|
|
tudi, jaz tudi«; Bučar je menil, da sta bila med temi gotovo Lambert Lukman in Mihael Smole.
Bučarja so potisnili na grešno klop ob srednji steni dvorane. Udal se je, da bi ne prišlo še do hujše spotike. Preden pa se je usedel, je še ves razburjen odvrnil: »Gospod kresijski glavar, kmetom nisem niti besedice rekel in tudi ne bom z njimi govoril, tu je moja roka za to. Čim pa bi hotel kdo javno predavati, sem trdno odločen, da mu odgovorim.« Baron Mac-Neven se je kislega obraza udal; očitno je izjavil, da se odpove vsakemu poučevanju ljudi glede namena volitev in glede želja ministrstva. Krepko je segel Bučarju v roke in ves razdražen dejal: »Torej vi mi daste častno besedo; brezčasten naj bo tisti, ki prelomi dano besedo.«
Odtlej dalje se je Mac-Neven omejeval le na to, da je navzočim kmetom, če so ga — neodločeni, kaj naj bi storili — spraševali, odvračal prav na kratko, da morejo voliti ali pa se glasovanja vzdržati. Mož beseda je ostal tudi Bučar, ki se iz svojega kota ni ganil niti tedaj, ko je opazil, da mestni tesarski mojster Košir svoje kmetiške sovolilce vneto obdeluje, na kar je sklepal po njegovi živahni gestikulaciji.
Kmetje pa najbrž s Koširjevimi in glavarjevimi pojasnili in nazori niso soglašali. Kmalu zatem je namreč stopil eden iz njihove gruče ter proti volilni mizi obrnjen vprašal: »Tako, kaj je zdaj vaša misel?« Kresijski glavar se je menda ustrašil, da je to poziv Bučarju, naj bi jim pojasnil slovensko stališče. Hitro je zato vprašal, kdo govori, potem pa se obregnil ob vpraševalca, češ: »Vi nimate za une govoriti, bo že vsaki za-se govoril.« Na kmetičevo pripombo: »Edin mora za vse, vsi ne morejo na enkrat govoriti«, je volilni komisar rezko odrobil: »Vi nimate tukaj govoriti«. Govornik kmetov, ki na svoje vprašanje ni dobil pojasnila, ga je užaljen zavrnil: »če pa ne smemo nič govoriti, pa raji nič!«
Po nekaj minutah so kmetje molče zapustili volilni lokal. Le trije od njih so ostali v dvorani, o katerih je sodil Bučar, da se jim je imenitno zdelo, da so smeli k volilni mizi, in ki da zanje veljajo pesnikove besede, da ,napol so jih privlekli, napol pa tje so sami omahnili'. Vsega vkup so od kmetov volili le ti trije, ki se jim je pridružilo 21 ljubljanskih volilcev, katerih imena Bučar v svoji pritožbi navaja. Bili so to: dvorni svetnik Andrej grof Hohenwart, dež. svetnika Scheuchenstuhl in Schmalz, tesarski mojster Košir, župnik Pohlin, poštar Mihael Smole, posestnik Bernbacher sen., okrožni zdravnik Kos, hranilnični uradnik Jož. Lukman, trgovec Lambert Lukman, posestnik Fidelis Terpinc, posestnik Klemene, urar Hofman, svečar Homan, posestnik Ambrož, usnjar Pauer, profesor dr. Unger, odvetnik dr. Rudolf, barvar Jož. Gestrin, livar Samassa ter kot pisar kresijski konceptni praktikant Strangfeld; sredi teh gospodov se je Bučarju dozdevalo, da je videl tudi prvega magistratnega svetnika Gutmana, ki je od prvih re-volucijskih dni dalje opravljal posle mestnega župana.1
|
Kresijski glavar Mac-Neven je menil, da se mora pri predsedstvu deželne vlade radi pičle udeležbe opravičiti, kar je že naslednjega dne storil. Tam se izgovarja, da je s posebnim opozorilom povabil na volitve vse prejšnjega leta izvoljene volilne može, kolikor niso medtem umrli ali pa bili odsotni. Vendar — tako pravi glavar dalje — prebivalstvo nima zanimanja za te volitve, posebno, ker se nekateri boje za slovensko narodnost, če bi se dali zastopati v frankfurtskem parlamentu. Pristavlja pa, da je prišlo v volilni lokal tudi še do trideset kmetov, ki so pa odšli, ne da bi volili.
Nato pa sledi obtožba zoper praktikanta Bučarja, ki da je s svojim vplivom med podeželskim ljudstvom dosegel, da kmetje niso volili.2 Pravi, da je nanje vplivala že sama njegova navzočnost v dvorani, najbrž pa jih je že zunaj v smislu abstinence primerno nakuril. Glavar je oponesel Bučarju tudi njegov (ali bolje Koseškega) članek v »Ljubljančanki« ter opozoril vlado, da je Bučarju predočeval možnost, da izgubi službo, če bi kljub ministrskemu programu hotel preprečiti svobodne volitve.
Naposled je udaril glavar še po ljubljanskem Slovenskem društvu, češ, ako se njegovi vse časti vredni člani z Bučarjevim člankom in z njegovim nastopom pri volitvah ne strinjajo, ga morajo iz svoje srede črtati. Če pa tega ne store, dokazuje to, da je Bučar ravnal v sporazumu ali celo po nalogu Slovenskega društva, ko je tako kruto žalil ugled vlade.
Bučar je morda zvedel ali kaj slutil o tej vlogi kre-sijskega glavarja. Da bi njen učinek paraliziral, je 8. marca v posebni vlogi na notranje ministrstvo podrobno opisal ves potek volitev, sklicujoč se na pričevanje vseh navzočih volilcev in gledalcev, zlasti pa na grofa Hohenvvarta, ki da njegovemu nastopu ni ugovarjal. Svoj opis pa končuje z obtožbo, da je baron Mac - Neven, grozeč z nasilnimi sredstvi, kruto kršil svobodo govora v trenutku prevažnega javnega akta, ko je šlo za odločitev o vitalnem političnem vprašanju.
Kresijski glavar je dalje s svojim prigovarjanjem in z izrabljanjem uradne veljavnosti nameraval omejiti pravico svobodne volitve kmečkih volilcev. In to kljub temu, da mu je bila znana naredba predsedstva ilirskega gubernija z dne 20. aprila 1848, št. 735/265, ki opravičuje le pojasnila glede namena volitev; odlok istega oblastva z dne 8. februarja 1849, št. 322, pa prepušča volilnim možem popolno svobodo, če hočejo voliti ali pa ne.
Bučar napade v svoji pritožbi Mac-Nevena naposled tudi še radi tega, ker ga je pri uradnem poslovanju zgolj v skrbi, da se bo poslužil njemu neljube pravice svobodnega govora (ne da bi to tudi v resnici storil), javno in grdo razžalil. Brez vzroka je torej žalil človeka neomadeževanega slovesa in je s tem postal kriv policijskega prestopka. Radi načelne važnosti, da bi se slične ali še hujše nezakonitosti in kršitve
2 O Bučarjevem delovanju prim. tudi moja izvajanja v spisu »Ljubljana in leto 1848«, o. e. p. 119.
|
|