122
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980
KRANJSKI ZAVOD ZA UMETNIŠKO TKANJE V LJUBLJANI KZUT 1898—1909
(Krainische Kunstwehe-Anstalt KKWA)
Poskus zgodovinskega orisa
HANKA ŠTULAR
Evidentiranje predmetov in podatkov za
raziskovalno nalogo o secesijskem obrtnem in
industrijskem oblikovanju, uporabni umet-
nosti in umetni obrti na Slovenskem in nekaj
vprašanj muzejev iz tujine o obsegu in pome-
nu Kranjskega zavoda za umetniško tkanje
(KZUT) so bili vzrok, da sem se začela zani-
mati za ta skoraj pozabljeni zavod in njegove
izdelke. Raziskave o umetno obrtni produk-
ciji na Slovenskem ob koncu 19. in v začetku
20. stoletja so namreč pokazale, da je bil
KZUT ena izmed redkih oblik takšne tvor-
nosti na Slovenskem. Tudi značaj tega zavoda
— umetniška manufaktura — je za naše raz-
mere posebnost. Njegovi izdelki: tapiserije,
preproge, dekorativne tkanine in drobni
uporabni predmeti pa so že zaradi tega, ker
so nastajali na naših tleh prav tako poseb-
nost. Izdelke umetne obrti pa tudi obrtne in
industrijske izdelke, ki se po obliki in okrasju
podrejajo takrat veljavnim slogovnim nače-
lom, so namreč v glavnem }mpci tirali in so
zato zgolj dokument porabniškega okusa in
poslovnosti trgovcev. Ce prav je bilo delo-
vanje KZUT kratko in je bilo v določenem
smislu ločeno od siceršnjega likovnega živ-
ljenja pri nas, je vendarle pojav, ki zasluži
opombo. Izdelki tega zavoda bodo predstav-
ljeni na posebni razstavi Narodnega muzeja,
najbrž leta 1981. in nato še na razstavi, ki jo
bo Narodni muzej priredil ob zaključku
pravkar omenjene raziskovalne naloge. Doslej
opravljeno delo in načrti za bližnjo prihod-
nost pa so bili pobuda za predstavitev osnov-
nih podatkov o delovanju KZUT v Kroniki. O
izdelkih in njihovi estetski vrednosti in slo-
govnih značilnostih pa bo Zbornik za umet-
nostno zgodovino v eni izmed nasledrjih
številk objavil posebno študijo. S tem bi bili
kolikor vem — Kranjski zavod, za umetniško
tkanje in njegovi izdelki prvič obširneje
predstavljeni in bo morda tudi na ta način
mogoče pridobiti nove podatke, za katere se
že zdaj toplo priporočam.
Podatki o KZUT izvirajo predvsem iz
fragmentarno ohranjenega poslovnega arhiva
Kranjske hranilnice (cit. kot »fondKr. hran.«),
ki ga hrani Arhiv SR Slovenije (aa možnost
pregleda tega fonda, za pomoč in nasvete se
ASRS najlepše zahvaljujem), iz notic, poročil
in člankov v Laibacher Zeitung/ v reviji
Kunst und Kunsthandwerk, iz fonda Tehniške
srednje šole v Zgodovinskem arhivu Ljub-
ljane, iz nekaterih omemb v Mitteilungen des
Mährischen Gewerbe Museums in iz raz-
prave E. Schleeja: Bildteppiche seit 1900 v
razstavnem katalogu Deželnega muzeja
Schleswig—Holstein. Za prve informacije o
KZUT in njegovih izdelkih pa dolgujem po-
sebno zahvalo ak. kiparki Lizi Hribarjevi, saj
so mi bili dragoceno vodilo za moje delo.
Na podlagi podatkov, zbranih iz teh virov,
je bilo mogoče sestaviti nekakšno kroniko
KZUT (gl. prilogo pred opombami). Nadaljnje
besedilo pa naj bi podatke te kronike razlo-
žilo in dopolnilo. Tako pomenijo kurzivne
številke v oklepajih posamezne navedbe iz te
kronike, navadne številke nad vrs)tami pa
opombe na koncu prispevka.
Za zdaj lahko samo ugibamo, kaj je bil
neposredni nagib za odločitev Kranjske hra-
nilnice, da si izbere ustanovitev in financi-
ranje KZUT za eno izmed svojih večjih akcij
»za občekoristne in dobrodelne namene« oz.
»za napredek umetnosti in umetne obrti.«^
Ustanavljanje itkalnic, zanimanje za tkanje
tapiserij in dekorativnih tkanin je bilo v času,
ko je nastal KZUT, po vsej Evropi zelo ži-
vahno. V njem se kažejo prizadevanja za
oživitev ustvarjalnega rokodelstva v odporu
proti industrialiaaciji proizvodnje v drugi
polovici 19. stoletja. Naj omenim le eno izmed
najbolj markantnih struj: gibanje Arts &
Crafts v Angliji, ki sledi idejam Johna Ru-
skina in Wiliama Morrisa. V širšem odmev-
nem območju tega delovanja, zlasti ustvar-
jalnosti Williama Morrisa je bil Hamburg,
kjer so se okoli muzeja za umetno obrt in
njegovega .ravnatelja Justa (Brinckmaaina
zbirale osebnosti, ki so se posvetile uvajanju
in pospeševanju umetniškega tkanja navezu-
joč tudi na tradicijo meščanskih in ljudskih
tapiserij v skandinavskih deželah. Eden
izmed pomembnejših rezultatov teh priza-
devanj je bila šola za umetniško tkanje v
Scherrebeku (Schleswig—Holstein), ki je bil
organizacijsko in umetniško neposredni vzor
za KZUT. O vseh teh prizadevanjih in o vseh
vidnejših uspehih, med katere moramo pri-
šteti tudi iskanje možnosti za izboljšanje
položaja nezaposlenih žensk in gospodarstva
v nerazvitih krajih, je časopisje takrat veliko
poročalo. Iz drobnih podatkov v zapisnikih
sej direkcije Kranjske hranilnice, zlasti pa iz
dokaj močnega prizadevanja Avstrijskega
muzeja za umetnost in industrijo na Dunaju
v prvih letih delovanja KZUT, s tem da je
KZUT razstavljal na t. i. zimskih razstavah
kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 28 1980
123
sodobnega oblikovanja tega muzeja z vključe-
vanjem izäelkov KZUT v avstrijske deleže
velikih mednarodnih razstav (npr. svetovne
razstave v Parizu 1900), za katere je bil komi-
sar prav ta muzej, lahko sklepamo, da je bil
dunajski muzej aktivno vključen tudi v
akcijo za ustanovitev KZUT. Vse to je lahko
vplivalo na Kranjsko hranilnico, kjer med
člani direktorija najdemo osebnosti, ki so se
zanimale za likovno umetnost pa tudi za me-
ščansko »dobrodelnost«. Navsezadnje je bila
Kranjska hranilnica dejavna tudi pri poslo-
vanju C. kr. strokovne šole za obdelovanje
lesa in c. k. šole za vezenje in čipkarstvo
(1901 združeni v c. kr. umetno obrtno šolo)
že s tem, da je bila gospodar poslopij, v kate-
rih je ta šola delovala in upravitelj fondov za
podpore revnim dijakom.
Vse kaže da je ob ustanovitvi KZUT v
krogih Kranjske hranilnice prevladovala
misel, da bo KZUT opravil pomembno vzgojno
in socialno poslanstvo. Statuti društva KZUT
navajajo na prvem mestu uvajanje in podpi-
ranje ročnega umetniškega 'tkanja v deželi.*
Iz prvih informacij o KZUT v Laibacher
Zeitung lahko sklepamo, da je bila misel o
uvedbi umetniškega tkanja usmerjena tudi k
omogočanju zaslužka nezaposlenim ženskam.
Prav gotovo pa nas mora zanimati tudi,
kdaj se je pojavila zamisel o ustanovitvi
KZUT. Odgovor si lahko ustvarimo s skle-
panjem iz prvih podatkov v zapisnikih sej
direkcije Kranjske hranilnice, ki govore o
štipendiranju Hedwige (ali Anne) Pevz (tudi
Peuz, Beutz ali Peutz) za šolanje v Scher-
rebeku (1, 2, 3,) To so trenutno najzgodnejši
podatki v zvezi s KZUT. Tako je torej leto
1897 seveda najpoznejši možni čas, ko se je
misel o ustanovitvi KZUT pojavila. Vsekakor
so v tem letu zamisli tolikanj dozorele, da je
Kranjska hranilnica lahko začela s prvo kon-
kretno akcijo: rešila je vprašanje učiteljice in
strokovnega vodstva KZUT.
14. oktobra 1897 je direktorij Kranjske hra-
nilnice odobril Hedwigi Pevčevi iz Zajevša' za
strokovno šolanje v Scherrebeku (šola oz.
zavod je bil utanovljen leta 1896) subvencijo.
Predlagano vsoto 400 goldinarjev so na
predlog kuratorja Miihleisna povišali na 500
goldinarjev. To je bila v primerjavi z drugimi
podporami za šolanje na umetniških šolah
zelo visoka subvencija.* Zanimiv je tudi
podatek v zapisniku (1), da je Pevčeva že
dotlej brezplačno poučeval tkanje (ali umet-
niško tkanje?) v svoji hiši v Zajevšu, da je
torej imela določene delovne izkušnje in bila
primerna za nadaljnje šolanje in za odgovorni
posel učiteljice in vodje delavnice KZUT.
Nadaljnjo (2) subvencijo so Pevčevi odobrili
7. maja 1898 (3), tako da je šolanje trajalo
ZIMSKA KRAJINA — del trodelnega para vana; tapi-
serija, volnen votek na bombažni osnovi. Signirana
KKWA d. sp. Izdelek Kranjskega zavoda za umet-
niško tkanje v Ljubljani, verj. po 1901. Velikost:
200,00 X 76,00 cm, Fotoarhiv Narodnega muzeja (S. Ha-
bič), Zasebna last
124 i
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980
verjetno celo leto, kar je zelo dolga učna
doba, saj so običajni tkalski tečaji trajali v
Scherrebeku le nekaj tednov.
Naslednje akcije: ustanovitev društva
KZUT, rešitev finančnega vprašanja in vpra-
šanja poslovnih prostorov so sledile oktobra,
novembra in decembra 1898 (4, 5, 6). Sklenili
so, da Kranjska hranilnica sodeluje pri usta-
novitvi šole za umetniško tkanje v Ljubljani
s tem, da bo dala potrebna finančna sredstva
društvu, ki naj bi bilo ustanovljeno in ki naj
bi upravljalo in vodilo zavod. Društvo naj bi
bilo organizirano po vzorcu društva za zidavo
delavskih hiš.^ V samo delovanje šole oziroma
zavoda Kranjska hranilnica ni nameravala
posegati, vendar si je pridržala kot glavni
financer neposredni nadzor: določila je za-
stopnika, ki je imel enake pravice kot ostali
člani društva. Res pa je tudi, da so bili člani
društva' v pretežni večini posredno ali nepo-
sredno povezani s Kranjsko hranilnico in torej
vpliv nikakor ni bil omejen le na delo dele-
gata. Glede samega zavoda oz. šole je bilo
nadalje sklenjeno, da bo urejena po vzorcu
šole v Scherrebeku, s katero so imeli očitno
tesnejše stike in so z njo sklenili tudi dogovor,
za katerega pa v fondu Kranjske hranilnice
razen omembe v zapisniku (4) ni najti no-
benega podatka. Mesec pozneje so sprejeli
statut društva^ KZUT" in sicer z amandmajem:
trenutno naj bi bilo šolanje brezplačno, s
čimer je bil poudarjen dobrodelni namen cele
akcije, dajati možnosti za šolanje in zaslužek
tudi revnim dekletom, oziroma izboljšati
položaj žensk, za katere so bile tedaj možnosti
zaposlitve zelo omejene. Za delegata Kranjske
hranilnice je bil določen kurator Ottomar
Bamberg. Konstituiranju društva' so sledili
na seji direkcije Kranjske hranilnice (6) še
naslednji sklepi: a) odobritev pogodbe s
Hedwigo Pevz za učiteljico vodjo delavnice,
b) dodelitev nekdanjega Belarjevega stano-
vanja v Virantovi palači (pritlično stanovanje
ob Šenitjakobskem trgu) brezplačno za poslo-
vne prostore, c) dodelitev 4500 gld. za nakup
opreme in delovnih surovin, kar je bilo
mišljeno kot najvišji možni znesek, od kate-
rega pa se odtegne že izplačanih 2300 gld.
Preostanek je bilo mogoče črpati z ustreznim
obračunom, d) za potrebe poslovanja v letu
1899 dodelitev nadaljnjih 2500 gld, e) pri-
pravljenost, tudi v naslednjih letih prispevati
h kritju stroškov in končno f) enoletni od-
povedni rok tako za nadaljnje financiranje kot
tudi za poslovne prostore.
2e s temi prvimi prispevki postaja očitno,
da se je Kranjska hranilnica zelo močno
zavzemala za KZUT in poleg splošno ko-
ristnega cilja, ki bi se ji vračal posredno,
morebiti res menila, da utegne postati KZUT
tudi gospodarsko zanimiv. V tem času je
namreč vzornica v Scherrebeku vzbujala
veliko pozornost in obetala najlepše. Po
njenem vzoru so nastajale še druge tkalnice
in individualni ateljeji in vse je kazalo, da bi
utegnilo povpraševanje po izdelkih umetniš-
kega tkanja kriti obratne stroške ali jih celo
preseči. Najbrž pa je bilo Kranjski hranilnici
tudi do tega, da se pokaže kot pokroviteljica
umetnosti v deželi Kranjski, cilj ki ga je
imela tudi z drugimi subvencijami.
Koliko je hotela koristiti predvsem nemško
usmerjenemu prebivalstvu ali pa ji je šlo
zgolj za napredek dežele ali pa si je z upošte-
vanjem slovenskih potreb hotela utrditi status
deželne ustanove, je vprašanje zase. Brez
politične motivacije — v smislu narodnostnih
bojev — pa ta akcija verjetno ni bila.
V 19. stoletju, zlasti v njegovi drugi polo-
vici, ki ji prištevamo tudi še poldrugo deset-
letje v začetku 20. stoletja, pride na Sloven-
skem do preobrazbe miselnosti; narodnostne
ločnice se ostro začrtajo. Če je do leta 1848
še prevladovalo deželno čustvovanje, se poslej
dokončno izoblikuje nacionalno. To je čas
bojev za Zedinjeno Slovenijo, za vsestransko
emancipacijo slovenstva. Vzporedno pa pote-
kata še dve struji. V določenih krogih, zlasti
med plemstvom in buržoazijo, je čutiti nave-
zovanje na nemško-nacionalne ideje ali pa
tradiconalno opredeljevanje za deželo Kranj-
sko. Primer ježe sama Kranjska hranilnica:
ustanovljena je bila leta 1820 kot deželna de-
narna institucija, v poznejših desetletjih pa je
opaziti opredeljevanje za nemške gospodarske
in s tem tudi politične interese. Zanimiva bi
bila v tem okviru nadrobna statistika finan-
čnega angažmaja Kranjske hranilnice:
kolikšen je bil njen delež za izrazito nemške
interese, kolikšen za deželne zadeve in koliko
je namenila v korist Slovencev. Upoštevati
pa moramo še posebnost Kranjske hranilnice
s tem, da je imela svoj sedež v Ljubljani,
kamor se je nemški kapital v zvezi s hranilni-
štvom osredotočil, medtem ko so na podeželju
delovale sicer manjše denarne institucije, ki
pa jih je vodil slovenski kapital.* Ko je zrasel
z Mestno hranilnico ljubljansko Kranjski
hranilnice prav v Ljubljani upoštevanja vre-
den tekmec, pa so se vsa ta vprašanja še pose-
bej zaostrila, da o siceršnji politični situaciji
niti ne govorimo. Prav septembrski dogodki
leta 1908 in reagiranje Kranjske hranilnice na
»run«, na množično dvigovanje vlog z njenih
računov (bil je v dobršni meri posledica
zaostrenih inacionalno-političnih razmer) je
značilno za usmerjenost tega zavoda. V
kolikšni meri in na kakšen način je bila usoda
KZUT povezana z vsem tem, naj govore
nadaljnji podatki.
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980
125!
Decembra 1898 je ustanovitev KZUT
dosegla itisto stopnjo, ko se je zavod lahko
predstavil tudi širšemu občinstvu. V Lai-
bacher Zeitung so izšli oglasi (7), s katerimi
so vabui dekleta, starejša od 14 let, z dokon-
čano osnovno šolo, ki bi se želele izučiti za
tkalke, naj se prijavijo v tečaj, ki se bo začel
2. januarja 1899 in bo trajal pet mesecev s
šesturnim poukom vsak delavnik." Tudi v
razpisu je bilo poudarjeno brezplačno šolanje
in nakazana možnost redne zaposlitve, saj je
KZUT niamenil prvi tečaj predvsem za prido-
bivanje strokovnih delavk za svojo delavnico.
Končni cilj pa je bil za takrat še vedno
uvajanje umetniškega tkalstva kot nove
panoge ustvarjalnega rokodelstva in domače
dejavnosti na Knanjsko. Upali so verjetno, da
se umetniško tkanje ne bo omejilo samo na
delavnico KZUT, da bo ta le vzorna delavnioa
da bodo morda nastajale še manjše individu-
alne delavnice ali pa bodo posamezne tkalke
opravljale manj zahtevne oblike umetniškega
tkalstva kot delo na domu po vzorcu izdelo-
vanja kljekljanih čipk. Oglasom je slediia v
Laibacher Zeitung še notica (8), ki je pou-
darjala, da bo tečaj dajal dobro strokovno
izobrazbo v vseh treh tehnikah (oz. stopnjah
tehnike tkanja tapiserij). Da bi nazorno prika-
zali možnosti in raven načrtovane dejavnosti
KZUT — umetniškega tkanja so v ljubljanski
realki priredili razstavo takrat najbolj cenje-
nih tapiserij v modernem slogu: slovite iz-
delke scherrebeške tkalnice po kartonih O.
Eckmanna in A. Mohrbuttra, ki so še danes
med najbolj znamenitimi stvaritvami sece-
sijskega umetniškega tkanja (npr. Eckman-
novih »Pet labodov«, stkanih leta 1897 v
Scherrebeku) (9j. O tej razstavi je Laibacher
Zeitung objavila 7. aprila 1899 obširen pri-
spevek, kjer je povzela tudi sestavek dr. J.
Lessinga, ravnatelja berlinskega muzeja za
umetno obrt o Scherrebeku in o splošnem
razvoju umetniškega tkanja (15).
Drugega januarja 1899 se je torej začel
tečaj (10), ki ga je sprva obiskovalo deset,
pozneje pa osemnajst učenk. O sprotnih do-
godkih je izšlo še nekaj notic (11, 12) iz ka-
terih tudi izvemo, da je marca tečaj obisko-
valo že dvajset učenk in da naj bi KZUT v
bodoče zaposlovalo celo 60 — 100 tkalk.
Zaradi te predvidene razširitve so nameravali
obstoječe prostore zamenjati za večje. Takrat
je prišel v Ljubljano tudi dunajski arhitekt
Rudolf Hammel, ki ga je za kartonista in na-
črtovalca ostalih osnutkov priporočil dvorni
svetnik Scala, ravnatelj Avstrijskega muzeja
za umetnost in industrijo (12). Vsi ti podatki
nam povedo, da je bilo za popularizacijo
KZUT storjenega sorazmerno veliko pa tudi
to, da KZUT ni bila le ljubljanska pa tudi
RACKE — stenska preproga; tapiserija, volnen votek
na bombažni osnovi. Signirana KKWA d. sp. Izdelek
Kranjskega zavoda za umetniško tkanje v Ljubljani,
ok 1903. Karton S. Tuarko. Velikost: 140,00 X 72,00 cm.
Fotoarhiv Narodnega muzeja (S. Hablč). Last: Narod-
ni muzej, inv. št. KZ-2J)521
ne samo deželna zadeva, temveč da je imela
podporo z Dunaja, kjer so promotorji sodob-
ne umetne obrti in uporabne umetnosti očit-
no videli v KZUT ugodno priložnost, da se
Avstrija priključi tako aktualnemu dogaja-
nju na področju tekstilne umetnosti. V Kranj-
ski hranilnici pa so na sejah direkcije odlo-
čali o novih prostorih za KZUT (13, 16, 17,
18,).
Osemindvajsetega julija 1899 so dokončno
sklenili, da dobi KZUT v bezplačno uporabo
vse prostore drugega nadstropja »starega
trakta Virantove palače« (Gruberjeve palače),
in sicer od 1. oktobra 1899 dalje. Dotedanje
prostore (Belar j evo stanovanje) pa so prihra-
12.6
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980
nili za morebitno službeno stanovanje zavo-
dovi učiteljici H. Pevčevi. Ta je stanovanje
tudi resnično uporabljala, kar potrjuje
navedba v Fischerjevem adresarju.*" Ob
zaključku tečaja je imelo društvo KZUT
izredno sejo (19), na kateri so ocenili tečajnice,
sklepali o sprejemu na delo v delavnici KZUT, \
o mezdi, o morebitni razstavi učnih del in o ;
šolskem in delavniškem redu.
Podatek, kolikšen je bil zaslužek tkalke v
KZUT, najdemo v obračunu KZUT za leto
1899 in v proračunu za leto 1900 (23). Dnevni
zaslužek je znašal 50 krajcarjev na dan oz. 6
kron na teden. Ce primerjamo ta zaslužek z
zaslužkom tekstilnih delavcev v Litiji,'' ki so j
leta 1896 prejemali v veliki večini 3 do 4 :
krone tedensko, leta 1898, ko je mezda padla, :
pa v veliki večini 2,3 do 3 krone na teden, \
je videti, da je bil zaslužek tkalke v KZUT \
sorazmerno dober, še posebej, ker so kljub i
temu, da so končale petmesečni tečaj, bile :
vendarle začetnice. Primerjava s kleklja-i
ricami pa kaže, da je mezda tkalk v KZUT
ostajala na spodnji meji tedenskega zaslužka
kljekljaklaric. Za mezde v nadalnjih letih ob- |
stojaKZUT nimamo podatkov. Očitno KZUT
ni več predlagal takih detajhranih obračunov
in proračunov kot prvo leto, ko je bil povsem
odvisen od subvencije Kranjske hranilnice.
(23). Tako nimamo podatkov o njegovih la-
stnih dohodkih, o cenah izdelkov in o obsegu j
proizvodnje. Tudi vprašanje šolskega in delav- ;
ničnega reda ostaja odprto, ne vemo niti, ali \
so ga sestavili. Pač pa so razstavo učnih del ;
zares priredili, in sicer 29. in 30. junija 1899 ]
v modelimici ljubljanske realke (20). Poslopje ;
realke je bilo last Kranjske hranilnice,
zatorej je razumljivo, da so razstavo priredili
tam in verjetno je dala Kranjska hranilnica
prostore na razpolago brezplačno. O razstavi
je Laibacher Zeitung poročala v obsežnem
prispevku, kjer je poleg splošnih informacij o
umetniškem tkanju in o njegovih obetavnih
perspektivah govor tudi o posebnostih KZUT.
Predvsem pa se je poročevalec posvetil opisu
in oceni razstavljenih del. Med drugim je •
svoje delo razstavljala tudi učiteljica in ;
predstojnica KZUT Hedwiga Pevz. Sicer pa i
je razstava obsegala vaje iz različnih tehnik
umetniškega tkanja, nadalje se je obiskovalec
lahko poučil o usposobljenosti posameznih ;
učenk, saj so izpitno delo tkale po enem
osnutku. Končno pa so tečajnice med šola-
njem stkale tudi večja dela. Nekaj — verjetno ;
bolje uspela — jih poročevalec tudi navaja. I
Ob tej priložnosti zvemo tudi za imena j
nekaterih tečajnic in s tem tudi delavk, saj 1
so bile tečajnice sprejete za tkalke v delav-
nico KZUT. To pa so tudi edina imena, ki
jih trenutno poznamo, saj se nam niso ohra-
nili nobeni plačilni seznami ali kakšni drugi j
dokumenti o tečajnicah in delavkah.
Devet tečajnic, ki jih navaja poročevalec i
razstave ob njihovih izdelkih, so bile: Got- i
tsch, Breskvar, Lagger, Sedey, Lasetzky, i
Cesar, Czizek, Zupančič, in Stedry. Najbolj ]
nadarjena je bila očitno Stedryeva. Za tapise- ?
rijo, ki jo je stkala, je namreč sama pripra-
vila tudi karton. Najbrž so jo prav zaradi :
njene sposobnosti zaposlili v KZUT kot
pomožno učiteljico (23). Razstavo je dopol- i
njeval še izbor osnutkov, ki jih je aa KZUT \
pripravil dunajski arhitekt Rudolf Hammel. '
Tretjega julija so tečajnice nastopile delo v i
delavnici KZUT (21). Prvega oktobra 1899 pa
naj bi se začel v novih prostorih naslednji
tečaj (22).
Poseben pomen za zgodovino KZUT ima
obračun za leto 1899 in proračun za leto
1900, ki sta se ohranila kot prilogi k zapisniku
755. seje direkcije Kranjske hranilnice (23). \
To sta edin^ izčrpni poročili o poslovanju, ;
ki jih poznamo.'2 Verjetno se postavke v ;
naslednjih letih niso bistveno spreminjale, ;
spreminjale so se le subvencijske vsote, pa :
so morda proračune predlagali bolj ali manj \
sumarično. Enaindvajsetega decembra 1899 :
je poslevodeči ravnatelj Kranjske hranilnice
Suppan poročal o {predloženem proračunu ;
KZUT za leto 1900 (23). To poročilo je i
pomembno predvsem zaradi dveh bistvenih I
sprememb v programu KZUT. Zavod se je
namreč že v prvih mesecih delovanja preu-
smeril od poučevanja umetniškega tkanja,
kar naj bi bil poglavitni cilj ustanove, k
proizvodnji. Zato v Suppanovem poročilu
tudi beremo, da bodo v bodoče sprejemali
le toliko učenk, kolikor jih potrebujejo v ;
lastni delavnici. Morda zato napovedanega j
drugega tečaja (1. oktober 1899) sploh niso {
priredili, temveč so izučili nove tkalke (če so i
bile potrebne) kar med rednim delom v j
delavnici. Nadalje navaja proračun za leto
1900, da trenutno ne bodo zaposlovali več
kot 25 tkalk, kar pomeni, da so se odpovedali
ambicioznemu načrtu ustvariti manufakturo s
60 ali celo 100 tkalkami. Kolikor je bilo
mogoče iz nadaljnjih poročil o delovanju
KZUT razbrati, pa tudi števila 25 niso
dosegli, največ jih je bilo verjetno zaposle-
nih 20.
Druga pomembna odločitev, ki jo zasledimo
v Suppanovem poročilu, pa zadeva izdelke.
Suppan namreč navaja, da ni pričakovati
posebnega zanimanja za dekorativne tkanine
v slogu tkalnice v Scherrebeku, temveč da ;
bodo domači kupci raje segali po izdelkih v ;
slogu klasične tapiserije. S tem pa se pojav- |
Ijajo težave glede zmogljivosti tkalk. Izob- \
razba v petmesečnem tečaju nikakor ne bo '<
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980
127
zadostovala in potrebna bo še daljša doba in
več delovnih izkušenj, preden bodo tkalke kos
zahtevnejši tehniki tkanja tapiserij v klasi-
čnem slogu. Zahtevna, postavka v letu 1900
je tudi načrtovani interier (sobna oprema), ki
bi na razstavah omogočil ponazoritev raz-
ličnih načinov uporabe dekorativnih tkanin
in tapiserij. Ta interier je bil verjetno izdelan
po načrtih arhitekta Hammla in je služil
KZUT na več razstavah. Ostal je v zavodu
prav do razpusta (85). Odslej se razprave o
KZUT na sejah v glavnem omejujejo na pre-
dlaganje in odobritev subvencij (25, 31, 32,
33, 38, 39 40, 48, 50, 56, 61, 69, 76, 77, 78). O
delovanju KZUT izvemo samo še iz Laibacher
Zeitung in nekaterih drugih časnikov in
revij," kjer pa ni govor o poslovanju, temveč
asortimentu in kakovosti izdelkov. Posredno
nam ta poročila in notice razkrivajo tudi
dokaj domiselno prizadevanje aa populari-
zacijo zavoda in njegovih izdelkov. Kajti
izdelkov niso predstavljali samo na strokov-
nih razstavah, prirejali so tudi prodajne
razstave v zavodovih prostorih, vabili na ogled
delavnice in domače občinstvo opozarjali na
svoje delo tudi s tem, da so večja dela pred
izročitvijo naročniku razstavili v izložbi ene
izmed ljubljanskih trgovin (27—29, 31, 36,
41—45, 48, 49, 51—55, 57—60, 62—68, 70—75,
79, 80, 82—85),
Pomembnejši dogodek v poslovanju KZUT
je morda še vpis manufaktumega znaka
KKWA (Krainische Kunstwebe-Anstalt) v
register znamk (36). Ni povsem jasno, ali so
znamko osvojili šele leta 1901, ali pa so jo
uporabljali že prej in jo le registrirali tega
leta. Vsekakor je to eden izmed dodatnih
kazalcev, da se je KZUT vsaj tega leta
opredelil za manufakturo in ne več za učni
zavod, svoje delo pa je ocenil za dovolj
kakovostno, da so poleg sigle kartonista
vtkali tudi znak delavnice.
Pomembni so nadalje tudi podatki, ki
razkrivajo, da se je krog kartonistov širil.
Leta 1903 je KZUT sklenil pogodbo z Ernstom
Vollbehrom, ki se je že uveljavil kot kartonist
za Scherrebek.i" Torej so v tem času v KZUT
imeli še stike s Scherrebekom, medtem ko so
stiki z Dunajem očitno ponehavali. Prvotne
podpore, ki jo je imel KZUT od Avstrijskega
muzeja za umetnost in industrijo, s tem da
mu je dajal možnost za predstavitev svojih
izdelkov na razstavah, ni več opaziti v tolikšni
meri. Razlogov, da umetniški svetovalec R.
Hammel ni več tako tesno povezan z KZUT,
je več. Med drugim je prav v prvih letih
našega stoletja prevzemal številne nove
funkcije tudi kot organizator in pedagog, tako
da kljub svoji veliki produktivnosti najbrž
ni mogel zadovoljiti vseh potreb KZUT. Pa
tudi dejstvo, da je imel v svoji neposredni
okolici, v umetno obrtni šoli, priključeni
Avstrijskemu muzeju, novo delavnico, ki se
je posvečala umetniškemu tkanju in imela
morda celo več smisla za preskušanje novih
možnosti, utegne biti razlog, da je njegovo
sodelovanje s KZUT postopoma ponehavalo.''
V KZUT srečujemo poleg E. Vollbehra (58,
59) še druge kartoniste: Raoula Franka,
Bruna Paula, Otta Ewela, A. v. Saltzmanna
in Tuarka in tudi nekaj domačih imen:
Josefa Vesela, učitelja risanja na c. kr.
umetno obrtni šoli v Ljubljani, gdč. Födran-
sperg (54) in gojence umetno obrtne šole.
Verjetno lahko prav tem domačim avtorjem
pripišemo osnutke za tapiserije z domačo
krajinsko motiviko (Ljubljana, Ljubljanski
grad. Bled, Begunjski grad, Rateče), ki pa jih
poznamo le po navedbi v Laibacher Zeitung.
Kot je videti iz vsakoletnih subvencij KZUT
ni uspel doseči tolikšnega finančnega učinka,
da bi s prodajo kril proizvodne stroške.
Manjše dotacije verjetno niso toliko posledica
večjih dohodkov, temveč prej postopnega
krčenja proizvodnje in pomanjšanega inte-
resa Kranjske hranilnice za KZUT. Zlasti po
smrti Josefa Luckmanna leta 1906 (68), ki se
je zelo zavzemal za KZUT, se je odnos do
njega drastično spremenil. Dotacij za splošno
koristne namene in za podporo umetnosti in
umetne obrti Kranjska hranilnica sicer ni
ukinila, vendar pa jih je namenjala drugim
projektom.*' Tako beremo v zapisniku 894.
seje direkcije leta 1907 (76), na kateri so
obravnavali predloge subvencij občnemu
zboru, da ima KZUT še dobropis 9,500 kron
iz prejšnjih subvencij in da tudi ni predložil
prošnje za subvencijo. Dr. Račič, kot eden
izmed direktorjev Kranjske hranilnice je
nadalje predlagal, da se društvu KZUT
priporoči razpustitev, saj svojega statutarnega
namena — uvajanje umetniškega tkanja — ni
doseglo in tudi ni verjetno, da bi ga v dogle-
dnem času doseglo. S tem so vse nadaljnje
žrtve Kranjske hranilnice brez haska. Predlog
dr. Račiča je bU sprejet. Bilo je jasno, da bo
KZUT kmalu nehal obstajati, saj je bil glede
odpovedi nadaljnjega sodelovanja Kranjske
hranilnice, dogovorjen ienoletni odpovedni
rok. Kljub temu srečamo v postavki »za
podporo umetnosti in umetne obrti« v letu
1907 za KZUT še subvencijo 2000 kron." Ali
je to izplačilo, iz dobropisa ali izjemna sub-
vencija, ni mogoče ugotoviti.
Zadnje daljše poročilo o KZUT in njegovi
usodi najdemo v zapisniku 923. seje direkcije
Kranjske hranilnice (81). Y njem sicer ne
najdemo nobene neposredne omembe, da bi
KZUT ukinjali zaradi politične situacije
128
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980
(konkretno posledic septembrskih dogodkov
1908 za Kranjsko hranilnico, ko so slovenski
listi opozarjali, da hranilnica ni solventna in
naj ljudje dvignejo svoje prihranke, kar je
bil tudi poziv k bojkotu tega denarnega
zavoda zaradi nemške usmerjenosti). Govor
je samo o trenutnem položaju hranilnice,
zaradi katerega je bilo treba znatno skrčiti
subvencije. Kajpak najdemo potrdilo, da je
Kranjska hranilnica krčila svoje prispevke
zlasti pri akcijah v korist Slovencev, v raznih
drugih govorih in poročilih članov direktorija,
kjer so napovedovali namero, da bo Kranjska
hranilnica odslej skrbela predvsem za potrebe
tistih, ki so ji ostali zvesti in ji izkazali ob
»runu« zaupanje. V poročilu v zvezi z KZUT
pa najdemo le skopo pojasnilo, da je hranil-
nica v trenutnem položaju prisiljena znatno
skrčiti subvencije. Pri tem se opira na deset-
letno izkušnjo s KZUT, ki je pokazala, da
KZUT svojega osnovnega cilja ni uspel
uresničiti, tj. : uvedbe umetniškega tkanja
kot nove domače dejavnosti na Kranjskem.
Iz poročila nadalje izvemo, da se je število
tkalk, zaposlenih v delavnici KZUT, skrčilo
na sedem. V nadaljnjem besedilu poročevalec
še enkrat poočita KZUT, da se je oddaljil od
prvotnega cilja, ki je bil tudi v interesu
Kranjske hranilnice. Verjetno gre ob tem
samo za dobrodošel argument za razpustitev
KZUT, saj hranilnica do leta 1907 ni ugo-
varjala (že leta 1899 napovedani in izvedeni)
preusmeritvi. Nasprotno, očitno se je z njo
strinjala, saj je KZUT vsa naslednja leta
redno subvencionirala.'* Kranjska hranilnica
se je torej ogradila od KZUT, oziroma ga pri-
silila v razpust, ker ni hotela tvegati nobenih
izgub več. Konkretni predlog za sklep direk-
cije Kranjske hranilnice je obsegal sporočilo
KZUT, da Kranjska hranilnica ne bo več
prispevala denarja za obratovanje in da želi
tudi prostore, v katerih je zavod, drugače
uporabiti. S tem je bila zadeva KZUT za
Kranjsko hranilnico, vsaj kar se tiče obravnav
na sejah, zaključena.
Nadaljnjo usodo KZUT, tj. postopek raz-
pusta, lahko zasledujemo v oglasih Laibacher
Zeitung (82—85), ki sporočajo razprodajo
gotovih izdelkov, razprodajo surovin in
opreme in končno interierja (sobne opreme
za razstavne namene). Zadnji oglas 3. maja
1909 (85) postavlja kot zadnji rok razprodaje,
zaradi izpraznitve poslovnih prostorov, 10.
maj 1909.
Razlogov za propad KZUT je prav gotovo
več. Med drugim tudi dejstvo, da so v okviru
gibanja za oživitev umetniškega tkanja in
preporod tapiserije nastajale številne delav-
nice in drobne manufakture in je bila ob
koncu 19. in v začetku 20. stoletja ponudba
nenadoma veliko večja od dejanskega pov-
praševanja. Namera, da bi likovno neoporečni
in po tehniki izdelave kakovostni izdelki
uspešno tekmovali s cenejšimi industrijskimi
izdelki, bodisi za vsakdanjo rabo, bodisi za
okras, je bila v tem času kajpak preveč idea-
JESENSKA KRAJINA —
stenska preproga ; tapiseri-
ia, volnen votek na bom-
bažni osnovi. Signirana FR
1. sp. in KKWA d. sp. Iz-
delek Kranjskega zavoda
za umetniško tkanje v
Ljubljarü ok. 1903. Karton
Raoul Frank. Velikost 120,00
krat 170,00 cm Fotoarhiv
Narodnega muzeja (S. Ha-
bič). Last: Narodni muzej,
inv. št. KZ-20331
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980
129 !
listična. Zlasti pri tapiserijah, ki so bile od
vsega začetka eden izmed najbolj luksuznih
produktov ustvarjalnega rokodelstva in
uporabne umetnosti, je bil krog uporabnikov
zmeraj majhen, nekoč so b'le skoraj izključen
privilegij vladarjev in najvišjega plemstva.
Tudi sedaj, ko je postajala proizvodnja
tapiserij zaradi manjših dimenzij in prepro-
stejše tehnike manj zahtevna, so bile tapi-
serije vendarle še vedno luksuzni proizvodi,
ki so si jih lahko privoščili samo bogataši.
Bogataš tega časa—meščan—pa je raje kupo-
val neizpodbitne vrednote: starine in umet-
nine, ki so jih ustvarjali priznani avtorji;
morale so biti tudi varna naložba. Vsekakor
pa je imel ta sloj naročnikov več smisla za
predmete, ki so bili videti razkošni in drago-
ceni. Kot slog mu je bil bližji historizem kot
pa nove avantgardne struje v likovni in upo-
rabni umetnosti. Le redki so bili takšni po-
znavalci, da so se lahko ogreli za moderne
stvarne — v primerjavi z neobaročnimi ali
rierenesančnimi — prefinjeno asketske obli-
ke. V naših razmerah je bila situacija še slab-
ša. Bogate buržoazije je bilo malo in upošte-
vati velja, da so se zavedni slovenski meščani
v politični situaciji, kakršna je bila takrat na
Kranjskem, ograjevali od akcij, ki so jih
podpirali nemško usmerjeni sponsorji. Tu je
verjetno tudi razlog, da doslej ni bilo mogoče
ugotoviti zanimanja slovenskih likovnikov za
KZUT.
Da pa je sam spomin na ta kratkotrajni
poskus, uveljaviti v našem okolju panogo, ki
ni imela tod tradicije, tako naglo zbledel, je
kajpak iskati tudi v nadaljnji usodi Kranjske
hranilnice. Leta 1919 jo je prevzel nov—
slovenski direktorij, čeprav je bila še tudi
za tem nemška usmerjenost tega zavoda
večkrat predmet očitkov. Vsekakor se ob
stoletnici Kranjske hranilnice, ko so sestavili
več historiatov — očitno za potrebe tiska ob
proslavi — se samo v enem izmed rokopisov
(v fondu Kranjske hranilnice) bežno omenja
KZUT in še to kot »zavod za umetno vezenje«.
Pisec navaja, da so po »runu« na Kranjsko
hranilnico sklenili ukiniti vse oblike podpore
slovenskim krogom in so tako ukinili tudi
zavod za umetno vezenje (KZUT), s čimer
»so hoteli prizadeti predvsem slovensko
prebivalstvo.« Vendar pa tej trditvi lahko
vsaj do neke mere oporekamo. Ukinitev
KZUT je bila sklenjena že precej pred sep-
tembrskimi dogodki leta 1908. Brez dvoma so
uporabili »run« kot dobrodošel povod, da so
lahko pospešili razpust KZUT, ki je bil
Kranjski hranilnici že dolgo v breme, vse
manjši poslovni uspehi pa tudi niso več
pripomogli k ugledu Kranjske hranilnice kot
podpornice umetnosti in umetne obrti.
KRONIKA KRANJSKEGA ZAVODA ZA UMETNIŠKO TKANJE
1897
130
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980
131
132]
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980
133 i
OPOMBE
1. Društvo KZUT si je v svojem statutu določi-
lo (gl. op. 6.) ta list za morebitne objave in spo-
ročila. Slovenski listi o KZUT in njegovem de-
lovanju niso poročali. — 2. Do leta 1903 so sub-
vencije KZUT v seznamu daril in podpor nave-
dene v razdelku III. za občekoristne in dobro-
delne namene, od takrat pa v razdelku V. za
napredek umetnosti in umetne obrti. — 3. Njeno
ime viri različno navajajo: včasih Anna, večino-
ma Hedwig; priimek pa Pevz, Bevz, Beutz ali
Peutz. Glede Zajevš prideta v poštev dva kra-
ja, Zajelše pri Domžalah, kjer pa v župnijskih
matikulah (Dolsko) ni najti družine Pevz, ali
ZJajevš pri Novem gradu, (Volosko), ki je tudi
možen, saj je imela Kranjska hranilnica v tem
času pri Volskem posestvo. — 4. Leta 1898 je Kr.
hran. odobrila npr. A. Repiču za študij 100 gld.,
Maxu Semenu 100 gld., Mary Kreminger pa 150
gld. gl. seznam podpor in daril Kr. hran. v letu
1968. — 5. Akcijo za gradnjo delavskih hiš oz-
stanovanj je Kr. hranilnica začela deset let po-
prej. Rezultat so bile danes že deloma porušene
hišice ob Hranilniški ulici za Bežigradom. — 6.
ASRS, kataster društev št. 766: Statuten des Ve-
reines zur Einführung und Förderung von Kunst-
handweberöi (Statuti društva za uvajanje umet-
niškega tkanja (nadaljnje besedilo statutov poda-
jamo samo v prevodu).
1. Namen društva
Društvo namerava uvesti in podpirati ročno
umetniško tkanje na Kranjskem z usposablja-
njem delovnih moči v učnih tečajih, nadalje s
proizvodnjo izdelkov te panoge umetniškega ro-
kodelstva in s prodajo le-teh za račun društva.
2. Sredstva društva
Sredstva za dosego društvenega smotra so: a)
Šolnina, ki jo društvo morebiti določi učenkam,
b) izkupiček prodanih izdelkov umetniškega
tkanja, c) prispevki, ki jih je napovedala Kranj-
ska hranilnica,
m. i
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980
3. Način oblikovanja in obnavljanja društva
Društvo sestoji iz največ 15 članov. Predlaga-
telji društva si pridržujejo pravico, da s koopti-
ranjem dopolnijo članstvo na 15 oseb. Morebitne
poznejše odhode nadomesti društvo s kooptira-
njem. Člani društva so lahko tako moški kot
ženske osebe, če so samosvoje. Razen tega ima
direkoija Kranjske hranilnice pravico, da jo v
društvu zastopa delegat z enakimi pravicami kot
ostali člani. Enako velja tudi za učiteljico, ki jo
zaposli društvo, ki ji je tudi poverjeno vodstvo
dela in ki ima zaradi tega sedež in glas na ses-
tankih.
4. Sedež in firma druStva
Sedež društva je Ljubljana. Društvo ima fir-
mo: »Kranjski zavod za umetniško tkanje«.
5. Pravice in dolžnosti članov
Kdini smoter društva je, da omogoči ženskemu
prebivalstvu dohodek z uvedbo umetniškega tka-
nja, ne pa, da ,doseže kakršnokoli korist za člane
društva, ki torej nimajo nobenih zahtev do mo-
rebitnih presežkov; le-ti se uporabijo za krepitev
in morebitno razširitev podjetja. Pravice članov
so torej le, da sodelujejo — za dosego društve-
nega smotra — predvsem pri nadziranju šole, pri
gospodarjenju in upravljanju društvenega pre-
moženja in da ju preverjajo, da opravijo more-
bitne dopolnitve društva s kooptiranjem, skrat-
ka, da soodločajo pri vseh ukrepih, ki se pred-
lagajo za dosego društvenega smotra; dolžni so
prisostvovati društvenim sestankom, sodelovati
pri glasovanjih in prevzemati morebitne funkci-
je, ki jim jih nalagajo sklepi društva. Člani
opravljajo svoje funkcije brezplačno in imajo
samo pravico do nadomestila denarnih izdatkov;
ne morejo pa z društvom stopiti v pogodbeno
razmerje, npr. za prodajo zavodnih izdelkov.
6. Organi društvenega vodstva
Društvo izbere iz svoje sredine predsednika,
namestnika predsednika, blagajnika in tajnika.
Morebitno določanje novih funkcionarjev za
posamezne panoge poslovanja, npr. za nadzor šo-
le ipd. je interna zadeva društva in bo društvo
o tem posebej sklepalo. Ženski člani društva so
za vse funkcije prav tako voljivi kot moški. Na-
čelnik / predsednik zastopa društvo navzven,
sklicuje društvene sestanke, jim predseduje in
izvede sklepe društva. Namestnik načelnika za-
stopa načelnika v vseh primerih, ko ta svojih
dolžnosti ne more opravljati. Blagajnik opravlja
blagajniške posle in knjigovodstvo sam ali s po-
močnikom, ki se mu ga postavi. Tajnik vodi
sejne zapiske in sestavlja potrebne spise. Fir-
mo podpisuje načelnik ali njegov namestnik.
Podpis dopolnjuje odtis žiga z oznako firme.
T. Veljavnost sklepov, spisov in objav
Društvo sprejema svoje sklepe na društvenih
sejah z absolutno večino. Društvo je sklepčno,
če je prisotna najmanj polovica članov; le za
spremembo statutov ali razpust društva je po-
trebna prisotnost najmanj treh četrtin članov in
pristanek najmanj dveh tretjin navzočih. Za ve-
ljavnost sklepov o spremembi statutov je potre-
ben še pristanek direkcije Kranjske hranilnice.
Delegat direkcije Kranjske hranilnice in vodja
šole sta vračunana v gornje število. Predsednik
prav tako glasuje in v primeru enakega števila
glasov velja sklep, za katerega je glasoval pred-
sednik. Listine in drugi spisi, s katerimi prevze-
ma društvo obveznosti, so veljavne le s podpi-
som načelnika ali njegovega namestnika in s
podpisi dveh članov društva; ostale dopise pod-
pisuje samo predsednik ali njegov namestnik.
Morebitne objave društva opravi Laibacher
Zeitung.
8. Spori
Spore, ki izvirajo iz društvenih razmerij in
nastanejo med člani društva, razrešuje razso-
dišče. Vsaka izmed sprtih strank izbere razsod-
nika, ta dva pa sporazumno predsednika. Na raz-
sodbe rasodišča ni priziva.
9. Razpustitev
V primeru, da društvo razpustijo ali če samo
sklene svoj razpust, pripada društveno premo-
ženje Kranjski hranilnici. — 7. Društvo verjetno
nikoli ni imelo več kot 11 oz. 12 članov. Verjetno
so tudi sestav ni bistveno spreminjal. Leta 1907
so društvo sestavljali: Ernestina Račič — pred-
sednica, bankir Josip Luckmann ml., dvorni
svetnik Ludovik marquis Gozani, A. Schöppl pi.
ni več v službenem stanovanju.
Sonnwaiden, tovarnar Otmar Bamberg, c. kr.
finančni svetnik Viktor dr. Pessiak, Ninka Luck-
mann, vadniška učiteljica Pavla pl. Renzensberg,
Nikolaj vitez pl. Guthmannsthal, up. c. kr. ma-
jor Karol Kasti pl. Traunstätt in bankir Emerih
Mayer. H. Pevčeve, ki je bila po statutu kot
učiteljica in vodja delavnice vključena v dru-
štvo, verjetno ni bila več v KZUT, tudi stanovala
ii več v služebnem stanovanju.
Prim.: Hribarjev najnovejši naslovnik...
stolnega mesta Ljubljana in vojvodlne Kranjske,
Ljubljana 1907. str. 43 in 57. — 8. Zgodovina slo-
venskega naroda, Ljubljana, Cankarjeva založ-
ba, 1979; Domač in tuj kapital, str. 487 ss. — 9.
V primerjavi s šolo v Scherrebeku, kjer so tečaji
trajali nekaj tednov sorazmerno dolga učna do-
ba.: Laibacher Zeitung 1899, št. 79, str. 613, pod-
listek Krainische Kunstwebe.-Anstalt. — JO. Fi-
scher's Allgemeiner Wohnungs-Anzeiger ... für
die Landeshauptstadt Laibach ... II. letnik, 1900,
str. 218. — 11. Primerjalne podatke je sestavil dr.
France Kresal iz Inštituta za zgodovino delav-
skega gibanja; izvirajo iz njegove doktorske di-
sertacije Tekstilna industrija v Sloveniji, Ljub-
ljana, Borec, 1976, in iz tipkopisa disertacije Ka-
tarine Kobe-Angenšek: Tekstilna proizvodnja in
njena industrializacija na Slovenskem od začetka
19. stoletja 'do leta 1918. Za podatke in nasvete
se mu najlepše zahvaljujem. — 12. ASRS, fond
Kr. hran. priloga k 4361. točki zapisnika 755. seje
direkcije Kr. hran. 21. XII. 1899.
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980
135 ;
I. Obračun KZUT za leto 1899 (zaključen 31. X.
1899)
activa
1. Kr. hran. 1000,00 gld
2. izdatki 1981,36 gld
3. surovine 1482,32 gld
4. oprema 2073,88 gld
5. mezde 342,33 gld
6. gotovina 148,31 gld'
7028,31 gld
passiva
1. dotacije 7000,00 gld
2 hran. vloge 28,20 gld
7028,20 gld j
Specifikacija activa
1. ostanek subvencije Kr. hran.
2. izdatki:
a) plača za H. Pevz 666,60 gld
b) tantiema za H. pevz 225,00 gld
c) plača za H. Stedry 120,00 gld
d) pavšal za H. Pevz 180,00 gld
e) potnine R. Hammel 200,00 gld
f) potnine R. Hammel 80,00 gld
1471,60 gld I
Preostanek 509,76 gM je bil porabljen za kurjavo,
razsvetljavo, za nakup revij in za manjše izdatke,
ad d. pavšal mesečno 20,00 gld je namenjen, da
H. Pevčeva z njim poravna stroške čiščenja
zavodovih prostorov in plačo snažilke.
3. surovine: volna in prejica za tkanje.
4. oprema: statve s priborom, omara za volno,
risbe, osnutki in stanovanjska oprema za H.
Pevčevo.
5. mezde: od 1. VII. 1899 je dnevni zaslužek
delavke 50 krajcarjev
Specifikacija passiva
I. dotacije: subvencija Kr. hran. 7000,00 gld
2. hranilne vloge: vsaki delavki se od tedenske
mezde zadrži 10 do 15 krajcarjev; ob polletju se
ji tako zbrani znesek izplača ali pa naloži na
hranilno knjižico.
II. Proračun KZUT za leto 1900
Potrebna subvencija znaša 12.000,00 gld
Izdatki:
1. plača (letna) za H. Pevčevo 800,00 gld
2. zajamč. tantiema 300,00 gld
3. plača za pom. uč. H. Stedryjevo 360,00 gld
4. pavšal za H. Pevčevo
(6 X 22 gld, 6 X 20 gld) 252,00 gld
5. mezde 3750,00 gld
6. pavšal za arh. R. Hammla 1000,00 gld
7. surovine 2000,00 gld
8. interier 1000,00 gld
9. dodatna oprema in ost. izdatki 2538,00 gld |
12.000,00 gld
Specifikacije
5. mezde: za 25 delavk dnevna mezda 50 kraj-
carjev za 300 del. dni
6. pavšal: po pogodbi za vse v letu 1900 potrebne
risbe in osnutke.
9. dodatne opreme in izdatki: poleg stroškov za
kurjavo in razsvetljavo so predvideni tudi izdatki
za nakup novih statev, ker dosedanje ne ustre-
zajo povsem finejši tkalski tehniki. — 13. Prim.:
Kunst und Kunsthandwerk III./1900 str. 515,
IV./1901 str. (12), (20), (24), V/1902 str. 15, 415,
VII./1904 str. 50. Oesterrichdsche Illustrierte 1902,
št. 43. str. 758. —14. Ernst Schlee, Kunsthanderk
in Schleswing-Holstein: Bildteppiche seit 1900.
Katalog občasne razstave Deželnega muzeja
Schleswig-Holstein, (Schleswig 1974, str. 44.
— 15. Prim. : Kunst und Kunsthandwerk V./1902
Str. 98, 180, VI./1903 str. 191. Mitteilungen des
Mährischen Gewerbe-Museums 1904, št. 6, str.
41. — 16u Prim.: Laibacher Zeitung 1907, št. 83,
str. 751: poročilo o rednem občnem zboru Kranj-
ske hranilnice. V razdelku V. podpore za umet-
nost in umetno obrt so navedene subvencije
filharmoničnemu društvu v Ljubljani, kranjsko-
primorski pevski zvexi, diecezanskemu umetn.
društvu, delavskemu pevskemu društvu, župnišču
sv. Jakoba v Ljubljani in kapiteljski cerkvi v
Novem mestu v skupnem znesku 10.150,00 kron.
17. Obračun Kranjske hranilnice za leto 1907,
specifikacije za dobiček in izgubo v letu 1907,
VIII. rezervni fondi, izplačana darila za leto 1907
V. podpore umetnosti in umetne obrti. — 18.
Preglednik sredstev, ki jih je Kranjska hranil-
nica namenila KZUT:
1897 šolnina za Hedwigo Pevz
1000,00 kron
1898 šolnina za Hedwigo Pevz
600,00 kron oz. 1200,00 kron
oprema za KZUT
9000,00 kron izplačanih 4,500,00 kron
1899 subvencija za KZUT
5000,00 kron izplačanih 14.040,00 kron
1900 subvencija za KZUT
24.000,00 kron
1901 subvencija za KZUT
18.000,00 kron
1902 subvencija za KZUT
15i000,00 kron izplačanih 10.500,00 kron
1903 subvencija za KZUT
10.000,00 kron izplačanih 10.000,00 kron
1904 subvencija za KZUT
8.000,00 kron izplačanih 11.500,00 kron
1905 subvencija za KZUT
8.000,00 kron izplačanih 6.500,00 kron
1906 subvencija za KZUT
8.000,00 kron izplačanih 6.000,00 kron
1907
izplačanih 22.000,00 kron
namenjenih 106.600,00 kron, izplačanih 85.040,00
Jeron? ^
136
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 28 1980
Vsota 106.600,00 kron je torej znesek, ki ga je
Kranjska hranilnica namenila, ne pa tudi izpla-
čala KZUT. V odobritvah je govor o najvišjem
možnem znesku. Iz pomanjkljivih podatkov o
dejanskih izplačilih pa je možno razbrati le, da
KZUT namenjenih sredstev ni v celoti uporabil.
H gornji vsoti moramo prišteti vrednost prosto-
rov, ki jih je Kranjska hranilnica dajala KZUT
v brezplačno uporabo. V enem izmed tipkopisov
historiata Kranjske hranilnice v ohranjenem
poslovnem arhivu v ASRS, ki sem ga navedla v
zvezi z razpustom KZUT, najdemo podatek, da
je Kr. hranilnica nekdanje prostore KZUT dajala
pozneje v najem kot stanovanja, »kar je povečalo
vrednost stavbe za nadaljnjih 4.200,00 kron let-
no.« Ce ta sicer ohlapen podatek upoštevamo, te-
daj se vsota, ki jo je Kranjska hranilnica name-
nila KZUT poveča za nadalnjih 42.000,00 kron to-
rej na ok. 1500.000,00 kron.
Zaradi večje preglednosti smo zneske iz prvih
let prevedli v krone, viri jih namreč navajajo v
goldinarjih. Prehod na zlato veljavo s krono kot
računsko denarno enoto je bil uzakonjen 2. VIII.
1892. (1 goldinar je veljal 2 kroni). Kronska
veljava pa je bila uvedena 1. I. 1900. Prim. Vlado
Valenčič, Žitna trgovina na Kranjskem in Iju-
bljanjske žitne cene v Razprave I. razreda SA-
ZU X/4 1977, str. 112.