa je tu besedna filozofija pojmo-
vana v svojem prvotnem smislu, ljubezen do
modrosti, znanja, kot so jo imenovali stari
Grki.

Med deli, ki jih zajema ta oddelek, bi lah-
ko naredili naslednji prerez: štiri pripadajo
»čisti« filozofiji, vendar so to po naslovih
sodeč le zelo splošna dela, pregledi manj
znanih avtorjev. Tri lahko pripišemo mate-
matiki, a to so le učbeniki — računstvo
(»Rechnenkunst«), aritmetika in geometrija.
Podoben je izbor del s področja fizike z
mehaniko in astronomijo, ki zajema štiri
knjige. Po svoji pomembnosti izstopata
pravzaprav le obe knjigi o arhitekturi.

Giacomo Barozio da Vingolla je sredi 16. sto-
letja izdelal načrt za cerkev II G«sù v Rimu.
V tlorisu je združil prvine tako renesanse kot
srednjega veka. Čeprav zasnova sama in tudi
drugi elementi pri tej stavbi — na primer
obravnava svetlobe ter notranjščine, niso
nastali brez predhodnih vzorov, menijo, da
je bil vpUv te zgradbe na nadaljnji razvoj
sakralne arhitekture večji kot pri katerikoli
cerkvi v zadnjih 400 letih.^i Vingola je pri-
speval k temu tudi s svojimi teoretičnimi de-
li. Tako so jih v 17. in 18. stoletju arhitekti
navdušeno prebirali, v tem obdobju so bila
ponovno izdana oziroma prevedena.^^ Po-

26

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

memben je tudi Vignolov prispevek k raz-
voju iluzionističnega slikarstva. Verjetno se
ne bomo dosti zmotili, če povežemo prisot-
nost njegove knjige v smledniški knjižnici s
poslikavami, ki so jih v poslopju naredili
v drugi polovici 18. stoletja.^^ Dejstvo, da je
bila knjiga dodana k prvotnemu seznamu,
torej dokupljena v letih 1771—1790, pa nam
na eni strani ožje datira nastanek fresk, po
drugi pa osvetljuje lastnika gradu in knjiž-
nice kot človeka, ki ni le dal naročilo sli-
karju, temveč je tudi teoretično preštudiral
njegovo ozadje. Poleg ene izmed izdaj Vig-
nolovega dela o arhitekturi je bil v smled-
niški knjižnici tudi zvezek z enakim naslo-
vom »Architectura« (1608) izpod peresa grad-
benika iz Strassbourga Daniela Speckla.

gramatici

Razdelek v sistematskem katalogu, ki je
posvečen jezikoslovju, je številčno skromen,
jezikovno pa najbolj pisan. Obenem lahko
ugotovimo, da je bilo zbiranje dobro načr-
tovano, saj ima vsak jezik tako slovnico kot
slovar. Tako imamo za štiri glavne jezike —
nemščina je pač bila jezik lastnika — v knjiž-
nici slovnice in slovarje, pisane v francošči-
ni, angleščini, italijanščini in španščini. Se-
veda ni nujno, da so slovnice pisane v jeziku,
ki ga obravnavajo. Poleg tega je tu še grška
začetnica »Gretseri Rudimenta Graecae« ter
»Kranjska Gramatka« izpod peresa patra
Marka Pohlina. Namenjena je bUa popotnim
tujcem in pa zlasti nemško šolanim sloven-
skim izobražencem. Pohlin v slovenski knji-
ževnosti sicer ni oral ledine niti kot slovni-
čar niti kot sestavljalec slovarjev. Razen te-
ga pa si je za svoje delo poiskal dokaj po-
nesrečen vzorec v čeških slovnicah. Srečne
roke tudi ni imel, ko je poskušal v slovenski
knjižni jezik vpeljati ljubljansko narečje,
razen tega pa je še nerodno zapisoval šum-
nike in sičnike. Kljub tem napakam oz. po-
manjkljivostim pa Pohlinovo delo vendarle
predstavlja mejnik v zgodovini razvoja slo-
venske narodne zavesti. V Uvodu in še na več
mestih poudarja, da ga boli, da slovenščino
zaničujejo. Temu hoče narediti konec, ker
je naš jezik prav tako častit in star kakor
drugi omikani jeziki. Delo je izšlo v dveh
izdajah, v naši knjižnici pa je bila prva iz
leta 1768.5* ^.11 lahko le na podlagi tega dela
sklepamo, da je bil tudi smledniški graščak
eden tistih, ki bi se radi naučili »slovenšči-
ne, da bi mogli govoriti s podložniki, ki so
bili sami Slovenci, brez tolmača«, kot sta pi-
sala borlski grof Frančišek Jožef Sauer in
njegova soproga okoli leta 1735 Popoviču?55

Johann Christoph Gottsched, nemški teo-
log in filozof, ki je bil rojen v okolici Kö-
nigsberga v Prusiji, je poleg del s področja
govorništva napisal tudi nekaj temeljnih
jezikovnih razprav. Tako imamo v naši bi-
blioteki »Kern der Sprachkunst« ter »Hand-
lexicon der schönen Wissenschaften« (1760)
— citirano le »Handlexicon«. Dopolnitev k
tem osnovnim knjigam predstavljajo več-
jezični slovar — »Annonimus de quatuor
Linguis«, pa zbirka sinonimov —■ »Bischof
Thesaurus Synonimorum« ter ne nazadnje
zbirka fraz (»Wagner Phraseologia«) in dia-
logov (»Sobrino Dialogues«). Čeprav sta na-
pisala knjigi uvoda v leposlovje tako v fran-
coščini (»Rollin la Maniere d'enseigner les
belles Lettres«) kot v nemščini (»Ramler Ein-
leitung in die schönen Wissenschaften«) manj
znana avtorja, naj ju tu vendar omenimo.

Nazadnje naj se ustavimo še pri zbranih
spisih — »Gesamlete Schriften« enega naj-
bolj cenjenih rokokojskih pesnikov C. F.
Gellerta (1715—1769). Delo je za Slovence
tem bolj zanimivo, ker je oče Marko Pohlin
pripravil prevod njegovih Pisem. Z njim je
hotel dati slovenski inteligenci poučno be-
rilo in vzorce za slovensko dopisovanje. S
tem pa je daleč prehitel svoj čas, kajti do
tega, da bi si slovenski razumniki in mešča-
ni dopisovali slovensko in da bi si slovenšči-
na v družbenem občevanju pridobila vso
veljavo, je bila še dolga pot. Delo je žal osta-
lo v rokopisu.56

poetae

V tem oddelku je združena vsa beletri-
stika, ki so jo na Smledniku imeli, seveda
če ne upoštevamo zgodovinskih del, ki več-
krat presegajo zgolj znanstveni značaj in
imajo tudi literarne vrednote. Ta smo že ob-
ravnavali na drugem mestu. Prav tako smo
se že dotaknili antičnih avtorjev, katerim
pripada kar tretjina leposlovnih del, pred-
vsem lirike.

Razumljivo je, da med jeziki močno pre-
vladuje latinščina, med modernimi pa itali-
jaščina, saj so jo upravičeno imenovali jezik
pesnikov. Mnogo je k temu slovesu pripo-
mogel Francesco Petrarca, ki velja za prvega
evropskega humanista. Med njegovimi deli je
za razvoj renesančne književnosti goto-
vo najpomembnejša zbirka pesmi »Can-
zoniere«. Verjetno je bila v našo knjižnico
vključena prav ena izmed njenih izdaj, ali
pa njen izbor. To je namreč edino Petr ar co-
vo delo v italijanščini, ki nam ga je zapustil,
v katalogu pa imamo zapisano »II Pet-
rarcha«.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

27

v drugi polovici 17. stoletja je objavil
zbirko basni Jean de la Fontaine. Ni se
podpisal ko njihov avtor, temveč le kot
verzifikaor — »Fables choisies, mises en
vers par M. de La Fonaine« ter se tako pred-
stavil kot naslednik antičnih fabulistov —
Esopa in Fedra. Kljub temu pa je z njimi
doživel nedeljeno slavo ter vplival na na-
daljnji razvoj te zvrsti v času prosvetljen-
stva.

La Fontainov sodobnik Molière, s pravim
imenom Jean Baptiste Poquelin, se je po-
svetil odrskim delom ter s svojimi komedi-
jami prikazoval človeške napake sodobnikov.
Njegovi junaki so polni predsodkov in intrig,
a vendar prevladuje v deUh situacij ska komi-
ka. Kot sporočilo Molièrovih del pa lahko
razberemo boj za prirodnost, razumnost in
strpnost, prav s tem pa se uvršča med pred-
hodnike prosvetljenstva. V naši knjižnici je
bilo kar osem zvezkov njegovih dram, žal pa
v katalogu nimamo navedenih naslovov —
»Comedie«.

V 18. stoletju je zaslovel s svojimi kome-
dijami italijanski pisatelj Carlo Goldoni. Nje-
gove stvaritve so posvečene sodobnim lju-
dem, ki jih slika v realističnem ambientu.
V preko sto delih je prikazal vse družbene
sloje rodnih Benetk ter z njimi izražal pred-
vsem simpatijo do srednjega sloja in pre-
prostega ljudstva. Goldonijeve drame so s
svojimi naprednimi idejami in umetniško
kvaliteto hitro prešle meje Italije. Kar tri-
najst zvezkov njegovih del je bilo vključenih
v našo biblioteko. Od teh je le eno omenjeno
z naslovom — »Der Ritter von den Feder-
bushe«.

O Voltairu, enem vodilnih mislecev 18.
stoletja, je Paul Hazard zapisal :»Ali bi sto-
letje imelo isti značaj, če bi njega ne bilo?«"
Seveda si je pridobil sloves predvsem za-
radi svojih filozofskih razprav, a tudi prek
odrskih stvaritev je izpovedoval svoj nazor.
Zato je zanimiv podatek, da je bilo kar pet
zvezkov njegovih del tega žanra — »Oeuvres
de Theatre« na smledniškem gradu. Temu
mislecu postavlja ob bok Hazard tudi Gott-
holda Ephraima Lessinga, najpomembnejše-
ga predstavnika nemškega prosvetljenstva,
ki obenem velja za enega najborbenejših za-
govornikov novih idej v Evropi nasploh. Je
začetnik nemške meščanske književnosti, saj
je predvsem v svojih dramah obrnil pozor-
nost na probleme preprostega ljudstva. Zelo
pomembne so tudi njegove basni »Fabellen«,
ki so izšle 1759 in so bue v naši bibUoteki.
Knjigi daje posebno veljavo tudi uvodni esej
»Abhandlungen über die Fabel«, v katerem
je razgrnil vse karakteristike te literarne

zvrsti. Tako ga lahko spoznamo tudi kot
literarnega kritika in teoretika. Istim prob-
lemom je bilo verjetno namenjeno tudi Sa-
ranovo delo »Methodo dello studio de Poeti«,
žal kaj več, kot nam pove naslov, o delu
nismo mogli ugotoviti.

Poleg zgoraj omenjenih knjig imamo v ta
del stvarnega kataloga vključenih še vrsto
manj znanih avtorjev in del. Njihovo iden-
tificiranje pa bi preseglo okvire te obrav-
nave.

ORATORES

Že pri obravnavi del antičnih avtorjev,
ki so bila vključena v smledniško knjižnico,
smo se dotaknili te literarne veje, ki so jo
tedaj zelo negovali. Nekoč je slonela retorika
le na prirodni nadarjenosti. Spomnimo se
le Nestorja, ki ga Homer imenuje »čarovnik
glasu, doneči govorec iz Pila, staremu slajša
ko med z jezika je tekla beseda«.Od petega
stoletja pred našim štetjem naprej pa je po-
stala veščina, ki so jo predavali v šolah. To
tradicijo so kasneje prevzeli Rimljani. Kla-
sična dela na področju govorništva sta nam
zapustila tako Cicero kot Fabius Quintiiianus.
Poleg njunih del imamo še po eno Plini j evo
in luventusovo, kar smo že omenili. Tem
lahko prištejemo še manj pomembnega Afto-
nija, vendar je njegov spis »Progimnasmata«
vse do 17. stoletja služil kot učbenik retorike.

Nemščina si je na tem področju šele uti-
rala pot, tako da imamo tudi med osnovnimi
priročniki — »Rhetoricae Candidatus« in
»Rhetoricae Elementa« le dela v latinščini.
Iz tega konteksta izstopata zvezka »Hand —
lexicon Rede-Kunst« izpod peresa Johanna
Christopha Gottscheda, ki smo ga že srečali
med jezikoslovnimi teoretiki, tu pa naj po-
udarim, da je napisal kot univerzitetni uči-
telj vrsto učbenikov s področja govorništva,
ki so doživeli tudi po pet izdaj že v 18. sto-
letju, torej obdobju, ko so tudi nastali.

MEDICI

Po hitrem razvoju teoretične medicine, ki
je bil značilen za 17. stoletje, je v nasled-
njem obdobju prevladala v tej stroki ekspe-
rimentalna smer, ki je rodila daljnosežne po-
sledice. Tako se je medicina v tem stoletju
otresla skoraj vseh konservativnih in reak-
cionarnih teženj in postala pozitvna zna-
nost.59

Družbene spremembe pa so narekovale tu-
di spremembe v organizaciji zdravniškega
poklica. V 18. stoletju se je zelo osamosvojil.

28

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

Zdravniška praksa je prav v tem času iz-
oblikovala nov tip zdravnika, tako imenova-
nega »hišnega zdravnika«, ki je imel nekako
do 1. svetovne vojne veliko vlogo v evropski
družbi.««

Tem splošnim težnjam po večjem pozna-
vanju delovanja ustroja človeškega telesa
lahko verjetno pripišemo precejšnje število
medicinskih priročnikov, ki so bili vključeni
v plemiške knjižnice. Pariški profesor kirur-
gije Dionis je izdal delo z naslovom »L'ana-
tomie de i'homme, suivant la circulation du
sang et les nouvelles decouvertes.« Njegovo
peto izdajo iz leta 1715 so kupili tudi Smled-
niški. Poleg tega naj navedem še Blanardi-
jev »Lexicon Medicus«, pa »Opus medicus«
brez navedbe avtorja. Seveda bi bilo ne-
smiselno ukvarjati se s teorijo o delovanju
človeškega telesa, če ne bi poznali zdravil.
Poznavanje zdravilnih rastlin sega že v naj-
starejša obdobja človeške zgodovine. Tako so
logično obravnavali skupaj z medicino tudi
botaniko ter farmacijo. Johann Schröderus
je sestavil priročnika za obe področji. Eden
nosi ime »De Plantis«, drugega pa naj nave-
dem glede na to, da ga imamo ohranjenega, s
podnaslovom vred: »Pharmacopolia medico-
chymica sive Thesaurus \pharmacologicus,
quo composita quaeque celebriora, hinc Mine-
ralia, Vegetabilia & Ammalia Chymico opus
non minus utile phisicis quam medicis.« Pe-
ta izdaja tega dela iz leta 1662 je v našem
popisu. Vsa ta splošna priročna dela so slu-
žila verjetno bolj laikom kot pa zdravnikom,
tako bi v njih lahko videli delno nadomesti-
lo ali dopolnitev k »hišnemu zdravniku«, ki
ga je izoblikovalo prav 18. stoletje, kot smo
že zapisali.

Med deli z medicinskega področja v naši
knjižnici izstopa po svoji specializiranosti
zvezek, ki ga je napisal francoski kirurg
Francois Mauricean (1637—1709). Ukvarjal
se je predvsem z nosečnostjo in porod-
ništvom ter svoja dognanja strnil v delu
»Traite de Malladies des femmes grosses et
de Celles qui sont nouvellement accouchees.«
Kakšno je ozadje nakupa te tako specializi-
rane knjige, lahko le domnevamo, obenem
pa prav ob njem vidimo prosvetljensko mi-
sel lastnika knjižnice, ki se kot laik skuša
dokopati tudi do specialnih spoznanj, ki vpli-
vajo na njegovo življenje.

OECONOMICI

Ekonomija je ena izmed znanosti, ki ima-
jo zelo dinamičen razvoj. Dela v tej stroki
zelo hitro zastarajo. Tako je razumljivo, da

je prav to oddelek knjig v smledniški knjiž-
nici, kjer ni bilo niti enega zvezka, ki bi bil
napisan v klasičnem jeziku — latinščini.
Prevladuje sodobna nemščina. Vpliv eko-
nomskih spoznanj se prenaša tudi na doga-
janja na manjših posestvih, vse do njihove
kuhinje, če nočejo ostati zaradi slabega go-
spodarjenja ob strani. Glede na to, da je
število knjig v tem oddelku zelo skromno,
nismo mogli pričakovati, da bi bila vanj
vključena širše zasnovana teoretska dela,
ki so nastala v 18. stoletju. Pač pa so tu pri-
ročniki s povsem splošnimi naslovi kot »Oe-
conomische Schriften«, »Haus Haltung und
Landwissenschaft« pa »Landwirtschaft« —
vsi brez navedbe avtorjev. Kot posebno sku-
pino smo lahko izdvojili kuharske knjige.
Uporabljali so tako nemške — »Koch Buch«
kot tudi italijanske — »Maniera di Cucina-
re« recepte. Poleg tega so si priskrbeli pri-
ročnik o pripravi čaja in kave, poživilnih
pijač, ki sta si šele v 17. stoletju utrli pot v
Evropo. Tako dobimo stoletje kasneje v na-
ši knjižnici delo, ki hoče razbliniti dvome o
njunih škodljivih učinkih — »Unschuld des
Thee und Caffé Getränks«.

Ze V predhodnih oddelkih smo naleteli na
dela, ki povsem izstopajo iz koncepta po svo-
ji specializiranosti in zanje večkrat nismo
našli odgovora, kako so »zašla« na Smled-
nik. Na tem mestu bi torej hoteli opozoriti
na podobno uganko, ki nam jo predstavlja
knjiga o granatnih jabolkih — »Granat Ap-
fel«. Ali so jo kupili zgolj iz zanimanja za to
mediteransko rastlino ali pa so imeli morda
celo kakšne ambiciozne načrte, da bi jo go-
jili na robu Ljubljanske kotline, ne bomo
mogli ugotoviti. Pač pa lahko za delo o vr-
tovih, ki ga je kupil Frančišek Smledniški —
seznamu je bUo namreč pripisano — trdimo,
da ga je uporabljal, ko je dal leta 1779 ure-
diti okolico gradu. Kot teoretična osnova je
služilo njegovemu naročilu. Knjigo »Die
Gärtneren, in ihrer Theorie oder Betrach-
tung, aus Praxis oder Übung Beschriben« je
napisal Alexander Blond, iz francoščine pa
ga je prevedel v nemščino Franz Anton Dan-
reitter, visok uradnik, zadolžen za salzburške
vrtove, ter ga izdal leta 1731 v Augsburgu.
Ta izdaja je bila v naši biblioteki.

MORAL

Tudi moralna načela, ki so si jih postavili
misleci 18. stoletja, so bila na novo izobli-
kovana. Treba je büo preseči tista, ki jih je
narekovala cerkev, saj bi bilo v nasprotnem
primeru vse zgrešeno.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

29

Smledniška knjižnica ima sicer majhno
število knjig s tega področja, še manj pa je
takih, ki smo jih lahko identificirali, saj so
večinoma navedena le po naslovih. Načela
predhodnih stoletij izvirajo iz pisem »Lam-
bert Lettres«, ki jih je Madame de Lambert
naslovila svojemu sinu in hčerki. Povsem
drugačen pristop k tem vprašanjem pa izvi-
ra iz Grazianovega (Gratianovega) dela
»L'homme Detrompe«. Verjetno je to eden
izmed kar petnajstih francoskih prevodov
del španskega jezuita in moralista Baltasarja
Graciàna, ki so nastali v letih 1685 do 1716,
ko so ponovno odkrili njegova dela, nastala
v prvi polovici 17. stoletja. V njih se je po-
svečal predvsem preučevanju človeka ter
oblikovanju njegovega ideala.^^ Čeprav bi
lahko predvidevali, da so knjige kot »Histo-
ria Sapientiae et Stultitiae«, »Manier de bien
Penser« in »Conseil de la Sagesse« povsem
splošnega značaja, pa že njihovi naslovi ka-
žejo novo, prosvetlj ensko miselnost. Med li-
teraturo s področja morale naj omenim še
serijo »Spectator«, angleško zbirko osmih
knjig s prispodobami raznih situacij, na pod-
lagi katerih skuša avtor ovrednotiti ljudi ter
njih ravnanje. V uvodu poudarja, da se ne
ukvarja z dejstvi, ki so ljudem dana glede na
rojstvo, osebo, premoženje, na odlike, ki jih
pač človek ima aU ne, ampak s tistimi, za ka-
tere se mora sam potruditi, da jih pridobi.
Kot zanimivost naj navedem, da so imeH na
Smledniku dvanajsto izdajo tega dela, ki je
izšla leta 1737 v Dublinu (prva je bila za-
ključena 1714. leta).

ASCETA

Teologija, fakulteta, ki je vse od nastan-
ka univerz predstavljala enega izmed temelj-
nih študijev, je bila v vseh laičnih knjižni-
cah plemiških rodbin močno zastopana. Ta-
ko tudi smledniška ni izjema. V grupo knjig
z religiozno tematiko so vključene osnovne
verske knjige: »Alletz Cathechisme«, »Be-
richt aus der Heil. Bibel« pa izbrane pridi-
ge »Prieres Choisies«. Temelji krščanske re-
ligije so izpovedani tudi v delih kot so »Tri-
ompho della Religione», »Perfectio Christi-
ana«, »Veritates aeternae«, vsakdanji rabi
pa so namenjeni »Exercitium spirituale quo-
tidianum« in »Medicina mentis & Corporis«.
Prispodobe iz življenja svetnikov so bile od
nekdaj priljubljeno čtivo. Tako so imeli tu-
di v naš biblioteki nekaj del tega žanra, npr.
»Grosse Giornale de Santi«, »Novena Sacra
Sancti Raphaelis«. Težko presojamo o izbo-
ru tekstov manj znanih mislecev, ki so uvr-_

ščeni v tematsko grupo asceta ter o njiho-
vem pomenu. Med avtorji je pomembnejši le
Rai j, ki bi ga morda lahko enačili z Johnom
Rayem (1627—1705), pobožnim puritancem,
ki se je med drugim odlikoval tudi pri razi-
skovanju zoologi j e in botanike ter si priza-
deval za razumevanje božjega stvarstva sko-
zi knjigo narave.82 Zal nismo mogli identifi-
cirati, katero od njegovih del bi lahko ime-
lo nemški naslov »Wiegel der Bedacht«.

Naj na koncu tega odstavka izločim še de-
lo, ki sicer nima širšega pomena, a je glede
na to, da obravnava oglejsko diecezo, teri-
torialno vezano na naš prostor — »Proprium
Dioces (Diocaes) Aquile j n a parte Imperii.*,

VEZAVA KNJIG

Raziskovanje vezav je v bibUotekarstvu
gotovo ena najmlajših ved, saj se je njeno
preučevanje do nedavnega omejevalo zgolj
na izdelke, kjer so bili uporabljeni dragoce-
ni materiali — slonova kost, zlato ali drago
kamenje.8* Čeprav je bila ta misel zapisana
že pred tremi desetletji, lahko ugotovimo, da
se stanje ni bistveno spremenilo. Izvza-
memo lahko le nekaj razstav, ki so bile po-
svečene bodisi knjižnim vezavam v celoti**
ali le posameznim materialom, ki so jih pri
tem uporabljali.*^ Naj na tem mestu opozo-
rim še na kompleksno študijo, ki je sprem-
ljala prireditev v sosednji Gorici leta 1986.**

Smledniška knjižnica je, vsaj kolikor la-
hko sklepamo po identificiranih kosih, ki so
danes v knjižnici Narodnega muzeja, enotno
vezana, dve varianti sta le pri okrasju na
hrbtu knjig. Enako kot tiskani zvezki je po-
vezan tudi katalog.

Med naslovnico in platnicami so vstavili
notranji ovojni papir. Smledniške knjige
imajo dve različici tega materiala. Za katalog
so uporabUi tako imenovani marmorirani pa-
pir, ki ga včasih imenujejo tudi turški papir,
kajti Turčija je njegova domovina in od tam
so ga v začetku uvažali. Konec 17. in v 18. sto-
letju pa so njegovo izdelavo osvojile tudi ev-
ropske delavnice. Tako lahko zdaj marmo-
riran papir razlikujemo po raznih proveni-
encah, in sicer od švedskega, italijanskega do
grškega in španskega. Smledniški katalog je
bil povezan s papirjem okrašenim z vijugami
in krogi rdeče, oker, modre ter bele barve.
Podoben papir je bdi zelo priljubljen v 18.
stoletju, najboljšo paralelo pa smo našli v
goriški knjižnici.*^ Tudi za drugo varianto,
kjer je bil uporabljen le bordo rdeče barvan
papir, smo našli najbližjo paralelo v sosednji
Gorici.*^ Vendar to ne pomeni, da je bil pa-

30

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

pir uvožen iz Italije, niti da ga je izdelala
ista delavnica. Bržčas je to le stanje razi-
skav, ki daje tako, lahko tudi popačeno sli-
ko. Vzorec je bil narejen s pomočjo glavnika
in čopiča, s katerim so razbili enotno barvno
površino.

Smledniške knjige so bile vezane v tem-
nejše rjavo usnje. Platnice niso imele po-
sebnih okraskov, le robovi so poudarjeni z
enojnim ali dvojnim slepim okvirom. Hrbti
knjig so bili sešiti, kar je od sredine 18. sto-
letja najpogostejši knjigoveški način. Kljub
temu pa so poudarjeni robovi na hrbtih,
glede na velikost jih imajo knjige štiri ali
pet. Ti okraski, ki imitirajo nekdanje šive,
so bili namreč moda.^^ V metopah, ki so tako
nastale, so nato s pomočjo plošč odtisnili
okras. Knjige v smledniški knjižnici so bile
okrašene z zlato barvanimi vzorci, ki so jih
naredili tako, da so odtiskovali vzorec prek
zlate folije, kar imenujemo zlati odtis ali
zlatotisk. Vzorec v prekatih ima dve varian-
ti. Pri eni so uporabili le rastlinske motive
— dve cvetlici ter jagoda in okras vitic,
medtem ko ima druga poleg stiliziranega
rastlinja v sredini tudi krono. Na zgornjem
delu hrbta knjige je navadno skrajšano za-
pisan naslov na rdečem ali zelenem polju.
Spodaj pa se nam je pri nekaterih knjigah
še ohranila signatura, ki je bUa na hrbet
naknadno prilepljena.

Podoben način vezave knjig je bil razšir-
jen predvsem v nemških deželah v 17. in 18.
stoletju.'" Glede na elemente, ki smo jih
zgoraj navedli, pa ga lahko ožje datiramo v
drugo polovico 18. stoletja. S tem da smo
smledniške kose povezovali z izdelki moj-
strov, ki so delovali v severno ležečih deže-
lah, pa nismo hoteli odkloniti možnosti, da so
bile povezane prav v ljubljanskih delavni-
cah, kar je najverjetnejše. Tu so namreč v
drugi polovici 18. stoletja delovali po štirje
knjigovezi, imeli pa so tudi pomočnike — le-
ta 1792 npr. pet ter učence. Iz ohranjenih
cehovskih knjig lahko dobimo podatek, da
je bilo več mojstrov tujega porekla, enako
velja za pomočnike. K nam so knjigovezi
prihajali z Dunaja, Gradca, Beljaka, Brem-
na in Aachena,''* in je zato razumljivo, da se
njihovi izdelki niso dosti razlikoval od tistih
iz nemških dežel.

Ko smo načeli vprašanje, kje so bile
smledniške knjige povezane, se moramo do-
takniti še tega, kje so jih kupili. Skoraj isto-
časno z izumom tiska in prvimi knjigotržci
so se namreč pojavili tudi potujoči prodajal-
ci knjig. Ti so po sejmih, samostanih, gra-
dovih in univerzah prodajali svoje blago.
Glavna oblika prodaje pa so vse do 18. sto-

letja ostali sejmi, med katerimi je bil najbolj
znan frankfurtski. Ljubljana je v 18. stoletju
imela tiskarsko in knjigotrško podjetje na-
slednikov Janeza Krstnika Mayerja, ki je tu
deloval od leta 1678. Primerjava smledni-
škega gradiva s knjigotrškim katalogom, ki
so ga izdali ob prihodu v naše mesto, pi dala
nobenih rezultatov, kar je glede na obravna-
vo v predhodnem poglavju o vsebini knjig
razumljivo, bile so pač večinoma zelo aktu-
alne, tako po datumih izdaj, kot tudi po vse-
bini.

xxx

Naj torej na koncu povzamemo še nekaj
misli, ki smo jih sicer delno že izrekli pri
obravnavi posameznih poglavij. Knjižnica z
gradu Smlednik, ki jo poznamo po katalogu
iz leta 1771, je bila enotno opremljena v sti-
lu druge polovice 18. stoletja. Čeprav nam
majhno število identificiranih knjig iz tega
fonda, ki so danes v knjižnici Narodnega
muzeja, ne predstavlja neizpodbitnega vira,
pa je vendar pomembno dejstvo, da jih je
komaj pet za sto let starejših od nastanka
seznama, druge pa so tako rekoč sodobne, saj
datirajo v sredino 18. stoletja. Enako podobo
nam daje tudi vsebinski pregled gradiva, ki
smo ga podali po posameznih strokah. Na-
menoma smo se tu držali sistematskega de-
la kataloga, čeprav so dela večkrat nerodno
razvrščena.

Človeka spoznamo po tem, kar ga zanima,
kar- bere. Slednja misel velja toliko bolj za
stoletja, ko je imela pisana beseda monopol
na področju informacij. Tako lahko tudi o
interesih in nazorih lastnika smledniške
knjižnice govorimo na podlagi pregleda del,
ki jih je imel. Na njegovih policah so bila
tako rekoč dela vseh glavnih mislecev dobe
prosvetljenstva. Glede na to, da kljub vse-
mu nimamo trdnega dokaza, da je knjižni-
co ustvarU šele Frančišek Smledniški, si
oglejmo še strukturo dokupljenih del, ki so
bila vanjo vključena v obdobju med 1771
ter okoli 1790, in ki neizpodbitno odražajo
njegove interese (tabela 2). Knjig razen s pod-
ročja zgodovine tako rekoč ni kupoval. Med
novitetami je bil priročni atlant, nekaj naj-
novejših shematizmov, nekaj manj pomemb-
nih del ter RoUinova »Histoire anciene«,
Voltairovo delo »Histoire de Charles XH, roi
de Suede« ter eno izmed del novelista in
zgodovinarja Gregoria Leti j a, ki je živel na
prelomu 17. in 18. stoletja, to je knjiga
»Theatro belgico«. Da pa ni zbiral le tujih
del, dokazuje nakup Valvasorjeve »Topo-
graphiae Ducatus Carniolae modernae«, s
katero je dopolnil skromno število knjig o

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

31

domaČi deželi. Poleg teh omenimo še obe
knjigi, ki jih je uporabljal kot napotke, ko
se je lotil obnovitvenih del na gradu. To sta
bili Vignolovo delo o arhitekturi ter Blon-
dovo o urejanju vrtov.

Skromnejša je knjižnica le na področju
domoznanske literature. Tako bi jo verjetno
lahko dopolnil še z nekaterimi zgodovinski-
mi kot tudi jezikoslovnimi deli.

Prek knjižnice torej spoznamo duhovni
svet moža, ki ga je leta 1765 portretiral ne-
znan slikar, Janez Potočnik pa ga 1789 pre-
shkal.72 2ivel je v dobi prosvetljenstva, ki
pa nikakor ni obšla njegovega posestva na
robu Ljubljane, trdil bi lahko celo, da se je
za to powo strujo zelo zanimal.

Baroni Flödniggi (Smledniški) ne sodijo
med zelo pomembne tedanje plemiške dru-
žine, čeprav so imeU v lasti deželskosodno
gospostvo, Frančišek pa tudi visok naslov
dvornega svetnika. V sestavku smo torej
obravnavali knjižnico povprečnega graščaka
18. stoletja pri nas. Res je sicer, da je prav
to obdobje, ko postane knjiga tudi prestiž,^*
vendar pa nam struktura del kaže, da je bil
njen lastnik široko razgledan intelektualec
ter privrženec prosvetlj enske miselnosti.

OPOMBE

1. Na tem mestu se dr. B. Reispu najlepše
zahvaljujem, da ml je dal na razpolago še ne-
objavljen tekst o smledniškem gradu, ki bo iz-
šel v seriji »Kulturni in naravni spomenki Slo-
venije«, kakor tudi za številne napotke pri mo-
jem delu. — 2. V letih 1929 in 1930 je Slovenec
prinesel dražbene oklice, kjer se med gradivom
omenjajo tudi knjige za naslednja posestva:
grad v Gornji Radgond (št. 106, 11. 5. 1929, str.
8; št. 113, 19. 5. 1929, str. 12; št. 290, 20. 10. 1929,
str. 16), Krekov trg št. 10 — I. nadstropje (št. 89,
14. 4. 1930, str. 8), Strahlova graščina v Stari
Loki (št. 91, 19. 4. 1930, str. 32; št. 107, 11. 5.
1930, str. 16), Cesta na Rožnik št. 1, (št. 167, 24.
7. 1930, str. 2) in Szaparyjev grad v Murski So-
boti (št. 176, 3. 8. 1930, str. 18 in št. 227, 4. 10.
1930, str. 3). — 3. Arhiv SR Slovenije, uvod v
Gr. A XIV. — 4. M. Pivec-Stelè, Srednjeveške
knjižnice v Sloveniji, Knjižnica 15, Ljubljana
1971, str. 94. — 5. Gr. A XIV, Famüiaria, št.
46. — 6. Prav tam. — 7. B. Reisp, o. c. (v tisku).

— 8. J. Thompson, A history of the principles
of librarianship, London 1977, str. 164. — 9. o.
C, str. 27. — IO. M. Pivec-Stelè, o. e, str. 93. —
11. E. Verona, Form Haedings in Catalogues of
the Past and Present, Library Resources &
Technical Services 6, nr. 4, 1962, str. 299. — 12.
B. Reisp, Mayrjev Catalogus librorum, prvi v
Ljubljani tiskani knjižni katalog, spet v evi-
denci. Kronika 10, Ljubljana 1962, str. 59 si.

— 13. A. Pirjevec, Knjižnice in knjižničarsko
delo, Celje 1940, str. 82. — 14. B. Reisp, Kranj-

ski polihistor Janez Vajkard Valvasor, Ljub-
ljana 1983, str. 103. — 15. A. Pirjevec, o. c, str.
84. — 16. M. Pivec-Stelè, o. c, str. 93. — 17. F.
Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva, Ljub-
ljana 1929—1938, str. 169 si. — 18. o. c, str. 212
in si. — 19. Dušan Ludvik, Čopov zapuščinski
akt in Čopova knjižnica. Slavistična revija 2,
Ljubljana 1949, str. 151 in si. — 20. J. Som,
Starejši mlini za papir na Slovenskem, Zgodo-
vinski časopis 8, Ljubljana 1954, str. 94 in si. —
21. E. Verona, A historical approach to corpo-
rate entries. Libri: International Library Re-
view and IFLA Communications 7, Copenha-
gen 1956, str. 3. — 22. J. Tompson, o. c, str. 162.

— 23. E. Verona, Form Headings in Catalogues
of the Past and Present, Library Resources &
Technical Services 6, nr. 4, 1962, 304 in si. — 24.
Cfr. faksimile, Ljubljana 1966. — 25. A. Gspan,
Razsvetljenstvo, v: Zgodovina slovenskega
slovstva 1, Ljubljana 1956, str. 356. — 26. M.
Smolik, Semeniška knjižnica v Ljubljani, Kul-
turni in naravni spomeniki Slovenije 54, Ljub-
ljana 1975, str. 12. — 27. J. Thompson, o. c, 146
in si. — 28. A. Pirjevec o. c, str. 82. — 29. B.
Reisp, o. C, 103 str. — 30. D. Ludvik, o. c, str.
153. — 31. B. Reisp, o. c, 124 in si. — 32. K.
Gantar, Rimska lirika, Ljubljana 1968, str. 52. —
33. P. Hazard, Evropska misel v XVIII. stoletju,
Ljubljana 1960, str. 6. — 34. o. c, str. 141 in si.

— 35. S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev,
Ljubljana 1961, str. 201 in si. — 36. M Golia —
M. Miklavčič, Sprug Oton, Slovenski biogr. le-
ksikon 10. zv, Lj. 1967, 427 in si. — 37. I. Mi-
klavčič, Schönleben Janez Ludvik, Slovenski
biografski leksikon 9. zv. Ljubljana 1967, str.
236 in si. — 38. B. Reisp, o. c, str. 259. — 39.
o. C, str. 120 in si. — 40. I. Rakovec, Steinberg
Franc Anton, Slovenski biografski leksikon,
Ljubljana 1967, str. 460 in si. — 41. M. Kurelac.
Ratkaj Juraj, Enciklopedija Jugoslavije 7, Za-
greb 1968. str. 49. — 42. B. Grafenauer, Struk-
tura in tehnika zgodovinske vede, Ljubljana
1960, str. 218 in si. — 43. o c, str. 78 in si. — 44.
E. Fueter, Geschichte der Neueren Historiogra-
phie, München — Berlin 1911, str. 354 in sl. — 45.
o. c, Str. 334 in sl. — 46. o. c, str. 204 in sl. —
47. o. c, Str. 290. — 48. J. Polec, Pelzhoffer
Franc Albert, Slovenski biografski leksikon,
Ljubljana 1956, str. 293 in sl. — 49. E. Spektor-
skij. Zgodovina sooijalne filozofije I, Ljubljana
1932, str. 221 in sl. — 50. o. e, str. 267 in sl. —
51. N. Pevsner, Oris evropske arhitekture,
Ljubljana 1966, str. 208 in sl. — 52. J. — C. Mo-
reux, Histoire de I'architecture, »Que sais-je?«,
Paris 1968, str. 102. — 53. M. Cimperman Lipo-
glavšek, Iluzionistične slikarije v dvorani gradu
Smlednik, Zbornik za umetnostno zgodovino 10,
Ljubljana 1973, str. 117 in sl. — 54. A. Gspan,
o. C, 356 in sl. — 55. F. Kidrič, o. c, str.
136. — 56. A. Gspan, o. c, str. 360. — 57. P.
Hazard, o. c, str. 373. — 58. Sovretov pre-
vod Ilijade I: 248—249. — 59. P. Borisov,
Zgodovina medicine: poskus sinteze medicinske
misli, Ljubljana 1985, str. 215. — 60. o. c, str.
225. — 61. P. Hazard, Kriza evropske zavesti,
Ljubljana 1959, str. 301 in sl. — 62. Zgodovina
človeštva: Temelji sodobnega sveta, 2. zv., Ljub-

32

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

Ijana 1974, str. 329. — 63. Geldner, Buchein-
bände aus elf Jahrhunderten, 2. Aufl., Mün-
chen 1958—1959, Str. 7. — 64. npr. H. Egger, Das
Handwerk des Buchbindens dn Vergangenheit
und Gegenwart, Schriften der Bibliothek des
österreichischen Museums für angewandte
Kunst 22, Wien 1980. — 65. npr. Europäische
Buntpapiere, Schriften des österreichischen
Museums für angewandte Kunst 26, Wien 1984.

— 66. Prodotto Libro: l'arte della stampa in
FriuU tra il XV e il XIX secolo, Gorizia 1986.

— 67. o. e, str. 159, nr. 44, si. na str. 164. — 68.
o. e, str. 159, nr. 47, si. na str. 165. — 69. E.

Diehl, Bookbinding — its background and tech-
nique, 1. ZV., New York 1979, str. 39 in si. — 70.
H. Egger, o. e, str. 13 in si. — 71. I. Slokar,
Zgodovina rokodelstva v Ljubljani od leta 1732
do leta 1860, V: Ljubljanska obrt od začetka 18.
stoletja do srede 19. stoletja, Ljubljana 1977,
Publikacije Zgodovinskega arhiva Ljubljana:
razprave 4, str. 26 in si. — 72. V. Steska, Slikar
Janez Potočnik, Zbornik za umetnostno zgodo-
vino 4, Ljubljana 1924, str. 79. Hrani Narodna
galerija, inv. št. 329. — 73. S. Dahl, Geschichte
des Buches, Leipzig 1928, str. 165 in si.

KMECKI upor v okolici VIŠNJE GORE ZA CASA ILIRSKIH PROVINC

LETA 1813

__..................... JAiga SUMRADA___^ . . .. _ . _______ ...

Slovenski kmet, torej velika večina sloven-
skega ljudstva, je sprejel novico o nastanku
sicer kratkotrajnih Napoleonovih Ilirskih
provinc (1809—1813) na naših tleh z nezau-
panjem. V dolgotrajnem obdobju avstrijsko-
francoskih vojn je bil namreč kar trikrat
(1797, 1805, 1809) pobliže spoznal francosko
vojsko, saj je prodrla v slovenske dežele in
jim zlasti ob tretji okupaciji naložila tako
visok vojni davek, prisilno posojilo in druge
obveznosti (rekvizicije živil in živine, oblačila
za vojsko in njena nastanitev), da se je gos-
podarsko izmozgano prebivalstvo na Kranj-
skem deloma že poleti, zlasti pa oktobra 1809
dvignilo v pravem kmečkem uporu, ki so ga
zmogli Francozi zatreti le z vojaško silo.* Ta-
ko skaljene odnose bi bila lahko francoska
oblast po ustanovitvi Ilirskih provinc popra-
vila le z radikalno rešitvijo poglavitnega
družbenega vprašanja, z odpravo fevdalizma,
kar je kmet od režima-dediča francoske re-
volucije pač upravičeno pričakoval; tega se
je balo tudi plemstvo.^ Toda nova oblast se
je lotila agrarnega vprašanja z obotavlja-
njem, rešitve, ki jih je navsezadnje uvelja-
vila, pa so bile samo polovičarske. Kmalu po
ustanovitvi Ilirskih provinc je razglasila, da
ohranja do nadaljnjega stare družbene raz-
mere iz avstrijskih časov: v veljavi da so še
vnaprej stari davki in fevdalne obveznosti
»po stari navadi«.^ Razmere so so trenutno
obrnile na bolje, ko je generalni guverner
maršal Marmont v odloku z dne 16. julija
1810 razglasil, da se zmanjšajo urbarialne
in desetinske obveznosti podložnikov do

zemljiških gospodov za eno petino, kar je
potrdil tudi cesarski osnovni ustavni dekret
iz 1811, ki je pa hkrati odpravljal brez od-
škodnine le »robote strogo osebnega znača-
ja« in določal, da je mogoče vse pravice
fevdalnega značaja, »izvirajoče iz nekdanje
prepustitve zemljišča«, odkupiti. V praksi
je to pomenilo, da je bila dejansko odprav-
ljena le tlaka gostačev in kajžarjev brez
zemlje, ki je bila pa na Kranjskem že od
reform Jožefa II. naprej omejena le na 12
dni na leto. Za vse ostale fevdalne obvezno-
sti pa so bile v bistvu le povzete določbe
avstrijskega patenta iz 1798, saj je že ta
uvajal možnosti njihovega odkupa.* Takš-
na rešitev agrarnega vprašanja seveda pri-
čakovanj slovenskega kmečkega podložnika
ni mogla zadovoljiti, temveč je povzročila
med najširšimi plastmi prebivalstva silo-
vito nezadovoljstvo, ki je prišlo do izraza
zlasti potem, ko so začeli januarja 1812 v
Iliriji veljati nekateri francoski zakoni (ta-
ko Code Napoleon) in se je zaostrilo pro-
tislovje med hkrati obstoječim sodobnim
buržoaznim državnim aparatom ki je uki-
nil in prevzel nase upravne in sodne funk-
cije zemljiških gospodov ter vpeljal v pro-
vincah francoski davčni sistem, in le neko-
liko omiljenimi v bistvu pa neokrnjenimi in v
privatnopravno sfero potisnjenimi fevdal-
nimi odnosi. Paralelno sta namreč obstajala
dva nasprotujoča si gospodarska, družbena
in pravzaprav tudi miselna sistema: oba,
tako sodobni fiskalni sistem buržoaznega
francoskega cesarstva kot stari sistem fev-

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

33

dalnih obveznosti pa sta istočasno pri-
tisnila na slovenskega kmeta in bistveno
poslabšala njegov položaj, ki je bil že tako
težak (splošen gospodarski zastoj, nepresta-
ne vojne in z njimi povezana bremena,
zlasti konskripcije ljudi in živine). V takš-
nih razmerah se je začelo med kranjskimi
kmeti leta 1812 širiti mnenje — njegovi av-
torji so bili po prepričanju francoske poli-
cije »ljudje s slabimi nameni« (hommes mal
intentionnés), kar utegne biti namigovanje,
da so bili sovražniki francoske oblasti, de-
jansko pa je bilo njihovo ravnanje le glo-
boko protifevdalno in torej načeloma ni mo-
glo biti proavstrijsko — da so z uveljavitvijo
francoske zakonodaje odvezani tlake in fev-
dalnih dajatev.

Še več, med ljudmi so krožili celo po-
narejeni vladini dokumenti, ki so oprav-
ljanje fevdalnih obveznosti izrecno prepo-
vedovali. Kmetje so temu pač rade volje
nasedli, začeli so se zbirati, kar bi lahko
postalo precej resno, toda vlada je dala ne-
kaj posameznikov aretirati, generalni gu-
verner Bertrand pa je objavil svoj odlok
z dne 4. junija 1812, s čimer sta büa po-
novno vzpostavljena red in mir.^ Bertran-
dov odlok pravzaprav natančneje tolmači
osnovni ustavni dekret iz 1811: podložniki
morajo še vnaprej odrajtovati za petino
zmanjšane fevdalne dajatve; tiste, ki bi tega
ne hoteli, bo oblast prisilila z eksekucijo in
nastanitvijo vojakov. Bertrand pri tem iz-
recno poudarja, da je od tlake odpravljena
le že navedena delovna obveznost gostačev
in kajžarjev in da je v izključni cesarjevi
pristojnosti odločitev, kako in po kakšni
ceni bo moč odkupiti posamezne služnosti.'
Določila osnovnega ustavnega dekreta so
ostala v veljavi do konca francoske vladavi-
ne na naših tleh. Toda niti s tolikšnimi kon-
cesijami Francozi niso pridobili simpatij
plemstva, kar je generalni Intendant grof
Chabrol proti koncu francoske dobe tudi
izrecno priznaval,^ obenem pa so zapravili
možnost, da bi postale množice kmečkih
podložnikov steber režima, kar je poleg
Chabrola upravičeno ostro kritiziral zadnji
uirski generalni guverner Joseph Fouché v
svojem pismu Napoleonu že po propadu
Ilirskih provinc.^ To pa seveda ne pomeni, da
se vrhovi francoske uprave v Iliriji niso za-
vedali nevzdržnosti sistemske — dvojnosti, saj
je mogoče iz poroču intendantov posameznih
provinc o stanju uprave konec 1812 — po-
slali so jih generalnemu intendantu, ta pa
kasneje kopije notranjemu ministru v Pa-
riz — razbrati, da so dovolj realno dojemali
kritičnost obstoječih razmer in da so nanje

še pravočasno opozarjali." Chabrol, ki je bil
sier po prepričanju in poreklu konservati-
vec, se je tudi sam zavzemal za odpravo
fevdalizma in je na temeljno sistemsko pro-
tislovnost večkrat opozoril cesarsko vlado.*"
Čeprav je obstajala med francoskim viso-
kim uradništvom struja, ki je zagovarjala
odpravo fevdalnih odnosov brez odškodni-
ne — pripadal ji je vsaj v zadnjem ob-
dobju francoske vladavine tudi Chabrol
sam** — je pripravil glavni komisar za
pravosodje Ilirskih provinc osnutek cesarje-
vega dekreta o odkupu fevdalnih obvezno-
sti,*2 ki je predvideval rešitve, kakršne so
bile uveljavljene v hanzeatskih departma-
jih. Celo ta povsem nerevolucionarna va-
rianta razrešitve agrarnega vprašanja je
obležala v dolgi razpravi v pariškem Držav-
nem svetu,*^ zdi se, da predvsem zato, ker se
je, kot piše Chabrol generalnemu guverner-
ju Junotu, samemu Napoleonu zdelo pri-
merno, da »v tem trenutku v ničemer ne
spreminja v provincah uveljavljenega siste-
ma« (Sa Majesté ayant juge à propos de
ne rien changer dans ce moment au Systeme
étahli dans les provinces, podčrtal J. Š).**

Slovenski kmetje seveda niso le pasivno
čakali, kako bodo nove oblasti razrešile
vprašanje odprave fevdalizma, ampak so
jasno izražali svoje nezadovoljstvo z uveljav-
ljeno francosko politiko. To se je kazalo ta-
ko v posamičnih dejanjih, katerih storilcev
oblasti povečini niso odkrile — npr. jeseni
1812 požig gospodarskih poslopij, v katerih
sta hranila letino smledniški gospod baron
Lazarini in tamkajšnji mér*^ — kot tudi v
pravih, množičnih kmečkih gibanjih. Ze
konec leta 1811 je izbruhnilo nezadovolj-
stvo med kmeti v novomeškem okrožju,
očitno zato, ker zemljiška gospostva niso ho-
tela upoštevati določil Marmontovega od-
loka o zmanjšanju dajatev za petino. Fran-
coska oblast je »sprejela ukrepe za zagoto-
vitev izvajanja zakonov« in je torej zašči-
tila interese podložnikov. Istočasno je pri-
šlo v območju boštanjskega sodišča (pri
Grosupljem) v isti kresiji do neredov ob
izterjevanju kontribucije, zaostale od 1809.
Kmetje so žalili vojake, ki so kontribucijo
pobirali, navsezadnje so jih celo pregnali,
upirali pa so se tudi poravnati obveznosti
do zemljiških gospodov in pobiranju dese-
tine. Ilirska vlada je poslala v Boštanj od-
delek žandarjev, ki so aretirali sedem kme-
tov in ostali v kraju, dokler se razmere niso
uredile. Uporniško vzdušje pa je tedaj goto-
vo prevevalo tudi druge predele Dolenjske
in Notranjsko, kajti Intendant Kranjske je
»zaradi uvedbe novih predpisov, izterjeva-

34

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

nja zaostale kontribucije, približevanja vo-
jaške konskripcije in še posebej zavoljo
vsakodnevnih prepirov med zemljiškimi
gospodi in njihovimi podložniki« (discussious
j our näheres entre les seigneurs et leurs
vassaux) zahteval, naj nastani vlada v No-
vem mestu in Postojni po eno pehotno
četo. Dejansko so v Novo mesto poslali celo,
v Postojno pa pol čete, vendar je za ohra-
nitev reda zadostovala prisotnost nekaj
orožnikov.!*

Junija 1813 je zavrelo v višnjegorskem
kantonu. Generalni Intendant Chabroi je
sredi meseca pisal generalnemu guvernerju
Junotu, da v nekaterih dolenjskih občinah,
še zlasti pa v Stični, prebivalstvo nepotr-
pežljivo prenaša pezo fevdalnih dajatev.
»Dobivam mnogo pritožb in ne prikrivam
si, da kmet, ki mora istočasno plačevati ta-
ko zemljiški davek kot dajatve, ki jih je
dolžan zemljiškemu gospodu, le s težavo
preživlja sebe in družino, potem ko je te
raznovrstne obveznosti poravnal«. Chabroi
nadaljuje, da je v splošnem poročilu o
upravi Ilirskih provinc na to opozoril no-
tranjega ministra, in seznanja Junota s ce-
sarjevim mnenjem, naj se v tem trenutku
uveljavljenega sistema ne spreminja. »Po-
membno je, da sprejmemo vse potrebne
ukrepe za ohranitev (uveljavljenega siste-
ma), dokler se mu (cesarju) ne bo zdelo pri-
merno odpraviti fevdalnih dajatev ali pa po-
nuditi tistim, ki jih morajo prenašati, mož-
nost, da jih odkupijo«. Chabroi opozarja, da
je prišlo prejšnje leto zaradi godrnjanja in
protestov do nekakšne opozicije in da utegne
imeti uprava skrbi, če bi se to nadaljevalo. Iz
poročil kranjskega intendanta in novomeške-
ga poddelegata je generalni Intendant sicer
dobil vtis, »da vzrok nezadovoljstva ni toliko
teža fevdalnih dajatev, temveč ščuvanje ne-
katerih nemirnih duhov, ki ne oznanjajo le,
da se ni treba pokoravati zakonom in od-
klanjati plačevanja fevdalnih obveznosti am-
pak da se je treba zoperstavljati tudi davkom,
ki so jih dolžni vladi«. Kranjski Intendant je
označil Chabrolu kot najnevarnejše agitatorje
Jožefa Marinčiča, Marka Kozlevčarja in Ma-
tevža Urbasa, ki so bili prebivalci stiske ko-
mune. Chabroi je prosil guvernerja, naj jih
da aretirati, kar je Junot 17. junija dejansko
tudi ukazal storiti.

Toda na terenu so se stvari odvijale po
svoje. Lokalni orožniki so že v noči s 16. na
17. junij aretirali poleg Marinčiča še Jožefa
Skušo, doma iz višnjegorske merije, namera-
vali pa so prijeti tudi Franca Galeta, a ga
niso našli doma. Ujetnika so odpeljali v žan-
darmerijsko postajo v Višnji gori. Sosedje

so sicer skušali aretacijo preprečiti, sredi
noči se jih je nekaj zbrelo in so hoteli žan-
darje napasti. Brigadir jih je večkrat opom-
nil, da bo ukazal uporabiti orožje, kar je
eden od žandarjev povedal tudi po sloven-
sko (en langue carniole), toda jasno je, da ga
kmetje niso poslušali, saj so žandarji zatem
enega od njih ranili. Ko se je po vaseh raz-
vedelo, kaj se je ponoči zgodilo, je med ljud-
mi zavrelo. Približno šesto kmetov je brez
orožja prišlo v Višnjo goro in zagrozili so,
da bodo mesto zažgali, če oblasti ne bodo iz-
pustile prijetih tovarišev. Da bi se izognil
večjim neredom, je dal višnjegorski mer oba
izpustiti. Lokalne oblasti so o dogodkih na-
glo obvestile Ljubljano, od koder so poslali
v Višnjo goro kapetana Andreja Petkoviča,
komandanta cesarske žandarmerije na
Kranjskem, ki je prišel z orožniki, kolikor
jih je mogel na hitro zbrati, in oddelkom 50
italijanskih lovcev. Kranjski Intendant je po-
slal h generalnemu guvernerju, ki ni bil v
Ljubljani, hitrega sla. Junot je ukazal, naj
takoj krene v vasi okoli Višnje gore 220 hr-
vatskih huzarjev in zadostno število orožni-
kov, ponovno naj primejo oba kmeta, poleg
njiju pa še deset premožnih posestnikov, ki
so sodelovali v uporu, vse skupaj pa naj zatem
odvedejo v tržaške zapore.^* Vojaki pa v
Višnjo goro niso prišli pred 21. junijem, zato
so oblasti skušale zlepa.

Višnjegorski mer Ignac Krompolj, kanto-
nalni mirovni sodnik Ignac Uršič in kapetan
Petkovič so pozvali na zaslišanje 13 kmetov,
ki so jih postavili ljudje za svoje zastopni-
ke. Dogovorjeno je bilo, da pridejo v Višnjo
goro prostovoljno 18., ker pa tega niso sto-
rili, so jih dali naslednji dan privesti. Ma-
tevž Urbas, Marko in Anton Kozlevčar so za-
stopali merijo Stična, Andrej Planinšek, Jo-
žef Finec, Lovrenc Zupančič, Jernej Skalnik
in Jurij Sadar merijo Višnja gora, merijo
Šmarje Lovrenc Rus, dobrepoljsko merijo
Martin Zupančič in Pavel Rus, turjaško
Martin Jeraj, Miha Smrekar pa je bil iz-
voljeni zastopnik merije Veliki Gaber. Na
vprašanje, zakaj je prišlo v Višnjo goro to-
liko ljudi, so jasno odgovorili, da so prišli
zahtevat, naj izpustijo njihova tovariša ali
pa da mora ista usoda doleteti vse, ker da so
vsi krivi. Rade volje so obljubili, da bodo
Marinčiča, Skušo in Galeta odvedli sami v
Ljubljano pred kranjskega intendanta, na
ponovljeno vprašanje o vzroku »zborovanja,
ki je imelo značaj upora« pa so v bistvu
ponovili prejšnji odgovor in dodali, da niso
poznali vzroka aretacije in da so menili, da
prijeta nista kriva. Na tretjič postavljeno
vprašanje so dobili zasliševala sicer druga-

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

35

čen, a še vedno izmikajoč odgovor, da je pri-
šlo v deželi do nemirov zato, ker je bil pri
aretacijah nekdo ranjen. Šele na neposredno
postavljeno vprašanje, če ni morda glavni
vzrok njihovega nezadovoljstva, da nočejo
plačevati zemljiškim gospodom njihovih pra-
vic, kakor to ukazuje zakonita oblast, so
predstavniki upornih kmetov odgovorili, »da
splošno nezadovoljstvo dejansko izhaja iz te-
ga, ker ne sodijo, da bi bili še dolžni plače-
vati zemljiškemu gospodu njegove pravice;
nameravajo se obrniti do višjih oblasti, če
naj dajatve obstanejo; če je takšen ukaz vla-
de, so pripravljeni plačati, kar bo zemljiški
gospod zahteval« (qu'effectivement le mé-
contentement general provient de ce qu'ils
ne se croyent plus obliges de payer le droit
du seigneur, que leur intention est de s'ad-
resser à l'autorité supérieure pour demander
si cet impót doit encore exister et que si c'est
un decret émané du gouvernment lis sont
près (sic) à payer ce que le seigneur exigera).
Ko so jih vprašali, kakšne utemeljene razlo-
ge imajo, da lokalnim oblastem ne zaupajo,
so odgovorili, »da so pod avstrijsko vlado
njihovi zemljiški gospodje počeli, kar so ho-
teli, da pa ima nj. vel. Napoleon drugačen
sistem, da sicer redno plačujejo davke in da
jim je povrh naložena še tlaka za popravilo
glavne ceste ter da ne morejo izpolniti, kar
njihov zemljiški gospod zahteva« (que sous le
règne d'Autriche leurs seigneurs faisaient ce
qu'ils voulaient, mais que S. M. Napoleon
avait un autre Systeme, que d'ailleurs ils
payent régulièrement leurs contributions,
qu'en outre ils étaient encore surcharges des
corvées de grande route et qu'ils ne pouvai-
ent pas suffir à ce que leur seigneur voulait
exiger d'eux). Na vprašanje, če poznajo od-
lok generalnega guvernerja Bertranda z dne
4. junija 1812, kakor jim ga je v kranjskem
jeziku objavil pred oltarjem njihov župnik,
so kmetje odgovorili, da med njimi ni niko-
gar, ki bi tega dekreta ne poznal, da pa se
mu nočejo podrediti, »ker jim ni treba biti
podložen dvema gospodarjema, ker morajo
plačevati ali cesarju ali zemljiškemu gospo-
du, ne pa obema« (par ce qu'ils ne doivent
pas étre tributaires à deux maitres, qu'ils
doivent payer à l'empereur ou à leur seig-
neur mais non à tous les deux) in da se pri
tem sklicujejo na prejšnji odlok maršala
Marmonta z dne 16. julija 1810. Komisija jih
je pozvala, naj prisežejo, da bodo spoštovali
zakone, se podredili vladi in njenim orga-
nom, se mirno vrnili na svoje domove in po-
čakali na odločitev najvišje oblasti. Vse to so
bili zastopniki podložnikov pripravljeni sto-
riti, vendar s pogojem, da bo člen, ki jih

obvezuje plačati zemljiškemu gospodu, pri
tem izvzet (à condition que Particle qui nous
oblige de payer à notre seigneur sera exclu).
Predstavnik oblasti jih je zatem ostro poka-
ral in jim povedal, da med suvereno oblastjo
in njenimi podrejenimi ni mogoče postavljati
pogojev, pod katerimi bi ubogali vladine za-
kone, in jim je dal nekaj časa, da bi spremenili
zadnjo izjavo. Kmetje so na to odločno od-
govorili, da ne morejo plačevati zemljiškega
in premoženjskega davka pa še gospoščin-
skih pravic obenem. Ko so bili tretjič po-
zvani, naj popravijo svojo izjavo, so pod-
ložniki rekli, da si pridržujejo dati odgovor
kranjskemu intendantu ali pa predstavniku
vlade Ilirskih provinc, hkrati pa da prosijo,
naj jih do dokončne odločitve ne silijo k
plačevanju z nastanjanjem vojakov (par voie
garnisaires).*" Zasliševalcem so kmetje ob-
ljubili, da se bodo odpravUi v Ljubljano pred
intendanta že naslednji dan 20. junija. De-
jansko je prišlo 21. junija v Ljubljano 12
odposlancev; intendantu so predali, kakor so
bili obljubili, tri može, ki so jih hotele oblasti
nekaj dni poprej aretirati. Tudi pred inten-
dantom so vztrajali pri svojih stališčih o pla-
čevanju fevdalnih dajatev. Vrnili so se do-
mov; ker pa je Intendant medtem prejel ukaz
generalnega guvernerja, da jih je treba pri-
jeti, jih je ponovno poklical v Ljubljano, jih
dal zapreti in 29. junija s spremstvom od-
vesti v tržaške zapore, kamor so zatem pre-
mestili tudi tiste tri, ki so jih bili 21. junija
pripeljali v Ljubljano. Oblasti so začele s
preiskavo, kdo je bil poglavitni organizator
gibanja; upor se je medtem namreč razširil
tudi v okolico Litije in Novega mesta. Proti
fevdalnim obveznostim so se začeili upirati
kmetje tudi drugod na Kranjskem (tako oko-
li Podkorena na Gorenjskem) in v drugih
deželah. Prišlo je tudi do spopadov in pre-
tepov (rixes), kranjski policijski komisar
Toussaint pa sklepa, da bi utegnile biti po-
sledice resne, če bi bile oblasti, tako kot so
bile v Višnji gori, uporabile le nenasilne
ukrepe.2o Zal o razpletu dogodkov v Višnji
gori in njeni okolici ter drugod, koder so se
kmetje upirali, ne vemo ničesar. Sklepamo
pa lahko, da so Francozi deželo naglo pomi-
rili, kjer ni šlo drugače tudi z vojaško silo.
Vsekakor so bile razmere do 1. julija že po-
vsem urejene, saj Toussaint kakšnih nemirov
v svojem poročilu sploh ne omenja več.^i
Izvoljeni kmečki predstavniki merij višnje-
gorskega kantona pa so še v začetku avgusta
1813, ko se je francoska vladavina na naših
tleh že začela naglo približevati svojemu
koncu, čepeli v tržaških zaporih. Tedaj jih
omenja v svojem rednem poročUu komisar

36

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

Toussaint in priporoča, naj o primeru ob-
vestijo generalnega guvernerja Fouchéja, da
bo odločil o njihovi usodi. Zanje da se je
zelo zanimal tudi Séguier, francoski konzul
v Trstu.22 Fouché je dal jetnike izpustiti,
kmetom in zemljiškim gospodom pa je hkrati
priporočil, naj bodo strpni.^s ^

OPOMBE

1. O uporniškem gibanju 1809 prim. August
Dimitz, Gescliiclite Krains von der ältesten Zeit
bis auf das Jahr 1813, IV. Theil, Laibach 1876,
str. 293—304; Josip Mal, Zgodovina slovenske-
ga naroda. Najnovejša doba, Celje 1928 sl.,
61—64; o uporu pri gradu Hošperk in v Bi-
stri na Notranjskem Stane Granda, Notranj-
ski kmet in Francozi, Notranjski listi III/1986,
str. 61—66. — 2. Prim. Zoisovo pismo Erbergu
z dne 14. aprila 1810, v: France Kidrič, Zoisova
korespondenca II, Ljubljana 1941, str. 149 do
152. — 3. J. Mal n. d., str. 106. — 4. Prav tam;
Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega na-
roda V, Ljubljana 1961, str. 116 oz. Ljubljana
1974 str. 186. — 5. Archives Nationales, Paris
(naprej: AN), F' 6553, Extrait des rapports de
police de la lere quinzaine de juin 1812, dto.
20. junij 1812: Des hommes mal intentionnés
avaient suggéré aux paysans de la Carniole que
par la mise en activité des lois frangaises, ils
étaient dispenses de payer les corvées et rede-
vances seigneuriales; on avait répandu de faux
actes du gouvemement qui en défendaient le
payement. Les paysans ayant ajouté foi à ces
suggestions, il y avait eu des rassemblements
qui auraient pu prendre un caractère sérieux.
Mais un arrété pri par le gouverneur general et
l'arrestation de quelques indlvidus ont rétabli
l'ordre et tout porte à penser que ce moment
d'erreur n'aura aucune suite. — 6. J. Mal. n. d.,
str. 108. —• 7. Chabrolovo pismo notranjemu mi-
nistru, dto. 29. april 1813, AN, FIE 61, objavila
Monika Senkowska-Gluck, Gradivo za zgodovino
agrarnega sistema v Ilirskih provincah, ZC XXVII
/1973 str. 16. 8. Fouchéjevo pismo Napoleonu,
dto. 13. oktober 1813, AN, AF IV, 1713, ob-
javila Senkowska-Gluck, n. d. str. 17—18. 9.
AN, FiE 62 hrani kopije poročil petih inten-
dantov. Manjka le poročilo o provinci Kranj-
ski, ker je bil novi Intendant v njej le drugo
polovico leta 1812. Zanimivo je, da je Chabroi
poslal poročila v vednost notranjemu mini-
stru šele 23. julija 1813, po tem, ko je že do-
bro vedel, da tudi cesar sam v danih razmerah
nasprotuje odpravi fevdalizma v Iliriji (prim,
spodaj). Poročila je objavila Senkowska-
Gluck, n. d., str. 6 sl. 10. Prim. Chabrolovo
pismo generalnemu direktorju računovodstva
občin pri francoskem notranjem ministrstvu,
dto. 29. september 1812, AN, PiE 67 in Chab-
rolovo pismo notranjemu ministru, dto. 29.
april 1813, AN, FIe 61. Obe je objavila Sen-
kowska-Gluck, n. d., str. 15, 16. 11. Citirano
Chabrolovo pismo notranjemu ministru, kot v
op. 10. 12. Osnutek dekreta (projet de décret)

omenja večkrat v svoji korespondenci Chabroi,
tako npr. v odgovorih, ki jih je poslal na po-
ročila o stanju uprave v provincah leta 1812
(prim. op. 9) intendantom Istre (dto. 8 maj.
1813), civilne Hrvatske (dto. 12. maj 1813) in
Koroške (dto. 26. maj 1813). Ti dokumenti, ki
jih avtorica ni objavila in jih ne omenja, jasno
dokazujejo, kako vztrajno in obsežno akcijo za
odpravo fevdalizma je v tem času vodil generalni
Intendant Ilirskih provinc. Hranijo jih v AN,
FiE 62. Osnutek dekreta sicer omenja tudi J.
Mal, n. d., str. 106. — 13. Tako omenjeno Fou-
chéjevo pismo cesarju, gl. op. 8. — 14. Chab-
rolovo pismo generalnemu guvernerju Junotu,
dto. 15. junij 1813, spodaj v celoti objavljam,
ker je v neposredni zvezi s kmečkim uporniš-
kim gibanjem v višnjegorskem kantonu (gl.
op. 17). Senkowska-Gluck le površno povzema
del vsebine (n. d., str. 16). — 15. Prim. Extrait
des rapports des police de la seconde quinzaine
de septembre 1812, dto. 14. oktober 1812, in
poročilo generalne inšpekcije cesarske žandar-
merije policijskemu ministru, dto. 9. oktober
1812, oboje v AN, F' 6553. — 16. Extrait des
rapports de police du ler octobre au ler de-
cembre 1811, s. d., Bertrand ga je poslal po-
licijskemu ministru v Pariz z dopisom dto. 18.
december 1811, AN, F' 6553. — 17. Arhiv SR
Slovenije, Ljubljana (naprej: AS), Glavni In-
tendant Ilirskih provinc (1809—1813) (naprej:
GI), f. 41, pp. 876—877, Chabrolovo pismo ge-
neralnemu guvernerju Junotu, dto. 15. junij
1813: »Dans quelques communes de la basse
Carniole, notamment dans celle de Sittich, les
habitants souffrent impatiemmient le poids des
redevances seigneuriales. De nombreuses re-
clamations me parviennent et je ne me dissimu-
le pas que le cultivateur qui a à payer en meme
temps et la contribution fondere et la rede-
vance qu'il doit à son seigneur, trouve avec
peine les moyens de pourvoir à sa subsistance
et à celle de sa famUle après avoir satisfait à ces
différentes obligations. Dans un rapport gene-
ral sur l'administration de ces provinces que
j'ai adressé à M. le Ministre de l'Intérieur, je
lui ai présente ces considerations, mais S.[a]
M.[ajesté] ayant jugé à propos de ne rien chan-
ger dans ce moment au système établi dans
les provinces, il importe de prendre toutes les
mesures propres à le maintenir jusqu' à ce
qu'il lui alt paru convenable ou d'abolir les
prestations féodales, ou d'offrir à ceux qui ont
à les supporter, les moyens de les racheter.
Dans le courant de l'année demière, les mur-
mures avaient mis un caractère d'opposition
qui pouvait donner à l'administration des cra-
intes sur leurs suites. Mais j'ai eu Ideu de m'
appercevoir par les rapports de M. l'Inten-
dant et de M. le Subdélégué de Neustadt, que
le mécontentement n'avait pas tant pour cause
le poids des redevances, que les instigations de
quelques esprits inquiets qui prèchent la dé-
sobeissance aux loix et le refus du payement
non seulement des redevances féodales, mais
encore des impòts dus au gouvemement. M.
rintendant me signale comme les plus dan-
gereux les nommés Joseph Marintschitsch,

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

37

Marc Kosleutschar, et Mathieu Urbas, tous
trois habitants de la commune de Sittich. Votre
Excellence penserà sans doute qu'il est impor-
tant de prevenir les suites que pourraient avoir
I'influence de ces individus sur l'esprit du
peuple; et Elle croira peut étre devoir les faire
arrèter par mesure de haute poMce«. Na p. 876
marginalna beležka guvernerja Junota: »Le 17
juin rép. à M. l'Int. Gal et donne au Comm^e
Gal de police de la Camiole l'ordre d'arréter
les trois instigateurs de la désobéissance aux
lois«. — 18. Pismo generalnega inšpektorja ce-
sarske žandarmerije notranjemu ministru dto.
3. julij 1813, AN, F' 6553. Priložena mu je ko-

pija zapisnika zaslišanja 13 kmečMh zastop-
nikov v Višnji gori, dto. 19. junij 1813; Extrait
des divers rapports à soumettre à S. E. le
Ministre de la police generale de l'Empire, s.
d., AS, Gì, f. 39, pp. 272—279. — 19. Zapisnik
zaslišanja v Višnji gori, kot v op. 18. — 20.
Extraits des divers rapports, kot v op. 18; pi-
smo generalnega inšpektorja cesarske žandar-
merije notranjemu ministru, kot v op. 18. —
21. Rapport de police pour la première quin-
zaine du juillet 1813, s. d., AS, Gl, f. 39, p. 268.
— 22. Rapport de police, dto. 4. avgust 1813,
AS, Gl, f. 39, pp. 304—307. — 23. J. Mal, n. d.,
str. 109.

PREBIVALCI SENOŽEČ V PREJŠNJEM STOLETJU

ERVIN DOLENC

Senožeška kotlina velja, kot Kras sam,
za staro naselitveno področje, na kar nas
opozarjajo že razmeroma gosti prazgodo-
vinski ostanki desetih gradišč. Prvotna raz-
delitev polja na grude kaže prav tako na
najstarejšo slovensko kolonizacijo med še-
stim in devetim stoletjem. Ime Senožeče se
verjetno nanaša na obsežne senožeti v oko-
lici, Valvasor pa po Laziusu omenja tudi
možnost poimenovanja po Senotih, keltskem
plemenu, ki se je tu nekaj časa zadržalo na
poti v Italijo.*

Prvič se Senožeče v ilistinah omenjajo le-
ta 1217 v zvezi z neko tukajšnjo posestjo
stiškega samostana.^ Iz tega časa nam je
v Senožečah znana tudi mitnica na pomem-
bni poti iz zaledja proti morju.^ Kolikor je
mogoče slediti nazaj lastnikom, je bilo se-
nožeško ozemlje oglejsko.* Leta 1275 ga je
patriarh podelil v fevd grofoma Kononu in
Vodalriku iz Momjana v Istri.^ V skladu z
oporoko iz leta 1295 je posest po izumrtju
Momjanskih prevzel Hugo Devinski.« De-
vinci so se poleg Goriških kot odvetniki
mnogih oglejskih posesti v 14. stoletju dvig-
nili do močne politične vloge v tem pro-
storu. Kot gospodje važnih prometnih pod-
ročij Krasa in ob morju (Devin, Reka, Ka-
stav, Moščenice, Prem, Senožeče) so od-
ločno vplivali na trgovino v Tržaškem za-
livu in biU zaradi nje v stalnih sporih s
Trstom in oglejskimi patriarhi. Najmočnejši
in najvplivnejši izmed Devincev, Hugo VIII.,
se je leta 1366 z vsemi posestvi samovoljno
razglasil za vazala avstrijskih vojvod Al-

brehta III. in Leopolda III. Habsburških,
kar mu je položaj le še izboljšalo in utrdilo.''
Po smrti Hugojevih sinov leta 1399 je po-
sest po pogodbi prevzel Hugojev svak Ru-
dolf von Walsee, sicer deželni maršal na
Avstrijskem. Za gospodovanja Walseejev so
pridobili kraški vikariati Domek, Jelšane,
Košana in Senožeče status župnij, patronat
nad njimi pa je po polstoletni pravdi prev-
zel njihov fevdalni gospod,* za Walseejem
tudi vsi drugi, v Senožečah do leta 1911, ko
je büo gospostvo prodano in je patronat
nad župnijo prevzela ljubljanska škofija.*
Verjetno so pod okriljem Walseejev dobile
Senožeče tudi tržne pravice, ki jih prvič za-
sledimo v urbarju iz leta 1460.*" Vsekakor
moramo nastanek trga postaviti v pozni
srednji vek, ko je nastalo podobno še pre-
cej deželnoknežjih in privatnih trgov, ne-
kateri gotovo tudi zaradi ambicije svojih
zemljiških gospodov.** Omenjeni urbar raz-
likuje trg in vas Senožeče (Senasetschach
aus dem markcht und aus dem dorff),*^ kar
pomeni, da uživa tržne pravice le manjši
del naselja, ki ima tudi znatno manj pre-
bivalcev, ostalo pa je navadna vas. Trg je
bil po poročilu iz leta 1694 v primerjavi z
ostalim naseljem zavarovan z obzidjem.**
Tržne pravice je leta 1532, že daleč po izu-
mrtju Walseejev, potrdil še Ferdinand I. in
tržanom zagotovil pravico do tedenskega
sejma v ponedeljkih in letnega sejma na
dan sv. Helene (18. avgusta), ko je veljala
svoboda trgovanja osem dni pred in prav
toliko tudi po tem dnevu.** Zadnji Walsee

38

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

je umrl leta 1492 in takrat je posest prešla
neposredno v roke Habsburžanom. Cesar
Friderik III. je naslednje leto prenesel kra-
ške župnijske patronate na sina Maksimi-
lijana, ta pa je leta 1509 senožeški grad
daroval Mihaelu Frankopanu, ki ga je osvo-
bodil kratkotrajne beneške zasedbe.^^ Ver-
jetno po Mihaelovi smrti je grad s posestjo
prešel na družino Lamberg.i* Po neprever-
jenih podatkih so Lambergi pustili grad v
dokaj bednem stanju, tako je nova druži-
na, ki si je posest pridobila z ženitvijo ko-
nec 16. stol., zgradila novo, sodobnejšo gra-
ščino ob vznožju hriba, na katerem je stala
stara.i^ Novi gospodje, stara furlanska ple-
miška rodbina Porcia,!* je tu ostala skoraj
do prve svetovne vojne. Z Magdaleno von
Lamberg naj bi se konec 16. stoletja ože-
nil Hermes di Porcia in tako pridobil go-
spostvo.i^ Iz naslednjega stoletja je znan
grof, pozneje knez Janez Ferdinand Por-
cia, najvišji dvorni mojster in vzgojitelj ce-
sarjeviča Leopolda.^* Janezu Ferdinandu je
kot gospod Senožeškega sledil sin Karel, nje-
mu Franc Anton, Hanibal, Alfonz, Serafin,
Leopold in Ferdinand Porcia.^i Leta 1911 so
graščino prodali in odšli v Italijo.^^

Kot že rečeno, je farà sorazmerno stara.
Prejšnjo vikarijo so povzdignili v župnijo
leta 1463. Tako po številu podružničnih cer-
kva kot po številu prebivalstva je majhna.
Združuje vernike šestih vasi v senožeški
kotlini ali njeni neposredni bližni. Leta 1694
jih je bilo okrog 1400, poleg župne cerkve
pa sta župnik in kaplan upravljala še osem
podružničnih, in sicer tri v Senožečah ter
po eno v vsaki od petih manjših vasi.^*

Leta 1687 je požar uničil skoraj cele Se-

nožeče s starim župniščem vred, zato se
župnijski arhiv začenja šele s temi leti.
Najstarejših je nekaj urbarjev podružnič-
nih cerkva iz srede 17. stol. Za nas pomemb-
nejše cerkvene matice se začenjajo z letom
1684 (rojstne oz. krstne in poročne knjige).^*
Prva mrliška knjiga se začne z letom 1718,
najpomembnejše, družinske knjige (status
animarum) pa šele leta 1769.

Ker se je prva družinska knjiga dopol-
njevala in popravljala celih 21 let, torej do
leta 1790, in bi bila za štetje prebivalcev
enega po enega zaradi nečitljivosti dvomljiv
in gotovo netočen vir, sem skušal z upošte-
vanjem samo prvotne pisave in barve čr-
nila izločiti stanje iz prvega leta. Na tak
način lahko preštejemo leta 1769 v Seno-
žečah 118, v celi fari pa 245 družin, kar bi
preko zelo približnega izračuna s pomočjo
povprečne družine iz leta 1810 pomenilo v
Senožečah 660, v celi fari pa okrog 1370 pre-
bivalcev. Glede na netočnost takega izraču-
na se to število grobo ujema tudi z oceno
številnosti slabih sto let prej.

Druga družinska knjiga je bua napisana
leta 1810 in dopolnjevana naslednjih osem
let. V času od prve se je očitno opravila nu-
meracija hiš, kajti v prvi knjigi se našte-
vajo družine po obratnem vrstnem redu, kot
v vseh ostalih. Na zadnjih straneh druge
knjige imamo poleg tabele o številu hiš in
prebivalcev po vaseh, ki si ne zasluži vsega
zaupanja, tudi indeks hiš in družinskih
glavarjev po vrsti v posameznih vaseh in
skupno po abecedi. Nezaupanje izhaja iz
neujemanja med številom hiš v tabeli in v
indeksu kot tudi v samem knjižnem sezna-
mu.

Podatki veljajo za januar leta 1810.

Na prvi pogled velike razlike med povpreč-
nimi družinami posameznih vasi bi lahko
utemeljiU z majhnim številom primerov, pri
čemer se takoj pozna npr. nekaj več velikih
družin v eni in nekaj več majhnih v drugi
vasi. Zato je tudi družinsko povprečje Se-
nožeč kot največjega naselja bližje povpreč-
ju cele fare. Števila, ki jih dobimo pri takem
merjenju povprečij, pa nas ne smejo motiti

pri naši predstavi o družini tistega časa. Po-
samezne senožeške družine so imele od nič
vse tja do deset in več otrok. Kot družino sem
upošteval vsako samostojno gospodinjstvo,
kar pomeni, da družino večkrat predstavlja
tudi en sam član. Večina staršev ima sicer
od tri do pet otrok, torej večinsko nuklearno
družino sestavlja od pet do sedem članov,
prav tako družine z več člani niso redkost.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

39

V isti knjigi zasledimo pripisano, kljub
časovnemu neujemanju, tudi tabelo o številu
prebivalcev 18. januarja 1821, ki govori o
njihovem nekoliko hitrem vzponu. Naslednja
družinska knjiga je bila napisana leta 1819,

ažurirana pa do leta 1830. Očitno je to pi-
sala za statistiko še bolj skrbna roka kot
prejšnjo, saj najdemo tu tabele o številčnem
stanju prebivalstva, delane sproti, vsakih ne-
kaj let.

Zelo opazni so podatki za leto 1821,2« ge
posebej ob upoštevanju naravnega gibanja. V
letih 1810 do 1821 je prebivalstvo v senože-
ški fari naravno naraslo za okrog 130 ljudi.
Prav tako v letih 1821 do 1824 naravno ni
padlo, temveč naraslo za 94 Ijudi.^" To pome-
ni, da znaša naravni prirastek realno od leta
1810 do 1824 okrog 225 ljudi, dejanski pri-
rastek pa bi bil v okviru realnih možnosti
lahko okrog 300. Če torej zaokrožimo, bi bilo
sprejemljivo število prebivalcev leta 1821 ne-
kje med 1800 in 1900, ne pa 2013. Ce pa na
tem negotovem podatku vztrajamo, pomeni za
desetletje 1810—1820 nejasen visok selitveni
prirastek (okrog 220 ljudi) in v letih 1821 do

1824 še manj jasen negativni selitveni pri-
rastek (skoraj 60 ljudi). Pa čeprav leto 1821
odmislimo, je očitnost naraščanja, ki presega
naravno, prevelika, da bi jo mogli prezreti.
Predvsem to velja za največje naselje,
upravno, gospodarsko in geografsko središče
skupnosti, ki leži ob tedaj najbolj prometni
cesti v imperiju.

Poleg petih tabel o številu prebivalcev po
vaseh za leta 1824, 1825, 1826, 1828 in 1830
najdemo v tretji družinski knjigi še zanimi-
vejšo tabelo iz leta 1831, na podlagi katere
lahko izračunamo tudi takratno povprečno
družino, kar bo zanimiva primerjava s sta-
njem pred dvajsetimi leti.

Nenehna rast prebivalstva na Senožeškem
vsaj od srede 18. stol., kljub temu, da se po-
pulacijski razvoj na Slovenskem do leta 1818
označuje kot stacionaren,^* občuten porast
števila družinskih članov v dvajsetletju 1810
do 1831, kot tudi očitna stanovanjska stiska
v obeh primerih, čeprav naselja vseskozi ra-
stejo, vzroke vsemu temu lahko seveda naj-
prej iščemo v gospodarskem razvoju.

Izrazit prehodni položaj je prometu omo-
gočal močan vpliv na senožeško gospodarstvo
že od nekdaj. Fevdalcem, ki so tu gospodo-
vali, je vsaj od začetka 13. stoletja prinašala
pomembne dohodke mitnica na eni glavnih
poti iz zaledja proti morju.^" Tak položaj je
omogočal tudi močno razvito kmečko trgovi-
no, ki pomeni eno poglavitne j ših gospodar-

skih udejstvovanj prebivalcev. Po najpo-
membnejših artiklih srednjeveške trgovine tj.
žitu, soli in vinu je v novem veku začela
pridobivati na pomenu predvsem trgovina
z lesom, ki je s pospešeno gradnjo avstrijske-
ga vojnega in trgovskega ladjevja zlasti od
18. stol. dalje v Senožečah doživela višek z
velikimi lesnimi sejmi v prvi polovici 19.
stoletja. Vzporedno s trgovino se je krepilo
prevozništvo oziroma furmanstvo ter vse
vzporedne obrti in dejavnosti, v prvi vrsti
gostinstvo. Po izročilu je bUo sredi 19. stol.
v Senožečah hkrati 27 gostiln. Podobno lahko
štejemo še po dve v Lažah, Doleni vasi in
Gabrčah, po eno v Potočah in Senadolah ter
Bajto nad Senadolami. Skupno bi bilo takrat
na Senožeškem torej 36 gostiln. Večina jih

40

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

je prav gotovo služila skoraj izključno fur-
manstvu in potniškemu prometu. Kot pa vsa-
ka ljudska govorica rada zapade pretirava-
nju, so verjetno tudi te številke nekoliko
pretirane. V četrti družinski knjigi, napisani
leta 1831, ki je prva pisana na za to tiskan
formular, imamo poleg družinskega glavarja
prvič označeno tudi njegovo dejavnost. V Se-
nožečah najdemo tako 9 krčmarjev (caupo),
iz enakega vira za naslednje obdobje (1842
do 1849) pa 17. Od teh sedemnajstih sta se
poleg krčmarstva dva ukvarjala tudi s kme-
tijo, eden s prevozništvom in eden s trgo-
vino. Ker tudi ta vir ni povsem zanesljiv, saj
npr. ne označuje dejavnosti vseh družinskih
očetov, bo resnica verjetno nekje vmes. Tako
razvito gostinstvo nam bo doumljivejše ob
ocenah, da je šlo v najboljših letih furman-
stva samo v eno smer tudi po 600 in več voz
na dan ali po 1000 voz v obe smeri in da se
je v časih pred železnico na znanih lesnih
sejmih, katerih vlogo je zatem prevzel Ra-
kek, ponujalo po 50 do 60 težkih voz naj-
različnejšega lesa, ki so ga tu skoraj vsega
pretovorili. Samo štiri največje gostilne v
Senožečah so skupaj lahko prenočile do 100
parov konj, računajo pa, da je v vsej vasi
lahko prenočilo do 250 parov konj hkrati.^"

Sorazmerno dobro so bue razvite tudi dru-
ge obrti. Med najbolj znanimi so bUi vse-
kakor tesarji, kovači in kolarji. V tridesetih
letih so bili v Senožečah vsaj štirje kovači,
v naslednjem desetletju so omenjeni le tri-
je, v petdesetih letih spet štirje, v šestdesetih
pa število, najverjetneje zaradi drastičnega
zmanjšanja prometa, pade na dva omenjena
kovača. Prav tako imamo tudi po ostalih va-
seh konec prve polovice stoletja še najmanj 4
kovače, skupaj torej osem, medtem ko nam
po dvajsetih letih ostaneta le še dva.^* V vasi

oz. trgu je bilo vedno najti tri do pet ko-
larjev ali bognarjev. Nikoli ni manjkalo kro-
jačev (sartor) in čevljarjev (sutor), ki jih v
četrtem desetletju najdemo kar po enajst iz
vsake stroke. Bila pa je tu še vrsta zanimivih
obrtnikov. Skozi vsa leta prejšnjega sto-
letja so delovali dva do trije tkalci (textor),
v tridesetih letih en barvar (tinctor), sedlar
(satler), pa celo krznar ali usnjar (pellis). Od
tridesetih do šestdesetih let je bilo tu ved-
no najmanj do pet trgovcev, vseskozi se
pojavljajo škrinjarji. V trgu je živel in
delal tudi kirurg oz. zdravnik, kot je ozna-
čen pozneje.*^

Na drugi strani pa Senožeče kljub močni
trgovini in trasportu z vso spremljajočo obrt-
jo ostajajo ves čas pretežno agrarno naselje.
Večina ljudi, ki se neposredno ukvarja s tr-
govino v najširšem smislu besede, obdrži tu-
di pristen stik z zemljo in tako z večjo težo
tu ali tam dopolnjuje eno dejavnost z dru-
go. Ne nazadnje je kos zemlje ob nenehnem
nihanju razmer na trgu še vedno nekakšna
rezerva za hude čase, ali pa so njeni produkti
močno dopolnilo k artiklom čiste trgovine.

V zapisnikih franciscejskega katastra iz
leta 1823 najdemo v samih Senožečah 144
zemljiških lastnikov z razUčno strukturo in
obsegom zemljišča. Ce zaradi pravilnejše
slike izvzamemo gospostvo kneza Porcie (182
parcel), še nerazdeljeno srenjsko zemljo (100
parcel) in šest vpisanih lastnikov, ki to niso,
saj nimajo vpisanega niti kosa zemlje, pride
povprečno na lastnika 22 parcel. Potrebno je
poudariti, da ima npr. osem lastnikov samo
po eno parcelo oz. da ima večina lastnikov
premalo zemlje za samostojno preživljanje
z njo. Šestim naključno izbranim in po šte-
vilu parcel enakomerno parazdelj enim last-
nikom sem izračunal velikost posestva.

Razvidna je izrazita majhnost, predvsem
pa razdrobljenost posameznih parcel, kar je
zaradi skoposti kraške zemlje za te kraje
značilno, vendar upoštevajmo, da se dosti-
krat dve do tri parcele istega lastnika držijo
skupaj, saj je npr. njiva z dvema kosoma
travnika na vsakem koncu za obračanje,

vprege vpisana s tremi zaporednimi številka-
mi in se tako šteje za tri parcele. Odstotek
njiv nepredvidljivo niha, medtem ko velikost
parcel zelo skladno pada z velikostjo po-
sestva. Po laični oceni bi za preživljanje
števUnejše družine potrebovaU najmanj 8 do
10-hektarsko kmetijo, čemur v senožeški ka-j

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

41

tastrski občini ustreza posestvo z okrog 35
do 40 parcelami. Lastnikov s 35 in več par-
celami pa je bilo leta 1823 le 34.33

Kmetijstvo torej ni moglo prehrani ti vse-
ga vaškega prebivalstva, ki je v prvi polovici
prejšnjega stoletja ob prenehanju lakote in
izboljšanju zdravstvenih razmer še nepresta-
no naraščalo. Kmet, posebej na Primorskem
ni mogel živeti brez dodatnega zaslužka. Za-
to se je, kot pravi Miroslav Pahor, z enim
očesom oziral v gozd, z drugim pa v Trst,
ki je bil nenasiten kupec vsega, kar mu je
lahko ponudil.3*

Razvoj prebivalstva ob pozitivnih naravnih
gibanjih, v Senožečah pa konec 18. in v
prvi polovici 19. stol. tudi selitvenih, gotovo
kaže na gospodarsko, predvsem pa demo-
grafsko prosperiteto, ki se ne bi mogla
predolgo nadaljevati. Ob gospodarskem pre-
lomu sredi 19. stoletja ne moremo več govo-
riti o dejanskem prirastku. Poslabšanje po-
ložaja kajžarjev po zemljiški odvezi in pro-
padanje domače obrti, na Senožeškem pred-
vsem prevozništva in spremljajočih neagrar-
nih dejavnosti, je ob dograditvi južne želez-
nice povzročil v petdesetih letih absoluten
padec prebivalstva. Delno je ta padec prav
gotovo tudi posledica hude epidemije kole-
re pri nas leta 1855. Senožeče so bile tej

ujmi še posebej izpostavljene. Bolezen se
je na Kranjsko širila iz Itahje preko Trsta in
Reke. Samo do srede julija je pribežalo iz
Trsta na Kranjsko 25.000 beguncev (Novice).
V sodnem okraju Senožeče, ki je poleg šestih
vasi domače zajemal še 21 vasi vremske in
hrenoviške fare, je od 7963 prebivalcev zbo-
lelo 1065, umrlo pa 328 ljudi. Poleg tega je
po istih virih v senožeškem okraju umrlo
tudi 24 delavcev, ki so gradili železnico in en
vojak, skupaj torej 353 umrlih.^s Podatek
govori o več kot štirih odstotkih prebivalcev,
umrlih zaradi bolezni. V mrliški knjigi žup-
nije v Senožečah je v tem letu vpisanih 123
umrlih, ker pa nimamo podatka o številu
prebivalcev iz teh let, ne moremo izračunati
smrtnostnega odstotka še posebej za Senože-
če. V tem desetletju je v celi fari umrlo
povprečno 62,6 ljudi na leto, če pa izvza-
memo izjemno leto 1855, pade ta povpreček
na 55,9 umrlih letno. To bi pomenilo od 60
do 70 ljudi umrlih zaradi kolere, kar je ne-
dvomno višji odstotek od tistega za ves sodni
okraj.

V drugi polovici 19. stoletja imamo za-
nesljive podatke o številu prebivalcev šele iz
uradnih štetij od leta 1869 naprej, za vsakih
deset let.3«

Število prebivalcev v drugi polovici sto-
letja drastično pada. Pravo sliko o tem pad-
cu si lahko samo predstavljamo, kajti za-
nesljivih podatkov nam zmanjka že 20 let
pred njegovimi vzroki. Na podlagi števil iz
leta 1831 (Senožeče 1118, farà 2122) bi si
lahko s takim tempom rasti, kot je veljal do
tedaj, v petdesetih letih zamislili vsaj nekaj
čez 2200 prebivalcev v celi fari in okrog 1200
v Senožečah kot specifično občutljivem in
izpostavljenem kraju. Večji vpliv na seno-
žeški demografski razvoj lahko pripišemo
zemljiški odvezi, verjetno pa je nanj še bolj
vplivalo leto 1857 z dograditvijo južne želez-
nice in močno okrnitvijo lokalnih gospodar-
skih dejavnosti. Toliko bolj pride ob taki
shki do izraza razlika, ki jo kažejo že po-
datki za leto 1869 in se proti dvajsetemu sto-
letju še vztrajno veča.

Obdobje brez zanesljivih podaktov od leta
1831 do 1869 je črtkano in ne pomeni real-
nega padanja ali naraščanja, temveč le po-
vezuje sliko. Kot je razvidno iz grafikona,
število prebivalcev v Senožečah precej hitre-
je raste oziroma pada kot v manjših, okoliških
vaseh, kar je glede na velikost in položaj
vasi tudi povsem razumljivo. Manj razumlji-
va je neobčutljivost demografske krize cele
druge polovice stoletja v Senadolah, čeprav
je od leta 1831 vseeno rahlo padlo. Prav tako
izostajanje od demografskih gibanj v osta-
lih vaseh lahko vidimo pri Senadolah v dvaj-
setih letih, ko navkljub ostaUm število celo
pade.

Za obdobja, ko nam ni znano števUo pre-
bivalcev, žal ne moremo računati selitvenega
in dejanskega prirastka, temveč le naravne-
ga po rojstnih in mrliških knjigah. Ker smo

42

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

GRAFIKON
ŠTEVILČNEGA GIBANJA PREBIVALSTVA
PO VASEH 1810—1910

prej postavili pod vprašaj podatelc o prebi-
valstvu za leto 1821, ostaja pod njim tudi
zdaj in z njim vsi prirastki, ki se nanj nave-
zujejo.

Ob primerjavi z ostalim ozemljem današ-
nje SR Slovenije ugotovimo, da se v letih
1780—1818 naravni prirastek na Senožeškem
močno razlikuje od povprečnega slovenskega,
saj je slednji celo negativen.^' V obdobju
1818—1846 ta razlika izgine in se senožeški
naravni prirastek, tako kot slovenski, giblje

okrog + 8 °/oo. Zato pa pozitivno presega slo-
venskega dejanski, ki velja na Senožeškem
za obdobje 1810—1830 kar + 14 promile, med-
tem ko je slovenski za dobo 1818—1846
+ 8,7 promile. To pomeni za Senožeče so-
razmerno visok pozitivni selitveni prirastek,
ki ga je mogoče od srede 18. stol. dalje ute-
meljevati s hitro rastjo Trsta, njegovega po-
mena in seveda prometa z njim, kar prinaša
prosperiteto tudi njegovim komunikacijam.

Slika se v drugi polovici stoletja povsem
obrne. Za slovensko ozemlje imamo v obdob-
ju 1870—1910 naravni prirastek + 8,37 pro-
mile, na Senožeškem pa le + 2,37 promile.
Kot bi ljudi poleg ekonomske zajela tudi mo-
ralna kriza. Jasno je občutiti demografsko
staranje vasi, z odseljevanjem predvsem mlaj-
ših namreč pada rodnost in raste smrtnost.
Dejanski prirastek za isto obdobje na ozem-
lju današnje Slovenije ostaja pozitiven
(+ 3,82 promile), medtem ko na Senožeškem
pade na okrog —5 promile. Od leta 1869
naprej se je največ ljudi odselilo v osem-
desetih letih, v naslednjem desetletju beg
ljudi rahlo pojenja, vendar mogoče le zato,
ker so v teh letih, po naravnem prirastku
sodeč, vasi demografsko najstarejše. S prvim
desetletjem novega stoletja se starostna
struktura, kot kaže, bistveno popravi, vendar
se spet razmahne odseljevanje.

Propadanje je prav tako občutno tudi v
gospodarskih dejavnostih. Od šestintrideset
krčmarjev, ki smo jih na Senožeškem na-
šteli sredi stoletja, jih leta 1909 zasledimo
le še 19. Celotno število se je torej skrčilo
skoraj na polovico. To je posledica skoraj
popolne prekinitve potniškega prometa in

ŠTEVILO PREBIVALSTVA IN NJEGOVA GIBANJA V FARI SENOZeCE CEZ 19. STOL.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

43

počasne, vendar polstoletne krize prevozni-
štva. Vloga furmanov in furmanstva se je
po izgradnji železnice zmanjšala, a so domači
furmani po tem šoku še vedno našli dovolj
dela. Ostalo je še toliko tovora, ki ga želez-
nice niso mogle prevzeti, da so ostali še dolgo
nenadomestljivi. Prevoz jamborov je npr.
ostal v njihovi domeni do konca. Potem, ko
je bilo furmanstvo že daleč v zatonu, v zad-
njih desetletjih Avstro-ogrske, je bilo v Se-
nožečah še 12 stalnih furmanov, v Dolenji
vasi in Lažah po 6, v Potočah in Gabrčah
po 4 in v Senadolah 5, skupno 37.3*

Delež prebivalstva, ki se v družinskih
knjigah označuje kot agricola {kmet z naj-
manj eno osmino hübe), je bil v tridesetih
letih, torej v času pozitivnih gibanj, v Seno-
žečah 47'/o, najemnih delavcev (mercenarius)
13 "/o. V naslednjem desetletju ostaja delež
kmetov bisveno nespremenjen 48*/», število
delavcev pa naraste na 18 "/o. V ostahh va-
seh je po pričakovanju delež kmetov mnogo
višji 75 "/o in manj delavcev 5 */». V petde-
setih letih že občutimo padec kmečkega pre-
bivalstva v Senožečah na 43 "/o in porast
proletariata preko 21 */». V desetletju 1862 do
1872 pade delež kmetov že na 38 '/o, prav ta-
ko pa tudi delež delavcev spet na 13 Vo, med-
tem ko se v ostalih vaseh delež kmetov ne
spreminja, se števuo mezdnih delavcev skrči
na 3 "/o. Kot je lepo vidna proletarizacija
prebivalstva po zemljiški odvezi, tako očitno
se začne množično izseljevanje revnejših slo-
jev po odprtju južne železnice.

Zanimiva je primerjava katastralnega
stapja med leti 1823 in 1900. V katastrski
občini Senožeče, ki sicer obsega 2400 ha, je
bilo leta 1823 98 ha (4 »/o) njiv, 892 ha
(37,1 »/o) travnikov in 1084 ha (45,1 »/o) goz-
da.39 Leta 1900 pa imamo le še 82 ha (3,4 Vo)
njiv, 902 ha (37,5 »/o) travnikov in 1092 ha
(45,5 "/o) gozda.*" Porast površin gozda in
travnikov na račun njiv pomeni v sedem-
desetih letih razvoja seveda zapuščanje zem-
lje. Ob predpostavki, da je bü ta razvoj do
srede stoletja pozitiven, se stopnja propada-
nja v drugi polovici stoletja še poveča. Raz-

liko v zdravstvenih razmerah konec 18. in
konec 19. stoletja lahko poskusimo prika-
zati s starostno strukturo umrUh, kot nam
jo razkrivajo mrliške knjige.

Smrtnost otrok do petega leta starosti se
je v sto letih precej zmanjšala. Temu so
gotovo vzrok boljše zdravstvene in higienske
razmere. Stolpec iz 18. stol. je bolj valovit,
kar je posledica pogostih epidemij in lako-
te. Od leta 1785 imamo do leta 1817 kar se-
dem izjemnih smrtnostnih letin, in sicer v
letih 1788, 1796, ko je variola pobrala 49
otrok do osmega leta starosti, leta 1801, 1811,
1813 in 1814, ter leto lakote 1817. Od tu
dalje je vidnejše število smrti le še v letih
1827, 1836, 1849 in 1855.

Dober vpogled v način življenja, predvsem
družinskega, nam dajejo poročne knjige.
Priznati moramo, da bistvene razlike v sta-
rosti ženinov in nevest z današnjimi nava-
dami ni. VeUka večina ljudi je vstopala v
zakon med dvajsetim in tridesetim letom.
Pri moških je zgornja starostna meja za
kakšno leto potegnjena čez trideseto, ker so
pravUoma starejši od svojih družic. Te ugo-
tovitve veljajo nekoliko bolj za konec 18.
kot za konec 19. stol. V desetletju 1874 do
1883 prihaja do večjih starostnih razlik med
zakoncema in so te tudi pogostejše, kot
slabih sto let prej.

44

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34

Po poročnih knjigah lahko do določene
mere ugotavljamo tudi neke vrste ljudsko
mobilnost, mogoče odprtost neke skupnosti
kot celote in ljudi kot posameznikov. S tega
zornega kota nas, glede na položaj Seno-

žeč, poroke s tujci nekoliko razočarajo.
Upoštevati pa moramo, da tu niso vštete
ženitve fantov zunaj domače fare, kajti po-
ročni obred se po navadi opravlja v nevestini
domači cerkvi.

Za konec bi si ogledali še zanimivo tabelo,
ki jo je okrog leta 1890 sestavil notar okraj-
nega glavarstva v Senožečah kot »Izkaz pri-
čujočega domačega in tujega, ter nepričujo-
čega prebivalstva in pa domačih koristnih
živali v sledečih krajih«, žal le v Dolenji va-
si, Lažah, Senadolah in Potočah, torej brez
Senožeč in Gabrč. Razen v najmanjši vasi,
Potočah, povsod močno prevladujejo moški.
Razmerje je 397 :351 v njihovo korist. Po
stanu med samskimi prav tako močno pre-
vladujejo moški (252 :198). Poročenih je 124
parov, med vdovelimi pa imamo 23 moških
in 30 žensk. 11 '"/o od vseh je neprisotnega
prebivalstva. Pismenih je le 43 "/o ljudi, 7 */o
jih zna samo brati, 50 */o je povsem nepisme-
nih. Pri pismenih in nepismenih rahlo pre-
vladujejo moški (nepismenih 57 "/o), tistih, ki
le berejo, pa je precej več žensk.

Leta 1900 je živelo v senožeški fari dobrih
1700 ljudi, skoraj samih Slovencev in katoli-
čanov. Poleg teh je bUo še pet Judov, en
protestant in eden neke druge vere. Razen
Slovencev je bilo tudi 17 Nemcev in dva
neznane narodnosti, najverjetneje pa Itali-
jana.**

OPOMBE

1. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain.

— 2. F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev
V. 277; M. Mikuž, Topografija stiske zemlje. —
3. F. Gestrin, Trgovina primorskih mest z za-
ledjem od 13. do konca 16. stol., str. 201; M. Kos,
Urbarji slovenskega Primorja II. str. 51. — 4.
Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev
II. str. 120. — 5. Postojinsko okrajno glavarstvo,
Postojina 1889, str. 116. — 6. F. Kos, Iz zgodo-
vine devinskih gospodov, str. 99, RZDHV 1923.

— 7. F. Kos, Iz zgodovine..., B. Benussi, Nel
medio evo, stran 362. Atti e memorie XI.,

Parenzo 1895. — 8. Postojinsko okrajno gla-
varstvo; Župnijska kronika, Senožeče 1856. —
9. Župnijska kronika, Senožeče 1920. — 10. M.
Kos, Urbarji slovenskega Primorja II. — 11. F.
Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo,
Ljubljana 1929. — 12. glej opombo 10. — 13. P.
Rossetti, Corografia di Trieste, suo territorio e
diocesi, scritta nell'anno 1694, Archeografo Trie-
stino NS III. — 14. ASRS F I. 64, XXXVII./4.

— 15. M. Kos, Urbarji slovenskega Primorja II.,
Postojinsko okrajno glav., D. Gruber, Povijest
Istre, Zagreb 1924. — 16. Postojinsko okrajno
glavarstvo, V. Steska, O Lambergih, Carniola
NV 6 1915. — 17. L. Foscan, E. Vecchiet, I ca-
stelli del Carso medioevale F 3 Trieste 1985. —
18. L. Rusconi, Un documento marmoreo dei
Porcia, Archeografo Triestino voi. XI. S III. Tri-
este 1924. — 19. glej opombo 17. — 20. J. Gruden,
Zgodovina slovenskega naroda. — 21. Postojin-
sko okrajno glavarstvo. — 22. Župnijska kro-
nika 1920. — 23. p. Rossetti, Corografia di
Trieste... — 24. isto. — 25. Župnijski arhiv Se-
nožeče. — 26. Status animarum 1810. — 27.
Rojstne in mrliške knjige župnije v Senožečah.

— 28. Gospodarska in družbena zgodovina Slo-
vencev I. Kolonizacija in populacija. — 29. F. Ge-
strin, Trgovina primorskih mest..., M. Kos, Ur-
barji slovenskega Primorja II. — 30. M. Pahor,
Senožeče, slovenska pomorska postojanka. Slo-
vensko morje in zaledje I., Koper 1977. — 31.
Status animarum 1831, 1842, 1850, 1862. — 32.
Chyrurgus v statusih 1831 in 1842, medicus v
statusih 1850, 1862. — 33. ASRS franciscejski
kataster A 171 Senožeče. — 34. M. Pahor, Se-
nožeče ... — 35. O. Janša, Kolera na Kranj-
skem leta 1855, Kronika XII./1. — 36. Krajevni
leksikon Slovenije I. DZS 1968. — 37. Ozemlje
današnje SR Slovenije 1780—1818 %o: rojstva 34,
smrti 35,6, naravni prirastek —1,6, dejanski

— 1,7, selitveni —0,1 (GDZS). — 38. M. Pahor,
Senožeče ... — 39. Ausweis über die Benützunsg-
sart des Bodens für die Gemeinde Senosetsch,
Laybach 1823. — 40. Gemeindelexikon der im
Reichsrate vertretenen königredche und Länder
31. 12. 1900, Wien 1905. — 41. isto.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

45

IZ ŽIVLJENJA IN DELA KAMNIŠKIH ČE HOV IN MORAVCEV

ZORA TORKAR

S sestavkom o Cehih in Moravcih v Kam-
niku od leta 1850 do druge svetovne vojne
sem poskušala osvetliti še en delček kam-
niške zgodovine, o kateri še ne vemo ve-
Uko, čeprav so bul ravno Cehi in Moravci
najpogostejši kamniški priseljenci do druge
svetovne vojne.i

PRISELJEVANJE

a) stalno in sezonsko

V celotni predstavitvi moramo razlikovati
dva načina priseljevanja: stalno in sezon-
sko.

Stalno priseljevanje je prevladovalo v ob-
dobju od 1850 do 1900 in pa po prvi svetovni
vojni. Vzroke prvega priseljevanja lahko
iščemo v razmerah takratnega hitrega go-
spodarskega razvoja čeških dežel. Industrij-
ska revolucija je doživela svoj vrhunec. To-
varniška proizvodnja je v nekaterih pano-
gah začela pridobivati premoč nad manu-
fakturo in drobnoobrtno proizvodnjo. To je
pripeljalo do proizvodne konjunkture, ki se
je pokazala tudi v hitri rasti blagovne iz-
menjave. Razvoj notranje in zunanje trgo-
vine je izsilil leta 1876 v vsej Avstro-
Ogrski uvedbo enotnih mer in uteži.

Takšen kapitalistični razcvet seveda ni
mogel biti trajen pojav. Kopičenje izdelkov
in s tem povezano premajhno povpraševanje
je nujno pripeljalo do gospodarske krize. Pr-
va je izbruhnila leta 1873. Povzročila je
propad nekaterih nekonkurenčnih industrij-
skih podjetij, pri drugih pa bistveno zmanj-
šala proizvodnjo. Kriza je trajala do leta
1879. Že v sredini 80. let se pojavi nov
krizni val, ki se je vlekel vse do začetka 90.
let. Seveda pa se te krize ne omejujejo le na
področje Češke in njene industrije. Naleti-
mo nanje tudi v kmetijskih predelih Mo-
ravske in Slovaške. Industrijski razvoj je
imel še druge posledice, npr. preseljevanje
in zaposlovanje obrtnikov, hišnih delavcev in
malih kmetov iz manj razvitih predelov v
industrijskih centrih, rudnikih in velepo-
sestvih. Krize so povzročile v tej množici de-
lovne moči nezaposlenost in številni med nji-
mi so si poskušali najti zaposUtev v drugih
deželah oz. krajih avstrijskega dela monar-
hije.2

Eden takšnih krajev je bil tudi Kamnik.
Tu so nastajale nove možnosti za zaposlova-
nje, npr. od leta 1855 v keramični delavnici

Florijana Konška, od leta 1870 v smodnišni-
ci, od leta 1896 v novoustanovljeni tovarni
Jana Spaleka (izdelovanje ključavnic in na-
sadil na vrata) in drugod. Potrebe po stro-
kovnih kadrih so privabljale tudi tujce. Pri-
šleki so bili predvsem obrtniški pomočniki in
mali rokodelci ter tudi višje izobraženi (npr.
učitelji, vojaške osebe ipd.).*

Druga vrsta priseljevanja je bila sezonska,
ki je prevladovala od 1900 do 1918. Delno
lahko ta pojav razložimo s t. i. pojmom
»frentarstva«. Izučeni pomočniki niso nam-
reč ostali le pri enem mojstru, temveč so se
izpopolnjevali predvsem v drugih deželah
Avstro-Ogrske. S tem delom so si pridobili
novo znanje in izkušnje, obenem pa so bili
tudi raznašalci novic pred prvo svetovno
vojno. Tak »frentar« se je svojega poklica
temeljito naučil, saj je nenapisano obrtniško
pravilo zahtevalo, da mora vsak mojster
sprejeti potujočega pomočnika. Ponuditi mu
je moral nekaj mesecev delo in svoje izkuš-
nje. Ce pa pomočnika ni mogel sprejeti, mu
je moral v skladu z dogovorom podariti de-
nar in hrano.* To trditev potrjuje tudi za-
pisnik izdanih delavskih in poselskih knji-
žic v letih 1883—1941, kjer naletimo na šte-
vilne primere obrtniških pomočnikov, ki so
se izpopolnjevali pri kamniških mojstrih.^

Ostali primeri sodijo v pravo kategorijo
sezonskih delavcev. Ti so bili izučeni oz. sa-
mo priučeni za določeno delo v tovarni. Tu-
di ta prihod čeških, moravskih in slovaških
delavcev lahko povezujemo s krizami v če-
škoslovaških deželah med leti 1900 do 1903,
ki so zlasti prizadele težko industrijo in
gradbeništvo ter med leti 1911 do 1913, ko so
bile zaustavljene z mrzlično proizvodnjo
orožja.

b) Cas ip obseg priseljevanja

Kot smo že v prvem delu omenUi, lahko
ločimo tri obdobja v priseljevanju Cehov,
Moravcev in Slovakov: 1. obdobje je od leta
1850 do 1900. Imamo sicer nekaj primerov
priseljevanja že pred letom 1850, npr. obrt-
niki Halla, Hajek in Watzak, toda večina
priseljencev je dobila domovinsko pravico v
80. in 90. letih 19. stoletja.* Značuna je obrt-
niška struktura prišlekov.

Drugo obdobje sega v leta 1900 do 1918, ko
je prevladovalo sezonsko priseljevanje, 3. ob-
dobje pa je povezano s časom med prvo
in drugo svetovno vojno. Tedaj zasledimo
večji dotok češkega kapitala, ki ustvarja v

46

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

naših deželah nove tovarne (npr. tekstilna
tovarna v Jaršah, tovarna gumbov v Kam-
niku, mehanična tkalnica Cech & Nemec v
Kamniku, tovarna obutve Tomaža Bate v
Borovu ipd.). Te tovarne ostajajo odvisne od
domače češke industrije, saj jim npr. pošilja-
jo določene surovine oz. stroje, domač trg pa
jim daje dobre možnosti za prodajo teh iz-
delkov.

Kakšne so bile razmere v drugih področ-
jih glavarstva Kamnik oz. v drugih področ-
jih Slovenije in Jugoslavije? Prve statistič-
ne podatke, ki so zaobsegali popis prebival-
stva po materinem jeziku, sem dobila šele
za leto 1921. Tedaj smo imeli v okrajnem
glavarstvu Kamnik 63 Cehoslovakov. Od te-
ga jih je največ v Kamniku (20), kjer so se
zaposlovali v različnih vrstah industrije; na
drugem mestu so Jarše z močno tekstilno in-
dustrijo (9) ter Mengeš z 8 priseljenci (raz-
vito slamnikarstvo, izdelovanje kvasa in pi-
va).' Domžale sodijo s tremi Cehoslovaki v
nekakšno povprečje.

Na drugačno vlogo kamniškega glavarstva
(glede na kvaliteto priseljevanja) pokažejo
podatki za ostala slovenska mesta in okrajna
glavarstva. Kamnik zavzema šele 7. mesto
(deli z Novim mestom).* Vodilni položaj na
tej lestvici imajo večja mesta, npr. Ljubljana
(605) in Maribor (397) ter okrajni glavarstvi
Ptuj (585) in Celje (236). Skupno imamo pri-
seljenih 2941 Cehoslovakov.

Na voljo so nam tudi podatki za celotno
jugoslovansko ozemlje v letu 1921:

Kraljevina SHS je imela skupno 115.532
Cehoslovakov, od tega jih je živelo v:

Hrvatski, Slavoniji, Medimurju in na

otoku Krku z občino Kastav 54.344

Banatu, Bački, Baranji 48.666

BiH 6.377

Sloveniji s Prekmurjem 2.941

Srbiji 2.801

Dalmaciji 363

Cmi gori 40*

Vzroke za tako gostoto priseljencev v pa-
nonskih predelih Jugosla\'ije lahko iščemo v
samih značilnostih pokrajin. Npr. Bačka je
imela v začetku 20. stoletja 90 "/o rodovitne
površine. Kmetijstvo je bilo ekstenzivno in
zemlja ni obrodila toliko, kot bi lahko. Več
kot ena tretjina zemlje je bila skoncentrira-
na v rokah majhnega števila lastnikov, zato
je bilo tu večinsko kmečko delavstvo, ki ni
imelo nikakršne lastnine. Gostota prebival-
stva je bila zaradi teh pogojev globoko pod
optimumom. Delno gospodarski, delno pa
tudi politični vzroki so bui tisti, ki so omo-
gočali naseljevanje zlasti Slovakov (Slovaška

je imela namreč agrarni značaj in je bila
obenem tudi sestavni del Ogrske) v Bačko,
Banat, Baranjo, Hrvatsko in Slavonijo.*"

c) Sestava priseljencev

Sestavo priseljencev lahko razdelimo na
več komponent: starostno, spolno, narodnost-
no. Ce si kot prvo razložimo starostno in
spolno komponento, lahko ugotovimo na-
slednje:

Priseljenci v vseh treh obdobjih so bili
predvsem samski moški. Le v dobi 1918 do
1940 imamo enakovredno zasedbo obeh spo-
lov. Pri kamniških Cehih in Moravcih naj-
demo le 8 primerov, ko se je v celoti pre-
selila vsa družina (to pomeni oba zakonca z
otroki) oz. 3 primere, kjer je prišlo do češko-
nemške zveze. Samski priseljenci so se v
glavnem poročali z domačinkami (23 prime-
rov), v sedmih primerih pa s Slovenkami iz
drugih pokrajin.**

Drugačno stanje je büo pri ženskih pri-
seljenkah. Ce so se le-te poročile z domači-
nom, so obenem pridobile s poroko tudi do-
movinsko pravico. Lahko pa si domovinsko
pravico izgubil brez odselitve iz domačega
kraja, npr. s poroko domačinke s tujcem (tu-
di njuni otroci so podedovali domovinsko
pravico po očetu). V Kamniku se je 6 pri-
seljenk poročilo s Kamničani in 4 z drugi-
mi Slovenci.**

Starostna sestava priseljencev v letih 1850
do 1900 in 1918 do 1940 je nekolüco starejša.
Prevladujejo prišleki med 25. in 45. letom,
medtem ko so v obdobju 1900 do 1918 š*-e-
vilnejši mlajši ljudje. Veliko je osemnajst-
in devetnajstletnikov, ki so se kot pomoč-
niki izpopolnjevali v tovarnah in pri obrt-
nikih. Sledijo priseljenci med 20. in 30. le-
tom.**

Narodnostno sestavo bomo lažje razumeli,
če si najprej razložimo razmere v čeških,
moravskih in slovaških deželah. Češka je
spadala med industrijsko najbolj razvita
področja habsburške monarhije, Slovaška in
Moravska pa sta še naprej ohranjali agrarni
značaj. Hitro napredujoča industrializacija
Češke v drugi polovici 19. stoletja je te raz-
like še povečevala. Obenem pa so se s takim
razvojem tudi močno zaostrüa družbena na-
sprotja. Nezaposlenost, ki je postala v kriz-
nih časih kroničen pojav, je spremljalo še
naglo naraščanje prebivalstva, zlasti v čeških
deželah (npr. od srede 19. stoletja do začetka
20. stoletja se je števuo prebivalstva pove-
čalo za 3,5 milijona). Češka industrija kljub
velikemu razcvetu ni mogla zaposliti vseh
mladih ljudi. In ti so si poskušali najti za-

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

47

poslitev drugod. Medtem ko je za Češko in
delno Moravsko značilno izseljevanje v dru-
ge evropske dežele, pa je na Slovaškem pre-
vladovalo izseljevanje čez morje. V četrt
stoletja (od leta 1890 do 1914) se je izseluo
v ZDA nad pol milijona Slovakov.i^ Tudi
Kamnik v tem pogledu ni odstopal, saj je več
kot dve tretjini priseljencev češkega rodu,
približno ena tretjina pa je prihajala iz Mo-
ravske.i!

gospodarske dejavnosti

Glavni vzrok priseljevanja je bUo torej
delo oz. zaslužek. Zato si oglejmo, katere so
bile tiste gospodarske panoge, ki so naj-
bolj zaposlovale češke in moravske delavce
v prvih dveh obdobjih:

a) Kemična industrija

Začetki segajo v čas nastanka tovarne
smodnika v Kamniku. Do 18. stoletja se je
črni smodnik uporabljal le pri strelnem
orožju, kasneje pa tudi za rudarske potrebe.
Zato so imele nekatere industrijsko razvite
dežele številne tovarne smodnika (npr. Če-
ška).

V času prodiranja avstrijske armade leta
1849 v mesto Mantovo (v Lombardiji) je bi-
la zaplenjena tamkajšnja tovarna smodnika.
Demontirane stroje so prepeljali v Kamnik,
kjer je avstrijski državni erar odkupil stare
Andreolijeve fužine in jih preuredil v to-
varno smodnika. Obrat je začel z delom sredi
1852. leta. Kamničani so tej novi tovarni
rekli »praharna«, prav tako tudi izdelkom
»prah«.

Avstrijska vojna oblast je izbrala Kam-
nik, ker je tu našla že obstoječo industrijsko
zgradbe v poljubni oddaljenosti pa tudi, ker
je menila, da je to mesto zemljepisno sre-
dišče na poti med Dunajem in Lombardijo.

Karol Nefima, oficial 2. razreda v državni smodni-
šnici v Kamniku. Slikan okoli leta 1911. Fotografijo
hranita Ivanka in Majda Nefima, Rozmanova 7, Kamnik

Kamničani oz. nasploh civilno prebival-
stvo ni imelo dostopa v tovarno. V njej so
delali le vojaki (specializiran vojaški vod za
izdelavo smodnika). Tudi obrtniki, kolikor
jih je tovarna potrebovala za lastne name-
ne, so bili vojaki na odsluženju vojaškega
roka. Le-ti so po končanem služenju odšli.
Po narodnostnem izvoru so bili vojaki veči-
noma Čehi, deloma pa tudi Moravci in Ma-
džari. Vojaška uprava je kmalu uvidela, da
s stalno menjavo delavcev delu v tovarni
precej škoduje. Zato se je leta 1870 odlo-
čila, da sprejme v tovarno civilno prebival-
stvo iz Kamnika in okolice, ki bo tu stalno
zaposleno. Obenem pa so ponudili delo tudi
zadnji skupini vojaških delavcev, češkim
mobilizirancem, ki jih je pripeljal v Kamnik
major Wenzel Holeček.i* Del je to ponudbo
sprejel, predvsem obrtniki (npr. Zika, Ficker,
Nefima, Kučera, Richter, Panek, Filetz ipd.).i*
Ti so nato učili nove delavce in jih uvajali v
delo, uprava pa jih je povišala v preddelavce
in mojstre.

V prvem obdobju tovarniškega obrato-
vanja (do leta 1912) je bilo zaposlenih okoli

48

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

80 delavcev. Delavci so dnevno izdelali ko-
maj 300 kg smodnika. Delali so samo pri
dnevni svetlobi. Vrstni red izdelave smod-
nika je bil tak kot danes. Imeli so ogljarno,
mešalnico, sejalnico, zmilnico in sušilnico.
Smodnik so sušili na soncu, toda le kot pol-
izdelek in v primeru, če je vseboval preveč
vlage. Leta 1912 je bila zgrajena vodna elek-
trična centrala, ki je zamenjala vodni po-
gon.

V času prve svetovne vojne je bila tovarna
že v začetku 1915. leta preseljena v Trofaje
pri Leobnu. Prestavljeni so bili vsi stroji za
predelavo smodnika. V Kamniku je ostalo
le nekaj stražarjev in vratarjev, delavci pa
so se v tem obdobju skupinsko preselili v
novi kraj. Upravno poslopje je bilo spreme-
njeno v bolnišnico. Ko se je po porazu Italije
pri Kobaridu fronta premaknila s Soče na
Piavo, so stroje in delavce vrnili. Pripeljali
so nove stroje iz Donawitza, stari so večino-
ma ostali v Avstriji.

Leta 1918 je smodnišnico prevzel Sloven-
ski narodni odbor v Kamniku. Srbski voja-
ki, bivši avstrijski ujetniki, pa so postali
stražarji.

Zaradi specifičnosti proizvodnje in vojne-
ga značaja podjetja je veljal v smodnišnici
poseben red notranje in zunanje varnosti.
Za zagotovitev varnosti in reda so bile po-
stavljene stalne straže, ki so nenehno kro-
žile: podnevi ob zunanji strani zidu, ponoči
ob notranji. Prva leta po ustanovitvi so stra-
zili madžarski vojaki, nato pa so jih (zaradi
nesreče in malomarnosti pri delu) zamenjali
Cehi. Leta 1870 so te vojaške stražarje in
vratarje zamenjali domačini. Stražar je
opravljal službo 6 ur: 3 ure je sedel v stra-
žarnici ob srednjih vratih, v preostalih treh
urah pa je obšel tovarno. BUi so oboroženi
s sulicami, leta 1914 so dobili revolverje. No-
sili so usnjene kape s ščitnikom in napisom
»Wache« ter civilno obleko.

Delavci so imeli na delovnem mestu po-
sebno delovno obleko in obutev z nenako-
vanimi podplati. Pravi ponos vsakega delav-
ca je bila kapa z napisom »K. u. K. Pulver-
fabrik-Stein«. S to obleko so hodili tudi do-
mov. Vendar so to kmalu prepovedali. Neki
delavec se je namreč ob domačem ognjišču
vžgal, saj je imel obleko polno smodnikove-
ga prahu. Ravno tako so prepovedali tudi
nošnjo vžigalnih snovi, železnih predmetov
in nepredpisanega orodja.

Delavska garderoba se je hranila sredi to-
varne. Pred začetkom dela so se vsi delavci
razvrstili pred upravo (pozneje pri ribniku
ali »bajarju«), kjer je potekal glavni pregled
ob navzočnosti preddelavcev in mojstra.

Vsak preddelavec je pregledal svojo skupino
in o tem poročal mojstru, le-ta pa dežurne-
mu mojstru tovarne. Prav tako so predde-
lavci opravljali kontrolo tudi pred začetkom
dela v delavnicah (predvsem na strojih). Po-
gosto je posebna kontrola obiskovala delav-
nice in preiskovala delavce, včasih tudi
mojstre. Vsak delavec se je lahko zadrževal
med delovnim časom samo na področju svo-
jega delovnega mesta. Odmor za maUco je
trajal 1 uro. Tedaj so smeli delavci zapustiti
tudi tovarno.1^

Zanimiv je tudi prevoz izdelanega smodni-
ka iz smodnišnice do predmestja Ljubljane,
kjer so imeli skladišče. Do leta 1891, ko je
bila zgrajena kamniška železniška proga, so
smodnik prevažali z vozovi. Smodnik so hra-
nili v sodih, ki so jih izdelali iz slame. Konji
so morali imeti bakrene podkve, da se pri
kresanju ob kamen ne bi vžgala iskra, ki bi
seveda povzročila eksplozijo smodnika. Ob
vsakem vozu je bilo postavljeno posebno
spremstvo. Pred vozom je korakal vojak s
črno zastavo, ki je opozarjal prebivalstvo,
da se prevaža smodnik. To opozorilo je po-
menilo, da se mora pogasiti ogenj v kovač-
nicah, zapreti okna po hišah in prekiniti s
kajenjem na cesti. Voz so spremljali štirje
vojaki, dva z leve in dva z desne strani.
Takšni sprevodi so si sledili na štirinajst dni.
Z izgradnjo železnice so smodnik prevažali s
posebnimi vagoni, ki so bili na obeh straneh
opremljeni s črnimi zastavicami in črko »P«,
ki je označevala tovor.i*

Smodnišnica je bila vedno zelo režimska.
V avstrijskem obdobju cesarska, v kralje-
vini Jugoslaviji kraljevska. Ker pa Slovenci
v prvem obdobju nismo imeli številčno raz-
vite lastne inteligence, so nas na vodilnih
mestih zamenjavali tujci. Tako je bilo tudi
v upravi smodnišnice. Večino upraviteljske
inteligence so predstavljali Nemci, tehnične
pa Cehi.15

Prvi upravnik smodnišnice je bil polkovnik
Achacius, njemu so sledili polkovnik Aleksin,
Schwab, Holeček, Günter in Dolaček. Zal ni
veliko podatkov o njihovem delovanju. Zna-
no je le, da je v času Holečkove uprave pri-
šlo do vpeljave civilnega delavstva (Holeček
je umrl leta 1908 v Kamniku s tukajšnjo
domovinsko pravico).Bolj odmevno pa je
bUo upravljanje tovarne pod vodstvom Do-
lačka. Leta 1909 je samovoljno podaljšal de-
lovni čas za 1 uro, tako da se je delovni dan
začel že ob 6. uri zjutraj. Zaradi te samo-
volje so se delavci 1. maja 1909 uprli. Upor
sta organizirala delavca Rogelj in Ivan
Mächtig. O uporu je bil obveščen tudi po-
slanec Krek in ta je pri ministru na Dunaju

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

49

dosegel, da so delavci dobili denarno po-
vračilo. Plačati je moral sam Dolaček. Po tem
dogodku so ga upokojui. Naslednji upravniki
so bili spet nemškega rodu: major Gajer,
podpolkovnik Jekel, Rösner (pod njegovo
upravo je bila tovarna preseljena v Trofaje).
Po vrnitvi strojev in delavcev je mesto
upravnika prvič dobil Slovenec, general-
major Cerne. Nasledil ga je polkovnik Seme-
rak, ki je v Kamniku tudi dočakal konec pr-
ve svetovne vojne. V novi državi je mesto
zavzel slovenski major Vidmar, za njim pa
vrsta srbskih vojaških oseb.i*

b) Keramična industrija

Kamniški okrajni predstojnik Florijan
Konšek je leta 1855 s precejšnjimi denarni-
mi težavami ustanovil keramično delavnico.

V njej je delalo okoli 30 delavcev. Prvi de-
lavci so bili izurjeni in za to obrt usposob-
ljeni Cehi (znano je, da se je porcelanasta
in nasploh keramična industrija razvijala
zlasti na severozahodu in severu Češke, v
okrajih Karlove Vary, Teplice, Duchnov in
Loket. To je bila ena od najkvalitetnejših
panog češke industrije).!^ Ti so s seboj pri-
nesli vse znanje in izkušnje slovite češke
porcelanaste in keramične industrije.

Zato kamniška keramika ni bila robato,
kmečko lončarstvo, ampak fin in lep izde-
lek. Izdelke so delali iz najboljšega materi-
ala, saj so večino surovin uvozili iz Češke.
Poleg posode za vsakdanjo rabo so izdelova-
li še najrazličnejše specialne posode. To so
bili predvsem v različnih obUkah izdelani
krožniki, okrašeni s cvetličnimi motivi. Naj-
bolj znana posebnost češko-kamniških kera-
mikov je bil globok ovalni krožnik za zajca
v omaki, na robu in v sredini okrašen z mo-
tivi maka in vrtnice.

Izvor kamniških keramičnih izdelkov je
bil označen na zunanji strani z začetnicami
proizvajalca in nemškim imenom Kamnika:
»F. K. Stein«.

Konškovo podjetje je leta 1864 kupil Kari
PoUey iz Sežane, od njega pa 1875. leta
Hiacint Ribana. Vendar ga je ta že tri leta
kasneje prodal Blažu Schnablu s Koroškega

Ze v času Konškovega lastništva je delo-
val v keramični delavnici izredno uspešen
upravnik in risar na keramiko. Ceh Oscar
Skuta (roj. 1827, umrl leta 1874 v Kamni-
ku).*i Skuti je uspelo doseči, da so kamniško
keramiko spoznali tudi zunaj lokalnih meja.

V tej dobi je bila namreč izredno v modi
stara dunajska keramika. Da bi razširui pro-
izvodnjo in si utrH pot na večje tržišče, so
tudi v Kamniku začeli izdelovati posnetke
dunajskih izdelkov. Pri tem so bili tako na-

tančni in kvalitetni, da so lahko konkurira-
li tudi drugim tovarnam, celo dunajskim.
Pridobivali so si kupce v Istri, Furlaniji,
Trstu, na Koroškem in Štajerskem.

Pri risanju motivov je Skuta obogatil
kamniško keramiko z lastno izvirnostjo. Se-
stavljal je cvetlične motive, pri katerih je
prevladoval rdeč nagelj v raznih oblikah.

Leto 1911 je očetovo podjetje prevzel Ru-
dolf Schnabl. Na Češkem je dokončal kera-
mično šolo in tam opravljal nekajletno pra-
kso.i'' Toda zaradi uvoza čeških porcelana-
stih izdelkov je moral proizvodnjo praktič-
nega posodja krčiti in delo preusmeriti v
okrasno keramiko (npr. v izdelavo majo-
lik).i8

c) Železarska industrija

Tudi v železarski industriji je opazen vi-
sok odstotek čeških in moravskih delavcev.
Kot prvi je bil celo ustanovitelj današnje
tovarne Titan Ceh Jan Spalek. Na letnem
dopustu, ki ga je Špalek preživljal v Kam-
niku, se mu je močno priljubUa delavnica
Franca Bučarja na Perovem. Bučar je zara-
di konkurence sosednjega mlina svoj mün
najprej preusmeril v proizvodnjo zemeljskih
barv in mletje čistilnega praška, nato pa v
izdelavo čevljarskih potrebščin. Vendar je
delavnica kljub vsem poizkusom slabo na-
predovala in Bučar jo je nameraval prodati.
Špalek se je medtem poročil z bogato Dunaj-
čanko Margarethe Folrath in z ženinim de-
narjem kupil 30. aprila 1896 Bučarjevo de-
lavnico.19 Enak denar je vložil tudi v pove-
čanje in moderniziranje obrata. Opustil je
izdelovanje praška in čevljarskih potrebščin
in se preusmeril v kovinarski obrat. Proiz-
vodnja je tedaj zajemala stavbne ključavni-
ce, za katere so dele izdelovali strojno in
dolga križna nasadila, ki so jih delali ročno.
V obratu je büo zaposlenih 50 delavcev.
Mnogi med njimi so bili češkega izvora, kar
nam dokazujejo tudi zapisniki izdanih de-
lavskih in poselskih knjižic med leti 1883 in
1941.5

Pred osamosvojitvijo je Spalek služboval
v tovarni gradbenega okovja »Arndt«. Ta
je začela, skupaj s tovarno Lapp iz Gradca,
izvajati ostro konkurenco.^" Ta nevzdržni
konkurenčni boj in istočasni spor z ženo, ki
mu je z Dunaja ustavila kreditiranje, sta
Špaleka prisilila, da je 9. februarja 1907
prodal tovarno bratoma Fass z Dunaja.^*
Nova lastnika sta razširjala podjetje in zgra-
dila skladišče in stiskalnico za surovine. Pri
tem sta zašla v finančne težave in obrat
prodala 11. oktobra 1909 dunajski družbi
»Kreinische Eisenwarengesellschaft«. Toda

50

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

tovarna je še naprej nazadovala in dve leti
kasneje prišla v stečaj.^^ 4. maja 1912 se je
delo ustavilo in 50 delavcev so preusmerili
(med njimi tudi Josipa Broza) v češko mesto
Jince Cenkov, kjer je bila velika kovinar-
ska tovarna, ki je izdelovala blagajne in
druge podobne izdelke. Toda že na kolod-
voru v Cenkovu se je izkazalo, da jih je kam-
niška tovarna poslala z namenom, da bi
stavko zadušili kot stavkokazi. Ker tudi
kamniški delavci niso hoteli sodelovati z
upravo, je le-ta morala popustiti zahtevam
stavkajočih.23

V nadaljnji zgodovini tovarne smo imeli
še eno obdobje, kjer je bil vpliv češkega ka-
pitala odločujoč. Januarja 1925 je kupila
propadajočo tovarno »Osiječka livarnica i
tvornica strojeva« (OLT) iz Osijeka, ki pa
je bila delniška družba. Večji del delnic OLT
je imela Jugobanka, katero je nadzorovala
Zivnostenska banka na Češkoslovaškem. To-
varna je imela po dolgem času končno ne-
koliko trdnejšo finančno podlago.ä*

Ce pogledamo celotno poklicno strukturo
priseljencev, potem nam podatki povedo,
da so bili najbolje zastopani v vseh treh ob-
dobjih izučeni ključavničarji (16), priučeni
tovarniški delavci (12) in med ženskimi pri-
seljenkami gospodinje (14). Višje izobraženi
prišleki so bili v manjšini (npr. imamo 2
uradnika, 1 učitelja, 3 kapelnike, 1 finanč-
nega nadzornika, 4 vojaške osebe ipd.).

Zanimiva je predstavitev zaposlenosti pri-
seljencev po posameznih gospodarskih pano-
gah. Izvemo, da se je največ prišlekov za-
poslovalo v industriji in obrti (60), na dru-
gem mestu so zaposlitve v prometu, gostin-

stvu, trgovini in osebnih uslugah (25). Neko-
liko manj je tudi višje izobraženih (15), ki
so si poiskali delo kot uradniki, učitelji, ka-
pelniki ipd. Ni pa nobenega primera zaposli-
tve v kmetijstvu, gozdarstvu ali rudarstvu.^^
Tretje obdobje priseljevanja je doba med
leti 1900 do 1918. Ta čas ima v gospodar-
skem delovanju določene posebnosti. Takoj
po prvi svetovni vojni so bile gospodarske
vezi med kraljevino SHS in ČSR zelo razvi-
te, vendar so še tesnejše sodelovanje prepre-
čevali številni vzroki (npr. neuravnane go-
spodarske razmere v državi SHS; od leta
1928 vse pogostejše zahteve evropskih držav
po državni avtarkiji, kar je pomenilo uva-
janje številnih visokih carin in deviznih ome-
jitev; negotovost denarne vrednosti v posa-
meznih državah). Posledica vsega tega je
bila, da je med leti 1928 in 1934 padla vred-
nost svetovne trgovine za 2/3. Poleg tega pa
je obmejne predele Jugoslavije prizadela tu-
di uvedba sankcij Zveze narodov proti Ita-
liji leta 1936. Tako krizno stanje je povzro-
čilo povečan interes za gospodarsko sodelo-
vanje z »bratskimi slovanskimi narodi«, zla-
sti še s Češkoslovaško. CSR se je tudi zani-
mala za gospodarsko izmenjavo. V začetku
je izvažala izgotovijeno tekstilno blago, slad-
kor, steklene in porcelanaste izdelke ipd.
V 30. letih pa se je začela uvajati drugačna
politika: udeležba češkega kapitala. Češki
kapital, ki je v celoti znašal 300 milijonov
dinarjev oz. 7,5 odstotkov vsega tujega ka-
pitala, se je usmerjal v sladkorno, tekstilno
(50 odstotkov), kemično, čevljarsko indu-
strijo ter nadalje v hotelirstvo, strojno in
stekleno panogo. Npr. »Jugočeška« in »Ju-

zaposlenost priseljencev

po posameznih gospodarskih

panogah

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

51

gobruna« — tekstilni tovarni v Kranju,
tekstilna tovarna v Mariboru, tovarna čev-
ljev Tomaža Bate v Borovu, steklarska to-
varna v Pančevu, tovarna razstrelin v Ru-
šah, strojne tovarne v Osijeku.^*

Tudi na kamniškem področju so bile raz-
mere podobne. Tudi tu je prišlo do uporabe
češkega kapitala. Tak tipičen primer je npr.
»Jugopamuk«, mehanična tkalnica v Kam-
niku, ki je bUa protokolirana 23. avgusta
1936 (vpisana že 27. avgusta 1933). Lastni-
ka sta bila dva Ceha, Josef Cech in Jifi Ne-
mec. Mesečna proizvodnja te »javne trgov-
ske družbe« je bila 3000 (leta 1936) komadov
brisač. Imela sta 11 statev, ki sta jih pripe-
ljala iz CS, medtem ko sta surovine, tj. bom-
bažno prejo dobivala iz Maribora in Škofje
Loke. Leta 1938 sta imela zaposlenih 16 de-
lavcev (od tega je bila 1 oseba v upravi, 1 va-
jenec in 14 nekvalificiranih pomožnih delav-
cev). Vsi so bili slovenske narodnosti. Leta
1948 je bil obrat nacionaliziran.^' Podobno
je bilo s tekstilno tovarno v Jaršah, kjer je
češki lastnik ravno tako pripeljal s seboj
stare češke stroje, ki so jih v Induplati upo-
rabljali še v 50. letih. Medtem ko so v teh
dveh primerih uporabljali naše surovine
(npr. lan, bombažno prejo), pa so jo drugod
uvožali iz CS. V tovarnah so le tkali. S tem
je bila seveda dosežene odvisnost od češke
industrije in njene proizvodnje.^^

Ravno takšno stanje je bUo tudi v drugih
gospodarskih panogah. Na primer v izdelo-
vanju gumbov. V Kamniku je to podjetje
leta 1932 ustanovil Ceh Nivelt, ki se je ka-
sneje preselil v Domžale. Nasledil ga je Mi-
loš Kramar in leta 1938 Fran jo Hrdlička
(tudi po rodu Ceh). Industrija gumbov je bila
ena od najstarejših čeških industrijskih pa-
nog, ki se je začela razvijati v deželi v 60. le-
ih 19. stoletja. Sprva le kot ročno delo po
domovih, nato kot strojno po tovarnah. Če-
ška industrija gumbov je bila do prve sve-
tovne vojne predvsem izvozna panoga, ki je
zaposlovala dobro kvalificirane delavce.^«

Kot lahko povzamemo mnenje informa-
torja, so bili Cehi zelo pridni in delovni last-
niki, obenem pa tudi bolj izkoriščevalski v
odnosu do delavcev. Npr. tudi plače v čeških
tekstilnih tovarnah na Slovenskem so bile
nižje od nemških.

»Češka mentaliteta je bila takšna, da so
Židje med njimi težko delovali.«30

NACIN ŽIVLJENJA CESKIH IN MEŠANIH DRUZiN

Način življenja čeških in moravskih prise-
ljencev je tisto, kar najbolj izdaja njihov iz-
vor v novem okolju. Zlasti so opazne značil-

nosti pri tistih družinah, ki so se v celoti pre-
selile oz. pri tistih mešanih družinah, kjer je
bila mati Cehinja ali Moravka.
Katere so bile te posebnosti?

a) vera:

Veroizpoved je bila ena izmed tistih po-
sebnosti, po kateri so se prišleki razlikovali
od domačinov. Toda ne vsi. Večina slovaš-
kih in moravskih priseljencev je pripadala
evangeličanskemu nauku, medtem ko so bili
Cehi rimskokatoličani.3i

Slovaški in moravski evangeličani so bili
po veroizpovedi direktni potomci reforma-
cijskih cerkva. Huso ve in »bratske«. Kasneje
pa so svojo vlogo odigrale tudi nemška (lu-
teranska) in druge (npr. kalvinska).*^

Kako so prišleki opravljali bogoslužje?
Možni sta dve razlagi. V prvem in drugem
obdobju priseljevanja, ko smo imeli relativ-
no visoko število evangeličanskih družin, so
le-te lahko opravljale božjo službo na na-
čin, kot ga opisuje Frida Kovač v ekumen-
skem zborniku: »V času pratireformacije ni
bilo evangeličanskih Cerkva, zato so bili ver-
niki prisiljen nadomestiti javno božjo službo
z domačimi pobožnostmi. Hišni gospodar je
prebral odlomek iz Svetega pisma, ga sku-
šal svoji družini razložiti, nato pa je vsa dru-
žina skupaj zapela in molila. Od takrat je
dobila evangeličanska Cerkev vzdevek »po-
joča Cerkev«. Sveto pismo je bila edina li-
teratura in vsak evangeličanski vernik je
vsebino moral poznati. To domače bogosluž-
je se je na Slovenskem ohranuo še vsa sto-
letja, tudi potem, ko so evangeličani že do-
bili svoje cerkve. Šele v zadnjih desetletjih
in malo pred drugo svetovno vojno je izu-
mrla ta navada domačih božjih služb.«^3

Drugi način, ki je prevladoval v mešanih
češko-slovenskih oz. evangeUčanjsko-katoli-
ških družinah pa je bil ta, da se je posamez-
nik preprosto prilagodü katoliškemu obre-
du. Po besedah informatorja je njegova
mati, ki je bila po verski opredelitvi husi-
tinja, hodila v katoliško cerkev ob vseh cer-
kvenih praznikih (tudi evangeličani praz-
nujejo božič, veliko noč in druge verske
praznike, le posebnih Marijinih praznikov
nimajo, čeprav priznavajo Marijo za božjo
mater in ji izkazujejo spoštovanje), tudi po-
kopal jo je katoliški duhovnik.**

Tudi cerkvene poroke in krsti novorojenih
otrok so bili različno izvedeni. Lahko trdi-
mo, da so bili zakonci, ki so se skupno pri-
selili v Kamnik, poročeni po protestant-
skem obredu (npr. Novotny—^Mazalova,
Kobhžek—Kodela). Zal pa ne vemo, kako je
to potekalo pri mešanih zakonih, verjetno

52

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

je prevladoval katoliški obred. Npr. Alojz
Cebulj, rimski katolik in Frančiška Krupa-
la, husitinja, sta se poročila leta 1913 v Švici
najprej civilno, nato pa še po protestant-
skem obredu.35 -pudi krsti otrok so bili iz-
vedeni na katoliški način, to namreč potr-
jujejo vpisi v krstne knjige župnije Kam-
nik.Imamo pa nekaj primerov (npr. Ku-
čera, Huttaf), kjer so otroci ponovno presto-
pili v protestantsko vero.

b) jezik in izobraževanje:

Večina priseljencev je v novem kraju
ohranila češki, moravski ali slovaški dialekt.
Sicer je prišlo do prilagajanja oz. učenja slo-
venskega jezika, vendar se tudi potem niso
mogli rešiti naglasa pri izgovorjavi sloven-
skih besed.ä®

Navadno so tudi njihovi otroci (npr. pri
mešanih zakonih) znali oba jezika, sloven-
skega in češkega. Vendar težav pri spora-
zumevanju s sosedi, po besedah informator-
ja, ni bilo.3'

V izobraževanju ni bilo razlik. Leta 1869
je država z osnovnošolskim zakonom od-
vzela osnovno šolo nadzoru duhovščine in
uvedla obvezno osemletno šolanje. Zakon je
zaostalim deželam, med katere je spadala
tudi Kranjska, dovolil, da prilagodijo ob-
veznost svojim posebnim razmeram. Kranj-
ski deželni zbor je sprejel osemletno ob-
veznost le za mestne in trške otroke, za de-
želo je zadoščala šestletna šola.**

Na kamniški osnovni šoli so pouk v celo-
ti prevzeli posvetni učitelji leta 1882.3« prvi
učitelji so bili Stefančič, Tramte in Ljudevit
Stiasny, čigar oče je bil češki priseljenec.***

Za dobo 80. let 19. stoletja naletimo na
prve podatke o šolanju otrok češko-morav-
skih priseljencev. Na primer, letno poročuo
dvorazredne dekliške ljudske šole »s pol-
dnevnim podukom«, ki poroča o uspehih ob
koncu šolskega leta 1883—1884:*i

Uvrstitev učenk:

IV. oddelek: od 38 učenk sta z odliko končali
Suchy Marija, Richter Alojzija;
III. oddelek: od 32 učenk je z odliko končala
Nefima Katarina; prav dobri sta bili Detiček
Marija, Zika Ivana;

II. oddelek: od 41 učenk je z odliko končala
Suchy Neža; s prav dobrim Huttaf Genovefa;
I. oddelek: od 63 učenk so šolo izdelale Panek
Ivana, Kučera Ivana, Huttaf Jožesa.

Znano je, da so Cehi dosegli v začetku 20.
stoletja v merilu pismenosti največji uspeh.
Na tem področju so bili pred vsemi drugimi

slovanskimi narodi kakor tudi pred Nemci
v avstrijski državi. Uradna statistika za le-
to 1908 to potrjuje, saj je bilo med Cehi
93,77 odstotka pismenih, pri Nemcih 91,84
odstotka in pri Slovencih 68,53 odstotka pre-
bivalstva.*^

c) imena in število otrok:

Naravni prirastek pri čeških in nemških
priseljenih družinah je mnogo manjši kot pa
pri mešanih češko-slovenskih. Delno je
vzrok težak položaj družine, ki je narekoval
njeno selitev iz domačega kraja, delno je to
značilnost Cehov nasploh. Pri Cehih je bil
naravni prirastek ob koncu 19. in v začetku
20. stoletja v primerjavi z ostaUmi slovan-
skimi narodi najnižji. Toda dosežena je bi-
la višja starost. Po podatkih, ki jih navaja
Niederle, je znašal absolutni prirastek v le-
tih 1891—1900 pri Cehih 8,82 odstotka, v
Avstriji pa v istem času 9,4 odstotka. Tudi
pri Moravcih je bilo razmerje po uradnem
štetju drugačno, kot pravi tradicija.**

Ce to potrdimo še s kamniškimi primeri:
v povprečju se je rodilo v čeških oz. morav-
skih družinah 2,6 otrok, v nemško-čeških 3,
v slovensko-čeških celo 4,8 otrok.** Pri tem
je bila pri slednjih tudi umrljivost mnogo
večja. Najpogostejši vzroki so bili: božjast,
griža, srčno »otrpnenje«, tetanus in škrla-
ünka.*5

Imena priseljencev in ^ijihovih otrok so
pogosto češkega izvora oz. veliko je tudi ta-
kih imen, ki so prevladujoča v katoliških
deželah (npr. Frančišek, Ivan, Jožef, Mari-
ja, Anton, Terezija ipd). Po drugi strani
obstajajo tudi tipična češka imena, npr. Ka-
rol, Pavel, Jaroslav, Ljudmila, Miroslav,
Vaclav, Zdenka, Božena, Bedriška.^^

č) prehrana:

Hrana je bila tudi ena od čeških in mo-
ravskih posebnosti. Vpliv domače kuhinje je
bil velik predvsem v priseljenih družinah,
kjer je bila gospodinja Cehinja ali Morav-
ka. Češke specialitete se niso kuhale le pri
prvih priseljencih v preteklem stoletju, tem-
več so bile žive še dolga desetletja po prvi
svetovni vojni.*« Kot najbolj tipično hrano
lahko vzamemo češke cmoke ali »knedle«,
ki so nadomeščali kruh. Kuhali so različne
vrste: od kruhovih »knedlov« iz kvašenega
testa, ki so jih polnili z marmelado iz suhih
sliv, do cmokov iz krompirjeve osnove, pol-
njene s sirom, mesom ali marmelado. Vse-
kakor so poznali najmanj 8 vrst.

Nasploh je med tednom prevladovala
močnata prehrana, le ob koncu tedna so si

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

53

Družina Zilca, fotografirana leta 1894: oče Jožef Zika, čevljar in glasbenik (roj. 1838), mati Rozalija r. Ben-
kovie (roj. 1845) ter otroci: Marija (roj. 1866), Ivana (roj. 1873), Jožef (roj. 1877), Antonija (roj. 1880), Ivan
(roj. 1882), Angela (roj. 1884) in Frančiška (roj. 1886).Fotografijo hrani Francka Zika, Novi trg 6, Kamnik

privoščili meso. V mesu ima vodilno vlogo
goskino. Gosi so imeli navadno doma ali pa
so jih po prvi svetovni vojni kupovali od
Slavoncev. Ti so v dnevih pred veliko nočjo
goniU jate gosk in puranov kar po kamniš-
kih in okoliških cestah. Prodajali so jih za
staro obleko ali denar. Te kupljene gosi so
nato domači pitali s svaljki do določene teže.
Poleg goskinega mesa so uporabljali tudi
gosjo mast kot namaz na kruh.

Seveda ni smelo manjkati pivo, po kate-
rem je Češka zaslovela po svetu. Npr. Jan
Ulman, češki kapelnik mestne godbe in ob-
činski pisar, je bil znan po tem, da se je na-
sitil šele, ko je pojedel eno gosko in popil
nekoliko kozarcev piva (v Kamnik prišel
1926. leta).*7

d) stanovanja in posest:

Reambulančna mapa in seznam lastnikov
v franciscejskem katastru za leto 1868 nam
povesta, da sta bila med priseljenimi Cehi
in Moravci lastnika hiše le Jožef Zika in
Franc Hajek. Ta dva sta bila tudi edina
lastnika posestev.*^ Vsi ostali so živeli kot
najemniki oz. so si hišo pridobili s priže-

nitvijo. Tudi v kasnejšem obdobju zasledi-
mo števUne družine, ki so podnajemniške in
ki zelo pogosto menjajo svoja bivališča.
Npr., Franc Ficker, krojač iz Moravske ter
njegova žena in 4 otroci so stanovali kot
podnajemniki v hiši gospodarja Janeza Le-
vičnika, ki je imel tudi sam ženo in 7 otrok.
Poleg Fickerjev je imel še eno stranko, An-
tona Letnarja, delavca, njegovo ženo in 7
otrok.*9 V Statusu mesto — gostači 1815 do
1912 pa že najdemo Franca Ficker j a kot go-
spodarja hiše na Grabnu št. 38.^"

Cehi oz. Moravci, ki so postali lastniki
hiše, so pogosto imeli svoje podnajemnike.
Delno so bUi to novi češki priseljenci, delno
so bili to ljudje iz kamniške okolice ali dru-
gih slovenskih krajev, delno tudi vajenci in
pomočniki, ki so jih imeli mojstri na stano-
vanju (npr. brivec Kari Huttaf je imel v hiši
Franca Poderžaja, brivskega pomočnika iz
Grosuplja, in Jožefa Carlija, brivskega
učenca iz Škofje Loke).^!

V prvem obdobju priseljevanja je tudi
smodnišnica poskrbela za svoje delavce in
njihove družine. Na tovarniškem področju
so zgradili stanovanjsko poslopje, kjer so

54

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

oddajali sobe oz. stanovanja. Namenjena so
bila tako za samske delavke in delavce, kot
za družine. Npr. Karol Nefima in žena Ka-
tarina r. Pire sta stanovala v t. i. »pulfrfa-
brik 1« do leta 1893. Tega leta sta si kupila
lastno hišo na Grabnu št. 14.

Poleg nakupa so si hišo pridobili tudi s
poroko. V takih primerih je šlo predvsem
za poroke višje izobraženih Cehov in Morav-
cev (npr. profesor, organist, Prokurist) z
bogatimi Kamničankami. Tipična primera
sta poroka Frančiška Honzaka, inženirja c.
kr. nadporočnika v rezervi, in Marijo Orož-
novo, hčerko notarja''* ali poroka med Ro-
bertom Koprinskym, profesorjem kr. višje
gimnazije, in Angelo Prohinar, lastnico hiše
in prejšnje Mollinejeve tovarne.s*

Ali so bUa kakšna posebna naselja oz. de-
li mesta, kjer so živeli priseljenci? Z doblje-
nimi podatki, ki pa ne zaobsegajo vseh sem
dobila naslednje podatke: na področju Šutne
je živelo 14 družin, na Zapricah 1, na Pero-
vem 4, v Mestu 16, v Novem trgu 6, na Gra-
bnu 20 (med temi všteto tudi stanovanjsko
poslopje smodnišnice) in v Podgori 1. Pre-
vladujoče mesto imajo priseljenci v pred-
mestju Graben, kar je razumljivo, saj so bili
večinoma delavci v tovarni smodnika. Kljub
visokemu številu priseljencev v Mestu in
Sutni moramo poudariti, da sta to najpo-
gosteje naseljena predela Kamnika. Tu pri-
šleki med seboj niso bili povezani. Medtem
ko v Novem trgu. Grabnu in na Perovem (ob
današnji tovarni Titan) vidimo večje skle-
njene skupine priseljencev. Vzrok je obstoj
številnih tovarn v teh delih mesta, npr. na
Grabnu tovarna smodnika, na Perovem že-
lezarska industrija, v Novem trgu pa bližina
in povezanost z že naseljenimi priseljenci
(npr. Jožef Zika, ki je bil lastnik dveh hiš v
Novem trgu, št. 6 in 29, je stanovanja tudi
oddajal).55

VLOGA PRISELJENCEV V DRUŽBI

a) politična vloga:

Zanimivo je vprašanje volilne pravice pri-
seljencev. Zal imamo o tem samo podatek iz
leta 1907. Tedaj smo imeli med priseljenci
in njihovimi potomci 26 takih, ki so bili vo-
nini upravičenci za volitve v državni zbor.
Skupno smo imeli tedaj 601 volilnega upra-
vičenca v mestu Kamniku.5«

Porotniki na sodiščih so bili navadno lju-
dje, ki so bui dokaj imoviti in pošteni lju-
dje v mestu. Med njimi so tudi tujci, npr.
leta 1874 najdemo v »Imeniku za porotnike
sposobnih mož v občini« Josefa Suchyja, tr-
govca in posestnika (plačal je 42 goldinar-

jev davka)." Skupno število kandidatov je
bilo 32. Ali pa v listi porotnikov pri ljubljan-
skem deželnem sodišču v letu 1898 Karla
Skalo, trgovca iz Mesta št. 68. Tedaj smo
imeli 276 porotnikov, od tega 11 Kamniča-
nov. Status porotnikov je bil precej visok.
To so bili hišni lastniki in trgovci obenem,
trgovec z lesom in špediter, krčmarji, davčni
kontrolor, usnjarski mojster.^*

Iz političnega življenja priseljencev sta
znani samo še dve vesti: prva je o begun-
skem shodu v Kamniku. Vendar o tem, kak-
šna je bila udeležba in vsebina tega sestan-
ka, ni podatkov. Shod je bil 30. novembra
1919 v gostilni Rode. »Pripravljalni odbor za
Narodni svet za zasedeno ozemlje v Ljublja-
ni« je ob tej priložnosti vabil vse »begunce
in izseljence vseh stanov in strank iz zase-
denega ozemlja, kateri bivajo v kamniškem
okraju. Zadeva je važna! Pridite vsi, ker se
mora vsaki vpisati. Prinesite seboj tudi iz-
kaze o begunstvu.«59 Druga novica je kas-
nejšega datuma, iz januarja 1938. Tedaj je
umrl češkoslovaški predsednik Masaryk.
Kamniški Cehi in njihovi potomci ter me-
sto Kamnik so se poklonili njegovemu spo-
minu z veliko svečo, ki jo je ponesel v Lane
občinski uradnik Jan Ulman. Na sveči je bil
napis: Na hrob svèmu tatičkovi T. G. M. Ce-
hoslovaci Kamnik - Jugoslavija.*"

b) gospodarska vloga:

O vlogi in pomenu čeških in moravskih
priseljencev v obrti, sezonskem delu in kot
lastnikov kapitala smo že govorili. Razloži-
mo samo še njihovo mesto v kamniški me-
ščanski korporacij i.

Meščanska korporacija je združevala po-
sestnike, obenem so morali biti tudi dolgo-
letni meščani Kamnika, ki so bili priprav-
ljeni plačati določeno letno vsoto za član-
stvo. V zameno pa so dobivali les (drva in
hlode) iz gozdov, ki so bili last korporacije.
Gozdove je imela večinoma na desnem bre-
gu Kamniške Bistrice, v Stahovici (na me-
stu današnjega rudnika kalcita) pa so imeli
člani žago za svoje potrebe. Drva so potre-
bovali v gospodinjstvu, medtem ko so les
največkrat prodajali.

V »Imeniku volilcev za volitev odbora me-
ščanske korporacije v Kamniku 1890. leta«
izvemo, da smo imeli od skupno 166 volilcev
tudi 4 priseljence. To so bili posestniki
Franc Hajek, Jože Filec, Jože Richter in Jo-
že Zika."i Na volitvah odbora leta 1893 se je
njihovo število povečalo še za dva, Rzüio in
Karla Nefima,"^ leta 1903 pristopi posestnik
in trgovec Karol Skala."* V povojnem ob-
dobju je število zopet upadlo, saj so bili leta

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

55

1937 včlanjeni 4 potomci priseljencev.** Me-
ščansko korporacijo so ukinili Nemci ob za-
sedbi mesta.

c) kriminal:

Na tem področju je veljalo pravilo, da so
te v primeru, če nisi imel domovinske pra-
vice v tukajšnji občini, izgnaili v domovinsko
občino. Samo na osnovi desetletnega biva-
nja v kraju ali s posebno prošnjo je prišlek
dobil tudi domovinstvo. Tedaj ga občina ni
mogla več izgnati. Isto pravilo je veljalo tu-
di za tim. »občinske ubožce«. To je sprožilo
številne spore, saj se je premnogokrat zgo-
dilo, da je'izgnane ubožce njihova domovin-
ska občina poslala nazaj oz., da ni plačevala
oskrbnih, prevoznih in zdravniških stroškov
občine, kjer je oskrbovanec živel. Tako rav-
nanje je povzročilo hud odpor oblasti, leta
1936 pa so celo izdali okrožnico, v kateri so
ostro obsodili in zahtevali delo po zakonskih
predpisih.*^

Kateri pa so bili tisti kriminalni prekrški,
zaradi katerih so te že lahko izgnali? Našla
sem štiri primere:

1. Johann Zika, star 26 let, mesarski po-
močnik, je bil obsojen januarja 1877 zaradi

kraje. Po prestani kazni so ga odgnali v do-
movinsko občino.

2. Franz Suchy, gostilničar, je utajil dav-
ke. Ko so ga pripeljali na sodišče, je ušel.
Po izjavi matere, naj bi se zadrževal v oko-
lici Reke, v kraju Denica (oktobra 1870).

3. Josef Wlassak, dninar, je bil izgnan za-
radi »pohajanja po deželi« (beračenja). Pred
izgonom je bil že osem dni zaprt. Izgnali so
ga v rodno vas Roggendorf (decembra 1880).

4. Karel Zejda, izgnan zaradi »postopanja
po deželi«. Po poklicu je bil čevljarski po-
močnik. Čevljarski ceh v Kamniku je hranil
njegovo potovalno knjižico, ki bi jo dobil še-
le čez osem dni. Zejda se je že pred tem
rokom odpravil peš v Ljubljano. Nazaj gre-
de ga je zaustavila policija. Ker ni imel do-
kumentov, so ga za pet dni zaprli in nato iz-
gnali v domovinsko občino avgusta 1880.^*

DRUŽABNO IN DRUŠTVENO ŽIVLJENJE j

i

a) družabno življenje:

Zbirahšče kamniških Cehov in Moravcev |
je bilo v hotelu Fischer (na mestu današnje i
sodnije). Hotel je imel v najemu Ceh Jože i

Udeleženci »žurfiksa«, fotografirani 'leta 1902 v gostilni Kenda. Od leve proti desni sedijo: advokat
Alojzij Kraut, hotelir Fischer, sodnik Regally, lekarnar Josip Močnik, poštar Martin Novak. Stojijo: last-
nik tiskarne Anton Slatnar, učitelj Tramte In Ceh Jan Spalek, lastnik železarske tovarne na Perovem
pri Kamniku. Fotografija je last Nika Sadnikarja, Kidričeva 33, Kamnik

56

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

Ob koncu 19. stoletja se je sestajali-
šče premaknilo v Novi trg, kjer je Zika od-
prl gostilno.

Pomemben delež pri oblikovanju družab-
nega življenja so imeli »petkovci«. To so bili
visoki uradniki, advokati, učitelji, tovar-
narji, davkarji, ki so se ob petkih sestajali
v gostilnah (do prve svetovne vojne). Njiho-
vo snidenje se je imenovalo »žurfiks«. Med
temi pomembnimi kamniškimi osebnostmi
so bili tudi priseljeni Cehi, ki so imeli vi-
šjo izobrazbo ali vsaj nekaj kapitala (npr.
tovarnar, kapelnik godbe, učitelj, višji fi-
nančni nadzornik ipd.).

Taki »moški večeri« so bili zelo zabavni.
Pogovarjali so se o sodobnih političnih te-
mah, igrali karte, peli in seveda jedli in pi-
n. Po besedah informatorke, gostilničarke,
je bil spored naslednji: Najprej so jedli te-
lečjo glavo s hrenom in telečjo juho (ali pa
purana, napolnjenega z zemljami in jabolki
oz. odojka). O polnoči je sledila kava. Pogo-
vore in zabavo so nadaljevali do jutranjih
ur. Tedaj so šli na skupni sprehod. Po spre-
hodu so se vrnili v gostilno, kjer jih je že
čakal golaž, po tem okrepčilu so odšli di-
rektno v službo.®^

Josip Suchy (rojen 1869) nam razkrije še
eno sliko iz družabnega dogajanja, ki je po-
vezano s Cehi oz. Moravci. V spominih opi-
suje tim. »moritatlerje«:

»Moritatlerji so se nazivali tisti zagoreli
in raztrgam sejmski kričači, ki so na pri-
pravnem prostoru, navadno pred okrajnim
sodiščem, razobešali veliko platneno tablo,
čezinčez poslikano z različnimi prizori, ki so
kazali krvav umor in njegove posledice ter
kaznujočo roko pravice.

Kolikor se še spominjam, so bili ti potujo-
či kričači moravskega porekla. Pred tablo je
stalo majhno, suhljato človeče, ki je s pali-
co kazaje na sliko, z vidnim naporom pelo:
»Hört, ihr Leute mit Entsetzensenn dem
grossen Postraubmord, der sich erst neulich
hotte zugetrogen in dem Lord Krobotien!«
Hraščavi glas starke je privabil dokaj rado-
vednega in radogledega ljudstva. Ob koncu
je po 5 krajcarjev dehla liste, kjer je bila
natanko popisana krvava moritat.«*^

b) društveno življenje:

Začnimo s pregledom najstarejših dru-
štev v 60. letih 19. stoletja, kjer so prise-
ljenci sodelovaU.

Narodna čitalnica je ena izmed organiza-
cij, na katero se je oprlo nacionalno gibanje
v 60. letih 19. stoletja. Narodne čitalnice, ki
so se ukvarjale z raznimi oblikami kulturne
dejavnosti, so bila poleg tega tudi središča

političnega dogajanja. Organizirali so razne
prireditve, igre, recitacije, koncerte, preda^
vanja, s katerimi so budili in utrjevali na-
rodno zavest.

V Kamniku so organizirali čitalnico mar-
ca 1868. Za prvega predsednika so izvolili
Janeza Debevca, za podpredsednika dr. Va-
lentina Prevca in za tajnika Simona Jenka.''"
Znan je seznam tajnikov, ki so sledili Jenku
do leta 1919. Med njimi je tudi učitelj Lju-
devit Stiasny. Tudi med knjižničarji kamni-
ške čitalnice tega obdobja sta bila dva po-
tomca čeških priseljencev, Fran Hajek in
Ljudevit Stiasny.'i

Mnogo pogosteje srečamo Cehe in Mo-
ravče na glasbenem področju, saj je bilo
splošno znano, da so bili Cehi najboljši glas-
beniki.

»Ce se bodo otvorile še kakšne tovarne,
bodo prišli tujci. Pa se bo našlo dovolj mu-
zikantov.«''^

V okviru čitalnice sta delovali dve glas-
beni skupini: pevski zbor in salonski orke-
ster. Citalniški pevski zbor, ki je prvič na-
stopil avgusta 1868 na čitalniških recitaci-
jah, je vodu Josip Filetz (češki priseljenec).
Sprva je bilo le 12 pevcev. Nastal je iz mo-
škega pevskega zbora, ki so ga ustanovili že
leta 1865 kot samostojno društvo z name-
nom, da bo gojilo slovenske in nemške ljud-
ske pesmi. Citalniški pevski zbor je bilo je-
dro, iz katerega se je leta 1882 razvUo prvo
samostojno slovensko pevsko društvo Lira.''*

Druga glasbena skupina je bil citalniški
salonski orkester, katerega je leta 1899 usta-
novil skladatelj Viktor Parma. B'l je kapel-
nik orkestra do julija 1900, ko je bil službe-
no premeščen v Črnomelj (po poklicu je bil
namreč okrajni komisar). Nasledil ga je Ceh
Anton Va,niček (do leta 1903), ki je bil obe-
nem tudi kapelnik mestne godbe. Za njim
je postal dirigent orkestra Ceh Jan Spalek
(lastnik železarske tovarne na Perovem pri
Kamniku).^* Iz že znanih razlogov je Kam-
nik zapustil aprua 1907. leta. Po sklepnem
koncertu, ki ga je imel Špalek 7. aprila 1907,
»se je v dvorani razvila živahna zabava,
katero je še pospeševalo lepo petje Lirašev.
Starosta Sokola dr. Alojzij Kraut je napil g.
Špaleku, kot gostitelju in dramitelju slovan-
skih idej ter mu zaželel v slovo na njegovi
prihodnji poti istih simpatij, katere je uži-
val v Kamniku.«^*

Do prve svetovne vojne sta bila na tem
položaju še Ceh Josip Novotny (tudi kapel-
nik godbe) in Emil Adamič. Vsi člani so so-
delovaU brezplačno, koncertne dohodke pa
so namenjali za dobrodelne namene.'^s

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

57

Godbeno društvo v Kamniku je bilo usta-
novljeno 1898. leta. Njegov namen je bil
vzdrževati in voditi mestno godbo. Po pra-
vilih društva je morala godba imeti vsak
teden vsaj dve vaji, vsako drugo soboto na-
stopati po mestu, vsako nedeljo pa je bila
dolžna prirediti promenadni koncert na
Mestnem trgu.'" Zaradi slabega službovanja
so na društveni seji 25. maja 1899 sklenili
odpustiti dotedanjega kapelnika in takoj
objaviti oglas v časopisih »Laibacher-Zei-
tung« (v nemškem jeziku), »Narodu« dunaj-
skem listu »Neues Wiener Tagblatt«, češka
lista »Narodni listy« in »Politik« ter »Neue
musikalische Presse.«" Na ta oglas se je pri-
glasilo največ Cehov in Moravcev, saj jih je
bilo od skupno 25 prosilcev kar 13.'* Kljub
številni izbiri godbeni odbor zopet ni izbral
pravega, kajti godba ni imela takšnih
uspehov, kot so pričakovali. Leta 1904 so za-
menjali tudi novega kapelnika Ceha Antona
Vanička, za njegovega naslednika pa so iz-
brali Arnolda Wlassaka iz Kranja, sicer pa
po rodu tudi Ceha.'" Godba je štela tedaj
(leta 1904) 88 članov, od tega so bili poleg
kapelnika Wlassaka še trije Cehi: Edvard
Hajek, Karol Skala in Jan Špalek.*" Tudi no-
vo vodstvo ni pripeljalo do uspehov in go-
dba je še naprej nazadovala. Na občnem zbo-
ru leta 1906 so celo razpravljali o razpustu
društva. Toda odbor ni pustil in je »pozval
Kamničane k skupnemu boju.«*^ Januarja
1907 so dobili novega kapelnika Ceha Josipa
Novotnyja, dotedanjega dirigenta ljubljanske
mestne godbe. Le-ta si je zelo prizadeval za
vzgojo novega glasbenega naraščaja, zato je
septembra 1907 organiziral godbeno šolo.*2

V mestni godbi smo imeli še enega češke-
ga kapelnika, Jana Ulmana, ki je prišel v
Kamnik 1926. leta. Opravljal je tudi službo
občinskega pisarja na odseku za vojne za-
deve.**

Telovadno društvo Sokol. Ideja Sokola se
je razvila leta 1862 v Pragi z ustanovitvijo
telovadnega društva. Pred tem so Cehi telo-
vadili skupaj z Nemci v istem telovadnem
društvu, toda kasneje so zaradi vsenemške-
ga značaja društva osnovali svoje. Ideolo-
ško ga je utemeljU Miroslav Tyrš (1832 do
1884) in mu dal izrazite demokratične in
človekoljubne osnove, v narodnostnem po-
gledu na ljubezen do svojega naroda in so-
delovanje z vsemi drugimi slovanskimi na-
rodi. Sokodstvo je v ožjem pomenu le telo-
vadba, v širšem pa vzgoja in izobraževanje.**

Prvo sokolsko društvo na Slovenskem je
bil »Južni Sokol« v Ljubljani, organiziran
leta 1863. V Kamniku je prišlo do ustano-
vitve dokaj pozno, šele 13. decembra 1904.

Na tem ustanovnem sestanku so izbrali dru-
štveni odbor, ki so ga sestavljah dr. Alojz
Kraut (starosta), podstarosta Jan Spalek
(Ceh), načelnik Ivan Pollak, tajnik Blaž Lo-
gar, blagajnik Dragotin Bežek, ter odborni-
ka Hinko Sax in Ivan Hudobilnik. Ob usta-
novitvi je društvo štelo 64 članov, od teh je
bilo 20 telovadcev.

Ob ustanovitvi so se vključevali v delo So-
kola vsi sloji prebivalstva. Sčasoma pa se je
nekaterim članom zdelo društvo preveč de-
mokratično zaradi tega in so prenehali so-
delovati z njim. Vestnik ljubljanske sokol-
ske župe je pozival Kamničane k slogi, ne
glede na stanovske razlike. Društvo je nam-
reč vključevalo tudi večje število ključav-
ničarskih delavcev današnje tovarne Titan.

Ko je dunajska delniška družba, ki je bi-
la lastnica tovarne, bankrotirala, je kamni-
ški Sokol izgubU skoraj vse telovadce, kajti
tovarna je maja 1912 poslala v češko mesto
Jince Cenkov okoli 50 tukajšnjih delavcev.*^

Članstvo je kljub opisanim okoliščinam
postopoma naraščalo od 82 (leta 1906) do 100
v letu 1911, nato pa je število upadlo leta
1913 na 68 članov.*^ Žal nisem dobila po-
datkov o vlogi priseljencev v drugih dejav-
nostih Sokola.

Med manjšimi društvi, v katerih so sode-
lovali priseljenci, je treba omeniti še nasled-
nje:

— leta 1908 ustanovljena »Zadruga go-
stilničarjev, kavarnarjev, krčmarjev, žganje-
točnikov in izkuharjev v Kamniku« (pravila
potrjena 27. maja 1908), ki je skrbelo za po-
speševanje in utrjevanje tujskega prometa
v Kamniku. Med člani so bili češki lastniki
gostiln, kavarn, krčem, npr. Franc Suchy,
Josip Richter, Jože Zika, Kari Skale.
Iz te zadruge se je 15. januarja 1930 ponov-
no obnovilo t. i. »Tujsko prometno društvo«,
ki si je ravno tako prizadevalo krepiti in
razvijati tujski promet v Kamniku in okoli-
ci. Predsednik je bil Franc Vovšek, okrajni
načelnik v Kamniku, tajnik pa trgovec Al-
fonz Skala (potomec priseljenca).*'

— deželno predsedstvo v Ljubljani je 8.
februarja 1904 odobrilo pravUa »Cecilijinega
društva mestne župnije«. Društvo je sestav-
ljalo 24 rednih članov in 40 dobrotnikov.
Predsednik je bil kanonik Lovrenčič, pod-
predsednik organist Josip Heybai (Ceh).
Drugih odbornikov društvo ni imelo.**

— Kamniško planinsko društvo je bilo
ustanovljeno kot podružnica Slovenskega
planinskega društva, 19. julija 1893*" (27. ju-
nija 1897 je bila ustanovljena tudi Češka po-
družnica SPD v Pragi)."" V njem je bil zelo
dejaven član Ljudevit Stiasny, ki je bU tudi

58

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

eden izmed najstarejših članov planinske or-
ganizacije.91 Nasploh je značilno, da imajo za
razvoj slovenskega planinstva največ zaslug
ravno Cehi, predvsem v Kamniških oz. Sa-
vinjskih Alpah in na Jezerskem. Tako so
leta 1900 izdali vodnik »Savinske Alpy«, ju-
lija 1900 pa so odprli Češko kočo pod Grin-
tovcem."2 O tem piše časnik Gorenjec na-
slednje: »Otvoritev Češke koče pod Grintov-
cem se bo vršila proti našemu pričakovanju,
na prošnjo bratov Cehov, brez vsakega po-
sebnega slavlja dne 26. julija ob 8.30. Kočo,
kateri pa pristaja na vsak način ime planin-
skega hotela, zgradila je češka podružnica
Slovenskega planinskega društva z ogrom-
nimi stroški. Natančneje popis koče in nje
lego priobčimo v prihodnji številki«."*

Kot smo lahko razbrali, je bilo društveno
življenje zelo živahno. Iz množice društev
sem poskušala predstaviti tiste, za katere
sem dobila podatke tudi o članstvu in vlogi
čeških in moravskih priseljencev.

Za konec še poskušajmo ugotoviti, kak-
šen je bil odnos Kamničanov in nasploh Slo-
vencev do teh prišlekov. Kamniška pesem
jih našteva:

Zika, Fikar, Nefima,
Panek, Rihtar, Kučera,
to so »Pemci« tra-la-la...

Pri tem si pojem »Pemci« najlažje razlo-
žimo z besedami Jana Lega (Znanega češke-
ga kulturnika, ki je v 60. in 70. letih 19. sto-
letja bival tudi v Kamniku. Od tu je dopi-
soval v češki list »Posel iz Prahy«"*):

»Narodni imeni »Pemec« in »Ceh« sta po-
polnoma različnega pomena. Od tistih dob,
ko je slovanska vzajemnost prodrla v širše
kroge slovenskega občinstva, izraža ime
»Pemec« malone golo zaničevanje, v tem ko
nosi ime »Ceh« zajedni izraz časti v sebi.
Slabi pomen imena »Pemec« je zakrivil nek-
danji slaboglasni birokratizem.«

Jan Lego je tudi zelo dobro razkril zna-
čilnosti ne le kamniškega prebivalstva, tem-
več celotnega slovenskega naroda: »Lastno-
sti, sestavljajoče značaj Slovencev, so zlasti
te: bistroumnost, mržnja tujstva, odkrito-
srčnost in odločnost, veselost in ljubezen do
petja, pobožnost, gostoljubnost.« Zlasti za-
nimiva je razlaga slovenske gostoljubnosti:
»Šesta lastnost je gostoljubnost. Kajpada de-
la Slovenec pri tem naraven razloček med
gostom in gostom, jeli namreč kdo njegove
narodnosti ali tuje; do svojcev se vede zau-
pljivejše, povprašuje jih takoj po osebnih in
rodbinskih okolnostih, v tem ko človeku tu-
je narodnosti ostavlja na voljo, hoče li iz
svojega nagiba razodeti mu kaj o teh rečeh.

Ce prideš pod streho kakega narodno za-
vednega Slovenca in mu poveš, da si Ceh,
bodi gotov, da te prijetno pogosti. V ostalih
slučajih ima slovensko gostoljubje seveda
svoje meje, namreč te, katere gostova resnič-
na potreba sama označuje. Kjer te ni, ne-
hava gost biti gost in tako celo ta, kdor se
misli med Slovenci naseliti, stopa v popol-
noma drugačno razmero tj. v razmero tuj-
čevo. Tedaj je tujcu jako težka naloga, ka-
ko bi si pridobil in ohranil zaupanje svojih
sosedov ali sploh teh, s katerimi se mora
vkupe živeti, da se tako ogne vsem nepri-
jetnostim. Toda navzlic vsemu takemu pri-
zadevanju naj se nikdar ne udaje nadeji,
da ga bo Slovenec kdaj za svojega imel.«"'^

OPOMBE

Kratice:

ASRS____Arhiv SR Slovenije

ZAL.....Zgodovinski arhiv Ljubljana

SAL.....Nadškofijski arhiv v Ljubljani

1. Članek je nastal na osnovi diplomske na-
loge Cehi in Moravci v Kamniku od leta 1850
do druge svetovine vojne v študijskem letu
1985/1986 na Oddelku za zgodovino. Mentor mi
je bil dr. Peter Vodopivec. — 2. Husa Vaclav,
Zgodovina Cehov in Slovakov, Ljubljana 1967,
str. 213—230. — 3. SAL, Statusi, poročne ter
mrliške knjige župnije Kamnik. ZAL, Občina
Kamnik, fase. 62—65. Zapisniki izdanih delav-
skih in poselskih knjižic 1883—1941. Poselski
zapisnik št. 62. — 4. Sifrer-Torkar, Usnjarji in
čevljarji v Kamniku. I. seminarska naloga na
Oddelku za etnologijo, Kamnik 1983, str. 128.
Imamo 14 takih primerov. — 5. ZAL, Občina
Kamnik, fase. 62—62. Zapisniki izdanih delav-
skih in poselskih knjižic 1883—1941. Poselski za-
pisnik št. 62. — 6. ZAL, Občina Kamnik, fase.
47, Domovinstvo. — 7. ARSR, Število Cehoslo-
vakov v okrajnem glavarstvu Kamnik od 31.
januarja 1921 po materinem jeziku. — 8. ASRS,
sign. D 40-3277, Opšta statistika kraljevine Ju-
goslavije. Defdnitivni rezultati popisa stanovni-
štva do 31. januara 1921. Slovenija s Prekmur-
jem. Beograd 1921, str. 292. — 9. ASRS, sign.
D 40-3277, Število Cehoslovakov v kraljevini
SHS od 31. januarja 1921 po materinem jeziku.

— 10. Auerman Jan, Ceškoslovenska vetev v
Jugoslavii, Praha 1930, str. 44—48. — 11. Ro-
dovniki posameznih družin, podatki so zbrani
v SAL, ZAL in ASRS. — 12. Husa Vaclav, Zgo-
dovina Cehov in Slovakov, Ljubljana 1967, str.
244. — 13. Ob 100-letnicd Podjetja Kamnik v
Kamniku, Kamnik 1952. — 14. Suchy Josip,
Spomini Krištofovega Pepčka, Ljubljana 1928,
str. 94. — 15. informator Albert Cebulj, roj.
1918, doktor elektrotehnike. Medvedova 28. —
16. ASRS, TOI — največja podjetja in najbolj
razvite panoge v CSR, maj 1921, fase. 144. — 17.
Ivan Zika, Kronika Kamnika in kamniškega
okraja 1914—1933, Sveobči privredni list 1/1932.

— 18. Ivan Zika, Iz zgodovine kamniške kera-
mike. VI. kamniški zbornik, Kamnik 1960. —

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

59

19. Kupoprodajna pogodba Franca Bučarja in
Margarete Spalek, arhiv tovarne Titan. — 20.
Lojze Koder, Od milna do tovarne. Kamniški
zbornik 1955. — 21. Kamničan, št. 11, 9. feb-
ruar 1907. — 22. Lojze Koder, Od mlina do
tovarne. Kamniški zbornik 1955. — 23. infor-
mator Albert Cebulj. — 24. g. V., Parcela 718,
Titan, tovarniško glasilo tovarne Titan, Kamnik
1979. — 25. ZAL, Obrtni register občine Kam-
nik 1892—1940 ter ZAL, Občina Kamnik, fase.
62—65. Zapisniki izdanih delavskih in posel-
skih knjižic 1883—1941. Poselski zapisnik št. 62.

— 26. Egon Stare, Naši gospodarski odnošaji s
Češkoslovaško. Analiza strukture češkoslovaško-
jugoslovanskih stikov in možnosti nadaljnje po-
globitve, Ljubljana 1936, str. 5. — 27. ASRS,
TOI, fase. 309/2 C-E, Popisni listi industrije. —
28. Informator Albert Cebulj. — 29. ASRS,
TOI, fase. 144, Največja podjetja in najbolj
razvite panoge v CSR, maj 1921. — 30. Infor-
mator Albert Cebulj. — 31. Lubor Niederle,
Slovanski svet. Ljubljana 1911. — 32. T. G. Ma-
saryk, Jan Hus. Češki preporod in češka re-
formacija. Zagreb 1923. — 33. Franc Perko,
Verstva v Jugoslaviji, Celje 1978. — 34. infor-
mator Albert Cebulj. — 35. isti informator. —

36. informatorki Ivanka in Majda Nefima. —

37. informator Albert Cebulj. — 38. Ana Ka-
stelic, Sola v Kamniku do 2. svetovne vojne.
Kamniški zbornik 1979. — 40. Josip Suchy,
Spomini Krištofovega Pepčka. Ljubljana 1928.

— 41. Letno poročilo dvorazredne dekliške šole
s poldnevnim podukom v Kamniku ob koncu
šolskega leta 1883—1884. Slovanska knjižnica,
sign. C 70. — 42. Lubor Niederle, Slovanski svet.
Ljubljana 1911, str. 100. — 43. isti avtor, str. 98.

— 44. glej opombo št. 11. — 45. SAL, Mrliški
knjigi župnije Kamnik 1871—1910 in 1911—1964.

— 46. informator Albert Cebulj. — 47. infor-
matorki Ivanka in Majda Nefima. — 48. ASRS,
fase. L 269, Franciscejski kataster za občino
Kamnik, reambulančna mapa. — 49. ZAL, Ob-
čina Kamnik, fase. 76, Ljudsko štetje leta 1900.

— 50. SAL, župnija Kamnik, fase. 3, Status
animarum 1787—1902, Status mesto-gostači
1815—1912. — 51. ZAL, Občina Kamnik, fase.
76. Ljudsko štetje leta 1900. — 52. SAL, župnija
Kamnik, fase. 3. Status animarum 1787—1902.
Status mesto-gostači 1818—1912. — 53. SAL,
župnija Kamnik, Poročna knjiga župnije Kam-
nik 1891—1930. — 54. SAL, župnija Kamnik,
Poročna knjiga župnije Kamnik 1891—1930. —
55. ZAL, Občina Kamnik, fase. 76. Ljudsko
štetje leta 1900. — 56. ZAL, Občina Kamnik,
fase. 72. Volitve v državni zbor 1873—1913 in v
ustavodajno skupščino 1920—1940. — 57. ZAL,
Občina Kamnik, fase. 72. Sodni porotniki 1874
do 1927. Imenik za porotnike sposobnih mož v

občini za leto 1874. — 58. ZAL, Občina Kamnik,
fase. 72. Sodni porotniki 1874—1927. Letni ime-
nik porotnikov pri c. kr. deželnem sodišču v
Ljubljani za leto 1898 in 1900. — 59. ZAL Ob-
čina Kamnik, fase. 47. Splošni spisi 1919—1920.
Begunski shod. — 60. Slovenec, št. 8, 1 a januar
1938. — 61. ZAL, Občina Kamnik, fase. 71.
Meščanska korporacija 1881—1937. Imenik volil-
cev za volitve odbora meščanske korporacije
v Kamniku 1890. — 62. ZAL, Občina Kamnik,
fase. 71. Meščanska korporacija 1881—1937.
Imenik volilcev za korporacijski odbor 27. ja-
nuarja 1893. — 63. ZAL, Občina Kamnik, fase.
71. Meščanska korporacjia 1881—1937. Imenik
volilcev vseh tistih občanov, kateri imajo pra-
vico voliti v korporacijski odbor leta 1903. —
64. ZAL, Občina Kanrnik, fase. 71. Meščanska
korporacija 1881—1937. Člani meščanske kor-
poracije v Kamniku leta 1937. — 65. ZAL, Ob-
čina Kamnik, fase. 68. Postopanje z ubožci. —

66. ZAL, Občina Kamnik, fase. 4. Splošni spisi
1870—1880. III. kazenska policija. III-1/1880. —

67. Ob 100-letnici Podjetja Kamnik v Kamniku,
Kamnik 1952. — 68. informatorja Gizela Zirov-
nik in Niko Sadnikar. — 69. Josip Suchy, Spo-
mini Krištofovega iPepčka. Ljubjana 1928, str.
92. — 70. Majda Zontar, Delovanje kulturnih
društev v Kamniku od 60. let 19. stoletja do
2. svetovne vojne. Kamniški zbornik 1979. —■ 71.
Kamničan 7. septembra 1919. — 72. ZAL, Ob-
Občina Kamnik, fase. 94. Društva. Seje-vabila
73. Majda Zontar, isto delo. — 74. Kamničan,
št. 21, 13. april 1907. — 75. Majda Zontar, isto
delo. — 76. Majda Zontar, isto delo. — 77. ZAL,
občina Kamnik, fase. 94. Društva. Seje-vabila
1899, 1903, 1907, 1908. — 78. ZAL, Občina Kam-
nik, fase. 94. Društva. Prošnje za mesto kapel-
nika 1899. — 79. ZAL, Občina Kamnik, fase. 94.
Društva. Prošnje za mesto kapelnika 1899. —
80. ZAL, Občina Kamnik, fase. 94. Društva.
Spisi Mestne godbe 1900—1936. — 81. Majda
Zontar, navedeno delo. — 82. Kamničan št. 45,
26. september 1907. — 83. informator Albert
Cebulj. — 84. Bogo Komelj, Novomeški Sokol
1887—1945, I. del, Novo mesto 1977. — 85. Maj-
da Zontar, navedeno delo. — 86. ASRS, TOI,
fase. 288/1. Tujski promet. — 87. ZAL, Občina
Kamnik, fase. 94. Društva. Register društev. —
88. isti vir. — 89. Planinski vestnik 298/1933.

— 90. Planinski vestnik 92/1897. — 91. Planin-
ski vestnik 152/1936. — 92. Tine Orel. Kamni-
ške planine. Na bregovih Bistrice. Zbornik di-
jaškega počitniškega društva, Ljubljana 1938.

— 93. Gorenjec, št. 28, 21. mali srpanj 1900. —
94. Slovan, III/1886. Življenjepis Jana Lega,
str. 154—169. — 95. Slovan/1886. Jan Lego, Ka-
rakteristike naroda slovenskega, str. 235—236,
252—253, 281—283.

60

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

NAŠI STARI PRVOMAJSKI ZNAKI

JANEZ J. SVAJNCER

Naslednje vrstice so samo poizkus izobli-
kovanja prve, nekoliko temeljitejše podobe
o delavskih prvomajskih znakih do začetka
druge svetovne vojne. Leta 1983 smo jih že
deloma predstavili na razstavi Naše stare
značke v Mariboru in Ljubljani ter v kata-
logu,^ ki je izšel ob tej razstavi, kljub temu
je mogoče zapisati, da smo šele na pol poti
do popolnega pregleda nad tem področjem
v slovenski faleristiki. Tako je tudi ta se-
stavek predvsem spodbuda in poziv, da bi s
skupnimi močmi prišli do odgovorov na ne-
pojasnjena vprašanja.

Eno izmed njih se nanaša na sam začetek
prvomajskih znakov na Slovenskem — kdaj
in kje so se pojavili prvič? Najstarejši znani
znak v slovenskih muzejskih zbirkah in pri
zasebnih zbiralcih, ki so se oglasili po pozi-
vih v časopisju ob razstavi starih značk, je
iz leta 1902, kar skoraj gotovo ne pomeni,
da na Slovenskem organizirano delavsko
praznovanje prvomajskih znakov ni poznalo
pred tem letom, če jih je seveda imela av-
strijska socialdemokracija. Pomembno je
dejstvo, da je bilo naše delavsko gibanje del
organiziranega socialdemokratskega gibanja
v Avstriji, o čemer pripovedujejo tudi prvo-
majski znaki pred prvo svetovno vojno, ti-
sti iz let po njej pa o vezeh, ki so še ostale.
Vsi znaki pred letom 1914, kolikor jih pozna-
mo, so bili k nam prineseni in skoraj gotovo
izdelani na Dunaju. Po napisu 1. Mai in ne
maj so bili samo nemški, enako so bila v
nemščini tudi vsa gesla. Odgovore na vpra-
šanja, kje so bili izdelani, kdo jih je obliko-
val, koliko je bilo narejenih in vse drugo v
zvezi z njimi bi lahko dali samo avstrijski
preučevalci. Morebiti je to tudi bilo že
storjeno. Samo iz dunajskih socialdemo-
kratskih virov bi bilo mogoče dobiti odgo-
vor, kdaj si je organizirano delavstvo v Av-
stro-ogrski prvič omislilo posebne prvomaj-
ske znake. Lahko smo prepričani, da so iste-
ga leta prišli tudi k nam na Slovensko. Pro-
dajanje znakov je bila ena izmed oblik zbi-
ranja denarja organiziranega delavstva, vsak
posameznik je s pripetim znakom manife-
stiral svojo opredeljenost.

Kaj nam povedo stare fotografije?

V zborniku Fotografski dokumenti o bo-
ju KPS^ je bila prva fotografija, ki se na-
naša na prvomajsko praznovanje, posneta
leta 1900 v Idriji. Tehnično je nejasna in je
zato težko sklepati, ali imajo nekateri de-
lavci pripete znake ali samo cvetove, mogo-

če zgolj trakce? Enako velja za fotografijo
prvomajskega praznovanja v Idriji leta 1901,
toda ob tej sliki je skoraj z gotovostjo mo-
goče trditi, da ima nekaj delavcev znake,
vidni so celo trakci. Tudi ob znani fotogra-
fiji prvomajskega praznovanja leta 1903 v
Zagorju je težko sklepati, ali gre za cvetove
ali znake. Nobenega dvoma pa pi o znakih
na prsih godbenikov godbe trboveljskih ru-
darjev ob praznovanju 1. maja 1908. Slika
ne pove, ali nosijo godbeniki prvomajske
znake ali morebiti znake svoje godbe, vide-
ti pa je, da imajo nekateri znaki spodaj dva
(za prvomajske znake običajna) trakca, dru-
gi pa ne. Tako nam fotografije ne povedo
veliko, vsekakor manj kot znaki, ki so se na
Slovenskem ohranili.

Zbirateljske menjalne poti so tako pre-
predene, da je težko trditi, da je ta ali oni
znak doma prav tam, kjer se je pojavil,
kljub temu pa so bili dobesedno vsi prvo-
majski znaki pred prvo svetovno vojno, za
katere smo vedeli ob razstavi Naše stare
značke, najdeni v Mariboru ali vsaj po po-
reklu iz tega mesta. To dejstvo ne govori o

Najstarejši znani ohranjeni prvomajski
znak na Slovenskem. Leta 1902 ga je ob
prvem maju nosil eden izmed maribor-
skih delavcev. Ker je bil narodno zave-
den, ga je motila nemška beseda Freiheit
in jo je preprosto spraskal. Skoda, da
na črno-bell fotografiji ni mogoče vi-
deti, da je znak svetlo srebrne barve,
zastava je rdeče obarvana, rdeč je tudi
trakec pod znakom

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

61

Prvomajska znaka iz leta 1905 in 1907

Prvomajski znaki iz let 1909, 1910 in 1911

tem, da delavci še kje po Slovenskem ne bi
nosili prvomajskih znakov, pove pa, da so
bili v Mariboru njihovi nosilci razmeroma
zelo številni.

Prvi znani znak je, kot smo že zapisali, iz
leta 1902. Ima vse značilnosti vseh prvomaj-
skih znakov avstrijske socialdemokracije
pred prvo svetovno vojno. Izdelani so bili iz
tanke pločevine, torej na najcenejši možni
način, ki je sicer terjal matrico in patrico,
toda omogočal prihranek pri pločevini. Se-
stavni del vsakega teh znakov je bil rdeč
trakec, zložen in zadaj na posebnem kovin-
skem zavihu na znaku pritrjen tako, da sta
oba kraka visela pod znakom. Likovno izpo-
vedno so bili prvomajski znaki vedno, če
temu tako rečemo, aktualno politični. Moti-
vi in gesla na njih so bila praviloma v skla-
du z vsakoletno politično akcijo. Leta 1907
je potekalo praznovanje prvega maja tik

pred volitvami, tako je tudi znak spodbujal
delavce, naj oddajo svoj glas za delavsko
stvar. Leta 1909 je prvomajski znak pripo-
vedoval o boju za osemurni delavnik, leta
1910 o skrbi za ostarele in invalidne delav-
ce ter delavske vdove, v letih tik pred prvo
svetovno vojno so znaki pozivali k delavske-
mu internacionalizmu in klicali internacio-
naÜ.

Na Slovenskem so za zdaj znani naslednji
prvomajski znaki pred prvo svetovno vojno:

—• 1902: znak je ovalen, pokončen, visok
38 mm, širok 30 mm, na njem je kip svobo-
de, na podstavku napis Freiheit, ob kipu de-
lavec z rdečo zastavo in napis 1. MAI 1902.
Rdeč trakec je širok 13 mm, kraka sta dolga
po 35 mm.

— 1905: znak je trikoten, visok 33 mm, ši-
rok 37 mm, na njem je lik žene-svobode, ki
ima v iztegnjeni desnici že nekoliko izvlečen.

62

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

meč, z levico objema delavca, ki drži z de-
snico del venca zmage, le-ta oklepa meč.
Zgoraj napis 1905 1. MAI.

— 1907: znak je pravokoten, visok 34 mm,
širok 29 mm, na njem volilna urna, ob njej
žena-pravica s tehtnico v desnici in mečem
v levici, desno pod drevesom delavec, ki spu-
šča z desnico volilni listič. Spodaj 1. MAI
1907.

— 1909: znak je pokončen, visok 40 mm,
širok 24 mm, na njem boginja zmage, ki se
z desnico opira na meč. Stoji na premaga-
nem zmaju. V ozadju vzhajajoče sonce z na-
pisom 8-STUNDEN TAG. Pod zmajem 1.
MAI 1909. Trakec širok 13 mm, kraka dol-
ga po 35 mm.

— 1910: znak je okrogel s posebnim po-
ljem, visok 44 mm, širok 40 mm, na polju
boginja, ki z dvignjeno desnico sprejema k
sebi dva otroka, starko in dva starca, v oza-
dju vzhajajoče sonce, zgoraj napis ALTERS
INVALIDITÄTS WAISEN WITWENVER-
SORGUNG, spodaj 1. MAI 1910.

— 1911: znak je pokončen, nepravilnih
oblik, visok 39 mm, širok 27 mm, na njem
skoraj goli moški postavi, verjetno prispo-
dobi starega in mladega sužnja-delavca. Sta-
rec je sklonjen pod bremenom, mlajši ima v
desnici kramp, z iztegnjeno levico stisnjeno
v pest grozi topovom bojne ladje v ozadju.
Levo lovor, desno osat. Zgoraj 1911 1. MAI,
spodaj WEG die MILITÄR LASTEN.

— 1912: znak je pokončen, visok 35 mm,
širok 33 mm, na njem štirje delavci, ki s
sklenjenimi rokami objemajo zemeljsko
oblo. Levo 1. MAI, desno 1912, spodaj HOCH
DIE INTERNATIONALE.

— 1913: znak je štirikoten, visok in širok
32 mm, na njem mati z otrokom v naročju
in star delavec s krampom na rami, v ozadju
tovarna z dimniki, iz katerih se kadi, spo-
daj MEHR ARBEITERSCHUTZ 1. MAI
1913.

— 1914: znak je štirikoten, visok in širok
po 30 mm, na njem delavec v razpeti srajci

in z zavihanimi rokavi, v desnici ima razvi-
to zastavo z napisom HOCH DIE INTERNA-
TIONALE, spodaj 1. MAI 1914.

Samo nekaj mesecev po nastanku tega
zadnjega znaka je že besnela svetovna voj-
na. V vojnih letih skoraj gotovo ni prišlo do
nobenega prvomajskih znakov, težko je tu-
di trditi, kdaj jih je delavsko gibanje uvedlo
po prvi svetovni vojni. Upoštevati moramo
razmere, ki so se povsem spremenile. Slo-
venci nismo bili več v skupni državi z av-
strijsko socialdemokracijo. Ločila nas je dr-
žavna meja, ki je verjetno vplivala, da pri
nas ne poznamo nobenega avstrijskega so-
cialdemokratskega prvomajskega znaka iz
prvih povojnih let, če so seveda bili. Po dru-
gi strani je prišlo tudi do ločitve delavskih
vrst. Komunistična partija gotovo ni skrbela
za razpečevanje avstrijskih socialdemokrat-
skih prvomajskih znakov. V okviru teh vr-
stic se ne bomo spuščali v široki splet vpra-
šanj organiziranosti delavstva v komunistič-
ni in socialistični stranki, povsem bomo obšli
druge oblike organiziranja, saj gre zgolj za
vprašanje prvomajskih znakov.

Prvi znani znak iz let po prvi svetovni
vojni je nastal v Mariboru in se je tako po
nastanku bistveno razlikoval od znakov pred
prvo svetovno vojno, ki so prišli k nam od
drugod. Lahko sklepamo, da so se delavci v
Mariboru odločili za svoj znak zato, ker ni
bilo znakov z Dunaja. Znak, ki ga pozna-
mo kar v treh primerkih, je nastal leta 1923,
v vseh treh primerih pa ima čez številko 3
udarjeno številko 4, torej gre dejansko za
znake iz obeh let. Mogoča je razlaga, da je
bila nova letnica udarjena na neprodane
znake iz prejšnjega leta (kar ne bi büo nič
čudnega in je, na primer, enako počel tudi
ljubljanski velesejem s svojimi znaki), lah-
ko pa, da se mariborski delavci leta 1924
zaradi takšnih ali drugačnih razlogov niso
odiočui za nov znak in so čez svoje stare
znake organizirano udarüi samo novo let-
nico. Kakorkoli že, vemo za dva prvomaj-

Prvomajski znaki iz let 1912, 1914 in 1913

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

63

Prvomajska znaka mariborskih ko-
vinarjev iz let 1923/4 In 1926

ska znaka, ki sta v dvajsetih letih nastala v
Mariboru — prvi 1923/24 in drugi 1926. Oba
sta bila izdelana v Kovini DD Tezno. Kot se
spominja eden izmed takratnih vajencev v
tej tovarni,* so delavci te znake izdelali sa-
mi, ne da bi mojster vedel zanje. Naročnik
je bil sindikat Društva kovinarjev Tezno,
pozneje Savez metalskih radnika. Kovinar-
ji so bili sindikalno organizirani na Teznem
v Kovini DD in Stavbni družbi (Kovina DD
je bila predhodnica današnje Elektrokovine,
Stavbna družba pa predhodnica Metalne).
Sindikat je imel po 70 članov, tudi 90, več
kot 100 nikoli, v času krize samo 29. Izde-
lanih je büo 200 znakov, kupili so jih člani
sindikata in tudi drugi delavci. Denar je bil
dohodek za organizacijo. Pri prvomajskih
znakih ni bilo razlik in so jih nosili tudi ko-
munisti.

— 1923/4: znak je okrogel s premerom 32
milimetrov, na njem je delavska množica,
nad glavami vihrajoč prapor z napisom 1.
MAJ 1924, številka 4 je pozneje vsekana čez
številko 3, v ozadju 6 tovarniških dimnikov,
iz katerih se kadi, nad njimi sijoče sonce
z žarki. Trakec je rdeč, širok 8 mm, njegova
kraka sta dolga po 30 mm.

— 1926: znak je štirikoten, visok 30 mm,
širok 31 mm, na njem delavec z razpeto
srajco in zavihanimi rokavi, srajco nosi čez
pas kot rubaško, v iztegnjeni desnici drži
prapor z napisom 1. MAJ, pod roko letnica
1926.

Pri tem je treba dodati, da delavci v Ko-
vini DD niso izdelali samo obeh opisanih
prvomajskih znakov. Ohranjeno je celo

orodje za izdelavo planinskega znaka s po-
dobo cerkvice sv. Bolfenka na Pohorju, se-
veda tudi sam znak. Znan je znak blagoslo-
vitve gasilskega doma v Zrkovcih pri Ma-
riboru leta 1934. V tem primeru je bil znak
izdelan za gasilsko društvo, presenečeni ga-
silci so na proslavi ugotovili, da je kovinar-
gasilec izdelal več znakov in jih prodajal za
svoj žep. Vsi ti znaki so tipološko ohranüi
značilnosti starih avstrijskih socialdemo-
kratskih znakov pred prvo svetovno vojno,
tako velikost, izpovednost in rdeč trakec,
enako so bili izdelani iz tanke pločevine.

Da so bili dejansko nadaljevanje izročua
delavskih prvomajskih znakov pred prvo
svetovno vojno, dokazuje mariborski znak iz
leta 1926. Oblikovan je bü kot posnetek pr-
vomajskega znaka iz leta 1914. Spremenjena
je seveda letnica, tudi napisa Hoch die In-
ternationale ni več. Zanimivo je, da je ne-
znani mariborski graver podobo delavca z
zastavo likovno dovolj kakovostno vrezal v
jeklo.

Opisani znak ni bü edini, ki so ga leta
1926 nosili delavci ob' prvem maju v Ma-
riboru in verjetno še kje na Slovenskem. Po
skrivnih kanalih komunistične partije so k
nam prihajali tudi znaki, ki jih je dala iz-
delati Komunistična partija Avstrije.* Tako
se je ohranil znak KPÖ iz leta 1926. Ob pr-
vem maju ga je nosil ali vsaj dobil eden iz-
med mariborskih komunistov. Znak je bU
oblikovan kot pokončen pravokotnik, zgor-
nja stranica je zaobljena, tako je visok 33
milimetrov in širok 31 milimetrov. Na zna-
ku je upodobljen Lenin, kako govori množi-

64

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

Komunistična partija Avstrije
— prvomajski znak 1926

ci, pod njim z majhnimi črkami v ruščini in
cirilici izpisano geslo »Trud in nauka pobe-
dat razruhu«, zgoraj 1. maj 1926, spodaj
KPÖ.

Ob navedenih prvomajskih znakih so k
nam po prvi svetovni vojni prihajali prvo-
majski znaki avstrijske socialdemofcracije.
Na Slovenskem je za njihovo razdeljevanje
skrbela socialistična stranka, ki je bila naj-
močnejša v Mariboru, Ptuju in Celju. Tako
je razumljivo, da je bilo največ avstrijskih
prvomajskih znakov prav v teh krajih, se-
veda pa tudi povsod drugod, kamor je se-
gla organizacija stranke. V Kraljevino SHS
in potem Jugoslavijo so čez mejo skoraj go-
tovo prihajali ilegalno, njihovo razpečeva-
nje pa je bUo povsem javno. Strankin ča-
sopis je preprosto razglasil, da se »majski
znaki za ceno 3 din za komad naročajo pri
oblastnem tajništvu SSJ v Mariboru, poštni
predal 22. Pri večjem naročilu primeren po-
pust«5 ali pa »Iz stranke«. Majski znaki. Vse
organizacije in zaupniki, ki žele naročiti 1.
majske znake, naj to nemudoma sporoče
krajevni organizaciji SSJ v Mariboru, pošt-
ni predal 22, in naj v dopisu navedejo tudi,
koliko komadov jih bodo potrebovali. Cena
bo približno ista kot lansko leto. Neprodani
znaki se ne vzamejo nazaj«." Kljub tem po-
zivom oblastem le ni bilo jasno, kdo in kako

spravlja znake v Jugoslavijo in kdo skrbi za
razdeljevanje. Leta 1930 je mariborska po-
licija prijela približno 20 delavcev, ki so no-
sili prvomajske znake. Na zaslišanjih je od
vsakega želela zvedeti, od koga je znak do-
bil.' Druga leta delavci zaradi prvomajskih
znakov niso imeli težav, tudi leta 1929 ne.

Po ohranjenih znanih prvomajskih znakih
je mogoče sklepati, da so prihajali k nam iz
Avstrije v letih od 1925 do 1932. Ob upo-
števanju politične moči avstrijske socialde-
mokracije je težko verjeti, da ne bi izde-
lovala prvomajskih znakov pred letom 1925,
in če jih je so vsaj v manjšem številu goto-
vo prišli tudi k nam, letnica 1932 pa je pov-
sem razumljiva. Z začetkom velike krize v
Avstriji leta 1931 socialdemokrati niso bili
več kos situaciji, okrepil se je avstrokleri-
kalizem, maja 1932 je svojo vlado sestavil
Dollfuss. Marca 1933 je razpustil socialde-
mokratsko bojno organizacijo Schutzbund, z
začetkom leta so začeli s hudim preganja-
njem socialdemokratov. Tako je razumljivo,
da je bilo marsikaj pomembnejše od prvo-
majskih znakov, razmere jih verjetno tudi
niso omogočale. Zanimivo pa je ohranjen v
eni izmed zbirk na Slovenskem prvomajski
znak iz leta 1937, baje po poreklu iz Mari-
bora, seveda avstrijski. Kakorkoli je prišel
k nam, vsekakor je redek, redek tudi z av-
strijskega stališča.

Tako lahko opišemo naslednje avstrijske
socialdemokratske prvomajske znake, ki so
jih delavci nosiü tudi pri nas:

— 1925: oblikovan je kot kvadrat s strani-
co 25 mm, na njem sedeč gol moški, ki si z
desnico zastira oči in dviga pogled k soncu,
pod njim napis EMPOR ZUM LICHTE, de-
sno kladivo, levo srp, v desnem kotu z maj-
hnimi črkami RUEPP. Zadaj napis izdelo-
valca Pittnerwerke Wien XIII.

— 1926: znak je visok 34 mm, širok 22,5
milimetrov, na njem delavec, ki drži v rokah
veliko razvito zastavo, na njej 1. MAJ 1926,
v ozadju tovarniški dimniki, levo ob robu z

Prvomajski znaki iz let 1925, 1926 in 1927

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

65

Prvomajski znaki iz let 1928, 1929 in 1930

majhnimi črkami podpis graverja RUDOLF
SCHMIDT. Zadaj izdelovalec Pittnerwerke
Wien XIII.

— 1927: znak je visok 30 mm, na najšir-
šem delu širok 24 mm, na njem boginja z
baklo v desnici, na levici raztrgani okovi, za
njo vzhajajoče sonce, zgoraj 1. MAI 1927,
spodaj ime graverja WEINBERGER. Zadaj
izdelovalec Pittnerwerke Wien XIII

— 1928: znak je visok 30 mm. širok 23
milimetrov, na njem kovač s kladivom ob
nakovalu, kmetica z grabljami, spodaj 1.
MAI 1928, levo ime graverja A. WEINBER-
GER. Zadaj izdelovalec BEHA-WERK
Wien XIII.

— 1929: znak je visok 33 mm, širok 21
milimetrov, na njem je podoba starega me-
sta za katerim se dvigajo konstrukcije ne-
botičnikov vse do kroga, ki je lahko sonce
ali luna, spodaj stilizirano 1. MAI 1929, de-
sno nespoznaven podpis graverja. Zadaj iz-
delovalec BEHA-WERK Wien XIII.

— 1930: znak je visok 28 mm, širok 20 mi-
limetrov, na njem plapolajoče zastave, pred
njimi desnica, ki prisega, spodaj stilizirano
1. MAI 1930. Zadaj izdelovalec BEHA-
WERK Wien XIII.

—■ 1931: znak je oblikovan kot enako-
straničen trikotnik s stranico 35 mm, na
njem zemeljska obla z obrisi težko določ-

ljivega mesta v ospredju, zgoraj 1. MAI
1931.

— 1932: znak je visok 36 mm, širok 19 mi-
limetrov, na njem delavec in delavka, ki
skupaj držita drog z zastavo, na vrhu droga
venec, za njima vzhajajoče sonce, pod njima
l-MAI-1932. Zadaj izdelovalec BEHA-WERK
Wien XIII.

— 1937: znak je visok 37 mm, širok 26 mi-
limetrov, na njem spodaj razumnik s knjigo,
na sredi kmet s koso, zgoraj delavec s kla-
divom, vsi trije zrejo v ščit s črkami SPÖ.
spodaj desno 1. Mai 1937.

Ob vseh teh opisanih znakih gotovo obsta-
ja še kateri, še neznan, razen tega znaki tudi
niso bili edino, kar so si delavci na Sloven-
skem pripenjali v prazničnih prvomajskih
dneh v avstroogrskih in starojugoslovanskih
letih. Prežihov Voranc nam je kot prvomaj-
ski simbol predstavil rdeč cvet in gotovo so
bili rdeči cvetovi običajni prvomajski »zna-
ki«, če jim tako rečemo; verjetno še pogo-
stejši preprosti rdeči trakci.

Ob koncu je treba odgovoriti na vpraša-
nje, ali lahko govorimo o prvomajskih zna-
kih avstrijske socialdemokracije kot o naših
znakih, odgovor je pritrdilen. Naši delavci
na Slovenskem so jih nosili kot svoje, ne
glede na to, kje so bili izdelani. Enako je
organizirano potekalo njhovo razdeljevanje.

Prvomajski znaki iz let 1931, 1932 in 1937

66

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

Na znakih so bila vedno samo nemška .gesla,
beseda maj vedno izpisana kot Mai. Ob ne-
koliko stiliziranih črkah šele dober pogled
pove, da ne gre za naš maj; gesla so seveda
povsem nedvoumna. Da pa jih vsak dela-
vec zaradi nemščine ni hotel sprejeti, doka-
zuje naš znak iz leta 1902. Neznan slovensko
narodno zavedni mariborski delavec je z
ostrim predmetom spraskal nemško geslo
Freiheit in tako dobil znak, kot ga je želel.
Vsi stari prvomajski znaki nosijo s seboj po-
seben čar, ta še posebno.

V bistvu je odnos kogarkoli izmed nas do
teh znakov odvisen od meril, ki si jih posta-
vi. Kdor proletariat fetišizira, kar se pri po-
gledu v preteklost rado dogaja, si seveda ne
bo razbijal glave, zakaj nemški znaki na slo-
venskih prsih, vendar tudi trezno razglab-
ljanje pove, da je potrebno razumeti delav-
ce, ki so si nekoč pripenjali nemške prvo-
majske znake. Prav gotovo so jim bili bli-
žji od »narodnih« znakov advokatov (ki so
pošiljali kmetije na boben), trgovcev, gostil-
ničarjev (ki so se napajali v ljudskem trdo
zasluženem denarju), profesorjev, učiteljev,
uradnikov in duhovnikov (ki so bili vzvišeni
nad delavcem in kmetom). Slovenski, nem-
ški, hrvaški, italijanski ali katerikoli dela-
vec je želel bolje živeti in pri tem je šlo za
razmerje med njim in delodajalcem in ne za
njegov odnos do narodnega vprašanja. Tako
je razumljivo tudi delavcem na Slovenskem
prvomajski znak pomenil zgolj obhko raz-
rednega manifestiranja, obliko, ki ni imela
z narodnim vprašanjem nič skupnega. Po
prvi svetovni vojni so slovensko in avstrij-
sko socialdemokracijo ločile državne meje.
Ali bi morali zdaj zato, ker jim je bila vsi-
ljena nova beograjska monarhija, slovenski
delavci pozabiti na vezi s proletariatom, s
katerim ga je vezalo izročilo razrednega bo-
ja in ki je v sosednji republiki živel v pov-
sem drugačnih boljših razmerah? Kot vi-
dimo, so spravljali k nam znake iz Avstrije
tako socialdemokrati kot komunisti (komu-
nisti seveda v manjši meri, toda ne zaradi
narodnih razlogov). Odnos do narodnega
vprašanja pri tem najbolje ilustrira govor
Josipa Kopača na prvomajskem zborovanju
leta 1918 v Ljubljani. O očitkih slovenski
socialdemokraciji glede narodnega vpraša-
nja je jasno in nedvoumno odgovoril, da ni
mogoče pričakovati, da bi socialdemokraci-
ja opustila poleg dela za narod boj za vsak-
danji kruh.

S tega stališča je mogoče dati delavcem
pri nošenju znakov z nemškim besedilom
samo prav, po drugi strani pa seveda lahko
razmišljamo tudi drugače. Kako daleč so šli
naš slovenski delavci pri svojem, odnosu do
narodnega vprašanja? 27. januarja 1919 so
mariborske delavske množice pod nemškimi
zastavami manifestirale za nemško-avstrij-
ski Maribor. Delodajalci in ne proletarski
internacionalizem so dosegli, da so slovenski
delavci na Studencih, pri železnici in drugod
zavrgli svoje narodne korenine. Da se razu-
meti, zakaj so mariborski delavci tudi po
prvi svetovni vojni nosili avstrijske prvo-
majske znake, v drugačni luči pa izzveni tu-
di to vprašanje, če vemo, da so delavska
društva (in ne samo v Mariboru) svoje šport-
ne in druge znake oblikovala v rdeče-beli
kombinaciji, značilni za avstrijske barve.
Dandanes že redki stari nekdanji nosilci teh
znakov povedo, da barve niso bile izbrane
naključno. Vse to je verjetno že bolj del ti-
ste celote vprašanj, ki jih je v zvezi z našim
narodnoosvobodilnim bojem načenjal Ma-
tevž Hace, ko je ob pretiranem poudarjanju
proletarskosti slovenskega narodnoosvobo-
dUnega boja (kar je bilo politično gotovo po-
membno, kako bi lahko sicer govorili o pro-
letarski revoluciji brez proletarcev) očital,
da je breme slovenskega narodnoosvobodil-
nega boja nosil slovenski kmet, revirski ru-
darji pa so do leta 1944 kopali premog za
Nemce. Dandanes so ta in tovrstna vpra-
šanja tudi aktualno politično zelo zanimiva,
zlasti ob razglabljanjih o tem, ali grozi Slo-
vencem narodna smrt in ob zagotovilih, da
bo slovenski proletariat tudi nosilec ohra-
njanja slovenskega naroda.

Po letu 1945 je v novi državi nastalo še več
prvomajskih znakov, toda nastali so v po-
vsem drugačnih razmerah in zato predstav-
ljajo posebno celoto.

OPOMBE

1. Naše stare značke, Pokrajinski muzej Ma-
ribor, 1983. — 2. Fotografski dokumenti o boju
KPS, 1. knjiga, november 1867, december 1934,
Ljubljana 1964. — 3. Hubert Angleitner, v po-
govoru z avtorjem leta 1983. — 4. Pismo Fran-
ceta Klopčiča piscu 10. marca 1982. — 5. De-
lavska politika, 23. IV. 1927, str. 3. — 6. De-
lavska politika, 28. III. 1928, str. 1. — 7. Bruno
Petejan: Prvomajske značke. Večer, 4. maja
1978, str. 5. S

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

67

ŠENTVID, STIČNA IN IVANCNA GORICA — ZGODOVINA NASELBINSKIH OBLIK

JELKA PIRKOVIC-KOCBEK

Ko se lotevamo analize naselbinskih oblik
območja Šentvida, Stične in Ivančne gorice,
ne moremo mimo dejstva, da je bil ta pro-
stor močno naseljen že v prazgodovini. Še
več, znamenito virsko mesto^ je bilo največja
halštatska naselbina na ozemlju današnje
Slovenije. Stane Gabrovec^ je izračunal, naj
bi halštatska naselbina, v strokovni litera-
turi znana pod imenom Stična, v času svoje-
ga največjega razcveta, to je v 6. stoletju pr.
n. št., štela okrog 1400 prebivalcev. Poleg naj-
večjega gradišča je v okolici še nekaj halštat-
skih naselbinskih točk. To so Gradišče nad
Petrušnjo vasjo. Sv. Rok pri Šentvidu in
Vencljev hrib pri Radohovi vasi. Sevedi ar-
heologi ne morejo natančno dokazati, kakšen
odnos naj bi vladal med posamičnimi nasel-
binami, oziroma kakšne vloge so imele. Do-
mnevajo le, da je gradišče pri vasi Vir imelo
značaj močno utrjene knežje naselbine, ki je,
podobno kot druga velika gradišča na Do-
lenjskem (Magdalenska gora, Mokronog,
Šmarjeta, Novo mesto. Podzemelj), obvla-
dovalo ravninsko zaledje pod seboj... »in v
teh ravninskih kotlinah bi skoraj smeh vide-
ti posest in vplivno območje posameznega
halštatskega kneza.«*

Že lokacija velikih halštatskih gradišč do-
lenjske skupine govori o tem, kako so bile
v prazgodovini usmerjene prometne poti:
ysekakor tako, da so povezovale glavne na-
selbinske točke. Torej je bila že v tem času
začrtana najpomembnejša daljinska zveza v
smeri vzhod-zahod in to približno po trasi,
ki jo je kasneje prevzela rimska državna ce-
sta Emona—Praetorium Latobicorum—Si-
scia, v najnovejšem času pa tudi cesta Brat-
stva in enotnosti.

Na tem mestu nima smisla ponavljati zna-
na dejstva o velikosti virskega mesta, o nje-
govi lokaciji, o številu in razprostranjenosti
njegovih gomil. Omenim naj le, da v prime-
ru Stične manjka eden od značilnih elemen-
tov halštatske naselbinske kulture, to je re-
ka, ki jo poznajo tako najdišča svetolucij-
skega kroga kakor tudi večina dolenjskih
najdišč.

Zdi se, da je prehod čez vodo igral po-
membno vlogo pri kultu pokopavanja in je
pomenil nekaj podobnega, kot v grški mi-
tologiji prehod čez reko Stiks, ki ločuje svet
živih od Hada — sveta mrtvih. Toda pokra-
jinske značilnosti tako v okolici Magdalen-
ske gore pri Grosupljem, kakor pri Stični so
take, da ni večjih voda, ki bi razmejevale bi-

vališča živih (torej gradišče — cvinger) od
območij z nekropolami. Res pa zahodno pod
virskim mestom izvira potoček Vir, po ka-
terem ima kraj tudi ime. Na franciscejskem
katastru je zabeleženo ime Vejar, kar je ina-
čica besede bajer (ribnik)* in kar nakazuje
možnost, da je nekoč izvir bil umetno pre-
grajen ah reguliran.^ Tudi na vzhodnem
podnožju vzpetine z gradiščem je ostanek
nekdaj živega izvira — kraška vrtača Loka
z Lisičjo luknjo. Ob deževju teče voda od
Loke in od vznožja gradišča (Sv. Miklavž)
skozi Glogovico in dalje do avtoceste, kjer
ponikne." Vendar potoki ob vznožju virske-
ga gradišča verjetno niso imeli druge vloge
kakor to, da so dajali vodo ljudem in živini
in bi brez njih gradišče prav gotovo ne na-
stalo na tej lokaciji.

Poleg žive vode so bili dejavniki lokacij-
ske izbire podobni tistim, ki so na splošno
veljali v halštatski naselbinski kulturi na
naših tleh: za poljedelstvo primerno obmo-
čje — polje, nad katerim se dviga pred na-
padi razmeroma varen grič. Virski cvinger
je imel to lastnost, še posebej, če je bila
njegova obramba povezana s strateško točko
na Gradišču severno od njega. Prometna pot
med Ljubljansko kotlino in Panonsko niži-
no, ki je potekala v bližini vseh večjih gra-
dišč dolenjske skupine razen Vač in Pod-
zemlja, pa je bila četrti lokacijski dejavnik.

Še beseda dve o naselbinski zasnovi hal-
štatske Stične. Izkopavanja so pokazala, da
gre za tip »dvodelnega« gradišča, kjer je na
najvišjem mestu severnega dela še posebej
utrjena točka (glej priloženo skico po S. Ga-
brovcu!). Kakšna je bila notranja ureditev
gradišča, še ni povsem jasno. Prav tako ni
obdelano vprašanje, kakšna logika je vla-
dala pri namestitvi gomil pod gradiščem. Že
smo rekli, da v tem primeru ni mogoče go-
voriti o vzorcu gradišče — reka — grobišče.
Zdi se, da so gomile tukaj razvrščene kratko
malo vzdolž glavne poti, da se torej podre-
jajo podobnim zakonitostim kot kasnejše
nekropole iz obdobja rimske antike.

Znano je, da se halštatska naselitvena tra-
dicija na Dolenjskem ni pretrgala s priho-
dom Keltov v latenskem obdobju, temveč
šele, ko so ozemlje današnje Slovenije zase-
dli Rimljani. Arheološka izkopavanja v Sti-
čni^ so pokazala podobno sliko: naselbina je
živela naprej (čeprav so v 3. stoletju podrli
njeno obzidje, ki je bilo ob koncu latenske
dobe verjetno spet obnovljeno) vse do pri-

68

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

hoda Rimljanov. Virsko gradišče je bilo v
rimskem času opuščeno, vendar najdbe pri-
čajo, da je bila njegova neposredna okolica
— natančneje njen nižinski del — tudi v
tem času dokaj gosto poseljena.* Zdi se, kot
da so zavojevalci prisilili staroselce, da za-
puste težje obvladljive naselbine na gričih
in se presele v doline, kjer jih je bilo lažje
nadzorovati.

Gospodarsko osnovo življenja na nižjih le-
gah je dajalo poljedelstvo, ki je nedvomno
obstajalo že v prejšnjih obdobjih, poleg tega
pa tudi imperialna cesta Emona—Siscia, ki
je v grobem sledila smeri starejših poti da-
ljinskega značaja. V obravnavanem območju
je cesta potekala takole: Stari trg (Višnja
gora)—Zgornja Draga—Spodnja Draga—
Hudo—Stranska vas—Ivančna gorica (Mle-
ščevo—Mrzlo Polje—^Rogovila—Studenec—
Glogovica—Radohova vas—Cesta."

Kot smo že rekli, je rimska cesta iz 30. let
našega štetja bila zgrajena približno v trasi
kasnejše avtomobilske ceste (v območju, ki
ga tukaj obravnavamo, dejansko na odseku
Stari trg—^RogovUa, od tu dalje pa približno
po trasi železnice, torej od Rogovile do Glo-
govice in Radohove vasi).

Na trasi od Starega trga do Malega Hu-
dega predvidevamo lokacijo rimske menjal-
ne postaje Acervo,!" j^j jg navaja Tabula
Peutingeriana (18 milj od Emone in 46 milj
od Neviodunuma). Obstoj cestnega križišča,
kjer bi bUa logična tudi postaja, dokumen-
tirata rimska miljnika.^i Tukaj se je glavni
cesti priključila njena »variantna« (obvozna)
vzporednica, ki se je odcepila pri Cikavi in
je vodila preko Grosupljega, Gatine, Žalne,
ICriške vasi in Zavrtač. Na istem kraju je
moral biti tudi odcep pomembne stranske
ceste proti Krki (mimo Mleščevega, Grorenje
vasi, Kompolj in Valičine vasi)!^ in na sever
proti Stični.

Čeprav poznamo le posamezne delce nase-
litvene zgodovine naših krajev in na večino
vprašanj nimamo pravih odgovorov, ni mo-
goče prezreti določene kontinuitete v nasel-
binski kulturi prazgodovine, antike in sred-
njega veka. To dokazuje tudi primer krajev,
kot sta Stična in Šentvid, kjer je v območju
nekdanjega halštatskega naselbinskega sre-
dišča v zgodnjem srednjem veku nastalo no-
vo središče, tako imenovana prafara. Poleg
pravkar omenjenega primera sta zgovorni še
naslednji dvojici halštatskih gradišč in pra-
far: Magdalenska gora—Šmarje in Smarje-
ta—Bela cerkev. Kot prafara je slednja naj-
starejša. Smarska farà je v virih prvič iz-
pričana leta 1228, šentviška pa sto let prej,
leta 1136, v zvezi z ustanovitvijo stiškega sa-

mostana. Sklepamo pa lahko, da v tem času
ni bila šele ustanovljena in tako ni mnogo
mlajša od tiste v Beli cerkvi. Možna je dom-
neva, da je bila ta prafara ustanovljena 11.
stoletja, ko so oglejski patriarhi pospeševa-
li čaščenje sv. Vida kot nadomestilo za kult
slovenskega poganskega boga Svetovida.
Razmeroma zgoden nastanek mreže prafar
na Dolenjskem pa dokazuje, da je naselitev
v teh krajih že bila razmeroma gosta in da
je bila hkrati zastavljena tudi fevdalna or-
ganizacija tega ozemlja.

Drugo pomembno dejanje v naselitveni
zgodovini širšega prostora Dolenjske pomeni
ustanovitev stiškega samostana (1136). Cer-
kev in še posebej redovi so bili poleg fev-
dalnih rodbin, ko so Višnjegorci in Span-
hsimi, nosilci fevdalnega družbenega reda
v teh krajih. Podobno, kot so Spanheimi
ustanovili cisterijanski samostan pri Kosta-
njevici iz političnih in gospodarskih ozirov
(leta 1234), so sto let pred tem gospodje Viš-
njegorski iz slavnega Heminega rodu daro-
vali zemljo in pripadajoče gospostvo Sitik
oglejskemu patriarhu Peregrinu, da bi tu
ustanovil cisterco po zgledu samostana Citeaux
v Burgundiji. Prvi menihi so na Dolenjsko
prišli iz samostana Runa (Rein) pri Gradcu
in so se menda nastanili najprej v Šentvidu,
od koder so vodili gradnjo stiske cisterce.^'

Očitno je Šentvid skupaj s šentviško cer-
kvijo starejši od stiškega samostana in je v
času njegove ustanovitve (torej v 30. letih
12. stoletja) bil, danes bi rekli, kraj s po-
membnimi centralnimi funkcijami.

Omenili smo že, da je bil Šentvid sedež
ene najstarejših prafar na Dolenjskem, po-
leg tega pa je imel tudi vlogo tržišča oziro-
ma kraja z določenimi funkcijami, kot so
tedenski sejmi. Ni popolnoma jasno, kakšne
so poleg pravice do sejmov bile še druge tr-
ške pravice kraja. Listina iz leta 1475 izpri-
čuje, da v tem času Šentvid ni imel niti tr-
škega sodnika niti sveta niti pečata in je
upravno in sodno sodil pod Višnjo goro.^*
Možno je, da je Šenvid te pravice včasih
imel, pa mu jih je cesar Friderik odvzel, ker
je hotel okrepiti svojo na novo ustanovljeno
mesto Višnjo goro. Šentvid je leta 1431 ome-
njen kot trg, ki da je imel lastni pečat, sod-
stvo in tri sejme letno.Vsekakor tudi to-
ponim »Stari trg«, ki je ohranjen za osrednji
del kraja — torej za sklenjeno pozidano
tržno uUco ob cerkvi sv. Vida in za njeno
zaledje — govori v prid tezi, da Šentvid ni
bil navadna vas, temveč naselje s staro tržno
pravico. Po S. Mikužu^" navajam še nekaj
zgodovinskih podatkov o Šentvidu:

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

69

— leta 1360 si je vojvoda Rudolf Habsbur-
ški v Šentvidu postavil svoje dvorno tabo-
rišče, kjer je sprejel kranjske stanove. Iste-
ga leta so se ljubljanski trgovci nanj obrnili
s prošnjo, naj prepove nedeljske sejme v
Šentvidu, ki jim kvarijo zaslužek. Posledi-
ca je bila, da je vojvoda povsod na kmetih
prepovedal nedeljske sejme;

— leta 1389 je bila šentviška farà inkor-
porirana stiškemu samostanu;

— leta 1419 je omenjen dvor v Šentvidu;

— leta 1475 listina, ki omenja šentviške
trške pravice;

—leta 1478 je cesar Friderik odvzel Šent-
vidu tri sejme in jih prestavil v Višnjo goro;

— leta 1518 prodan dvor v Šentvidu stav-
ba se je z enim zidom dotikala hiše čevljar-
skega mojstra, z drugim pa je gledala na
trg);

— leta 1591: Šentvidu je bila dovoljena
pravica na nov tedenski sejem.

V luči teh zgodovinskih dejstev poskušaj-
mo analizirati naselbinsko zasnovo Šentvida.
Prva ugotovitev je, da glede na odnos med
staro deželno cesto Ljubljana—Novo mesto
in Šentvidom lahko sklepamo, da je Šentvid
starejši od cestne poteze. Jasno je, da je pr-
votna cesta šla skozi samo naselje — šele ob
regulaciji cestne trase (v 17. ali v začetku 18.
stoletja?)!^ so speljali »bližnjico« po polju
pod Šentvidom. Pri tem pa se je seveda
cesta prUagajala legi naselja in ne obratno.

Ce pregledamo tloris kraja, opazimo, da ga
sestavljajo tri ključne sestavine: župna cer-
kev, obdana s pokopališčem, stoji na vrhu
vzpetine. Tik pod njo v smeri vzhod—zahod
poteka tržna ulica, ob kateri stoje trške hi-
še, na severovzhodnem pobočju vzpetine nad
Šentviškim potokom (Maklenkom) pa so v
prostorsko bolj naključno razporejeni gru-
či postavljene domačije kmečkega značaja.
Ob tem lahko postavimo tudi domnevo o ča-
sovnem zaporedju, v katerem so nastali
omenjeni trije prostorski deli Šentvida: naj-
starejše je naselbinsko jedro z gručasto va-
ško zasnovo in je kot kmečko naselje vezano
na tekočo vodo Maklenka. Predvidevamo, da
bi njegovo jedro lahko nastalo že v času pr-
ve slovenske, vsekakor pa predfevdalne na-
selitve (to je pred 10. stoletjem).

Ob tem prvotnem naselitvenem jedru so v
času, ko je Oglej v naših krajih organiziral
mrežo prafar,!^ na vzpetini nad vasjo zgra-
dili cerkev sv. Vida. Tako njen patroncij,
kakor tudi dejstvo, da je bila sedež prafare,
govorita o njeni starosti — dejstvo je še pod-
krepljeno z romanskimi arhitekturnimi
ostanki v sami cerkveni zgradbi. Pri tem se
je ohranila še ena arhaična poteza, ki jo red-

ko srečujemo pri večjih naseljih; okrog cer-
kve je namreč še vedno pokopališče, obdano
s pokopališkim zidom, ki fizično ločuje cer-
kveni areal od živega naselja.

Obzidava tržne ulice je resda urbanski
element tega naselja, vendar ob rustikalnih
arhitekturnih značilnostih, ki sicer izvirajo
iz 19. stoletja, v zasnovi kaže tudi nekaj po-
sebnosti: na tržno ulico vezana parceHcija
namreč ni tako pravilna, oziroma bolje re-
čeno ni sestavljena iz za srednjeveška me-
sta in trge značilne lamelne parcelacij ske
mreže, kot bi pričakovali. Nastavke takšne
parcelacije sicer opazimo in to predvsem na
severnem obrobju trga (kjer so celo vidni
ostanki nekdanje arhitekturne zasnove s hi-
šami, katerih slemena so na ulico pravokot-
na), manj razvita je na njegovem južnem
obrobju. Značilno pa je, da je tržna ulica
podaljšana proti vzhodu in to skoraj do po-
toka, kjer se povezuje s prečno potjo »vaš-
kega« dela Šentvida. Takšna zasnova šent-
viškega Starega trga daje slutiti, da je bila
naselbina (natančneje njen trški del) sicer
zastavljena kot bolj pravilno zasnovan kraj
trškega značaja, da pa njena izgradnja ni
bila speljana do konca, da je Stari trg pač
zakrnel, še preden se je prav razmaknil.

Vrsta skromnejših hiš ob trgu tik pod po-
kopališkim zidom pa predstavlja zametek
tradicionalnih revnejših mestnih četrti, ka-
kršno so poznala večja mesta na svojem zu-
nanjem obrobju, torej pasu ob mestnem ob-
zidju, in je v tem sorodna na primer Tav-
čarjevi ulici v Kranju, Šolski ulici v Novem
mestu ali Gubčevi in Kocljevi uUci v Celju.

Pri Šentvidu obstaja nepojasnjeno še
vprašanje lokacije v virih omenjenega dvo-
ra. Ali je šlo za dvor višnjegorskih ministe-
rialov, ki je bil z izumrtjem tega fevdalne-
ga rodu odtujen iz prvotne posesti?!^ vir
izrecno govori o tem, da je bil z enim zidom
dvor obrnjen v trg, medtem ko se je z dru-
gim zidom (verjetno požarnim), naslanjal na
sosednjo hišo. Torej je moral imeti vogalno
pozicijo. Franciscejska katastrska mapa pri-
kazuje le eno lokacijo, ki bi prišla v poštev:
Vidgarjevo posestvo na zahodnem robu na-
selja. Je morda na tem mestu treba iskati
izginuli dvor? Ker ne poznamo stavbne zgo-
dovine Vidgarjevega posestva (nedvomno je
pač obstajalo v času nastanka franciscejske-
ga katastra, torej v letu 1825), je to lahko le
zelo meglena domneva. Vsekakor pa je za-
hodni del Šentvida prostorsko drugače or-
ganiziran od Starega trga na nasprotnem
obrobju cerkvenega arcala. Nekoliko dlje
smo se pomudili pri oblikovni zgradbi

70

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

Šentvida, ker je v tem oziru pač najbolj
zanimiv kraj v obravnavanem območju.

Stična predstavlja zanimivost drugačne
vrste: v njej je seveda najpomembnejši kom-
pleks cistercianskega samostana. Njegova
stavbna zgodovina in arhitekturna vrednost
sta znani,20 zato tega ne bomo ponavljali.
Omenimo naj le dve dejstvi: prvo je pove-
zano s civilizacijsko vlogo zgodnjih samo-
stanskih ustanov: samostanska kultura je
v svoji prvi fazi (pri nas torej od 11. do 13.
stoletja) slonela predvsem na samostanih
starejšega tipa. V zahodni Evropi (točneje
v Italiji) se je v prvi polovici 13. stoletja za-
čela razvijati nova vrsta redov, tako imeno-
vanih beraških redov, ki so imeli svoje se-
deže v mestih in so bili prilagojeni mestne-
mu načinu življenja. V nasprotju z njimi so
bili starejši redovi, kot so benediktinci, ci-
stercijani in kartuzijani, organizirani po
zgledu predurbanskih oblik družbe: samo-
stane so gradili v odmaknjenih krajih, nji-
hovo gospodarstvo je temeljilo na poljedel-
stvu, skratka, bili so kolonizatorji »terre
vergine« in organizatorji zgodnjega fevdal-
nega načina proizvodnje. Poleg tega, da so
širili krščanstvo, so gojili na antičnih te-
meljih slonečo omiko, kar velja tudi za na-
selbinsko zasnovo teh samostanov, ki po eni
strani izhaja iz tradicij antičnih vojaških
taborov in mestnih Jcolonij, po drugi pa je
sorodna velikim »villae rusticae«, vsidranim
v poljedelsko pokrajino. Vse te ugotovitve
veljajo tudi za Stično, ki je bila tako po ve-
likosti, gospodarski moči kakor tudi po ar-
hitekturni kvaliteti enakovreden člen sred-
njeveške evropske kulture.

V primerjavi s samostansko Stično-i je
vas ob njej v celoti podrejena samostanu:
na prostor pred samostanskim vhodnim
traktom se stekajo vse poti, v širši in ožji
okolici so posejane kapelice in druga zna-
menja, ki so priče samostanske prisotnosti
(tako smo že omenili znamenja opata Lov-
renca v Ivančni gorici), toponimi in ledin-
ska imena prav tako opozarjajo na samo-
stan in nanj vezano gospodarstvo (Nograd,
Pungart, Kurja vas, Svinjska vas, Marof —
tudi Trebež in Na lazu smemo povezati s
krčenjem gozda za potrebe samostanskega
gospodarstva). Sicer pa je po franciscejskem
katastru sama vas Stična obsegala le nekaj
gručasto razporejenih hiš na stičišču vaških
poti, medtem ko je Gaberje imelo hiše raz-
porejene predvsem vzdolž ceste proti Met-
naju.

Rečemo lahko, da je večina vasi v obrav-
navanem območju gručastega tipa: poleg
jedra Stične, Petrušnje in Pristavlje vasi še

Vir, Malo Hudo, Stranska vas. Studenec in
Mleščevo. Širša okolica Stične ne pozna vrst-
nih vasi, iz česar bi lahko sklepali dvoje: na-
selbinska zasnova omenjenih vasi je nastala
že v obdobju pred načrtno fevdalno koloniza-
cijo, za katero je značilen prav vrstni tip va-
si. In drugič: stiski samostan kot fevdalno
zemljiško gospostvo očitno ni na novo orga-
niziral prostorske zasnove vasi, temveč se je
oprl na obstoječo mrežo in prostorsko orga-
nizacijo naselij in jo nadgradil.

Ostane nam še, da na hitro pregledamo,
kakšna je prostorska zasnova Ivančne gori-
ce. Ivančna gorica je fenomen »posebne vr-
ste«, saj gre za naselje, ki je nastalo šele v
zadnjih dvajsetih letih. Ce je naš urbanizem
vsaj delno ponosen na Novo Gorico in na
Velenje, pa popolnoma molči o primerih, kot
so Ivančna gorica, Grosuplje, Domžale...,
čeprav so tudi ti kraji v resnici nastajali na
podlagi urbanistične dokumentacije in so
skupaj z reprezentančnimi novimi mesti ho-
češ nočeš prav tako proizvod naše sodobne
prostorske prakse.

Ivančna gorica je dobila ime po gozdna-
ti vzpetni — torej po izvoru ni krajevno,
temveč ledinsko ime (kot še toliko drugih
krajevnih imen, ki so bila prevzeta iz imena
za zemljišče — npr. Poljane, Moste, Prule,
da naštejem le nekaj ljubljanskih primerov).
Do leta 1945 Ivančna gorica statistično sploh
ni obstajala — tako se je imenoval le zaselek
z nekaj hišami ob stari cesti Ljubljana—^No-
vo mesto. Postaja je nosila napis Stična in
ves predel današnje Ivančne gorice severno "
od železniške proge so prištevali k Stični (po-
dobno kot že sedaj zaselek ob železniški po-
staji Šentvid sodi k temu kraju). Južni del
Ivančne gorice je sodil h kraju Mleščevo.
Takšna razdelitev je še danes ohranjena v
razmejitvi na katastrske občine: severna po-
lovica Ivančne gorice je v k. o. Stična, južna
v k. o. Gorenja vas. Statistično je Ivančna
gorica postala naselje šele po letu 1945, njen
pravi razvoj pa se je pričel po letu 1956, ko
so tukaj zgradili priključek na cesto Brat-
stva in enotnosti. Gradbeni »boom« 60-tih
let, ko so v Sloveniji pričele rasti zasebne
hiše kot gobe po dežju, je zajel tudi Ivančno
gorico: v tem desetletju se je število hiš v
kraju podvojilo.23 Danes je Ivančna gorica
raztegnjena na vsem prostoru med starimi
naselji Malo Hudo, Stranska vas, Mleščevo,
Vrhpolje in Studenec.

Podobno stihijsko rast sta v zadnjih deset-
letjih doživela tudi Šentvid in Stična. Tako
kot večina ruralnih in polruralnih naselij
pri nas sta se širila na račun razpršene grad-
nje zasebnih stanovanjskih hiš predmestne-

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

71

ga videza, s katerimi so pozidovali predvsem
prostor vzdolž prometnic. Tako je v Šentvi-
du ob cesti proti železniški postaji že med
obema vojnama nastala vrsta hiš z značil-
nim imenom Zadolžna vas. Po vojni so naj-
več gradih ob cesti proti Grižam in proti
Radohovi vasi. Ko je bil zapolnjen prostor
ob »glavnih« vpadnicah, so prišle na vrsto
tudi druge cestne povezave. Podobna ocena
velja tudi za Vir in za Stično.

Naj sklenem: s stališča zgodovine nasel-
binskih oblik sta Šentvid in Stična zanimiva
zato, ker se tudi pri njiju potrjuje teza o
zgodovinski kontinuiteti naselbinske kultu-
re pri nas. Čeprav smo v razpravi obrav-
navali majhen prostorski izsek, vidimo, kako
so naselja v njem tipološko raznovrstna in
razmeroma stara. Tipološka raznovrstnost si-
cer ne presega osnovnega tipa ruralne na-
selbine, vendar ima zgovorne variacije. Pri
Stični gre za kombinacijo treh, v osnovi ru-
ralnih naselbinskih prvin: samostana, vasi
ob njem in ruralnih zaselkov v okviru sa-
mostanske posesti. Šentvid pa je primer
manjšega trga oziroma ruraliziranega trške-
ga središča sredi prav tako kmečke okoli-
ce.

Šele najnovejši razvoj je pričel zabriso-
vati prej jasno določljive naselbinske pote-
ze posameznih krajev, ki se vse bolj izgub-
ljajo v poplavi periurbanizacije. Ivančna go-
rica je njen »najlepši« zgled: naselje je le
bolj ali manj naključen skupek stavb brez
pravega središča, brez naselbinskega kon-
cepta in brez lastne fiziognomije.

OPOMBE

1. O njem in o ljudskih pripovedkah, pove-
zanih z njim, je pisal Jurčič. Cf. J. Jurčič:
»Mogile pri Virji in narodna pravljica o njih«,
Slovenski glasnik, Celovec 1866, str. 138—141.
Jurčič je seveda virski cvinger in gomile pod
njim pripisal našim, slovenskim prednikom. —
2. S. Gabrovec: »Naselitvena zgodovina Slove-
nije v halštatskem obdobju«. Arheološka naj-
dišča Slovenije, Ljubljana 1975, str. 56. Izračun
temelji na upoštevanju števila družinskih go-
mil. — 3. Prav tam, str. 59. — 4. I. Pirkovič:
»Crucium«, Situla, Ljubljana, št. 10, 1968, str.
31. — 5. Najverjetneje je, da bi bil potok spre-
menjen v ribnik za potrebe stiškega samostana,
čeprav obstaja možnost, da bi bil reguliran že
kdaj prej. — 6. Krajevni leksikon Slovenije, II.
zvezek, Ljubljana 1971, str. 147. — 7. S. Gabro-
vec s sodelavci: »Prvo poročilo o naselbinskih

izkopavanjih v Stični«, Arheološki vesnik, št.
20, 1969, str. 177—196. — 8. »Naselitvena zgodo-
vina Slovenije v latenskem obdobju«. Arheolo-
ška najdišča Slovenije, str. 63. — 9. ANS, str.
101. — 10. Acervo v latinščini pomeni »pri go-
milah« — torej nekje v bližini halštatskel Stič-
ne — glej F. Ljubic: »Rimske ceste na ob-
močju sedanje občine Grosuplje«, Zbornik ob-
čine Grosuplje, IX, 1977, str. 128. — 11. Prvi
je bil najden v bližini današnje železniške po-
staje Ivančna gorica; najdišče je v arheološki
literaturi znano pod imenom Hudo, oziroma
Malo Hudo (ANS, str. 85). Miljnik ima dobro
ohranjen napis, ki označuje razdaljo 44 milj
od Neviodunuma. Postavljen je bil v času ce-
sarja Antonina Pija, v letih 139—140. Ni bU
najden ob samem cestišču, ker je bil v prevr-
njeni legi; verjetno so ga le pahnili s ceste.
Drugi miljnik danes stoji na kržišču stare ceste
Ljubljana—Novo mesto in ceste proti Stični (to-
rej v Ivančni gorioi), njegov napis pa so uničili,
ko je stiski opat Lovrenc v 16. stoletju dal vanj
vklesati nov napis. — 12. Prav tam, str. 127. —
13. Zgodovinske vire za Stično je zbral in ko-
mentiral Metod Mikuž, cf. Vrsta stiskih opatov,
inavguralna disertacija, Ljubljana 1941, in To-
pografija stiske zemlje, Ljubljana 1946. Po njem
jih povzemajo drugi pisci o tej problematiki,
kot so M. Zadnikar, S. Mikuž, J. Mlinaric itd.;
F. Kos, Gradivo IV., št. 130. — 14. S. Mikuž:
Umetnostnozgodovinska topografija grosupelj-
ske krajine, Ljubljana 1978, str. 349; listina
1475 I. zv. MMVK 13, 1900, str. 137—138. — 15.
Krajevni leksikon Slovenije, II, str. 153, vendar
brez omembe vira, tako da podatka ni mogoče
preveriti. — 16. S. Mikuž, op. oit. str. 349—352.
— 17. Florjančičeva karta Vojvodine Kranjske
iz leta 1744 že prikazuje cesto, ki poteka pod
Šentvidom. — 18. Ta dejavnost je dosegla vi-
šek v 11. stoletju, ko so oglejski patriarhi po-
stali tudi posvetni gospodarji slovenske mar-
ke. — 19. V letu njegove zadnje omembe je
zamenjal lastnika. — 20. Pregled domače litera-
ture o Stični podaja S. Mikuž. Topografija gro-
supeljske krajine, pregled tujih del, ki se doti-
kajo Stične pa je pripravil M. Zadnikar: »Stič-
na in cistercijanska romanika«, Varstvo spo-
menikov, XI, 1966, str. 93—99. — 21. Jože Ka-
stelic izvaja ime iz slovenske besede Zitič, sin
Zitka, kar da v nemški transkripciji v viru
sporočeno ime Sittich oz. Sitik. Cf. J. Kastelic:
»Nov tip halštatskega diadema v Sloveniji«, Si-
tula, št. 1, 1960, str. 4. — 22. Tudi današnje Gro-
suplje, ki je nastalo z združitvijo s Stransko
vasjo, je bilo do pred kratkim razdeljeno na
dve katastrski občini. Tukaj so mejo k. o. pre-
maknili, medtem ko je Ivančna gorica še na-
prej razpolovljena. —■ 23. Krajevni leksikon
Slovenije, II, str. 132, vendar je navedeno le
število prebivalcev, ne pa število hiš. Glede na
podatke o številu prebivalcev lahko sidepamo,
da je bilo leta 1961 v Ivančni gorici okrog 80
hiš, deset let kasneje pa okrog 150 hiš.

72

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

ZAPISKI IN GRADIVO

Uredništvo Kronike se je odločilo, da bo v tej in nekaj naslednjih števil-
kah skušalo posebej opozoriti, da je preteklo že sedemdeset let od velikih bitk
v prvi svetovni vojni, ki so zahtevale ogromno žrtev tudi med Slovenci. Nanje
nas še danes spominjajo mnogi spomeniki na naših pokopališčih. Ugotavljamo,
da so bila intenzivno proučena že mnoga vprašanja, povezana s politično zgo-
dovino teh let, da pa so ostale ob strani gospodarske in socialne razmere, zlasti
pa trpljenje »navadnih« ljudi.

Za uvod objavljamo prepis dnevnika Cirila (Jakoba) Prestorja.

Rodil se je v Ljubljani 24. julija 1890. Ljudsko šolo je obiskoval v Št. Vidu
na Koroškem (St. Veit an der Glan), nižjo gimnazijo pa v Ljubljani. Šolanje je
nadaljeval na C. kr. moški umetnoobrtni šoli lesne smeri v Ljubljani, na od-
delku za figuralno plastiko. Zaradi zgodnje očetove smrti je moral šolanje pre-
kiniti in prevzeti skrb za družino. Zaposlil se je v Vzajemni zavarovalnici v
Ljubljani in s tem preživljal in šolal brate in sestri do leta 1913, ko je kot redni
vojaški obveznik začel služiti vojaški rok.

Po L svetovni vojni se je 1919. leta zaposlil na železnici in služboval v raz-
nih krajih Dolenjske, od leta 1925 dalje pa v Dobovi. Leta 1942 je bil službeno
premeščen v Gradec in kasneje v Fürstenfeld. Tu so ga 6. aprila 1944 Nemci
aretirali, 23. maja istega leta pa je njegova družina prejela skopo obvestilo o
usmrtitvi, ki je bila izvršena 21. maja v za vojno značilnih, nejasnih oko-
liščinah.

DNEVNIK CIRILA {PRESTORJA IZ 1. SVETOVNE VOJNE

EVA HOLZ

Dnevnik, ki ga imamo pred sabo zajema
čas prve svetovne vojne. Njegov avtor je
odšel oktobra 1913 v telegrafsko šolo v So-
pron na Madžarsko, v letu 1914 so ga mobi-
lizirali in obredel je fronto v Srbiji — ob
Drini in Kolubari — nato je bil premeščen
v Galicijo in na rusko fronto. Sledila je pre-
stavitev na Kras in nato v Tirole, pa spet na
Kras, bil je v 10. in 11. soški ofenzivi, nato
pa sledil umikanju italijanske vojske do
Piave. Za konec je bil prestavljen v Srbijo,
od koder se je začel beg domov.

Dnevnik je pisan zelo skopo. Našteva dej-
stva in skoraj vedno se mu posreči vzdržati
se kakršnih koli komentarjev. Prav zato so
dogodki — tragični in komični — toliko bclj
verjetni in pretresljivi. Dnevnik nam pred-
stavi izobraženca, ki pa je bil politično nev-
tralen. Zelo jasno je tudi izražen način boje-
vanja v prvi svetovni vojni, ostra meja med
fronto in zaledjem, možno sodelovanje s ci-
vilnim prebivalstvom, pa paj bo v Rusiji ali
pa v Srbiji, odhajanje na dopust.

Prepis rokopisa ne popravlja, ohranjene
so vse avtorjeve značilnosti tako slogovne
kot tudi slovnične in pisava krajevnih imen.

Iskreno se zahvaljujem družini Prester,
da je dovolila objavo dnevnika in nam tako

Avtor dnevnika kot rekrut leta 1913

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

73

omogočila dopolnilo k dosedanjemu pozna-
vanju 1. svetovne vojne s čisto človeškega
stališča.

KO SEM NOSIL VOJAŠKO SUKNJO

PO SVETU OD LETA 1913—1918

17. 10. 1913. Ljubljana

Zjutraj odšel s kovčekom na rami in brez

pušelca na Ergänzungs-Bezirkskomando v
Predovičevi hiši. Opoldan ob l"^ z vlakom

proti Madžarski k II. brz. bataljonu v So-

pron.

17. 10. 1913. Wr. Neustadt

Tu se ločila osmica. Jaz, Jelene, Kolbe in
Škorjanec odšli v Sopron, ostali štirje pa
v St. Pölten.

18. 10. 1913. Sopron (Ogersko)

Ob 5. uri v Sopron. Ob 6. uri v kasarni
»Windmühlkaserne«. Jaz k 8. četi. Jelene
k 7. Kolbe k 6. in Škorjanec k 8. Tu postal
podoficir, diplomiran vojni telegrafist in
četni manipulant.

15. 5. 1914. St. Pölten (N. Avstr.)
Odšel v šolo za rač. podčastnike. Tu ab-
solviral radiokurs in rač. podč. šolo.

24. 7. 1914. St. Pölten
Splošna mobilizacija.

25. 7. 1914. Sopron (Ogersko)

Se vrnil k četi v Sopron. Stotnik Sojka,
poročnik Ribič, poročnik Cihak.

28. 7. 1914. Sopron

Odšla 8. četa k 8. koru v Prago.

29. 7. 1914. Dunaj (Wien)

Na potu skozi Dunaj. Marširali skozi ce-
sarski dvor.

30. 7. 1914. Praga (Češko)

Na novo oblečeni in oboroženi in dodeljen
9. Di Visionstelefon-Abteilung.

2. 8. 1914. Praga
Kmdt. nadp. Pražak, dodeljena rez. nadp.
MüUer in praporščak Vydra.

2. 8. 1914. Kolin
se ustavili

4. 8. 1914. Dombovar
se ustavili

5. 8. 1914. Debreczin (Ogersko)
se ustavili

5. 8. 1914. Zombor (Slavonija)
se ustavili

5. 8. 1914. Osijek
se ustavili

5. 8. 1914 Županje

Izstopili iz vlaka. Nakupili od kmetov ko-
nje in vozove, dobili telef. materijal in šli
peš naprej.

6. 8. 1914. Vrbanje

malo se odpočili pa šli zopet peš naprej
proti meji.

7. 8. 1914. Račinovci

Iz Račinovceh odšli in prestopili bosansko
mejo na istem mestu, kakor 17. polk leta
1878. Bosanci v fesih in turbanih prišli
nam nasproti.

8. 8. 1914. Bjehna (Bosna)

Mesto ob bos.—srbski meji. Začuli prve
strele in začutili prve šrapnele. Nastanjeni
v vojašnici. Na meji pokalo, smo kot re-
zerva ostali v Bjelini. Prvič v mošeji. Pr-
vič v haremu imovitega bega. Prvi šrapne-
li v mesto. Strašna panika. Prvi ranjenci
naše divizije.

9. 8. 1914. Ob Drini

Naša divizija pod poveljstvom Fmlt.
Scheuchenstuela stopila v akcijo. Polki z
godbami naprej, oficirji z golimi sabljami
in rjavimi gamašami. Prve strele dobili
oficirji in godbeniki.

13. 8. 1914. Ob Drini

Ob 10. uri obojestransko ogenj na fronti
utihnil. Ordonančni nadp. Lavrič z 3 ulan-
ci šel preko Drine. Prišel nazaj z vestjo
Srbi se umakniU. Hoch der Sieg-Hoch
Franz Josef-Hoch Österreich je zaklical
nadp. Lavrič. Pionirji hitro napravili mo-
stove in šli smo preko Drine v Srbijo. Pri
prvih grmih našel mrtvece z izkopanimi
očmi in gumbe od plašča vtaknjene v oče-
sne dupline. Kakih 10 km preko meje se
nastanili in imeli odmor. Ugotovili smo,
da je par vojakov z 3 topovi in kakih 50
četnikov zadrževalo 20.000 mož močno di-
vizijo celih 5 dni.

14. 8. 1914. Lešnica (Srbija)

Na vse zgodaj smo dospeli v mesto Lešni-
ca. Razdelili se po vasi. Moški skoraj vsi
odšli z srbsko vojsko. Na vrtu hiše kjer
sem bil jaz pri velikem orehu privezani
3 srbi s zavezanimi očmi. Čakah obsodbe
voj. sodišča. Sodil avditor Dr. Kral. Po-

74

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

poldan ustreljeni. Starček Srb lačen prišel
k kuhinji s skledo. Mlad oficir 73. polka
ga ustrelil na mestu. Tu smo bili 2 dni.
Bližale so se hude ure.

16. 8. 1914. Joševa
Mali odmor, jedli in zopet šli proti Cer-
planini.

16. 8. 1914. Pri Cer-planini

Prišli smo v kraj kjer so nas obsipali s
kroglami od vseh strani, da sami nismo
vedeli kje smo. Od 20.000 mož močne di-
vizije je ostalo dobrih 5000 mož, a vseeno
po ojačenju v ofenzivi. Sestreljen prvi
areoplan. Videl sem prvi areoplan a še ta
komaj 5 m širok. 9. in 19. divizija sta še
imeli zvezo med 19. in 29. divizijo luknja.
Na srbski strani ljubljanskega dobrovolj-
ca Jenko in Fabjančič. Od avst. voj. sodi-
šča obsojena na smrt. Korni poveljnik
Fzm. Giesl imel svoj šotor na cer-planini,
poleg pjega divizionar 9. div. poleg briga-
dir pošta, pekarija, tren, pehota spredaj
in zadaj. Srbi streljali od spredaj in z de-
sne strani. Gen. štab. oficirji posebno or-
donančni poročnik Wittek z revolverji v
rokah prisilili celokupno moštvo, da so šli
proti gričevju od koder so padali sigurni
streli. Sii smo, Srbi so utihnili za nekaj
časa, ko smo prišli na vrhove gričev, smo
opazili kako se je umikalo kakih 50 čet-
nikov. Naenkrat se je zopet začela borba,
huda in resna. Junaški borbi Srbov kate-
rim na čelu je stal kraljevič Aleksander
se je morala avstrijska vojska umakniti
in začeli smo bežati brez prestanka. Bitka
je trajala 4 dni. Pri begu proti meji Srbi-
je in Bosne smo že videli kako nas hoče
prestreči srbska konjenica a smo srečno
ubežali. Fzm. Giesl odšel za vedno na do-
pust.

20. 8. 1914. Janja (Bosna)

Konečno dospeli v Bosno čez Drino v varno
zavetje.

25. 8. 1914. Balkovača
Srbi dospeli popolnoma do Drine in nas
z 8 cm topovi preganjali iz ene vasi v dru-
go.

1. 9. 1914. Bjelina

Zopet v Bjelini. Mir v mestu. Na meji red-
ki streli. Se porazgubili po mestu. Prava
turška kava.

2. 9. 1914. Selište

Srbski vaščani signalizirali z zvonika cer-
kve, mi begali pred šrapneli po vasi. Nadp.

Müller dobil od generala nalog, da napra-
vi tel. zvezo čez Drino. Ker je bil boječ,
je dal ta nalog naredniku Pomeju. Srbske
krogle so mu ovirale napraviti to zvezo
čez Drino, pa je pribežal k četi. Bil je
vsled tega umik čet ki so bile onstran Dri-
ne. Narednik je bil zato namesto nadp. za-
prt. V Selištu smo čakali 6 dni.

8. 9. 1914. Bosanska Rača

Gen. Scheuchenstuel je hotel na vsaki na-
čin preko Drine. Zagledali prvi opazovalni
balon. Na Savi so se delali bontonski mo-
stovi a so jih Srbi sproti zbili. Sava požrla
vse pijonirje in saperje. Jaz s svojimi v
pristaniški kantini, kjer so nam krogle iz
srbskih pušk pobile vsa okna. Na dvori-
šču konjenica kneza Lichtensteina. Srbski
šrapneli obdelovali konjenico.

9. 9. 1914. Vel. Selo

Po begu smo se zopet malo pokrepčali a
še tu smo dobili srbske šrapnele.

12. 9. 1914. Dol. Brodač

Tu 4 dni. Srbska vojska tik ob Drini.

17. 9. 1914. Balatum

Sv. maša na prostem. Dobili par granat.
5 mrtvih pri maši.

18. 9. 1914. Salaž

Tu pravi pekel. Vsi v neposredni bližini
Drine. Par korakov za nami pokali naši
topovi. Srbi streljali na našo stran listke
z napisom »ne pucajte bračo«. Strašna
žeja, pili krvavo Drino.

2. 10. 1914. Bosanka Rača

Se vrnili v Bos. Račo. Tu so se začeli ko-
pati rovi do 2 m globoki, tako da smo ho-
dili po teh rovih ne da bi nas videli Srbi.
Municija se dovažala v ogromni množini.
Srbi nam iz svojih jarkov kazali na pali-
cah debele »knedelne«. Opazili, da so srb-
ske žene prinesle hrano vojakom in med
tem ko so Srbi jedli so streljale žene. Hi-
šnik Bosanec musliman kjer je bila po-
staja, smrtni sovražnik pravoslavnih Sr-
bov. Nisem vedel, da Hrvatje in Bosanci
muslimani sovražijo Srbe čeprav govore
isti jezik. Iz Bos. Race pisal Dr. Ev. Kre-
ku, da smo za božič gotovi a mi odpisal,
da bo trajala vojna par let. Tega čakanja
ob obeh straneh Drine je bilo dovolj nam
kakor Srbom. Začele so se ljute topovske
bitke, posebno 73. polk je bil nestrpen,
posebno četa mojega bivšega stotnika Soj-
ka-ta je hotela na vsaki način preko Dri-
ne. In konečno so se Srbi premoči avstrij-
ske vojske udali in smo prišli čez Drino.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

75

1. 11. 1914. Crnabara (Srbija)
Medtem ko smo mi bili vsi v rovih v Bos.
Rači, so ležali Srbi čisto na prostem pred
Crnobaro in nas celi mesec držali v šahu.
Zagledali popolnoma svež grob z napisom
»Hier ruhet Hauptmann N. N.«. Vojaki
grob odkopali in je bila v grobu čisto no-
va havbica 10 cm. Ker je bilo v vasi mirno
in deloma prazno smo se razkropili po hi-
šah. Jaz sem s par podoficirji šel v prvo
večjo hišo in prišel v sobo, ki je bila lepo
opremljena s kraljevo krono, na mizi za
5 do 6 oseb kosilo še toplo niti načeto in
v kozarcih rdeče vino. Bile so na mizi
razne dobrote. Lačni smo bili in jaz sem
prvi začel jesti in se tudi enkrat pošteno
najedel. Ko smo se najedli je prišel div.
štabni zdravnik in kričal nad nami, da
smo sedaj zastrupljeni, šele pozneje smo
zvedeli, da je bil v tej sobi kralj Peter I
s svojim štabom in kosilo so pripravile
vaške žene.

3. 11. 1914. Svinje

Sli skozi z malim odmorom.

4. 11. 1914. Zminjak

Tu bili 5 dni. Prve uši. Kokoši, prašičkov
in vsega dovolj. Jedli smo na pol surovo.
Moški so nas grdo gledali. Cetniki na de-
lu. Opazili grozno mržnjo Madžarov in tu-
di Hrvatov do Srbov.

10. 11. 1914. LipoUst
Se odpočili in šli dalje proti Valjevu.

12. 11. 1914. Bošnjaci
V tej vasi sem se skril v neko sobico in za-
spal, zvečer nisem mogel več stati na no-
gah. Ko se zjutraj prebudim vidim srbsko
patruljo poleg mene v sobici sedeti. Ko
sem vprašal kaj je pravi eden »nista bra-
te«. Moji ljudje so odšli ostal sem sam. Pa-
trulja dobri dečki so se z menoj menili in
me nazadnje spustili, da sem komaj po 8.
urah zopet našel svoje ljudi. Sama sreča,
da sem govoril slovensko, drugače »bum
bum«.

14. 11. 1914. Novači

Na poti proti Arandjelovcu. Dohitel svoje
ljudi, kmdt. me vprašal če mi je srbska
patrulja hotela kaj zalega ko sem mu po-
vedal je rekel, sreča Vaša da ste Slovenec.
Vsi so mislili, da me ne bo več in je moje
mesto pri četi že drugi prevzel. Srbska
vojska slaba, vsled nekega sporazuma z
Bolgari so Srbi potegnili vso vojsko od
bolg. meie in dali v območje Arandjelov-

ca. Čez par dni na to so se vršile strašne
bitke.

16. 11. 1914. Pankovica
Sli skozi vas.

16. 11. 1914. Sudnica

počivali v šoli. Nekdo zažgal šolo pa smo
ostali zopet brez strehe. Komaj se rešili.

17. 11. 1914. Sudnica

brez strehe, strašna nevihta.

17. 11. 1914. Ruklade

dovolj kokoši in prešičev. Jesti dovolj, sa-
mo na pol surovo smo jedli. Ujeli enega
bika, pobili na tla, bik nam zbežal proti
Kolubari kjer je obležal mrtev.

18. 11. 1914. Lejkovac

Oprezno se bližali Lejkovcu. Srbi onstran
reke Kolubare pazili na nas in nas obsi-
pali s šrapneli. Vse hiše polne uši. Sedaj
sem šele začutil kako hudo je imeti uši.
Bližali se gričevju borbe vedno hujše. Do-
bil nalog založiti postajo v kolibi na hribu
s hrano in materij alom. Iti sem moral z
tremi možmi. Skrit v kolibi vidim priha-
jati srbsko četo z oficirjem. Začeli so vpiti
Srbi kot Cehi »predajte se« samo našega
stotnika je eden od Srbov vstrelil potem
so se pa ročno spoprijeli. Ko sem gledal to
r o van j e sem skočil do mrtvega stotnika
mu odvzel sabljo in dežni plašč in jo po-
brisal nazaj v kolibo. Srbska četa je bila
ujeta. Pri kuhinji sem govoril z njimi, sa-
mi akademično izobraženi Srbi. S patruljo
odšli v naše zaledje.

27. 11. 1914. Petka

Zopet malo naprej. Srbski kmetje na nas
streljali iz hiš. Veliko hiš vsled tega za-
žganih.

1. 12. 1914. Lazarevac

Zavzeli mesto Lazarevac. Zmanjkala nam
patrulja 3 mož (Madžarov). Morali smo
iskati po celem mestu. Na fronti mir. V
neki hiši našli može razsekane in zaklane.
Krivce smo našli v veliki omari skrite 2
močne Srbkinje z bodali v rokah. Bile so
po voj. sodišču obešeni.

2. 12. 1914. Vreoče

Se malo naprej. Ker je padel Beograd smo
imeli slovesno mašo.

4. 12. 1914. Junkovci
Zopet malo naprej. Ni šlo tako gladko z
ofenzivo naše divizije. Kmalu začutili zo-
pet neko premoč srbske armade.

76

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

9. 12. 1914. Vreoče

Se vrnili v Vreoče. Nismo vedeli ali se pri-
pravljamo na ofenzivo ali beg. V neki hi-
ši trije ogerski huzarji posilUi ženo z do-
jenčkom. Huzarje smo ujeli, jih predali
vojnemu sodišču. Bili so ustreljeni. Srbi
so pritiskali vedno jačje, culo se je o no-
vi armadi 60.000 Srbov. Srbi streljali mi
bežali, dobil luknjo v kapo v našo kuhinjo
granata, samo črne kave je bilo škoda. En
kuhar in par konj mrtvi.

10. 12. 1914. Stepojevac

Bežali vedno bolj. Eni so bili veseli, dru-
gi so se jezili, tretji jokali; oficirji so si
menda sami sebi dajali pogum pa ni šlo
drugam kakor nazaj. Z revolverji so si ne-
kateri delali prostor pri begu, konji brez
vozov in brez gospodarja begali sem in tja,
vozovi in topovi prevrnjeni, živina sama,
ljudje brez glave vse zmešano in v to
zmešnjavo streljali Srbi. Vsak je hotel od-
nesti le golo življenje.

13. 12. 1914. Meljak

Čez noč skriti v gozdu. Proti jutru prišli
v Meljak. Plačeval ukradeno seno. Bil či-
sto sam v srbski hiši pri večerji. Oficirska
patrulja iskala naše jarke, jih našla nam-
reč srbske, vprašal je major Wonky »was
für Regiment liegt hier in der Schwarmli-
nie« dobil odgovor »Evo vam našog kape-
tana. Kratko na to so majorja ujeli, drugi
smo zbežali.

14. 12. 1914. Beograd

Na begu proti meji pribežali v Beograd.
Pregledali naglo mesto. BU v konak kra-
ljevem dvoru. Prebivalstva precej v Beo-
gradu. Poleg dvora si zakuriU ogenj in se
greli. Kmalu smo morali zapustiti Beo-
grad, ki je bil 12 dni v avstrijskih rokah.
BežaU smo mimo celih kolon novih av-
strijskih topov, mimo polnih skladišč, sa-
mi pa lačni. Železniški most razbit. Za nas
pripravi j ah čez Savo blizu Donave bon-
tonski most. Šli preko medtem ga Srbi za-
deli z granatami. Bežali brez glave deloma
po mostu deloma po vodi. Srbi streljali za
nami s puškami. Veliko potonilo konj in
vojakov. Na avstrijski strani Save smo se
naglo poskrili in dospeli v lepo mesto Ze-
mun.

15. 12. 1914. Zemun

Lačni in žejni zasedli vse gostilne in ka-
varne. Spah po kavarnah po zofah in bi-
ljardih.

17. 12. 1914. Surčin
Odhajali vedno bolj v zaledje.

19. 12. 1914. Dobanovci
Še bolj na varnem.

20. 12. 1914. Batajnica

Tu vagonirali, kam se odpeljemo nismo
vedeli.

21. 12. 1914. Novi Sad

Izstopili iz vlaka, prebrskali celo mesto,
govor bolj vse madžarsko. Po mestu so
lumpali in pili do nezavesti.

22. 12. 1914. Ofutak (Futog)

Iz Novega Sada smo šli par ur peš v vas
Ofutak. V vasi Švabi in Srbi. Švabi lepo
urejena posestva, Srbi zanikrno. Srbi so
se poskrili. Stanovali na švabskem pose-
stvu. Težko zbolel. Obležal v postelji. Ime-
li lepo božičnico in obdarovani. Med ko-
lero — bolnimi vojaki v bolnici. Moji vo-
jaki umirali. Štabni zdravnik me hotel da-
ti v izolirnico pa sem ušel. Divizijo nad-
zirat prišel nadvojvoda Evgen. Izredno ču-
den mož. Za božič dobil vsak vojak nje-
govo sliko. Kmalu so minili dnevi počitka.
Predno smo odšli sem šel še enkrat v No-
vi Sad. V novem sadu preki sod. Od mad-
žarske oficirske patrulje aretiran, ker smo
bili čez uro na cesti. Po 26 dneh lepega
odpočitka odšli zopet na pot.

17. 1. 1915. Temerin
Samo madžarsko.

18. 1. 1915. Džablje (Zabije)
Sneg in mraz

19. 1. 1915. Sajkassentivan

Zopet daljši odmor. Vsi se precej popra-
vili in poredili.

2. 2. 1915. Titel

Jako slabo mesto v moralnem oziru. Ve-
Uko vojakov obolelo.

3. 2. 1915. Vel. Bečkerek

Lepo mesto, bogati meščani, dobro za je-
sti in piti. Zvedeli smo, da gremo kmalu
proti severu. Vagonirali.

8. 2. 1915. Nagyberezna

Izstopili iz vlaka. Sneg, mraz, plundra, ru-
ski šrapneli. Kmetje in kmetice vedno pi-
li žganje. Videl prve vojake z zmrznjeni-
mi udi.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

77

8. 2. 1915. Csontos

Malo naprej. Pisarno imel v hiši bogatega
Zida, ki je vedno molil.

10. 2. 1915. Nagyberezna
Se zopet vrnili radi nove grupacije'.

10. 2. 1915. Tascany

V drugo smer. V veliki hiši kot vojašnici.
Polno vojakov ki se niso dali razgnati iz
hiše radi deklet. Eno dekle oddali v voj.
sanit. kolono.

18. 2. 1915. Luch
Mraz vedno hujši, pota slaba, jedi manj,
skladišča daleč za nami, treba je bilo za
moštvo slanine kruh in gorak čaj z ru-
mom. 36" mraza. V mali bajtici imel pi-
sarno in posteljo. Grmeli topovi naši in
ruski. Poleg mene na leseni prični spal
ujeti ruski stotnik. Najprvo ga preiskal,
videti poštenjak. Dal mi pištolo, rublje,
epoleto in kokardo. Jaz mu dal par krone.

23. 2. 1915. Katnica
Vedno hujši mraz. Sem ter tja kaka hiši-
ca. Na prostem v snegu pod šotori. Kasne-
je v veliki žagi. V goreči žagi. Žago dolgo
100 m. Kozaki za petami. 1 m visok sneg
in bežali pred kozaki.

1. 4. 1915. Smerek-Wellina
Zopet bežali.

4. 4. 1915 Utscaz (Ogersko)

16 dni na odmoru. Prvi stroji za sežiganje
uši.

21. 4. 1915. Görbezseg
Tu zmrzovali do 8. 5.

9. 5. 1915. Harczos

Ponovno ofenziva v Karpatih.

11. 5. 1915. Katnica (Galicija)

Po ovinkih zopet v Katnici. Se vedno
mraz.

12. 5. 1915. Zawoj

Sestrelili prvi ruski areoplan.

14. 5. 1915. Lawrow

Petrolejski vrelci v ognju, stebri črnega
dima, smrad, nismo mogli preko.

15. 5. 1915. Sambor

Mesto Sambor zavzeli. Meščani strašno ve-
seli, nas pogostili. Rusi so zelo preganjali
Žide. 2 dni v Samboru.

17. 5. 1915. Lanovice (Lanowice)
S telefonsko postajo v jarkih. Rusov 10
vrst ena za drugim. Eno telegrafsko pa-
truljo ruski kozaki popolnoma na kose
razsekali. Rusi se zbiraU v vedno večjih
masah.

10. 6. 1915. Baranšice (Baranczyce)
Vedno več Zidov. V vasi našli prometni
ruski telefon, ki je imel zvezo z rusko
fronto. Imel postajo pri bataljonu 91/2.
Rusi se niso kazali, ogenj iz pušk nena-
vadno jak.

14. 6. 1915. Wieckowice

V bližini večji grad. V gradu vse uposto-
šeno. Ruska letala. Na velikem črnem kla-
virju Rusi napravili čisto navadno latrino.

15. 6. 1915. Sudkowitze

S postajo zašel v Sudkowitze, ki so bile
popolnoma prazna vas. Niti žive duše.

16. 6. 1915. Dydiatìce

S postajo na prostem med vejevjem.

17. 6. 1915. Dolyniany (Doliniany)

V vasi zopet samo Zidje ostali. Ker so
drago prodajali smo jim kar vzeli. Zidje
vedno molili v svojih čudnih plaščih.

20. 6. 1915. Kocow

Vedno bolj nevarna mesta zavzemal s svo-
jo postajo. Držal zvezo med prednjimi pa-
truljami in polkom. Rusi utihnili in se
umaknili.

21. 6. 1915. Grodek

Nenavadno hitro zasedli Grodek. Prebr-
skali vse hiše. Za brado obešen Zid. Za
noge obešena gola židovka s prerezanim
trebuhom. Skozi mesto strelni jarki polni
mrtvih Rusov. Rusi v jarkih sedeli in sta-
li kot živi, pa mrtvi. Ruse vse preiskali po
žepih. V zadnji hiši našel obešeno mlado
židovko z odrezanimi prsi, ki so ležale na
tleh.

22. 6. 1915. Lvov (Lemberg)

Pred mestom spali na pokopališču. S to-
varišem Pomejem se kar vlegla na tla pod
glavo čutila neki smrad, posvetim, glavi
imela na mrtvem Rusu z dolgo brado. Ru-
sa pahnila za meter naprej in sladko za-
dremala. V mestu zelo živo, vse veselo, da
so kozaki odšli. Za jesti in piti dovolj. Ve-
liko aristokracije. Gimnazijci vsi v unifor-
mah s srebrnimi in zlatimi portami pod
vratom.

78

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

22. 6. 1915. Novarja
Cel dan mir.

23. 6. 1915. Sokalniki

300. dan vojske. Rusi se umikali.

24. 6. 1915. Czerepin

S postajo v šoli na katedru. Skozi okno
frčale ruske krogle iz pušk.

27. 6. 1915. Wodniki

Srečno zbežal s postajo pred Rusi.

28. 6. 1915. Podhorotiszce (Podhorodyszcze)
Na strehah štorklje. Mir.

3. 7. 1915. Muiow
Se umikali

5. 7. 1915. Lahodow
Na begu. Rusi se bližali v ogromnih ma-
sah.

7. 7. 1915. Pohorylce

S postajo pri 18. brigadi. Močan ogenj.
Zidje se vkljub temu niso umaknili iz svo-
je robe.

15. 7. 1915. Novosiolki

S postajo pribežal sem. Lačni kot volkovi.

16. 7. 1915. V gozdu

V lovski koči s postajo. Skozi okno videl
ogromne množine Rusov v strelnih jarkih.

19. 7. 1915. Dalnisze

V neposredni bližini padla težka ruska
granata.

20. 7. 1915. Jagonja

Kozaška konjenica nam nasproti.

21. 7. 1915. Mosty Velki

Mesto polno jedi in pijače in tobaka. Vse-
ga si nabrali za dalj časa.

24. 7. 1915. Opulsko

Iz Opulska dirigiran k brigadi v Sokol.

25. 7. 1915. Sokol

Kot komandant postaje v mestu. Mesto
Rusi težko obstreljevali. Dodeljen brigad-
nemu poveljniku. Brigadir general Mossig.
Gen. štab. kapetan stotnik Teslič (Hrvat).
Polki 73. in 28. Konečno prišli v močno
podzemsko kaverno. Veliko Rusov se dalo
priklicati in ujeti, za vsako puško dali 1
krono. Princ Lichtenstein s svojo konje-
nico v fronti, seveda brez konjev. 28 polk
odšel cel in s trenom v rusko ujetništvo.
Gledal kako so z godbo na čelu marširali

v Rusijo. Na opazovaUšču s Tesličem. Pol-
kovnik polka 28 jokal. Mesto zopet začeli
bombardirati.

1. 8. 1915. Opulsko
Zopet malo nazaj.

2. 8. 1915. Wojslawice

Zopet prevzel svoje staro mesto pri divi-
ziji. Strašni kozaki v velikih kučmah na
malih konjih in z dolgimi sulicami.

9. 8. 1915. Zdzary (Rusija)
PrekoračUi mejo in stopili na ruska tla.
Popolnoma drugi ljudje, prijazni, ki so se
le bali divjih kozakov. Se pošteno okrepili
in čakali daljnih maršev.

29. 8. 1915. Miljutin

9. divizija morala na pomoč. Hudi boji s
kozaki.

1. 9. 1915. Golobrov

Ruske kozake pregnali iz tega kraja, kjer
so se trdovratno držali.

2. 9. 1915. Torgovica

Prebivalstvo vse ostalo. Umazani. Kot ar-
mi jska rezerva. Pokupili vse usnje —
juhtne dovolj. Dobro jedli.

3. 9. 1915. Ostrojewo

Hudi boji. Levo in desno Prusi. Prusi se
slabo držali. Morali smo se umakniti in
pošteno bežati.

4. 9. 1915. Torgovica
Pribežali nazaj v Torgovico.

5. 9. 1915. Kolonija Sdary
Potisnjeni v stran kot korna rezerva.

11. 9. 1915. Podgajce
Tu zopet stopili v boj. Nam nasproti sa-
mo mirna regularna ruska vojska. Neko-
liko desno od trdnjave Dubno.

21. 9. 1915. Chutor Niemcev
Divizijsko poveljstvo v lovski koči. Mi v
šotorih na prostem. Se fotografirali sku-
pno. Pred trdnjavo Dubno. Na eni strani
mesta mi na drugi Rusi. Težka artiljeri-
ja. Prebivalstvo v mestu posebno Zidje.
Šli rekvirirat v mest Dubno. Rusi in mi
skupaj prišU v mestu v gostilni in zopet se
lepo razšli. Rusi grozno črtili nemške vo-
jake. Prusi in bavarci niso šli z nami v
Dubno.

19. 10. 1915. Kniaginin
Tu 2 dni nato zopet kot armijska rezerva
v Torgovico.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

79

21. 10. 1915. Torgovica

Ze tretjič v Torgovici. Zopet se mirno več-
krat pošteno najedli.

26. 10. 1915. Rudina
Prvič se dopusti odprli.

28. 10. 1915. Lvov
Na potu na dopust v Ljubljano.

30. 10. 1915. Dunaj

Na potu na dopust v Ljubljano.

31. 10. 1915. Ljubljana

Na potu na dopust v Ljubljano.

13. 11. 1915. Ljubljana
Zopet nazaj v Rusijo.

15. 11. 1915. Dunaj
Zopet nazaj v Rusijo. Sestra Julija na Du-
naju v Pilgramstrasse 21 v podstrešju. S
taksijem se vozil po Dunaju. Na dvoru.

17. 11. 1915. Lemberg
Zvedel da je 9. divizija odšla na Kras.

19. 11. 1915. Dunaj
Na potu proti jugu.

20. 11. 1915. Ljubljana

Tudi v Ljubljani malo počakal saj ne gori
voda.

21. 11. 1915. Divača

Zvedel točno za 9. divizijo, da je na Pro-
seku.

21. 11. 1915. Prosek

Pisarna v gostilni pri Košuti. Drago pro-
seško vino. Pri zastopniku Vzaj. zavaro-
valnice g. Starcu.

23. 11. 1915. Trst

Šel nakupit raznih stvari. Si natančno
ogledal Trst.

24. 11. 1915. Prosek

Večji del časa preživel v gostilnah. Meni
se tovariši čudili, da ne pijem. Na letali-
šču našel tovariša. V letalu in z letalom
v zrak.

26. 11. 1915. Trst
Zopet v Trstu.

26. 11. 1915. Prosek
V gostilni pri Košuti vojaški pretep ma-
džari, mornarji in naši. Med pretepače po-
segel v bluzi nadporočnika in je bil mir.

27. 11. 1915. Selo (v gozdu)

Lepe ceste do vasi Selo in do vseh vasi.
Samo kamenje, res pravi Kras. ZačuU to-
pove, reglanje strojnih pušk, šrapnelov nič
koliko. Gozd med vasjo Selo in Brestovico
s smeri proti Vojščici. V gozdu lesene ba-
rake in podzemske luknje. Artiljerijsko
opazovališče. Na desno videti Kostanjevi-
co. Spredaj desno Doberdobsko je ero
pred nami Monfalcone (Tržič) z ladjedel-
nico »Adria Werke«. V Monfalcone Italija-
ni. Tu je bilo drugače kakor na ruskem.
Vsaka eksplozija granat je dala tisoče ko-
ščkov razbitih skal in kamenja. Italijani
imeli opazovalne balone in na vsak korak
posameznika takoj streljali. Med gozdom
na desno proti vasi Kodile samo skalovje.

3. 12. 1915. Nabrežina

Šel po hrano in materijal za četo. Oberofi-
zial Libai (češki Dr. jur.). Polno vojaštva,
civilno ljudstvo zbegano. Ravno ta dan z
bombami in granatami dalekosežnih to-
pov razbili kolodvor in Nabrežino. Via-
dukt niso dosegli.

4. 12. 1915. Selo (v gozdu)

To v teh kotlinah ostah do 25. 5. 1916. Bi-
le so dobre in hude ure. Niti cigaret nismo
smeli v gozdu na prostem prižigati. Stra-
šno napeto. Imel postaje v prvi liniji, pre-
jemne postaje »A. V. Station« v kavernah
včasih pred pehoto, telefonske zveze na le-
vo in desno, k baterijam 42 cm, sploh spol-
zka stvar. Fronta stala vedno na enem in
istem mestu. Kak meter dobili pa zopet iz-
gubili.Strašni boji na doberdobski plano-
ti. Doživeli 2 božič pri božičnem drevescu.
Dobili vojaki sliko nadvojvode Evgena,
častniki železne prstane. Na planoti poleg
gozda nadvojvoda Jožef inspiciral svoje
polke, madžarski polk postrojen, dobil šte-
vilna odlikovanja, češka godba pri defHi-
ranju igrala počasi, hitro, počasi, hitro in
popolnoma zmedla Madžare. Poleg tega
Italijani poslali par težkih granat in Ma-
džare je minilo veselje. Tu smo imeli ve-
liko nevarnih škorpionov in precej debelih
dolgih kač. Moje mesto zasedel korporal
Makovec, ker je kradel je bil po 14 dneh
zopet odstavljen. Z naročilom, da pregle-
dam delovanje kpl. Makovca sem zopet
prevzel svoje mesto. Spoznal do dobra hi-
navščino Cehov. Na moje mesto prišel na-
rednik Weber trgovec iz Buchsa. Webru
sem bil podrejen, a delal sam. Velika po-
tuhnenca sta bila tudi poročnik Vydra in
nadporočnik Müller. Tem je pridno se-
kundiral narednik Pomej in kpl. Seracky.

80

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

Razrušena vas Selo, spo-
mladi 1916

Tu sem imel na Krasu nevarno službo z
letanjem sem in tja ko so Italijani tako
dobro videli.

8. 1. 1916. Ljubljana
Na dopustu v Ljubljani.

23. 1. 1916. Selo (gozdu)

Zopet nazaj z dopusta. Jamski golobi. Mla-
di Slovenci peli slovenske pesmi, opozoril
poročnika naj se skrijejo, ker jih Italija-
ni vidijo so se mi smejali. Ko so Italijani
poslali 2 težke 28 cm granate je bilo precej
mrtvih, drugi pa so jokali kot mali otro-
ci. Oficir klican pred generala.

25. 5. 1916. Nabrežina
Vagonirali proti Ljubljani.

26. 5. 1916. Ljubljana

Nismo smeli nikamor iz kolodvora.

26. 5. 1916. Villach
Na poti v Tirole.

27. 5. 1916. Innichen

Ob 1/2 8. uri. Lepi kraji.

27. 5. 1916. Franzensfeste
Menažirali.

27. 5. 1916. Matterello
Izvagonirani.

27. 5. 1916. Aldeno
Tu ostali 4 dpi. Divizija pripravljena za
fronto pri Asiagu.

31. 5. 1916. Volano

Zmučeni dospeli sem. V fronti pošteno
smer delo.

1. 6. 1916. St. Harijo
Polni uši okoU hodUi.

1. 6. 1916. Vila Lagarina
Iskal okrog magacine.

8. 6. 1916. Folgarija
Nič ljudi j.

9. 6. 1916. Malga Cherle

Takoj šel po hrano in materijal čez avst.
— talijansko mejo v Tonezzo. Strašen vi-
har, sneg, mraz, na prostem, pod muim ne-
bom, visoko, samo skalovje in laški šrap-
neli in granate. In to letanje okoli in še
lačni poleg vsega. Fental bi se če bi člo-
vek tako rad ne živel. V neposredni bli-
žini utrdba San Sebastiano. Na to utrdbo
je padlo do 5000 28 cm laških granat. Do
jeklenih debelih plošč je bil hrib oguljen.
Opazovališče na utrdbi predrla granata in
se zarila v municijsko skladišče v utrdbi
in ni eksplodirala. V tem opazovališču
mlad lep nadporočnik v 24. urah osivel in
znorel. Ce bi bila granata, ki je zašla v
municijsko skladišče eksplodirala, bi bila
cela divizija mrtva.

16. 6. 1916. Chiesa

Zopet premaknjeni čez San Sebastiano,
Carbonare, Casara v Chiesa. Pod milim ne-
bom v največjem viharju. Vedno višje in
višje.

18. 6. 1916. Mga. Campo Rosato

Ca 2000 m visoko. Mraz, burja, sneg, pod
milim nebom, v mrzlih mahh šatorih. Stra-
šno trpljenje in v tem mrazu še uši in gra-

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

81

nate. Odšli smo čez serpentine Caldonazzo
v Levico.

26. 6. 1916. Levico
Iz mrzlih višin kjer smo bili na prostem
smo prišli v nižino in se etablirali v kra-
snem kopališču v Levico. Ležali smo pa
zofah, jedli v dvoranah kopali se v I. raz-
redu a vse to je trajalo le 2 dni.

28. 6. 1916. Trienti

Cisto italijansko mesto. Jedli pili in spali
v hotelih.

29. 6. 1916. Lavis

Pod strašnimi skalami. Dobil obleke in
obutev. Areoplani celi čas nad nami in po-
kali. Ni se videlo drugam kakor v zrak v
nebo in še tu sami oblaki šrapnelov. Tu v
Lavisu šli zopet na vlak a kam nismo ve-
deli.

1. 7. 1916. Villach

Zopet po isti poti nazaj.

2. 7. 1916. Ljubljana

Ostal pri vlaku, sedaj smo študirali ali
gremo na Rusko ali na italijansko.

2. 7. 1916. Nabrežina

Zopet proti Krasu. Sedaj smo bili pa zo-
pet dobri za nekaj časa.

3. 7. 1916. Komen

Tu smo se malo odpočili in dobro prespali
pri dobrih ljudeh se pošteno najedli.

5. 7. 1916. Brestovica
V to salamensko gnezdo, peklu podobno,
zopet prišli. Umaknili smo se radi prehu-
dega artilerijskega ognja. Na italijanski
strani je bUo francosko toppištvo.

11. 8. 1916. Gorjansko
Lepa vas z veliko cerkvijo na vzvišenem
mestu kamor so Italijani iz svojih opazo-
valnih balonov prav lepo videli. Vsako
premikanje podnevi in vsake lučke pono-
či so francozi opazili. Imel sem postajo in
pisarno pri županu Štreklju. Bil sem tudi
za tolmača. Tu je vzel slovo od stotnije
nadporočnik Pražak seveda ob asistenci
stotnika Dr Krala. Navzoči tudi nerodni
nadp. Müller, poročnik Vydra in pa po-
ročnik Dr Lobi. Komandant je dal vsake-
mu od čete svojo shko in tudi meni z na-
pisom »Meinem lieben Prestor«. Z vese-
ljem sem dobil novega komandanta stot-
nika Cihaka, ki me je poznal že iz vojaš-
nice. Za mene je postalo čisto novo življe-

nje. Cihak je imel Slovenko za nevesto za
to je imel mene Slovenca zelo rad.

8. 9. 1916. Ljubljana

Par dni v Ljubljani torej tretjič na do-
pustu.

14. 9. 1916. Gorjansko
Zopet na svojem mestu.

14. 9. 1916. Phskovica
V Gorjanskem nismo bUi več varni pri-
šli smo v Pliskovico. Najprvo v hiši kjer
je stanoval tudi finančni nadr espici j ent z
ženo in hčerko a smo se umaknili v hišo
posestnika Štreklja. Bil za tolmača. Zupan
se javil pri meni in prinesel cigaret in
drugih dobrot. Grozdje in fig vsak dan.
Vina kolikor smo hoteli, težko vino teran.
Učitelj Bernot iz ljubljanske obrtne šole
kot navaden vojak prišel k meni me pro-
sil če bi dobil kaj jesti. Imel sem ga za
ljubljanskega izvoščka. Se preselili v hišo
družine Dekleva.

2. 11. 1916. Ljubljana
Prišel že četrtič na dopust.

22. 11. 1916. Opčina

Se vrnil z dopusta. V Opčini poizvedel, da
je 9. divizija v Bazovici.

23. 11. 1916. Bazovica

Tu smo bili do 3. II. 1917 na odpočitku.
Lepa vas polna Slovencev. Stotniku bil za
inštruktorja za slovenščino. Kino. Hodil
večkrat v Trst kaj kupovati. Nabori. Po-
magal slovenskim fantom. Uvedene stro-
ge kazni privezovanje in špange.

1. 12. 1916. Bazovica
856. dan vojne.

30. 12. 1916. Ljubljana
Petič na dopustu.

3. 1. 1917. Bazovica
Se vrnil z dopusta.

3. 2. 1917. Berje (Brje)
Divizija zopet potisnjena v fronto. Za tol-
mača pri voj. sodišču. Slovencu »frajtar-
ju« rešil življenje.

13. 2. 1917. Ljubljana
Šestič doma.

17. 2. 1917. Brje
Ostah tu do 3. 3. 1917. Od tu sem po tej
kraški kamniti zemlji hodil križem kra-
žem od postaje do postaje ne glede na

82

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

šrapnelski ogenj. Kroglje iz pušk piskale
kot burja a vseeno ostal živ.

3. 3. 1917. Volčjigrad

Radi pregrupacije prišli v Volčji grad, od
tu smo jo večkrat popihali v Berje, kjer je
bil na skritem in varnem kraju precej ve-
lik kino.

22. 3. 1917. Pliskovica

Tu sem smo prišli se pripravit za 10. ofen-
zivo. Etablirali se v hiši družine Dekleva.
Taljani neprestano obdelovali s težkimi
dalekosežnimi topovi. Vsako najmanjše
gibanje po dnevi pa smo imeli granate za-
to smo se radi civilnih ljudij premikali po-
noči enkrat v hiše, enkrat v rove, enkrat
v kaverne. Prišla mlada žena prosit za
konje in voz, da dobi iz vasi Gorjansko
svojo opravo. Določen sem bil, da spremim
voznika in ženo in zopet nazaj pripeljem.
Ko smo vozili po cesti so nas Italijani opa-
zUi in tudi ko smo zavili s ceste navkre-
ber v vas. Ko smo prišli do hiše smo vi-
deli, da ima samo par polic in par razbi-
tih postelj, in medtem ko smo to vlačili
ven je priletela talijanska granata na dvo-
rišče in ubüa 1 konja 1 vojaka in razbila
voz. Malo proč od vasi je bilo postavljeno
gledališče kamor sem tudi večkrat nesel
svoj nos. Od tu smo šli v Nabrežino in od
tu v Cavo Romagno.

4. 4. 1917. Cava Romana
V hiši ob cesti naša postaja in pisarna.
Kakih 200 m od hiše velika podzemska
votlina napolnjena z zalogo granat, šrap-

nelov in težkih min. Italijani niso smeli
vedeti za ta prostor sicer smo bili izgub-
ljeni. Letala krožua nad nami noč in dan.
Cele noči obsevali nad nami nebo mogočni
naši reflektorji in iskali po zraku italijan-
ska letala. Od tu smo morali v naše po-
stojanke ob morju. Ob morju mladi slo-
venski Jungschützi. Divizijski župnik Dr.
Andolšek večkrat pri meni. Ta Ribničan
me imel zelo rad. Rad je obiskoval, čeprav
župnik, vdove in dekleta, iz Cave Romane
je hodil vedno v vas Mavhinje.

19. 4. 1917. Trst
Šel po materijal za postajo.

21. 4. 1917. Nabrežina
Šel po materijal. Talij ani strašno obstre-
ljevali Nabrežino.

25. 4. 1917. Sistiana
V-Sistiani v položaju 9. div. kmd. Berg-
hotel razstrelil in zažgal Italijan. Div. po-
veljstvo razgnano in precej mrtvih.

13. 5. 1917. Opčina
Pri 23 koru za časa 10. soške ofenzive. Tu-
di iz Opčine nas so Italijani pregnali s
težkimi granatami. Dodeljeni 24 koru.

18. 5. 1917. Tomaj
Po 10. soški bitki postavljeni v vas Tomaj
v rezervo. Po težkih granatah v Tomaju
smo jo ubrali nazaj v Pliskovico. Slovenci
v Tomaju so mi pripovedovali, da so
imeli svoj čas kaplana, ki je po cele noči
lumpal in iz strahu pred župnikom čez zid ,

Žrtve 10. soške ofenzive

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

83

in skozi okno hodil domov. Tu smo bili pri
7. koru torej vsaki dan pri drugem koru.

24. 5. 1917. PUskovica

Tu smo se etablirali tam kakor smo bili
prvič. Div. župnik Dr. Andolšek me več-
krat obiskal. Od tu smo hodili na vse stra-
ni po tem kraškem peklu. Dr. Andolšek
me opozoril na pobožnega kaprola v moji
stotniji, kako hodi lepo večkrat k spovedi
in ker sem vedel kdo dobiva cigarete od
Dr. Andolška, sem Dr. Andolšku pokazal
tega moža in mu povedal, da je to dunaj-
ski Zid Freiberger. 3. junija se raznesla
novica, -da cesar prihaja. 4. junija ujetih
6000 mož in 114 oficirjev. Ujetnike smo
vse pregledali, enemu italijanskemu po-
ročniku odvzel orožje in lovski nož. 5. ju-
nija padlo v Pliskovico 41 težkih granat in
7 težkih bomb. 6. junija 1917 z Dr. An-
dolškom na cesti proti strelnim jarkom.
Pri Brestovici Dr. Andolšek padel zadet
od ital. šrapnela. Pokopan 7. 6. na vojaš-
kem pokopališču v Berjah z vsemi vojaš-
kimi častmi. Dne 9. 6. smo vzeli slovo od
Pliskovice.

9. 6. 1917. Trnovica
V kavernah.

15. 6. 1917. Trst
Sel po materijal.

27. 6. 1917. Opčina
Prišli razbiti v rezervo. Stanovali v hiši
št. 479.

30. 6. 1917. Bazovica

Sel obiskat znane Slovence.

4. 7. 1917. Trst
19. 7. 1917. Trst

23. 7. 1917. Trst

25. 7. 1917. Opčina
Gledališče iz Dunaja.

27. 7. 1917. Opčina
Dunajske baletke. Cesar Kari s svojim šta-
bom.

3. 8. 1917. Ljubljana
Sedmič na dopustu.

24. 8. 1917. Kosmati hrib

Prišel z dopusta. Divizija v boju. 11. ofen-
ziva. V gozdu pri Volčjem gradu ofenziva
traja dalje. 25. 8. 1917. dopoldan mir. Ita-
lijani poslali v Dutovlje 10 težkih granat.

26. 8. strašna nevihta. 27. 8. strašna ne-
vihta. Nas zamenjala 41. divizija.

28. 8. 1917. Kopriva

V rezervi pri 7. koru. 29. 8. strašna ne-
vihta. 1. 9. dobil vrnjeno vojno posojilo. 2.
9. odlikovanja. 3. 9. italijanske granate v
Dutovljah.

18. 9. 1917. Sv. Križ pri Ajdovščini
Nadomestili 21 divizijo. V cerkvici pod
hribom ležali ranjeni in mrtvi eden po-
leg drugega. Na pol žive zakopavali na po-
kopališču poleg cerkvice. Opozoril na to
delo štabnega zdravnika.

20. 9. 1917. Lažna

Kot rezerva pri 24. koru.

24. 9. 1917. Lažna gozd

Se umaknili v gozd. Talijani streljali s
težkimi granatami. 2 konja 1 vojak ubiti
od mojih.

25. 9. 1917. PodkobiUca
Začetek ofenzive proti Italiji.

I. 10. 1917. težko bolan, za vsak marš nespo-
soben, popolna oslabelost

4. 10. 1917. slabši

6. 10. 1917. stotnik me silil v bolnico.

7. 10. 1917. nekoliko boljši. Dež in nevihta.

8. 10. 1917. zopet obležal.

II. 10. 1917. strašna nevihta. Do 23. 10. 1917
vsak dan dež in nevihta. Se nekoliko popra-
vil.

24. 10. 1917. začela 5. nemška divizija bom-
bardirati italijanske položaje.

25. 10. 1917. začeli Italijani bežati. Cadorno-
va armada zgubljena. Prodor pri Sv. Luciji
in Čepovanu. Sli čez Cepovan, Rijavce v
Krepovišče.

27. 10. 1917. Ronziano (Ročinj)

Za bežečimi Italijani. Pri 2. koru. Brez
hrane, spali na cestah.

29. 10. 1917. Avče

Celo noč in cel dan čakali na mostu na
prostem ob strašni nevihti. Uši hujše kot
vsaka bolezen.

30. 10. 1917. Plava (Piave)

Cez Sočo pri Plavi. Vse vasi opustošene in
razbite. Sli v smeri Udine.

84

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

31. 10. 1917. Risano (Italija)

6. dan na maršu a Italijanov ni mogoče
doseči. Ostali v Risano do 2. 11. 1917. Do-
bro vino in pečenka. Rekviriral 5 vreč
sladkorja, 200 kg kave, 20 velikih hlebov
sira, 20 zabojev marmelade po 100 kg, 50
litrov vermut-vina, 50 litrov kimelšnopsa,
500 kg riža.

3. 11. 1917. pri 4. koru.

4. 11. 1917. St. Giovanni

Strašne eksplozije municijskih skladišč.

4. 11. 1917. St. Giovanni

Splošna parada. Cesarjev god.

7. 11. 1917. Laniano
Na poti.

7. 11. 1917. MortegUano
Na poti.

7. 11. 1917. Bertiolo
Nemške čete. Nemško zbirališče plena.

10. 11. 1917. Bertiolo

General Greiner poslal 2 vagona naple-
n j enih stvari domov na Dunaj.

11. 11. 1917. Azzano Decimo

36 km naporne neprestane hoje.

12. 11. 1917. Meduna

20 km naporne neprestane hoje.

13. 11. 1917. Cavalier

15 km naporne neprestane hoje. Italijani
pobegnili preko reke Piave. 1400 Italija-
nov v j eli. Izredno slabo vreme.

15. 11. 1917. Cavalier
Nemški cesar Viljem pri nas.

16. 11. 1917. Cavalier

Italijani postali bolj živi. Avstrijske mo-
torne baterije pri Plavi.

17. 11. 1917. Cavalier

Naše čete se vrnile z onstran Piave. Ca-
dornova armada razbita namesto nje pri-
šla armada vojvode Aosta, ki strašno na-
pada.

18. 11. 1917. Cavalier

Pobirali zvonove po cerkvah in bron in
baker po hišah. Kanonada noč in dan.

21. 11. 1917. Cavalier
Maša na smrtni dan cesarja F. J. I

22. 11. 1917. CavaUer
Maša za rešitev cesarja Karla.

24. 11. 1917. CavaUer

Strašna kanonada na Piavi.

26. 11. 1917. CavaUer
Popolen mir.

2. 12. 1917. CavaUer

Začetek mirovnih pogajanj na Ruskem.

4. 12. 1917. CavaUer

Zopet opazovalni balon napaden od fran-
coskega letala in balon zgorel. Ze četrti
slučaj v enem tednu.

16. 12. 1917. Prata di Portenone (Pordenone)

Dospeli preko Oderza.

17. 12. 1917. St. Quirino

Po naporni 20 km dolgi hoji dospeli v St.
Quirino.

17. 12. 1917. St. Martino.

Po naporni 10 km dolgi hoji dospeli v St.
Martino.

20. 12. 1917. Sacile

Prenočil v hiši kjer je bila postaja za
obrambo proti areoplanom.

21. 12. 1917. Cison

Ob 1/2 4 zjutraj dospeli v Cison. Nemške
čete zapustile grozno nesnago. StanovaU v
hiši neke veUke zavarovalnice. Naduti
nemški podoficirji me zmerjaU z »öster-
reichisch. Schwein«. Kot rezerva pri 15.
koru pri 6. armadi Nadvojvoda Jožef.

24. 12. 1917. Miane

Pri 15. koru pri 14. nemški armadi. Ci-
vilno prebivalstvo v kraju. Nobene zime
vroče itaUjansko solnce. Ljudje precej izo-
braženi, nas so imeli radi. Policijski psi in
golobi pismonoši. TaUjani jedli večinoma
polento, mačje meso, podganjo mast. Pod-
gane velike kot mačke. 10 policijskih psov
in 200 golobov za prenašanje nujnih po-
ročil.

15. 1. 1918. Miane

ItaUjanska kanonada na prazno mesto Val-
dobiadeno. ItaUjanska artilerija pardoni-
rala vasi, kjer so biU itaUjanski naseljen-
ci, francoska artilerija streljala brez par-
dona.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

85

16. 1. 1918. Miane
Prišla med nas 2 mlada neizkušena oficir-
ja nadvojvoda Rainer in nadvojvoda Leo-
pold Salvator.

31. 1. 1918. Miane

Ob 8.35 odšel na dopust v Ljubljano.
Osmič na dopustu.

31. 1. 1918. Conegliano
Na poti v Ljubljano

1. 2. 1918. Udine
Na poti v Ljubljano

1. 2. 1918. Ljubljana
Doma

21. 2. 1918. Ljubljana
Zopet nazaj v Italijo.

22. 2. 1918. Casarso (Casarsa)
Zopet nazaj v Italijo.

22. 2. 1918. Conegliano
Zopet nazaj v Italijo.

23. 2. 1918. Miane

Zopet pri svoji četi. Bolan.

25. 2. 1918. Miane

Italijanski areoplan vrgel v Vittorio 50 kg
sena in pismo za komandanta 5. armade.

26. 2. 1918. Miane
Popoln mir na fronti.

27. 2. 1918. Miane

Velike vojaške vaje. Italijanski areoplani
nas razgnali.

28. 2. 1918. Miane

Po dolgem času dež.

1. 3. 1918. Miane
Zopet italijanska kanonada na prazno me-
sto Valdobiadeno.

3. 3. 1918. Miane
Sneg in dež.

4. 3. 1918. Miane

Sneg, dež, bliskanje, grmenje.

5. 3. 1918. Miane
Dež, sneg.

6. 3. 1918. Miane
Sneg, dež.

16. 3. 1918. Miane
Zračni boji nad vasjo.

18. 3. 1918. Miane
Nadvojvoda Leopold Salvator pri meni v
pisarni.

22. 3. 1918. Miane

Načni napad z ročnimi granatami. Dobil
47 laških delavcev.

1. 4. 1918. Trst
Šel nakupovati.

3. 4. 1918. Miane
Laški letalci streljali na nas s strojnicami.
Več mrtvih in ranjenih.

13. 4. 1918. Miane
700 kg krompirja vsadili.

15. 4. 1918. Miane
58 kg težak, sem se tehtal.

17. 4. 1918. Miane
2 naši letali zadeti od itaUjanskih padli
goreči na tla.

23. 4. 1918. Miane

Italijanska letala nad nami v višini 100 m.

30. 4. 1918. Miane
Po 2 mesecih zopet lepo vreme.

25. 5. 1918. Miane
Narednik Pomej odšel od čete.

27. 5. 1918. Miane
Prvi laški denar. Avstrijsko-italijanske li-
re.

29. 5. 1918. Miane
8. vojno posojilo.

1. 6. 1918. Miane
18 italijanskih velikih bombarderjev nad
nami. 38 cm topovi peljani v fronto za
ofenzivo.

3. 6. 1918. Miane
2. dragonski polk imel pri izmenjavi ve-
like izgube.

10. 6. 1918. Miane

Odšli iz Miane. Proti Trichiano, skozi ser-
pentine v predorih kot rezerva 15. koru.

15. 6. 1918. Trichiano

Začetek ofenzive od morja do Monte Tom-
ba.

17. 6. 1918. Lago
Pri 24. koru. 21000 italij. ujetnikov.

86

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

18. 6. 1918. Pariz

Cehi med 800 italij. ujetniki.

19. 6. 1918. Pariz
Nadvojvoda Jožef pri nas.

23. 6. 1918. Vazalla

Od 15. italij. Capronijev obstreljevani na
cesti. Pri 16. koru. Ponoči hud mraz.

25. 6. 1918. Lubrano
Na mesto 58. divizije.

30. 6. 1918. Lubrano
Oderzo bombardiran.

1. 7. 1918. Lubrano

Itahjani začeli napadati na celi črti. Stra-
šne izgube J. R. 91.

7. 7. 1918. Lubrano

14 italijanskih letal nad nami cele dve uri.
Hišo v kateri sem imel pisarno letalci raz-
rušili.

22. 7. 1918. Lubrano
Radi korespondence pri raportu.

4. 8. 1918. Lubrano
Odšel na dopust.

4. 8. 1918. Malia
Odšel na dopust.

5. 8. 1918. Ljubljana
Devetič na dopustu.

6. 8. 1918. Ljubljana
Vsi bratje doma.

17. 8. 1918. Ljubljana
Na komerzu slovenskih gostov v Unionu.

21. 8. 1918. Ljubljana
Italijanski letalci v Ljubljani.

26. 8. 1918. Ljubljana
Odšel zopet v Italijo.

27. 8. 1918. Lubrano

5. 9. 1918. Framenigo

27. 9. 1918. Sacile
Vagonirali na poti proti Srbiji.

27. 9. 1918. Udine
Vagonirali na poti proti Srbiji.

27. 9. 1918. Gorica, Celovec, Maribor
Na poti v Srbijo.

30. 9. 1918. Vinkovci, Zemun, Dunavski most,
Beograd

Na poti v Srbijo.

I. 10. 1918. Beograd, Vel. Plana, Niš
Na poti v Srbijo.

3. 10. 1918. Bujanovce

Macedoni j a. Takoj ko smo prispeli na me-
sto smo se začeli umikati.

4. 10. 1918. Neradovce

Nemci pobegnili, pustili topove v popol-
nem redu. Nakupoval tobak pri Macedon-
cih. Civilisti obrnili topove in streljali na
nas s kartečami. Pri Vranju strašna zmeš-
njava. Kanonada francozov.

5. 10. 1918. Pred Leskovcem

Bežali 10 km daleč. Bolgari zapustili fron-
to in šli domov.

6. 10. 1918. Leskovac

7. 10. 1918. Brestovac
Bežali kar brez uma.

8. 10. 1918. Niš

Pribežali v Niš. Srbski dijaki iskali ukra-
den fotoaparat pri mojih ljudeh. Ti srbski
dijaki katerih je bilo na tisoče doma že
skritih in oboroženih so mi izdali vest, da
bi morah vdariti na mimo bežeče avstrij-
ske vojake, pa ker so slišali, da so večino-
ma Slovani so pustili to namero. V tobačni
tovarni in po mestu vse pokupUi z vojnimi
lirami. Zvečer povabljen na večerjo v bo-
gato srbsko hišo.

9. 10. 1918. Mramor

Bežali naprej vedno za nosom.

10. 10. 1918. Grajac (Grejač)
Vedno bolj proti domu.

II. 10. 1918. Aleksinac, Trnjaci
Na begu.

13. 10. 1918. Raženj, Cičerac, Obrez
Na begu.

14. 10. 1918. Obrez
Na begu.

15. 10. 1918. Trešnjevica
Na begu

20. 10. 1918. Trešnjevica
Na vlak, da čim preje uidemo solunski
armadi posebno francozom ki so močno
pritiskali za nami. Vendar tako hitro niso
mogli kakor smo mi bežali.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

87

21. 10. 1918. Mladenovac

Stopili iz vlaka in zopet peš proti meji.

22. 10. 1918. Topčider

Par dni ostali v Topčiderju. Na posestvu
kralja Obrenoviča. Ženska kaznilnica. Po-
čivali in stanovali v vojašnicah kraljeve
garde.

28. 10. 1918. Zemun

Odšli iz Topčider j a naprej proti Zemunu.

28. 10. 1918. Batajnica

29. 10. 1918. Pečince

Odšli iz Batajnice v Pečince. Pri gostoljub-
nem Srbu. Sin akademik. Veliko pokopali-
šče, pokopani sami pokončani neslovani.
Avstrijska nota za Ameriko. Avstrija spre-
jela vse pogoje.

3. 11. 1918. Pečince

Odhod od gostoljubnih Srbov.

4. 11. 1918. Budince

Na posestvu grofa Pejačeviča. Veliki mlini
in gospodarstvo. Začela se krhati avstrijska
disciplina. Zbirali se vojaki po narodno-
stih. Spali na prostem ali v hlevih tega po-
sestva. Zvedeli, da gremo domov. Najprej
madžarski vojaki in potem drugi. Madžari
se pripravljaH, da nas postrele. Zugsführer
Prosensky mi dal klofuto a jaz njega z
bajonetom. Cehi pripravili v topom kar-
teče, da se bomo branili če bo treba: Gene-
ralmajor Lavdon nastopil proti vojakom,
ki ga niso pozdravili. General je bil od vo-
jakov oklofutan, degradiran, potrgali so
mu odlikovanja in izrezali rdeče general-
ske porte iz hlač. Oficirji se poskril. Začeli
so iskati oficirje vojaki sami. Vzel slovo od
stotnika Cihaka. Strašna zmešnjava. Vsak
se je hotel maščevati in vsak se je bal za
glavo.

5. 11. 1918. Kamenica

Šel k grofu Pejačeviču po 2 konja in 1 voz.
Zgodaj zjutraj pobegnila jaz, narednik
Bruno, pionirja Jurcyk in Zirkelbach. Vo-
zil hlapec madžarske narodnosti. Na poti
srečavali zeleni kader. Vse sarže si med
potjo porezali, kokarde na čepicah so nam
odstranili. Vozili preko zaklanih avstrij-
skih vojakov. Eden bataljon (reduciran)
marširal po cesti na čelu major. Sedem
zelenih kadrovcev ustrelili majorja s
konja. Strašno klanje. V Kamenici nas
ustavila narodna straža. Odlikovanja smo
morali odstraniti. Od mene zahtevala, da
prevzamem narodno stražo. Bežali naprej
proti domu.

5. 11. 1918. Ujvidek

Ze madžarske narodne straže. Mladi pob-
čki s puškami na cestah. Čakal na postaji,
da ujamem kak vlak proti domu.

6. 11. 1918. Budimpešta

Po noči ob 1*^ dospel z vlakom v Budimpe-
što. Hodili po mestu brez cilja in iskal
smeri proti domu. Ogerski žandarji in na-
rodna straža nam vse pobrala. Kot berači
hodili po mestu. Šel preko mosta čez Do-
navo iskati kolodvor, da se odpeljem proti
domu. Se znašel na kolodvoru in se odpe-
ljal proti Pragerskem
Pragersko

V postaji strašno streljanje. Pokanje pušk
huje kakor v fronti in še ponoči.

7. 11. 1918. Pragersko, Zalog

Se vozil iz Pragerskega proti Zidanem
mostu lačen in žejen. Še tema. Strašno
streljanje na postaji. 1566 dan vojne.

8. 11. 1918. Ljubljana

Ob 5. uri zjutraj prišel pred domačo hišo.
Nisem mogel nobenega priklicati. Se vle-
gel pred prag in zaspal. Zjutraj me je zbu-
dü hišni gospodar. Zopet doma, konec tr-
pljenja.

15. 11. 1918. Ljubljana
Italijani hoteli zasesti Ljubljano. Srbski
polkovnik Švabič z kakimi 200 vojaki Srbi
in ujetniki zavrnil Italijane, ki so se vrnUi
do Logatca in tam ostali.

Konec

Ko sem se doma med svojci prespal in na-
jedel, ko sem zopet svobodneje zadihal ne
čakajoč od katere strani bo prifrčala krogla
ali granata, ko sem bil siguren, da bo želo-
dec zopet redno dobival hrano in da se bom
lahko odpočil vsako noč, kakor je bila na-
vada pred vojno, sem se zamislil nazaj. Za-
mislil sem se nazaj do leta 1913 ko sem odri-
nü na Ogersko v vojašnico in pa na vseh
1566 dni svetovne vojne. In ko sem tako mi-
sUl sem prišel do zaključka čemu je pač člo-
vek na svetu. Tako velik je svet vsi imajo
na tej zemlji dovolj prostora, vsem bi rodila
zemlja dovolj hrane ena sama stvar je manj-
kala »ljubezen do bližnjega«. Ce bi vsak
človek imel svojega bližnjega tako rad ka-
kor samega sebe, da bi bili vsi enako dobri
in pošteni pa bi bilo prihranjeno vse gorje
ljudem na zemlji. Spomnil sem se vseh tež-
kih ur, tednov in mesecev torej štirih dolgih
let trpljenja, kolikokrat sem bil lačen in že-
jen, neštetokrat truden in bolan, spal koli-

88

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

kokrat na prostem na dežju, v snegu na pol
zmrznjen, na najbolj nevarnih mestih poln
nesrečnih uši pa mi je postalo lažje ko sem
čutil, da je to trpljenje minilo. In če bi pred
vojno pred sodnikom dobil za kazen presta-
ti to, kar smo morali vse prestati med vojno,
bi se odločil za takojšnjo smrt. Ali človeško
telo je hujše kot vsak stroj. ToUko mojih
prijateljev je ostalo na bojnih poljanih ne
samo Slovencev temveč raznih narodnosti,
saj prijatelja, poštenega prijatelja nisi iskal
ravno med Slovenci pa sem se začutil sreč-
nega, da sem ostal med živimi. Bil sem zo-
pet doma med brati in sestrami bil sem zo-
pet pri svoji mamici, ki je komaj preživela
vojno in bolna pričakala svoje štiri sinove,
da pridejo iz vojske. Najbolj cvetoča leta
sem preživel na bojiščih. Treba je bilo mi-
sliti zopet na delo na službo, da se spravi v
tir normalno življenje. Svoji izvodjenki sem
ostal zvest kakor tudi ona meni mislil sem

na to, da si ustvarim lastno ognjišče, da si
ustvarim svoj dom, da se bom moral ločiti od
bratov in sester in od mamice in začeti živ-
ljenje s svojo izvoljenko.

Odločil sem se za novo službo za službo
železničarja, zapustU belo Ljubljano in od-
šel na deželo med priprosti narod kjer se
svobodneje diha kakor v veHkem mestu. Po-
klical sem k sebi svojo izvoljenko se oženil
in upam na mirno in srečno življenje do po-
zne zime življenja.

Ti spomini naj ostanejo meni v poznejših
letih kot bežen pogled na leta svetovne voj-
ne, na to veliko svetovno klanje, ki je bilo
po obsegu največje kar pomni človeška zgo-
dovina in tudi upam zadnje. Spomin na žr-
tve svetovne vojne pa naj ostane svetel nam
in vsem našim zanamcim. To kar se je do-
gajalo v letih 1914—1918 je minilo in se
nikdar več ne ponovi.

1. I. 1924

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

89

IZ STARIH FOTOGRAFSKIH ALBUMOV
NICEFOR STEPANČIČ (1867—1934)

MIRKO KAMBIC

Zopet smo naleteli na odlično fotografsko
najdbo. Brez posebnih sond in brez lopate.
Na kamnitem in vendar rodovitnem komen-
skem Krasu, kljub vojni vihri, ki je v letih
1915—1918 razdejala mnogo kraških vasi, se
v družinskem krogu ohranja kulturna dedi-
ščina, ki pride na dan včasih kar nepričako-
vano. Tako je tudi s fotografsko zapuščino
amaterja Niceforja Stepančiča iz Temnice
pri Kostanjevici na Krasu. Nice, kot so ga
klicali domači, je bil vnet in odličen foto-
graf. Sorodniki pa so bili razgledani in pa-
metni ljudje, saj so njegove süke ohranili
skrbno, skupaj z amatersko kamero, boksov-
ko. Pa še mnogo ustne tradicije je povezane
s tem priljubljenim Nicetom.

Družinska tradicija vsebuje veliko mero
intimnosti, takšen značaj ima navadno tudi
domača fotografija, saj je bila nekoč name-
njena družinskemu in prijateljskemu krogu,
ne pa galerijam in razstavam.

Toda amaterska fotografija iz nekdanjih
časov doživlja presenetljive metamorfoze. Iz
skromnega zasebnega spominka postaja do-
kument zgodovinskega značaja, dokument
krajevne zgodovine s pečatom narodnostne-
ga, etnografskega, socialnega, gospodarske-
ga in še kakšnega pomena. Prav gotovo gre
tudi za pomembne spomenike slovenske foto-
grafije, ki si šele sedaj oblikuje svojo celost-
no podobo.

VAS TEMNICA IN DRUŽINA STEPANCIC

September in oktober leta 1986 sta bila z
lepim vremenom razkošno radodarna. Ko-
menski Kras je bil večkrat kristalno čist in
sončen. Belina številnih ajdovih njiv se je
prepletala z zelenimi vinogradi in z vrstami
brajd, polnih krasnega grozdja. S terase pri
Temnici, ki spada pod Kostanjevico na Kra-
su, se je odpiral širen pogled na Tržaški zaliv.

N. stepančič, V Lokvi, 1908. Orig. kopija s plošče 9/12 cm. Zasebna last

90

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

Stare vasi Temnice ni več. Granate so jo
razrušile v prvi svetovni vojni in od neka-
terih hiš je ostal le še samoten kamnit por-
tal. Nastala je nova vas in tudi družina Ste-
pančič si je postavila veliko novo hišo, z vr-
tom in vinogradom, ki seže tja do pokopališča
ob visokem zvoniku vaške cerkve. Na lič-
nem pokopališču so lepo oblikovani kamniti
spomeniki Stepančičevih, kar v vrsti so pod
vejami mogočnega drevesa. In tam je tudi
spomenik poslovnemu človeku in fotografu
amaterju, Nicetu Stepančiču.

Družina Stepančičevih hrani svoj rodov-
nik v spominu pa tudi v zapisani besedi. Ta-
ko je imel Franc Stepančič pet sinov: Karla,
ki je bil stari oče sedanje družine v Temnici;
potem Niceforja, ki je glavna oseba našega
zapisa; Gracijana, ki se je poročil z neko slo-
vensko pisateljico iz Trsta; Emanuela, ki je
ostali samski; končno dr. Henrika ali Hin-
ka, ki je bü pravnik v Gorici, njegova hčer-
ka Rika pa da živi v Trstu in zbira gradivo
za zgodovinski zapis o Stepančičevih.i

NICEFOR STEPANCIC (1867—1934)

Nicefor, rojen v Temnici leta 1867, je prid-
no študiral vse do mature. Tu pa mu je
spodletelo pri slovenščini. Ironija usode!
Družina je bila vedno zavedno slovenska,
fantu pa je spodrsnilo ravno v materinem
jeziku. Nice je bil zelo prizadet, mature pa
ni šel ponavljat. Postal je posloven človek in
imel je srečno roko. Z bratom Gracijanom
sta prevzela v Trstu znano uvozno in izvoz-
no firmo J. Pipan, ustanovljeno že leta 1876.
Kdaj sta jo prevzela in do kdaj sta jo vodi-
la? Vprašati bo treba omenjeno Riko in
arhivske dokumente o firmi Pipan. To je
poglavje zase. Vloga Trsta se je po prvi
svetovni vojni spremenila, slovenske firme
so doživele pod fašizmom udarce in tako je
odšla v pozabo tudi firma Pipan. Nice je
umrl leta 1934 in počitek je našel v svoji
rodni vasi. Ostal bi pozabljen, da ni posijal
na njegov nagrobnik žarek njegove fotogra-
fije. Vsaj nekaj desetin njegovih posnetkov
na prelomu stoletja zasluži, da postane ime
Niceta Stepančiča znano vsem Slovencem pa
še kateremu od ljubiteljev fotografije v šir-
nem svetu.

NICE KOT ČLOVEK

Julka, Vida in Nevenka, ki sedaj gospo-
darijo v hiši Stepančičevih, se z veseljem
spominjajo starega strica Niceta. Bil je, kot
že povedano, brat njihovega starega očeta
Karla. Nice je pogostokrat prihajal na obisk

iz Trsta in pozneje je bival v domači hiši
ter se lepo vključil v družinski krog. Po-
ročen ni bil nikoU, ostal je zvest samskemu
stanu. Nagajivo pa ve povedati Julka, da je
stric Nice prejemal kar precej pošte od za-
ljubljenih Tržačank. —■ »Niče je bil izredno
lep človek, srednje postave, uglajenega ve-
denja, narodno zaveden,« — pripoveduje Jul-
ka in obe sestri ji z veseljem pritrdita.

»Vstajale smo že ob šestih, nato smo šle
obirat gosenice na zelju, potem pa nas je
Nice učil za šolo,« se spominja Vida.

»Ob nedeljah, v lepem vremenu, pa nas
je Nice vzel na izlet na hrib Trstelj. Morale
smo iti pred njim in včasih zaklicati besedo
Triglav. Potem je priletelo nekaj, kar nas je
zelo razveselilo. Stric Nice nam je vrgel od
zadaj bonbone ali dateljne.«

»Njegove stare fotografije in njegov apa-
rat smo skrbno ohranile. Poglejte, tu je ta
škatla, fotografski aparat, še lepo ohranjen.
Nekaj piše na njem. In tu so slike, razpore-
jene po kuvertah in malo po letnicah. Stric
je napisal letnico nastanka in kakšno ime
zadaj na sliki.«

FOTOGRAFSKO GRADIVO

Fotografije Niceta Stepančiča segajo v čas
od približno 1894 do 1914, torej v obdobje
pred prvo svetovno vojno. Nekaj lepih slik je
še iz konca prejšnjega stoletja, kar je za slo-
vensko amatersko fotografijo izjemnega po-
mena. Po številu je ohranjenih slik kar veli-
ko, po hitrem sortiranju pa nam ostane kot li-
kovno in vsebinsko zanimivih in pomembnih
vsaj nekaj desetin slik.

Slike so izvirne kopije s plošč 9/12 cm, na-
rejene na tanek fotografski papir istega for-
mata. Kopirane so na sončni svetlobi, zato
imajo značilen sepia, topli ton. Nekaj moti-
vov je tudi na manjšem formatu (6/9 cm). Tu
in tam so na slikah tehnične okvare (delna
osvetlitev, svetlobno šibka kopija).^

KAMERA FIRME MURER

Slikovno gradivo ima lastno vrednost ne
glede na kamero, s katero je bilo posneto.
Prijetno pa je vedeti, s katerim svetlobnim
orodjem je delal Stepančič, saj so njegovi
posnetki odlični, ostri in čisti.

Na srečo je kamera ohranjena. To je tako
imenovano magazin-boks kamera znamke
»Murer's Express-Newness«. Ime Murer je
povezano z mestom Milanom; podobno ali ce-
lo enako kamero pa najdemo v katalogih po-
vezano s pariško firmo Gaumont. Časovno
štejejo to kamero na začetek stoletja, Stepan-

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

91

N. stepančič, Lovci, 1895.
Orig. kopija s plošče 9/12
cm. Zasebna last

čičeve datacije na slikah pa dokazujejo, da je
bila ta kamera v prodaji in v rabi že ob kon-
cu 19. stoletja.3

Za tisti čas je bila kamera znamke Murer
kot boksovka zelo priročna in opremljena z
odlično optiko. Dopuščala je vodoravni in po-
končni format 9/12 cm. Plošče so bile izdela-
ne za kopiranje slik pribhžno v formatu raz-
glednice, ki dopušča ostrino v panoramskih
psnetkih in v detajlih. Ta format je bil odli-
čen tako za portret kot za skupinske posnet-
ke in za pokrajino. Prednost te kamere je
bUa tudi v tem, da je ob razmeroma majhni
obliki vseboval napravo za več plošč, ki so se
pri snemanju lepo vrstile in po osvetUtvi, s
pritiskom na majhno ročico, spuščale v vodo-
ravno lego na dnu kamere, dokler ni bilo
vseh, recimo pet plošč poslikanih. V temnici
je amater lahko odvzel tudi posamezno posli-
kano ploščo in jo ločeno razvil. Kamera je
torej ohranjena, žal pa so plošče Niceta Ste-
pančiča že uničene, kot vedo povedati njego-
ve sorodnice. Iz teh plošč bi se dale narediti
krasne povečave tudi do enega metra dolžine.

STEPANCICEVA MOTIVIKA 1894—1913

Nice je bil razgledan človek in hkrati za-
gledan v svojo domačo zemljo, pa tudi v do-
godke širšega slovenskega pomena. Shkal je
priložnostno, kot amater, sebi in prijateljem
za spomin. Ustvaril je izvirno kroniko v drob-
cih in za nas ima sedaj vsak drobec svojo po-
sebno vrednost. Naštel bom le nekaj prime-
rov. Nicetu v čast je treba priznati, da je bil
dober kronist tudi zato, ker je svojim slikam
dodal datume, z letnico tudi dan in mesec in
da je v ploščo z iglo vtisnil svoji začetnici ter

datum. Razen tega je na hrbtni strani pri ve-
čini slik dodal kakšen podatek, čeprav še ta-
ko skromen.

Kot prvi motiv navajam sliko z dne 24. ju-
nija 1894. Trije odrasli in otrok v sredi so v
sproščeni drži upodobljeni pred kamnitim
kraškim vodnjakom na domačem dvorišču.*

Kot zadnjega navajam motiv s planinci na
Črni prsti leta 1913, kjer so postave petih
planincev slikovito prikazane zaradi drže v
»praznini«: sneg ospredja in belina neba se
zgubljata, otipljive so le postave.

V omenjenem časovnem razponu si sledijo,
med drugimi, naslednji zanimivi motivi:

— Zanj ice (ževke) — Lovci — Volovska
vprega — Romarji na Sveti gori — Fant in
dekle med drevjem — Ženin in nevesta —
Fotograf z mehovko na stojalu — Slap Savica

— Planinci na vrnitvi z Učke — Tržaško pri-
stanišče — Gradnja Narodnega doma v Trstu
(1903) — Dom v Vratih (1904) — Na Dobraču

— Ledenica na Krasu — Kobdilj — Kopalci v
žveplenem vrelcu — Domačini v Lokvi —
Gregorčičevo slavje na Vršnem 1908 — Od-
kritje nagrobnika S. Gregorčiču pri sv. Lov-
rencu 1908 — Kraljeva smreka v Trnovskem
gozdu (1908) — Pred gostilno v Trnovem —
Komenski cestni odbor (1903) itd.

LIKOVNA ANALIZA
STEPANCICEVIH FOTOGRAFIJ

Stepančičeve fotografije štejemo v najzgod-
nejši čas slovenske amaterske fotografije. Ta
se je začela že v 80 letih 19. stoletja, vep-
dar imamo na voljo doslej le malo izvirnih
primerkov, tako npr. nekaj posnetkov dr.
Sadnikarja iz Črnomlja. Leta 1889 so usta-

92

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

N. Stepančič, Ledenica v
navadi na Dlvaškem in
Podgrajskem, 1905. Oilg.
kopija s plošče 9/12 cm. Za-
sebna last

novili v Ljubljani, za 50. obletnico uradnega
razglasa fotografije kot izuma izjemnega po-
mena, klub slovenskih amaterjev.^ Nekaj
del teh amaterjev je bilo objavljenih v Dom
in svetu v zadnjem desetletju 19. stoletja.
Stepančič je kot amater zelo zgoden in ima
časovno prednost pred slikarjem Milanom
Klemenčičem in pred Karlom Grossmannom."
Stepančičeve slike odlikuje ne le dobra te-
hnična izvedba, temveč tudi odličen čut za
kompozicijo.

Svetlobno je bil Stepančič vezan na pogoje,
ki jih je zahtevala boksovka, torej svetlobno
šibkejši lečni sistem, vezan na polno sončno
svetlobo. Vendar najdemo zlasti v Stepančiče-
vih skupinskih portretih dobro izrisane oči.
Znal je spretno uporabiti tudi difuzno svetlo-
bo in senčne lege.

Gibanje, ki je bilo nekoč osnovni problem
fotografije, je Stepančič dobro obvladal. Na
posnetku jadrnic v tržaški luki iz leta 1900 so
delavci v delovnem zaletu in sadeži, ki si jih

N. stepančič, Skof Stros-
mayer v Rogaški Slatini,
1903. Orig. kopija s plošče
9/12 cm. Zasebna last

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

93

mečejo v roke, so ostro zarisani v letu po
zraku.

Podobno je leta 1902 v tržaški luki ujel v
gibanje sprehajalce v temnih plaščih in klo-
bukih, leta 1903 pa je v Rogaški Slatini med
hojo ujel škofa Strossmayerja s spremlje-
valcem, kar je tudi kot motiv s parkom v
ozadju, likovno soUdno delo.

Nekateri Nicetovi portretiranci sicer vidno
požirajo, zato pa je znal Stepančič presene-
titi ljudi tudi s hitro potezo in ujeti portret
v sproščeni drži.

Pri dogodkih, kot npr. slavnost v Vratih
ali na Vršnem, je Stepančič zajel bistvo pri-
zora obenem s tenkim posluhom za pravi
izrez in za dovolj povedno vsebino.

Podrobnejša analiza z dobro oceno bi našla
mesto šele ob razstavi primerno povečanih
Stepančičevih posnetkov.

ZAKLJUČEK

Fotografska zapuščina Niceforja Stepančiča
je dragoceno gradivo za lokalno zgodovino
našega Krasa in pomembno dopolnilo k foto-
grafskemu opusu naše Primorske, kot so ga
ustvarili med drugimi tudi slikar in fotograf
amater Milan Klemenčič (1875—1957) ter po-
khcni goriški fotograf Anton Jerkič (1866—
1924). Najdba teh slik pa tudi dokazuje, da je
slovenska starejša fotografija bogatejša kot
smo pričakovali. Utemeljeno je tudi prepri-
čanje, da se skriva v senci pozabe še marsi-
kakšen slovenski družinski album ali zbirka

slik. Nekatera odkritja so slučajna, druga so
sad prizadevanj in dobrih nasvetov prijate-
ljev. V primeru našega cenjenega Niceta je
šlo za splet dogodkov in za povezavo prijaz-
nih in razgledanih Ijudi.^

OPOMBE

1. Podatke sem dobU ustno pri Stepančičevih,
kjer sem se priložnostno oglasil trikrat, si' ogle-
dal gradivo, zapisal podatke in si okrog 40
fotografij preslikal. — 2. Za original štejemo
v črno-beli fotografiji negativ. To je osnovni
original. Za original imamo tudi vse kopije,
ki jih je naredil avtor negativa. Kopija ima to-
rej v tej zvezi popolnoma pozitiven pomen,
značaj originalne slike. Isto velja za vsako po-
večavo iz rok avtorja negativa. — 3. Glej kata-
log H. D. Abring, Von Daguerre bis heute,
Herne, 1977, str. 41, št. 72 in str. 94 (kamere
Murer). — 4. Del slikovnega gradiva, med nji-
mi tudi ta motiv, ima sorodnica Rika Adamič
v Trstu. — 5. Leta 1989 bomo, upajmo da slo-
vesno, praznovali stoletnico organizirane de-
javnosti slovenskih fotografov amaterjev. V
načrtu je obšima razstava slovenske amater-
ske fotografije od začetkov do danes. Stepan-
čičeva fotografija bo pomenila pomemben pri-
spevek. — 6. Glej: M. Kambič, slikar Milan
Klemenčič (1875—1957) kot fotograf. Kronika 33
(1985), št. 1, str. 71—75. — Jure Mikuž, Karol
Grossmann: Fotoamater kot umetniški foto-
graf, v knjigi: Stanko Šimenc in sodelavci, Ka-
rol Grossmann, Ljubljana, 1985, str. 89 sl. — 7.
Za informacijo in za sodelovanje se toplo za-
hvalim prof. dr. Vinku Kambiču.

94

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

POSVETI IN ZBOROVANJA

POSVET O KRAJEVNEM ZGODOVINOPISJU V KRANJU
8. MAJA 1985

Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Go-
renjsko, je v Kranju 8. maja 1985 pripravila
posvetovanje o krajevnem zgodovinopisju. Z
njim se je tudi vključila v splošno prazno-
vanje 40. obletnice osvoboditve v tem mestu.

Okroglo mizo je odprl prof. Janez Kopač,
organizator posveta, dal besedo Janezu Gra-
šiču, predsedniku OK SZDL Kranj, in zapro-
sil prof. dr. Ferda Gestrina, da bi nato po-
svetovanje vodil.

Janez Grašič: Tovarišice in tovariši, v ime-
nu družbenopolitičnih organizacij Skupščine
občine Kranj vas prav lepo pozdravljam v
našem mestu. Še posebej pozdravljam vaše
srečanje v teh dneh, ko se tudi Kranj z enot-
nimi, predvsem delovnimi manifestacijami
vključuje v praznovanje 40. obletnice osvobo-
ditve. Kranj je znan predvsem kot industrij-
sko mesto, ima pa bogato tudi kulturno zgo-
dovino, saj je Kranj Prešernovo mesto. Tu-
di danes ima mesto in celotna občina razve-
jene kulturne dejavnosti, od muzejske, gleda-
liške, Ukovne in spomeniške, še posebej pa
imamo razvito bogato ljubiteljsko dejavnost.
Vaše delovno srečanje in izmenjava izkušenj
posega v zgodovinopisje, kjer ima Kranj do-
volj bogata dela o svoji zgodovini. Tradicijo
zapisov kranjske zgodovine tudi danes ures-
ničujemo z izdajo zbornika Kranja in upam,
da boste predstavitvi novega zbornika tudi
vi prisostvovali. Ker vem iz programa, da je
vsebina današnjega srečanja zelo obsežna, vas
ne bi zadrževal. Želim vam predvsem prijetno
bivanje v našem mestu in bogato izmenjavo
izkušenj, skratka, uspešno ter prijetno delo
in počutje v Kranju. Na koncu vas vabim na
predstavitev že omenjenega zbornika, ki bo ob
13. uri. Hvala lepa.

Prof. dr. Ferdo Gestrin: Dovolite, da ob za-
četku okrogle mize o krajevnem zgodovino-
pisju izrečem za uvod nekaj misli. Ze od pr-
vega organiziranja slovenskih zgodovinarjev
je v Zgodovinskem društvu za Slovenijo bila
organizirana tudi posebna sekcija za krajev-
no zgodovino. Le-ta ima za sabo ne samo dol-
goletno delo, marveč tudi lepe uspehe. Po eni
strani je tu lepo število letnikov Kronike, ča-
sopisa za krajevno zgodovino (32), ki je na ne-
ki način naslednica Kronike mest, katere šest
letnikov je izšlo že med obema vojnama. Po
drugi strani je tu neposredna dejavnost sek-
cije, ki se zlasti v zadnjem obdobju še pose-
bej kaže v organiziranju posebnih simpozijev.

okroglih miz o krajevni zgodovini. Taka sta
bila, recimo, simpozij v Domžalah in Kamni-
ku, taka je danes okrogla miza v Kranju. Da-
lje se to delo kaže v izdajanju problemskih,
krajevnih številk Kronike, kjer zopet lahko
pokažemo lepe rezultate. Izšla je posebna šte-
vilka o novejši zgodovini Ljubljane, je tu šte-
vilka o Mariboru, pred tem tudi že številka
o Ribnici in letos za lansko leto števuka o
Bledu. Z eno besedo, slovensko zgodovino-
pisje je od vsega začetka svojega organizi-
ranega delovanja dajalo izredno pomembnost
raziskavam lokalnega, krajevnega vsakdanje-
ga življenja. To je bilo povsem razumljivo,
saj se je povsod, po svetu in tudi pri nas, da-
jalo krajevni zgodovini in njenim prouče-
vanjem velik poudarek. Lahko bi rekli, da je
krajevpa zgodovina postajala posebna pano-
ga, posebno področje zgodovinopisja. Povsod
je namreč zelo jasno prišlo do izraza spozna-
nje, da zlasti podroben študij lokalne zgodo-
vine, zgodovine na več ali manj omejeni
mikroregiji daje konkretne, resnične nepo-
sredne rezultate preučevanja. Vsako širše za-
stavljeno delo vodi k sintetiziranju. To se
pravi, to, kar v njem prikažemo, je le po-
splošena obnovitev zgodovinskega procesa.
V okviru krajevne zgodovine pa lahko kon-
kretno prikažemo resnično dogajanje na pod-
ročju določene mikroregije. Tu je eden po-
glavitnih vzrokov, zakaj tak poudarek kra-
jevnemu zgodovinopisju tudi pri nas.

Krajevno zgodovinopisje, ki se kaže tudi v
različnih zbornikih in krajevnih revijah, kar
je omenil tudi tovariš Grašič, daje neposred-
no, konkretno podobo dogajanja v različnih
področjih slovenskega ozemlja. In šele ko
bomo obdelali z vseh strani, za vsa obdobja,
za posamezne mikroregije lokalno zgodovino,
bo mogoče dati tudi mnogo bolj točno, mno-
go bolj popolno splošno sintezo slovenske
zgodovine.

Seveda se v krajevnem zgodovinopisju še
vedno srečujemo z vrsto problemov. Vanje se
ne bi obširneje spuščal, saj bodo o tem nepo-
sredno govorili udeleženci te okrogle mize.
Vendar naj najprej poudarim problem, kaj
oziroma česa naj se loti lokalni zgodovinar.
Mislim, da odločitev o tem deloma omogoča že
obstoječe poznavanje zgodovine določenega
kraja ali območja, katerega zgodovino želi-
mo raziskovati. Potrebno je torej poznavanje
že obstoječe literature. Zajeti pa mora lokalno

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

95

preučevanje zgodovine mikroregijo kot celoto,
to je kraj oziroma območje, ki sodi po svojem
zgodovinskem procesu skupaj, ki živi skupno
življenje. Drug problem, ki bi ga omenil, je
problem uporabljene metode, to je, kako se
lotiti raziskav zgodovine posameznih krajev
oziroma manjših območij. Razvoj kraja ali
območja se lahko bistveno razlikuje že od
sosednjega, kaj šele od oddaljnejšega, raz-
lična je dalje struktura in ohranjenost virov
itd., itd. No, nekaj teh problemov v zvezi s
krajevno zgodovino bomo za območje Go-
renjske, zlasti kranjske mikroregije, culi tu-
di na današnji okrogli mizi. S tem bi zaključil
svoj uvod. Besedo dajem prof. dr. Vasiliju
Meliku.

Prof. dr. Vasilij Melik: Začel bi s tem, da
ima naša krajevna zgodovina, kot je bilo že
rečeno, pri nas veliko tradicijo. Spomnim naj
iz starejših časov na zgodovine župnij, ki jih
nimamo malo in ki so bile v glavnem delo po-
žrtvovalnih župnikov, pa na zgodovine trgov
in mest, med katerimi predstavlja vrh pokoj-
nega prof. Josipa Zontarja zgodovina Kranja.
Vendar je pa tako pri nas kot v svetu stala
krajevna zgodovina nekako ob robu zgodovi-
nopisja in bila manj priznana. Utemeljevali
so jo na različne načine. Navedel bi samo dva.
Eden je motiv, ki ga je navedel pisatelj Finž-
gar pred šestdesetimi leti na pogrebu Leopol-
da Podlogarja, enega takih dejavnih lokalnih
zgodovinarjev, ki ga, moram reči, malo poz-
namo. Pisal je razhčne kronike iz Bele kraji-
ne, zgodovine slovenskih trgov in mest in še
kaj. Marsikaj tega je, še sedaj, šestdeset let po
njegovi smrti, v rokopisih in bi verjetno za-
služilo objavo. Finžgar je na Podlogarjevem
pogrebu rekel, da so slovenskemu narodu
kot majhnemu narodu tudi majhne zgodovin-
ske drobtine važen kruh narodnega življenja.
To je bila nekoliko pesniška utemeljitev lo-
kalne zgodovine. Drugo utemeljevanje lokalne
zgodovine je bilo mnenje, da daje gradivo za
sintezo narodne zgodovine. Poenostavljeno re-
čeno: lokalna zgodovina je vredna toliko, ko-
likor prispeva s posamičnimi opisi k širši sin-
tezi. S tem je povezano tudi spoznanje, da
brez lokalne zgodovine do sinteze sploh ne
bomo mogli priti, ker je na drugačen način
(vsaj za nekatere probleme) ni mogoče doseči.

V svetovnem zgodovinopisju je prišlo delo-
ma pred desetletji, deloma pa v zadnjem ča-
su do precejšnjega preobrata, ki je najbrž po-
vezan tudi z odmiki od zgodovine velikih pro-
blemov in zgodovine vladajočih k zgodovini
majhnih stvari in neznatnih ljudi. Ob tem
kvalitetnem prevrednotenju je tudi lokalna
zgodovina dobila popolnoma drugačen pomen:
ni več nekaj obrobnega, ni več samo gradivo

za sintezo, ampak je enakovredna veUkim
problemom. Navedel bi dva primera iz ev-
ropske literature zadnjih desetletij. Prvi bi
bilo delo italijanskega zgodovinarja Carla
Sinzburga, rojenega v Torinu leta 1939, pro-
fesorja na univerzi v Bologni, ki je izšlo pred
devetimi leti z naslovom Sir in črvi (IL FOR-
MAGGIO E I VERMI). Naslov je nekoliko ne-
navaden, cela knjiga, ki ni posebno obsežna,
pa opisuje na podlagi arhivskega gradiva dva
procesa zoper mlinarja iz navadne vasi Monte
Reale na robu gora v zahodni Furlaniji, ki je
bil ovaden leta 1583, pozneje pa še leta 1599,
da širi nauke, ki so nasprotni cerkvi, in je bil
obakrat postavljen pred sodišče. Prvič se je
zanj, sicer po treh letih zapora in zasUševanj,
srečno končalo, drugič pa je bil obsojen na
smrt in potem tudi justificiran. To je bil na-
vaden mlinar v navadni vasi pred 400 leti.
Ne gre za noben velik verski ali filozofski
problem, ne gre ne za protestantizem, ne gre
za kako drugo znano filozofsko ali teološko
smer. Opravka imamo s tem, kar nekateri
imenujejo ljudsko kulturo ali kulturo podre-
jenih razredov. Kaže se nam, kako si je neki
navaden človek predstavljal svet, kaj je bral
(ker je bil pismen), v kakšne probleme se je
zamotaval. Ker je pri svojih razmišljanjih
uporabljal primerjavo sira in črvov kot ne-
kako sUko sveta, je tak tudi naslov knjige.
Gre torej za majhno sliko, za drobec ljudske
kulture. Nobenih veUkih tokov zgodovine, no-
benih velikih dogodkov — čisto nekje na ob-
robju se nam kaže majhen človek s svojimi
nazori. Knjig, ki so zgrajene na podoben na-
čin, je sedaj že precej. Zanimivo je, da so te
knjige, čeprav so čisto lokalnega pomena, do-
segle izreden odmev in so bile prevedene v
različne jezike. Vse to kaže uspešnost tega no-
vega gledanja, ki bi se še pred pol stoletja
zdelo popolnoma odveč. Drugi primer je delo
Provansalsko mesto v revoluciji (Une cite pro-
vengale dans la revolution), ki ga je napisal
francoski zgodovinar Georges Castellan, ro-
jen leta 1920 v Cannesu, profesor v Parizu, ki
je imel o tem predavanje tudi v Ljubljani.
Podnaslov knjige pove, da gre za kroniko me-
sta Vence v letu 1790, za kroniko majhnega
mesteca, ki bi ga lahko primerjali po številu
prebivalcev s tedanjim Kranjem. Kranj je
imel takrat 1500 prebivalcev. Vence pa 2500.
Ker je bilo mesto že v antiki, je imelo tudi
škofijski sedež in je bilo po tem pomembnej-
še od EJranja, po raznih drugih znakih pa ne,
saj se po podatkih vidi, da je 61 odstotkov
prebivalstva tega mesteca bilo poljedelcev,
kmetov ali kmečkih delavcev. To provansal-
sko mestece je doživelo francosko revolucijo

96

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

dokaj pasivno. Kakšna razlika med dogajan-
jem v Parizu in med dogajanjem v Vencu!
Konec fevdalizma se v Vencu kaže v tem, da
nesejo stol, ki ga je fevdalec imel v cerkvi,
ven iz cerkve in ga raztreščijo, to pa je prav-
zaprav tudi vse. Novi župan, revolucionarni
župan, je brat prejšnjega župana, skratka, vse
nekako ostane, kakor je bilo. Ta knjiga ni
ostala pri nas brez odmevov, ker smo v Zgo-
dovinskem časopisu, v četrti številki letnika
1983, objavili popis prebivalcev Kranja iz leta
1754 z vsemi imeni, poklici itn, ki ga je pri-
pravil Anton Svetina, eden najstarejših slo-
venskih zgodovinarjev, saj ima že precej čez
devetdeset let, pa še vedno piše in ustvarja.
Marko Stuhec je v isti številki objavil svojo
raziskavo o družini v Kranju sredi 18. stole-
tja. Tu se moram zahvahti kranjski občini za
pomoč pri izdaji obeh teh dveh del. Pri sliki
družine v Kranju so se pokazale zanimive
stvari, v marsičem zelo podobne temu, kar je
Castellan ugotavljal za Vence. Nikjer ni tistih
številnih družin, ki o njih neprestano bere-
mo, da so v starih časih obstajale. No, Stu-
hec je šel celo nekoliko dlje kot Castellan in
je to raziskal, tako da je njegova analiza bolj
konkretna in marsikaj razjasni. Otroci, zla-
sti dekleta, so zelo zgodaj zapuščali dom, od
15-letnih deklet je po njegovih ugotovitvah
manj kot polovica živela pri starših, večina je
že bila pri tujih ljudeh. Kaže se cela vrsta za-
nimivih podatkov: kakšne so starostne kate-
gorije, koliko je družina velika, itn. Družine
bogatejših so bile številnejše, saj so otroci dlje
ostali doma. Primerjava med Parizom in Ven-
cem pokaže, da Pariza ne moremo primerjati
z nobenim slovenskim krajem, Pariz je nekaj
popolnoma edinstvenega, ko pa gremo na od-
meve pariške revolucije v manjših krajih, vi-
dimo celo vrsto podobnosti. Vence in Kranj
imata marsikaj podobnega in takih podobnih
struktur bi nedvomno našli še med mnogimi
francoskimi in slovenskimi kraji. Castellan v
svojem delu omenja, da je imel veliko srečo,
ker je za Vence slučajno ohranjeno izredno
bogato gradivo, ki so ga našli pred štiridese-
timi leti. Pri nas je gradiva, mnogo,
mnogo manj, zato se pri nas za malokateri
kraj dajo napraviti take lepe primerjave za
dogodke pred dvesto leti. Vsekakor bi se naj-
brž ob drugačnem vrednotenju lokalne zgodo-
vine tudi v naših arhivih našlo bogastvo ne-
kih, čeprav po problematiki omejenih virov,
iz katerih bi se dalo marsikaj napraviti. Lo-
kalna zgodovina postaja danes dragocenost
zase, ne več samo na poti do sinteze. Sedaj
marsikdo obupuje tudi nad sintezami, ki so
se zdele včasih ideal. Malenkosti, majhni kra-

ji, majhni ljudje imajo zdaj vrednost zase
kot edino konkretno, živo in resnično.

Dr. Ferdo Gestrin: Hvala lepa. Predajam
besedo tov. prof. Drnovšku, ki bo govoril o
problematiki arhivov v krajevni zgodovini
oziroma krajevnem zgodovinopisju. Prosim.

Prof. Marjan Drnovšek (Zgodovinski arhiv
Ljubljana): Ko bom govoril o vlogi arhivov
pri preučevanju krajevne zgodovine, bom imel
v mislih predvsem slovenske regionalne ar-
hive (Ptuj, Maribor, Celje, Ljubljano, Novo
Gorico in Koper), ki hranijo še največ arhiv-
skega gradiva; to gradivo je rezultat krajev-
nih oziroma regionalnih upravnih, političnih,
gospodarskih, šolskih, kulturnih in drugih de-
javnikov. Vsi vemo, da je temeljna naloga
arhivov zbiranje, odbiranje, varovanje in
usposabljanje arhivskega gradiva za današ-
nje in prihodnje raziskovalne in kulturne
potrebe. Za starejša obdobja več ali manj po
naključju, za novejši čas pa po strokovnem
izboru ohranjeno arhivsko gradivo predstav-
lja del kulturne dediščine Slovencev in hkrati
neizčrpno zakladnico podatkov za razume-
vanje preteklega in današnjega časa.

Sodobno krajevno zgodovinopisje naj bi
preučevalo predvsem način življenja v manj-
ših enotah, vendar v vseh razsežnostih, v kraj-
šem ali daljšem časovnem obdobju. Za raz-
iskovalce je v teh primerih zlasti pomembno
arhivsko gradivo, ki je čim dlje od posploše-
nosti, od tipizacije, unifikacije informacij ipd.
To pa seveda ne pomeni, da morajo regional-
ni arhivi zato hraniti vse pisne rezultate člo-
vekove dejavnosti, temveč morajo biti zlasti
pozorni na specifične razvojne momente v
določenem prostoru in to gradivo ohraniti.

Diskusije vredna bi bila tudi misel, da bolj,
ko se približujemo splošnim, zgodovin-
skim raziskavam, manj se dela na kon-
kretnem arhivskem gradivu in obratno. Kra-
jevno zgodovinopisje je še najbližje uporabi
arhivskega gradiva poleg drugega material-
nega, slikovnega, časopisnega in podobnega
gradiva. V literaturi se večkrat pojavi misel,
ki potiska krajevno zgodovinske raziskave na
rob pomembnega zgodovinarjevega dela, na
njegove prve korake v stroki, mnogi govorijo
o prepodrobnih in nepomembnih majhnih
raziskavah. Podobna dilema o meji vrednosti
raziskav velja tudi za arhive pri vprašanju
vrednotenja gradiva, kaj ohraniti in kaj ne?
Zavedati se moramo, da arhivi ne morejo hra-
niti vsega gradiva, ki je rezultat človekove
ustvarjalnosti. Kvaliteten izbor pa je odvisen
od sposobnosti arhivista in njegovega dobrega
poznavanja prostora in časa, iz katerega je
fond, ki ga urejuje in popisuje. Dobro pozna-
vanje specifik razvoja posamezne regije je

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

97

toliko važno kot poznavanje splošnih razvoj-
nih tokov. Zato zastopam misel, da mora biti
strokovno podkovani arhivist v regionalnem
arhivu tudi dober poznavalec zgodovine re-
gije, iz katere ureja določen fond in tu vidim
tisto stično točko med arhivi (arhivisti) in
krajevnim zgodovinopisjem: pravilen izbor
gradiva in čim popolnejši popis je temelj za
čimboljše poznavanje zgodovine določenega
kraja ali regije. In če naredim še korak da-
lje: mnenja sem, da ima arhivist, ki pozna
arhivsko gradivo do vseh nadrobnosti, tudi
določene prednosti oziroma pogoje za krajev-
nozgodovinske raziskave. Ne da b- se spuščal
v anaUzo dosedanjih znanstvenih del tistih
zgodovinarjev — in ne samo krajevnih — ki
so bili arhivski delavci, lahko trdim, da se
vsem pozna dobro poznavanje arhivskega gra-
diva (npr. Sorn, Valenčič, Vüfan idr).

Zastavljeno vprašanje o vlogi arhivov pri
preučevanju krajevne zgodovine me zanima:

1. z vidika vloge arhivov kot enega izmed
informacijskih centrov za potrebe krajevnega
zgodovinopisja,

2. z vidika lastnega prispevka arhivov k
boljšemu poznavanju krajevne zgodovine.

Ad 1: Regionalni arhivi kot informacijski
centri za krajevne zgodovinarje: da, vendar
100 odstotkov le za informacje o arhivskem
gradivu, ki ga hranijo, in deloma za arhivsko
gradivo, ki ga hranijo drugi arhivi in institu-
cije. Srečamo se s starim problemom, na ka-
terega je med drugim opozoril tudi dr. Ser-
gij Vilfan: »Nesporazum utegne nastati, če
uporabnik meni, da je arhivski zavod že sam
po sebi informator o vseh mogočih podrobno-
stih, prenagljeno pa bi bilo pričakovanje, naj
ima arhivist na vsako zgodovinarjevo vpraša-
nje že vnaprej izdelan odgovor. V resnici je
arhiv dolžan v okviru svojih — praviloma
omejenih — možnosti postopoma doseči kar
največjo preglednost gradiva in izdelovati pri-
pomočke za njegovo uporabo. Toda takoj bo-
mo videli, da ima vse to delo v vsakem pri-
meru svoje meje in da bo normalen način
uporabljanja arhivskega gradiva ostal v tem,
da si vsak uporabnik sam nabere podatke iz
gradiva, ki si ga je naročil v čitalnico.« (Ser-
gij Vilfan, Arhivski viri za zgodovino Sloven-
cev 1848—1918, Prspevki za zgodovino delav-
skega gibanja XX, št. 1-2, Ljubljana 1970, str.
237). Težko bi še kaj dodal k tem misUm.
Vsakdanja praksa pa nam kaže, da uporabni-
ki res zahtevajo od arhivov mnogo več, kot
pa jim lahko nudijo, čeprav se arhivski de-
lavci trudimo, da dobijo čimveč različnih in-
formacij o temi, ki jo raziskujejo. Težava je
tem večja, ker je v vrstah krajevnih zgodovi-
narjev mnogo — če smem tako reči — ne-

profesionalnih raziskovalcev, ki imajo mar-
sikdaj težave z osnovnimi metodološkimi pri-
stopi, ne poznajo niti osnovne literature, je-
zika in pisav, v katerih je pisano arhivsko
gradivo ipd. Pri uporabi arhivskega gradiva
marsikdaj ne znajo ločiti pomembnega od ne-
pomembnega ali pa se preprosto ustrašijo ve-
likih količin gradiva, ki bi jih morali pre-
gledati. Arhivski delavci želimo, da pridejo
uporabniki v arhivsko čitalnico z določenim
vedenjem o dotedanjem delu arhiva: poznati
morajo vsaj tiskane vodnike in druge objave
arhiva.

Ad 2: Hiter pregled povojne literature nam
odkrije različne poglede na vlogo arhivov ta-
ko pri splošnih zgodovinskih kot tudi lokal-
nozgodovinskih raziskavah, to je od mnenj,
da so arhivi le »servisi« oziroma institucije,
ki le pripravljajo gradivo za uporabnike, do
mnenj o njihovi aktivni in enakovredni vklju-
čenosti v zgodovinske raziskave. Tudi v arhi-
vih se večkrat pojavlja dilema, ali naj bo ar-
hivist le strokovni delavec ah naj se ukvarja
tudi z zgodovinskimi in lokalnozgodovinski-
mi raziskavami? Ali če širše postavimo vpra-
šanje: Ali naj bodo arhivi samo strokovne or-
ganizacije ah tudi nosUci krajevnozgodovin-
skih raziskav? To vprašanje je toUko bolj
aktualno, ker so visoko usposobljeni arhivski
delavci večinoma zgodovinarji. Zakon o na-
ravni in kulturni dediščini (Ur. 1. SRS, št. 1/81)
v 94. členu pravi: »arhivi... objavljajo arhiv-
sko gradivo in opravljajo druge znanstveno
raziskovalne naloge, zlasti na področju zgo-
dovine; pripravljajo razstave in druge obhke
predstavljanja arhivskega gradiva, posebno
tistega, s katerim upravljajo in izdajajo pu-
blikacije.« S tem so dane vse možnosti, da so
arhivi tudi nosilci preučevanja krajevne zgo-
dovine. Zeli pa se, da bi bilo na tem področju
več načrtnosti v okviru stroke same in v so-
glasju z drugimi sorodnimi strokami, ki preu-
čujejo krajevno zgodovipo in da ne bi bilo
krajevnozgodovinsko preučevanje le stvar po-
sameznikov in njihovih ambicij. Ce naštejem
nekaj nalog, s katerimi lahko arhivi doprine-
sejo k boljšemu poznavanju krajevne zgodo-
vine:

—■ z izdelavo inventarjev za pomembnejše
fonde aU njihove dele ter z njihovo objavo z
vsemi možnimi pomagaU (tu ne mislim samo
na krajevne, imenske in stvarne registre,
temveč tudi na različne statistične povzetke iz
arhivskega gradiva, tematske sezname ipd.),

— z objavljanjem virov s kritičnim apara-
tom. Prvenstveno naj bi vsak arhiv objavljal
arhivsko gradivo, ki ga sam hrani, možne pa
naj bi bile tudi tematske objave s pritegnitvi-
jo arhivskega gradiva, ne glede na to, kje se

98

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

hrani. Obudimo spomin na Program edicij vi-
rov za slovensko zgodovino, Ljubljana 1972,
katerega pobudniki so bili ravno arhivski de-
lavci. Program bi morali aktualizirati, ga do-
polniti tudi s planiranimi izdajami za novejša
obdobja in tudi z izdajami virov za potrebe
krajevnega zgodovinopisja,

— s krajevnozgodovinskimi študijami pre-
težno na arhivskem gradivu, ne glede na to,
kje se hrani,

— s popularizacijo arhivskega gradiva (ar-
hivske čitanke, razstave, publicistična dejav-
nost),

— s sodelovanjem pri krajevnozgodovin-
skih časopisih, zbornikih, ipd.,

— z vključevanjem arhivov v raziskovalne
krajevnozgodovinske projekte ne samo v ožji
stroki (npr. zgodovina Maribora, Ljubljane),
temveč tudi v projekte strok, ki uporabljajo
arhivsko gradivo npr. (etnologije).

Nekateri arhivi bolj, drugi manj uspešno
delajo na tem področju, vendar vsak bolj za
sebe, in marsikdaj je to delo vezano le na
posameznike oziroma njihov osebni interes.

Ce povzamem: arhivi naj čimbolj izpolnju-
jejo svojo vlogo kot informatorji o arhivskem
gradivu (preglednost nad gradivom, kvalitetni
popisi, objavljanje inventarjev in virov), hkra-
ti pa naj bodo nosUci preučevanja preteklosti
regije, ki jo pokrivajo s posebnim poudarkom
na uporabi arhivskega gradiva.

Prof. dr. Ferdo Gestrin: Hvala lepa prof.
Drnovšku. Dajem besedo prof. Francetu Be-
nediku, ki bo spregovoril o muzejih in kra-
jevnem zgodovinopisju.

Prof. Franc Benedik (Gorenjski muzej
Kranj): Muzejsko dejavnost oz. muzeje poj-
mujemo kot ustanove za varstvo naravne in
premične kulturne dediščine, kakor jih opre-
deljuje tudi zakon. V teh ustanovah naj bi
se v pretežni meri hranUa, zbirala, preuče-
vala, restavrirala ter tematsko ali kronolo-
ško prikazovala ta zvrst naše dediščine. S
posameznimi izjemami smo to historično hi-
poteko ohranili v številnih slovenskih mu-
zejih vse do današnjega časa. Ta usmeritev
oziroma naloga muzejev pa je muzeje že
davno prerasla, saj so potrebe v vsakdanjem
življenju pokazale, da ni naloga muzejev le
zbiranje, preučevanje, prepariranje in pre-
zentacija predmetov, temveč je njihova na-
loga tudi raziskovalna dejavnost in to pred-
vsem na področju, kjer delujejo, naj bo to
v okviru regije, zaključene geografske aU hi-
storične enote ali pa kot mestni muzeji za
ozko mestno področje. Čeprav v okviru mu-
zejske organiziranosti ni dogovorjeno in pla-
nirano raziskovalno delo in če muzeji kot
ustanove s svojimi programi niso vključeni

v programe raziskovalnih skupnosti (v te
programe se vključujejo delavci v muzejih
individualno), se to raziskovalno delo na
krajevnem področju kljub temu odvija in se
kaže v številnih razstavah, samostojnih pu-
blikacijah ali v okviru strokovnih razprav v
različnih krajevnih zbornikih ali v strokov-
nih revijah. Zakon o varstvu naravne in kul-
turne dediščine obravnava muzeje kot usta-
nove za ohranjevanje in varovanje premične
kulturne dediščine. Vendar je potrebno, da
se pojem oziroma tekst zakona, ki govori o
preučevanju premične kulturne dediščine,
obravnava ne le z muzeološkega, temveč tudi
s strokovno-zgodovinskega ali umetnostno-
zgodovinskega, arheološkega in etnološkega
vidika. Kolikor v muzejih ne bi upoštevali
tudi tega strokovnega vidika, bi muzeji zelo
kmalu postali zgolj in le zbirateljske, kolek-
cionarske ustanove, čeprav je eno od osnov-
nih nalog muzejskih delavcev, da predmet v
muzeju časovno in krajevno opredelijo in
mu v povezavi s časom nastanka ter funkcijo,
ki jo je imel, določijo tudi primerno muzej-
sko in razstavno vsebino.

Kakšne so oblike in naloge muzejev v kra-
jevnem zgodovinopisju?

V prvi vrsti je potrebno omeniti muzejske
razstave, ki so specifična oblika predstavitve
krajevne zgodovine, saj ta vsebuje elemente
muzeološkega in strokovno zgodovinskega
(umetnostnozgodovinskega ali arheološkega
itd.) pristopa pri raziskovanju določene pro-
blematike ali določenega področja. Specifika
se kaže v tem, da je namesto citirane litera-
ture uporabniku-obiskovalcu neposredno pre-
dočeno tako v obliki predmetov (kar je os-
novni fundus muzejskih razstav), dokumen-
tov, ponazoril, skic in fotografij. Ob tem je
potrebno omeniti, da je razstava strokovno
dobro pripravljena — tudi z likovnega vi-
dika — vendar da doseže svoj namen, je
potrebno obdobje ali prikaz zaključene geo-
grafske celote, ki je na razstavi prikazano,
primerno znanstveno preučiti. Ob takšni
konstataciji muzejsko-zgodovinske razstave
se je potrebno zavedati, da je priprava raz-
stave prav tako pomembno znanstveno raz-
iskovalno delo, kot je priprava samostojnega
strokovnega teksta, vendar je pri tem po-
trebno upoštevati, da je prestadvitev muzej-
skega predmeta v historičnem prostoru spe-
cifičen problem muzeološkega pogleda na
določeno zgodovinsko, arheološko, etnološko
itd. področje.

Drugi ali vzporedni rezulat dela pri kra-
jevnih raziskavah je razstavni katalog, ki
mora biti v vsakem primeru sestavni del
razstave, kjer je s strokovnega ne muzeolo-

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

99

škega vidika predočena problematika raz-
iskav, ki jo razstava predstavlja in prikazuje
rezultate raziskovalnega dela muzejskega
strokovnega sodelavca — kustosa tako v
knjižnici, arhivu in na terenu. Muzejska raz-
stava brez kataloga je le polovična, saj je
razstava odprta le za določen čas, nakar se
deponira, razstavni katalog pa je trajen re-
zultat dela pri neki raziskavi.

Ob pripravah na razstavo in pri zbiranju
gradiva je potrebno posebej poudariti pred-
vsem terensko delo strokovnih muzejskih so-
delavcev — kustosov, kar je ena od specifič-
nih oblik dela muzealcev, saj ob kompilaci-
jah terenskih izkušenj in spoznanj, Mjub
množici sekundarnih podatkov in mnogim
variantam ustnih izročil, lahko muzejski de-
lavec pridobi nepogrešljive podatke za kra-
jevna dogajanja in za krajevno zgodovino
vzporedno ob zbiranju materialnih preostan-
kov, ki je tudi ena od temeljnih nalog mu-
zejev. Ob teh dveh temeljnih dejavnostih
muzejev oziroma muzejskih kustusov pa je
ena najpomembnejših zvrsti dejavnosti raz-
iskovanje krajevne zgodovine, kar izhaja
prav iz njihovega terenskega dela in preuče-
vanja terena. Prav to raziskovanje posamez-
nih krajevnih značilnosti in poznavanja kra-
jevnih razmer ter krajevne zgodovine mora
muzeje usmerjati v to, da vsi kustosi v mu-
zejih ta svoja znanja in krajevna raziskova-
nja posredujejo oziroma objavljajo v lokalnih
časopisih, še bolj primerna oblika pa so kra-
jevni zborniki, ki s svojo vsebino bistveno
pripomorejo k boljšemu poznavanju krajev-
ne zgodovine. Najboljša oblika prikaza re-
zultatov raziskovanja lokalne zgodovine pa
so samostojne muzejske publikacije, ki iz-
hajajo z namenom, da so v njih objavljeni
rezultati raziskovanj muzejskih strokovnih
sodelavcev, vsebinsko pa obravnavajo pod-
ročje, ki ga muzej pokriva kot delovna or-
ganizacija, ki je ustanovljena za varstvo
naravne in kulturne dediščine na določenem
geografskem območju. Prizadevati si mora-
mo, da bodo vsi regionalni muzeji izdajali
svoja strokovna glasila, ki naj bodo ob raz-
stavah in katalogih temeljni kazalec razisko-
valnega dela kustosov na področju krajev-
nega zgodovinopisja, saj bomo le na ta način
dosegli, da se bo širša družbena skupnost v
celoti zavedala pomena raziskav krajevne
zgodovine in vrednosti materialnih preostan-
kov, ki jih muzeji zbirajo, hranijo in prezen-
tirajo.

Prof. dr. Ferdo Gestrin: Hvala lepa tov.
Benediku. Besedo ima prof. Franc Drolc, ki
bo obravnaval problematiko krajevnega zgo-
dovinopisja v zvezi s knjižnicami.

Prof. Franc Drolc (Osrednja knjižnica
Kranj): Organizatorji so me počastili s povabi-
lom za sodelovanje pri okrogli mizi. Svojega
deleža v razpravi sem se lotil seveda z vese-
ljem pa tudi z določeno mero rezerve oziroma
zadrege, saj bom moral zastaviti precej več
vprašanj, kot pa bo možnih odgovorov. Pri-
hajam iz knjižnice, ki ima zaradi svoje do-
moznanske in regionalne usmeritve specifi-
čen položaj v javni knjižnični mreži pa tudi
specifičen položaj v regionalnem središču,
kjer je knj-žnica samo ena od kulturnih usta-
nov ob kompleksnem pokrajnskem muzeju,
zgodovinskem arhivu itd.

V razmerju do krajevne zgodovine se v
svojem deležu razprave lotevam kategorije
lokalnega tiska, ki je predmet inventarizacije
v tako imenovani domoznanski zbirki ter
predmet dokumentiranja v domoznanski do-
kumentaciji. Lokalni tisk je zvest odsev kul-
turnega in ustvarjalnega utripa v določenem
okolju ter je tako neposredno udeležen v pro-
cesu, ki mu pravimo krajevna zgodovina,
pri tem pa ga obravnavam v najširšem smi-
slu, naj gre za bibliografsko samostojne pu-
blikacije ali nesamostojne publikacije.

Ob kategoriji lokalnega tiska bi rad opo-
zoril na nekatera vprašanja, ki segajo na ob-
močje tipologije knjižnic ter knjižnične zako-
nodaje. Določene stvari so seveda znane in
bi jih ne büo treba omenjati, manj znani pa
so zapleti v zvezi z njimi in zapleti ob prak-
tičnem izvajanju deklariranih načel, ki jih
prinaša naš knjižnični vsakdan.

Najprej nekaj besed o zdaj že znameniti
Koncepciji razvoja slovenskega knjižničar-
stva iz leta 1971. Z njo smo poenotili prejšnjo
dvotirno organiziranost v javni mreži in na-
sproti bivši ljudski ter študijski knjižnici po-
stavili enoten tip splošnoizobraževalne knjiž-
nice; ta je po vsebinski in tipološki plati vsaj
načelno vsrkal tudi vse naloge prejšnje sa-
mostojne študijske knjižnice kot splošne
znanstvene knjižnice. Koncepcija je javne
knjižnice kategorizirala v skupine od I do
VI glede na število prebivalcev v dani uprav-
no-politični enoti. V našem primeru se
uvrščamo v II. kategorijo, tj. v urbano sre-
dino s 50.000 do 100.000 prebivalci. Koncep-
cija je poudarjala regionalno usmeritev, ven-
dar pa razvoj upravno-političnega sistema ni
sledil v smeri regije. Zato danes razvijamo
občinsko matično knjižnico kot osnovno ce-
lico sistema, možnosti za širitev dela v regijo
pa so podane na podlagi dogovarjanja na
medobčinski ravni.

Se nekaj o knjižnični zakonodaji. Zakon o
obveznem pošiljanju tiskov iz leta 1973 za-
gotavlja knjižnicam II. kategorije, kamor

100

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

spada tudi kranjska Osrednja knjižnica,
praktično vso tekočo slovensko knjižno pro-
izvodnjo, da bi bil omogočen dostop do gra-
diva, ne pa seveda njena arhivska funkcija.
Nadaljnji zakon, ki ga je treba omeniti, je
zakon o knjižničarsvu iz leta 1983, ki je med
bistvenimi novostmi na novo opredelil tudi
funkcijo matične knjižnice. V zvezi z zako-
nodajo v knjižničarstvu pa želim opozoriti
na nekaj praznin, ki zadevajo ravno lokalni
tisk in ki jih bo treba rešiti s podzakonsko
regulative.

Razprava o reformi je že zelo zgodaj na-
kazala bojazen, da bi se zlasti v razmerju do
pokrajinskega muzeja, zgodovinskega arhiva
in drugih institucij, ki se prav tako ukvar-
jajo z zbiranjem in obdelavo gradiva ter
distribucijo informacij, utegnili zaplesti v
podvajanje. Dileme s tega območja segajo
celo v najnovejši čas, ko se kaže recimo po-
treba po prisotnosti t. i. delegatskih gradiv
v domoznanski zbirki matične knjižnice.

Knjižnice II. kategorije se v praksi že
ozirajo v regijo, vendar pa se dileme raz-
raščajo toliko bolj, kolikor bolj se oddalju-
jemo od termina »bivši okraj«. V našem pri-
meru gre za zanimivo območje občin Kam-
nik in Domžale ter delno Ljubljana-Šiška.
Ze bivša skupnost študijskih knjižnic Slo-
venije ni dorekla funkcije domoznanske
knjižnice za ožje ljubljansko območje in
ker po reformi razvijamo občinsko matično
knjižnico, je zbiranje lokalnega tiska mi-
mo obveznega izvoda ter prek občinskih
meja nujno nesistematično. Zakon o obvez-
nem pošiljanju tiskov, ki ga občasno sprem-
ljajo alarmantne vesti o ukinitvi oziroma
noveliranju, se v praksi nedosledno izva-
ja zlasti na področju lokalnih tiskov. Iz
evidence nam uhajajo dragocena gradiva, ki
bi jih morali zagotavljati za posebne zbirke
in ki jih izdelujejo moderno opremljene teh-
nike, ki pa dostikrat niso registrirane kot
tiskarne v smislu našega zakona. Naloga ob-
činskih matičnih knjižnic pri odkrivanju teh
tiskov ostaja tako le na deklarativni ravni.
V tej skupini gradiv se nemalokrat znajdejo
tudi glasila DPS, združenj in ustanov, ki zla-
sti v štartnem zagonu, ki kasneje lahko tudi
nekoliko uplahne, prinašajo mnogo drago-
cenosti za krajevno zgodovino.

Nadalje gre za gradiva, ki jih ne objavi
občinski uradni vestnik oziroma delegatski
poročevalec, ki pa zlasti ob planskih pre-
lomnicah prinašajo dragocene analize, izde-
lane pri pristojnih službah DPS ali SIS, ki
so še kako pomembne za krajevno zgodo-
vino. Knjižnica kot subjekt delegatskega
odločanja takšne materiale sicer prejema.

a jih po navadi porazgubi po delegatskih
konferencah. Selekcija se ne opravi in gra-
diva ne najdejo poti do uporabnika knjiž-
nice. Dopovedujemo si, da je gradivo v
zgodovinskem arhivu, domoznanska knjiž-
nica pa v praksi in v interesu informiranja
uporabnika potem vso pozornost posveča no-
vinarskemu članku v lokalnem listu, ki pa
je bil tudi sam sestavljen na podlagi mnogo
bolj instruktivnega primarnega dokumenta.

Omeniti je treba še eno bojazen, da se bo-
mo v regoinalnih domoznanskih knjižnicah
podvajali z NUK in slovensko bibliografijo.
V nekem pogledu je naše delo osmišljal že
selektivni prag slovenske bibliografije, ki
prizadene ravno lokalno problematiko. Zato
se domoznanske dokumentacije v knjižnicah
II. kategorije lotevamo vsi, četudi neorgani-
zirano in na lastno pest. Pri tem pa nima-
mo izdelanh selektivnih kriterijev za kvan-
tifikacijo dela pri specialnih nalogah, saj v
javni knjižnici velja postulat stalnega po-
večevanja izposoje. Koliko pa izposojo v do-
moznanski knjižnici plemenitijo lastne zbir-
ke podatkov, je statistično dostikrat težko
opredeljevati. Velika zamuda pri izhajanju
slovenske bibliografije ter nadaljnja prizade-
vanja za izčiščevanje razmerja do Biblio-
grafije Jugoslavije ter lokalnih bibliografij,
to so dejstva, ki naše delo obeležujejo ta
trenutek, vse pa kaže, da niti lokalna zbir-
ka in lokalna dokumentacija ne bosta
zmanjšali svojega pomena.

Prof. dr. Ferdo Gestrin: Zahvaljujem se
prof. Dralcu za njegov prispevek; besedo
dajem prof. Janezu Kopaču.

Prof. Janez Kopač (Zgodovinski arhiv
Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj):
Vzrok, da smo se zbrali v Kranju, je
dejstvo, da je danes tudi predstavitev naj-
novejšega Kranjskega zbornika. Ta je izra-
zit primer krajevnega zgodovinopisnega de-
la in zato je prav, da se ob tej priložnosti
srečamo in spregovorimo nekaj misli o pi-
sanju in pomenu te veje zgodovinske zna-
nosti. Dr. Sergij Vilfan je pred leti zapisal,
da je krajevna zgodovina sicer splošna, ven-
dar je v konkretnih pojavnih oblikah, torej
v svojih raziskavah, ozko geografsko ome-
jena. Tako moremo soditi, da pojem kra-
jevnega zgodovinopisja zajema raziskave, ki
imajo lokalni, a tudi širši regionalni značaj,
velikokrat pa se nanaša tudi na študij po-
sameznih družbenih plasti. Če se ozremo po
zgodovinskih raziskavah, ki so nast-ile v
zadnjih nekaj letih, lahko ugotovimo, da
močno prevladujejo prav preučevanja, ki
imajo značaj krajevnega zgodovinopisja.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

101

Pri tem moram prav gotovo na prvo me-
sto postaviti velik delež, ki ga je imela in
ga še vedno ima, mogoče vedno bolj, re-
vija Kronika, časopis za krajevno zgodovi-
no. Zašli bi predaleč, če bi želeli vsaj na
kratko opozoriti na zelo široko pahljačo raz-
iskav in študij, ki so objavljene v tej naši
reviji. Dovolj bo, če opozorim na zelo iz-
črpno bibliografijo prispevkov in člankov,
objavljenih v Kroniki, ki jih je za obdobje
od začetka revije, od leta 1934 pa do leta
1972, pripravila in objavila Anka Vidovič-
Miklavčič. Zelo koristno bi bilo s tem delom
nadaljevati tudi za članke, ki so izšli po
tem letu. Kot je že prof. Gestrin poudaril
v uvodnem delu, je treba navesti tudi to,
da si uredništvo revije močno prizadeva, da
bi izšlo čim več Kronik, ki bi bile posve-
čene posameznim krajem ali območjem.
Zadnja je bila pred dobrim mesecem pred-
stavljena na Bledu. Na tem mestu bi rad
še poudaril pomen, ki ga ima ta revija pri
pouku zgodovine v določenem kraju. Po iz-
kušnjah sodeč pa imam občutek, da jo uči-
telji zgodovine premalo poznajo in uporab-
ljajo.

Poleg Kronike, zasnovane za celotno slo-
vensko ozemlje, izhajajo tudi bolj regionalne
in lokalno usmerjene periodične publikacije
s krajevnozgodovinskimi raziskavami. Naj
omenim samo kot ilustracijo za štajersko
območje Časopis za zgodovino in narodo-
pisje, za nam bližje območje pa vsekakor
Kamniške zbornike, nikakor pa ne smemo
prezreti zelo kvalitetnih Loških razgledov,
tudi zato ne, ker izhajajo zelo redno. Šte-
vilne so tudi samostojne raziskave za po-
samezne kraje in območja ter probleme.
Pregled teh del do začetka sedemdesetih
let je pripravila in objavila Olga Janša-
Zorn. Za dela, ki so izšla v zadnjih desetih
ali petnajstih letih, pa takega sistematične-
ga pregleda še nimamo in ga bo potrebno
na vsak način čim hitreje pripraviti. Mislim,
da bi to morala biti ena izmed nalog sek-
cije za krajevno zgodovino. To bo več kot
koristen pripomoček, saj so v tem času izšli
številni krajevni zborniki, samostojne publi-
kacije, članki in razprave, ki so bih objav-
ljeni po najrazličnejših časopisih, od tovar-
niških glasil dalje pa vse do časopisa Delo
in Ljubljanskega dnevnika. Na tem mestu
je posebej potrebno omeniti zelo pomembno
delo, ki ima naslov Zgodovina Ljubljane,
prispevki za monografijo, v katerem so ob-
javljeni referati s predlanskega posvetova-
nja o zgodovini Ljubljane. Sicer pa je ne-
mogoče našteti vsa števUna druga dela,
zato se bom za ilustracijo omejil le na ne-

katera dela, ki so zadnja leta izšla na Go-
renjskem. To so Kranjski zborniki, katerih
peto knjigo bodo predstavili danes, v za-
četku letošnjega leta je bil natisnjen tudi Je-
seniški zbornik, ki se imenuje Jeklo in lju-
dje, in je tudi že peti po vrsti. Omeniti je
treba Tržiške zbornike, ki so sicer bolj te-
matsko zasnovani, v načrtu pa je priprava
zbornika o Radovljici in Kropi. Danes sem
tudi slišal, da se pripravlja celo monogra-
fija Bleda, da o dokaj številnih publikacijah,
ki se nanašajo na Skofjo Loko, sploh ne
govorimo. Pomembni so številni turistični
vodniki za posamezne kraje ali za posamezne
kulturnozgodovinske spomenike, nikakor pa
ne smemo prezreti del, ki so jih pripravili
etnologi in pa umetnostni zgodovinarji. Mi-
mogrede bi povedal, da veliko poročil in
obvestil o teh delih lahko preberemo v
Kroniki.

Rad bi poudaril še poseben pomen, ki ga
imajo katalogi, ki nastajajo vzporedno s
pripravami zgodovinskih razstav. Pomembne
so tudi publikacije, ki jih redno ali občasno
pripravljajo in izdajajo v Arhivu SR Slo-
venije in pokrajinski zgodovinski arhivi. Te
pubUkacije so pomembne tudi zato, ker so
pretežno sestavljene na osnovi arhivskega
gradiva. Kljub številnim raziskavam pa mo-
ramo vendarle ugotoviti, da še vedno osta-
jajo mnoge neraziskane bele lise. Potrebno
je osvetliti še marsikatero vprašanje za ob-
dobje delavskega gibanja in ljudske re-
volucije, izrazito pa je pomanjkanje ra-
ziskav v obdobju po 9. maju 1945. Želeti
bi büo, da se tega obdobja lotijo tudi mlajši
zgodovinarji, zlasti še, ker je vsaj za prva
povojna leta že tudi veliko kar dobro ure-
jenega arhivskega gradiva, številni pa so
tudi drugi viri, tako časopisni kakor tudi
spominski.

Ob razmišljanju o krajevnem zgodovino-
pisju se človeku cesto porajajo mnoga
vprašanja, ki bi jih bilo interesantno raz-
iskati, npr. zakaj imajo nekateri kraji izra-
zito velik interes za spoznavanje svoje pre-
teklosti, kar se izraža v prodaji publikacije
take vrste, nekaterim krajem pa ni prav
veliko do tega spoznanja. Lahko bi se spra-
ševali tudi o vzgibih za zanimanje za kra-
jevno zgodovino. Z odnosom do takih vpra-
šanj pa se izražajo tudi denarna sredsva.
Medtem ko kulturne skupnosti in družbeno-
politične skupnosti še nekako kažejo naklo-
njenost do teh raziskav, pa za raziskovalne
skupnosti skoraj lahko trdimo, da so veliko
bolj naklonjene tehničnim kot pa družbe-
nim znanstvenim raziskavam.

102'

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

Na koncu bi rad povedal, da se ne more-
mo pohvaliti z ravno velikim številom raz-
mišljanj o krajevnem zgodovinopisju. Prav
zato smo se odločili, da danes ne bomo go-
vorili o zgodovini Kranja ali Gorenjske,
temveč se bomo posvetili krajevni zgodo-
vini pri nas ter odnosom med krajevnimi
zgodovinskimi raziskavami in muzeji, zgo-
dovinskimi arhivi ter bibliotekami. Naj za-
ključim z misijo o pomenu krajevnih zgo-
dovinskih raziskav, ki jo je ob predstavitvi
Blejske kronike povedal prof. dr. Ferdo Ge-
strin. Rekel je približno takole: »Preučevanje
zgodovine na geografsko omejenem območju
daje raziskovalcem velike možnosti, da po-
drobneje preučijo vsakdanje življenje in od-
nose med ljudmi ter jih primerjajo z na-
činom življenja in odnosi v drugih krajih.
Prav tako pa tudi pokaže, da ni nujno, da
vedno in povsod veljajo glavne razvojne li-
nije, ki jih predstavlja splošno zgodovinsko
preučevanje.«

Prof. dr. Ferdo Gestrin: S prispevkom
prof. Janeza Kopača, za katerega se mu za-
hvaljujem, smo zaključili prvi del naše okro-
gle mize o problemih krajevne zgodovine. Pre-
hajamo na razpravo o problemih, ki so jih
zajeli referenti, in o problemih lokalne zgo-
dovine nasploh. Prosim, kdo želi besedo?

No, z namenom, da bi sprožu razpravo,
mi dovolite, da se dotaknem dveh vprašanj.
Prvo je vprašanje, o katerem je govoril prof.
Benedik, ali so muzeji, arhivi in znanstvene
knjižnice samo strokovne in kulturne usta-
nove ali so hkrati tudi znanstvene organi-
zacije? Menim, da se v njihovi dejavnosti
združujejo vsa tri omenjena področja. Zato
nikakor ni prav, da je Raziskovalna skup-
nost Slovenije te ustanove izključila iz sfere
svojih kompetentov. Sodelavci teh ustanov
si v teku let ob strokovnem delu nakopi-
čijo toliko znanja iz svoje stroke, da pomeni
njihovo nevključevanje v organizirano
znanstveno delo pravzaprav zavračanje ve-
likih intelektualnih potencialov, ki jih zla-
sti mali narodi nikdar nimajo preveč.

Drugo vprašanje, ki bi se ga dotaknil, je
vprašanje vloge človeka kot zgodovinskega
človeka. Človek je, pravimo upravičeno,
ustvarjalec zgodovine. Cim bolj gremo proti
sedanjosti, v večji meri je bil človek za-
vesten ustvarjalec zgodovine, je postajal
zgodovinski človek. Ni pa büo tako v bolj
oddaljeni preteklosti; tedaj je zgodovinski
razvoj tekel po naravni poti. Naj misel os-
vetlim s primerom. Fevdalno družbo ni nihče
vnaprej zamislil, jo planiral, nastajala je
sama po sebi po naravni poti v takratnih
zgodovinskih okoliščinah. V Evropi npr. ob

stiku razkrajajoče se sužnjelastniške antične
družbe in rodovno plemenske družbe v času
preseljevanja ljudstev in v stoletjih po njih.
Nasprotno pa človek danes zavestno ustvarja
socialistično družbo, pri nas samoupravno so-
cialistično družbo. Nedvomno lahko mirno
rečemo, da smo zavestni ustvarjalci tega
zgodovinskega procesa. Ko preučujemo lo-
kalno zgodovino povojnega obdobja, lahko
v mikroregiji sledimo temu procesu, čeprav
je vezan na konkretne razmere krajevnega
okvira. Slediti moremo razvoju sil, ki delu-
jejo v smeri tega procesa, prav tako pa še
marsikje tudi moči tistih sil, ki mu naspro-
tujejo oziroma ga zavirajo. V starejših ob-
dobjih zgodovine pa veliki zgodovinski pro-
cesi v majhnih regijah ali posameznih kra-
jih, kjer ljudje žive svoje življenje in v svo-
ji sredini ustvarjajo svojo lokalno zgodovi-
no, le odmevajo ali pa celo to ne, kakor je
ilustriral prof. Melik. Torej, lokalno zgodo-
vinopisje ima samo v sebi pogojenost in ni-
kakor ni, če tako rečem, služkinja zgodovin-
ski sintezi.

Kdo, prosim, želi besedo?

Franc Konobelj-Slovenko (Jesenice): Današ-
nja okrogla miza je organizirana ob štiride-
setletnici osvoboditve, zato bi bilo prav,
da spregovorimo tudi o težavah, pri preuče-
vanju in pisanju krajevne zgodovine NOB. Pri
preučevanju tega obdobja se pisec dostikrat
srečuje z zelo hudimi problemi. Soustvarjal-
ci zgodovine tega obdobja so lahko napra-
vili veliko pozitivnih stvari, lahko pa tudi
veliko škode. Zlasti slednje je zelo težko
opisati. Nekateri ljudje so še živi, težko pa
je tu zaradi njihovih sorodnikov. Izkušnje
raziskovalcev na Jesenicah so pokazale, da
je kritično objavljanje raziskav za to obdob-
je včasih problematično, ker avtor ne ve,
kakšen odmev bo raziskava doživela, zlasti
zato, ker posamezni problemi lahko tudi ni-
so dobro obdelani. Velika pomoč raziskoval-
cem je konkretno arhivsko gradivo, ki omo-
goča, da avtor snov, ki jo študira, postavi na
pravo mesto. Kljub težavam pri obdelovanju
in objavljanju delikatnejših zadev pa je po-
trebno težiti za tem, da se to obdobje kri-
tično preučuje. Pri tem nam bodo v pomoč
še žive priče, zato je potrebno s tem delom
pohiteti. Mi, na Jesenicah, imamo na tem
področju že nekaj izkušenj. Pred kratkim
smo izdali peto številko zbornika Jeklo in
ljudje. Pri objavi posameznih prispevkov
smo se srečevali tudi z dilemami, ali so po-
samezni sestavki dovolj strokovno priprav-
ljeni, ali je bilo dovolj uporabljeno arhiv-
sko gradivo itd.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

103 i

Nujno potrebno bi bilo začeti pospešeno
preučevati obdobja po koncu druge svetovne
vojne. Poznavanje tega obdobja bi nam dalo
marsikateri odgovor, kako se je potrebno
obnašati v gospodarskih in političnih teža-
vah.

Prof. dr. Ferdo Gestrin: Tovariš Konobelj
je opozoril na zelo pomembno obdobje, zla-
sti v okviru preučevanja krajevnega zgodo-
vinopisja. Rekel bi, da je precej in dobro
obdelana vojaška zgodovina narodnoosvobo-
dilne borbe. Prav področje, ki ga je tovariš
Konobelj omenU, je zaradi različnih vzrokov
težko obravnavati, na drugi strani pa se mi
zdi, da ga je nujno potrebno obdelati.

Udeležencem in sodobnikom je jasna tr-
ditev, da je za narodnoosvobodilnim giba-
njem stala ogromna večina slovenskega ljud-
stva. Opozarjam pa, da nasprotnik še vedno
živi in krepko deluje, zlasti v tujini. Kdor le
malo pozna njihovo Uteraturo o narodno-
osvobodilni borbi, bo pri opisovanju njiho-
ve protirevolucionarne dejavnosti med voj-
no ugotovil, da zelo poudarjajo masovnost
na svoji strani. Navajajo vsakega svojega
človeka, kjerkoli je že bil, pri nas pa še da-
nes nimamo zbranih veliko podatkov. Mno-
go je celo že zamujenega. Veliko podatkov o
članih odborov OF še nimamo, zlasti ne za
prvo obdobje OF. Ne poznamo njihovih se-
stavov, kadrovskih sprememb, ne poznamo
vseh ljudi ki so pobirali rdečo pomoč, davke,
niti višine nabranih vsot, itd. Ti podatki kot
celota niso nikjer zbrani, vrsta ljudi, ki so to
opravljali, pa je že mrtva. Verjemite mi, da
bodo čez nekaj desetletij začeli postavljati
vprašanje o masovnosti našega gibanja in
borbe. Dostikrat bomo težko dajali konkret-
ne odgovore. Zato je prav zbiranje teh po-
datkov v veliki meri ena izmed nalog ljudi,
ki se ukvarjajo s krajevno zgodovino za to
obdobje. Zbiranje podatkov o prvih odborih
OF, javkah, o ljudeh, ki so dajali hrano, ple-
tli rokavice in nogavice za partizane, dajali
ljudsko posojilo itd., bo pokazalo masovno
bazo, brez katere narodnoosvobodilna borba
ne bi mogla uspeti.

Vprašanje objavljanja podatkov o vsem,
kar se je dogajalo, je res lahko boleče, zla-
sti še, ker so nekateri ljudje, ki so bili nepo-
sredni udeleženci na nasprotnikovi strani ali
njihovi sorodniki, še žvi. Vendar to ne po-
meni, da teh stvari ne bi registrirali, napi-
sali in shranih. Druga stvar je seveda obja-
va. Vsi podatki tudi še niso dostopni, saj so
arhivi za določene stvari še zaprti. Zato je
obravnavanje novejšega obdobja vedno tu-
di problematično. Srečuješ se s pomanjka-
njem virov, ne moreš vsega objaviti, kar si

ugotovil itd. Ena od nalog krajevnega zgo-
dovinopisja bi lahko bila: te stvari dokazlji-
vo napisati in shraniti v Inštitutu za zgodo-
vino delavskega gibanja v Ljubljani, imamo
pa tudi muzeje in arhive.

Prof. Neveka Ciglar (Zavod za šolstvo SR
Slovenije, Enota Kranj): Prav je da v
okviru koncepta okrogle mize omenimo
tudi vprašanje zgodovine v šolah. Po-
znamo vzgojni pomen zgodovine pa tu-
di probleme, s katerimi se srečuje učitelj.
Učne načrte za zgodovino so že nekajkrat
spremenili, a marsikaterega problema še ni-
so uspešno rešili.

Krajevno zgodovino učni načrt v šolah ob-
ravnava predvsem v tistih razredih, v katerih
zgodovina še ni samostojen učni predmet.
To je pri predmetu spoznavanje narave in
družbe od prvega do četrtega razreda in pri
šolskih dejavnostih ob državnih, občinskih in
krajevnih praznikih. V višjih razredih os-
novne šole (od šestega razreda dalje), ko se
zgodovina pojavi kot učni predmet, pa mo-
rajo učitelji po učnem načrtu obravnavati
vso zgodovino od praskupnosti do današnjih
dni. V tem okviru pa ni več prostora za kra-
jevno zgodovino. Venadar pa je prav ta zgo-
dovina, kot sta omenila prof. Gestrin in prof.
MeUk, tista, ki daje sočnost in odpravlja fak-
tografijo. To je tudi zgodovina, ki bi se je
učenci učili z večjim veseljem, saj bi se sre-
čevali s kraji in ljudmi, ki jih poznajo.
Postavlja se vprašanje, kako nekaj krajev-
ne zgodovine spraviti v učni proces. Precej
velik korak na tem področju so naredili zgo-
dovinski krožki, o katerih pa se po mojem
mnenju premalo govori in piše. Ponekod v
zgodovinskih krožkih izdajajo tudi publika-
cije. Na Jesenicah je na primer glasilo Jež-
kov rod, v katerem je izšlo precej zapisov in
spominov aktivnih udeležencev narodnoosvo-
bodilnega gibanja z jeseniškega področja, ki
so jih zbrali krožkarji. Ustanove, ki se
ukvarjajo z zgodovinopisjem, zlasti muzeji in
arhivi, pa bi morali načrtno organizirati in
spremljati delo krožkov. Nujno bi bilo po-
trebno tako obliko dela vzpodbujati tudi v
srednjih šolah, saj družboslovno usmerjene
srednje šole pripravljajo tudi mlade, ki bo-
do študirali zgodovino ali njej sorodne štu-
dijske smeri.

Prof. dr. Ferdo Gestrin: Tudi to je eden
od problemov, ki sodijo v področje krajev-
nega zgodovinopisja. Veliko je najrazličnej-
ših dokumentov, listin in predmetov, ki so v
nevarnosti, da se izgubijo, ker so v privat-
nih rokah. Te stvari se lahko rešijo s pomo-
čjo osnovnošolskih in v še večji meri sred-
nješolskih zgodovinskih krožkov. Tak pri-

104 i

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

mer ni samo na Jesenicah, taliih primerov
poznamo še več, recimo, šola v Cerknem.
Tu je nastal kar majhen muzej. Šolarji in
učitelji so rešili veliko gradiva, ki bi ga sicer
uničili in izgubili, ker ljudje niso videli po-
mena v teh dokumentih in predmetih. Zla-
sti Zavod za šolstvo, tako republiški kot re-
gionalni, bi moral še posebej paziti na to
dejavnost, svetovalci za zgodovino pa bi mo-
rali na tem področju imeti pomembnejšo vlo-
go, kot jo imajo.

Prof. Janez Svoljšak (Mojstrana): Kako
pojmujemo zgodovino? Ali se bomo pogo-
varjali le o zadnjih petinštiridesetih letih ali
bomo šli tudi nazaj? Naši kraji so stari že
tisoč let.

Prof. dr. Ferdo Gestrin: Gotovo ne bomo
govorili samo o zadnjem obdobju. Menim
pa, da naj vsak preučuje tisto obdobje, ki ga
interesira, kjer lahko tudi največ da. Vendar
tudi to ne sme biti nepovezano in neorgani-
zirano, da ne bi nastale bele lise v preuče-
vanju. Na področju krajevnega zgodovino-
pisja pa se vendarle dela načrtno. Imamo
razne komisije in regionalna zgodovinska
društva, ki imajo svoje sekcije za starejšo
zgodovino, za krajevno zgodovino, za zgodo-
vino NOB in za zgodovino najnovejšega ob-
dobja. Našo zgodovino pojmujemo od ob-
dobja, ko smo se naselili, če še starejše ob-
dobje pustimo malo ob strani, čeprav je za
nas zgodovina tudi zgodovina starejših ob-
dobij in območij, od koder smo prišli. Prišli
smo namreč v prostor, na katerem se je do
tedaj že marsikaj dogajalo. Pri preučevanju
naše zgodovine pa tudi ne gre le za območje
znotraj državnih meja, ampak za celotni te-
ritorij, ki smo ga nekdaj poselili in smo ga
počasi izgubljali, in za območje, na katerem
prebivajo Slovenci zunaj državnih meja. To
so na kratko opredeljeni časovni in terito-
rialni mejniki, znotraj katerih preučujemo
svojo zgodovino.

Dr. Jože Žontar (Zgodovinski arhiv Ljub-
ljana): Predgovorniki so se že dotaknili
vprašanja različnih funkcij, ki jih ima kra-
jevna zgodovina. Strinjam se z razpravo
prof. dr. Melika o kvalitetnem napredku
krajevnega zgodovinopisja, ki je v preuče-
vanje vključilo različne vidike, razširilo te-
matiko, izbralo nova območja, npr. male
sredine, itd. Prepričan pa sem, da ima — zla-
sti za novejše obdobje — krajevna zgodovi-
na zelo pomembno funkcijo tudi kot izhodi-
šče za preučevanje širših problemov na pod-
lagi vzorčno izbranih majhnih območij. K
temu nas silijo tudi lastnosti sodobnega ar-
hivskega gradiva, ker so v njem splošni pro-
blemi običajno prikazani zelo posplošeno in

pogosto bolj na podlagi želenega, kot pa de-
janskega stanja. Zato pa navadno prikazuje
arhivsko gradivo, ki nastaja na nižjih nivo-
jih, stanja, ki so mnogo bližja dejanskemu.
Na podlagi dognanj, do katerih pridemo pri
preučevanju problemov na manjših območ-
jih, pa je mogoče nato mnogo bolje in prist-
neje pa tudi bolj resnično sintetizirati prikaz
celovitega razvoja.

Za krajevno zgodovinopisje je zelo po-
memben tudi interdisciplinarni pristop. Va-
žno je, da sodelujejo poleg zgodovinarjev
tudi umetnostni zgodovinarji, etnologi, geo-
grafi, itd., ne nazadnje tudi strokovnjaki,
ki piso iz vrst opisanih poklicev (npr. goz-
darji, zdravniki, tehnični poklici, itd.). Ne-
redko se zgodi, da najdejo velik odmev med
najširšimi krogi bralcev knjige, ki obravna-
vajo zgodovinske teme, in ki so predvsem in-
teresantno napisane.

Drugo vprašanje, o čemer bi želel sprego-
voriti, pa se nanaša na prispevek tovariša
Drolca, ki je govoril o domoznanskih zbir-
kah v knjižnicah, pri čemer je omenil arhiv-
sko funkcijo teh zbirk. Vprašanje tim. do-
moznanskih zbirk v knjižnicah se je začelo
v načelnem pomenu postavljati v zadnjem
času. Vprašanje so menda sprožile knjižnice
v Mariboru. Bilo je posredovano tudi Re-
publiškemu komiteju za kulturo, ki stoji na
stališču, da ga morata strpno rešiti obe stro-
ki, saj gre za strokovno vprašanje. Osebno
pa sem prepričan, da bi bilo nesmiselno, ko
bi knjižnice širile svojo dejavnost na zbira-
nje arhivskega gradiva. Da imajo knjižnice
v primerjavi z arhivi več kadrov in več mož-
nosti za zbiranje raznih gradiv in da zbira-
jo razna tiskana aktualna gradiva, še ne bi
smel biti razlog za to, da naj bi vključevale
v svoje zbirke tudi arhivsko gradivo. Bolj se
mi zdi pomembno, da bi knjižnice poskrbe-
le za to, da bi imele zbrana kompletna lo-
kalna glasila, tovarniška glasila in podobne
tiske.

Ivan Jan (Kranj): V krajevnih kro-
nikah, zbornikih, in drugih knjigah je
precej slabosti in pomanjkljivosti. To
se zlasti čuti pri obravnavanju stran-
karskih bojev v obdobju med obema
vojnama. Včasih so ti boji izpuščeni bodisi iz
neznanja ali zaradi morebitnih bolečih ran,
ki bi jih s tem odprli ali pa zato, ker se av-
torjem opis strankarskih bojev ne zdi po-
memben. Vendar je preučevanje strankar-
skega življenja zelo pomembno področje, zla-
sti še, če je zgodovinopisje zgodovina
socialnih bojev. Naša generacija se še
spominja teh bojev, ko je šlo za kruh,
za obstoj. Tu je več mladih obrazov,

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

105

pa bi rad katerega navdušU za preuče-
vanje strankarskih razprtij med obema voj-
nama. Na eni strani bi imel težko nalogo, na
drugi pa ne bi bil obremenjen ip. bi lažje
objektivno meril te sile. Tako bi laže razu-
meli konec enega obdobja in začetek novega,
velikega obdobja narodnoosvobodilnega bo-
ja. Laže bi razumeli tudi današnjo emigra-
cijo itd. Ugotavljam, da sta npr. srednji vek
in začetek 20. stoletja bolj detajlno obdelana
kakor obdobje med obema vojnama in ob-
dobje do današnjih dni. Predlagam, da bi
se lotih teh raziskav načrtno.

Prof. dr. Vasilij Melik: Pa se bom res ogla-
sil k vprašanju, kaj se da v lokalni zgodovini
pri nas obdelovati. Samo nekaj misli. Zelo
dobro poznamo zakonodajo o enakopravnosti
jezikov v 19. stoletju, znamo tudi marsikaj
povedati o tem, kako enakopravnost za Slo-
vence pi bila dosežena. Kljub temu, da je
moj predgovornik rekel, da je 19. stoletje
bolj obdelano, nam pa manjka še ogromno
podatkov. Statistiko o občevalnem jeziku
imamo od štetja leta 1880 naprej. Za neka-
tere kraje imamo še originalni popisni ma-
terial, za Ljubljano celotnega, menda nekaj
za Skofjo Loko, drugače se je pa na žalost
skoraj vse izgubilo. Gledal sem ljubljanski
popisni material za leto 1869. Formularji so
lepo nemško-slovenski, vse, kar je natiska-
no, je dvojezično. Hišni lastniki in drugi dru-
žinski poglavarji, ki so izpolnjevali obrazce,
so pisali v mestu 95 odstotkov nemško, tu-
di tisti, ki so bili znani kot Slovenci. Prav na
prste bi lahko prešteU slovenske odgovore.
V predmestjih je slika nekoliko drugačna,
tam je bilo pekako pol na pol, toda tam vi-
dite tudi, da večina ljudi ne zna pisati niti v
slovenščini niti v nemščini in v pravopisu
mrgoli napak. Starejši ljudje so pisali še v
bohoričici, čeprav je že več desetletij ni bilo.
Pokaže se silno zanimiva neposredna slika
pismenosti, kulture in še marsičesa. VeUko
bi se dalo napisati o tem. Manjši je kraj, še
toliko bolj je zanimiv, seveda pa v večini
občin gradiva ni. Vzemimo katerokoli majh-
no podeželsko občino, če je ohranjeno gra-
divo 19. stoletja, se da lepo študirati jezikov-
no vprašanje: do kdaj so dopisi višjih oblasti
neški, kakšni so domači odgovori, ali jih
je sestavljal tajnik (o občinskih tajnikih je
ogromno pisal Cankar), kakšna je bila pis-
menost tajnikov, v kakšnem jeziku so pisali,
v pravi nemščini ali skrpucalasti, v kakšni
slovenščini.

Ko so v Ljubljani uvedU slovenščino za
uradni jezik občine (1882), večina uradnikov
jezika ni znala. Čeprav so bili Slovenci, pi-
smeno slovensko uradovati tudi niso znali.

ker so vsi starejši hodili v nemške šole in so
zato bUi slovensko na pol pismeni. Kako pa
je bilo to v popolnoma kmečkem kraju, kjer
se je slovenščina običajno prej pojavila, ker
so nemščino manj znali? To so zelo zanimiva
vprašanja; osnovno pa je seveda, ali gradivo
obstaja ah ne obstaja. Če gradiva ni, tudi
volja in veselje nič ne pomagata. Dostikrat,
po mojem za starejše čase večinoma, je tre-
ba želje in stremljenja prilagoditi možno-
stim.

Stane Božič (Kranj): Ne delam na področju
zgodovinopisja, sem pa v Svetu za ohranja-
nje in razvijanje revolucionarnih tradicij in
spomeniškega varstva pri občinski konferen-
ci SZDL Kranj.

Ker s članki in knjigami širimo vednost o
preteklosti med široke kroge ljudi, vplivamo
na njihovo zavest, zato je še posebej po-
membpo, da so posredovane informacije o
preteklosti avtentične. Med ljudmi je zelo
velik interes za zgodovino njihovega kraja.
Ko je bila v Kranju ponatisnjena Zgodovina
mesta Kranja dr. Josipa Zontarja, je bila
knjiga kljub sorazmerno visoki ceni v nekaj
dneh razprodana.

V okviru Sveta za razvijanje revolucionar-
nih tradicij in spomeniškega varstva posku-
šamo, da dogodki in spomeniki, ki so nepo-
sredno zvezani z našo revolucijo postanejo
in ostanejo sestavni del naše kulturne za-
kladnice. Zato je zelo pozitiven sklep ne-
katerih šol, da ustanavljajo šolske muzeje in
izdajajo svoja glasila. Enako pozornost bi
morali posvetiti tudi stvarem, ki jih zaradi
hitrega spreminjanja življenja opuščamo
npr. razna orodja, predmeti iz vsakdanjega
življenja itd.).

Hotel sem še poudariti, da tako kot za
druge dejavnosti tudi za zgodovino velja, da
čim širša bo kadrovska baza, tem boljša bo
lahko kvaliteta. Množičnost pomaga stroki,
stroka pa mora tudi pomagati opisovalcem
preteklosti, ki niso zgodovinarji.

Prof. dr. Ferdo Gestrin: Tovariš Stane Bo-
žič je tukaj nakazal še eno pomembnost
lokalnega zgodovinopisja, ki bi jo z današ-
njo terminologijo lahko imenoval uporabna
vrednost krajevnega zgodovinopisja. Ta iz-
raz uporabljam zato, ker moraš vsako temo,
ki jo prijaviš na raziskovalno skupnost tudi
z družboslovnega področja, argumentirati z
njeno uporabno vrednostjo. Ena od uporab-
nih vrednosti krajevnozgodovinskih raziskav
je nedvomno potrjevanje identitete sloven-
skega naroda. S tem pa lahko pomagamo do
boljšega družbenega pojmovanja zgodovine,
ki npr. danes v šoli nima pravega mesta.

106 1

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

Tone Miklavčič (Gorenjski muzej Kranj):
Opozoril bi na potrebe in možnosti, da bi
krajevno zgodovinopisje več prispevalo k
zgodovini delovnih organizacij. Ni mogoče,
da bi v osrednjih tehničnih muzejih, v regio-
nalnih in krajevnih muzejih zbrali in obde-
lali vse bogastvo gospodarskega razvoja.
Mislim, da bi bilo skoraj nujno, da bi tovar-
ne imele svoje spominske sobe, kjer bi bilo
poleg dokumentov ohranjeno tudi kar naj-
več iz proizvodnega programa vse do današ-
njih dni. Nekaj vzpodbudnih primerov že
imamo npr. Gorenjski muzej Kranj je so-
deloval pri pripravi spominske sobe v tovar-
ni Titan Kamnik in Veriga Lesce. Mislim,
da bi se ta dejavnost morala še razširiti, saj
so za to potrebna sorazmerno majhna sred-
stva, ki pa se delovnim organizacijam vra-
čajo tudi v komercialni obliki (poudarjanje
tradicije in s tem kvalitete proizvodov).

Podobno je npr. z zgodovinskimi razsta-
vami po krajevnih skupnostih, ki jih je Go-
renjski muzej Kranj tudi že nekaj pripravil.
Pri tem dostikrat prihaja do koristne pove-
zave krajanov s pripravljala razstav.

Na koncu bi rad opozoril še na zgodovino-
pisje o povojnem času, ki je bilo dolgo časa
in je še vedno ob strani.

Prof. dr. Ferdo Gestrin: Pri delovnih or-
ganizacijah, na splošno pa tudi drugod, je
danes mogoče opaziti veliko zainteresiranost
za svojo preteklost.

Ce motive pustimo ob strani, ugotovimo, da
je interes tolikšen, da bi morale sekcije za
je interes toUkšen, da bi morale sekcije za
krajevno zgodovino to zanimanje organizi-
rano še pospešiti. Navedel bi le primer Splo-
šne plovbe v Piranu. Pomorskemu muzeju v
Piranu je dajala dovolj velika sredstva, da
so muzejski ljudje pripravili zbirko z boga-
timi eksponati, ki predstavljajo pomorsko
dejavnost našega največjega brodarja. Na ta
način lahko veliko pripomoremo h kreiranju
krajevnega zgodovinopisja.

Matevž Oman (Kranj): Ukvarjam se tudi s
pisanjem krajevne zgodovine, zato bi rad
opozoril na nekatere probleme.

Poudariti moram, da sem se pri svo-
jem delu do vseh stvari prikopal sam, ko'
sem hodil okrog ljudi, ko sem iskal arhive,
preučeval v knjižnicah, ko sem sodeloval z
Gorenjskim muzejem Kranj itd. Ker delam
tudi v društvenih dejavnostih, vem, kako v
društvih delajo s svojimi arhivi. Pri pridobi-
vanju arhivskega gradiva društev je potre-
bno vključiti čim več strokovnjakov. Pri nas
govorimo o društvenih kronikah, pa še ve-

dno ugotavljamo, da tako po društvih kot
po krajevnih skupnostih nimamo ljudi, ki
bi skrbeli za svoj arhiv. Prav to je za kra-
jevno zgodovinopisje največja izguba. Zato
mislim, da bi moralo biti čim več krajevnih
zgodovinarjev in ljudi, ki bi pisali krajevno
zgodovino in bi se tudi čustveno navezali na
svoje okolje. Res pa je tudi, da zelo težko
pride do objave razprav, pa čeprav so pri
njih sodelovali tudi strokovnjaki. Se najlaže
je, če je razprava iz obdobja narodnoosvo-
bodilnega boja.

Janez Kopač (Zgodovinski arhiv Ljubljana,
Enota za Gorenjsko): Najprej bi se navezal
na besede Matevža Omana o društvenih ar-
hivih. Popolnoma pravilna je njegova mi-
sel, da se je potrebno organizirano lotiti
urejanja in zbiranja društvenega arhivske-
ga gradiva. V okviru ZKO Slovenije bo
v kratkem organiziran seminar za ljudi v
društvih, ki skrbijo za društveno doku-
mentacijo. Upati je, da se bo tudi na
tem področju premaknilo na bolje, kot to
lahko ugotovimo v arhivih delovnih organi-
zacij in pri upravnih organih.

Opozoril bi rad še na sestavljanje tovar-
niških kronik. V naši sredi imamo predstav-
nika iz tovarne Sava Kranj, ki se precej
ukvarja s tem problemom. Taki interesi so
tudi pri drugih delovnih organizacijah. Ja-
sno pa nam mora biti, da je potrebno tem
ljudem veliko pomagati tako pri zbiranju
gradiva kakor tudi pri metodologiji pisanja
samih kronik itd.

Strinjam se s predstavnico Zavoda za šol-
stvo SR Slovenije, Enota Kranj, da je po-
trebno vzpodbujati dejavnost zgodovinskih
krožkov. V Kranju imamo nekaj svetlih pri-
merov. V Zgodovinskem arhivu Ljubljana,
Enota za Gorenjsko, poskušamo preko krož-
kov in prizadevnih učiteljev zgodovine učen-
cem približati zgodovino kraja, po navadi z
določeno kategorijo arhivskega gradiva, ki
se nanaša prav na področje ali vsaj bližnjo
okolico šole. Obenem pa učencem predstavi-
mo tudi urbarje, listine in drugo arhivsko
gradivo. Zaželeno bi bilo, da bi ustanove, kot
so muzeji, knjižnice in arhivi čim tesneje so-
delovali z Zavodom za šolstvo in šolami, da
bi tako z nekaj urami prišli tudi v redni
učni program.

Prof. dr. Ferdo Gestrin: Za zaključek la-
hko ugotovim, da se ta okrogla miza po
izrečenih mislih lahko priključi podobnim
obravnavam o krajevnem zgodovinopisju. V
imenu prireditelja se zahvaljujem referen-
tom in diskutantom kakor tudi vsem udele-
žencem srečapja. Hvala.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

107!

PROF. FERDO GESTRIN — SEDEMDESETLETNIK

JANEZ SUMRADA

Nedavno je praznoval visok življenjski
jubilej univerzitetni učitelj večine danes de-
lujočih slovenskih zgodovinarjev, dopisni
član SAZU in upokojeni redni profesor za
občo zgodovino fevdalizma na ljubljanski
univerzi, dr. Ferdo Gestrin.

Gestrin se je rodil 8. oktobra 1916 v Ljub-
ljani. Ker so doma vladale težke razmere, se
je že zgodaj preživljal sam, z izjemno voljo
dovršil tedanjo ljubljansko drugo državno
gimnazijo in se leta 1935 vpisal na univerzo.
Študiral je zgodovino in geografijo ter 1940
diplomiral, nato pa odšel služit vojaški rok;
ob aprilskem zlomu leta 1941 so ga zajeli in
kot vojnega ujetnika odpeljali v Nemčifo.
Ko se je vrnil v Ljubljano, se je pridružil
OF, preživljal pa se je z opravljanjem pri-
ložnostnih del. Okupator ga je poslal tudi
na prisilno delo.

Po osvoboditvi je sprva poučeval zgodo-
vino, zlasti uspešno na klasični in pedagoški
gimnaziji v Ljubljani, zatem pa je 1954 po-
stal republiški inšpektor za pouk zgodovine.
Leta 1959 je bil izvoljen za asistenta na filo-
zofski fakulteti ljubljanske univerze, postal i

kmalu po obrambi doktorske disertacije do-
cent (1960), zatem 1962 izredni, a 1971 redni
profesor; s tega delovnega mesta se je 1983
tudi upokojil.

Največji del Gestrinovega znanstvenega
dela (bibUografijo do 1976 gl. v ZC 30/1976,
str. 263 sl., po tem v prigodnem prispevku
I. Vojeta, ki izide v 4. štev. ZC 40/1986) je
posvečen preučevanju fevdalnega obdobja
na Slovenskem, predvsem njegovih gospo-
darskih temeljev, še zlasti trgovini, pa vpra-
šanjem reformacije in tudi kmečkih uporov.
Posebej velja omeniti disertacijo, ki je izšla
pod naslovom »Trgovina slovenskega zaled-
ja s primorskimi mesti od 13. do 16. stoletja«
(1965), zatem objavo mitninskih knjig iz
16. in 17. stoletja na Slovenskem (1972 — za
obe deli je prejel nagradi Sklada Borisa Ki-
driča) ter »Pomorstvo srednjeveškega Pira-
na« (1978). Ze v petdesetih letih je sodeloval
prof. Gestrin pri pripravi prve izdaje Zgo-
dovine narodov Jugoslavije, konec sedem-
desetih s sintetičnimi besedili v Zgodovini
Slovencev Cankarjeve založbe. Tehten je tu-
di profesorjev prispevek k novejši slovenski
zgodovini. S posameznimi razpravami se je
dotikal vprašanj delavskega gibanja in NOB,
z V. Melikom pa sta spisala knjigo »Sloven-
ska zgodovina od konca osemnajstega sto-
letja do 1918« (1966), ki predstavlja naj-
izčrpnejši, na sodobnih znanstvenih zasnovah
temelječi pregled slovenske zgodovine v ob-
ravnavanem obdobju. Sicer je F. Gestrin so-
deloval tudi pri sestavljanju učnih načrtov
in napisal več učbenikov oz. zgodovinskih
čitank. Popis njegovih objav presega sto
enot.

Del svojega znanstvenega interesa je prof.
Gestrin ves čas posvečal tudi lokalni zgo-
dovini. Ze več kot tri desetletja je kompo-
nenta njegovega dela raziskovanje, zadnje
čase pa tudi organizacijsko zanimanje za pre-
učevanje preteklosti Ljubljane. Tako je dej-
stvo, da slovensko glavno mesto še vedno
nima sodobne monografske predstavitve svo-
je preteklosti, narekovalo prof. Gestrinu, da
je kot prvi korak k temu cilju pripravil s
sodelavci novembra 1983 posvetovanje o zgo-
dovini Ljubljane in zatem uredil tudi zbor-
nik tam prebranih referatov. V okviru svo-
jega preučevanja je dal Gestrin vrsto po-
membnih rezultatov tudi za zgodovino dru-
gih mest na Slovenskem, poleg Pirana ome-
nimo npr. Novo mesto in Kamnik.

108 i

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

Jubilej je dočakal prof. Gestrin sredi ne-
nehnega znanstvenega in organizacijskega
snovanja. Tako pripravlja že nekaj časa ob-
sežno delo o gospodarskih in drugih stikih
naših dežel z Italijo v srednjem veku in
prvih stoletjih novega veka, kar bo hkrati
dograditev in sinteza podobe, ki jo je ustva-
ril s svojimi številnimi že objavljenimi raz-
pravami, nastalimi kot plod dolgotrajnega j

dela v italijanskih arhivih. Obenem vodi tudi
priprave za tretjo knjigo Gospodarske in
družbene zgodovine Slovencev, ki bo obrav-
navala promet. Najbrž ima načrtov še veliko
več. Želimo mu, da bi jih uresničil in obo-
gatil naše vedenje o preteklosti z novimi po-
membnimi rezultati. Mlajši si želimo tudi
njegove pomoči in bogatega znanja, ki ga
vedno tako nesebično razdaja.

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

109 i

NOVE PUBLIKACIJE

Jeklo in ljudje, Jeseniški zbornik V., Iz-
dala in založila Kulturna skupnost Jesenice,
Jesenice 1985, 503 str.

Peta številka jeseniškega zbornika Jeklo
in ljudje je dokaj zajetna knjiga. Tudi vse-
bina zbornika je raznolična in posega na
področje geologije, arheologije in zgodovine
do numizmatike in spominskih zapisov.

Prvi del knjige je namenjen zgodovini že-
lezarstva. Janez Kopač je obdelal jeseniški
rudarski red iz leta 1381, ki ga včasih ime-
nujejo tudi Ortenburški rudarski red. Ta
dokaj obsežni pravni tekst polaga temelje
fužinarstvu na Planini pod Golico. To je eden
najstarejših pravnih redov na območju Ju-
goslavije. Avtor je v prispevku primerjal
podobne, vendar nekoliko mlajše rudarske
rede, ki so jih imeli rudarji in talilci ko-
vinskih rud v Srbiji. S primerjavo tekstov
je poskušal opisati tehnologijo rudarjenja in
taljenja rude v srednjem veku, saj so bili
tako jeseniški kakor srbski rudarji nemške
narodnosti. V drugem delu prispevka so
obdelani pravni vidiki rudarskega reda, ki
ureja odnose med rudarskimi mojstri in
mojstri ter delavci.

Drugi sklop prispevkov ima naslov zgo-
dovina delavskega gibanja. Miha Klinar v
prispevku Predzgodovina kovinarskega giba-
nja na Jesenicah osvetljuje nekatere dile-
me in netočnosti v brošuri Franja Federla —
Slavka Kronika kovinarskega gibanja na Je-
senicah leta 1936. Klinar je obdelal delavsko
gibanje na Jesenicah od ustanovitve Kranj-
ske industrijske družbe leta 1869 pa do leta
1904 oziroma 1918. Ugotavlja, da se je raz-
redno delavsko gibanje na jeseniškem koncu
začelo razvijati sorazmerno pozno, čeprav
se je po letu 1889, ko so modernizirali obrate
Kranjske industrijske družbe, na Jesenice
naselilo veliko delavcev z vseh koncev av-
stro-ogrske monarhije. Dosti močnejše kot
socialdemokratsko je bilo krščanskosocialno
gibanje. Tudi prvo generalno stavko delav-
cev na Jesenicah, ki je bila od 16. do 18. av-
gusta 1904, so vodili krščanski socialisti.

Prispevku lahko zamerimo, da šele pri-
bližno na sredini teksta izvemo nekaj več o
brošuri Jesenice 1936, čeprav je ta podlaga
za Klinar j evo študijo. Tudi pri pregledova-
nju opomb lahko ugotovimo, da jih je od-
ločno preveč, saj se isti viri in literatura
ponavljajo večkrat zaporedoma.

Janez Meterc je prispeval pregled stavkov-
nega gibanja na jeseniškem območju. V ob-

ratih Kranjske industrijske družbe je na-
štel kar šestnajst večjih stavk. Poleg tega
pa so bile še številne demonstracije in pre-
kinitve dela ob praznovanju 1. maja, ki so
ga na Jesenicah prvič praznovali leta 1908.
Meterc je stavkovno gibanje razdelil v tri
valove. Prvi val je bil na prelomu 19. v 20.
stoletje, drugi je nastal po končani prvi sve-
tovni vojni, tudi pod vplivom oktobrske re-
volucije in pod začetnimi vplivi KPJ. Tretji
in najmočnejši stavkovni val pa je jeseniške
kovinarje in gradbene delavce zajel leta 1929
in v naslednjih letih, ko so bile življenjske
razmere izredno težke. Svoj vrh so stavke
dosegle s splošno stavko v Kranjski indu-
strijski družbi leta 1935 in v stavkovnem gi-
banju gradbincev v letih 1936 in 1940.

Članek Majde Zontar obravnava dejavnost
telovadnih, kulturnih in planinskih društev
na Jesenicah do prve svetovne vojne. Šele
leta 1885 so ustanovili prvo bralno društvo.
Na prelomu 19. v 20. stoletje se je politična
diferenciacija pokazala tudi v društvih. Prvi
so svoje društvo ustanovili krščanski soci-
alisti, leta 1897 pa so potrdili pravila Kato-
liškega delavskega društva na Jesenicah.
Kljub številnemu delavstvu je bilo to do
leta 1904 edino delavsko društvo na Jeseni-
cah. Leta 1906 so ustanovili še katoliško te-
lovadno društvo Orel.

Liberalci so o kulturno-prosvetnem dru-
štvu pričeli razmišljati šele po stavki leta
1904. Poleti tega leta so ustanovili Slovensko
delavsko izobraževalno društvo na Savi. Med
najbolj delavnimi na Slovenskem je ta čas
slovelo liberalno Gledališko društvo Jese-
nice. Leta 1904 so ustanovili še telovadno
društvo Sokol.

Jeseniški socialni demokrati so jeseni 1900
dobili podružnico Splošnega delavskega izo-
braževalnega, pravovarstvenega in podpor-
nega društva, leto dni kasneje podružnico
Splošnega kovinarskega društva, leta 1912
pa še podružnico Splošne delavske zveze Vza-
jemnost.

Za planinarjenje je skrbela delavska pla-
ninska organizacija Prijatelji prirode. Po-
memben prispevek v narodnostnem boju ima
tudi leta 1903 ustanovljena jeseniško-kranj-
skogorska podružnica Slovenskega planin-
skega društva. Kot protiutež dejavnosti nem-
škega planinskega društva so postavili kočo
na Golici in Slovenski dom na Vršiču, leta
1912 pa je bila v Kranjski gori ustanovljena
prva gorska reševalna postaja pri nas.

Jože Dežman je prikazal delovanje defav-
skega društva Svoboda, ki je bila ustanov-^

noi

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

Ijena 22. oktobra 1918 in se je sredi tridesetih
let preimenovala v društvo Enakost; to je
delovalo do razpustitve 1. januarja 1941.
Ugotavlja, da sta bili društvi na Jesenicah
vir radikalizacije sindikalnega gibanja. De-
lavsko društvo Enakost je bilo mnogo bolj
levo usmerjeno. Po socialnem sestavu so bili
člani obeh društev pretežno delavci, v za-
četni fazi predvsem ženske; včlanjeni so bili
zlasti mladi ljudje. Glavno področje delo-
vanja društva je bil delavski oder, ki je
uprizarjal tudi dela pisatelja domačina To-
neta Cufarja, člana društva. Pomembno pa je
delovanje društva tudi na športnem in kul-
turnozabavnem področju.

Cvetko Zagorski je v prispevku o pisa-
telju, dramatiku samouku in delavcu Tonetu
Cufarju podal sodobne kritike Cufarjevih
del, ki so izhajale v takratnih levo in desno
usmerjenih časopisih.

Tretji del zbornika, ki je najobsežnejši,
obravnava narodnoosvobodilni boj. Jeseniški
revolucionar in komunistični župan občine
Koroška Bela Vencelj Perko je prispeval
spomine na leto 1941, ko je postal tudi se-
kretar Okrožnega komiteja KPS za Jese-
nice.

Konec tridesetih let je oblast na Jesenicah
začela zapirati komuniste in napredne ljudi.
Venci j a Perka so še z nekaterimi zaprli v
taborišče v Bileči, druge pa so pošiljali na
številne orožne vaje.

Avtor nas v prispevku seznanja s prvimi
dnevi okupacije na Jesenicah, ko so jih ob
nemški pomoči 11. aprila 1941 zasedli Ita-
lijani, 19. aprila pa so oblast nad mestom
prevzeli Nemci. Na poziv CK KPS so se
začele zbirati skupine prostovoljcev za ob-
rambo domovine. Drugi skupini prostovolj-
cev, ki se je 10. aprila zbrala na Javorniku
in ki je štela okoli dvajset ljudi, se je pri-
družil tudi Vencelj Perko. Skupaj z Jeseni-
čani so se odpeljali v Karlovac, kjer jih niso
hoteli sprejeti v staro jugoslovansko armado.
Zaradi velike ustaške nevarnosti so se vrnili
nazaj v Slovenijo. V nadaljevanju avtor opi-
suje srečanje z Borisom Kidričem v Ljublja-
ni, partijski sestanek v njegovi hiši, na kate-
rem so sklenili, da bodo organizirali Osvo-
bodilno fronto in praznovanje 1. maja 1941
na Jesenicah. Nemci so ga aretirali 21. maja
1941, ga odpeljali v Šentvid, nato pa v Be-
gunje in v taborišče Kraut na Koroškem,
od koder je 1. avgusta pobegnil in se po
prihodu na jeseniško območje priključil tam-
kajšnjim partizanom.

Ivan Jan je pripravil kar dva prispevka.
V prvem je v obliki romansiranih spominov
opisal svoje doživetje decembrske vstaje

leta 1941 v bohinjskem koncu, ki se je je
udeležilo veliko ljudi, kot pravi Jan tudi
zato, ker ». . . smo med drugim obljubljali
skorajšnji konec vojne .. .«. Vstaja zaradi
izdaje ni uspela. Svojo pripoved je podkrepil
tudi z nekaterimi ugotovitvami nemških do-
kumentov. Na koncu prispevka je kratek
opis o padlih voditeljih vstaje, nekoliko več
pa se je zadržal pri opisu izdanega in ubitega
glavnega voditelja bohinjske vstaje Tomaža
Godca.

Drugi Janov prispevek sledi dokumentom
štaba 1. grupe odredov in štaba Gorenjskega
odreda v obdobju od 4. aprila do 4. septembra
1942, ki so jih našli pri narodnem heroju
in komandantu I. grupe odredov Jožetu Gre-
gorčiču-Gorenjcu, ki je padel 9. septembra
1942 na Jelovici. To je bil čas, ko so se na
Gorenjskem po hudi zimi začeli oblikovati
posamezni odredi. Zapis se nanaša na obli-
kovanje Gorenjskega odreda.

Naj obširnejši zapis je pripravil Franc Ko-
nobelj-Slovenko. Na skoraj desetih straneh
je opisal svoje spomine na politično delo,
ki ga je opravljal od junija 1943 pa do sep-
tembra 1944 na območju Javorniškega Rovta
in Koroške Bele. V prispevku sledimo re-
organizacijam na območju Okrajnega odbora
OF in Okrajnega komiteja KPS Jesenice.
Zlasti podrobno je obdelano delovanje par-
tije in odborov OF na območju, kjer je avtor
deloval v omenjenem času. Poleg personalnih
sestavov odborov OF in partije na svojem
sektorju se avtor spominja številnih akcij
in težav, ki so jih imeli terenci tako z Nem-
ci kakor tudi z raztrgan ci. Poimensko so na-
vedeni mobiliziranci, ki so jih na območju
Koroške Bele in Javorniškega Rovta po pred-
hodni pripravi terencev mobilizirali borci
Gorenjskega odreda. V sestavku se srečamo
tudi z obveščevalci Kokrškega in Gorenjske-
ga odreda, s pripadniki VOS in OZNE ter s
kurirskimi postojankami po jeseniških hri-
bih.

V zadnjem delu je avtor kot podkrepitev
svojih spominov dodal še povzetke nekaterih
zapisnikov Okrajnega komiteja KPS in Ok-
rajnega odbora OF Jesenice. Priloženih je
tudi še nekaj povzetkov drugih dokumentov
za to obdobje na območju Javorniškega Rovta
in Koroške Bele. Prispevek se zaključi s
seznami političnih delavcev, ilegalcev, akti-
vistov OF, zapornikov v zaporih v Begu-
njah, umrlih po raznih nemških taboriščih
in talcev z območja, ki je opisano v spomi-
nih.

V zapisu je čutiti nekoliko premalo siste-
matičnosti, kar pa zaradi številnih dejavno-
sti, ki so opisane, niti ni čudno. Kljub temu

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

pa članek predstavlja pomemben prispevek
za preučevanje terenskega dela na geografsko
majhnem, a po dejavnosti organizacij OF
in partije pomembnem območju.

Jože Vi die je napisal prispevek o zdrav-
nikih civilistih in nekaterih medicinskih se-
strah ter bolničarjih, ki so med drugo sve-
tovno vojno živeli in delali na Jesenicah,
Bledu in Radovljici. V pripovedih o posa-
meznih zdravnikih se srečujemo z najrazlič-
nejšimi iznajdljivostmi zdravnikov pri op-
ravljanju njihovega poklica za partizane in
z načini zbiranja medicinskih instrumentov
in sanitarnega materiala. Nekaj podatkov pa
izvemo tudi o zgodovini jeseniške bolnišnice.

Arheološki del zbornika sta pripravila Ja-
nez Meterc in Milan Sagadin. Janez Meterc
je na podlagi arheoloških najdišč obdelal je-
seniško okolico od prazgodovine do zgodnje-
ga rimskega obdobja. Milan Sagadin pa je
obdelal poznoantična in staroslovanska naj-
dišča na območju današnje občine Jesenice.
Domneva, da so bile staroslovanske nasel-
bine pretežno ravninsko-nižinskega značaja,
v primerjavi s predzgodovinskimi, ki so lo-
cirane na okoliških hribih. Opisana so staro-
slovanska najdišča od Begunj preko Most in
Žirovnice, kjer so tudi najbolj pogosta, in
naprej proti Jesenicam.

Anton Ramovš je prispeval geološko raz-
pravo o severnih Julijskih Alpah in njiho-
vem biostratigrafskem razvoju. Razprava je
plod avtorjevih šestletnih raziskav na tem
področju. Članek nam predstavlja pisan svet
mikroskopsko majhnih in nekoliko večjih fo-
silov rastlinskega in živalskega izvora, ki nas
popeljejo v sivozemeljsko prazgodovino.
Članku so pridane tudi številne fotografije
okamenin in zemeljskih skladov.

V numizmatičnem poglavju nas Dušan
Prešeren seznanja z nadomestnim denarjem
gorenjskih fužinarjev v 19. stoletju. Avtor je
nadomestni denar oziroma bone, ki so bili
medeninasti, pločevinasti ali pa bankovci,
zasledil pri fužinarjih na Jesenicah, v Kropi
in Železnikih. Denar take vrste je nastal
zaradi izredno slabega gospodarskega polo-
žaja fužinarstva, ki je izhajala tudi iz teh-
nološke zaostalosti njihovih obratov. Pojav
tega denarja je tesno povezan s »kastami«,
to je trgovinami, ki so jih lastniki fužin
ustanavljali za preskrbo svojih delavcev in
so predstavljale le dodatno obliko njihovega
izkoriščanja. V prispevku se srečamo na
kratko tudi s podatki o nastanku Kranjske
industrijske družbe poleti 1869.

V zadnjem prispevku se je Borut Razinger
posvetil zgodovini planiških značk, ki so
bile izdelane ob številnih skakalnih tekmo-

vanjih. Značke je razdelil na dva dela. Urad-
ne je izdajal planiški komite in so se delile na
splošne, saj so jih lahko kupovali gledalci,
in na službene, ki so jih nosili udeleženci
prireditev (skakalci, tehnične službe itd.). V
drugo skupino je uvrstil neuradne značke,
ki so jih ob prireditvah izdajali najrazlič-
nejši izdelovalci značk. V nadaljevanju sledi
opis značk vseh kategorij, od najstarejših iz
marca 1934 pa do finala svetovnega pokala
v smučarskih skokih marca leta 1984.

Zaključni del zares obsežnega petega zbor-
nika Jeklo in IjuSje je posvečen sodelavcem
zbornika, ki so umrli med letom 1980, ko je
izšel četrti zbornik, in letom 1985, ko je
izšel peti zbornik. Spominski zapisi so po-
svečeni Mihu Klinarju, dr. Aleksandru Rja-
zancevu, Črtomiru Šinkovcu, Milošu Magoli-
ču in Jožetu Podobniku.

Janez Kopač

Velike Lašče. Zbornik. Ljubljana 1986,
110 str.

Na Slovenskem se mnogi kraji ali regije
ponašajo s krajevnimi zborniki, ki bolj ali
manj redno izhajajo ali pa so le plod en-
kratnih prizadevanj. Med slednje lahko uvr-
stimo tudi velikolaški zbornik. Obseg, pe-
strost vsebine in kvaliteta prispevkov kra-
jevniTi zbornikov je zelo različna in mnogo-
krat rezultat (ne) srečne roke urednika ozi-
roma uredniškega odbora pri zasnovi in iz-
boru avtorjev. Medtem ko je navadno denar
tisti, ki kroji usodo prizadevanj glede izdaje
in likovne opreme — mimogrede: na sloven-
skem knjižnem tržišču imamo zbornike, ki so
po opremi vzor skromnosti in varčevanja in
vrsto takih, ki so bahavo razkošni — pa je
kvaliteta oziroma nekvaliteta odvisna od za-
snove, kroga sodelavcev in njihove priprav-
ljenosti za sodelovanje. Čeprav so krajevni
zborniki običajno po svojem obsegu »ome-
jeni« na ožjo prostorsko regijo, pa se pri
izboru sodelavcev »omejenost« samo na ožji,
domači krog pišočih ne izkaže vedno kot
dobra rešitev v korist vsebinske pestrosti
zbornika. Slednja misel se mi je porodila
tudi ob branju velikolaškega zbornika. Kra-
jevni zborniki so predvsem namenjeni ljudem
okolja, ki mu je zbornik posvečen, od njiho-
ve kultiviranosti pa je odvisna njihova uso-
da, saj poznamo vrsto zbornikov, ki so takoj
razgrabljeni, mnogi pa za dolga leta obležijo
v skladišču. Velikolaškemu zborniku želim,
da bi našel svoje mesto v vsaki hiši obravna-
vanega okoliša.

Velikolaški zbornik je izšel ob 400-letnici
Trubarjeve smrti, ki je le eden od znanih

112

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

Slovencev, ki so se rodili ali živeli v veliko-
laškem okolju (npr. Levstik, Kopitar, Pucelj,
Javoršek in drugi). Ta košček slovenske zem-
lje je bil vedno tudi na prepihu ujm in civi-
lizacijskih vplivov zaradi svoje geografsko-
prometne lege, kar daje preučevanju tega
predela neki širši pomen.

Z veliko ljubeznijo do domačega kraja
je zbrala zgodovinske utrinke dobra pozna-
valka velikolaške preteklosti Justina Jago-
dic. Z njimi je opozorila na važnejše pre-
lomnice iz razvoja tega območja od najsta-
rejših časov do začetka druge svetovne voj-
ne. Poleg političnih momentov je zajela tudi
gospodarski razvoj ter razvoj šolstva, zdrav-
stva, prometa, zadružništva, društev in po-
dobno. Avtorica je poleg literature priteg-
nila tudi arhivske in ustne vire.

Dokaj kratek, bolj kot oris, je članek Vide
Sega z naslovom »Prispevek k zgodovini
NOB«, katerega najpomembnejši del je sicer
nepopolna objava ovadbe italijanske policije
vojaškemu sodišču leta 1942, na podlagi ka-
tere je bilo večje število Laščanov obsojenih
pred italijanskim vojaškim sodiščem. Doku-
ment hrani Arhiv Inštituta za zgodovino
delavskega gibanja v Ljubljani. Sam dogo-
dek bi bil vreden širše in temelj itej še obrav-
nave.

Ivanka Peterlin je podala geografski in
demografski opis Velikih Lašč z okolico,
medtem ko je o sodobnem utripu gospodar-
skih, družbenih in drugih dejavnosti v kra-
jevni skupnosti Velike Lašče spregovoril Jože
Petrič. Kot literarni sprehod, z mnogo top-
line do rojstnega kraja in okolice s kančkom
nostalgije za minulim zaključuje zbornik Jože
Javoršek.

Zbornik odlikuje tudi pestra likovna op-
rema z vehkim številom fotografij, od ka-
terih imajo mnoge pravo dokumentarno
vrednost.

Marjan Drnovšek

Ana Lavrič, Vizitacijsko poročilo Agostina
Voliera o koprski škofiji iz leta 1579. ZRC
SAZU Umetnostnozgodovinski inštitut Fran-
ceta Steleta, Ljubljana 1986, 201 str.

Edicije potopisov, vizitacijskih poročil, kro-
nik, itd. sodijo gotovo med najzanimivejše
in najpestrejše branje raziskovalcev in ši-
rokega kroga ljubiteljev slovenske zgodovi-
ne. Tovrstni viri dajejo informacije, ki zlahka
koristijo tako zgodovinarju, etnologu, umet-
nostnemu zgodovinarju kot tudi geografu ali
sociologu.

Prav poročilo apostolskega vizitatorja za
škofije v Dalmaciji in Istri, veronskega škofa
Agostina Vallerà, je tipičen primer vira, ki
lahko služi za interdisciplinarno obravnavo
preteklosti. Čeprav je bilo Valierovo poro-
čilo podlaga že nekaj razpravam, je v izdaji
Ane Lavrič tokrat prvič objavljen del za
koprsko škofijo. Poročilo o stanju škofije je
pisano v latinščini, prepleteni z italijanskimi
izrazi. Skriptor glavnega dela ni znan. Po-
ročilo sestavljajo trije deli. Prvi obsega opis
prihoda vizitatorja v Koper, Piran in Izolo,
februarja 1580, kratek opis mest in cerkvenih
razmer. V drugem delu podaja popis vseh
cerkva koprske škofije, ki je v tem času
obsegala župnije v Marezigah, Šmarju, Ko-
štaboni, Krkavčah, Kaštelu, Krogu, Kortah,
Pomjanu, Truškah, Sočergi, Kubedu, in v
mestih Koper, Piran, Izola. Cerkve opisuje
po ustaljenem redu: imensko navede du-
hovnike, pregleda tabernakelj v župni cerk-
vi, krstilnico, masno opravo in inventar
(knjige, posodje, svetila, podobe, itd.), oceni
stanje in vzdrževanost cerkve, zatem pa da
navodila za izboljšanje stanja. Pozanimal pa
se je še za številčno in moralno stanje žup-
nije in pritožbe župljanov ter je končno obi-
skal in vizitiral še podružnice. V zadnjem
delu je zbrano raznovrstno gradivo o bra-
tovščinah, hospicih, šolah v Kopru, Piranu in
Izoli, o spornih zadevah, ki jih je vizitator
med svojim obiskom razsodil, itd.

Seveda je Vallerà najbolj zanimal nrav-
stveni in gmotni položaj duhovščine oz. re-
do vništva, s katerim pa ni bil vedno najbolj
zadovoljen. Bolj zadovoljen pa je bil s pra-
vovernostjo lokalne cerkve, kot je npr. ugo-
tavljal, da protestantizma tako rekoč ni več.
Ustavil pa se je tudi pri malem človeku.
Zanimale so ga življenjske razmere prebi-
valstva, njegovi običaji, tegobe, medsebojni
odnosi, imovitost in številčnost v vaseh in
mestih, o Židih, revščini, itd.

Kljub vsem pomanjkljivostim, na katere
opozarja A. Lavrič glede uporabnosti vizita-
cijskega poročila Agostina Vallerà, lahko že
z bežnim pregledom publikacije ugotovimo,
da gre za prvovrsten vir ne le za lokalno,
temveč tudi širšo slovensko zgodovino 16.
stoletja (ki ga Slovenci letos tako častimo).

Ob koncu naj le še omenim, da je prepis
opremljen z znanstvenim aparatom, tako kot
je pri resnih izdajah običaj in pravilo: se-
znam okrajšav v prepisu, opombe k tekstu
ter indeksi oseb, krajev (v izvirni in sodobni
obliki) in bratovščin, cerkva, hospicev, sa-
mostanov in šol.

Dušan Kos

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

1131

Jože Curk: Viri za gradbeno zgodovino
Maribora do 1850, Viri 1, Pokrajinski arhiv
Maribor, Maribor 1985, 181 str.

Prizadevnemu kolektivu Pokrajinskega ar-
hiva Maribor je uspelo izdati to, kar obema
arhivoma v Ljubljani še ni, namreč sumarni
pregled virov za gradbeno zgodovino mesta
Maribora. Pričujoča knjiga je samo prva od
treh, kolikor jih bo sestavljalo celoto. Prva
knjiga obsega obdobje t. i. fevdalizma, zato
je značaj in vrsta virov zahtevala posebno
obdelavo. Delo ni nastalo naključno, saj av-
torja, sicer umetnostnega zgodovinarja, po-
znamo po številnih orisih štajerskih mest in
trgov, predvsem pa po orisih mariborskih
gradbenih spomenikov, kjer izkorišča tudi
vse njemu dostopne arhivske vire. Seveda
delo ne bi moglo nastati brez dobrega sode-
lovanja z arhivskim referatom za starejšo
zgodovino, ki je v manj kot desetletju izdal
Gradivo za zgodovino Maribora v srednjem
veku, obenem pa je že tudi na voljo novo-
veško gradivo (1500—1700). Razen listinskih
virov pa je avtor uporabil še naslednje vire:
tri srednjeveške mestne obračune, davčne
knjige in deželne obračune renesančnih utrd-
benih del iz 16. stol., fond ceha zidarjev, ka-
mnosekov in tesarjev iz 18. in 19. stol., žup-
nijske matične knjige od 17. do 19. stol.,
deželno desko in mestne zemljiške knjige,
jožefinski in franciscejski kataster, mestne
načrte PAM ter slikovne vire iz 17., 18. in
19. stoletja.

Prvi sklop sestavljajo iz Gradiva narejeni
regesti, ki se kakorkoli dotikajo gradbeni-
štva (omembe cerkva, oltarjev, hiš, vrtov
itd.), tako da zainteresiranemu ne bo treba
pregledovati vseh desetih zvezkov oziroma
map Gradiva. Prav tako je obdelano novo-
veško listinsko gradivo. Umetnostnega zgo-
dovinarja, ki vsaj nekoliko pozna naše sred-
njeveško arhivsko gradivo, ne bo presene-
tilo, da zanj uporabnih podatkov ni toliko,
kot bi smeli pričakovati. Le sem pa tja se
pojavi ime zidarja, se omeni oltar ali da-
rovnica, na podlagi katere lahko sklepamo
na gradnjo. Zato bi kazalo podatke, ki se ti-
čejo arhitekture, ne pa gradbeništva na-
sploh, posebej urediti. Avtor sicer podčrtuje
imena zidarjev, kamnosekov, kar pa stvari
ne dela dosti bolj pregledne.

Ostali nelistinski viri so objavljeni v bolj
obsežnih odlomkih. Npr. iz fonda Militarla
iz 16. stol. izvemo za imena gradbenikov
Italijanov, ki so mesto renesančno prezidali
in utrdili, pa tudi potek, stroške, mere stavb,
jarkov ipd. V enoti fond mesta iz 2. pol. 16.
in 1. četr. 17. stol. spoznamo tudi inventar

župne cerkve, dela, ki so se na njej izvajala
po požaru itd. Cehovski red zidarjev, kam-
nosekov in tesarjev podaja pravila bratov-
ščine, iz protokolov pa so izpisani vsi moj-
stri včlanjeni vanj, med katerimi je nekaj
zvenečih imen (Janez Fuchs, A. Bombasi).
Zamudno in truda polno delo je bilo tudi
izpisovanje matrik župne cerkve, iz katere
so od 1650 naprej zbrani vsi zidarji, tesarji
in stavbeniki, z latinskimi in nemškimi ime-
ni tako ali drugače imenovani, fem med
drugim sledi še temeljni vir za posestno
in gradbeno zgodovino zemljiške knjige s
seznamom hiš, ulic ipd. Izredno j)omemben
je tudi seznam načrtov posameznih stavb iz
19. stol., naprecenljive vrednosti pa je sez-
nam in opis upodobitev mesta od najstarej-
še iz 2. četr. 17. stol. do fotografije iz 1849,
avtor pa končuje prikaz in seznam virov z
delom dr. Rudolfa Puff a: topografski opis
mesta, ki je knjižno izšel v Gradcu 1847, tu
pa objavlja rokopis iz PAM, ki se v nekate-
rih detajlih razlikuje.

Sklepno poglavje je napisano kot povzetek
vseh uporabljenih virov. Razdeljeno je na
deset delov, po stoletjih. Avtor je spoznanja,
dobljena po arhivskih virih, obogatil s spo-
znanji umetnostnega zgodovinarja na terenu
in s tem v popolnosti rekonstruiral urbano
in gradbeno rast naselbine. Ob koncu so
dodane še reprodukcije najpomembnejših
mestnih načrtov in upodobitev.

Ob zaključku naj dodam: spoznanje, ki ga
potrjuje tudi drugo arhivsko gradivo za zgo-
dovino arhitekture in gradbeništva na Slo-
venskem, namreč da nekatera najpomem-
bnejša dela niso v virih neposredno zaznav-
na (npr. najpomembnejše gradbeno dejanje
v srednjeveškem Mariboru: gradnja dolgega
kora pri mariborski župni cerkvi, ok. leta
1400), medtem ko nekatera zaradi raznih
posrednih omemb vsaj predvidevamo lahko
(beneficiji, oltarji).

Delo je, kot rečeno, prvo te vrste na Slo-
venskem, zaradi pionirstva mu lahko odpu-
stimo nekaj napak (nepreglednost, brez in-
deksov). Kliče pa po tem, da se tudi kak
drug arhiv loti česa podobnega, kar bo pa
zgodovinar sam, če ni tudi umetnostni zgo-
dovinar, bolj stežka opravil.

Marko Lesar

Vilko Novak, Raziskovalci slovenskega.
življenja. — Ljubljana: Cankarjeva založba, i
1986. 367 str.; ilustr. j

Vilko Novak je verjetno danes najbolj
znano ime med slovenskimi etnologi, saj je

i

114!

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

med drugim 30 let vzgajal mlade etnologe
na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Lepo šte-
vilo je njegovih knjig in razprav. Zgoraj
omenjena knjiga pomeni nekak povzetek in
pregled ene smeri njegovih etnoloških razi-
skav. Avtor sam v uvodu pravi, da je leta
1961, ko je izšla njegova Slovenska ljudska
kultura, »mogel napisati le nekaj strani o
raziskovanju ljudskega življenja pri Sloven-
cih« (str. 4). Na isti strani označuje to delo
kot »študije o zgodovini slovenske etnolo-
gije. Skoda, da knjiga nima takega podna-
slova, ker menim, da to najbolj ustreza ce-
lotni zasnovi knjige. Delo je časovno ome-
jeno od prvih Trubarjevih zapisov o slo-
venskem življenju do leta 1945. Zakaj taka
omejitev, je tudi povedano v uvodu.

Začenja torej s Trubarjem, ki je v svojih
delih označeval »slovenska narečja in s tem
tudi pokrajinsko razdelitev Slovencev«
(str. 7).

Valvasorja imenuje »prvega etnološkega
terenskega delavca« (str. 10). Za Valvasorja
in Linharta podrobneje navaja, kje je moč
najti etnološke popise oziroma podatke. Sko-
da, da za Valvasorja ne omenja dobrega
pomagala — Repertorium zu J. W. Frei-
herrn von Valvasors »Die Ehre des Herzog-
thums Krain« (1689), delo Oskarja Gratzyja
iz leta 1901, izdano v Ljubljani, 112 strani.
Le-ta ima imensko, krajevno in stvarno ka-
zalo (Aberglaube — praznoverje; Hexen —
čarovnice; Sitten und Volksgebrauche in
Krain— šege in navade; Slaven — Slovani;
Sprache — jezik; Trachten des Volkes —
noša; etc., da navedem samo nekaj prime-
rov). Linhartovo delo Poizkus zgodovine
Kranjske, izšlo 1788 (to delo imamo v pre-
vodu s komentarji, izšlo v Ljubljani 1981),
avtor predstavlja z vidika, koliko je v njem
etnologije in ga istočasno lahko zaradi raz-
gledanosti po Evropi primerja z evropsko
ravnijo te znanosti v tisti dobi. Tako lahko
bralcu pojasnjuje, kje vse so se zgledovali
oziroma iskali podatke za svoje pisanje. Lin-
hartovo delo primerja z delom gornjeluži-
škega Karla Gottloba Antona.

Naslednji osebnosti, ki sta temeljito ob-
delani, sta kirurg, naravoslovec in še marsi-
kaj B. Hacquet in študent ter narodopisec
E. Korytko. Razpravi o teh dveh sta tako
obsežni, da se je avtorju zdelo potrebno snov
razdeliti na poglavja. Posebej je razčlenjeno
Hacquetovo Abbildung und Beschreibung
der süwest-und östlichen Wenden, Illyrer
und Sloven ... Na novo zvemo, kako je delo
nastajalo, kaj pomenijo etnološki pojmi in
tudi kdaj in kje so nastajali ponatisi in
prevodi tega dela po Evropi. Zakaj še ni-

mamo prevoda tega dela? Korytko je na
Kranjskem preživel le dve leti in pol. Novak
ga predstavlja veliko v originalu (prevedeno
iz nemščine). Tako zvemo o načinu in tež-
njah Korytkovega dela.

V poglavju o romantiki so širše obrav-
navani poleg Poljaka Korytka še Korošec
U. Jarnik, Prekmurec J. Košič in Štajerec
S. Vraz. V to dobo sodita še dva: Matija
Maj ar Ziljski in Matija Valj avec ter drugi
manj zaslužni za to vrsto literature.

Novak je delo razdelil na poglavja in jih
različno poimenoval. Enkrat mu je naslov
poglavja samo oseba, drugič naslovi razisko-
valca slovenskega ljudskega življenja z nje-
govim odnosom do Slovencev. Tako Hacque-
ta postavi v odnos s slovensko ljudsko kul-
turo, Korytka pa s slovenskim ljudskim iz-
ročilom. Nadaljuje pa s kulturnimi obdobji
ali pa kronološko. Sklepno besedo naslovi
pomenljivo: Dosežki in razgledi.

Pri prebiranju sem imel težave, ker mi
manjka tovrstna izobrazba. Zato nadaljnje
moje pisanje ne more biti nikaka kritika,
temveč le moje samospraševanje ob raznih
terminih. Ko Novak piše o Valvasorju, ome-
nja v njegovem poglavju »Predhodno poro-
čilo o življenju, veri in šegah Kranjcev«,
»etnološki so v ožjem pomenu odstavki o
skromni obleki in obutvi ter trdem ležišču
ter splošni podatki o poljedelstvu, živinoreji,
sadjereji in vinogradništvu« (str. 10). Kaj je
ožje in kaj je širše etnološko? Kakšna je
razlika med šego in navado? Kaj je ljudsko
izročilo in kaj kultura? Mogoče bi bilo bral-
cu v korist, če bi avtor pri posameznih oseb-
nostih, ki so tema obravnave, povedal, kje
so o njih arhivi, koliko jih sploh pač je. Tudi
bi bilo zanimivo vedeti v kakšnem stanju
so ti arhivi o teh ljudeh. Zanimivo bi bilo
tudi kakšno bolj spodbudno opozorilo, kot
je za Korytka, da »njegovi zapiski in nje-
gova korespondenca niso niti izdani, niti
njegovi(mi) natisnjeni(mi) članki v Ljubljani
niso čitljivi, ker so jih zavoljo nebrižnosti
naših znanstvenikov delno uničile vlaga in
miši« (str.141). Mogoče bi bilo v korist, da bi
vedeli, da je zapuščina E. Korytka v Na-
rodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.
Mogoče pa je avtor zaradi poljudnosti opu-
stil tovrstno navajanje virov.

Novak omenja, da je skupno s študenti
tretje stopnje skušal obravnavati »razvoj
etnološkega dela pri nas«, ali pa jih je spod-
bujal, »naj raziskujejo posamezne starejše
avtorje. Toda kmalu sem spoznal, da jih ne-
znanje nemščine poleg drugega ovira pri
tem, zato sem se na hitro odločil...«. Ko bi
se tisti, ki so krivi za tako jezikovno nežna-

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

1151

nje, to tudi spoznali in se na hitro odločili
za zdravljenje te naše že akutne bolezni.

In ko že pišem to za Kroniko, je prava
priložnost omeniti, da je v šolskih arhivih v
Beli krajini in mogoče še kje ohranjena ci-
klostilno razmnožena knjiga Domoznanska
snov Bele krajine, s pomočjo belokranjskega
učiteljstva sestavil Vončina Drago, okrajni
šolski nadzornik, Črnomelj 1941, 136 strani.
To delo, kot izvemo v predgovoru, je zbirka
iz raznih že objavljenih knjig in prispevkov
pa tudi' iz raznih zapiskov ter šolskih in žup-
nijskih kronik. Vsebuje namreč zelo veliko
etnološkega gradiva.

Vinko Demšar

Ivan v eher: Gozdovi bohinjskih fužinar-
jev, Izdalo in založilo Gozdno gospodarstvo
Bled, Bled 1986, 48 str.

Inž. gozdarstva Ivan Veber, ki je zaposlen
v Gozdnem gospodarstvu Bled, je pripravil
zanimivo knjižico, ki pojasnjuje medsebojno
povezanost med fužinarstvom, oglarstvom in
gozdarstvom v bohinjskih gozdovih. Na zgo-
ščen način nas popelje skozi zgodovino bo-
hinjskega kota oziroma fužinarstva od naj-
starejših časov pa vse do konca druge sve-
tovne vojne. Kakor je bilo v starem in sred-
njem veku primitivno pridobivanje železa v
preprostih talilnih pečeh, tako je bilo v tem
času primitivno tudi gospodarjenje z gozdo-
vi. Gozdovi so imeli zelo majhno vrednost.
Oglarji s primitivnim orodjem niso mogli
sekati starih in debelih dreves, temveč so za
oglarske kope izsekavali mlada in tanjša
drevesa. V gozdovih je nastajala velika ško-
da, ker so stara drevesa propadala, izseka-
vanje mladih drevs pa je preprečevalo po-
mlajanje gozdov. Najbolj so bili prizadeti
bukovi gozdovi, saj je bil bukov les mnogo
primernejši za izdelavo oglja kot pa smre-
kova debla.

Posebno mesto v bohinjskem fužinarstvu
in posredno tudi v gozdarstvu je imela
Zoisova rodbina, ki je bila sredi druge polo-
vice 18. stoletja že lastnica vseh rudišč v
Bohinju in okolici. V tem času je izšel tudi
Gozdni red za deželo Kranjsko, ki je skušal
zaščititi gozdove pred popolnoma nena-
črtnim izkoriščanjem, kar pa ni uspelo, saj
so sodobniki osem let po izidu reda ugotav-
ljali, ». .. da dotlej nihče ni niti poskušal
izvajati gozdnega zakona, ker tudi nihče ni
bil zadolžen za to ...«

Konec sedemdesetih let 18. stoletja so
opravili tudi prvi vzpon na Triglav, ki ga je
z nagrado osvajalcem podprl tudi Žiga Zois.

Avtor ugotavlja, da se je Zois odločil za to
akcijo zato, ker je v Bohinju in okolici že
močno primanjkovalo železove rude in go-
zdov in je vzpon na Triglav imel tudi za
raziskovalno ekspedicijo.

Nekaj kasneje so gozdove pred izsekava-
njem za oglje poskušali reševati tudi z uved-
bo šote za kurjenje talilnih peči.

Nerentabilno poslovanje fužinarskih obra-
tov je Zoise prisililo, da so leta 1886 prodali
svoje obrate v Bohinju tedaj ustanovljeni
Kranjski industrijski družbi na Jesenicah,
ki si je počasi pridobila tudi večino bohinj-
skih gozdov. Za njihovo zaščito je zaposlila
gozdne čuvaje. To je povzročilo precej hude
spore z bohinjskimi kmeti, ki so gozdarjem
Kranjske industrijske družbe nekajkrat celo
preprečili vstop v bohinjske gozdove. Kranj-
ska industrijska družba je pričela z načrtnim
izkoriščanjem gozdov. Do višje ležečih go-
zdov so zgradili nekaj tovornih žičnic, goz-
darski urad družbe pa je leta 1889 izdelal
tudi gozdnogospodarski načrt.

Konec 19. stoletja je bilo železarstvo v
krizi, zato je Kranjska industrijska družba
začela počasi prodajati svojo imovino, zlasti
gozdove. Bohinjske in nekatere druge gozdo-
ve je leta 1895 kupil Verski sklad, ki je bil
samostojna državnogospodarska ustanova.
Leta 1910 so upravo Verskega sklada prese-
lili v Bohinj. Tudi iz tega časa je nekaj
gozdnogospodarskih načrtov za rentabilnejše
izkoriščanjem bohinjskih gozdov. Združeva-
nje gozdov v okviru Verskega sklada pred-
stavlja tudi zametke sedanjega gozdnega
kompleksa, ki ga upravlja Gozdno gospo-
darstvo Bled.

Knjižica inž. Ivana Vebra je sicer drob-
na, vendar je napisana s poznavanjem virov
in literature, kar sicer ni običaj pri avtorjih,
ki niso poklicni zgodovinarji.

Janez Kopač

Stiri publikacije Antona Stampoharja.

Anton Stampohar, kustos oddelka NOB
Dolenjskega muzeja v Novem mestu, je v
zadnjih letih objavil vrsto prispevkov in
tudi nekaj samostojnih del iz zgodovine Do-
lenjske in Bele krajine v času po prvi sve-
tovni vojni. Zaradi naših knjigotrških in
širših kulturnih razmer kljub večkrat de-
klariranemu policentrizmu in nekemu čud-
nemu samozvanemu elitizmu in strahoviti
samoreklami nekaterih, so ta dela ostala
dokaj neopazna. Kljub precejšnji zamudi za-
služijo predstavitev v naši reviji. j

liei

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

Iz revolucionarne preteklosti na območju
Gorjancev 1918—1941. Novo mesto 1983,
str. 94.

Področje, ki ga opisuje Stampohar, je bilo
v obravnavanem času skoraj popolnoma
agrarno, kar velja tudi za obe večji naselji:
za mesto Kostanjevico in Šentjernej. V zna-
čilno dolenjsko bedo na Šentjernejskem po-
lju je gledala s pobočij Gorjancev še nekaj-
krat hujša beda, ki je še danes marsikje
jasno vidna. Avtor v svojem delu ne obrav-
nava vseh pojavov tamkajšnjih socialnih
napetosti, temveč le tiste, ki so našli svoj
izraz v skrajno levem revolucionarnem gi-
banju. Zato je vsebina ustreznejša naslovu,
ko se pojavijo na tem področju člani KP.
Vrh, in to pretresljiv, doseže Stampohar j ev
prikaz v poglavju Življenje so posvetili boju
za pravičnejši svet ob žalostno poučni zgod-
bi Antona Maj zija, mesarja iz Šentjerneja,
ki je 1932. leta ilegalno odšel v Sovjetsko
zvezo in tam izginil. Ze samo njegov priijier
je vreden globokega in tehtnega premisleka
o značaju revolucionarnega gibanja, zlasti
predstav mnogih posameznikov v takih pri-
merih. Ze glede na njihov socialni izvor je
marsikaj nejasnega, ob tem nekritičnem
idealiziranju razmer v prvi deželi socializma
pa ostane človek brez besed. Bralec se ne
more znebiti vtisa, da je bila nekoliko mlaj-
ša Bajčeva skupina v Kostanjevici bistveno
drugačna, da je bila revolucionarnost bolj
pristna, da niso stvari idealizirali. Nedvom-
no so pravi, klasični revolucionarji pred-
vsem tisti delavci, ki so se uveljavili v prole-
tarskih okoljih zunaj domačega kraja (Dvoj-
moč, brata Goltes, Baznik...). NaHvse za-
nimivi so tudi podatki o poskusih spremi-
njanja okupacijskih meja v korist Nemcev,
ki so dotlej znani predvsem v okolici Treb-
njega. Nemce so pozdravljali tudi drugje
(npr. v Smarjeti). Obžalovati moramo, da
avtor tega problema ni obdelal širše. Vzroki
namreč niso lokalni in ne gre za nikakršen
hitlerizem ali pa delovanje pete kolone. Po-
leg jugoslovanskih gospodarskih in socialnih
razmer so nanje vplivali tudi mednarodni
odnosi, ne nazadnje tudi sporazum Hitler-
Stalin.

Kronološki pregled naprednega politične-
ga gibanja na območju občin Črnomelj, Met-
lika, Novo mesto in Trebnje v letih 1931 do
1941. Delavska telovadna in kulturna zveza
Svoboda, podružnica v Novem mestu. Novo
mesto 1983, str. 187.

Kot je razvidno iz naslova, je sestavljena
knjižica iz dveh delov. V prvem, to je kro-

nologiji, bo dobil bralec bistveno več, kot bi
pričakoval. Ne gre namreč za golo našteva-
nje datumov, temveč za kronološki pregled
političnega dogajanja na ozemlju današnjih
občin. Nekateri dogodki so namreč obdelani
v taki meri, da lahko komentarje označimo
kot krajše razprave. Ni upoštevano le ko-
munistično gibanje, ampak tudi tisto, ki je
bilo z njim tesno povezano ali pa je nanj
vplivalo. Veliko pozornosti je posvečene
Zvezi kmečkih fantov in deklet. Prav z
ustanovitvijo njene podružnice je povezan
tudi prvi podatek, zadnji pa se nanaša na
sejo skupine prostovoljcev, članov KPS, ki
je bila U. aprila 1941 v Trebnjem pod vod-
stvom Franca Leskoška-Luke. Zbrano gra-
divo lahko označimo kot zelo dragoceno in
predstavlja soliden pripomoček tudi za širše
koncipirane sintetične razprave. Drugi del
knjižice, ki obsega njeno četrtino, bi lahko
označili kot prvi neposredni primer rabe
prvega dela. V bistvu pa je prikaz delovanja
KPS med novomeškim delavstvom in dija-
štvom. Delovanje komunistov v njej je bilo
zlasti intenzivno po oživitvi Svobode leta
1933. Po prvi ustanovitvi leta 1927 je nam-
reč bolj mirovala. Delovanje članov partije
je bilo tako izrazito, da je bila 2. marca 1935
prepovedana kot prva in edina podružnica
pred ukinitvijo zveze nekaj mesecev kasne-
je. Naj bo samo kot ilustracija omenjeno, da
je bil predsednik zveze Svobod nekaj časa
tudi prof. Bogo Teply, bivši dijak novomeške
gimnazije. Sicer pa je iz Stampoharjevega
dela lepo razvidna metoda ilegalnega delo-
vanja komunistične stranke, ki je imela kljub
maloštevilčnosti močan vpliv in so ji na
neki način morah pomagati celo idejni in
politični nasprotniki.

Iz bojev novomeških tekstilcev. Novo me-
sto 1984, str. 85.

Knjižnica, ki govori predvsem o stavki de-
lavk v tovarni perila Jožka Povha septembra
1934 v Novem mestu, je izvrstno berilo za
tiste, ki ljubijo šablone: napredno delavstvo,
reakcionarni in izdajalski kapitalist. Strajk
v tovarni kasnejše znamenite partizanske
družine, katere poglavar in lastnik tovarne
je kasnejši partizanski Intendant in uspešni
organizator partizanskega gospodarstva, je
najboljši odgovor tistim, ki prisegajo na
črno-belo opisovanje. Naslednja, sicer malo
manjša zadrega je tudi dejstvo, da je o
štrajku naklonjeno pisalo poleg delavskega
tudi klerikalno časopisje, proti pa »antifar-
ško« in »napredno« liberalno časopisje. Vso
stvar zabeli še vpliv predstavnika takratnih ^

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

117'

»največjih izdajalcev delavskega razreda«,
socialnega demokrata ing. Jožeta Germa.

Avtor hote ali nehote odpira številne pro-
bleme: od formiranih naših kapitalistov do
formiranja in političnih odnosov znotraj de-
lavskega razreda in tudi meščanskega ta-
bora. Tako Povh kot Medic sta postala »ka-
pitalista« s pridnostjo. Oba sta namreč iz-
virala iz siromašnih družin, se povzpela pre-
ko trgovine in založništva med kapitaliste.
Vojna ju je ustavila sredi ekonomskega in
podjetniškega vzpona. Ce te ne bi bilo, bi
skoraj gotovo imeli opraviti z zgodbo, ka-
kršno poznamo iz življenja ameriških mili-
jonarjev.

Tudi opis delavstva je neortodoksen. Naj-
manj revolucionarni so tisti, ki nimajo nič.
Ti ne morejo štrajkati, ker nimajo od česa
živeti. Glede na način, kako je Stampohar
obdelal štrajk, lahko domnevamo, da je ne-
kaj zadrege občutil tudi sam. Opis štrajka
je namreč prepustil pripovedovanju časopis-
nih virov, ki jih ponatiskuje, in izpovedim
prič — udeleženk in spremljevalcev štrajka.
Da pa Povhi le ne bi bili pred zgodovino
umazani, je opisal še njihovo udeležbo v
NOB, v kateri je hči Sonja izgubila tudi živ-
ljenje.

Gornjim pikrostim naj bo dovoljen poučen
zaključek. Ker življenje ni enostavno, tudi
zgodovina ni enostavna. Crno-belo, poeno-
stavljeno, šablonsko, za nekatere žal edino
pravo angažirano zgodovinopisje, ne more
imeti z zgodovinsko znanostjo veliko zveze.
V primeru, ki ga opisuje Stampohar, se bodo
lahko zelo hitro prepričali o kompleksnosti
zgodovinskega dogajanja in potrebi po svo-
bodi in neodvisnosti zgodovinarjevega dela..

Društva kmetskih fantov in deklet na ob-
močju občin Črnomelj, Metlika, Novo mesto
in Trebnje. Prispevki za zgodovino delav-
skega gibanja in NOB na Dolenjskem in v
Beli krajini 4. Novo mesto 1985; str. 59.

O društvih kmetskih fantov in deklet je
v našem zgodovinopisju dokaj dolgo časa
vladal molk. Odgovorov na vprašanje zakaj,
je več. Med njimi je gotovo zelo pomemben
tudi ta, da je bila ta organizacija eden
izmed poskusov slovenskih liberalcev, da
bi iztrgali kmečke mase klerikalni stranki.
Ta prizadevanja pa so propadla, ker med
liberalci in kmeti ni nikoli prišlo do traj-
nejših in masovnejših simpatij in še zlasti,
ker se je gibanje radikaliziralo in ušlo iz
prvotno začrtanih okvirov. Prav to pa je dalo
možnost mnogim komunistom, zlasti pa aka-;

demski mladini kmečkega porekla, ki tega ni
hotela pozabiti, možnost, da so se vanj vklju-
čili in ga usmerili na pot, ki ga je pripeljala
v OF.

Kot zanimivost je treba omeniti, da sta
drugo in tretje društvo na takratnem ju-
goslovanskem slovenskem ozemlju nastali na
Dolenjskem. Komunisti so bili tudi nepo-
sredni pobudniki za ustanovitev dveh dru-
štev v Beli krajini.

Stampohar v svojem delu opisuje pred-
vsem razvoj organizacije in njeno delovanje,
ki je segalo od predavanj preko kulturnih
prireditev do športa. Kljub prizadevanjem
gibanje ni nikoli postalo množično in mnoga
društva so obstajala bolj na papirju kot v
resnici. Glavni vzrok takega razvoja je po
vsej verjetnosti v dejstvu, da so društva
preveč poudarjala in gradila na kmetovi sa-
mozavesti, niso pa imela jasnega gospodar-
skega programa, zlasti ne takega, ki bi lahko
dal kmetu v kratkem času otipljive rezul-
tate. Tudi partija je v tem gibanju videla
bolj možnost za pridobivanje članstva in
širjenje idej kot pa gibanje, ki bi lahko
postalo še kako pomemben revolucionaren
faktor. Marentičev je bilo premalo.

Kljub različnim temam, ki jih Stampohar
obdeluje, imajo njegove publikacije veliko
skupnega. V strokovnem pogledu bi na pr-
vem mestu omenili, da so nastala predvsem
na virih: od arhivskega gradiva in časopisja
do spominov in anketiranja udeležencev ter
celo ljudskega izročila. Pritegnil je tudi li-
teraturo, pri čemer na nekaterih mestih po-
grešamo razprave, ki opozarjajo na širše
dimenzije obravnavanih problemov. Do ob-
ravnavanih vprašanj ima avtor jasno izo-
blikovano osebno stališče, posebno pozornost
posveča zlasti delovanju komunistične stran-
ke. Na nekaterih mestih je premalo kritičen
do razprtij in zmerjanj v taborih meščanskih
strank, kajti samozvana naprednost je mno-
gokrat zelo daleč od nje. Kot je iz gornjih
poročil razvidno, se je nekaterim težavam
skušal izogniti, v čemer pa bolj vidimo
specifičnost lokalnih razmer in želje naroč-
nikov del, kot pa avtorjevo nemoč. Zelo
jasno kaže tudi svojo ljubezen do rodne Bele
krajine. Lahko bi omenili še kakšne po-
misleke ob uporabljeni terminologiji, vendar
bi s tem prešli na področje osebnega okusa.
Vse to pa ne more spremeniti osnovnega dej-
stva, da imamo opraviti z raziskovalnimi re-
zultati poštenega in marljivega zgodovinar-
ja, ki obvlada stroko. Njegove detajlne štu-
dije so dragocena osnova ne le za širše kon-
cipirano regionalno sintezo, ampak tudi za

118

KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986

splošno sintezo slovenske zgodovine obrav-1
navanega obdobja.

stane Granda i

Kranj v svobodi in obnovi 1945—1950, Ob-
činski svet ZSS Kranj, Kranj 1986, str. 91.

Od 19. septembra do sredine oktobra le-
tošnjega leta je bila v prostorih Mestne hiše
v Kranju razstava »Kranj v svobodi in ob-
novi«, ki jo je pripravil Gorenjski muzej v
Kranju. Hkrati z razstavo je Občinski svet
ZSS izdal to knjižico kot prispevek k letoš-
njemu praznovanju petdesetletnice velike
tekstilne stavke v Kranju in kot prvi snopič
morda nove zbirke o razvoju sindikalnega
gibanja v Kranju.

Knjižica je zbir osmih prispevkov več av-
torjev. V prvem prispevku poda avtor Fran-
ce Benedik kratek pregled žalostnega stanja
kranjske industrije in preskrbe prebivalstva
po koncu vojne in prizadevanje za čim hit-
rejšo normalizacijo razmer. Kranj štirideset
let kasneje pa kaže povsem drugačno po-
dobo. Od kod takšne spremembe, nam po
svoje povedo ostali prispevki o požrtvoval-
nosti in trdem delu kranjskih delavcev v
času prve petletke, ko so hitro postavili in-
dustrijo na noge in omogočiU hiter razvoj
Kranja.

Delovne in življenjske razmere v Kranju
pred vojno v času velike tekstilne stavke
(avtor članka France Benedik) so bile do
neke mere lažje kot po vojni, ko so bili de-
lavci prisiljeni delati tudi po 10 ur na dan,
pa niso stavkali, ker so po strahotah vojne
imeli vero v svobodo, socializem in boljše
življenje in imeli perspektive za takšno bolj-
še življenje.

Avtor osrednjega članka Janez Kopač opi-
še dogajanja v prvih letih povojne obnove,
o formiranju in izgradnji oblasti, ki je do-

življala nenehne spremembe v iskanju učin-
kovite uprave v okviru skromnih možnosti.
Temeljno obeležje povojnega razvoja je bila
prva petletka — strategija hitre obnove in
razvoja, ki je postala ob resoluciji Inform-
biroja težka izkušnja, toda rezultati so bili
presenetljivo dobri, predvsem zaradi izjem-
ne prizadevnosti delavcev in na njihov ra-
čun, ki so z udarniškim delom presegali na-
pete norme planske proizvodnje.

Osrednji članek dopolnjujejo pripovedi
ljudi, ki so sami doživljali in soustvarjali
obnovo in polet industrije v Kranju. Ivka
Križnar pripoveduje o svojem doživljanju
usodne nacionalizacije v decembru leta 1946.
Marija Peklenik in Štefka Bajec pripovedu-
jeta o razmerah v obutveni industriji. Tek-
stilno industrijo v teh prvih povojnih letih
opisujejo Franci Istenič, Viktor Kompare in
Mirko Nadižovec, ki so vsi začeli in končali
svoje delo kot tekstilci. Po vojni je bilo za-
radi pospešene obnove in močnega pritoka
novih delavcev s podeželja in drugih krajev
stanovanjsko vprašanje katastrofalno. O na-
porih za čim hitrejšo rešitev tega stalno pe-
rečega vprašanja in o izgradnji novih ob-
jektov govori Ivan Pristov, ki je bil vsa
povojna leta zaposlen v SGP Projekt. Gu-
marska industrija v Jugoslaviji ima svoje
korenine v Kranju. Peter Bogataj je avtor
članka o prvih povojnih letih kranjske Save,
o težkih delovnih razmerah, tekmovalnem
duhu in udarništvu.

Knjižica je opremljena s fotografijami iz
tistega časa in z objavami virov. Zlasti za-
nimivi so trije priložnostni govori, tako zna-
čilni za tisti čas. Odsevajo neizmeren opti-
mizem in vero v boljši jutri, lahko pa raz-
mišljamo tudi povsem drugače; o izigranosti
poštenega in krepko izkoriščenega delavca,
ki ima danes pokojnine slabih šestdeset ti-
sočakov!

Žarko Bizjak

Ureja uredniški odbor. Glavni urednik Marjan Drnovšek, odgovorni urednik Stane Granda.
Tehnični urednik Branko Šuštar. Oblikovalec Julijan Miklavčič.
Za strokovnost prispevkov odgovarjajo avtorji.
Izdaja Zveza zgodovinskih društev Slovenije, sekcija za krajevno zgodovino. Sofinancirata
Raziskovalna in Kulturna skupnost Slovenije. — Tiska tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani. —
Uredništvo: Zgodovinski arhiv Ljubljana, Mestni trg 27; uprava: Oddelek za zgodovino, Ašker-
čeva 12, Ljubljana. — Tekoči račun: 50101-678-49040 (Zveza zgodovinskih društev Slovenije,
Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana — za »Kroniko«). Letna naročnina je 1000 din za posamezne na-
ročnike, 1500 din za ustanove; posamezna številka 600 din, dvojna številka 800 din. Naklada

1000 izvodov.

UDK 656.11(497.12 Štajerska) »16«

Curk Jože, dipl. umetn. zgodovinar
61000 Ljubljana, Cimpermanova 5

O cestnem omrežju na slovenskem Štajerskem v 17. stoletju

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 34, št. 1-2, 1986, str.
7—15, ct. lit. 5

Avtor ugotavlja, da je bilo cestno omrežje 17. stoletja še vedno bolj uspo-
sobljeno za tovorni kot vozni promet, ki se je prevladujoče uveljavil šele
po obnovah cest Gradec—Ljubljana in Dravograd—Varaždin v 18. stoletju.
V 17. stoletju so bile še v uporabi cestne trase, ki so v naslednjem stoletju
izgubile tekmo s časom. Vse te spremembe je narekoval naraščajoči vozni
promet, ki je zahteval za ceste enotnejši pravni in tehnični režim. Sele z
realizacijo vseh teh pogojev je bil omogočen sodobni razvoj cestnega
omrežja.

UDK 949.712>»1813-«

Sumrada Janez, raziskovalni sodelavec, Zgodovinski Inštitut Milka Kosa
ZRC SAZU

61000 Ljubljana, Novi trg 5, YU

Kmečki upor v okolici Višnje gore za časa Ilirskih provinc leta 1813

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 34, št. 1-2, 1986, str.
32—37, cit. Ut. 23

Avtor prikazuje na podlagi francoskih virov iz Arhiva SR Slovenije in
Archives Nationales v Parizu potek protifevdalnega upora kmetov na Do-
lenjskem v okolici Višnje gore junija 1813, proti koncu francoske vladavine
v slovenskih deželah.

UDK 903.5+904(497.12 Dolenjska)

Knez Tone, muzejski svetovalec, Dolenjski muzej
68000 Novo mesto. Muzejska 7, YU

Novo mesto pod Kelti in Rimljani

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 34, št. 1-2, 1986, str.
1-7, cit. lit. 14

Na podlagi najdb v keltskih In rimskodobnih grobovih iz Novega mesta
daje avtor kratek oris kulturnozgodovinskih dogajanj v času od mlajše
železne dobe do zgodnje antike v osrednji Dolenjski.

UDK 027.1(497.12 Smlednik) »1771« :929 (Flödnlgg) F.)

Dular Anja, bibliotekar. Narodni muzej v Ljubljani
61000 Ljubljana, Prešernova 20

Knjižnica gradu Smlednik po katalogu iz leta 1771

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 34, št. 1-2, 1986, str.
15—32, cit. lit. 73

Prispevek obravnava knjižnico z gradu Smlednik, ki jo poznamo po ka-
talogu Iz leta 1771. V fond so bila vključena tako rekoč vsa pomembna
dela glavnih mislecev prosvetljenjske dobe. Na podlagi podrobne analize
smo ugotovili, da se je njen lastnik Franc Smledniškl (Flödnlgg) zelo zani-
mal za to strujo ter je bil razgledan intelektualec, kar delno menja sliko o
nekdanjem plemstvu na naših tleh.

UDC 949.712»1813«

Janez Sumrada, a research collaborator, Milko Kos Historical Institute,
Centre of Scientific Research of the Slovenian Academy of Sciences and
Arts

61000 Ljubljana, Novi trg 5, YU

Peasants' Uprising in the Surroundings of Višnja gora at the Time of the
Illyrian Provinces in 1813

Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 34, n. 1-2, 1986, pp.
32—37, cit. lit. 23

On the basis of some French writeen sources from the Arhiv SR Slovenija
in Ljubljana and the Archives Nationales of Paris the author describes
the unfolding of an antifeudal rural unrest in the surroundings of Višnja
gora (Ger. Weichelburg) in Lower Carniola (Dolenjska) towards the end
of the French rule in the Slovenian territory in June 1813.

UDC 656.11(497.12 Štajerska)»16«

Jože Curk, an art historian

61000 Ljubljana, Cimpermanova 5, YU

Road Networlc in the Slovene Region of Štajerska In the 17th Century

Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 34, n. 1-2, 1986, pp.
7—15, cit. lit. 5

The author maintains that the road network of thiB 17th century was still
to a much greater extent intended for freight than for passenger traffic,
which became preponderant only after the renovation of the roads
Graz—Ljubljana and Dravograd—Varaždin in the 18th century. During the
17th century road laying-outs were still in use, but they were already out
of date by the ensuing century. All these changes were caused by the
increasing transit traffic that required a more unified legal and technical
regime. A modern development of road network was possible solely after
all these conditions had been fulfilled.

UDC 027.1(497.12 Smlednik) »1771« :929(Flödnigg F.)

Anja Dular, a bibliothecarian, National museum in Ljubljana
61000 Ljubljana, Prešernova 20, YU

The Library of the Smlednik Castle according to the Catalogue of 1771

Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 34, n. 1-2, 1986, pp.
15—32, cit. lit. 73

The article treats the library of the Smlednik Castle that is described in
the catalogue from the year 1771. Almost all important works of the main
thinkers of the Enlightment period make part of the existing fund of
books.

On the basis of detailed analysis it establishes that the owner of the
castle Franc Smledniški (Flödnlgg) was deeply interested in this movement
and was, moreover, a very well read and broad-minded Intellectual. These
new facts somewhat change the picture of ancient nobility in our territory.

UDC 903.5+904(497.12 Dolenjska)

Tone Knez, a museum consultant. Museum of the Dolenjska region
68000 Novo mesto. Muzejska 7, YU

Novo mesto during the Celtic and Roman Period

Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 34, n. 1-2, 1986, pp.
1—7, cit. lit 14

On the basis of the findings in Celtic and Roman burial places of Novo
mesto the author gives a short account of cultural and historical events
that took place in the period spanning since early Iron Age until the
beginning of Antique in the central Dolenjska region.

UDK 325.2(=850 + 854) (497.12)»1859/1940«

Torkar Zora, kustos, Muzej Kamnik
61240 Kamnik, Muzejska pot 3, YU

Iz življenja kamniških Cehov in Moravcev

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 34, št. 1-2, 1986, str.
45—59, cit. lit. 95

V svojem prispevku predstavlja avtorica češke in moravske sezonske in
stalne priseljence v Kamniku, ki so bih tu v dobi od leta 1859 do začetka
2. svetovne vojne gotovo ena najmočneje zastopanih skupin. Prikazala Je
njihovo vlogo v kamniški družbi in gospodarstvu ter poskušala osvetliti
posebnosti v njihovem načinu življenja.

UDK 711 (497.12 Šentvid, Stična, Ivančna gorica) (091)

Plrkovlč-Kocbek Jelka, mag., samostojna svetovalka, Zavod SRS za varstvo
naravne In kulturne dediščine
61000 Ljubljana, Plečnikov trg 2, YU

Šentvid, Stična in Ivančna gorica — zgodovina naselbinskih oblik

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino. 34, št. 1-2, 1986, str.
67—71, cit. lit. 23

Analiza naselbinskih oblik Šentvida In Stične potrjuje tezo o razgibani
zgodovini naselbinske kulture pri nas. V razpravi smo sicer obravnavali
razmeroma majhen prostorski izsek, vendar se je pokazalo, kako so rural-
na naselja tipološko raznovrstna in razmeroma stara, še posebej če upošte-
vamo halštatsko gradišče nad Virom. Zasnova Stične je sestavljena iz treh
prvin: iz samostana, vasi ob njem in ruralnih zaselkov v okviru nekdanje
samostanske posesti. Šentvid pa je ruralizirano trško naselje sredi prav
tako ruralne okolice.

Novejši razvoj je pričel zabrlsovati prej jasne naselbinske poteze, ki se
vse bolj izgubljajo v poplavi periurbanizacije. Tako je Ivančna gorica kot
eden najmlajših slovenskih krajev le naključen skupek stavb brez pravega
središča in brez lastne fiziognomije.

UDK 314.17/.18(497.12 Senožeče)»18«

Dolenc Ervin, asistent. Inštitut za zgodovino delavskega gibanja
61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1, YU

Prebivalci Senožeč v prejSnem stoletju

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 34, št. 1-2, 1986, str.
37—44, cit. lit. 41

Senožeče, kraj na pomembni prometni točki med Srednjo Evropo in njenim
morjem, so doživljale svoj mali razcvet skoraj vzporedno z razvojem in
utrditvijo habsburškega imperija, vendar je bil grobo prekinjen s spre-
membo prometa po industrijski revoluciji in obratom demografskih gibanj
sredi 19. stol. Članek skuša prikazati posledice takega razvoja skozi gibanja
in strukturo prebivalstva, ki nam jih posredujejo cerkvene matične knjige
In ni zaključena celota, saj viri v tej smeri še zdaleč niso izčrpani.

UDK 003.62:331.815

Svajncer Janez J., novinar in publicist

62000 Maribor, Cesta zmage 92, YU

Naši prvomajski znaki

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 34, št. 1-2, 1986, str.
60—66, cit. lit. 7

Tudi na Slovenskem so delavci že pred prvo svetovno vojno ob praz-
novanju 1. maja nosili posebne znake. To so bill znaki avstrijske social-
demokracije. Najstarejši ohranjeni je iz leta 1902. Na znakih so bila aktual-
na politična gesla proletariata. Tudi v letih stare Jugoslavije je socialistič-
na stranka na Slovenskem skrbela za razdeljevanje avstrijskih social-
demokratskih znakov. Ohranili so se znaki iz let od 1925 do 1932 in iz
leta 1937. V letih 1923/4 in 1926 so mariborski kovinarji sami izdelali svoje
prvomajske znake. Komunistična partija je iz Avstrije prinašala k nam
prvomajske znake KPA, ohranjen je znak z Leninivim likom iz leta 1926.

UDC 711(497.12 Šentvid, Stična, Ivančna gorica) (091) |

Pirkovič-Kocbek Jelka, M. A., independent advisor at the Institute of the

SR of Slovenia ior the Protection of National and Cultural Patrimony

61000 Ljubljana, Plečnikov trg 2, YU |

Šentvid, Stična and Ivančna gorica — the History of Settlement Forms

Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 34, n. 1-2, 1986, pp.
67—71, cit. lit. 23

The analysis of settlement forms of Šentvid and Stična confirms the thesis
about the rich and agitated history of settlement culture on our territory.
The study treats only a comparatively small sector of Slovenian territory,
nevertheless it turned out that rural settlements are typologloally very
different and relatively old, especially if one takes into consideration the
Halstadt sconce above Vir. The lay-out of Stična is composed of three
elements : the monastery, the village by its side and rural settlements within
the former estate that belonged to the monastery. Šentvid is, on the other
hand, a ruralised borough settlement amid equally rural environment.
Further development gradually obliterated earlier clear and distinct traits
of settlements, which are vanishing in the flood of perlurbanisation. Thus
we consider Ivančna gorica, one of the most recent Slovene places, merely
a concidental group of buildings without a real centre and its own physi-
ognomy.

UDC 325.2( = 850 + 854) (497.12) -1859/1940«

Zora Torkar, a museum curator. The Kamnik Museum
61240 Kamnik, Muzejska pot 3, YU

The Life Fragments of Czechs and Moravians in Kamnik

Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 34, n. 1-2, 1986, pp.
45—59, cit. lit. 95

The author in her article treats Czech and Moravian seasonal and perma-
nent imral.?rants in Kamnik that settled there in the period from 1859 until
the beginning of World War II when the group was beyond doubt one of
the most numerous in Kamnik. She furthermore assasses their role In the
society of Kamnik and economy and tries to shed some light on the par-
ticularities of their way of life.

UDC 003.62:331.815

Janez J. Svajncer, a journalist
62000 Maribor, Cesta zmage 92, YU

Our Signs for Mayday Holiday

Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 34, n. 1-2, 1986, pp.
60-66, cit. lit. 7

The workers also in Slovenia wore special signs on the occasion of May
day celebrations already before the First World War. These were the
signs of Austrian social democracy, the oldest of which goes back to the
year 1902. On the signs were written current political slogans of the prole-
tariat. Also during the period in the old Yugoslavia before the Second
World War the socialist party In Slovenia took care of the distribution of
Austrian social democratic signs, there are still preserved signs from
1925 until 1932 and 1937. In the years 1923/4 and 1926 metal workers from
Maribor produced their own May-day signs. The Communist party brought
to us from Austria the Mayday signs CP of Austria, for example the sign
with Lenin's image from the year 1926.

UDC 314.17/18(497.12 Senožeče) »18«

Ervin Dolenc, assistant at the Institute of the History of Workers' Mo-
vement

61000 Ljubljana, Trg osvoboditve 1, YU

The Inhabitants of Senožeče in the 18th Century

Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 34, n. 1-2, 1986, pp.
37—41, cit. lit. 41

Senožeče, being an important crossing point on the way from Middle
Europe and its sea, was thriving almost hand in hand with the develop-
ment and consolidation of the Habsburg empire. Yet, this situation was
abruptly brought to an end due to the change of traffic after the Industrial
Revolution and the turn that took demagraphic trends in mid-19th century.
The article sets off to depict the consequences of such development accord-
ing to the movements and structure of the Inhabitants, which are to be
found in church registers, however, the research is by no means complete
for all the existing sources are not yet explored.

UDK 779:929(Stepanalč N.)

Kambič Mirko, mag., raziskovalec, Znanstveni institut Filozofske fakultete
61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU

Iz starili fotografskih albumov: Nicefor Stepančič (1867—1934)

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 34, št. 1-2, 1986, str.
89-93, cit. lit. 7

Dobro ohranjeni in priložnostno odkriti fotografski motivi Niceforja Ste-
pančiča (1867—1934) segajo v čas od 1894 do 1914. Stepančič je bil razgledan
posloven človek v Trstu, z amatersko fotografijo pa je zajel predvsem do-
mačo motiviko s Krasa. Gradivo je zanimivo za krajevno zgodovino; s svojo
kvaliteto zasluži odlično mesto v zgodnji slovenski amaterski fotografiji.

i

UDK 940.48:929(Prestor C.)

Holz Eva, mag., raziskovalni sodelavec. Zgodovinski inštitut Milka Kosa,
ZRC SAZU

61000 Ljubljana, Novi trg 4, YU

Dnevnik Cirila Prestorja iz 1. svetovne vojne

Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 34, št. 1-2, 1986, str.
72—88

Objavljeni dnevnik zajema čas prve svetovne vojne. Prikazuje razmere
na različnih frontah, v Srbiji, Rusiji, na Krasu, v Tlrolah. Pisal ga je
izobraženec, ki pa je bil politično nevtralen. Dnevnik je pisan zelo skopo,
brez komentarjev avtorja, zato je še toliko bolj verodostojen in pretresljiv.

UDC 779:929 (Stepančič N.)

Mirko Kambič, M. A., a researcher. Scientific Institute of the Faculty of
Arts, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU

Photo from Old Albums: Nicefor Stepančič (1867—1934)

Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 34, n. 1-2, 1986, pp.
89—93, cit. lit. 7

Well preserved and discovered by chance, photographic motives of Nicefor
Stepančič (1867—1934) go back to the period 1894—1914. Stepančič was a
worldly businessman in Trlest and his works as an amateur photographer
comprise especially home motives from the Carst. The material is inte-
resting for local history, whereas its quality accounts for a very fine place
in early Slovene amateur photography.

UDC 940.48:929 (Prester C.)

Eva Holz, M. A., a research collaborator, Milko Kos Historical Institute,
Centre of Scientific Research of the Slovenian Academy of Science and
Arts, 61000 Ljubljana, Novi trg 5, YU

The Diary of Ciril Prestor from World War I

Kronika, A Magazine for Slovene Local History, 34, n. 1-2, 1986, pp.

72—88

The published diary treats the period of time during the Great War and
depicts the events on various fronts, in Serbia, Russia, on the Carst and
the Tyrol. It was written by an Intellectual who was politically neutral.
The diary is very terse, without the author's commentary, which makes
it even more authentic and deeply-moving.

Nekaj publikacij slovenskih arhivov iz zadnjih let

Slovenski arhivi so v zadnjih letih izdali več publikacij, '
s katerimi skušajo približati svoje delo in arhivsko gradi- ;
vo različnim raziskovalcem. Naj opozorimo na nekatere, j

ARHIV SR SLOVENIJE
v Ljubljani (Zvezdarska I):

Majda Smole: Graščina Ribnice (inventar), Ljubljana
1980

Majda Smole: Graščina Turn ob Ljubljanici (inventar),
Ljubljana 1980

M^da Smole: Graščina Skoija Loka (inventar), Ljublja-
na 1980

Vladimir Kološa: Banski svet Dravske banovine

1931-1941 (inventar), Ljubljana 1980
Ivan Nemanič: Filmsko gradivo Arhiva SR Slovenije

l-II (inventar), Ljubljana 1980
Jože Prinčič; Predsedstvo SNOS, prezidij SNOS, prezi-

dij ustavodajne skupščine LRS 1944-1947 (inventar),

Ljubljana 1982
Pričevanja o slovenskem jeziku (razstava), Ljubljana

1982

Konzervatorsko restavratorska dejavnost v Arhivu SR

Slovenije (razstava), Ljubljana 1984
Viri za zgodovino gozdarstva (razstava), Ljubljana 1985
Arhiv SR Slovenye (razstava ob 40-letmci), Ljubljana

1985

Zakladi Arhiva SR Slovenije (razstava), Ljubljana 1986
Marija Verbič, Deželnozborski spisi kranjskih stanov I
(1499-1515), Ljubljana 1980 in II (1516-1519), Ljublja-
na 1986

Majda Smole: Vicedomski urad za Kranjsko, 1. Cerkve-
ne zadeve A-F, Ljubljana 1986 ^

ZGODOVINSKI ARHIV LJUBLJANA
(Mestni trg 27)

Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva
Ljubljana, Ljubljana 1980

Vlado Valenčič: Ljubljanska trgovina od začetka 18. sto-
letja do srede 19. stoletja, Ljubljana 1981

France Štukl: Knjiga hiš v Škofli Loki L, ŠkoQa Loka
1981 in II., ŠkoQa Loka 1985

Zorka Skrabl - France Štukl: Hranilništvo na Dolenj-
skem in v Beli Krajini, Hranilništvo v Škofi Loki,
Ljubljana 1983

Marjan Drnovšek: Arhivska zapuščina Petra GrasseUija
1842-1933, Ljubljana 1983

Marjan Drnovšek: Ljubljana v arhivskem od začetka 14.
stoletja do danes (razstava), Ljubljana 1982

Marjan Drnovšek: Ljubljana na starih fotografijah
(razstava), Ljubljana 1985

ZGODOVINSKI ARHIV V PTUJU
(Muzejski trg 1)

650 let ormoških mestnih pravic (razstava), Ptuj 1981
20 let delavskih srečanj bratstva in prijateljstva

(razstava), Ptuj 1982
Nada Jurkovič: Mestni odbor OF Ruj 1945-1952 in Bra-
ne Oblak: Okrajni premogovniki Ptuj (inventar), Ptuj
1983

Nada Jurkovič: Varia 1634-1983 (inventar), Ptuj 1984
Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva Ptuj,
Ptuj 1985 I

POKRAJINSKI ARHIV KOPER
(Cev Ijarska 22)

Vanda Bezek; Analitični inventar fonda občine Izola III
(1901-1918), Koper 1980 in lV/1 (1919-1929), Koper
1984

Alberto Pucer: Portorož -100 let organiziranega turizma

(razstava), Koper 1985
Alberto Pucer: Padna, Koper 1986 ,

POKRAJINSKI ARHIV v NOVI GORICI ;

(Trg E. Kardelja 1) ^

Pokrajinski arhiv v Novi Gorici (vodnik), Nova Gorica ;
1982

Občine na Goriškem od srede 19. stoletja do druge sve- !
tovne vojne, Nova Gorica 1986 j

ZGODOVINSKI ARHIV V CELJU j

(Trg svobode 10) t

Preteklost Celja v arhivskih dokumentih (razstava), Ce-
lje 1982

Vodnik po fondih in zbirkah Zgodovinskega arhiva v
Celju, Celje 1985

POKRAJINSKI ARHIV MARIBOR
(Glavni trg 7)

Jože Mlinaric: Gradivo za zgodovino Maribora. Listine :
V1-X (1414-1499), Maribor J980-1984

Jože Mlinaric, Anton Ožinger: Župnija in dekanija Hoče
1146-1945 (inventar), Maribor 1982

Slavica Tovšak: Okrajni odbor SZDL Murska Sobota j
1945-1963 (inventar), Maribor 1983 i

50 let Pokrajinskega arhiva Maribor, Maribor 1983

Slovenjegraški špital v srednjem veku (razstava) Mari-
bor 1985

Jože Curk: Viri za gradbeno zgodovino Maribor do 1850, ;
Maribora 1985

ARHIVSKO DRUŠTVO SLOVENIJE

Arhivi, glasilo arhivskega društva in arhivov Slovenije
1-VIII, Ljubljana 1978-1985

Janko Pleterski, Politično preganjanje Slovencev v Av-
striji 1914-1917, 1. Ljubljana 1980 in II., Ljubljana
1982 i

Razprave v tej številki
so napisali:

Tone Knez, Jože Curk, Anja Dular,
Janez Sumrada, Ervin„Dolenc,
Zora Torkar, Janez J. Svajncer,
Jelka Pirkovič-Kocbek

Izdaja Sekcija za krajevno zgodovino
Zveze zgodovinskih društev Slovenije

Gasparijeva razglednica iz serije Vojska v slikah, leta 1915

 
Izvedba, lastnina in pravice: NUK 2005-2014    |    pogoji uporabe    |    napišite svoje mnenje    |    na vrh