logo
išči
išči tudi po celotnem besedilu
išči tudi po Europeani
Epošta:
Geslo:
Prijava
 
Primož Trubar
Vir: Učiteljski tovariš, 19.06.1908, letnik 48, številka 25
Izvor: Narodna in univerzitetna knjižnica

0 / 0
Primož Trubar.
danjega turjaškega barona, zdaj grofa Auer-sperga. L. 1521. je hodil Trubar v šolo na Eeki, kjer se je do dobrega naučil hrvaškega jezika ter se najbrže tudi seznanil s cirilico in glagolico. Pozneje je študiral v Solnogradu in na Dunaju, kjer se mu je časih tako hudo godilo, da je moral od hiše do hiše prepevaje kruha prositi. Imel je namreč jako lep in mo­čan glas, ki mu je pozneje zlasti dobro služil kot govorniku in pridigarju. V svojem 19. letu se je povrnil Trubar v domovino, in tu se ga je usmilil tržaški škof Bonuomo, ki je bil prejšnja leta župnik na Igu pri Ljubljani in je poznal Trubarja že izza mladih let. Najbrže je Bonuomo Trubarja posvetil v duhovnika in mu podelil kaplansko službo pri sv. Maksimi­lijanu v Celju (1530). Pozneje je bil Trubar župnik v Loki pri Zidanem mostu in v La­škem trgu.
Že 1. 1525. se je Lutrova vera začela širiti po Ljubljani in po Kranjskem, in kmalu je bil Trubar goreč njen pristaš. Prijatelji po­kličejo Trubarja 1. 1531. v Ljubljano, kjer je začel oznanjevati Lutrove nauke. Podpiral ga
je zlasti jako vplivni ljubljanski kanonik Pavel Wiener, a vkljub temu se je moral umakniti Trubar 1. 1540. nazaj v svojo faro Loko. Dve leti pozneje pa ga je imenoval škof Kacijanar za kanonika v stolni cerkvi v Ljubljani in mu dal za užitek faro Št. Jernej na Dolenjskem. Ko pa so bili protestantje v šmalkaldski vojni 1. 1547. premagani, je začel tudi ljub­ljanski škof Urban Tekstor ostreje postopati s kranjskimi lutrovei. Generalnega vikarja Jurja Dragoliča in kanonika Pavla Wienerja so za­prli. Trubar pa, ki je bil takrat slučajno v Št. Jerneju na Dolenjskem, je še srečno ušel v Trst. V Ljubljani so ulomili v njegovo sta­novanje, uničili in raznesli njegovo knjižnico ter mu vzeli vse njegove službene dohodke. Zategadelj je odšel Trubar čez Tirolsko na Bavarsko v Niirnberg in postal 1.1548. pastor v Eotenburgu ob Tauberi. Tu se je oženil s Celjanko Barbaro Klavsovo in tu je tudi začel premišljevati, kako bi pomagal svojim rojakom do Lutrove vere. In izdal je 1. 1550. dve knjigi: »Ane bukvice, iz tih se ti mladi in preprosti Sloveni mogo
brati nauzhiti" in »Anu kratku poduzhe.ne" (abecednik). Izdal ju je pod izmišljenim imenom »Philopatridus Illvricus" ter dostavil, da je knjigi tiskal Jernej Skuri-aniz in Siebenburgen (tudi izmišljeno ime) — to pa zaraditega, ker je bilo zaradi avgsbur-škega interima protestantom prepovedano izda­jati knjige. Natisnjeni pa sta obe knjigi v Ti-bingu na Virtenberškem, in to z nemškimi črkami. To sta torej prvi novoslo-venski tiskani knjigi, ki sta Slo­vencem danes prava narodna svetinja.
L. 1552. postane Trubar župnik v Kem-ptnu in se kmalu seznani s pregnanim kopr­skim škofom P. Pavlom Vergerijem, ki je bil, prestopivši k luteranstvu, tudi zbežal na Nem­ško. Ta je pregovoril Trubarja, da je iznova začel izdajati slovenske knjige. In res je izdal Trubar pod svojim imenom 1. 1555. vTibingu: Abecednik in Katekizmus (to je še enkrat obe že 1. 1550. tiskani knjigi, toda zdaj z latinskimi črkami, ki jih je odslej pisal), in pa Evangelije sv. Matevža. Odslej je Trubar jako pridno pisal in priobčil
Trubarja nazivljemo slovenskega Lutra; zakaj kar je Luter Nemcem, to je Trubar Slovencem: reformator vere in ustanovnik knjižnega jezika. Prva tiskana slovenska knjiga je bila Trubarjeva. »Očeta slo-venskegajezika" imenujemo Trubarja, zakaj on je obudil k življenju naš jezik iz tisočletnega mrtvega spanja in položil temelj celokupni naši književnosti; slovenskega literarnega Kolumba ga po pravici imenuje Metelko, zakaj kakor je Krištof Ko­lumb odkril Ameriko, tako je Primož Trubar odkril slovenski jezik. To je njegova velika zasluga za naš narod.
Eodil se je Primož Trubar 1. 1508. na Eaščici blizu Velikih Lašč na Dolenjskem. Oče Miha je bil tesar, mlinar in cerkveni ključar na Eaščici, ter je spadal pod gospodstvo te-
v raznih letih posamezne oddelke iz sv. pisma po Lutrovem prevodu. — Tako je preložil do 1. 1577. na slovenski jezik ves novi te­stament in izdal tudi veliki kate­kizem z dvema razlagama, ves p s a 11 e r Davidov in mnoge cerkvene pe­smi. — Vsega skupaj je napisal Trubar 2 5 knjig in večina jih je bila tiskana v Tibingu.
V tem času pa so se razmere na Kranj­skem jako izpremenile. Večina meščanstva in deželnih stanov je bila lutrska. Deželni stanovi so ustanovili evangeljsko gimnazijo in pokli­cali 1. 1558. Trubarja nazaj na Kranjsko ter ga postavili na čelo protestantovske cerkve na Kranjskem. Ko pa je po smrti Ferdinanda I. prevzel vlado Karel, se je moral umakniti Tru­bar 1. 1564. s Kranjskega, kamor se je vrnil samo še 1. 1567., in sicer samo za kratek čas. Trubar je namreč izdal 1. 1564. cerkveni red (evangeljski), nadvojvoda Karel pa se je čutil s tem užaljenega na svojih pravicah, češ, da je ustanavljati cerkveni red vladarska pravica.
S Kranjskega novic pregnani Trubar je bil npjprej župnik v Laufnu ob Nekaru in po-
zneje v Derendingi pri Tibingu. Tukaj je prav marljivo spisoval slovenske knjige, ži­vahno občeval z deželnimi stanovi kranjskimi ter podpiral slovenske mladeniče, ki so študi­rali na evangeljskem vseučilišču v Tibingu. Kranjska dežela mu je do smrti plačevala plačo, ki jo je prejemal v Ljubljani, namreč po 200 tolarjev na leto. S tem denarjem je podpiral zlasti tiste dijake, ki so bili preganjani zaradi vere. Trubar je bil sploh človekoljuben, silno delaven in energičen mož. Še na smrtni po­stelji je narekoval svojemu pisarju Lutrovo postilo. Umrl je dne 28. julija 1586. 1., star 78 let. Pokopali so ga v Derendingi z velikimi častmi.
 
Izvedba, lastnina in pravice: NUK 2005-2014    |    pogoji uporabe    |    napišite svoje mnenje    |    na vrh