o a 3 "—s e 0)

C a >N V e m >w C

p >N C, C, ft 1

Rifengozd Reybeswald 3 1

Favčji Laz pri Walschgrewt 2 4

Rifengozdu 1 2 1

Doblatina Dobletin 2

Zavoj pri Doblatini Sauoy 4 1

Planinica pri Doblatini Planenitz 2 1

Lešje pri Kanjucah Lesch

Wolkhnobitz 2

Jurkovlje pri Kanjucah Gurgeton 1 2

Tisovec pri Kanjucah Tysouitz 3

Javornik Jawernik 1

Markovice pri Javorniku Markouitz 1 1

Ravne pri Vodrušu 1 1

Mersidol 2 6

Gornji Vodruš Ober Wodrusch 4 1

Spodnji Vodruš Undter Wodrusch 6

Jakob pri Šentjurju Sabsdorff 3

Jezerje pri Kalobju Terstenabodol 1 1 2 1

Jakob pri Šentjurju Tychengeschiss 4

Zakelj pri Podlešju 3 1

Gorica pri Jakobu .. pri Šentjurju Gontz

2

Voglajna 3

Goli Vrh pri Jakobu pri Šentjurju Golleuerch 1

Vodice pri Slivnici Woditz 1 1

Trno Dorn 7

Podmelj pri Kostrivnici Podmelch 1

Podlešje Podlesch 3

Gornji Jazbin Vrh Gorine Jasbin 1

Spodnji Jazbin Vrh Dolene Jaswin 1

Sp. Bezgovnica pri Brezah Dolene

sbigouitz 2 2

Zg. Bezgovnica pri Brezah 1

Konjice pri Brezah 1 2 1

Velika Breza pri Brezah Nieder Pirch 1 4 2

Mačkovec Matschkhouitz 1 1

Mali Dol pri Mačkovcu 1

Veliki Dol pri Mačkovcu 1

Horjavice pri Mačkovcu 1 1

Slatina pri Mali Brezi Slattin 2

Loke pri Mali Brezi 2 2

Olešče Vellesytz 2 7

Vrh pri Oleščah Sand Peter 4

Vrbon pri Oleščah 5 2 + 2 p

Požare pri Reki Poser 2 3

Lahomno 5 2

Stopce 1 4 1

Harje Ghar 1 2 3

c

a 3

>N

C

o,

3

>N

"3 o.

a a;

01 G a

o &

3 a

Kladje 1 3

Vrh nad Laškim Sand Lienhart 1 2

Vrh nad Laškim Am perg 1 2

Žigon 7

Razbor pri Laški vasi Rasbor 2

Selo nad Laškim Stzell 5

Dol pri Laškem Tali oder Nadoli 5

Laži še 2 2

Leskovec pri Ložah Leskobitz 3

Konc 5 1

Lože Losach 4

Brstovnica 5

Globoko Globoko 1 1

Povčeno 4

Zabrež 4

Strensko Stransdorff 4

Goričica pri Plazovju 1

Plažovje Blasnye 3

Modrič 4

Trojno Troyn 7

Ojstro Ostrub 1 1

2ikovca pri Oj strem Sikouitz 1 1 1

vinorodni kraji:

Lahomšek Lachamschagkh 6

Gabrno Gaber 6 2

Zlateče pri Lahomnem Sletesch 1

Radoblje Radobill 6 1

Rečica 1

Debro 7 2

Rebre pri Brezah Reber 7

Gorica pri Brezah Goritza 4

pri Brezah Ruessl 4

pri Brezah Tscherenw 3

pri Brezah Podkladie 2

79 Stopina 2

6 9 210 56

Strmca 1 2 1

Udmat

Sevce

Senožete

Šmarjeta sand Margrethen

Ogeče Ogitsch

Klenovo

Belovo

Tur je

Kupča vas Kuphtschafes

pri Gorah Holečen Dol pri Tur ju Hwaltztal Crdenc pri Dolu pri Hrastniku Krištandol Unično

6

1

3 10

2 3 3

3

4

4 domci, pusti domec

1 28 1

11 + 2 p 4 d + Ipd

1 + P

2

2

1 + 2p

C

a

3

c a

>N

O

a

0) g

'o D,

3

O,

Bezovo pri Uničnem Wesofen 1 2 1

Marno 4 3

Brdce 8 1

Sedraž 10 1

Trnovo 8 1

Kuretno 5 1

Govce 4 3

Brezno Wresen 3

Ladna Raven pri Debru Ladnerwn 4

Slatin 4 1 1

Žale pri Debru 1 5 3 + p

Slivno Slybnw 1 5

Guph 1 5 1

28 Volauschek 2 1

12 1 104 26 8 11 + 7 p

Trbovlje 2 2 1

Loke 5 1

Zavodnje v Hrastniku Sowodin 1 1

Klek pri Lokah 1 2

Planinska vas 2 2

Gabrsko Gaberskum 1 4

Rovte pri Knezdolu Raivtach 1 4 2

Prečno pri Knezdolu Preschnw 1 4 1

Svine pri Knezdolu 1 5

Dobovci pri Cečah 7 2

Jesenova Ravan Jessenarawn

pri Cečah

Goveji potok Rinderspach

pri Čečah 8

Ravne pri Cečah Rawn 1 3 1

Jelšje pri Osteniku Gellsch 7

Ojstro Ostrw Tribol 4

Studence Studentschitz oder Prun 3 1

Dol Sannd Jacob 1 4 2 + p

Hrastnik 4

Brnica

20 Bukovje pri Zabrežu Puech 1 1 1

8 5 75 7 1 8 + p

Njivice Nivitis 3 1

Dolenje pri V. Sirju Vdolle 1

Karlowitsch 3 3

4 Jelovo 1 8 1 1 4

131 26 15 397 90 41 30 + 7 p

domec 2 sirnici

d + 2 sir.

žaga

planina

15 domcev 15 d, pl„ ž.

2 sir., pl., ž.

Urbar iz 1524 ne pozna več urada Zabukovica, v uradu Loka pa ve le za 4 kraje z 8 kmetijami 1 polkmetijo in 4 puščami. V treh drugih že znanih uradih zajame 127 krajev s 26 župnicami, 15 polžupnicami, 389 kmetijami, 89 pol-kmetij ami, 20 domci, s 30 aktivnimi in 7 pustimi mlini, z 1 žago, 2 sirnicama, 1 planino in 41 puščami.

Za vzhodnosavinjski urad je značilno, da je v tem urbarju med 79 kar 44 krajev, ki jih ni predstavil urbar iz 1290, da jih pa tudi ni 12, ki so še bili v slednjem. Med novimi kraji se Vrh pri Oleščah že imenuje po Petrovi, Vrh nad Laškim pa po Lenartovi cerkvi, Miklavževa cerkvica v bližnjih Lažišah se prvič omenja tri leta kasneje. V zahodnosavinjskem uradu manjkajo med 28 kraji v urbarju 1524 samo Rimske Toplice in Trnov Hrib iz 1267, na novo pa je v njem 10 krajev, med njimi tudi Šmarjeta; Štefanovo cerkev v Turju pa omenja urbar le mimogrede. V trboveljskem uradu je med 20 kraji 9 takšnih, ki so prvič v urbarju. Stari Dol se že imenuje po Jakobovi cerkvi. V Lokah že stoji Miklavževa kapela, naletimo pa v trboveljskem uradu na kar 13 krajev iz leta 1267. Iz laškega urbarja 1524 razberemo, da se je v teku stoletij zgubila v vzhodnosavinjskem in trboveljskem uradu večina župnic, ki so prerasle v navadne podložne kmetije. V 14. in 15. stoletju se je izoblikovalo v celotnem gospostvu ob celih kmetijah od devetine (zahodnosavinjski urad) do osmine drobnih podložniških posestnih enot — polovičnih kmetij in domcev. Prirastki prebivalstva so odhajali tudi na krčenje in ustvarjali so nove kraje; mnogi med 63 prvič urbarialno zajetimi kraji zlasti v vzhodnosavinjskem in trboveljskem uradu so nedvomno takšni.

Proti koncu 15. stoletja so v hudih vojnih časih nastajale v vzhodnosavinjskem uradu pušče, vsekakor bolj, .kakor bi razbrali po njihovem številu v urbarju 1524. V večini krajev iz urbarjev 13. stoletja je bilo 1524 manj kmečkih enot, nekatere izginule so se zarasle. Zahodno od Savinje se turški vdori niso posebej čutili.

Podložniki — ženske se v urbarju skoraj niso pojavljale — so bili popisani že pogosto ne samo z imeni, temveč tudi s priimki, kot na primer Gregor Marinko v Brdcah. Pri imenih so popolnoma zmagala cerkvena, prvotna slovenska so se še komaj javljala, tako Černe, Lubej, Majcen, Male, Vidigoj, Zajko in Zorko, le Brate je bil odpornejši. Pri priimkih je prihajala do izraza tudi ljudska duhovitost in hudomušnost, od tod Golob, Goloruk, Hercog, Kača, Keršpa-ner, Klobasa, Knez, Kupec, Mraz, Ocvirk, Omelnik, Pametnik, Papež, Paradižnik, Petek, Podrepom, Repa, Slana, Vrabec, Zamuda, Žveplan.

Poclložniki, ki so sami ali njihovi predniki znali kakšno obrt, so se radi po njej imenovali:

Cimerman = tesar — Vrbon

Maurer = zidar — Dolenje

Vagner = kolar — Doblatina, Jesenova Ravan

Šnajder = krojač — Brnica, Guph, Jakob, Jezerje, Lahomno, Požare, Zabrež

Šuster = čevljar — Brnica, Dol, Govce, Klenovo, Loke, Modric, Olešče

Veber = tkalec — Goveji Potok, Karlowitsch, Kuretno, Lahomšek, Loke, Sedraž, Trnovo, Trojno

Šmid = kovač — Dol, Marijagradec, Ogeče, Slivno, Šmarjeta, Studence, Gornji Vodruš, Zale, Žigon.

Dajatve so bile 1524 od kmetije do kmetije že bolj različne kot v 13. stoletju. Podložna kmetija je oddajala najbolj od 2 do 6 škafov (schaff = blizu 20 litrov) pšenice ali rži, 3 do 10 škafov ovsa, ovco, jagnje, pol čehulje prediva, 5 kur, 10 jajc, 35 srebrnikov namesto obveze vola, 10 srebrnikov namesto sirničnih sirov, 26 srebrnikov namesto živeža, 5 do 8 srebrnikov pravde (recht) in 10 srebrnikov za davek (steur). Župan je imel običajno večjo posest kakor navadni podložniki, vendar je zanjo dajal le za malenkost višje dajatve. Kar tretjina podložnikov, bolj v zahodnosavinjskem, manj v trboveljskem uradu, je pokri-

vala vse obveznosti že samo z denarjem od 80 do 288 srebrnikov, pač glede na donosnost posesti. Podložniki v vinorodnih legah v neposrednem zaledju laškega trga so oddajali zemljiškemu gospodu po 8 do 30 veder (eimer) vina, 1—4 kuplenike (kuplenik = pol škafa) pšenice, 1 do 10 kuplenikov ovsa, po 4 kure, 30 jajc in za pisanje 2 srebrnika. Od pušč, ki so jih prevzeli sosedje, zlasti župani, je bilo treba plačevati nekaj srebrnikov, so pa grajski ljudje ugotavljali, da jih je možno že reaktivirati. Za mlin se je oddajalo po 12 do 50 srebrnikov. Podložniki v Debru in na Sevcah so oddajali namesto obveznosti po 15 do 18 rib tedensko, v Planinski vasi, Govcah, na Breznem in na Ladni Ravni so pa tovo-rili. Brniški domčarji so oddajali le po 1 do 2 kuplenika ovsa, 13 do 121 srebrnikov, namesto tlake pa so spravljali prijete osumljence pred sodnika. Podložniki iz 4 krajev loškega urada so dajali po 10 do 26 veder vina, 1—4 kuplenike pšenice, 1—5 kuplenikov ovsa, 5 kur, 10 jajc in do 22 srebrnikov, torej zelo sorodne dajatve tistim v vinorodnih krajih pri laškem trgu. Ti podložniki niso opravljali tlake in tudi umrline niso poznali. Povsod po Laškem so lahko podložniki dajali namesto ovce 50 srebrnikov, namesto kozliča 12, namesto čehulje prediva 7, namesto kure 4 in namesto 5 jajc 1 srebrnik.

Poleg redkih hubnih vinogradov je bilo v laškem gospostvu 1256 majhnih gorninskih vinogradov v gorninskih uradih pri Laškem, Vodrušu in Radečah.

Tabela V

Pri Laškem:

sogor-niki 1524 1567

1621 1524 1524

vedra

vedra brniki

Lahomšek Lahomno

Zlateče pri Lahomnem Požare pri Reki Vrh pri Oleščah Vrbon pri Oleščah Olešče

Loke pri Mali Brezi

Rifengozd

Tolsto

Selo

Bukovje pri Harju Lažiše

Vodiško Woditzsai Konc

Leskovec pri Ložah Povčeno Strensko Globoko

Kostanjevica pri Jagočah Khestenperg

Ladna Raven pri Debru

Plazovje

Radoblje

Padež Bothetsche

Gramen na Strmci Gramen

26 22 34 28 8

77 63 113 62 229

26 15 28 25 60

20 12 25 13 18

15 13 20 14 12

5 8 16 7 18

19 16 26 516 20

10 9 12 6 46

4 4 8 7

30 27 43 26 95 39 35 51 26 24

6 6 8 6

12 12 25 6 6 10 12 16 4 13

13 12 16 7 8 26 33 3 14

7 13 23 3 38 — — 49

L> O X KJ

5 13 22 3 6

3 5 10 1 12

10 9 13 7 33

3 4 6 4 12

22 29 43 16

2 6 7 1 16 20 31 22 2 5 15

Uerch

Harje

Gabrno Gaber

Jellowetz

14 17 21 10 27 10 10 17 11 12 6 4 6 5 12

sogorniki 1524 1567 1621 vedra 1524 srebrniki 1524

Gradnickh 18 13 22 13 80

Trnovec pri Gabrnem Ternouetz 10 13 18 4 12

Zikovca pri Ojstrem 4 4 5 2 12

Gremesintz 2 1 2 1 12

Kuretno 12 17 22 10 21

Strmca 24 47 102 16 4

Vukovec — — 32

Šmarj eta 14 14 22 9 12

Belovo — — 23

Klenovo 16 26 41 6 58

Turje 17 24 33 6 26

Dol 22 32 39 8 46

Bezovo pri Uničnem Besouem 3 10 11 1

Krištandol 1 1

Sedraž 7 32 51 4

Marno 4 12 13 1 12

Brdce 8 11 15 3

Trnovo 33 49 69 12 81

Holečen Dol pri Turju 8 11 11 2 26

50 Brnica — — 18

644 793 1247 456 1119

Pri Vodrušu:

Javnik pri Jazbin Vrhu Jamnickh 11 17 22 6

Reber 61 71 94 40 34

Gradišče pri Vodrušu Gradisch 12 11 17 6

Goli vrh pri Jakobu 33 31 47 18

Jezerje pri Kalobju 23 22 33 17

Trno 68 68 87 55

7 Ravne pri Vodrušu 8 9 6

216 228 309 148 34

Pri Radečah

Dobrava 34 29 35 43 30

Cerovec Czerouetz

(ok. 1441 Zerowecz) 18 16 20 19 24

Na Potocih Vpotzech 8 10 11 8

Močilno Motschulu 18 14 18 17 64

(ok. 1400 Moczschiel)

Slatnscheckh 36 27 37 35 116

Štajngrob pri Dvoru Staingrueb

(1447 Staingrueb) 26 21 27 23 4

Jelovo 48 39 52 39 20

Slap pri Obrežju Slapper 103 82 104 99 50

Celovnik 30 21 32 29

Radež Radesperg 49 43 60 41 44

Kozje pri Žirovnici Kosie 18 14 17 15 28

12 Dolenje pri V. Sir ju Dollene 8 7 8 5

396 323 421 373 380

65 1256 1344 1977 977 1533 22 kopunov

Sogorniki so se oddolževali gorninskemu gospodu za hasnovanje njegovih gorninskih vinogradov z gornino, se pravi z nekaj vinskega mošta ali vina, z nekaj denarja, tu in tam s kopunom — zlasti v Radežu. Za gornino v denarju so se domenili najbolj pri novih in tudi pri usihajočih vinogradih. Sogorniki so

bili domači in sosednji podložniki — med njimi tudi Juri in Janes Zigeinerja v Čelovniku — prav redko tržan in kakšen duhovnik ali cerkvena ustanova: vikar pri Juriju v Podkumu, Bernard iz Zidanega Mosta, Urban (Sand Vrban) v Gorici pri Slivnici, Marija v Širju (Unnsere Fraw), Marija v Gradcu (unnser frawn), Marjeta na Jagnjenici (Lamm 1351, Jagnenytz 1499), Duh (heyligen geist) v Čelovniku, kovač v Šentjurju na Polju in tudi kakšen župnikov ali županov hlapec.

Ko so sestavljali urbar 1524, so podložniki izrabili priliko in se pritožili pri vladarjevi komisiji, ki je to delo opravljala. Upravnik gospostva Andrej Brok je pobiral višje dajatve, kot bi naj bilo po stari pravdi. Zaradi poizkusov večati žitno mero so določili, da je 5 laških škafov enako 6 celjskim. Zamudnikom pri oddaji obveznosti je Brok nalagal do 24 srebrnikov globe. Podložniki so godrnjali tudi zoper oddajanje sirničnih sirov. Celjski upravnik jim je prepovedal ribarjenje in izkoriščanje gozdov ter zahteval dvojno pašnino za svinjsko pašo v grajskih gozdovih. Žiga Višnjegorski jim je naložil 1515 letni pun-tarski davek 2 krajcarjev (= 8 srebrnikov, davek za neudeležence upora), komisija ga je odpravila.

Podložniki iz Govc, Brezna in Ladne Ravni so se pritožili, ker jim je Viljem — eden prejšnjih upravnikov — naložil tedensko tovorjenje lesa v Laško, komisija je znižala vsakemu število tovorov na 16. Podložnikom ni prijalo, da so morali po 3 dni letno sekati les za upravnika, zlasti pa tistim iz okolice Vodruša, Trbovelj in Radeč, da so morali skrbeti za les za celjski grad. Podložniki iz Zlateč so tarnali, ker so grajski večkrat zahtevali za pokvarjeno vino dobro ali pa za vedro (14,5 litra) 80 srebrnikov. Trboveljski župnik (Andrej Cibaut) je protipravno pobiral od žena po porodu po 4 krajcarje (16 srebrnikov), kar je moral prenehati. Brez uspeha so podložniki poskušali, da bi smeli točiti vino v trgu ob vseh semenj skih dneh, in ne samo na Martinovo, brez uspeha so skušali povečati tudi svoje pravice v trgovanju z živino, smeli so pokrivati v tem le lastne potrebe in ne prekupčevati.

Andrej Brok ni upravljal gospostva z gradu (zadnjič omenjenega 1486) pod Humom nad trgom, ampak pri trškem trgu (platz) v grajskem poslopju (Amts-haus) s stolpičem in požganim obzidjem. Ob novi turški nevarnosti 1529 in 1532 so pod vodstvom najbogatejšega laškega tržana Štiha in gosposkega zakupnika Jurija Turjaškega usposobili grajske razvaline pod Humom za taborsko pribežališče. Upravnik je med drugim moral skrbeti za drugostopenjske sodne zadeve znotraj laškega krvnega sodnega okoliša v mejah Tremerje—Šmohor—Marija na Partizanskem vrhu—Klek—Trboveljščica—Sava—Kupča vas—Glina—Stra-ški Hrib—Lukovica—potok Gračnica—Žigon—Lipni Dol—Velike Gorelce—Vrh nad Laškim—Torog pri Velikih Grahovšah—Leše pri Velikih Grahovšah—Mo-drič pri Mali Brezi—Podmelj pri Kostrivnici—Trška Gorca—Voglajna—Goli Vrh pri Jakobu—Svetina—Favčji Laz pri Rifengozdu—Tremerje. Devetdeset jur-kloštrskih in 21 podložnikov celjskega špitala — bilo jih pa je že dosti več — znotraj laškega sodnega okoliša je oddajalo na račun zaščite v Laško vsak po škaf ovsa in kokoš.

Urbar iz leta 1524 pove mnogo tudi o laškem trgu in njegovih tržanih. V trgu živeči jurkloštrski in Žige Višnjegorskega podložniki so se pečali tudi z obrtjo in so odklanjali izpolnjevati obveznosti do trga, so pa morali popustiti. Upravnik ni hotel več zastopati trga pri deželnih oblasteh in si je večal posesti na njegov račun. Gospostvu je oddajal trg letno 16 funtov pravde in davka, od sejmine (stanndgellt) pa 22 ali 23 funtov. V trgu je poleg že omenjenih tujih in župnikovih podložnikov živelo 69 trških družin. Za zbiranje dolžne pravde so prispevali od 12 do 320 srebrnikov.

Srebrniki:

neznano 12 20 30 40 50 60 70 80 90 100 110 120 140 150 160 190 320 2 99*795511 5 1 1 1 1 1 1 1

V najrevnejši skupini (9) najdemo Šmidovo vdovo, Pecigosa, Papeža, Škodo, Mačka, 2 Šustra, v srednje premožni (44) 2 Kneza, 4 Šustre, 2 Flajšakra (mesarja), Glaserja (steklarja), 3 Huterje (stražarje ali klobučarje), Požarja, 3 Šmide, Kursnerja (krznarja), Brukmajstra in Vebra, med najbogatejšimi (14) Hercoga, grajskega upravnika Andreja Broka, Košarja, Šnajdra, 3 Huterje in Erazma Štiha (320 srebrnikov). Za enega Šustra in za Kramerja niso navedli prispevkov. Stihov sorodnik Matija je zgradil Marijino cerkev v Marijagradcu. Davčni popis 1527 pozna v Laškem že učitelja (Schulmaister).63

Za časa laškega vikarja (1530—1541) Primoža Trubarja je postal 1534 zakupnik laškega kopališča (padstuben) ob vrtu padar Kune Rieder z najemnino 2 funtov letno, leta 1535 pa je sporočil špitalski kaplan Jurij Zdravje oblastem, da žive špitalski podložniki med drugim tudi v Lešah pri Velikih Grahovšah, Jagočah (Jagodisch), na Sevcah, v Rečici in v Kostrivnici in da sprejema letno iz desetine v laški župniji 90 škafov pšenice in ajde ter gorninskega mošta 13 veder.64

Gradivo imenjske cenitve 1542—1544 — sicer izredno bogat zgodovinski vir — za laško gospostvo ni ohranjeno, je pa pri roki za trboveljske posesti celjskega špitala, za laško Martinovo cerkev, za laško posest Višnjegorskega, za gospostvo Velika Breza v Brezah in za jurkloštrski samostan.

Celjskemu špitalu je bilo podrejenih 47 podložnih družin — 23 velikih kmetov, 22 srednjih kmetov in 2 kočarja. Predpisali so jim sledeči davek (v krajcarjih):65

■20

3

■40

4

-50

5

— 60 7

■70 — 80 17 7

Njihovo bogastvo v živini je bilo sledeče:

konji 1 2 23 9 svinje

0 —5—12 popr. 5 30 12 4

govedo — 5 —10 7 27

koze 0 —5 2 14

90 —100 2 1

16 popr. 13 9

110

1

■10 —15 —21 popr. 22 7 2 7

ovce

0 —5—10 9 11 12

15 —22 popr. 9 6 8

Laški Martinovi cerkvi in njenim kaplanijam je bilo podrejenih pri laškem trgu pa tudi v njem samem 33 domčarjev, med njimi 2 Flajšakra, Huter, padar

" Urbar gospostva Laško 1524, Stockurbare 78/186, Sda

Osebni davek 1527, 39, 406, Sda Orožen, 55 KOS, 71, 219, 373, 570

Listina 29. IX. 1534 Geirach, Sda Meiller XXI x, Sda Orožen, 2, 69, 126—127 " Imenjska cenitev 1542 za celjski špital, IV/36, Sda

Blaž s kopališčem, Šnajder, Šuster in Cimerman. Cerkev je še prejemala nekaj desetine.86

Žiga, sin Žige Višnjegorskega, je prijavil 1542 v svojem gospostvu tudi kopališče v Rimskih Toplicah — kopanje je bilo brezplačno —• in žebniško dežel-sko sodstvo že vezano na Radeče. Leta 1569 sta si posesti delila njegova sina Karel in Friderik, 1577 je Karel svoje prodal laškemu župniku. Že 1581 je Žebnik z Radečami kupil goreč luteran Viljem Lamberg z Boštanja, 1602 mu je sledil Inocenc Moškon.67 V Radečah je delovala že 1563 mitnica s svojim mit-ničarjem in pisarjem ter bila podrejena višjemu mitničarju na Vranskem. Pisar 1572 je bil Krištof Stainer. Leta 1580 sta prejela mitničar Gregor Kramberger in njegov pisar skupno 68 goldinarjev plače. Naslednje leto je nastopil službo novi pisar Martin Jager s plačo 24 goldinarjev. Leta 1587 ga je nasledil pisar Tomaž Tavčer, Krambergerjev naslednik pa je bil Danijel Kačič (1590). Po Tav-čerju so bili pisarji Janez Kokol od 1592, Jurij Volf od 1596 in Jurij Pruner od 1600, mitničar po Kačiču pa Janez Kokol od 1596.68 Pri Radečah je poskušal 1583 z železnim rudnikom Jurij Gaiswerger, njegov naslednik v rudniku je bil Maks Vidalbo (1598), ki je bil hkrati lastnik bakrenega rudnika v Zlatem Potoku (Goldbach) pri Suzanini cerkvi. Od 1599 je imel Vidalbo že družabnika Jurija Kisla, 1602 pa sta imela v posesti rudnik bakra Maks Anton Moškon in Hieronim Valvazor.69

Gospostvo Veliko Brezo (Pirkenstein) pri Brezah srečamo v virih od 1527, ko ga je imel Andrej Altenhaus do svoje smrti 1543. Nasledil ga je sin Jurij. Središče gospostva je bilo v stolpu z bližnjo pristavo. Poleg dominikalnega vinograda in gozda ter 4 gorninskih vinogradov je štelo h gospostvu še 58 podložnih družin — 19 velikih kmetov, 29 srednjih kmetov, 10 kočarjev — na 45 kmetijah, 6 polovičnih kmetijah, 5 domcih in 5 pridružnih posestih (zulehen). Podložniki so živeli razkropljeno od Vezovja pri Slivnici do Velikih Grahovš. Davek so jim predpisali takole (v krajcarjih):

— 10 — 20 — 30 — 40 — 50 — 60 — 70 — 80 2 4 11 19 13 6 2 1

Premogli so sledečo živino: konji govedo

120 —5—10—15 popr. 30 1 2 16 27 13 7,5 svinje

0 —5—10—15 popr. 4 26 20 9 6 koze

0 — 5 — 10 — 15 — 19 popr. 11 18 20 7 2 6

ovce

0 —5 — 10 — 15 —20 —30 popr. 25 12 16 2 2 1 5

" Imenjske cenitve 1542 in 1544 za laške cerkvene ustanove 39/573—574, Sda

Orožen, 67—68, 164—165 " Registrska knjiga dvorne komore (RKDK), 1581/44, 1602/462, Sda Vpisna knjiga dvorne komore (VKDK), 1583/73, Sda Imenjska cenitev 1542, XLI 596, Sda Pirchegger, 248

Krajevni leksikon Slovenije III, 1975, 194 M RKDK 1563/89—92, 1572/47, 1580/31, 1581/227, 1587/228, 1590/177, 1592/117, 1596/27, 1600/180, Sda " RKDK 1583/264, 1599/269, 1602/407, Sda Dvorna komora, stvarni oddelek 61, Sda Krajevni leksikon Slovenije III, 1975, 194

Od svojih podložnih družin je pobralo gospostvo letno po 89 graških četrtov (po 79 litrov) pšenice, 11 rži, 178 ovsa, 2,5 prosa, 1,5 boba, 32 ovac in jagnjet, 28 koz in kozličev, 6434 jajc ter nekaj malega desetine od vina in žitaric, tudi od ajde.70

V davčnih seznamih 1542 zaznamo tudi nekaj jurkloštrskih ljudi v Laškem, Debru, na Polani (Polen), v Lokah (lackh) pri Velikih Grahovšah, v Podgorju (Podgirie) pri Brezah, na Padežu (Padesch), na Velikih Gorelcah (Nagoreltz), v Podgorici (Podgoritza) pri Zigonu, v Tevčah, na Brodnicah (Brodnitz), v Pa-nečah (Panitz), v Lipnem Dolu (Lippntall), v Selu (Naselich) nad Laškim, v Ma-rijagradcu, 27 podložnikov v uradu Rečici in 65 gorninskih vinogradov pri Tevčah (cenilna vrednost v funtih):71

— 5 —10 —15 —20 20 31 11 3.

V seznamu cerkva iz leta 1545 najdemo prvič omenjeno Magdaleno v Gov-cah, Lovrenčev in Florijanov oltar v laški trški cerkvi.72 V drugem viru iz leta 1545 zvemo tudi za polšji lov po Laškem, zaradi njega so prihajali podložniki v spore s celjskim gozdnim mojstrom.73

Ko je sredi 16. stoletja preminil zakupnik laškega gospostva Volk Engelbert Turjaški, je laško gospostvo (urad) vladar zastavil za posojilo 1554 Janezu Val-vazorju (t 1581), bogatemu plemiču v turnski graščini v Leskovcu pri Krškem. Po desetih letih je Valvazor povišal svoj posojeni denar vladarju še za 7000 goldinarjev in 1566 za 5000 goldinarjev in se s tem kar zasidral na Laškem. Janez je živel na Laškem, tu je tudi umrla 1572 njegova prva žena Emerenti-ana, tu je ob njej sam pokopan v Marijini kapeli pri špitalu, ki je zaživel kot njuna ustanova.74 Z Valvazorjem se je naselilo po Laškem tudi nekaj njegovih sorojakov iz Italije.75

Leta 1566 je nastal nov urbar za Laško. V bistvu je podoben svojemu predhodniku pred 42 leti. Novosti so sledeče: urbar ne pozna več Velike Breze pri Brezah, na novo omenja Psarje (Psarye) pri Debru, mline v Favčjem Lazu pri Rifengozdu, Rečici (tudi stope), Govejem Potoku pri Čečah, na Jesenovi Ravani (drugega) pri Čečah in v Ravnah pri Vodrušu; med sodobnimi podložniki omenja Lahe na Ladni Ravni pri Debru, v Lahomšku in Trbovljah (Walch Kramer), Krobata v Turju, Drakslerja (strugarja) v Rečici, Janža Frauentrosta v Psarju pri Rifengozdu, Hleba, Klobaso in Ptiča; nadalje predstavi 10 hubnih vinogradov v Favčjem Lazu pri Rifengozdu, Zavoju pri Doblatini, Zikovci pri O j strem, na Ladni Ravni pri Debru, v Žalah pri Debru, v Lahomšku in Rovtah pri Knezdolu; v naturalijah so oddajali podložniki le še žitarice, vino, ribe, kure in jajca, vse drugo že v denarju, do njega so prišli tudi že s prodajo lesa; na poljih so pustošile divje svinje; podložnika Janža Kocmana v Debru je še vedno bremenil puntarski novčič iz leta 1515 (8 srebrnikov letno).

Pisar urbarja je na koncu zračunal, da mora prejeti zemljiški gospod (od 516 podložnih družin, 100 osebenjkov in od trga) letno 592 goldinarjev, 17 krajcarjev in 2 srebrnika, 644 škafov pšenice, 432 rži, 2217 ovsa 255 veder (po 14,5 litrov) vinskega mošta, 10,5 sirov, 93-krat ribe, 101 kuro, 395 jajc, nadalje še gornine 699 veder (po 23,5 litrov) vinskega mošta pri Laškem, 200 veder (po

™ Imenjska cenitev 1542 za gospostvo Velika Breza, III/7, Šda " Imenjska cenitev 1542 za Jurklošter, IX/105, Sda ™ Orožen, 8, 56—58

!1 Dvorna komora, stvarni oddelek 64/8, Sda " Dvorna komora, stvarni oddelek 64/7, 8, Sda

15 Urbar gospostva Laško 1566, Dvorna komora U 39.1, Sda Orožen, 73, 76, 84

23,5 litrov) pri Vodrušu, 356 veder (po 29 litrov) pri Radečah in 4 goldinarje ter 47 krajcarjev, od desetine pa nič.

Grad je imel tudi pravico do umrline, primščine, desetka, stojnine, do jezikov 80 ubitih govedi, do sodnine, glob in do tlake od vsake kmetije in od 100 osebenjkov po 3 dni letno (tudi vožnja v Ljubljano). Pristava je bila majhna, njenih njiv je bilo le za 9 ornih dni — največ v Radobljah, kjer so nastale iz bivših kmetij — travnikov na Plazovju — na 2 pustih kmetijah — in v Ložu za okoli 60 voz krme.76

Gorninski seznam iz leta 1567 že poznamo iz gorninske tabele za leto 1524. V vmesnih 45 letih so vinogradi več kje — zlasti pri krajih Zlateče, Požare in Radeče — odmirali, drugod zopet nastajali novi — najbolj pri krajih Strensko, Globoko, Plazovje, Strmca, Klenovo, Dol, Bezovo, Sedraž, Marjeta, Trno in Jav-nik. Sogornik pri Čelovniku je bil Jurij Zigainer.77

Iz leta 1569 izvira prvi dokaj osamljen vir o laški mitnini. Pri njenem pobiranju je zamenjal Matej Versek predhodnika Martina Kralnika. Pred 28. junijem 1572 so kmetje in trgovci na sejmu v Laškem odklonili, da bi plačevali novo naklado, in se uprli pod vodstvom dveh bratov Reywoll s Kranjskega. V Gubčevem uporu so laški podložniki sodelovali pri napadu na mitnico v Zagorju in hujskali h puntanju. Valvazor se je umaknil pred vstajniki iz Brežic, kjer se je mudil, čez Savo.78

Leta 1572 so deželne oblasti pobirale davek od ognjišč, zato je bilo treba le-ta popisati. Laški župnik je prijavil v trgu 24 svojih domčarskih družin — med njimi tudi družino Andreja Padra — in 11 podložnih družin na podeželju, največ v Strmci; trško vodstvo je priznalo 60 zavezancev -— med njimi Cigana, Prajsa, Šloserja, Maurerja, Cimermana in Milnerja; Valvazor je sporočil, da žive njegovi podložniki pri 520 in osebenjki pri 77 ognjiščih.79

Proti koncu življenja je Valvazor prepustil laško gospostvo v upravo svojemu nečaku Inocencu Moškonu, ki je zaostroval odnose s tržani in podložniki, kot trgovec na debelo pa skrbel za boljše ceste. V tem času je tekel na Savinji ladijski mlin (1580—1581) tržana tesarja Lovrenca Koširja.80

Drugega avgusta 1581 — četrt leta pred smrtjo — je Valvazor poskrbel v turnski graščini za testament: v njem je bilo zapisano med drugim, da prepušča gospostvo Laško svojim mlajšim trem nečakom Petru, Mihaelu in Marksu Antonu Moškonu, novemu laškemu špitalu 4 kmetije v Loki, da črta podložnikom dolgove pri dajatvah in davkih, podložnikom brez dolgov pa dajatve za pol leta. Z Inocencem Moškonom je bil skregan, zato je le-ta v testamentu zelo slabo odrezal.81

Ob prevzemu gospostva po Moškonih so sestavili 1583 nov, natančnejši urbar. Najprej so ob tej priložnosti povečali mere za petino. Podložna kmetija je opravljala 3 dni tlake letno, namesto tega so kmetije v Govcah, na Breznem in na Ladni Ravni pri Debru skrbele za les, domčarji v Brnici pa za straže pri sodnih poslih in ob sejmih in proščenjih pri že znanih in še pri prvič omenjenih cerkvah Jošta in Neže na Kumu in Lenarta v Dragi pri Hrastniku, kmalu zatem tudi pri Lovrenčevi in Kolomanovi cerkvi v Lokavcu; podložniki iz Debra,

,70 Dvorna komora, .stvarni oddelek 64/10, Šda

Urbar gospostva Laško 1566, Dvorna kcmora U 39/1, Sda

17 Gorninski seznam gospostva Laško 1567, Dvorna komora U 39/2, Sda

»» RKDK 1599/35, Sda

VKDK 1599/54, 77, Sda

Katalog dokumentov, Situla 13, 1973, 128, 143

Bogo Grafenauer: Boj za staro pravdo na Slovenskem, 1974, 278

!» Davek ognjišč — Rauchgeld 1572—1574, 246, 253, 422, Sda

>■ Dvorna komora, stvarni oddelek 64/8, Šda

Orožen, 73

81 Orožen, 73

Zal, Slivnega in Volavška so skrbeli za stojnice na Martinovo, iz Debra tudi za vislice, ki so tu stale še 1829. Sodni procesi so potekali na trgu ob navzočnosti laških in vabljenih sosednih tržanov pod vodstvom deželnega krvnega sodnika. Ogečani so dajali za stojnino pri Šmarjeti na družino po 6 krajcarjev in 1 pogačo.

V urbarju so zapisali, da znaša primščina od kmetije 15 krajcarjev, umrlina 1 ali 2 koštruna ali tele ali goldinar ali zlatnik. S tujcem so se za primščino posebej dogovorili. Gostilne v sodnem okolišu so bile dolžne točiti grajsko vino, obrtnik je moral letno dati 2 kopuna in opraviti 3 dni tlake. Laško gospostvo je imelo pravico ribariti v Savi, Trboveljščici, Savinji, Ični, Lahomnici, Rečici, Ko-zarici, Voglajni in v potoku »Nalesi«. Dve mali grajski njivi sta ležali pri mostu ob Savinji. Trško pomirje je segalo od Steničnika (Stain Wandt) pod župniko-vim travnikom pri Savinji do kneževega studenca, kamnoloma pri Smihelu, mlina za pečjo, Rečice, Jagoč (Jagoditsch), Huma (Chumberkh), Stope, Dola nad Laškim, skale, mlina, mosta, Lahomnice in do skale ob Savinji. Tržanom je pripadala v pomirju revna gmajna, gozdič pod Humom in ribolov za postne dni. Tržani so morali oddati zakupniku za vsako kmetijo, ki so jo imeli v posesti po meščanskem pravu, po 1 kuplenik žitaric (tudi že ajde in prosa); na ta račun je sprejel zakupnik letno po 208 kuplenikov žitaric. Nadalje so bili tržani dolžni stočiti letno po 15 štartinov grajskega vina. Nad trgom je samotaril utrjeni tabor (Taber), v trgu je samevalo pogorišče nekdanje upravne stavbe s stolpičem, shrambo in vrtom. V korist tržanov je bilo zapisano, da so do trgovine upravičeni le oni, podložniki niso smeli prekupčevati. Tujci v trgu so si morali deliti trška bremena z domačini.82

Za leto 1582 so popisali oborožitev radeških tržanov. V trgu je živelo takrat 52 za orožje sposobnih moških, med njimi stražar, 2 Šnajdra, Šuster, Šmid, Šlo-ser, Kolarič, Kramer, Poder, Urban Tevč, Janže Nemic, Juri Policaj, Šima Dobitek, Hans Steklina in trški sodnik (Marchktrichter) Peter Sporer.83

Leta 1586 je vladar podaljšal za skupno zastavnino 35000 goldinarjev posest laškega gospostva bratom Moškonom še za 20 let. Ob tej priložnosti so Moškoni kupili v trgu od vladarja za 1000 goldinarjev poslopje, ki ga je že Valvazor preuredil za sedež uprave. Novo upravno poslopje (amtshaus) je bilo oproščeno obveznosti do trga. V Laškem že kar zasidrani Moškoni so utesnjevali tržane, le-ti so se pritožili celjskemu vicedomu.84 Od leta 1595 se je v Laškem ob bratu Marksu Antonu znova uveljavljal Inocenc Moškon, ki je imel v posesti tudi Pi-šece in Sevnico;85 isto leto je gospostvo Brezo prodal Andrej Peischer laškemu župniku Polidorju Montagnani, a ta že 1603 Inocencu Moškonu.86 Inocenc se je znova zapletal v spore s trgom, tako leta 1598 zaradi točenja grajskega vina in oskrbe trga z žitom. Duhove bi naj pomirilo črtanje velikih trških davčnih dolgov. Trg se kljub temu ni opomogel, 1601 so šli skozi papeževi vojaki nad Turke ter se tu in v okolici prav po turško obnašali.87

Na začetku 17. stoletja srečamo v Laškem 1602—1603 prvega znanega učitelja Boštjana Tišlerja, v Radečah 1603—1615 zelo podjetnega Pavla Zupaniča,

" Urbar gospostva Laško 1581, Dvorna komora, U 39, Sda Orožen, 391—392, 441, 443

H.(ans) Pirchegger: Erlauterungen zum Historischen Atlas I/l, 1917, 151 Krajevni leksikon Slovenije III, 1975, 111, 189

81 Stanovski arhiv 291/1313, AS M Regest notranjearhivske listine 578, Sda RKDK 1613/68, Sda VKDK 1586/76, Sda

Dvorna komora, stvarni oddelek 64/7, 74/4, Sda »s Stanovski arhiv 291/1313, AS " Pirchegger, 250

" Dvorna komora, Stvarni oddelek 64/9, Sda RKDK 1600/300, 1601/363, 548, Sda

ki je prav vneto na veliko izdeloval topovske krogle, v Zidanem Mostu pa 1611 temeljito obnavljanje mostu. Loški župan je sklenil 1601 slabo kupčijo, ko je kupil od Ljutomerčana Jurija Lončariča — sicer proslulega roparja — 2 keliha za 40 goldinarjev, bila sta last hoške cerkve.88 V posesti Rimskih Toplic je 1606 sledil Juriju Ferčaherju Jurij Goldšmidič, laške vrelce pa je vzel v zakup Miha Šetinger za letno najemnino 30 goldinarjev.80 Namestnik laškega trškega sodnika je bil takrat — 1607 — Matija Stih.90 Marijagradec je bilo že posebno majhno gospostvo, tu je živela 1618 plemkinja Katarina.91

Leta 1620 sta zakupnika Jurij Karel in Vid Moškon kupila laško gospostvo; imela sta že višnjegorski dvor, Turn pri Leskovcu in Planino.92 S tem se je položaj tržanov bistveno poslabšal in so takoj začeli boj proti novemu pravnemu stanju. Moškone so tožili, ker so jih motili pri volitvah trškega sodnika, ker so si lastili varstvo Martinovega sejma, ker so zmanjševali trško pomirje in ker niso spoštovali trškega sodstva. Sočasno so proti Inocencu Moškonu, ki je 1618 kupil žebniško gospostvo, nastopali Radečani.93

Leta 1621 tržani niso bili voljni podrediti se Moškonom, tudi na cesarjevo prigovarjanje ne. Niso hoteli privoliti v to, da bi zemljiški gospod odločal, kdo naj bi bil od 2 ali 3 od njih predlaganih kandidatov trški sodnik, temveč so hoteli, da ga sami izvolijo. Sporno je postajalo tudi obvezno točenje grajskega vina, oddajanje govejih jezikov, zlasti pa obseg trškega pomirja. Po posredovanju cesarja in notranjeavstrijske vlade je spor potišala posebna komisija na začetku leta 1625. Sporazum je določal, da tržani izberejo samo 1 kandidata za trškega sodnika, ki odda nato 1 goldinar zemljiškemu gospodu in ta ga potrdi. Iz trškega pomirja so bile izvzete stavbe in zemljišča gospoščinskih upravnih poslopij (tudi kašča na pogorišču stare upravne stavbe) ter špital in gospoščinsko osebje. Če bi zasačili tržani gospoščinske pri kaznivem dejanju znotraj trškega pomirja, so jih smeli zapreti v rotovž (Rathaus), ne pa v trško ječo, in si pridržati pol giobe. Prizivno sodišče je obvezno Moškonovo laško deželsko sodišče. Ob pro-ščenjih v trgu skrbe za red le tržani, še vedno pa so dolžni letno prevzeti 20 štartinov grajskega vina. Za gospostvo so podpisali pogodbo Karel Moškon, doktor Johan Dornsperger in zelo bogati trgovec na debelo, sicer laški rojak Martin Lihtštok, za tržane pa Caharija Brezinger, Janez Kočevar in Janez Ciglmiler.94

Ko so Moškoni, sicer zelo bogati in nadvse podjetni trgovci, postali pravi lastniki laškega gospostva, so poskrbeli 1621 za nov urbar. Med njegovimi novostmi bi poudaril silen porast števila sogornikov, nove mline, zaščitnino 52 podložnih družin jurkloštrskega samostana, 38 družin gospostva Velike Breze in 31 družin celjskega špitala, geografsko porazdeljenost 99 osebenjkov: 24 pri Vo-rušu, 32 med Vodrušem in Savinjo, 27 med Savinjo in Trbovljami in 16 pri Trbovljah, oženje trškega pomirja, napajanje travnikov pri Debru, oddajo lesa za rudarstvo (Harje, Ojstro, Zikovca), med podložniki v Krištandolu in Uničnem šentjurce, prišleke iz bližnjega sveta pri Jurijevi cerkvi v Gorah. Posebej bi

!« RKDK 1603/59, 1605/135, 253, 1606/5, 114, 1611/95, Sda VKDK 1600/45, Sda

Hišni davek 1603, 117, Sda; Profosovi akti 1605, Sda Edo Jelovšek: Sto let glasbe v Laškem, 1971, 32 s» RKDK 1606/72, Sda

Pirchegger, 248 »• Orožen, 230

11 Orožen, 97

Pirchegger, 248—249 " Orožen, 233 Pirchegger, 246

« Akti notranjeavstrijske vlade (I6R), 1620, CopI-96, 11-130—131, III-141, IV-105, VI-113, Sda

VKDK 1618/15, Sda " Posebni arhiv Laško, Sda Orožen, 223—225

opozoril na povsem drugačen zapis o tlaki. V urbarju 1582 beremo, da opravlja podložna družina po 3 dni tlake letno, urbar 1621 pa je zavezoval sleherno podložno družino, osebenjke in sogornike na neizmerjeno tlako, kakor je bila v deželi običajna.95

V letu 1627 je laškega pobiralca mitnine Karla Kačiča nasledil Jurij Tre-falter. Za časa trškega sodnika Ivana Kočevarja (1629) je trg prevzel od vladarja pravico pobirati mostnino ob Savinji.96

Upornost ljudi laškega gospostva je prvi okusil trboveljski kaplan 1615. V trboveljski župniji so duhovniki imeli (1631) pri podložnikih v reji 137 krav in 85 ovac. Za široko puntarijo so bili časi zreii šele v tridesetih letih 17. stoletja. 2e 1629 so tožili laški podložniki zaradi porasta tlake, mer, davkov, nespošto-vanja kupnega prava in ječ. Nemir Šratenbahovih ojstriških ljudi pri Vranskem od 1631 dalje se je razširjal v sosedstvo, tudi med radeške in laške podložnike. Ojstričani so se 1633 že začeli dogovarjati s sosedi in drugimi za skupne nastope. Avgusta 1633 so v Gradcu razpravljali o upornikih pri Ojstrici, Laškem in Gornjem Gradu. Februarja 1634 so trboveljski ljudje sodelovali pri pohodu v Ločico pri Vranskem, kjer so spametovali trenutno zaradi zaporov zbegana voditelja ojstriških upornikov kovača Gregorja Skorjo in njegovega sina kovača Jurija.

Ko so se 21. aprila 1635 začeli pri Vranskem boji velikega Drugega slovenskega kmečkega upora, so se vstajnikom takoj pridružili Laščani. V nedeljo,

22. aprila, so se množično zbirali k orožju, zlasti proti Moškonovemu upravniku Adamu Hajnrihu, ki jim je nalagal dajatve, večje od »stare pravde«. Dne

23. aprila so Trboveljčani pomagali zavzeti Šratenbahov Prebold in Stari Grad (Heckenberg) nad Stopnikom severovzhodno od Vranskega. Še istega dne so Laščani pomagali pri napadu na mitničarjevo hišo na Vranskem, a so se med delitvijo denarja sami med seboj spopadli.

V sredo, 25. aprila, sta bili veliki zborovanji vodruških ljudi pri Jakobu pod vodstvom treh bratov Žižkov, zlasti Florjana in Jakoba, Filipa Škorca in Matije Javorška in Laščanov pri Katarinini cerkvi v Kuretnem. V petek, 27. aprila, so osvojili v trgu Moškonovo upravno stavbo, jo oplenili ter se z mladino dobro oborožili s palicami, krampi, sekirami, sulicami, kopji, helebardami, loki, sabljami, čeladami in puškami. Na laški gmajni je bil nato na nasvet trškega sodnika muzika Caharije Brezingerja pregled uporniške vojske podložnikov in trža-nov, kjer so nastopili z godbo in zastavo, ki jo je oskrbel sodnik. Pod vodstvom Kobečka so se mudili nato osem dni največ v Laškem in okolici, stražili rotovž, novo grajsko žitno kaščo na prostoru prve gospoščinske upravne stavbe in druge postojanke, vdirali v okoliške gosposke kleti (Štefana Peniča, Lihtštoka — Matej Lihtštok je postal na začetku leta 1635 laški mitničar — Steimegra in drugih) in v hiše in veseljačili. Po okoliških cestah so ustavljali znane oderuhe in jim odvzemali denar — celo ob vrtanju kolena. Trški sodnik je medtem napisal za upornike dve pismi Vidu Moškonu v Ljubljano, plemič je kurirju Boštjanu Hudimalu takoj izročil odgovor. Brezinger je pozival k zvezi podložnikov in tržanov. Trški nadduhovnik savinjski arhidiakon Miha Vališ (1628—1641) je brez uspeha klical upornike k miru, prisilili so ga pisati pisma zanje. V nedeljo, 29. aprila, se je zbrala nova močna skupina laških, žičkih in drugih upornikov pri Jakobu. Tam je bil pregled vojske pri gostilni Blaža Horvata. Korakali so

1S Posebni arhiv Laško, Sda

Orožen, 222—223 " Dvorna komora, stvarni oddelek 64/8, Sda VKDK 1626/22, 1627/168, 1629/216, 1633/91, Sda Orožen, 230

v vrstah po 5 in 5 borcev. Tu je bilo nato še več zborovanj, sem so se vračali naslednje dneve po opravljenih nalogah in se na veliko gostili.

V torek, 1. maja, sta se pojavila v Celju vladna komisarja doktor Caharija VVinter in Anton Manikor. Tudi na laške podložnike sta takoj naslovila poslanico z zahtevo, naj se pomirijo in se pismeno pritožijo pri njima. V trgu je poslanico prebral sodnik, pri Jakobu pa neki Zibenmaher, a so ga nagnali s psovko kurvin sin. Kljub vladarjevemu opozorilu so takoj po 1. maju pod vodstvom Alekša Leskovška zavzeli za »staro pravdo« in zažgali Jelše, grad Gaisrucka, ki so mu obljubili vislice, če jim bo prišel v roke. Pri napadu na jelšanski grad je sodeloval Antonov sin Jošt, hlapec laškega podložnika Matije Kovača iz Vodru-ša. Iz Jelš so se napotili v Jakopičeve Korpule in jih zažgali, nato k župniku v Šmarje, mu izpraznili župnišče in ga izsiljevali. Nato so se polastili pred 3. majem jurkloštrskega jezuitskega samostana, 5. maja še Moškonove Planine in gradu Zusma, da bi s tem dosegli »staro pravdo«. Planinski trški sodnik je delil puntarjem orožje.

Nad Veliko Brezo, grad plemkinje Gaertler, se je spravila druga skupina okrog 1000 podložnikov, domačih, laških in drugih, z njimi je bil hlapec Jošt. Grad so razdejali. Zatem so se lotili zbelovske kleti pri Jerovski vasi in jo požgali. Pri pogorišču se je zbrala močna skupina. Njen zastavonoša je postal hlapec Jošt, ki je zatrjeval množici, da ima cesarjev ukaz, naj pokonča gradove in mesta.

V teh dneh so sodelovali podložniki med Savinjo in Trbovljami pri zavzetju Valvazorjevega Širja — Valvazor ga je prevzel od vitezov iz Sir j a 1630 —, medijskega gradu in Gamberka pri Ržišču (6. maja). Obrnili so se proti Zagorju in Cemšeniku, razbili mitnici in se znesli nad čemšeniškim župnikom. Posebna puntarska skupina se je zbrala pri Radečah. Z njo so pridno sodelovali radeški tržani in njihov sodnik. Uničili so najprej mitnico in nato osvojili Novi Grad (Erkenstein) in Svibno. Svojo nevoljo so dali čutiti tudi župniku.

Po paradi slavonskih krajiščnikov pri Žalcu 22. maja so si laški in trboveljski podložniki izbrali vsaki svoj odbor, ki sta nato ob osmih porokih izjavila poveljniku krajiščnikov, da bodo 23. in 24. maja položili orožje in se javili v Celju. Med uporom in za časa vojaške strahovlade so izginili bratje Žižki, Filip Škorc, hlapec Jošt, Kobeček in laški trški sodnik Caharija Brezinger.

Po zlomu vstaje so zbirali njene vidnejše udeležence v ječah. Eni so se sami javili v Celje po razglasu s prižnic, druge so prijeli zemljiški gospodi, in jih pošiljali tja. Deželni profos iz Gradca Lovrenc Maas (1630—1662) je prevzel 14. junija v Celju 16 zaprtih puntarjev — med njimi 7 laških — in se z njimi napotil proti Gradcu. Pot do Maribora so opravili peš. V Mariboru so morali vstaj nike zaradi izčrpanosti naložiti na vozove, v Gradec so prišli 17. junija. Profos je 2 dni kasneje izročil jetnike mestni ječi. V Celju so nabirali medtem nove ujetnike, do 25. junija jih je bilo že 124, med njimi 32 laških. V tem času je začelo znova vreti okrog Laškega. Zopet so se posvetovali na zborovanjih, kako bi dosegli staro pravdo. Podložniki so zahtevali, da odide upravnik Adam Hajnrih.

V Celju je zasliševal v rotovžu ujetnike graški deželni krvni sodnik Mihael Niedermaier. Med 13. in 21. avgustom so se pri zasliševanjih zvrstili naslednji laški puntarji: Jakob Blažič (26 let star), Jakob Dasolnik (18) iz Radeč, Štefan Drnovšek (24), Fabjan Flere (50), Jaka Flis (30) iz Vrha nad Laškim, Mate Frelih (27), Jurij Gerič (24), Pankrac Globovšek (38), Blaž Horvat (34), Boštjan Hudi-mal (35), Gregor Hudimal (35), Gregor Kačič (60), Mate Kačič, Adam Kral (35) — podložnik celjskega špitala iz Trbovelj, Matija Kovač (50) iz Vodruša, Alekš Leskovšek (30) — žički podložnik iz Slivnice, Benedikt Marin (33) iz Radeč, Janže Matevšek (32), Boštjan Motvaj (24) iz Radeč, Tomaž Nomelšek (24), Gre-

gor Nudar (40), Blaž Pere (40), Blaž Rajh (50), Miha Rutenšek (30), Jurij Supan (30), Juri Supan (60), Matija Supan (36), Matija Supan (60), Miha Supan (20), Miha Supan (40) iz Harij, Andrej Teršek (40) in Juri Tovšek (40). Nekateri so se izgovarjali, da so jih v upor silili. Po zaslišanju so prepeljali Alekša Leskovška na grad in ga tam ob mučenju ponovno zaslišali pred 16. septembrom. Jurija Geriča in Blaža Horvata so poslali na ostro zaslišanje v Gradec. Za večino ujetnikov so odločili, da jih spuste za razne globe. Gregor Kačič je moral na primer plačati 50 goldinarjev. Mnogim so dali na izbiro, da gredo med vojake ali da plačajo visoke globe, tako Adamu Kralu, Alekšu Leskovšku, Tomažu NomeJšku, Juriju Tovšku. Niedermaier je pri tem pobiral denar tudi zase. Pred odhodom iz ječe so morali izpuščeni obljubiti vdanost, o čemer so izdelali listino s pečati celjskih mestnih svetovalcev. Nekaj puntarjev so obsodili v izročitev španskemu poveljniku.97

V Gradcu sta zasliševala puntarske voditelje doktor Caharija Winter in graški mestni sodnik Bernard Nidenaus med 3. avgustom in 18. oktobrom. Pred njima so se zvrstili tudi laški uporniki: Matija Javoršek iz Marijagradca, Simon Klobasa, Matej Kupič iz Trna, Mate Podmenik, Tomaž Ribič, Matej Rodin in Martin Zupane, za njimi še iz Celja pozneje privedena Jurij Gerič in Blaž Horvat. Slednja in Martin Zupane so bili zaslišani tudi z mukami. Laške zapornike sta sodnika nameravala izpustiti, le Mateja Rodina obsoditi na pol leta dela na Rabi, ko pa je Niedermaier sporočil v Gradec nove obremenilne podatke, je bila obsodba ostrejša. Mateja Rodina so obsodili na leto dni dela v okovju na Rabi, izpuščeni pa so morali plačati težke globe.

Profos Lovrenc Maas je 23. januarja 1636 vodil Mateja Rodina in še 10 drugih obsojenih vstajnikov iz Gradca na Rabo. Naslednjega dne so ujetniki, okovani v železje, pripravili pobeg tik pred Bruckom na Muri. Zaradi mraza so odklonili, da bi jih vozili, in so hoteli naprej peš. Matej Rodin in še eden sta zaostala, namakala železje v vodo, da sta ga zmrznjenega razbila, nato sta pomagala še drugim pri begu. Večino ubegiih so znova prijeli, štiri ne, na svobodi je ostal tudi Matej Rodin. Njegova in mnogih znanih, a še več neznanih laških upornikov manifestirana volja postati usmerjevalec svoje usode ni ugasnila.08

THE MANORIAL ESTATE OF LAŠKO DURING THE MIDDLE AGES

S u m m a r y

Years before 587 the Slovenes colonized the territory of Laško in great numbers, and there the old settlers passed turbulent times, more than anywhere else in Slo-venia. In 828 the Frank administrative system assigned the land of Laško a plače in the frontier county of Posavska, but after the repulsion of the Hungarians in the se-cond half of the lOth century Laško found itself in the heart of the frontier county of Savinjska in the German Empire.

The extraordinary significance of the land of Laško at the important confluence of the Savinja and Sotla was diseovered by the frontier count of the neighbouring

" IoR, 1635 Exa IX-33, 1G34 Exa VII-5, 1636 Cop 1-84, Exa IV-12, Sda Landrecht 1358, Sda VKDK 1635/5, 18, 41, 82, Sda

Orožen, 398—398

Janko Orožen: Zgodovina Trbovelj, Hrastnika in Dola, 1958, 277

Jože Koropec: Slovenski puntarji med 1573 in 1635, CZN 46, 1975, 3y (Koropec), 12—13

•8 IoR, 1636 Exa IV-12, Sda Koropec, 12—43

frontier county of Podravska Bernard Spanheim and he appropriated that land by force at the beginning of the 12th century. But the territory of Laško stili remained to the beginnings of the 14th century in the embrance of the frontier county of Savinjska, which has been very closely connected with the western neighbour Carniola since the middle of the llth century. After Bernard Spanheim each sovereign of Styria was at the same tirne landlord of the vast manorial estate of Laško. His position at the confluence of the Savinja and Sava was stili Consolidated in 1228, when the so-vereigns became for some time also lords of Carniola.

The oldest record of the plače name for Laško has been preserved from the year 1182. The German name Tiiffer derived from the Slovene word »deber«, a word with the meaning river-strait. With the Slovenes on the territory of Laško the word »deber« asserted itself as name only for the plače Debro (Ober Tiiffer), lying 2 kilo-metres to the north of Laško, while the central settlement received the name Laško (Lasca 1493) by the Slovenes, a name, reminding of the old natives »Lahi«.

Like Berhard Spanheim the Babenbergs devoted every attention to the territory of Laško. Before 1224 Duke Leopold VI of Babenberg ordered a stone bridge to be built within the manorial estate of Laško on the western side of the mouth of the Savinja into the Sava near the church of Ilj (Aegydius), this bridge being the first mantioned on the territory of Laško. Probably in 1224, during the stay of the sovereign at Maribor, ancient Laško became a sovereign's borough (1227 forum), in view of the favourable traffic conditions on the way to Carniola and further towards the sea and on the basis of its economic grovvth. The urbarium from the year 1227 tells that in the manorial estale of Laško — one of the largest in Slovenia — there were 533 subjected farms, 152 of them in possession of mayors. The subjects of that time occupied themselves intensive]y with hog-breeding, sheep-breeding, bee-keeping, but particularly with growing oats and wheat, while the burghers must have already known how to get at money.

The urbarium from the year 1267 was the first to present most places of the manorial estate of Laško, nearly 200 vineyards, 8 chesse-dairies and 10 wastes. The subjected families in 101 places delivered each mostly 4 bushels of wheat (about 100 litres), 4 or 7 bushels of oats and one third of a pig or 5 silver coins, and the borough 80 marks (1 mark = 160 silver coins). Though the surroundings of the borough were considered as stock-breeding and wine-growing regions, the oldest trace of a butcher's trade was kept there anly from 1338 and of a tavern from 1339.

The Habsburgian urbarium from the end of the 13th century has already re-gistered the individual subjected families. Their obligations have already been some-what bigger than three decades earlier. A seventh of the estates have already been waste. After the war between the Habsburgs and the Carinthian — Carniolan governor-general Styria extended to the Sava in 1311 and so the manorial estate of Laško found itself predominantly in Styria. Since 1336 the Celeians were the proprietors of the land of Laško. Soon afterwards (in 1338) Radeče passed for a borough. Its traffic position has directly challenged it. In the middle of the 14th century the Celeians made their young institution, the Celeian hospital, a donation of many possessions near Trbovlje, which caused some reduction in the size of the manorial estate of Laško, in the course of the time the estate was being diminished also by smaller secular landed properties and properties owned by the church, often established out of feudal possessions, which lay either in the vicinity or on the ground of Laško. Towards the end of the power of the Celeians smaller subject proprietary units — small farms and not-subjected grounds with houses — and the first mills have already appeared, and in the borough a hospital.

After 1456 the successors of the Celeians, the Habsburgs, let the manorial estate of Laško out on lease. When taking possession of the manorial estate the health-resort of Rimske Toplice had already been in action, and so had the health-resort of Laško at the end of the 15th century.

Since 1515 the Auerspergs (Turjaški) have profited by the manorial estate of Laško. In 1524 Hans Auersperg cared for a new urbarium on the basis of a somewhat older, but now no more preserved one. It comprised in 131 places 26 mayors' farms (Suphube), 15 small farms of mayors, 397 farms, 90 small farms, 20 non-subjected grounds with houses, 30 active and 7 desolate mills, a saw-mill, 2 cheese-dairies, ati alp and 41 wastes. The increses of inhabitants went also clearing and established new places in the 14th and 15Lh century; many of the 63 places, firstly registered in the urbarium, especially in the offices of East Savinjska and of Trbovlje are doubtlessly such places. Towards the end of the 15th century, in the difficult war times, arose vvastes in the office of East Savinjska, at least more than we would make out from their number in the urbarium of 1524. In most places from the urbaria of the 13th

century there were fewer farm-units in 1524, some of those vvhich have disappeared, were completely grown over and were even no move counted among the vvastes. It is possible to state separately on the basis of the waste land that the Turkish invasions were felt more strongly in the places to the east of the Savinja. The sub-jects settled their duties mostly in money, a third of them already everything with money from 80 to 288 silver coins according to the yield of their possessions. Beside rare vineyards, belonging to farms, there were 1256 small leasehold vineyards on 65 wine-growing hills of three vine-land law offices at Laško, Radeče and Vodruš registered in the urbarium. The tenants were mostly native and neighbouring subjects — among them also two Gipsies.

In making up the urbarium the governmental commission took into account some of the subjects' complaints, but refused their wishes for a greater participation in trading. The castle over the market-town fell to ruin about the year 1500, the burghers transformed it into an emergency refuge from the Turks. The Auersperg administrators led the manorial estate from a fortified building in the market-place. In the market-town lived 69 burgher families, 9 in the pooregroup, 44 in the middle well-to-do one and 14 in the richer group, besiaes some subjects of Jurklošter, of the parish-priest (about 20) and of Sigismund Višnjegorski. About a third of them lived also on craft. In 1527 a school has already functioned in the borough.

Towards the middle of the 16th century Primož Trubar e:ijoyed the income of the parish of Laško for 11 years.

After the Auersperg Janez Valvazor took possession of the manorial estate of Laško from the sovereign in 1554 and he stayed there for nearly 30 years. During his time the custom-houses have already worked at Radeče and Laško under the chief management at Vransko. In Valvazor's urbarium of the year 1566 100 free-holders were already registered besides 516 subjected families, and we learn that there was very little land belonging to the lords and therefore also very little enforced labour — for one subjected family 3 days a year.

After Valvazor the manorial estate was taken over by the Moškons in 1581 and in 1620 they bought it from the sovereign. At the turn of the century it was eagerly attempted to get iron and copper ore near Radeče, and in the borough of Radeče the burgher Paul Zupanič decided to produce cannon balls on a large scale. Under the Aloškons the position of the burghers and of the subjects began to deteriorate consi-derably. Both took eagerly part in the big Second Slovene Peasants' Uprising of 1635.

DUNAJSKI ŠTUDENTI IZ LAŠKEGA OD 14. DO 16. STOLETJA

Anton Ožinger*

UDK 371(091)(497.12-113 Laško) :378.18(436.11)»13/15«

OŽINGER Anton: Dunajski študenti iz Laškega od 14. do 16. stoletja. (Studentes de Laško in Universitate Viennensi a saeculo XIV usque ad XVI saeculum). Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 47 = 12(1976)2, str. 276—280.

Izvirnik v sloven., povzetek v lat., izvleček v sloven. in angl.

Poleg drugih je dunajska univerza sprejela in vzgojila znatno število študentov iz trga Laško v tem obdobju. Ti so s svojim znanjem posegali v duhovna gibanja tako v tujini kot v svoji domovini in tudi v svojem domačem kraju.

UD C 371(091)(497.12-113 Laško) :378.18(436.11)»13/15«

OŽINGER Anton: The Viennese Students of Laško from the 14th to the 16th Century. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 47 = 12(1976)2, p. 276—280.

Orig. in Slovene, summary in Lat., synopsis in Slovene and Engl.

Beside others, the University of Vienna admitted and educated a consi-derable number of students from the borough of Laško during that period. With their knowledge they intervened in the intellectual movements abroad as well as in their native country and also in their native plače.

Laško je že v dobi Babenberžanov pomemben kraj in že leta 1227 je trg.1 V matrikah dunajske univerze zasledimo znatno število študentov iz tega kraja. Poglejmo njihova imena po letih vpisa in vpisno takso, tako kot se nahajajo v matrikah. Iz vpisne takse lahko sklepamo, kakšen je bil njihov materialni položaj in socialno poreklo. 1387, Oktober 13

dom. Jacobus plebanus in Tifen dt. 4 gr.

1407, Oktober 13

Jodocus Pellificis de Tiffer 2. gr

1412, Oktober 13

Jacobus Pellificis de Tiuer p.

1417, April 14

Jodocus Bernekkaer de Tiuer dt. 4 gr.

1419, April 14

Rectoria Michaelis Falconis plebani de Tyfer, artium et medicine doctoris, decretorum baccalarii

* Anton Ožinger, arhivar škofijskega arhiva Maribor.

1 Prim. 1. Orožen, Das Dechanat Tiiffer, Graz 1881, str. 290.

1437, April 14

Jacobus Pileatoris de Tyuer 4 gr.

1438, Oktober 13

Johannes Pangracii de Tiuer 2 gr.

1441, Oktober 13

Georius Kloel de Tiefer 4 gr.

1442, Oktober 13

Georius Kloel de Tiefer 4 gr.

1454, April 14

Michael Fuonfczeneiar de Tiefer2 3 gr.

1458, Oktober 13

Martinus Calciatoris de Tiefer 2 gr.

Michael de Tiefer p.

1466, April 14

Nicolaus Jamer de Tiuer 2 gr.

1470, Oktober 13

Vrbanus Lubss de Tyfer 4 gr.

1473, April 14

Georgius de Tiwer 4 gr.

1478, Oktober 13

Nicolaus de Tiuer 4 gr.

1481, Oktober 13

Mathias Schrekalt de Triffer 4 gr.

1486, Oktober 13

Andreas Stich de Tieffer 4 gr.

Wolfgangus Reynitzer de Tifer 4 gr.

1489, April 8

Georgius Aichelperger de Tyfer pp.

1496, April 14

Aug/ustin/us Pregel de Tiber

1497, Oktober 13

Valentinus Struegkl ex Tieffer p.

1498, April 14

Leonhardus Pleisnitz ex Tyfr 4 gr.

1499, April 14

Christanus Sune de Tiffer 4 gr.

1503, April 14

Vdalricus Schwenckl de Tiffen 29 den.

1504, Oktober 13

Georgius Sartoris de Tiffer 29 den.

1505, April 14

Michael ex Tiffen 29 den.

! Vpisan Je med Vngari. Dunajska univerza je po volji svojega ustanovitelja imela 4 akademske nacije: avstrijska, renska, ogrska in saška. Niso to bile nacije v današnjem pomenu nacionalnosti, ampak ustanove, v katerih okviru so študenti delno sami, delno prek univerze urejali svoje vsakdanje življenje in študij. Študenti iz slovenskih dežel so se razen Prekmurja opredeljevali za avstrijsko nacijo. Drugi južni Slovani pa tudi Grki, Cehi, Poljaki in seveda Madžari so se opredeljevali za ogrsko nacijo. Ta porazdelitev po nacijah pa ni bila vedno natančno izvedena. Tako najdemo nekaj avstrijskih študentov, ki so podložniki bavarskih škofij in samostanov, med rensko nacijo. Podobno najdemo med rensko nacijo Tirolce. V času vzpona Celjanov sredi 15 stoletja, se študentje iz Celja in okolice opredeljujejo za ogrsko nacijo, ker se je to področje takrat politično nagibalo k Ogrski. Sam geografski moment torej ni bil odločilen pri opredelitvi. Prim. Matrikel der UnlversitSt Wien, 1956, Vorwort, str. XVII.

1507, April 14

Mathias Stweokel de Tyffer 4 gr.

1510, April 12

Thomas Koss de Dyfer 4 gr.

Martinus Plasitz de Dyfer p.

1510, Oktober 15

Achacius Fabri de Tyfer

1511, April 14

Michael Tuergk de Tiffar 4 gr.

Lukas Plesitz de Tiffer 4 gr.

1512, April 14

Melchior Piliatoris de Differ Ciliensis 4 gr.

1515, Oktober 13

Walthasar Treffaldt de Tiffar 29 den.

1517, April 14

Blasius Gruperl de Tifferl 4 gr.

Laurentius Lipscha de Tifferl 4 gr.

Michael Friderich de Tiffer 4 gr.

1527, April 14

Georgius Gradereus Tiffernus 2 sol. den.

1528, Oktober 13

Martinus Fabe3 Typhernus 60 den.

1531, Oktober 13

Michael Feistritzer de Tifer pauper

Gaspar Stih de Tifer 2 sol.

1540, April 14

Martinus Heratrasser de Tifer 2 sol.

Johann Polydorus Carniolus nob. (ilis de Montagnana) 1550, Oktober 13

Sebastianus Schlintrer Carniolanus ex Tifer 12 cr.

1572, April 14

Andreas Brener Tiberiensis Styrus

Nekateri od teh dunajskih študentov iz Laškega so pomembni.

MICHAEL TURGK de Tiffar (alias Tiffernus) je eden najslavnejših humanistov 16. stoletja. Rojen je bil 1. 1488 v Kranju ali okolici. Še otroka so ga Turki ujeli (priimek Turgk!), pri Laškem so ga pa izgubili ali jim je pa sam pobegnil. V tej nesreči je izgubil tudi starše. Ugledni laški tržan Erazem Stich ga je našal, vzel v svojo hišo, ga celo posinovil, ga vzgojil in mu omogočil šolanje. Leta 1505 ga je poslal na dunajsko univerzo in ga tam materialno podpiral. Na Dunaju je mladi Mihael študiral, kot je bila takrat navada, najprej svobodne umetnosti, nato teologijo in postal magister. Nekaj časa je predaval na univerzi, 1. 1529 pa je med turškim obleganjem Dunaja prišel v stik z wiirt-temberškim vojvodom Krištofom. Stopil je v njegovo službo in postal vzgojitelj na njegovem dvoru. Obenem je deloval kot profesor na univerzah v Wtirt-tembergu in Tiibingenu. S svojo učenostjo je zaslovel po vsej Evropi. Znal je hoditi med katoličani in protestanti tako, da se ni opredelil ne za ene ne za

' Brati je: Faber.

druge, obenem pa žel občudovanje in spoštovanje obojih. Pred smrtjo, 1. 1555, je ustanovil štipendijo za kranjske študente.4

GEORGIUS GRADERUS, 1527 I A4, je bil iz znane družine iz Laškega, ki je v 16. stol. poslal na Dunaj štiri študente. Jurij je postal duhovnik. Služboval je kot župnik v Laškem in Slivnici, bil je pa hkrati arhidiakon v Savinjski dolini in na Dravskem polju.5

MICHAEL FEISTRITZER, 1531 II A17, je bi prav tako duhovnik. Služboval je kot vikar v Pilštanju (1548—1558), pri Sv. Petru pod Svetimi gorami (1560—1570). Tu je prestopil v protestantizem in zbežal na Ogrsko.6

CASPAR STIH, 1531 II A20, je bil član znane družine iz Laškega, ki je redno opravljala najpomembnejše službe v trgu in je nekako gojila akademsko tradicijo. V 15. in 16. stol. je imela več študentov na Dunaju. Tudi znani humanist Mihael Tiffernus je bil vzgojen v tej družini. Gašper je študiral svobodne umetnosti, ni pa znano, kakšno službo je opravljal.7

POLYDORUS de MONTAGNANA, 1549 I A42, je rojen v Laškem, najbrž je italijanskega porekla. Študiral je v Italiji in na Dunaju. Bil je župnik v Laškem in Krškem — tj. v Leskovcu. Opravljal je službo oglejskega arhidiakona Gorenjske in Dolenjske, Savinjske doline in Dravskega polja ter generalnega vikarja oglejskega patriarha za Štajersko, Koroško in Kranjsko. Pod ljubljanskim škofom Seebachom (1563—64) je bil tudi ljubljanski kanonik in prošt. S škofoma Glušičem in Tavčarjem se je spri zaradi svoje Ogleju naklonjene politike. Njegovo pohujšljivo življenje je bilo povod, da sta mu vzela nekatere funkcije. Tedaj je odšel v novomeški kolegiatski kapitelj in mu je več kot 20 let načeloval kot prošt (1582—1604). Poslal je hud nasprotnik protestantizma, bil je ljubitelj umetnosti, zlasti gradbene. V privatnem življenju je bil pa še naprej kaj malo privrženec reformnega duha tridentinskega koncila.8

SEBASTIANUS SCHLINTER, 1550 II A12, doma iz Laškega po rodu iz Ribnice na Dolenjskem. Ta družina je poslala v 16. stol. več študentov na Dunaj. Postal je duhovnik.9

Prezreti ne smemo Mihaela Falconisa, župnika v Laškem, ki je bil profesor na Dunaju in rektor leta 1419. Bil je najbrž zdravnik, pozneje je postal duhovnik. Ne moremo ugotoviti, kje je bil doma in kako je prišel v Laško. Tudi študiral ni na Dunaju.

Med 44 (+ rektor Falconis) študenti iz Laškega jih je kar 30 plačalo normalno ali celo višjo vpisno takso, kar je pri takratnih predpisih pomenilo tudi ustrezno mesto na socialni lestvici, 5 študentov je plačalo nižjo od običajne, 5 jih sploh ni plačalo ničesar — p(auper). Za 4 študente pa podatka ni, ker vpisna taksa sploh ni zabeležena v matrikah. Pri sedmih je naveden očetov poklic v posesivnem genitivu, npr. Pellificis, Pileatoris, Calciatoris, Sartoris, Fabri, kar bi lahko preprosto rekli kožarjev sin, krznarjev sin, čevljarjev sin, krojačev sin, kovačev sin. Najbrž jih je večina bila iz samega trga, ker so kmečki sinovi praviloma morali imeti dovoljenje svojih zemljiških gospodov, da so smeli zapustiti svoj kraj, razen če so bili svobodni kmetje.10

4 I. Orožen, n. d. str. 25—27.

* I. Orožen, n. d. str. 129.

8 I. Orožen, Das Dechanat Drachenburg, Maribor 1387, str. 79—80; PAM, Slekovec DXVI —XVII. Stol. št. 376.

' I. Orožen, Zgodovina Celja in okolice, Celje, 1971, str.

! I. Orožen, Das Dechanat Tuffer, Graz 1881, str. 129—132. Prim. I. Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, Ljubljana 1891, str. 221; J. Zigon, Biografske zanimivosti iz 16. stol., v NR XI, 1962, str. 455.

» PAM, Slekovčeva kartoteka, duhovniki 16. stol., št. " I. Orožen, n. d. str. 120—121.

2e iz znanih primerov nioremo sklepati, da jih je mnogo svoj študij končalo in se vrnilo v domovino, kjer so svoje znanje uspešno uporabljali in posegali v dogajanje reformacijske dobe.

STUDENTES DE LAŠKO IN UNIVERSITATE WIENNENSI A SAECULO XIV

USQUE AD XVISAECULUM

Summarium

In aetate, de qua disputavimus, universitate civitatis Viennensis 44 studentes de foro nomine Laško (Tiiffer) erant. Hic locus etiam universitati praenoatae Rectorem magnificum praebuit. Multi studia sua ibi persolverant et in patriam suam reversi officiis et eminentibus honoribus tam in loco praefato quam in aliis locis Sloveniae gavisi sunt. Scientiam et experientiam suam, quas in universitate Viennensi acqui-siverant, locis de quibus oriundi erant, praebuerunt. Itaque scientia et experientia eorum tam in aetate ante reformationem, quam in tempore post reformationem magni momenti erant.

OBLIKOVANJE ŽUPNIJ V PRAFARI LAŠKO

Anton Ožinger*

UDK 282(091):262.2(497.12-113 Laško)»12/18«

OZINGER Anton: Oblikovanje župnij v prafari Laško. (Formatio novarum stationum in archiparochia nomine Laško.) Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 47 = 12(1976)2, str. 281—291. Izvirnik v sloven., povzetek v lat., izvleček v sloven. in angl., 1 slika, 1 preglednica.

Laška prafara se je v teku stoletij od svojega postanka pa pretežno do jožefinske dobe razčlenila v številne župnije. Na razvoj je vplivalo gibanje prebivalstva pa tudi teren. V njeni sestavi, zunaj farne organizacije, je živela kartuzija v Jurkloštru, ki je s svojim kulturnim poslanstvom imela posebno vlogo na tem območju.

UD C 282(091) :262.2(497.12-113 Laško)»12/18«

OZINGER Anton: Formation of Parishes in the Primitive Parish of Laško. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 47 = 12 (1976)2, p. 281—291.

Orig. in Slovene, summary in Lat., synopsis in Slovene and Engl., 1 pite., l table.

In the course of the centuries from its beginning and mainly to the Jose-phine Age the primitive parish of Laško was dismembered into numerous parishes. The development was influenced by the movement of the popu-iation but also by the ground. In its constitution, outside the parish organization, lived the Order of Cartusia at Jurklošter, who, with their cultural mission, had a special role on this territory.

Ze v antiki sta Laško in okolica dobro znana. V tem takrat nekoliko odročnem predelu se je romanski element precej trdoživo držal še po prihodu Slovanov, kar kažejo številna topografska imena Laško, Laška vas, Lahomno, La-homšek ..

Prva do sedaj znana omemba trga Laškega je v listini vojvode Leopolda VI. Babenberžana, ki je 7. novembra 1227 osebno sodeloval pri posvetitvi cerkve in samostana kartuzijanov v Jurkloštru. Vojvoda je še isti dan v Mariboru izdal listino, v kateri natančno opisuje posest in dohodek samostana. Med drugim določa, naj dobi samostan vsako leto 5 mark penezov za sol. .. in foro nostro Tyuer.2

Ze v 13. stoletju je laška prafara, ki v glavnem pokriva deželnoknežje laško gospostvo, razpadla v dve polovici: severno s središčem v Laškem ,in južno s središčem v St. Ilju pri Zidanem mostu z vikariatom v Loki pri Zidanem mostu. Naravna meja med obema je bilo gorovje Tur je ob Savi pri Hrastniku

* Anton Ožinger, arhivar škofijskega arhiva Maribor.

1 I. Orožen, Das Bistum und DiBezese Lavant. Dad Dekanat Ttiffer, str. 3.

' Zahn, Urkundenbuch II, str. 335, nr. 245 Kos, Gradivo V, str. 230, nr. 462.

do Savinje pod Rimskimi Toplicami; potem potok Gračnica od svojega izliva do Jurkloštra. Prafara Laško je mejila s starimi prafarami Videm in Svibno na jugu, Pilštanj na vzhodu, Ponikva in Žalec na severovzhodu in severu ter Braslovče na zahodu. V svoji severni polovici je ostala laška župnija nerazdeljena do sredine 18. stoletja.

Ustanovitelj laške prafare je bil oglejski patriarh, ki je tudi izvajal patro-natske pravice. L. 1296 se v desetinskem registru imenuje župnik v Laškem »plebanus de Tiuer«.3 Leta 1399 je patriarh Janez odstopil patronat nad župnijo Laško celjskemu grofu Hermanu II.4 Po izumrtju Celjanov je patronait prešel na dediča celjske posesti Friderika III. Habsburžana kot štajerskega deželnega kneza. Habsburžani in avstrijska vlada so izvajali patronat vse do zloma monarhije.5

Cerkev sv. Martina v Laškem. Perorisba Janeza Krstnika Gajšnika v njegovi Compendiosa totius archiparochiae Tiberiensis topographia iz 1. 1747, str. 2 (Hrani Sk. arhiv Maribor)

is. Th-oifiioiit ^

Laški župniki so bili od 131. do 17. stoletja večkrat savinjski arhidiakoni: leta 1257 Leopold, leta 1309 Leopold, leta 1413 Ivan iz Laškega, 1554 Sivec (Grabschopf), v letu 1569—1576 znani Polydor pl. Montagnana, leta 1608 Bolte-žar Tavčar in leta 1640 Mihael Volič (Wallich).6 Omembe vreden je laški župnik Mihael Falconis7 plebanus. Leta 1419 je bil Rector Magnificus dunajske univerze. Okoli leta 1480 je dobil laško župnijo v začasni užitek tržaški škof Anton Goppo. Leta 1486 je bil v Laškem župnik Sebriacher von Sebriach, ki je za Goppom postal tržaški škof. Tudi njemu je bila župnija Laško prepuščena v užitek. Še naslednji tržaški škof Peter Bonomo (1502—1546) mecen mladega Trubarja, je imel laško župnijo v užitek.

1 K. Kovač, Ein Zehentverzeichniss aus der Dičizese Aquileia vom Jahre 1296, MIOG 30, str. 607—637.

' I. Orožen, n. d. str. 13.

5 Personalstand des Bistums Lavant ina Steiermark filr das Jahr 1918, Maribor 1910, str. 150.

' F. Kovačič, Zgodovina lavantinske škofije, . . . Maribor, 1928, str. 120.

1 Personalstand, str. 139.

Pred jožefinskimi reformami je župnija Laško obsegala katastrske občine: trg Laško, Lahomšek, Podvin, Rifengozd, Tremerje, Slivno, Rečica, Selo, Sv. Je-dert (Sedraž), Sv. Krištof (Strmica), Plažovje, Lanišče, Lahomno, Sv. Lenart, Mišji Dol.7a Površina je znašala 108 km2. Patronat župnij, ki so se osamosvojile pred jožefinskimi reformami, je imel laški nadžupnik, in sicer za Dol pri Hrastniku, Sv. Rupert nad Laškim, Sv. Jedert nad Laškim in Loko pri Zidanem Mostu.8

Sv. Helena v Loki pri Zidanem mostu

Župnija je pred 1. 1783 obsegala katastrske občine Laka. Sv. Jurij (Polje pri Tržišču), Okroglice, Radež, Lukovec in aPneče. Površina je iznosila 57 km2.

Cerkev v Loki kakor tudi v Jurkloštru je dal postaviti vojvoda Leopold VI. leta 1208. Napis na cerkvi nam o tem priča.9 Skoraj gotovo je pa, da sta župnija in vikariat ustanovljena pozneje.

Z umetnostnozgodovinske presoje je gotovo, da je Laka takrat dobila cerkev.10 Nekateri dvomijo, da je že v tem času dobila tudi župnijo, ampak pozneje. Ni pa nemogoče, da bi bila župnija iz nam neznanega vzroka degradirana v vikariat, ker se leta 1296 omenja neki Albertus vicarius de Lok.11

Leta 1540 se je, morda prvi, imenoval župnik Loke Primož Trubar. Od 1632, ko se v tej župniji začno voditi matične knjige, se vsi stalno nastavljeni duhovniki v Loki imenujejo župniki. Pomemben je Janez Krstnik Gajšnik, župnik v Loki 1744—1766. Dolga leta je služboval tudi v Laškem. Preučeval je topografijo laškega gospostva in napisal Compediosa totius archiparochiae Ty-beriansis topographia.12

Sv. Jakob v Dolu — Dol pri Hrastniku

Vikariat je obsegal leta 1783 katastrske občine Dol, Marno, Sv. Štefan (Turje) in Sv. Jurij (Gore). Površina pa 33 km2. Cerkev se omenja leta 1545. Leta 1755 sta sočasno kot pri Sv. Rupertu ustanovila vikariat goriški nadškof Attems in laški nadžupnik Ignacij Marine. Leta 1769 je vikariat dobil od Radeč naselje Sv. Jurij, leta 1771 pa je postal samostojna župnija.13 Patronat je obdržal laški nadžupnik.

Sv. Rupert nad Laškim — Breze

Vikariat je obsegal leta 1783 katastrske občine Sv. Ruperta (Breze), Trob-ni dol, Sv. Peter (Vrh) in Svetina. Površina je zmašala 41 km2. Cerkev se omenja že leta 1493, vikariat pa je postal leta 1755, ko je nadškof Attems tu ustanovil vikariat.14

Leta 1788 je bila na Svetini ustanovljena kuracija, ki je štela 422 duš in imenovan prvi kurat, bivši celjski kapucin p. Teodorik Janez Pures. Toda že leta 1791 je bila ta postojanka opuščena in kurat je bil poslan v Celje. Nič ni

,a Krajevna imena so pisana po krajevnem leksikonu Slovenije, Ljubljana 1976.

8 I. Orožen, n. d. str. 426. Napis se glasi: Anno 1208 a Leopoldo cognomento glorioso, Duce

Austriae et Stiriae, templum isthoc D. Helenae saerum unacum Parochia ereetum et fun-datum est.

' M. Zadnikar: Problemi »laške skupine« v naši poznoromanski arhitekturi (ZUZ, Ljubljana, 1959, str. 516—529).

11 I. Orožen, n. d. str. 427.

11 M. Ribaf, Pripombe k Curkovemu gradivu za občino Laško, Celjski zbornik, 1969/70, str. 355 si.

11 I. Orožen, n. d. str. 452.

13 H. Pirchegger, Erlauterungen zum historisehen Atlas der Osterreichischen Alpenlander, Wien, 1940, str. 151.

" H. Pirchegger, n. d. str. 151.

zaleglo, da so se ljudje tega kraja pritožili celo na vladarja. Šele v najnovejšem času je tu zopet vzpostavljena duhovnija.

Sv. Jedert nad Laškim — Sedraž

Orožen v »Das Dekanat Tuffer« pravi o tej cerkvi: neko pismo ali prošnja za podporo namestništvu v Gradcu iz leta 1653 pravi, da je bila tu že pred 400 leti cerkev sv. Jederti, ki pa so jo Turki 1485 ali 1486, dne 22. aprila, porušili. Na temeljih nekdanje cerkve je bila menda na pobudo neke žene Jere Rataj iz Sedraža leta 1652 pozidana sedanja farna cerkev. Temu ustreza tudi kronogram nad stranskimi vrati, ki ga navajata že Gajšnik in Orožen.15

Župnija je bila ustanovljena leta 1788. Obsegala je vasi in naselja Belovo, Brezno — Loke, Klenovo, Gorica, Sv. Jedert (Sedraž), Prahe, Govce, Trnov Hrib, Trnovo, Bukovca, Selce, Zgornja Rečica, Zagreben in Huda Jama. Župnija je ob ustanovitvi štela okrog 1000 duš.

Razbor pri Loki

Leta 1788 se je iz stare loške fare ločil vzhodni del in ustanovila samostojna lokalna kaplanija ali kuracija v Razboru. Prvi kurat je postal Lovrenc Vertovšek. Obsegala je naselja: Jelšje, Razbor, Okroglice, Poljane, Paneče in Lahov Graben. Pozneje leta 1812 je pridobila 16 hiš v Podgorici iz župnije Sevnica. Tako je ta nova postojanka štela nekaj nad 1100 duš. Ko je leta 1801 vlada znova pretresala ukinitev nekaterih kuracij, je bilo videti, da bo ta kuracija ukinjena. Več let ni bila zasedena. Toda na ponovne prošnje občine in seveda zaradi velikega števila ljudi je oblast končno sklenila, da ta kuracija ostane.16

Trbovlje

Ta fara kakor tudi nekdanji vikariat sta spadala v pražupnijo in dekanijo Braslovče in v ljubljansko škofijo od ustanovitve do leta 1788. Leta 1860 je bila ta župnija zaradi boljše prometne zveze priključena laški dekaniji. Že leta 154517 se v vizitacijskem protokolu našteva poleg župnijske cerkve Sv. Martina tudi pet Družnic: sv. Katarina, sv. Marko, sv. Lenart, sv. Križ in sv. Nikolaj. Leta 1786 je pri sv. Lenartu v Dragi bila ustanovljena kuracija, ki pa je že po nekaj letih bila ukinjena. Isto leto je tudi pri sv. Katarini bila ustanovljena kuracija. Že leta 1797 je bila ta postojanka zaradi pomanjkanja duhovnikov nezasedena in kljub prošnjam občine ostala nezasedena ter je 1810 končno ukinjena.

V Trbovljah se že od 14. stoletja navajajo vikarji, a šele od 18. stoletja od Janeza Martina Žagarja (Žagar) se imenujejo župniki. Ko je bil v Trbovljah odprt premogovnik, je v drugi polovici prejšnjega stoletja število prebivalstva te župnije skokovito naraslo od nekaj več kot 2000 na 12.000 pred prvo svetovno vojno. Kljub temu ni zaslediti poskusov, da bi to veliko župnijo razdelili.

Sv. Miklavž nad Laškim — Lažiše

Leta 1787 je laška podružnica postala samostojna duhovnija — kuracija. Tudi obstoj te duhovnije je bil več let vprašljiv, a je vendarle ostala, največ zaradi težkega dostopa do sosednih župnij.

13 I. Orožen, n. d. str. 359—361.

16 I. Orožen, n. d. str. 468—482.

" Škofijski arhiv Maribor, D4'1859.

Sv. Marjeta pri Rimskih Toplicah — Rimske Toplice

Cerkev se omenja že leta 1545 v vizitacijskem zapisniku kot podružnica laške fare. Leta 1789 je bila pri tej podružnici ustanovljena kuracija. Po nekaj letih je bila izvedena znatna arondacija v laški dekaniji. Ta kuracija je dobila 579 duš od sosednjih župnij Laško, Radeče, Dola, Sv. Jederti in Sv. Miklavža, tako da sedaj obsega naselja: Šmarjeta, Ogeče, Sevce, Rimske Toplice, Brstov-nica, Senožete, Gračnica, Strensko, Globoko in dele naselja Gore (Sv. Štefan), Lukovica, Creta, Veliko Širje in Belovo.

Sv. Lenart nad Laškim — Vrh nad Laškim

Cerkev se omenja prvič leta 1545. Kuracija je bila ustanovljena leta 1789. Obsegala je kraje Vrh nad Laškim, Žigon, Gozdec, Lipni Dol, Velike Gorelce, Laška vas, Tevče, Kladje, Male Grahovše, Velike Grahovše, Gora, Podgorica, Male Goreljce, Krnica, Reber, Mišji Dol, Gračnica, Spodnji Voluš, Zgornji Vo-luš, Jurklošter, Laška vas, Razbor na desnem bregu Gračnice, Male Grahovše, Leskovec in Kujert. Iz župnije Sv. Ruperta so bili izločeni Torog, Loke in dve hiši iz občine Sv. Peter, Obrežje pri Zidanem Mostu. Od teh so leta 1856 pri-delili novi kuraciji Jurklošter, Mišji Dol, Gračnico, Voluš in Laško vas. Naselje Gora je sedaj vključeno v Vrh, Podgorica je vključena v Žigon, Male Goreljce so vključene v Gozdec, Reber, Krnica in nekaj hiš Mišjega Dola so vključeni v Velike Goreljce, Razbor in Kujert sta vključena v Laško vas, Leskovec je vključen v Malo Grahovše, Torog in Loke pa v Velike Grahovše.

Širje

Širje obsega danes Šavno Peč, Sv. Jurij (Potje pri Tržišču), Suhadol, Veliko Širje z Dolenjem, Stražami ter Zgornje in Spodnje Brezno, Sirsko vas in Zidani Most. Ozemlje te župnije je spadalo pod laški vikariat v Radečah. Od-leta 1777 traja formiranje samostojne postojanke. Ko je leta 1787 postalo Širje kuracija, je spadalo sem Širje, Savna Peč, Spodnje Marija Širje s Suhadolom (vštevši Zg. in Sp. Brezno, Dolenje, Brezove in Sirske Njive) ter del Sv. Jurija z delom dolske fare.

Leta 1789, ko se je ustanovila kuracija v Šmarjeti pri Rimskih Toplicah, so tej priključili Lukovico, Široke Njive, Brezne Njive in Dolenje, to je del »Velikega Širja«. Leta 1799 je ostala ta postojanka nezasedena. Le občasno se je tu mudil kakšen duhovnik, ki pa ni imel stanovanja in dohodkov in je bil odvisen od graščaka Ratha. Leta 1810, ko je Sava postala meja, so bili prebivalci Širja odrezani od svojega duhovnega središča v Radečah. Širjani so se zlasti pritoževali, da jim na meji Francozi vse vzamejo. Tako je vlada bila prisiljena znova vzpostaviti to kuracijo. Pri preiskavi glede te postojanke se je ugotovilo, da formalno niti ni bila ukinjena.

Zaradi železnice in važnega prometnega središča v Zidanem mostu je število prebivalstva bilo v porastu, skoraj do najnovejše dobe. Gospodarski in tudi upravni center se je premaknil v Zidani most, sedež fare pa je v hribih ostal na periferiji.

Hrastnik

Velik porast prebivalstva v revirjih že od konca prejšnjega stoletja je narekoval ustanavljanje novih takih postojank. Avstrijska vlada je vztrajala na stališču, da je župnij dovolj, in novih ni več dovolila ustanavljati18 (Jurklošter).

» Škofijski arhiv Maribor, D 12/1856.

Za kuracije je leta 1891 sicer dovolila, da postanejo prave župnije, toda izrecno pod pogojem, da se Verskemu skladu ne naloži kakšno novo breme. Zato tudi tukaj ni bilo mogoče ustanoviti župnije. Pred II. svetovno vojno se je začela v Hrastniku ustanavljati duhovnija. Trboveljski kaplan A. Zalar je z darovi, ki jih je zbral po Sloveniji, zgradil cerkev. Po vojni je pa Hrastnik postal leta 1947 samostojna župnija.

Jurklošter

Slovenska oblika imena Jurklošter pomeni najbrž Jurjev klošter, kar pa ne pomeni, da je samostan in kraj poimenovan po nekem uglednem menihu ali priorju tega samostana s tem imenom, temveč po nekem Juriju, po katerem je kraj dobil ime, še preden je bil samostan ustanovljen. Po latinski verziji besede Jurij se kraj imenuje Giurium, Gyriowe, Gyrium in podobno. Ko je latinščino začela izpodrivati nemščina, nastane iz Gyrium nemški Gei-rach.

Ustanovitelj (prvi) je krški škof Henrik I. (1167—1174), ki je bil sam redovnik, opat benediktinskega samostana v Salzburgu in je redovniško življenje dobro poznal. Kartuzijane je najbrž spoznal v Žičah, kjer je bila nekako 10 let prej ustanovljena kartuzija, prva ne samo na Slovenskem, ampak v vsem rim-sko-nemškem cesarstvu. Škof Henrik je užival podpore papeža Aleksandra III. (1159—1181). Ustanovna listina škofa Henrika se je izgubila. Obstaja pa izvirna papeška listina o tem, da je papež potrdil ustanovitev jurkloštrske kartuzije: »Quodam Gyrio nomine in Marchia sito .. . sub beati Petri et nostra protectione suscipimus . . ,«19 Ta listina ima značilni papežev svinčeni pečat in nosi datum 2. junija brez letnice, izdana pa je v mestu Anagni blizu Rima. Papež Aleksander III. se je mudil v Anagniju 2. junija dvakrat, leta 1173 in 1174, torej bi prišli v poštev obe letnici, prva 1173 še bolj, ker se je škof Henrik v drugi polovici leta 1173 v investiturnem boju že nagibal na cesarjevo stran. Papež v tej listini piše jurkloštrskim menihom, da je iz pisma krškega škofa Henrika zvedel za ustanovitev Jurkloštra. Papež vzame samostan v svojo zaščito, kar je pomenilo varstvo pred grabežljivimi sosednjimi plemiči. Zički samostan, čeprav starejši, je bil te zaščite deležen šele leta 1184. Papeška listina je prvi ohranjen dokument o ustanovitvi Jurkloštra.

Škof Henrik je poleg posesti določil samostanu desetino od svojega gradu Pilštanja, kar je papež Lucij III. potrdil.20 Kljub temu je bil samostan slabo dotiran in je kmalu po ustanovitvi zašel v krizo kakor nekako v istem času žički. Mogoče še večji razlog je bil ta, da je škofa Henrika leta 1174 zadelo izobčenje, ker se je v investiturnem boju med Aleksandrom III. in Friderikom I. Barbarosso postavil na cesarjevo stran in sodeloval pri odstavitvi papeževega privrženca salzburškega nadškofa Adalberta. Še isto leto je škof Henrik v izobčenju umrl. Smrt ustanovitelja irn dobrotnika je menihe vsekakor prizadela. Poleg tega so menihi, Francozi in Italijani, bili povsem tujci, ki niso poznali rodovitnosti kraja, zemlje, načina obdelave, pa tudi ne domačinov, njihovih navad in jezika. Henrikov naslednik škof Ditrih (1179—1184) je sicer samostanu potrdil desetino od svojih posesti na gradu Pilštanj,21 moral bi pa pomagati pri graditvi cerkve in samostana, česar pa ni hotel. Niti Ditrih niti njegovi nasledniki niso bili naklonjeni tem tujcem na svojem ozemlju. Prio-r Odon iz Novare, ki je bil poslan v Jurklošter, je skušal rešiti kartuzijo. Pritožil

Zahn, UB I, str. 530, nr. 558. Quodam + — mišljeno je monasterlum, samostan, ki se imenuje Jurklošter, sprejemamo pod Sv. Petra in našo zaščito.

10 Zahn, UB I, str. 606 nr. 635. !1 Zahn, UB I, str. 633 nr. 653.

se je nad Ditrihom celo pri papežu, dosegel pa ni nič. Tako je leta 1199 po manj kot 30 letih obstoja kartuzija dejansko prenehala.22

Ditrihov naslednik Ekhard (1196—1200) ni bil žalosten, ko so čudni tujci odšli. Zemljo je uporabil za ustanovitev proštije, korar.ske ustanove s prostom na čelu.23 Ko leta 1200 škof sporoča ustanovitev korarske ustanove, ki jo podreja stolnemu kapitlju in tej ustanovi dodeli desetino na gradu Pilštanj, sočasno z ostrimi besedami graja kartuzijane: »... ordinem suum maoulaverunt.. . Maluit enim isporum fraternitate destitui quam peccantes sub nomine fratemo regulam patenter mentiri.«24 Novo ustanovo je potrdil tudi patriarh Wolker in priznal njeno odvisnost od krškega kapitlja, ko se je leta 1205 mudil v Slovenjem Gradcu.25 Imenovan je bil tudi prošt Konrad, ki je bil menda edini, ker je ta ustanova živela le nekaj let. Korarska ustanova je dobila posest razpušče-nega samsotana z desetino iz Pilštanja, ki jo je korarski ustanovi podelil škof Walter.26 Ob tej priliki je dobila korarska ustanova dovoljenje pokopavati svoje umrle pri cerkvi v Marijini vasi, kjer se je ustanova naselila. V zvezi s tem dovoljenjem se omenja župnik Wargendus. Ker je proštija v Marijini vasi ležala na področju pilštanjske prafare, je skoraj gotovo, da je Wargendus pilštanj-ski župnik, edini župnik na posestvu krškega škofa v »Urvaldu«, kakor pravilno sklepa Orožen,27 ne pa laški župnik, kakor misli Kovačič.28

Tudi proštija se ni mogla obdržati. Zgolj teoretično je obstajala do leta 1230. Medtem si je opomogla žička kartuzija, ki je že pozidala cerkvi in samostana.283 Delavni žički prior Nikolaj je sklenil, da bo vrnil kartuzijane v Jur-klošter. Ker pri kržikem škofu ni našel razumevanja, se je obrnil na štajerskega vojvodo Leopolda VI. Babenberžana. Ti so po izumrtju Traungauncev kot avstrijski in štajerski vojvode imeli v posesti Laško s ciljem, da čez te kraje odpirajo pot proti zahodu, proti morju in Italiji. Vojvoda Leopold je priorju priskočil na pomoč. Od krškega škofa je odkupil ozemlje severno od potoka Gračnice, sam je navrgel še precejšen kos svoje zemlje in vse podaril kartuzi-janom. Leta 1208 so se v Jurkloštru vnovič naselili menihi. Na ta dogodek spominja kamnita plošča, ki je še pred vojno bila vzidana nad vhodom jurkloštrske graščine. Ko se je poslopje začelo rušiti, so jo prepeljali v Laško. Napis se glasi: ANNO 1208 A LEOPOLDO DVCE AVSTRIE STIRIQVE FVNDATVM EST HOC MONASTERIVM IN HONOREM SANTI MAVRITII SOCIORYQVE EIVS S VB REGVLA SANCTI ORDINIS CARTHVS (iensis).29

Ko so se kartuzijani že naselili v Jurkloštru, je vojvoda Leopold v svojem trgu Mariboru 9. septembra 1209 izdal ustanovno listino.30 V njej pravi, da je obnovil v Jurkloštru kartuzijanski samostan »za zdravilo svoje duše in duš

" Zahn, UB I, str. 648 nr. 674.

" Zahn, UB I, str. 61 nr. 31.

" Zahn, v. zg.! »...omadeževali so svoj red. Manjše zlo je, da njihova skupnost preneha,

kakor pa da v imenu te skupnosti očitno lažejo praviloma.«

!5 Zahn, UB II, str. 112—113 nr. 69.

Zahn, UB II, str. 103—105 nr. 62.

" I. Orožen, n. d. str. 277—278.

!» F. Kovačič, n. d. str. 126.

:«a Kartuzijani so posnemali vzor svojega ustanovitelja sv. Bruna in po naselitvi na kraju,

ki je bil določen za bodoči samostan, takoj pozidali dve leseni, zasilni cerkvi in dva samostana.

Po redovnih pravilih redovniki-patri in konverzi-bratje živijo popolnoma ločeno. Menihi, ki so

bivali v »zgornjem« samostanu, praktično niso komunicirali z zunanjim svetom. Bratje v »spod-

njem samostanu so obdelovali zemljo in opravljali druga dela. Tu so se ustavljali tujci, gostje,

ki niso smeli v samostan menihov. Tako razumemo obstoj cerkve in samostana v samem Jur-

kloštru, kjer so živeli menihi, in cerkve in samostana v Marijini vasi, kjer so bivali bratje.

Spočetka so te stavbe bile provizorčne, lesene in le postopoma in z velikimi težavami in stroški

so jih kartuzijani nadomeščali s trajnimi. Pomoč od zunaj je bila neobhodno potrebna. Prim.

M. Zadnikar, Romanska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana, 1959, str. 74, si. A. Stegenšek, Konjiška dekanija, Maribor, 1909, str. 208 si.

!» I. Orožen, n. d. str. 279 si. Leta 1208 je avstrijski in štajerski vojvoda Leopold osnoval ta samostan v čast svetemu Mavriciju in tovarišem mučencem po pravilih svetega kartuzijan-skega reda.

!t Zahn, UB II, str. 152—154, nr. 98.

vseh živih in mrtvih sorodnikov«. Nadalje pravi vojvoda, da so samostanske stavbe skoraj uničene in porušene; to želi sedaj obnoviti in spet podariti kartu-zijanom. Nove meje samostanske posesti je vojvoda Leopold v listini točno določil: na jugu tvori mejo Gračnica, na vzhodu cesta proti Dobju in potok ob njej, na severu Lahomnica od izvira do Tevč, na zahodu pa potok, ki se v Mišjem dolu, kjer prihaja potok z vrha, izliva v Gračnico. Zunaj tega strnjenega ozemlja je podaril vojvoda samostanu še vinograd v Planinci v sedanji fari Kalobje ter določil, da morajo v Mariboru vsako leto plačevati samostanu 5 mark za nakup rib. Vojvoda je prepovedal, da bi kdo na opisanem ozemlju motil samostanski mir s sekanjem drv, z lovom ali s pašo.31

Leta 1212 je papež Inocenc III. sprejel samostan v svoje varstvo, dve leti pozneje pa je potrdil posesno stanje, ki ga je določil vojvoda Leopold.32

Leta 1224, ko je bil zgrajen zidani most čez Savo v kraju, ki je po njem dobile ime, ki ga ima še danes, je vojvoda Leopold naklonil jurkloštrskemu samostanu dohodke od mostnine.33

Nova cerkev, ki jo je vojvoda začel graditi že leta 1209, je bila dograjena leta 1227 in 7. novembra tega leta jo je vojvodov osebni prijatelj bamberški škof Ekbert (skupaj z vojvodo sta se udeležila križarske vojske) posvetil. Pri tem slovesnem opravilu so bili osebno navzoči sam vojvoda Leopold, njegov sin Friderik in številni najbolj ugledni plemiči iz Avstrije in Štajerske. Ob vrnitvi s posvetitve se je vojvoda s svojim spremstvom ustavil v svojem trgu Mariboru, kjer so prenočili. Še istega dne je vojvoda izdal v Mariboru listino, v kateri poudarja, da je samostan pozidal na svoje stroške in da je od krškega škofa kupil še precejšnjo samostansko posest južno od Gračnice za sto srebrnih mark. Na prošnjo škofa Ekberta, sina Friderika in ostalih navzočih plemičev opiše sedaj Leopold novo, povečano samostansko posest, ki jo poklanja samostanu za darilo ali doto ob posvetitvi cerkve. Vojvoda je potrdil še nekatere naklonitve iz leta 1209 in dodal še nove: vinograd v vasi Planinci, dohodek 5 mark letno za nakup rib z dostavkom, da morajo Mariborčani to plačevati na dan sv. Mihaela; nova je sklenitev 10 tovorov železa letno iz Leobna za samostan in v našem trgu Laško naj dobe po 5 mark za sol.34

Vojvoda Leopold je ob posvetitvi prevzel zase in za svoje naslednike pokroviteljstvo nad Jurkloštroim. Kartuzijanom je izročil tudi pravico do sodstva na svojem ozemlju, le krvno sodstvo naj opravlja vojvodov sodnik v Laškem.

Kartuzijani so dobili s Francoskega relikvije sv. Mavricija in poslej se Jurklošter uradno imenuje Dolina sv. Mavricija — monasterium in valle sancti Mauritii.33

Tako je dobil samostan svojo eksistenčno podlago. Čeprav je bil najrevnejši med kartuzijami v Sloveniji, je prosperiral prav za vlade Babenberžanov. Po njihovem izumrtju je izgubil samostan svoje dobrotnike, ker se Habsbur-žani niso veliko zanimali zanj. Svoje velike dobrotnike je našel zopet v celjskih grofih, zlasti v Hermanu II. in Frideriku II.

Jurklošter je v zvezi s tragično usodo Friderikove druge žene Veronike Deseniške, ki je v Jurkloštru našla svoj končni kraj počitka. Njena tragična usoda je navdihnila pisatelje in pesnike,36 njen grob, ki so ga zaman iskali, pa še danes buri duhove.37

11 Kos, Gradivo V, nr. 189. Zahn, UB II, str. 180—183 nr. 120.

J! Zahn, UB II, str. 335 nr. 245.

" Zahn, UB II, str. 303 nr. 211 a.

31 Zahn, UB II, str. 335 nr. 245. Kos, Gradivo V, nr. 462. I. Orožen n. d. str. 287 si.

3S K. Kovač, n. d. str. 634.

J« Prim.: O. Zupančič, Veronika Deseniška. Grof Friderik pravi Veroniki: »Tam v Jurkloštru bova oba molčala . . .«

" M. Ribžf, Osemsto let Jurkloštra, Naše delo 1971, 7—9.

Po izumrtju Celjanov, dobrotnikov kartuzije v Jurkloštru, in v splošni krizi verskega življenja od sredine 15. in v začetku 16. stoletja naglo peša kartu-zija v Jurkloštru. Novincev je bilo vedno manj, za priorje so morali voliti zelo stare patre, ki so kmalu umirali. Pogostne volitve in kratke priorske službe — v letih 1536—1541 se je menjalo kar 7 priorjev — so še bolj razkrajale redovno disciplino, ki že tako ni bila na višini. Leta 1471 so Turki »obiskali« Jurklošter in ga opustošili. Samostan je moral prispevati za turško mejo leta 1537 200 funtov, leta 1539 150 funtov, leta 1541 600 funtov, leta 1543 300 funtov. Poleg tega je moral na pohod poslati 2 oborožena konjenika. Leta 1557 toži prior He-lias, ko bi samostan spet moral plačati neki prispevek: »Žita ni niti za kruh, cesar pa spet zahteva 1060 goldinarjev državnega posojila, samostan pa ima že 500 funtov dolga.« Leta 1561 je redovni kapitelj postavil Fr. Georga za vikarja Jurkloštra. Ideja protestantizma, ki je zavračala redovništvo, ni šla mimo samostanskih vrat kartuzije. Ko ni bilo več domačih redovnikov, si je samostan skušal pomagati s tujci, ki pa so bili sumljivih kvalitet, avanturisti, ubežniki, celo kriminalci, ki so življenje v naših samostanih jemali za pribežališče v sili. S škandaloznim življenjem so povečali zmedo in nered ter uničili kartuzijo.38

Leta 1564 je iz Dunaja pisal nadvojvoda Karel kartuzijanskemu redovnemu generalu, naj ne pošilja več tujih bratov v štajerske kartuzijanske samostane. Še isto leto dobi za svoje diplomatske zasluge papeški nuncij kardinal Zaharija Delphino, prej škof na Hvaru, samostan Jurklošter in commendam. Kardinal Delphio je dal Jurklošter in Ziče v upravo Ottolinu Scazuoli iz Cre-mone, ta pa v najem Inocencu Moškonu. Pobirali so dohodke, a samostan je vedno bolj propadal. Ko so 6. februarja 1573 kmečki puntarji pod vodstvom lilije Gregoriča iz Brdovca obiskali Jurklošter, niso našli tam niti priorja niti redovnika, ampak oskrbnika Krištofa Prunnerja in nekaj osebja. Oskrbnik jih je »prostovoljno« pogostil, a puntarji so se odpravili ne proti Celju in Vranskemu, kakor je predvideval prvotni načrt, ampak proti Zagorju v smeri Pilšta-nja;39 kmečki voditelji so namreč že zvedeli za poraz pri Krškem. Samostanu sicer niso napravili škode.

Generalni kapitelj kartuzijanov je skušal še nadalje reševati svoj samostan, za katerega je bilo vedno manj upanja. Leta 1575 je goriški plemič Georg Zentgraf kot generalni inšpektor v Zičah skušal dobiti nazaj kartuzijo v Jurkloštru in Zičah, dosegel pa ni ničesar. Stvar se je po hudih zapletih vlekla do leta 1595, ko sta ukinjeni kartuziji v Jurkloštru, ki jo dobijo jezuiti v Gradcu, in Pleterje, ki ga dobijo ljubljanski jezuiti,40 Ziče in Bistra pa ostaneta.

Jezuiti so premoženje jurkloštrskega samostana porabili za svojo univerzo in zavod v Gradcu pa tudi za štipendije svojim študentom, ki se imenujejo »jurkloštrski študenti«. Tudi samostanska knjižnica se je po vsem sodeč selila v Gradec.

Leta 1600 so jezuiti dali Jurklošter v najem baronu Moškonu, pozneje so ga upravljali sami. Leta 1635 so tudi Jurklošter oplenili kmetje puntarji. Leta 1756 so jezuiti kupili posestvo Pirkenstein — Velika Breza pri Sv. Ru-pertu nad Laškim in ga združili s posestjo v Jurkloštru. Leta 1773 po ukinitvi jezuitskega reda preide Jurklošter v državne roke, imetje pa

>• I. Orožen, n. d., str. 312 si.

" B. Grafenauer, Boj za staro pravdo v 15. in 16. stoletju na Slovenskem, Ljubljana 1974, Str. 267.

« I. Orožen, n. d., str. 322 si.

porabi Verski zaklad. Posest bivšega samostana so dajali v zakup. V gradu pa je do leta 1850 rezidiral sodni okraj — komisariat.41

Leta 1856 je bila po večletnih prošnjah in zavlačevanju — škof A. M. Slomšek je moral osebno intervenirati pri cesarju Francu Jožefu — ustanovljena kuracija-duhovnija.42 Župnija pa je postala leta 1891.

Čeprav je kartuzija Jurklošter zaostajala za drugimi kartuzijami, je dala nekaj pomembnih pisateljev:

Odon iz Novare, po rodu Italijan, je bil prior v Jurkloštru v letih 1189 do 1190. Napisal je knjigo pridig, ki se je po razpustu samostana Jurklošter v 16. stoletju ohranila v prepisu v žički kartuziji. Knjiga ima naslov »Sermones magistri Odonis Prioris in Gyrio de Tempore et Sanctis in oommuni«. (Govori magistra Odona priorja v Jurkloštru za nedelje, praznike in svetnike na splošno). Prior Odon je umrl leta 1200 v Tagliacozzo v Italiji, star skoraj 100 let. Cerkev ga je razglasila za blaženega.43 Zanimivo je, da so v procesu za beatifikacijo izpovedale priče, da je bil Odon prior kartuzijanskega reda na Slovenskem — in Slavonia — in da je moral v tem samostanu prenašati razne krivice, ki mu jih je prizadejal tamkajšnji škof.44

Seifrid ali Syferidus, po rodu Švab (Sueuus), je v Jurkloštru v letih 1261—1262 spisal kodeks, ki ga sedaj hrani NUK. Poleg spisov drugih pisateljev se v tem kodeksu nahaja tudi Seifridov spis Commendatio celle (Priporočilo celice. ..) in pa njegova rimana hvalnica ustanovitelju jurkloštrske kartu-zije Leopoldu VI. V njem je nekaj historiografskih podatkov, ki jih drugod ni najti. M. Kos ta spis označuje za zgodovinski vir prvega reda.45

Mihael iz Prage je bil Čeh. Nemščine ni dobro obvladal. Najprej je bil prior v Pragi, nato v Aggsbachu na Nižjem Avstrijskem. Tam je umrla ustanoviteljica tega samostana plemkinja Ana, ki so jo kot ustanoviteljico pokopali v samostanu. Ob tej priliki je tedanji prior dovolil stopiti v samostan tudi ženskam. Zato ga je generalni kapitel odstavil. Odstavljeni prior je živel v samostanu, odstavitev ga je zelo prizadela. Mihael je napisal delo »Remediarium prioris abiecti« (Tolažba priorja), imenovano tudi »Consolatorium absoluti prioris«. (Tolažba odstavljenega priorja). Poleg tega je napisal delo »De custodia virginitatis« (O čuvanju devištva).

Nikolaj Kemph, jurkloštrski prior. Rojen leta 1397 v Strassburgu, študiral je na dunajski univerzi, kjer je postal magister filozofije in nekaj časa predaval. 43 let star je postal kartuzijan. V letih 1447—1451 in 1467—1490 je bil prior v Jurkloštru, vmes pa v letih 1462—1467 prior v Pleterjah. Umrl je 100 let star 20. novembra 1497. Bil je plodovit pisatelj. Pez46 navaja v »Biblio-theca ascetica« 36 Kemphovih spisov, ki so ascetične, mistične in pedagoške vsebine. Zlasti se ponavljajo njegova pedagoška načela.47

I. Orožen, n. d., str. 322—327. Samostanska stavba je s hiranjem in z ukinitvijo samostana v 16. stol. propadala. Na Vischerjevi upodobitvi 1.1684 je stavba že popolnoma v ruševinah Leta 1780 je oskrbnik državnega posestva Jožef Gottfried Wagner dal ruševine podreti in na tem prostoru zgradil na cerkev naslonjeno trioglato stavbo za namene uprave, ki so jo ljudje krstili za graščino.

" I. Orožen, n. d., str. 333 si.

" M. Miklavčič — J. Dolenc, Življenje svetnikov I, str. 171—173.

" V. zg. Mišljen je krški škof Ditrih.

" M. Kos, Zbornik za umetnostno zgodovino, Ljubljana 1926, str. 94—95.

Bernhard Pez, benediktinec, roj. 1. 1683 v Ybbsu na Spodnjem Avstrijskem. Od 1.1713 ie bil samostanski bibliotekar v Melku, kjer je umrl 1. 1735. Skupaj s svojim bratom Hieronimom je raziskoval stare, zlasti srednjeveške rokopise in prirejal kritične izdaje. Tako je izdal 1 1716-Bibliographia Benedictino-Mauriana v Augsburgu, v letih 1723—40; že delno po njegovi smrti pa omenjena Bibliotheca Ascetica antiquo-nova v 12 zvezkih ter druga dela.

47 V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem I, Ljubljana 1963, str 35—36.

GIBANJE PREBIVALSTVA PO ŽUPNIJAH LASKE DEKANIJE V LETIH 1790—1914

(podatki vzeti po šematizmu)

Župnija ali duhovnija 1790 1850 1914 1940 1974

1. Laško 3470 3587 4995 4600 4830

2. Loka pri Zidanem Mostu 1518 1596 2500 2260 1172

3. Dol 1436 1576 3111 3900 2600

4. Sv. Rupert nad Laškim 1584 1942 2121 2191 1800

5. Sv. Jedert nad Laškim — Sedraž 1005 1139 1200 1597 1450

6. Razbor 1110 2005 1306 1145 830

7. Trbovlje 1764 2296 12920 17166 16400

8. Sv. Miklavž nad Laškim 760 708 844 850 836

9. Sv. Marjeta — Rimske Toplice 610 603 620 635 1178

10. Sv. Lenart nad Laškim — Vrh 998 1336 1210 1047 1056

11. Sirje 542 785 914 1012 920

12. Jurklošter — — 1600 1603 800

13. Hrastnik* — — — 5000 6800

* Število te župnije, ki se je izločila iz Trbovelj in Dola pri Hrastniku, vpliva na pad njunega števila.

FORMATIO NOVARUM STATIONUM IN ARCHIPAROCHIA NOMINE LAŠKO

Summardum

Ex arhiparochia in loco nomine Laško (Tiiffer) iam aetate medii aevi duo vica-riatus, nempe vicariatus in Loco nomine Radeče et Loka, ubi iam tempore ducum de Babenberg ecclesia extiterat, prodierunt. Magnus numerus animarum saeculo XVIII. fundationem vicariatuum in loco nomine Dol et in loco Sv. Rupert nad Laškim postulavit.

Tempore imperatoris Josephi II. etiam in territorio nostro multae stationes, cu-ratiae seu capellaniae locales dictae, erectae sunt. Nonnulae extinctae sunt, remanse-runt tamen ad hodiernum staitiones in locis nomine: Sv. Jedert nad Laškim, Sirje, Razbor pri Loki, Sv. Marjeta pri Rimskih Toplicah, Sv. Lenart nad Laškim et Jurklošter. Parochia in loco Trbovlje usque ad annum 1860 pars integra decanatus Braslovče erat, hoc armo vero decanatui Laško annecta est.

In loco nomine Jurklošter anno 1173 monasterium fratrum Carthusiensium erecctum erait, quod post aliquos annos dilapsum est. Similis sors fundatio canonico-rum regularium iin ipso loco contigit. Anno 1208 vero dux Austriae et Styriae Leo-poldus VI. dictus Gloriosus monasterium fratrum Carthusiensium in hoc loco quasi de novo fundavit. Haec fundatio tempore ducum de Babenberg et postea comitum de Celje prosperabat.

Temporibus incursionum Turcorum in XV. saeculo et tempore reformationis monasterium ad tantam innopiam pervenerat ut anno 1595 extinctum, Societati Jesu traditum esset. Post suppressionem praedictae Societatis anno 1773 hoc dominium in manus domini terrae venit. Anno 1856 in loco Jurklošter curacia fundata est.

Augmento numeri habitantium etiam numerus parochiarum auctus est.

GRB TRGA LAŠKO

Božo Otorepec*

UDK 929.6(497.12-113 Laško)

OTOREPEC Božo: Grb trga Laško. (Das Wappen des Marktes Laško.)

Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 47 = 12(1976)2, str. 292—307.

Izvirnik v sloven., povzetek v nem., Izvleček v sloven. In angl., 10 slik.

Po uvodu o nastanku krajevnih grbov in njihovi vsebini, ki se v Sloveniji pojavijo od druge polovice 15. stoletja, se avtor posveti vprašanju grba Laškega, ki se kot trg prvič omenja 1227. Ker iz srednjega veka ni ohranjenih omemb trškega sodnika, sveta ali trškega pečata z eventualno podobo iz kasnejšega grba, se domneva, da je Laško dobilo svoj trški grb (tri srebrne lilije, 2:1, v plavem ščitu) šele s privilegijem z dne 16. julija 1598, v katerem je tudi najstarejša podoba tega grba. Sklepno razpravlja avtor o raznih variantah tega grba od 16. stoletja dalje in ugotovi, da je notranji rumeni ščit med lilijami nastal zaradi napačnega razumevanja damasciranja v podelit-venem privilegiju.

UD C 929.6(497.12-113 Laško)

OTOREPEC Božo: The Arms of the Borough Laško. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 47 = 12(1976)2, p. 292—307. Orig. in Slovene, summary in Gerni., synopsis in Slovene and Engl., 10 pict.

After the introduction about the origin of local arms and their contents in Slovenia in the second half of the 15th century. the author devoted himseLf to the treatment of the arms of Laško, which is as borough first mentioned in 1227. From the middle ages there is nothing left of the remarks of the borough judge, of the council or the borough seal with eventually a picture of the later arms; therefore it is supposed that Laško got its borough arms (3 silver lilies, 2:1 in a blue coat of arms) only with the diplom (privilege) of 16. July 1598, in which there is the oldest picture of this arms. At the end the author treats several versions of this arms from the 16th century on and states, that the inner yellow coat of arms among the lilies originates because of the wrong understanding of damaskiring in the granted diplom (privilege).

Grb trga Laško — tri srebrne lilije na modrem polju — predstavlja tako po svojem nastanku kot po heraldični strani, enega od zanimivejših slovenskih krajevnih grbov.

Krajevne grbe moremo smatrati za neke vrste simbolov, znakov posameznih krajev; »govorili« so s svojo podobo, ki je bila znana vsem, tudi nepismenim. Kot taki so se kot drugi grbi uporabljali za označevanje vsega, kar je bilo mestno ali trško: pečata, krajevnega prapora, mejnikov, uradnih knjig in pod.

V primerjavi s plemiškimi grbi so krajevni grbi začeli nastajati sorazmerno pozno, šele od srede 14. stoletja dalje. Res je, da so mnoga mesta in trgi imeli že mnogo prej svoje pečate s kasnejšimi grbovnimi podobami — pri nas od konca 13. stoletja dalje — toda te podobe še niso pravi grbi. O grbu moremo namreč

* Božo Otorepec, strokovni svetnik, Zgodovinski inštitut Milka Kosa pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti Ljubljana.

govoriti šele takrat, kadar je grbovna podoba oblikovana po pravilih heraldike in postavljena v grbovni ščit.1 Do tega pa na Slovenskem pride šele od srede 15. stoletja dalje (Maribor 1452,2 Ljubljana 14543). Kar je prej grbov ali njihovih delov na pečatih, so to grbi mestnih gospodov ali vladarjev (npr. Gorica, Kranj, Škof j a Loka).

Grb trga Laško v privilegiju od 1598, vil. 16. v muzejski zbirki v Laškem, (si. 1)

Krajevni grbi so nastali večinoma tako, da so prevzeli v grbovni ščit dotedanjo podobo iz mestnega ali trškega pečata (obzidje, stolpe, mestna vrata, krajevnega cerkvenega patrona, znake značilne dejavnosti kraja, »govoreče« podobe o imenu kraja), krajevnega prapora, grb mestnega ali trškega gospoda ali druge znake, kot npr. rože, živali, začetnico krajevnega imena idr. Od začetka 15. stoletja dalje pa srečujemo že prve podelitve krajevnih grbov od vladarjev ali deželnih knezov v obliki privilegija z narisanim novim grbom. Velikokrat gre pri tem za potrditev krajevnega grba, ki so si ga posamezna mesta in trgi sestavili na prej opisan način. Običajno so mesta dobivala podeljene grbe ob povzdigih iz trgov v mesta,4 kar se je pri nas dogajalo predvsem od druge polovice 15. stoletja dalje (Kočevje 1471, Krško 1477, Lož 1477). Od 16. stoletja dalje pa se take potrditve množijo, tako da ima že vsako količkaj pomembno mesto ali trg svoj grb. Za te podelitve je značilno, da se v njih omenjajo pode-

1 F. Hauptmann, Wappenkunde, 1914, str. 41—42; E. Gritzner, Heraldik, 1912, str. 73. : Listina 1452, junij 2., v SDA št. 6357.

1 M. Kos, Pečat in grb mesta Ljubljane, Zbornik za umetnostno zgodovino, 19, 1943, str. 45.

• D. L. Galbreath, Handbuchlein der Heraldik, 1930, str. 42—43; J. Louda, Europaische Stad-

tewappen, 1969, str. 10—16.

litve grba in pečata, to je, da se grb podeljuje predvsem za uporabo v mestnem ali trškem pečatu.5

Tudi pri nas so mesta in trgi, zlasti od 16. stoletja dalje, uporabljali svoje grbe za krajevne pečate, ki tako predstavljajo glavni vir za študij starejših krajevnih grbov. Zal, da na pečatih ni možno razbrati barv v grbu.

Pojav in raba krajevnih pečatov pa je od začetkov mest in trgov v tesni zvezi z razvojem krajevne avtonomije. Samo kraji, ki so tudi v pravnem smislu bili mesta ali trgi, so smeli imeti lastne pečate za pečatenje pravnih aktov v lastnih zadevah ali v zadevah svojih prebivalcev, kajti samo v tem področju so imeli njihovi pečati veljavo in pravno moč. Uporaba lastnega krajevnega pečata je bila torej odvisna od dosege neke stopnje samostojnosti mest in trgov in izpričuje obstoj avtonomnih organov občine s svetom, ki je veljal za znak samostojnosti meščanov ali tržanov.6 Pogoj za pravno moč overjanja dokumentov je bila odobritev ali podelitev pečata od mestnega gospoda, kar predpisujejo že pravni zborniki iz konca 13. stoletja.7

Kakšen je torej razvoj krajevne avtonomije in s tem pogojev za pojav krajevnega pečata z eventualno grbovno podobo v starejših obdobjih Laškega?

Kraj, ki je pod gradom kot središčem obširnega zemljiškega gospostva nastal vsaj že v prvi polovici 12. stoletja, se v listini, izdani 7. novembra 1227 v Mariboru od vojvode Leopolda VI. Babenberžana za samostan v Jurkloštru, imenuje trg. Vojvoda je namreč samostanu med drugim podelil pet mark denarjev za sol »in foro nostro Tyuer«. Kmalu zatem je samostan ponaredil drugo listino z datumom 8. november 1227, kjer pa se to mesto glasi »in offitio de Tyver«, s čemer je verjetno želel razširiti svoje pravice. V prvi listini se tudi

omenja babenberško deželsko sodišče v Laškem, kateremu je Jurklošter moral predati hujše zločince, ki so zaslužili smrtno kazen. V tej listini nam je ohranjeno tudi ime prvega znanega upravnika laškega gospostva, nekega Pehlina.8

1 G. Seyler, Gesehichte der Heraldik, 19701, str. 381—387; podelitev grba in pečata n. prim. 1581, februar 21., trgu Mozirju, tekst: L. Kobel — H. Pirchegger, Steirische Ortswappen ein-schliesslich jener der ehemaligen Untersteiermark, 1954, str. 270.

' R. Mell, Beitrage zur Geschlchte der stelrlschen Privaturkunde, 1911, str. 93—95. ' O. Redlich, Die Privaturkunden des Mittelalters, 1911, str. 115—116.

» J. Zahn, Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark, II. Bd., št. 245, str. 335—338; listina 1227, november 8., Maribor pri: R. Puschnig, Zur Geschichte des untersteirischen Klosters Geirach, Das Joanneum I, 1940, str. 136—138, 141—143.

Zanimivo je, da se ta v vrsti prič omenja pred znanimi fevdalci Kuenringom, Himbergom in maršalom Plankenwartom. Nekoliko neobičajno je, da se v vsem srednjem veku nikoli ne omenjajo fevdalci ali ministeriali, ki bi se nazivali po Laškem.9

Grb trga Laško v listini od 1666, IV. 7. v muzejski zbirki v Laškem, (si. 3)

V 12. in 13. stoletju se je Laško kot kraj razvijalo predvsem kot sedež velikega zemljiškega gospostva in v tesni povezavi z njim. V kraju se je zato naravno razvila močnejša menjava blaga, morda je jurkloštrska sol iz 1227 bila kupljena na sejmu v Laškem. Gospostvo je upravljal poseben upravnik (ambtman, amman), ki je bil obenem tudi deželski sodnik. Njemu so stali ob strani štirje šefoni z nižjesodnimi kompetencami.10 Kljub dejstvu, da se Laško že 1227 omenja kot trg, pa se vsaj po ohranjenih dokumentih more soditi, da se je trška samouprava razvijala le počasi. V nobeni ohranjeni listini iz srednjega veka ne srečamo trškega sodnika, sveta in drugih organov trške samouprave, ki bi jih volili sami tržani. Nikjer ni dokazov, da bi trški sodnik upravljal tudi deželsko sodišče11, bolj verjetno je ravno nasprotno, t. j. da je deželski sodnik v dogovoru s tržani opravljal vsaj neke funkcije trškega sodnika.

Nekateri domnevajo, da je k razvoju trga že v najstarejši dobi prispeval

' F. Krones, Verfassung und Verwaltung der Mark und des Herzogthums Steier, 1897, str. 153—154, 466, 486.

10 F. Vatovec, K starejši upravni in gospodarski zgodovini laškega okraja, 1927, str. 7—14.

11 H. Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Giilten,

Stadte und Markte, 1962, str. 247.

tudi obisk njegovih toplih kopeli.12 Vsaj že 1257 ima Laško župnika13 in torej faro ter je tako sedež večje cerkvene organizacije. Farna cerkev sv. Martina, delno še iz dobe romanike, se v pismenih virih prvič omenja leta 126914. Laški župniki so bili vsaj že od srede 13. stoletja dalje pogosto tudi savinjski arhi-diakoni, zato se velikokrat omenjajo v ohranjenih virih, zlasti od začetka 14. stoletja dalje.15 Zal, pa iz takih omemb ne zvemo ničesar o Laškem in njegovih prebivalcih.

Sto let po prvi omembi Laškega kot trga se v ohranjenem kratkem latinskem povzetku listine iz leta 1320 govori o »cives in Tiffer« t. j. o laških trža-nih — izraz civis pomeni v srednjem veku tako meščana kot tržana — ki naj ne sprejemajo ubeglih podložnikov jurkloštrskega samostana.16 Zelo je škoda, da ni ohranjen tekst te listine v celoti; morda bi iz njega mogli zvedeti kaj več o naslovnikih ali trški upravi tega časa.

V času koroškega vojvode Henrika iz rodu Goriško-Tirolskih je bilo laško gospostvo kot veliko druge deželnoknežje posesti v tem času dano v zastavo za dolgove in vojno službo. Tako je že 1326 imel v zastavi šefonata v Trbovljah in Zebniku vitez Peter iz Liebenberga na Koroškem za dolgove od vojne službe in tudi za stroške graditve novega gradu v Laškem, ko se omenjajo zidarji, tesarji in drugi delavci.17 Leta 1328 je Peter omenjen kot vojvodov oskrbnik v Laškem s sedežem v tem kraju,18 tri leta kasneje je bil tu sklenjen ženitni dogovor o poroki sina Petra s hčerko Hugona Svibenjskega.19

Listina iz 1329, s katero naj bi kralj Friderik Lepi ponovno prepovedal sodniku in tržanom Laškega sprejemati ubegle jurkloštrske podložnike,20 se je izkazala napačno datirana, gre namreč v resnici za že prej omenjeno listino iz 1320.21

Leto dni po smrti Henrika Goriško-Tirolskega so Habsburžani 1336 zastavili gradove Laško, Freudenek, Klausenstein in Radeče z vso pripadajočo posestjo grofom Celjskim za dolgove, nastale zaradi vojne službe Celjanov proti Čehom in Ogrom. Ohranjena je tudi druga zastavna listina Celjanom iz 13 68.22 Tako ostane laško gospostvo s trgom v zastavi Celjanov do njihovega izumrtja leta 1456.

Viri iz obdobja Celjanov le malokrat omenjajo Laško. Leta 1338 je laški duhoven Herman iz Širja prodal bratu Ivanu, vikarju v Laškem, ter ostalim bratom poleg vinograda v Okrogu v Lahomnem tudi dve mesarski stojnici v Laškem na trgu (ze Tyuer in dem marcht), ki sta bili nekoč last Ulrika Zajčka.23

18 H. Pirchegger, Geschichte der Steiermark I, str. 394. " Listina 1257. ZiCa, Zahn o. d. III. Bd, št. 241, str. 330—331.

14 Listina 1269, november 8., »in ecclesia sancti Martini in Tyuer«, Appelt-Pferschy, Urkun-denbuch des Herzogtums Steiermark. IV. Bd., št. 357, str. 214—215.

15 Na primer: listine: 1280, oktober 15. — MDC V. št. 459: 1282, marec 8. — MDC V, št. 510; 1236. Pliberk — MDC VI, št. 17; 1312, januar 18. Čedad — BCU, Ms. 1457, fol. 1' (plebanus de Thiuir); 1315, september 14., Čedad — BCTJ, Ms. 1435, pag. 25, 136, 213. 214 (plebanus de Tyuir); 1348, december 11. — Arcliivio di stato Udine/Videm, Archivio notarile fasc. 5120, Gubertinus de No vate 1348, fol. 29'.

" Listina 1320, januar 13.. Gradec — Pusch-Froelich, Diplomataria sacra ducatus Styriae, pars II, 1756, pag. 144—145; L. Bohmer, Regesta imperii 1314—1347, str. 173.

" Listine: 132!>, december 12., Innsbruck — DAD, cod. R 52, fol. 35', št. 73; 1328, januar 5., Ziče — ŠDA št. 1957; 1328, januar 21., Zenoberg — DAD, cod. R 53, fol. 5, št. 15, reg. MDC IX, 147; 1323, januar 30., Tirol — Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku I, št. 32; 1328. marec 26., Innsbruck — MDC IX, 160; 1329, maj 11., Griez — MDC IX, 240; 1330, avgust 29., Tirol — MDC IX, 365; 1330, avgust 31., Sterzing — MDC IX, 366.

" Listina 1358, januar 5., Ziče. ŠDA št. 1967.

" Listina 1331, oktober 1., Laško v DAD, reg. MDC IX, 473.

89 A. Muchar, Geschichte des Kerzogthums Steiermark, VI. Theil, 1859, str. 245—246; X. Orožen, Das Bisthum und die Diozese Lavant, IV'2. Das Dekanat Tuffer, 1881, str. 299—300.

21 Listina 1320 je po Puseh-Froeliehu datirana: »Datum in Gretza, idibus januarii« t. j. 13. januarja v 6. letu vlade Friderika Lepega (1314—1330); listina 1329 pa do Mucharju in Orožnu 13. januarja »Datum in Gretza«, baje po listini v ŠDA: Bohmer, Reg. irap. te listine nima.

!! Listina 1356, januar 4., Dunaj v DAD, regest: F. Krones, Die Freien von Saneck und ihre Chronik als Grafen von Cilli, 1883, str. 165, št. 69; isti. Urkunden zur Geschichte des Landes-fiirstenthums, der Verwaltung und des Standewesens der Steiermark von 1283—1441, 1899, str. 50—51, št. 144; listina 1368, junij 23., Dunaj — ravno tam, str. 81, št. 276.

11 Listina 133S, september 23., Laško v AS.

Listina torej izpričuje obstoj osrednjega tržnega prostora, na katerem se je opravljala menjava blaga med kmeti in tržani, posebno živahno ob Martinovem, ko je bil v Laškem letni sejem. Ker je šlo v omenjeni listini za prodajo med fevdalci, in ne tržani, je bila ta opravljena po deželnem pravu, pečatil pa jo je sam izstavitelj, kar je poleg navedbe sedmih prič bilo dovolj za njeno verodostojnost. Kljub vedno večjemu uveljavljanju pečata kot sredstva overitve zahteva namreč pravni zbornik iz ok. 1275 še vedno sedem prič.24

Omenjeni vikar Ivan iz Širja je bil 1356 župnik v Ponikvi, arhidiakon Kranjske in Marke ter čedadski kanonik.25 Vitezi, imenovani po Širju, so očitno imeli v Laškem večjo posest s hišami in z drugim ter so včasih veljali kar za Laščane, saj se omenjeni Ivan leta 1360 imenuje kar »Johannes de Tiver«.26 Leta 1361 ga ponovno srečamo v Laškem kot župnika. Takrat je podaril bratu »Hain-zleinu« — ves srednji vek, zlasti pa 14. stoletje, je imel zelo rad pomanjševalnice osebnih imen — in dedičem svojo zidano hišo v Laškem v hribu pod gradom, skupno z zraven ležečo leseno hišo ter domci, vrtovi, njivami in tej posesti pripadajočo nižjo sodno in policijsko oblastjo (hofmarchen). Tudi to listino je pečatil samo izstavitelj, priče pa niso več omenjene, ker je v tem času pečat sam dovolj overjal listino.27 Tudi 1365 se omenja Sirska »hofmarch«, ležeča v trgu Laško.28 Leta 1386 sta Hainzleinova vdova Ana in sin Henrik dala v zakup ali prodala dosmrtno po obgradnem ali pomirskem pravu (nach purkfrides recht) Henriku Wernburgerju in ženi Klari hišo in vrt »pri trgu pod potjo pri svoji gornji hiši«. V obliki reverza izdano listino sta pečatila izstavitelj Henrik Wern-burger in priča Peter Sirski.29 Tu se torej prvič omenja pomirje ali obgradje v Laškem, ni pa iz listine jasno, ali gre za grajsko ali za trško pomirje. Trško pomirje je bilo več ali manj obširno področje okoli trga, v katerem je imel trški sodnik pravico do nižjega sodstva in izvajanja policijske oblasti. Najstarejši opis tega pomirja pa je za Laško ohranjen šele iz leta 1581.30 Kolikor gre tu za trško pomirje, moremo torej v tem času že predpostavljati neko trško avtono-

11 O. Redlich o. d. str. 116.

2S Listina 1356, april 6., Beljak, v Koroškem deželnem arhivu v Celovcu.

BCU, Ms. 945/3, Liber rationum Ludovici patriarche Aquil., fol. 48, 50, 52, 78.

11 Listina 1361, februar 13., v AS.

'» Listina 1365, junij 13., reg.: MMVK 19, 1906, str. 49, št. 156.

" Listina 1386, januar 10., v AS.

30 S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, 1961, str. 213; A. Mell, Grundriss der Verfassungs-und Verwaltungsgeschichte des Landes Steiermark, 1929, str. 200—202; A. Mell — H. pirchegger, Steirische Gerichtsbeschreibungen, BeitrSge zur Erforschung steirischer Geschichte 37—40, Jahrg., 1914, str. 412—413.

Laški grb po Schmutzu 1822. (si. 4)

mijo v Laškem, sam zakup po pomirskem pravu pa se zaradi nedednosti očitno razlikuje od sicer v mestih in trgih običajnega zakupa po meščanskem pravu (Burgrecht).31

Sodnik, ki se za časa Celjanov večkrat omenja v Laškem, je očitno vedno dežel-ski, in ne trški sodnik. Tako naroča Herman Celjski 1407 svojemu sodniku v Laškem, naj spoštuje sodno imuniteto Jurkloštra,32 kar je moglo veljati le za področje laškega deželskega sodišča in gospostva. Tudi ko se 1424 plemič Ivan Svi-benjski imenuje sodnik in upravnik v Laškem (richter vnd ambtman ze Tiuer)33, je s tem mišljen deželski sodnik, ki je bil obenem tudi upravnik laškega gospostva.

Nekaj podatkov za Laško je ohranjenih v fevdni knjigi Celjanov iz let 1436—1444.34 Tako sta celjske fevde prejela med drugimi tudi dva laška tržana Herman Lubše in Martin Slivec.35 Leta 1444 je prejel od Celjanov v fevd vrt ob pomirju pred mostom (garten . .. an dem purkfrid vor der prukken) Matija, »ta čas sodnik v Laškem«, in to po pomirskem in tržnem pravu v Laškem (als dann purkfrid vnd marktsrecht daselbs zu Tyfer ist)36, ki ga grof Friderik Celjski v drugi listini iz istega leta imenuje »Matija, sedaj naš sodnik v Laškem (M. yez unser richter zu Tyuer). Takrat je prejel v fevd dvor v Cerovem, ki mu ga je prodala vdova celjskega pisarja in kanclerja Hansa Meusenreuterja.37 Zelo verjetno gre tudi pri tem Matiji za celjskega deželskega sodnika v Laškem.

Iz podatka v listini iz 1445, ko je kralj Friderik IV. potrdil ustanovo laškega župnika v kostniški kapeli na pokopališču pri farni cerkvi in s privoljenjem

Friderika Celjskega osvobodil hišo te ustanove v laškem trgu davkov,38 je videti, da so Laščani plačevali davke zakupnikom laškega gospostva, in ne direktno deželnemu knezu, sicer bi za oprostitev ne bila potrebna privolitev Celjana. Nakup

31 Vilfan o. d., str. 163.

33 Listina 1407, junij 20., Celje v Pusch-Froelich, o. d., II, 152.

33 Listina 1424, junij 28., v AS, reg.: MMVK, 14, 1901, str. 52, št. 49.

" Celjska fevdna knjiga iz 1436—1444, nekoč Hs. B 313 v DAD, sedaj v AS, Zbirka rokopisov.

33 Ravno tam, fol. 75, 122'.

33 Ravno tam, fol. 115'.

37 Ravno tam, fol. 112.

33 Listina 1445, oktober 22., Dunaj, insert v listini 1507, avgust 19., v DAD, reg.' Muehar od. d., VII, str. 321. — Orožen, od. d., str. 64—65.

Laški grb po Wartingerju 1841. (si. 5)

hiše v trgu Laško je 1450 Jurkloštru potrdil Friderik Celjski, pač kot zakupnik gospostva in trga.39

Po izumrtju Celjanov 1456 je Laško z gospostvom prišlo zopet na Habsbur-žane. Zanimivo je, da se že 1458 omenjata dva upravnika v Laškem40, od katerih je eden že 1444 omenjeni tržan Herman Lubše. Laški župnik Friderik Abprecher je bil 1457—1459 celjski vicedom,41 t. j. upravnik nekdanje celjske posesti, od 1461 je bil cesarjev svetovalec,12 službo vicedoma pa je vsaj do 1469 opravljal tudi Gregor Dinstl.43

Najstarejši znani privilegij Laškega je bil iz leta 1484. Takrat je v listini, izdani 14. februarja v Gradcu, cesar Friderik III. kot deželni knez podelil trža-nom letni sejem. Ta privilegij se je dolgo časa hranil v arhivu notranjega ministrstva na Dunaju,44 žal, pa je bil uničen v velikem požaru justične palače leta 1927,45 tako da podrobna vsebina danes ni znana.

Dne 16. avgusta 1490 je isti Friderik III. Laščanom potrdil že prej podeljeni letni sejem na Martinovo s tržnimi svoboščinami 14 dni pred sejmom in 14 dni po sejmu, ker je bila originalna listina o tej podelitvi požgana ob turškem napadu,46 morda že leta 1479, ko je bilo več takih napadov na Štajersko.47 Iz teksta privilegija zvemo, da so se obrnili s prošnjo za potrditev sejma na cesarja »sodnik, tržani in prebivalci Laškega«, verjetno je sodnik bil še vedno deželski sodnik v funkciji trškega. V letih 1501—1506 je bil deželski sodnik in upravnik laškega urada plemič Pavel iz Buchwalda.48 Med 1482 in 1485 je bil sodnik in upravnik Viljem Dolaher, ki je imel sodišče in gospostvo v zakupu za tri leta.49

M Pusch-Froelich, od. d., II, 154, št. 44; Muchar, o. d. VII, str. 343. — Orožen o. d., str. 309. " Listina 1458, februar 16., Dunajsko Novo mesto v SDA št. 6154, reg. Muchar o. d., VIII. str. 8. 11 Listina 1457, april 20., Celje, reg. E. Birk, Urkunden-Ausziige zur Gesehichte Kaiser Friedrichs des III. in den Jahren 1452—1467, Archiv fiir Kunde osterr. Geschichts-Quellen, 10, 1853, str. 203, št. 160; listina 1459, januar 6., v DAD.

" Listina 1461, maj 6., Gradec, reg. Birk, o. d., str. 374, št. 474.

" Listina 1469, februar 20., Dunajsko Novo mesto, kopija v DAD, cod. R 58, fol. 116'—117. " Inventar des Allgemeinen Archivs des Ministerium des Innern, Wien 1909, str. 22. ,5 J. Polec, Požgani dunajski arhivi, GMDS 7/8, 1926/27, str. 55.

" Istočasna kopija v Arhivu dvorne komore na Dunaju, Hs. 44, fol. 148'—149, objava: J. War-tinger, Die Privilegien des Marktes Tttffer, 1841, str. 1—2, št. 1.

" S. Jug, Turški napadi na Kranjsko in Primorsko do prve tretjine 16. stoletja, GMDS, 24, 1943, str. 26; Orožen o. d., str. 32.

" Muchar o. d., VIII, str. 207; listina 1506, avgust 16., v DAD.

" Listina 1482, september 6., reg. Orožen o. d., str. 211; listina 1485, marec 20., v SDA št. 8019.

preden je prišlo do volitev, jim je bila ta pravica odvzeta.57 Njegov sin in naslednik nadvojvoda Ferdinand jim je končno 1598 le dovolil izvolitev trškega sodnika, toda le do preklica.58 Vendar pa je tokrat ostalo pri tem, kajti ta privilegij so kasnejši deželni knezi še večkrat potrjevali. Sodnika naj bi volili iz-

sledila sta mu 1496—1498 dva Lamberga.50 V tem času je cesar Maksimilijan I. leta 1497 dovolil dvornemu maršalu in štajerskemu deželnemu glavarju Rajn-prehtu Rajhenburškemu in svetniku Hansu Rajhenburškemu zgraditi kopališče v Laškem, za kar naj bi dobila 200 gld. iz dohodkov laškega urada.51 Leta 1511 je Maksimilijan I. prepustil gospostvo in sodišče v Laškem za posojilo plemiču Žigi Višnjegorskemu,52 ki nikakor ni bil celo mestni sodnik, kot najdemo to napačno tolmačeno.53 Kasneje so dobili laško gospostvo v zastavo Turjačani, za njimi pa od 1554 Janez Krstnik Valvasor.54

Leta 1521 je nadvojvoda Ferdinand potrdil »tržanom in ljudem v Laškem« njihove stare pravice.55 Tudi iz te listine še ne zvemo nobenih konkretnih podatkov o takratni trški upravi.

Začetke trške avtonomije s sodnikom in svetom je iskati šele v dobi nadvojvode Karla. Iz 1581 je namreč ohranjen opis meja laškega pomirja, o katerem so poročali v Gradec »sodnik in svet trga Laško«. Tu je torej prvič omenjen trški svet.58 Isti Karel je »tržanom in skupnosti v trgu Laško« to leto s posebnim privilegijem dovolil, da smejo iz svoje srede izvoliti sodnika; toda še

Trška »roka pravice« z grbom Laškega, (si. 7)

50 Orožen o. d., str. 211; listina 1498, marec 28., reg. v Beitrage zur Kunde steiermSrkischer Geschichts-Quellen, 15, 1878, str. 31.

51 Listina 1497, avgust 23., Innsbruck, reg. ravno tam, str. 16.

55 Muchar o. d., VIII, str. 245; Orožen o. d., str. 211.

53 Varstvo spomenikov 8, 1962, str. 118.

5J Orožen o. d., str. 211—212.

" Listina 1521, avgust 6., Gradec, objava Wartinger o. d., str. 27.

" Listina 1581, februar 14., delno objavljena pri Mell-Pirchegger o. d., str. 412—413; primerjaj Erlauterungen zum Historischen Atlas I/l, Pirchegger, Steiermark, str. 295.

s; Omemba v listini 1598, julij 16., Gradec, obj. Wartinger o. d., str. 3.

58 Listina 1598, julij 16., Gradec, original v Muzejski zbirki v Laškem, obj. Wartinger o. d., str. 2—5.

med sebe vsako leto, moral pa bi biti katoliške vere. Predstaviti so ga morali v potrditev glavarju ali njegovemu upravitelju v Celju, to se pravi osebam, ki so v tem času upravljale nekdanjo celjsko posest. V prvi polovici 18. stoletja so tržani res izvolili 2—3 kandidate, gospostvo pa je potem potrdilo enega. Ta je bil po položeni prisegi potrjen za trškega sodnika in bila mu je predana sodna palica kot znak sodniške oblasti. Plačal je en tolar in moral je obljubiti, da bo poravnal trške dolgove.59

Da bi mogli trški sodniki in svet odslej veljavno potrjevati razne listine in akte, je Ferdinand Laškemu podelil trški grb: ščit modre ali lazurne barve in v njem tri bele ali srebrne dvojne lilije, od katerih sta bili dve nad srednjo, kot

je tak grb naslikan v sredini še danes ohranjenega privilegija. Sredi pokončnega pravokotnika s širšim robom oranžno rdečkaste barve je znotraj ornamen-tiranega srednjega pravokotnika renesančen ščit modre barve s tremi belimi lilijami, razporejenimi 2 : 1. Da bi izpolnil grbovno ploskev, jo je slikar po takratni navadi damasciral,60 t. j. vzorčasto okrasil s prepleteno ornamentiko rumene barve v obliki drugega notranjega ščita, postavljenega med lilije (slika 1). Pri

•• Listine iz 1666, 1718, 1762, 1782 in 1809 obj. Wartinger o. d., str. 12—26; listina 1737, maj 13., obj. J. Zahn, Steirische Miscellen, 1899, str. 409—410.

Seyler o. d., str. 198; Galbreath o. d., str. 70, 142.

opisu grba se tako damasciranje seveda ne upošteva. Vendar je ravno to da-masciranje kasneje zavedlo mnoge do napačne podobe laškega grba.

Kmalu po tej podelitvi grba je bil izdelan trški pečat. Glede na obliko renesančnega ščita in okrasje okoli njega bi mogli trditi, da je pečatorezec imel pri delu pred seboj privilegijsko listino o podelitvi grba z njegovo upodobitvijo in ga dokaj zvesto prenesel v pečat. Le da ni damasciral notranjega ščita med lilijami, ampak ga je samo naznačil z dvojnim tankim nizkim robom in rahlo dvignjeno ploskvijo. Tudi v tej narobe razumljeni funkciji damasciranja tiči vzrok kasnejših zmot pri upodobitvi laškega grba. Okrog grba je na pečatu dokaj širok napisni trak, prekinjen ob spodnjem delu. Napis v majuskulni latinski kapitali se glasi: SIGILLVM DES MARCKHTS TIFER. Čeprav je bila v tem času pogosto navada61, pečatorezec ni vrezal letnice nastanka pečata in podelitve grba. Pečat sklepa ob zunanjem robu dokaj širok listnat venec. Pečat moremo smatrati za lepo delo, o kraju izdelave pa lahko samo ugibamo. Če je bil izdelan takoj po podelitvi grba poleti 1598 in po predloženi podobi, bi mogel biti to Gradec.

Ta trški pečat je bil ohranjen še v drugi polovici 18. stoletja. Leta 1763 so okrožni uradi izvajali neke vrste anketo med mesti in trgi z vprašanji o njihovih grbih in pečatih. Laški sodnik je odgovoril 28. junija 1763.62 Za obliko in barve grba je citiral podelitveni privilegij iz 1598, vendar z nejasnim dostav-kom, da je poslikan z rdečo in rumeno ali srebrno barvo, pri čemer so bile očitno mišljene tudi barve okvirov, okrasov in damasciranja grbovne upodobitve v omenjenem privilegiju. Kot takrat veljavni in uporabljani trški pečat pa je na akt pritisnil opisani pečat (slika 2).

Naslednja ohranjena podoba laškega grba je iz leta 1666, ko je cesar Leopold potrdil sodniku, svetu in občini trga Laško že prej omenjeni privilegij Ferdinanda iz 1598.63 Tudi v tej potrditvi je sredi listine naslikan grb Laškega, toda sedaj v močno spremenjeni, okusu časa prilagojeni obliki (slika 3). Grb je naslikan v pokončnem pravokotnem okviru v več ovalih. Kartuša ali ščit je značilno baročne oblike z dvema otroškima glavama ob strani. Grbovna ploskev je močno modra brez sledov damasciranja. Sorazmerno majhne lilije so izgubile svojo klasično heraldično obliko s tem, ko je spodnji del postal večji; morda je slikar tako razumel besedo »dvojna lilija«. Kar pa je očitno napačno in v nasprotju z jasnim opisom v privilegiju, je zlata barva lilij. Okrog baročnega ščita je najprej vinsko rdeča ploskev z vitičastimi okraski, njej sledi širok enobarven svetlo rdeč oval, temu pa še ožji zunanji oval. Prostor med zunanjim ovalom in pravokotnim okvirom je izpolnjen tudi z zlatimi in z ornamentom okrašenimi trikoti.

Schmutz je drugemu zvezku svojega Historično topografskega leksikona Štajerske 182264 priložil na kraju tri tabele z grbi štajerskih trgov, med njimi tudi laškega. Ta se tu prvič pojavi z dvojnim, t. j. tudi notranjim ščitom, ki naj bi bil, sodeč po pikčastem šrafiranju, običajnem v heraldiki, zlat ali rumen, čeprav tako šrafiranje pri upodobitvah teh grbov ni izvedeno dosledno, saj tudi modra barva v laškem grbu ni naznačena, temveč je grbovni ščit puščen bel (slika 4). V tekstnem delu omenja Schmutz privilegij iz 1598 s trditvijo, da je vojvoda Karel povzdignil Laško v trg (!), Ferdinand pa mu je dal grb, toda s pogojem, da smejo tržani voliti le katoličana za trškega sodnika65, kar seveda ne ustreza tekstu privilegija, kjer podelitev grba ni vezana na tak pogoj.

61 Na primer v pečatu trga Mute letnica 1594 — ŠDA, Siegelsammlung 1763.

" Ravno tam.

" Listina 1666, april 4., Dunaj v Muzejski zbirki v Laškem, obj. Wartinger o. d., str. 12—16.

11 C. Schmutz, Historisch topographisches Lexicon von Steyermark, II. Theil, 1822.

Schmutz o. d., IV. Theil, str. 231.

Naslednja objava laškega grba je iz leta 1841, ko je Wartinger objavil privilegije trga Laško po originalnih listinah, ki jih je takrat hranil magistratni arhiv. Tu je po opisu in podobi v privilegiju iz 1598 pa tudi po trškem pečatu objavil tudi risbo grba (slika 5). Tudi tu ima grb naznačen dvojni ščit, kar spominja na pečat, toda samo ene, po šrafiranju sodeč pravilne modre barve.66

Laški grb v drugi polovici 19. stoletja, (si. 9)

Leta 1864 je Widimsky izdal mestne in trške grbe avstrijskega cesarstva.67 V tekstnem delu trdi,68 da je Laško star kraj, za katerega so skrbeli že Rimljani zaradi njegovih kopeli in ga po cesarju Tiberiju imenovali Tiberium (od česar naj bi pozneje nastal nemški Tiber-Tiver-Tifer-Tiiffer — B. O.), dalje, da je bil že v 13. stoletju z zidovi in stolpi obdan trg, ko ga je 1271 osvojil češki kralj Otokar (kar je napačno, saj je v tej zvezi omenjeni kraj Triven dejansko Tiffen na Koroškem69); od tedaj je trg ostal deželnoknežji, medtem ko se njegovi tržani 1279 imenujejo v listini »cives fori« (v edini listini iz 1279, ki omenja Laško, ni tega70). Dalje, da mu je 1598 vojvoda Ferdinand podelil krajevni grb: modri ščit z zlatim srednjim ščitom (!), ki ima na dnu in ob zgornjih vogalih

" Wartinger o. d., takoj za naslovno stranjo.

" V. R. Widimsky, Stadtewappen des osterreichischen Kaiserstaates, 1864. " Ravno tam, str. 45—46. •• Orožen o. d., str. 199. 70 Orožen o. d., str. 209; MDC V, 406.

srebrne lilije, ki segajo pol v tega in pol v glavni ščit — s pogojem zopet, da tržani odslej volijo samo katoličana za predstojnika in trškega sodnika. — Wi-dimsky je torej prvi celo v opisu grba navedel notranji zlati ščit, čeprav mu je moral biti znan originalni tekst privilegija iz 1598, saj ga sam citira. Verjetno je opis grba napačno povzel po podobi v Schmutzovi knjigi, ki jo je uporabil, kot je videti iz navedenih virov. Tak grb je potem objavil tudi v barvnih tabelah na kraju pod št. 104.

Prvo resnejše delo s področja krajevnih grbov je knjiga Strohla o mestnih grbih Avrstro-Ogrske.71 Pravilno očita Widimskemu nezanesljivost podatkov. Toda tudi on je pri laškem grbu napačno narisal notranji zlati ali rumeni ščit! (slika 6). Omenja, da je Laško znano kot kopališki kraj in da mu je tu narisani grb bil podeljen od nadvojvode Ferdinanda z listino iz 1598.72 Očitno je sicer natančnejši Strohl v tem primeru nekritično prevzel napačne podatke iz Schmutza in Widimskega.

Iz konca 17. ali 18. stoletja sta podobi laškega grba na tako imenovani »roki pravice« (slika 7), ki je, izobešena na trški hiši, oznanjevala tržni ali sejemski mir, in na posebni oljnati sliki (slika 8), ki ju obe danes hrani muzejska zbirka v Laškem. Tudi tu ni notranjega ščita, pač pa pravilno v modrem polju tri bele lilije. Toda te lilije so v spodnjem delu popolnoma enake zgornjemu; tudi tu je očitno, da je slikar tako razumel izraz »dvojne lilije« in se s tem oddaljil od heraldične oblike lilije, kot jo ima pravilno privilegij iz 1598.

Laški grb z dvojnim, t. j. tudi notranjim rumenim damasciranim ščitom in majhnimi lilijami ob vogalih so vidni tudi na sliki grba z nemškim napisom iz druge polovice 19. stoletja v omenjeni muzejski zbirki (slika 9).

Po drugi svetovni vojni je izšlo bogato opremljeno delo o štajerskih krajevnih grbih. Te je risal slikar Kobel, zgodovinske podatke pa je — večkrat napačno in pomanjkljivo — prispeval Pirchegger.73 Kljub sicer upravičenim očitkom temu delu pa je grb Laškega tukaj prikazan pravilno po tekstu podelitvenega privilegija iz 1598, t. j. brez notranjega zlatega ali rumenega ščita in s pravilnimi heraldičnimi lilijami (slika 10).

Iz prikazanih zgodovinskih podatkov po ohranjenih virih je razvidno, da je bilo Laško od začetka 13. stoletja trg, da se proti koncu 14. stoletja omenja (verjetno) trško pomirje, ki predpostavlja obstoj trškega sodstva s trškim sodnikom na čelu, in da se proti koncu Celjanov izrecno omenja tudi laško trško pravo — kar vse dopušča možnost, da je Laško imelo svoj pečat že v srednjem veku. Toda vse do omenjenega privilegija iz 1598 se v nobenem doslej znanem dokumentu ne omenja niti trški sodnik niti trški pečat ali grb, pa čeprav je vojvoda Ernest leta 1411 določil, da mora imeti vsako štajersko mesto in trg svoje sodstvo.74 Šele konec 16. stoletja naletimo na trški svet in šele 1598 je tržanom dovoljena volitev trškega sodnika in podeljen trški grb. Glede na izrazito heraldično obliko grba ne bi mogli reči, da je bila prevzeta z eventualno starejšega pečata.

Kako pa je Laško prišlo pravzaprav do takega grba s tremi lilijami na modrem polju, ki presenetljivo spominja na grb bourbonske Francije?

Lilije v laškem grbu so tako imenovane heraldične ali kar francoske lilije imenovane. Bile so že od leta 1179 na praporu Bourbonov. Lilije naj bi bile simbol čistosti in devištva, obenem pa znak kraljevskega dostojanstva. V vseh grbih so vedno samo zlate ali srebrne, največkrat na modrem polju.75 Prišle so kot

71 H. G. Strohl, Stadte — Wappen von Osterreich-Ungarn, 1885, 1904.

Ravno tam, str. 39. 71 Kobel-Pirchegger o. d., str. 298—299. 71 A. Mell o. d., str. 267.

7i W. Leonhard, Das grosse Buch der Wappenkunst, 1976, str. 256—257.

ornament z vzhoda in se pojavijo stilizirane najprej na konicah žezel in kron še pred 1179.76 Kot »bourbonske lilije« so rabile tudi za ornamente na blagu, tapetah, preprogah in pod.77 Številna francoska mesta so imela v gornjem delu grbovnega ščita lilije za znak t. i. »dobrih mest« Francije.78 Od nefrancoskih mest pa imajo lilije v grbu nekatera mesta, ki so imela npr. kakšno zvezo s Francijo, tako Anjouvinci na Ogrskem. Lilije v grbu imajo tako Košice, ki so dobile grb 1369 od ogrskega kralja Ludvika I.,79 ali kraj Nemška L'upča na Slovaškem, ki je lilije v grbu dobila tudi v času ogrskih Anjouvincev.80 V Avstriji je imel tri lilije v grbu samostan Lilienfeld, vendar to kot t. i. »govoreči grb«.81 Trg Vorau pri Hartbergu ima poleg obzidja in stolpa v grbu tudi pri zlate lilije, a se ne ve odkod.82 Pri nas ima šest lilij v modrem v spodnjem delu grba trg Senožeče po nekdanjih lastnikih knezih Portia.83 Zanimivo je, da je imel tudi Žalec, ki se v 13. stoletju večkrat omenja v zvezi z Laškim na svojem pečatu iz začetka 14. stoletja poleg dveh peruti in rože tudi zgornji del lilije t. i. cleve.84 Kraj Cvetkovič pri Jastrebarskem je imel v grbu na pečatu iz 16. stoletja eno heraldično lilijo.85

Moderna podoba laškega grba (Kobel-Pirchegger). (si. 10)

Kot simbol čistosti so bile lilije v srednjem veku vedno tudi simbol Marije.86 Tako bi bilo možno, da bi kak kraj, ki bi bil znan po njenem kultu, imel v grbu eno ali več lilij. Toda v Laškem je farna cerkev posvečena frankovskemu sv. Martinu iz Toursa, katerega češčenje je pri nas najbolj cvetelo med 7. in 10. stoletjem,87 se pa že 1357 omenja sredi nje Marijin oltar.88 Med 1358—1365, za

™ Galbreath o. d., str. 113.

" Lexikon der Kunst, III. Bd. 1975, str. 17.

78 Louda o. d., str. 17.

Ravno tam, str. 163; J. Sedlšk, Uber den Ursprung der StSdtewappen, »Genealogica et heraldica«, 1972, str. 423.

»» J. Novak, Slovenske mestskč a obeenž erby, 1972, str. 279—230.

81 Strohl o. d., str. 24.

!! Kobel-Pirchegger o. d., str. 173—179.

« Strohl o. d., str. 43.

84 Kobel-Pirchegger o. d., str. 280—281.

ss Grbovi Jugoslavije, izd. Kava Hag, 1S32, str. 24—25; B. Zmajič, Heraldika, 1971, str. 30.

»" Seyler o. d., str. 159.

87 J. Gruden, Češčenje sv. Martina, škofa, na Slovenskem, Voditelj v bogoslovnih vedah, 3, 1900, str. 55—56.

88 Orožen o. d., str. 54.

časa patriarha Ludvika, se celo laška fara imenuje »s. Marie de Tyver«,89 konec 15. stoletja je v Laškem Marijin špital z njeno cerkvijo.90 Če bi Laško imelo že v srednjem veku v 14. stoletju trški pečat, bi bilo možno, da bi bila v njem ena ali več lilij kot simbol Marije, kar pa ostaja zaradi pomanjkanja dokazov le hipoteza.

Zanimivo je, da je na nadgrobniku laškega župnika Žige Grabschopfa (Grauschopf = Sivec?) iz leta 1554 poleg avstrijskega grba (bel tram v rdečem) in grba Celjanov (tri zlate zvezde v modrem) tudi tretji grb z dvojno lilijo.91 Res je to po analogiji najverjetneje osebni grb omenjenega župnika, toda zaporedje grbov Avstrija—Celje—lilija bi nas lahko navedlo na misel, da je tretji grb z dvojno lilijo imeti za grb Laškega. Redki so namreč primeri, da bi na nadgrobniku poleg grba pokojnika bili še grb države in pokrajine (tu celjske posesti). Domneva o eventualnem laškem grbu bi bila možna le v primeru, če Grabschopf ne bi imel svojega grba; med znanimi štajerskimi grbi ga ne najdemo.92 Pri zadnjem ogledu naagrobnika pa se je pokazalo, da je omenjeni »grb z dvojno lilijo« le del širokega okrasnega traku, ki teče ob robu spomenika; rodbinski grb župnika je dobro viden ob njegovih nogah.

Dejstvo je, da iz časa pred privilegijem in podelitvijo grba 1598 ne poznamo dosedaj nobenega laškega grba, in z vso upravičenostjo moremo domnevati, da je Laško dobilo trški grb šele z omenjenim privilegijem. Čeprav je možnost, da je imelo že predtem svoj pečat, pa se od njega ni ohranil noben odtis niti ni ohranjenih podatkov o tem, da bi na takem pečatu bile lilije kot pečatna podoba, ki bi mogle biti kasneje prevzete v trški grb. To ne bi bilo nič čudnega, ker je za starejšo zgodovino Laškega ohranjenega izredno malo gradiva. Morda je bilo uničeno ob turških napadih ok. 1478—1479 kot sejemski privilegij, omenjen v novi podelitvi iz 1490, morda pa tudi v kasnejših požarih. Ohranitev srednjeveškega gradiva je večkrat stvar naključja; od ohranjenega, izredno lepo izdelanega pečatnika mesta Škofje Loke iz konca 13. ali začetka 14. stoletja danes npr. ni znana niti ena listina, ki bi bila pečatena z njim! Znane so številne omembe mest in trgov na Slovenskem v 14. in 15. stoletju, njihovi pečati z grbi ali brez grbov pa so znani šele od 16. stoletja dalje (npr. Brežice, Vitanje, Konjice, Ljutomer) ali pa sploh ne (Radeče, Ribnica, Postojna, Planina idr.).

Če se sedaj še vprašamo, kako pa je prišlo do tega, da je bil Laškemu podeljen ravno tak grb, moramo tudi za to navesti le domneve. Možno je, da je bil grb sestavljen na graškem dvoru, kjer je bila izdana privilegijska listina iz 1598, po kakem heraldiku ali uradniku, ki je iz nam neznanih vzrokov izbral ravno tega, ki tako zelo spominja na bourbonskega. Ali je morda hotel s tem pokazati na farnega patrona frankovskega sv. Martina? Ali so tri lilije v modrem le varianta celjskih treh zvezd v modrem? Ali je morda bil dan tak predlog ali prošnja iz Laškega? Lahko je tak grb predlagal takratni laški župnik, Ferdinandov svetnik Polidor de Montagnana (1569—1604)93, za katerega se kot vnetega katoličana smatra, da je v privilegij iz 1598 predlagal določilo o obveznem ka-tolištvu voljenega trškega sodnika. Ali pa je bil tak grb podeljen na predlog Valvasorjev, od 1554 zakupnikov laškega gospostva.94 Sicer niti Montagnana95

" Ravno tam, str. 118.

M Ravno tam, str. 70—71.

Ravno tam, str. 44; J. A. Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark, III. Bd„ 1835, str. 1123.

»! J. Krassler, Steirischer Wappenschliissel, 1968, str. 310.

" Orožen o. d., str. 129—132; Slovenski biografski leksikon II, str. 150—153.

" P. pl. Radics, Valvazorjev rod na Spodnjem Štajerskem, Ilustrovani narodni koledar, 1899, str. 104.

»s Slika nadgrobnika Montagnane z grbom: Novo mesto. Kulturno-zgodovinski vodnik, 1976, slika 13.

niti Valvasorji06 nimajo lilij v svojem grbu, v poštev pridejo le kot eventualni predlagatelji.

Rodbina Vetter von der Lilie, ki je imela v osrednjem, tako imenovanem srčnem ščitu svojega grba tri lilije v modrem,97 je te in pridevek morda povzela po laškem grbu. Laško gospostvo so namreč kupili šele leta 1665 od baronov Mosconov,98 torej že 67 let po podelitvi grba Laškemu.

Precej nejasnega in neznanega je torej še o nastanku laškega grba in bati se je, da bo zaradi pomanjkanja zgodovinskih virov uganka o njem ostala verjetno za vselej nerešena.

Večkrat uporabljene kratice pomenijo:

AS = Arhiv SR Slovenije v Ljubljani, Zbirka listin

BCU = Biblioteca comunale Udine/Videm

DAD = Državni arhiv na Dunaju — Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Allgemeine Urkundenreihe

GMDS = Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo

MDC = Monumenta historica ducatus Carinthiae

MMVK = Mitteilungen des Musealvereines fiir Krain

ŠDA = štajerski deželni arhiv v Gradcu

DAS WAPPEN DES MARKTES LAŠKO

Zusammenfassung

Einleitend gibt der Autor einige allgemeine Angaben iiber die Entstehung und den Inhalt der Ortswappen, die in Slowenien erst in der zweiten Halfte des 15. Jahr-hunderts anzutreffen sind als die alten Siegelbilder in die neu geschaffenen Orts-wappen ubernommen oder bei neuen Stadterhebungen direkt verliehen worden sind. Da zwischen den Ortssiegeln und der Entwicklung einer Ortsautonomie bekanntlich Zusammenhange bestehen, untersucht der Autor in den sparlich erhaltenen Quellen tur Laško (Tiiffer) aus dem Mittelalter, ob eventuell ein Marktrichter, Rat oder Marktsiegel, erwahnt waren. In keiner bisher bekannten Quelle konnten solche Daten gefunden werden. So muss man annehmen, dass Laško sein Marktwappen erst mit dem Privilegium von 17. Juli 1598 erhalten hat: drei silberne Lilien (2 :1) im blauen Schild. Im weiteren werden die verschiedenen Varianten dieses Markt-wappens auf dem Marktsiegel von ca. 1600 und in Wappenbuchern des 19. und 20. Jahrhunderts sowie auf einigen Bildern aus dem Lokalmuseum von Laško untersucht. Dabei wird festgestellt, dass der gelbe innere Schild zwischen den Lilien auf einigen Wappenbildern, durch eine falsch verstandene Damaszierung des Markt-wappens im Verleihungsprivilegium entstand.

Abschliessend behandelt der Autor die Bedeutung der Lilien im Wappen und gibt einige Vermutungen iiber die Entstehung eines solchen Lilienwappens fiir Laško.

" J. W. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain I. Bd., na naslovni sliki avtorja. " Krassler o. d., str. 179, 193, 246.

,B Orožen o. d., str. 212; Pirchegger, Unterstelermark, str. 246—247.

TRIJE POZNORENESANČNI IN EN BAROČNI NAGROBNIK V LAŠKEM

Emilijan Cevc*

UDK 726.825.034(497.12-113 Laško)

CEVC Emilijan: Trije poznorenesančni in en baročni nagrobnik v Laškem. (Drei Spatrenaissance- und ein Barockgrabstein in Laško.)

Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 47 = 12(1976)2, str. 308—325.

Izvirnik v sloven., povzetek v nem., izvleček v sloven. in angl., 6 slik.

Med starimi nagrobniki v Laškem pripada tisti plemiča Janeza Bapt. Valvasorja manieristični stilni stopnji, po vsebini (napisi s citati po Luthrovem prevodu sv. pisma, biblični relief) pa je izrazito protestantski; nastal je ok. 1532. — Nagrobnik laškega župnika in od 1582 novomeškega prošta Polydor-ja de Montagnana (umrl 1604 v Novem mestu) pripada poznorenesančnemu tipu portretnega epitafa. Nastal je že za Montagnanovega življenja med leti 1576—79 ter je izdelek istega mojstra, ki je 1578 izklesal mnogo plemenitejši renesančni »kaligrafski« nagrobnik družine Stich. — Zadnjega je oblikovno posnel 1645 klesar že baročno občutenega nagrobnika Margarethe Stadler, ki je imel delavnico najbrž v bližnjem Celju. — Prvi nagrobnik je vzidan na zunanjščini kaplanije, drugi v severni ladji, zadnja dva pa na fasadi nad-župnijske cerkve v Laškem.

UDC 726.825.034(497.12-113 Laško)

CEVC Emilijan: Three Late Eenaissance and One Baroque Tomb-stone at Laško. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 47 = 12(1976)2, p. 308—325.

Orig. in Slovene, summary in Germ., synopsis in Slovene and Engl., 6 pict.

Among old tombstones in Laško, that of the nobleman Joannes Bapt. Valvasor, with decidedly protestant content stili belongs to the mannerist style. It was made about 1582. •— The tombstone of Polydor de Montagnana, the parish priest of Laško and from 1582 onward the provost in Novo mesto (he died 1604 in Novo mesto), belongs to the late Renaissance type of a portrait epitaph. It was executed during the lifetime of Montagnana bet-ween 1576—79 and is the product of the same master who carved a much nobler Renaissance calligraphic tombstone of the Stich family. The latter was carved (1645) in the same Baroque špirit as the tombstone of Margarethe Stadler, by a stonecarver who had his workshop probably in the neigh-boring town Celje. — The first tombstone is buit in the outside wall of the vicarage, the second is situated in the northern aisle while the last two are placed in the facade of the parish church in Laško.

Laško in njegova okolica se ponašata s kar precejšnjim številom pomembnih umetnostnozgodovinskih spomenikov. Dovolj je, če omenim le v romaniki sezidano, v gotiki predelano in v baroku slikovito obogateno nadžupnijsko cerkev sv. Martina, poznogotsko, z renesančnimi freskami okrašeno Marijo Gradec, Sv. Mihaela na hribu nad mestom, ponosno stavbo iz 17. stoletja z lepo opremo. In še bi lahko našteval. A tudi nekateri manjši spomeniki vabijo umetnostnega

* Dr. Emilijan Cevc, upravnik Umetnostno zgodovinskega inštituta Franceta Steleta pri Jože Benedek.

in kulturnega zgodovinarja. Med temi imajo posebno mesto renesančni in ma-nieristični nagrobniki v župni cerkvi in v njeni bližini, ki so priče duhovno razgibanega časa med gotiko in barokom in strastne napetosti med protestantizmom in katolištvom. Ob nekaterih od teh bi se rad v tem članku pomudil, dasi mi je žal, da ne morem pritegniti še najlepšega med vsemi — nagrobnik leta 1554 umrlega župnika Sigmunda Grabschopfa. Ta spomenik je namreč tako nerodno vzidan v koncu prezbiterija za mogočno kuliso glavnega oltarja, da ga ni mogoče fotografirati. Upajmo le, da bo kot eden najlepših kiparskih spomenikov naše renesanse dobil prej ali slej ustreznejše mesto v cerkvi.

NAGROBNIK JANEZA BAPTISTA VALVAZORJA

Spomenik je nekoč stal nad grobnico gospoda Janeza Baptista Valvasorja v nekdanji špitalski cerkvi. Temu možu dolguje Laško za marsikaj zahvalo, najlepši spomin pa si je prislužil kot ustanovitelj in podpornik tako imenovanega »Novega špitala«1. Po rodu je bil iz severnoitalijanskega Bergama. Prvič se omenja v Ljubljani leta 1544, kjer je trgoval s kožami in nato s porcelanom in keramiko; 1547 je postal ljubljanski meščan in pozneje celo vrhovni proviant-ni mojster Vojne krajine. Leta 1554 si je pridobil od deželnega vladarja laško gospoščino, imel pa je tudi gradove Medijo pri Izlakah, Šrajbarski turn pri Krškem, Konjice in še vrsto drugih posestev. Kranjsko deželanstvo mu je prineslo tudi plemiški naslov. Njegova prva žena Emerenciana je bila hči ljubljanskega župana Vida Khisla ter je umrla 19. januarja 1572; pokopali so jo v špitalski cerkvi v Laškem. Z drugo ženo, iz plemiške družine Werneck, se Valvasor ni razumel in sta se kmalu razšla. Ko je Janez Baptist 2. novembra 1581 umrl, ni zapustil otrok, zato je večji del premoženja volil sinovom umrle sestre Frančiške, poročene Moscon, grad Medijo pa soimenjaku Hieronimu Valvasorju, dasi z njim ni bil v sorodu. Ta Hieronim je bil ded kranjskega zgodovinopisca Ivana Vajkarda Valvasorja.

V Laškem je Janez Baptist Valvasor obnovil veliko hišo na Glavnem trgu za uradne prostore, predvsem pa je leta 1950 povečal špital z »Novim špitalom«, ki se ga je bogato spomnil tudi v oporoki, sestavljeni 2. oktobra 1581; hkrati je odpustil svojim tlačanom vse dolgove, drugim pa polovico davščin v letu po svoji smrti. Posebej je naročil, naj prepeljejo po smrti njegovo truplo iz Šrajbar-skega turna v Laško in ga pokopljejo poleg žene v špitalski cerkvi, trem nečakom dedičem pa še, naj postavijo njemu in prvi ženi »pošten nagrobnik« (»ehrlich Epitaphium«). — Tako se je tudi zgodilo.

Ko so leta 1833 špitalsko cerkev podrli, so Valvasorjeve in ženine kosti prenesli na laško pokopališče, nagrobnik pa shranili na grajskem dvorišču. Ob prezidavi kaplanije leta 1859 so spomenik vzidali v njeno zunanjo steno, kjer še dandanes z zadnjimi močmi kljubuje vremenu, ki ga bo kmalu do konca

1 Peter pl. Radlcs, Valvasorjev rod na Spodnjem Štajerskem. Ilustrovani Narodni koledar •za leto 1899. Celje, pp. 102 ss. — Isti: Johann Weikhard Freiherr von Valvasor. Laibach 1910, pp. 3 ss. 259 ss. (Obakrat je popisan tudi nagrobnik; v prvem članku /p. 109/ in z reprodukcijo, ki kaže spomenik v še dobro ohranjenem stanju, v knjigi /p. 10/ s prepisom vseh tekstov.) — O nagrobniku in o njegovih napisih glej: Ignaz Orožen, (poročilo v) MDZK II, Wien 1857, p. 304. — Hans Petschnig, MDZK X, 1865, p. 200. — Ignaz Orožen: Das Bisthum und die Diozese Lavant IV/2. Das Dekanat Tiiffer. Graz 1881, p. 84. — Josef Andr. Janisch: Topographisch-historisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen III. Graz 1885, p. 1126. — Fr. Podkraj-šek, Pripombe h knjigi »Pokopališča pri cerkvah Lavantinske škofije«. CZN XV, 1919, p. 135 ss. — Emilijan Cevc, Renesančna plastika na Slovenskem. ZUZ n. v. VII, 1965, p. 150. — Jože Curk: Topografsko gradivo IX. Sakralni spomeniki na območju občine Laško, (ciklostirano.) Celje 1967, p. 34. — Zadnji čas je življenje J. B. Valvasorja in njegovo skrb za špitalsko ustanovo popisal prof. Miloš Rybar (Janez Krstnik Valvasor in laški špital. Naše delo, Laško, številke od marca 1970 do marca 1971). Tudi sam se moram prof. M. Rybšru iskreno zahvaliti za pomoč, ki mi jo je a al pri pisanju tega članka tako s posamičnimi podatki, prepisi nekaterih napisov ter s fotografijami.

uničilo — zgodovini v škodo, kraju ne v slavo. Spomenik je namreč po zgodovinski, likovni in vsebinski strani vreden vsega spoštovanja in pozornosti.

Gre za ploščo iz konglomeratnega peščenca, ki se močno kruši. Visoka je 220 cm in 115 cm široka; 24 cm širok napisni pas jo deli v dve reliefno okrašeni polji, v spodnjem delu pa je še 31 cm širok napisni pas. — V glavnem (spodnjem) reliefnem polju sta izklesana klečeča mož in žena po heraldičnem pravilu: on na naši levi, ona na naši desni, za naše oči pa si ju moramo zamisliti kot zrcalno obrnjena. V molitev sklenjeni roki dvigata pred prsi in za tretjino sta zasukana

Laško, zunanjščina kaplanije. Nagrobnik Janeza Baptista Valvasorja. Foto; Jože Benedek.

proti gledalcu. Mož s precej dolgo brado je oblečen v tesne nogavice, v ob bokih nabrane hlače ter prepasan suknjič, čez to pa je ograjen s plaščem, ki sega do srede stegen in se mu navzgor zavihani ovratnik nadaljuje v široka, štoli podobna zaviha vzdolž vse dolžine; opaziti je tudi pripasani meč. Žena je nad dopetno ohlapno haljo ogrnjena (menda) še s šalom, ki se ji ob kolenih nabira v pentljo; glavo ji obdaja ovijača z značilnim prtom čez spodnji del obraza. Pred možem leži na tleh nizek klobuk z ravno štulo in z ozkimi krajevci. Noša je popolnoma modna in značilna za čas zadnje četrtine 16. stoletja. — Zgornja kota tega reliefa pokrivata grba z okrasjem in s čeladama na vrhu; nad možem je Valvasorjev grb, nad ženo družinski grb Khislov. Ob grbih potekata vzvalovana trakova, katerih napisa preberemo (s pomočjo starih prepisov) takole: »CHRISTVS IST MEIN LEBEN VND STERBEN IST MEIN GEWINN. PHILIPP I.« ter

»ICH LIEGE VND SCHLAFE VND ERWACHE, DER HERR HALT MICH. PSALM IIII.«2

Na srednjem delilnem pasu je vklesan napis, ki je skoraj popolnoma uničen: »ICH BIN DIE AVFERSTEHVNG VND DAS LEBEN, WER AN MICH GLAVBT, WIRD LEBEN, OB ER GLEICH STURBE, VND WER DA LEBT VND GLAVBT AN MICH, DER WIRD NIMMER MEHR STERBEN. JOHANN. XI.3

Glavni, biografski napis je bil v spodnjem pasu: »HIE LIGT BEGRABEN DER EDL VND EHRNVESTER HERR JOHANN BAPTISTA VAVASOR ZVM THVRN AM HART VND PHANND INHABER DER HERRECHAFT TIFFER, DER GESTARBEN IST AM 2. TAG NOVEMBR. DES 1581 JAHR. VND SEIN HAVS FRAV EMERENTIANA DIE EIN GEBARNE KISLIN VND GESTARBEN IST AM 19. TAG JANVARII des 72. DEREN BEDER SELL GOTT GENEDIG VND BARMHERZIG SEIN WELLE. AMEN.«

Ikonografsko posebno vabljiv in za duha časa zgovoren je relief v zgornjem polju. Tudi to polje je po sredi v ozadju vodoravno predeljeno, vendar zavzema njegov večji del naprej pomaknjena kompozicija Kristusovega vstajenja. Iz

Laško, zgornji del nagrobnika Janeza Batista Valvasorja.

velikega, zabojastega sarkofaga, ki mu je pokrov že odletel, se dviga Kristus, ogrnjen v široko na strani plapolajoč plašč; v levici drži banderce, desnico zmagovito dviga (v blagoslov?). Z levo nogo stoji na premagani Smrti, z desno na zvijaj očem se rogatem zmaju-hudiču. Na vrhu se po vsej širini razpleta trak z napisom: »CONFIDITE EGO VINCI MVNDVM«.4 Ob sarkofagu spijo trije vojščaki; dva dremljeta sede ob straneh, tretji je zleknjen spredaj, a tako

2 Ti in vsi drugi napisi so komaj še berljivi. Današnje ostanke napisa je poskušal razbrati Jože Curk (op. cit.), njegovo branje je dopolnil po starih prepisih M. Rybar (Pripombe k Curko-vemu Topografskemu gradivu za občino Laško. Celjski zbornik 1969—70, pp. 362 ss) in pri tem biblične citate dopolnil tudi z navedbo vrstic. Ob psalmističnem tekstu »Ich liege und schlafe . . .« je popravil tudi na nagrobniku nepravilno navedbo citata kot IV. psalma; tekst je v resnici vzet iz psalma III. verz 6. Pač pa ima psalm IV. podoben 9. verz: »Ich liege und schlafe ganz mit Frieden; denn allein du, Herr, hilfst mir, dass ich sicher wohne.« Baročni kronist Janez Krst. Gajšnik v svojem leta 1747 sestavljenem rokopisu »Compendiosa totius Archiparochiae Tyberen-sis Topographia« (p. 52) navaja še neki 10. verz psalma IV., tega verza pa v resnici psalm nima.

' Napis je iz Janezovega evangelija v 11. poglavju, 25—26 vrsta.

• Citat je po Janezu 16, 33. — Napačna oblika »VINCI« namesto »VICI« je na originalu.

nerodno, da se zdi, kakor bi bil relief na samem sarkofagu. Prav ob robu visi na krclju drevesa ščit, na desni tok s puščicami. — V zgornji polovici reliefa vidimo v ozadju na (naši) levi na skalovju klečečega Mojzesa, ki na Sinaju sprejema od Boga tabli postave, na desni pa križ z bronasto kačo, torej dve podobi iz stare zaveze. Po poševnem notranjem delu okvira zgornjega reliefa se vrsti renesančni listnati ornament.

Očitno gre po vsebinski strani za popolnoma protestantsko miselnost. Tako reliefi kot napisi so pravcate pridige, prikrojene po Lutrovem nauku o odrešenju, ta pa po Pavlovem pismu Rimljanom. Tudi vsi biblični citati so prevzeti iz Lutrovega prevoda svetega pisma, vsebinsko pa tako izbrani, da poudarjajo opravičen je po veri in vstajenje po Kristusu, ki je Življenje in v katerem edinem se rešujemo.5 Zgornja reliefna upodobitev pa je nekakšna redukcija ali vsaj varianta znane protestantske ikonografske teme, ki nima več nabožnega, marveč — enako kakor napisi — podučni značaj ter poudarja antitezo med starim in novim zakonom, kakršno najlepše ilustrira motiv »Drevesa življenja in smrti« ter »Postave in milosti«. Ta motiv je v dokaj zapleteni kompoziciji večkrat upodobil — in najbrž celo utrdil — slikar Lucas Cranach starejši (na primer na slikah v Gothi iz leta 1529 — Staatlicbes Museum; v Pragi — Narodna galerija; v veliki cerkvi v Weimarju na lesorezu iz leta 1529). Po njegovi skici je nastala tudi oltarna slika za cerkev sv. Štefana v Ascherslebnu.6 Gre torej za problem izvirnega greha in njegovih nasledkov ter za Kristusovo odrešilno dejanje. Človeka zastopa ali dvakrat upodobljeni Adam ali pod drevesom življenja in smrti sedeči »Adam«. Simboli starega testamenta so Mojzes in bronasta kača, prvi greh in izgon iz raja; novi testament poudarjajo Janez Krstnik, Jagnje Božje, Križani, vstali Kristus in večkrat je zraven tudi personifikacija Milosti. Stari zakon je zakon kazni, strahu in smrti, novi je zakon ljubezni. Človek se mora torej sam odločiti — ali za Postavo ali za Milost. Prototip za ta ikonografski motiv je zasidran pravzaprav v motivu Herkula na razpotju, ki se mora odločiti med Naslado in Krepostjo. Upodobitve te vrste tudi na širšem štajerskem območju niso bile neznane; poznamo jih s stenskih slik — kot na primer v župni cerkvi v Rantenu pri Murauu okoli 1570 — in z nagrobnikov — kot na primer okoli 1580 v Oberwolzu ali okoli 1590 v gradu Strechau. Na Koroškem se pridružujeta Drellingov epitaf v Volšperku okoli 1589 in nagrobnik Georga Schofmanna v cerkvi sv. Jerneja v Brežah.7

Zdajle te motivne skupine ne nameravam nadrobneje razčlenjevati, saj znotraj naših meja menda nima enakega sorodnika; dovolj je, če zapišem, da je Valvasorjev nagrobnik nastal vendarle kot njen zreducirani odmev ali vsaj da je pognal iz podobnih predstav. A kar je na klasičnih ikonografskih rešitvah razdeljeno na levo in na desno od drevesa življenja in smrti, je na našem reliefu porazdeljeno v njegov sprednji in zadnji plan: odrešenje novega zakona je z vstalim Kristusom poudarjeno v ospredju, mrtva postava starega zakona pa se je umaknila v ozadje. Figura Človeka-Adama je izginila, simbolično ločujoče drevo manjka. Pač pa sta Adama nadomestila portreta obeh rajnikov na spodnjem reliefu, kakor da bi se bila — kot govori vsa pisana in figuralna spremljava — že odločila za pot pravega evangelija. Pri nas se sicer ne zlivata z bibličnimi scenami, marveč sta pomaknjena v spodnje polje, a vse povezuje v idejno

s Za vsebino napisov prim.: Grete Mecenseffv, Protestantische Inschriften auf den Denk-malern der Pfarrkirche St. Jakob in Villach. 900 Jahre Villach. Neue Beitrage zur Stadtgeschich-te. Villach 1900, pp. 357 ss.

" Oskar Thulin: Cranach-AltSre der Reformation. I.eipzig-Berlin 1955, pp. 134 ss. — Zvgmunt Kruszelnicki, Historyzm i dcgmatvzm w stuce reformaciji. Teka komisji historii sztuki VI. War-szaiva-Poznan-Torun 1976, pp. S4 ss. — Wilhelm Steinbock. Kunstwerke der Reformationszeit in der Steiermark. Johannes Kepler 1571—1971 Gedenkschrift der Universitat Graz 1976, pp. 429 ss.

' W. Steinbock, op. cit., si. 14, 43, 45, 34, 42.

celoto vmesni biblični tekst. Poznamo pa tudi primerke, kjer so umrli vkompo-nirani v biblični svet — recimo na znanem gobelinu za Georga Khevenhullerja iz leta 1572, na katerem je v središču tudi Kristusovo vstajenje.8

Za osvetlitev tega duhovnega razpoloženja se mi ne zdi odveč navesti nekaj kitic iz dolge pesmi Janža Schweigerja, ki je izšla leta 1584 v Dalmatinovi izdaji »Ta celi Katehismus ... inu pejsni« ter so jo peli kot pripravo na srečno smrt: »Hvala Bogu, moj čas je tu .. .«9

6. Koku strašnu je prekletje v kateru smo mi padli, to nam postava kaže vse, v kateri je Bug kmali oznanil zapuvid, sodbo, de, kir je prov deržal ne bo, bo imel v pakal priti.

8. Zatu je on (Bog) iz nebes k nam poslal na zemlo Sina, kir je za nas dopolnil sam, de postava konec ima. Volnu se je gori ofral, Očetu k smrti se podal, do smrti tega križa.

10. On je junački obladal vse svoje sovražnike: vraga, greh, smrt, pakal razdjal, vse naše zuparnike. Na tretji dan iz groba vstal, pridigovat, karstit vkazal k odpuščanju vseh grehov.«

Kristusovo vstajenje na nagrobnikih sicer ni redko upodobljeno, res pa je, da v našem gradivu 16. stoletja poznamo le malo spomenikov s tem motivom, Valvasorjev pa je med vsemi posebnost. V vencu oblakov se dviga Kristus iznad sarkofaga na reliefu, ki je bil do nedavnega shranjen v graščini v Dolu pri Ljubljani ter je nastal v poznem 16. stoletju. Podobno je v živahni kompoziciji izklesan Kristus med oblaki nad odprtim sarkofagom in prestrašenimi vojščaki na nagrobniku okoli leta 1597 v župni cerkvi na Vurberku10 — morda celo po isti grafični predlogi? — medtem ko je Vstali na epitafu leta 1583 umrlega Georga Feichtingerja v župni cerkvi v Stari Loki popolnoma statična figura, ki spominja na nabožno plastiko, pred katero kleči rajni v molitvi.11 Kristus na Valvasorjevem spomeniku pa je še poln zemeljske teže, v modelaciji telesa in zlasti ostro gubanega, vihrajočega plašča še zelo srednjeveški, poznogotski ter brez oblakov ali angelskih spremljevalcev. Opazimo pa nekaj novega, česar srednji vek ni poznal: Smrt in hudiča pod Kristusovimi nogami. Spomnimo se verza iz pravkar citirane pesmi: »... vraga, greh, smrt, pakal razdjal...« Gre za

» Gobelin hrani Germanisches National-Museum v Nurnbergu. — Leonie von Wilckeus, Die Familien-Gobelins des Georg Khevenhuller, 900 Jahre Villach, pp. 115 ss, tab. 14.

» Citirano po: Marijan Smolik: Odmevi verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stoletja. Inavg. disert. Ljubljana 1963 (ciklostilno), pp. 146 ss.

10 E. Cevc, Renesančna plastika . . ., op. cit., p. 150.

11 E. Cevc, Feichtingerjev nagrobnik v Stari Loki. Loški razgledi IX, 1962, pp. 105 ss.

ikonografsko novost, ki jo je v upodobitev Vstajenja prinesel čas reformacije.12 Srečamo jo tudi že na slikah Cranacha starejšega, na primer na lesorezu iz leta 152913 ali na sliki za Aschersleben.14 Na zadnji je Kristus po drži našemu celo zelo soroden. Res je zmago nad peklom v starejši ikonografiji poudarjal že motiv Kristusa pred peklom (Anastasis), kjer razdene peklenska vrata in z ban-derom zmage pritisne vraga k tlom., upodobitev v Laškem pa je vendarle plod reformacijske teološke špekulacije.

Ze Radics13 je zapisal, da izbira citatov na našem nagrobniku dokazuje, da je bil !anez Baptist Valvasor protestant, kakor so bili protestanti nekateri ljubljanski odličniki, med katerimi ga srečamo ob sestavljanju testamenta Vida Khisla: Matevž Klombner, Janez Krstnik Posch, kanonik Pavel Wiener. Če pa beremo v Valvasorjevem testamentu, da naj ga pokopljejo »po obredu svete katoliške cerkve« in da naj v špitalski cerkvi v Laškem opravi vsak teden tri maše primeren duhovnik, ki naj ima vsak praznik tudi »krščansko dobro pridigo« in ki naj skupaj z ljudstvom moli zanj, za njegovo ženo in za vse druge sorodnike in dediče kot za soustanovitelje,16 potem se nam upravičeno vzbuja pomislek, če je bil J. B. Valvasor res protestant. Prav, gibal se je v krogu reformatorjev in nagrobnik bi ne mogel biti bolj protestantski, kot je. A prvo bi bilo razložljivo z Valvasorjevimi poslovnimi zvezami, drugo pa z mislijo, da so bili morda protestanti njegovi dediči, naročniki nagrobnika, kar pa se spet ne zdi preveč verjetno. Morda je bil protestant kipar ali pa je razpolagal z ikonografskimi vzorci, kakršne je pobudila reformacija, in jih je porabljal ne glede na vero umrlega. Sicer pa je bil čas prepojen z reformacijskimi gesli, ki se jim tudi katoličani niso mogli popolnoma ogniti. Vsekakor pa o vsebini in obliki nagrobnika v Valvasorjevi oporoki ni določnejše besede, razen da naj bo »ehrlich«.

Po vsebinski strani se je Valvasorjev nagrobnik izkazal kot kulturnozgodovinsko zelo zgovoren, pri nas celo enkraten spomenik uveljavljajoče se reformacijske miselnosti. Kakšno pa je njegovo umetnostno in slogovno pričevanje?

Slogovno se izmika natančnejši opredelitvi. Nastal je po letu 1581, ko se je tudi v Italiji renesansa že umikala manierizmu, pri nas pa so se forme »severne renesance«, ki so že tako padle v dokaj plitvo zemljo, prav tako spet razkrajale. To nam pove že primerjava Valvasorjevega s slaba tri desetletja starejšim Grauschopfovim nagrobnikom v Laškem. Prav tako ne smemo pozabiti, da so bile v času verskih napetosti umetnostne naloge, še posebej figuralne, potisnjene ob stran17 in da je bila sakralni umetnosti reformacija v jedru nenaklonjena. Kiparstvo se je omejevalo v glavnem le na nagrobno plastiko, njeni naročniki pa so bili tako plemiči kot meščani. V že nekaj desetletij trajajoči umetnostni oseki so domači umetniki poniknili ali izumrli; priložnostna naročila so opravljali pogosto tujci — Nemci, severni Italijani (predvsem Lombardi) ali celo Nizozemci, med vsemi temi pa so le redki presegali poprečno kvaliteto, saj so bili največkrat le obrtniško izobraženi kruhoborci. Res pa so nam posredovali nekatere že ustaljene ikonografske sheme in jih po potrebi celo prilaga-

" (Herder's) Lexicon der christlichen Ikonographie I, 1968, p. 215.

,J W. Steinbock, op. cit., si. 12.

14 Z. Kruszelnicki, op. cit., si. 21.

,s P. v. Radics: Freiherr v. Valvasor .. ., op oit., p. 11.

" Ign. Orožen: Das Dekanat Tuffer, op. cit., p. 75. — Za opozorilo o »katoliškem pokopu-se toplo zahvaljujem prof. Branku Reispu ki se je ob pripravah za novo kritično monografijo o J. V. Valvasorju skrbno razgledal tudi po ohranjenih nemških in latinskih prepisih oporoke J. B. Valvasorja. Tudi nekatere retuše v uničenem biografskem napisu na nagrobniku sem izpeljal po njegovi redakciji teksta.

17 Prim.: France Štele, Vloga reformacije v naši umetnostni zgodovini. Drugi Trubarjev zbornik 1952, pp. 119 ss. (O nagrobnikih posebej pp. 142 ss.)

jali našemu čustvovanju. Z redkimi izjemami so bili tudi anonimni. In to velja prav tako za avtorja Valvasorjevega nagrobnika — ne vemo, odkod je prišel, ne kje je bival ali imel delavnico.

Ob figuri vstalega Kristusa smo opazili še precej poznogotskih stilnih spominov, kakršni so bili v srednji Evropi in pri nas v 16. stoletju še dolgo časa zelo živi; ohranjali so se z likovno trdoživo tradicijo, s starimi delavniškimi (grafičnimi) predlogami ali pa jih je »gotska retrospektiva«, ki s:e je proti koncu stoletja še okrepila, celo vnovič prebudila.18 Vsekakor govori Kristusova figura v prid kiparjeve severne orientacije in najbrž tudi šolanja.

Prostor, v katerem se odigravajo biblični prizori, je omejen na skrajno ozke pasove (police) brez globinske prepričljivosti. Zabojasti sarkofag ozki pas tal, ki mu je odmerjen, kar razriva, njegova perspektiva pa ne pozna niti temeljnih optičnih skrajšav, saj sta sprednja in zadnja stranica enako dolgi. Za voj-ščaka, ki leži pred sarkofagom, smo rekli, da se zdi, kakor bi bil prilepljen na njegovo steno. Prizora Mojzesa na gori in Bronaste kače se odigravata na neprepričljivi skalnati polici, ki deli ozadje reliefa in nima globinske dimenzije. Tega brezprostorja ne moremo pripisati niti gotiki niti manierizmu, najmanj pa renesansi — kvečjemu kiparjevi zadregi. Pa vendar ne moremo kiparju očitati nespretnosti. Figure je dovolj plastično modeliral, ni pa dosegel, da bi se zlile z okoljem, in delujejo zato skoraj kot aplikacije. Vsekakor se moramo zavedati, da ni poskušal zajeti prizorov realistično; iskal je predvsem duhovno vsebino ali celo njeno simboliko ter se je zato zatekal v likovno idealizacijo, v nekak vsebinski in oblikovni »stenogram«, kar velja še zlasti za zgornji relief. Sicer pa opažamo podobno tendenco na nagrobnih reliefih poznega 16. stoletja še večkrat. Čas poznogotskega in tudi renesančnega realizma je minil, baročni se še ni prebudil.

Podobno bi smeli reči tudi za prostorsko razmerje spodnjega reliefa s portretom rajnikov. Namesto na tleh ali na klečalnikih klečita mož in žena na nenaravno podtaknjenih ploščah. Višina reliefne plošče je narekovala in sploščila naravno oblost teles in oblačil. Kipar se je potrudil, da bi vlil figurama nekaj portretnosti, kar občutimo zlasti na plemenitem starčevskem obrazu moža, telesni proporci pa so v razmerju z glavama pretirani. V tem je morda kanec manieristične mode. Res pa je tudi, da je poudarek na portretih umrlih nasledek renesančnega humanizma in individualizma, ki ga je protestantski čas še posebej uveljavil z nameščanjem podob profanih oseb v sakralnih prostorih.

Videli smo že, da je kipar precej samozavestno obravnaval oblačila rajnikov in dosegel z njimi skoraj monumentalen vtis. Občutimo pa tudi razloček med slikovito razdrobljenostjo bibličnega reliefa in v obrisu in gmoti trdno sklenjeno modelacijo portretov. Skoraj bi pomislili, da gre za delo dveh različnih rok, a vse kaže, da gre marsikaj tudi na račun slabe ohranitve. Upoštevati moramo tudi verjetnost, da se je kipar pri zgornjem reliefu naslonil na grafično predlogo, nastalo najbrž še v prvi polovici 16. stoletja.

Vprašanje je tudi, ali je spomenik ohranjen v celoti. Ker danes relief nima močnejšega okvira, bi smeli pomisliti, da se je njegov nekdanji arhitekturni okvir pri selitvah spomenika izgubil. Ob občutni ambicioznosti, ki jo ohranjeni del kaže, bi po analogiji z drugimi spomeniki — na primer s tistimi v Ptuju — smeli sklepati, da je imel spodaj oltarni predeli podoben »podstavek«, ob straneh pilastrsko arhitekturo in na vrhu trikotno ali polkrožno čelo s primernim reliefom (Boga Očeta?). Kajti šlo je vendar za nagrobnik odličnega in premožnega moža.

" Prim.: Theodor Muller: Frtthe Beispiele der Retrospektive in der deutschen Plastik. Ba-yerische Akademie der Wissenschaften, Sitzungsberichte der philosophisch-historischer Klasse 1961. Bd. 1. Munchen 1961.

Ni se še posrečilo najti kakšen drug izdelek tega kiparja. Gotovo pa spomenik ni importiran iz tujine in svoje dni bržčas pri nas ni bil osamljen. Prav tako celotno slogovno občutje ne podpira misli, da je nagrobnik izklesal kakšen priseljen italijanski kipar, dasi so bili ti v drugi polovici 16. stoletja v notranje-avstrijskih deželah v tej stroki vodilni; italijanskih oblikovnih in motivnih rekvizitov na našem nagrobniku namreč ne opazimo. Stilna govorica kaže več severnega kot južnjaškega naglasa.

Je bil mar sedež kiparjeve delavnice v bližnjem Celju? V Laškem samem bi si ga težko zamišljali. A tudi med spomeniki, ki so se iz tega časa ohranili v Celju, nobeden ne spominja na Valvasorjevega. Ugotovimo lahko le, da po delav-niški strani Valvasorjev nagrobnik do sedaj pri nas nima sorodnika in da presega tisto poljudno raven, na kateri ostaja velik del našega tedanjega spomeniškega gradiva sepulkralne vrste tako na Štajerskem kot na Kranjskem.

NAGROBNIK POLIDORJA MONTAGNANA

V južni steni severne stranske ladje župnijske cerkve v Laškem je vzidan nagrobnik nekdanjega laškega župnika in poznejšega novomeškega prosta Po-lidorja de Montagnana. Do leta 1799 je stal zraven oltar sv. Rešnjega telesa. Danes zakriva spomenik velika spovednica, da je videti samo njegov vrh.

Polidor Montagnana spada med vidnejše osebnosti reformacijskega časa. Bil je tipičen zastopnik tistih duhovnikov, ki jih je iz italijanske soseščine naplavila k nam želja po dobičkonosnih in častnih cerkvenih službah. Katoličanom je bil s svojim spotakljivim življenjem in intrigantstvom slab pastir, protestantom pa zaradi sebične protireformacijske aktivnosti hvaležna tarča napadov. Po rodu je bil z Beneškega; študiral je v Padovi in Benetkah, bil od 1550 dvorni kaplan cesarja Friderika I. na Dunaju in po cesarjevi naklonjenosti 1560 ljubljanski stolni prošt. Zveze z oglejskim patriarhom Giovannijem Grimanijem so mu okoli 1561 prinesle arhidiakonat na južnem Štajerskem. Zaradi zamere pri škofu Petru Seebachu in Ljubljančanih se je moral proštiji odpovedati in 1563 je prišel celo v ječo, iz katere ga je kot sorojaka rešil oglejski generalni vikar Maracco. Z največjo težavo si je ohranil arhidiakonat Savinjske in Dravske doline, se prilizoval nadvojvodu Karlu ter se spustil v goreč boj s protestanti. Od stričnika, stiškega opata Neffa, je prejel 1564 župniji Žalec in Teharje in 1567 od nadvojvoda župnijo v Leskovcu pri Krškem in 1569 še v Laškem ter dva bene-ficija v Celju. Leta 1576 je imel že naslov apostolskega protonotarja. S kopičenjem teh in drugih cerkvenih služb je bogatel, a si nakopal tudi mnogo nasprotnikov tako med katoličani kot med protestanti, Trubar pa si ga je še posebno privoščil. Ko je od patriarha in nadvojvoda izsilil 1582 še dolenjski in gorenjski arhidiakonat, je odstavil novomeškega prošta in dosegel sam njegovo čast. V Novem mestu je prezidal po požaru 1567 poškodovano proštijo, kapiteljski cerkvi pa priskrbel od patriarha Grimanija Tintorettovo sliko sv. Nikolaja. Ker pa so tako v Vidmu kot na Dunaju spregledali njegovo koristolovstvo in pretirano gmotno skrb za potomce, je Montagnana po vrsti izgubil vse druge službe in časti razen laške župnije in novomeške proštije. Umrl je v Novem mestu 2. oktobra 1604.18

Montagnana je bil pokopan v Novem mestu, kjer se pač nihče ni potrudil, da bi bil nepriljubljenemu možu postavil nagrobnik. Pač pa si je tega dal postaviti sam še za življenja v Laškem.

11 France Kidrič v: SBL II, pp. 150 ss.

To je reliefna plošča iz belega marmorja, visoka 178 cm in široka 73 cm.20 Obroblja jo 6 cm širok, polkrožno profiliran okvir, prekrit z okovnim okrasnim motivom. V spodnjem levem delu in na spodnji stranici je okvir pretrgan z napisnima ploščama. V sredini je reliefno polje vodoravno predeljeno z ograjo

Laško, župnijska cerkev; nagrobnik Poli-dorja Montagnana.

prižnice (ali oltarne mize?), pregrnjene s preprogo, po kateri se razpleta geometričen ornamentalni vzorec. Izza te pregrade se dviga od bokov navzgor vidna tršata postava v duhovniški suknji z visokim ovratnikom in z biretom na glavi. V levici drži malce poševno preprost kelih, v katerega je vsajen križ s Križanim; prstanec levice krasita dva prstana. Z dvema prstoma desnice se dotika keliha,

" Ign. Orožen, MDZK II, 1856, p. 304. — Isti: Das Dekanat Tiiffer, op. cit., pp. 46 ss. — J. Andr. Janisch, op. cit., p. 1123. — Matej Slekovec, Polidor pl. Montagnana. Zgodovinski zbornik, priloga Ljubljanskega škofijskega lista VIII, 1893, p. 442. — J. Curk, op. cit., p. 21. — E. Cevc, Renesančna plastika . . ., op. cit. 146. — Reprodukcija spomenika ob članku: Janko Jarc, Iz preteklih stoletij Novega mesta. Novo mesto: Kulturnozgodovinski vodnik. 1976, si. 13. — Za edino dobro fotografijo gre zasluga rajnemu ravnatelju Narodne galerije dr. Karlu Dobidu. Za fotografijo se zahvaljujem Narodni galeriji.

«!■..■ , . I

* 1 r; ■ K:

llSilsil

kar naj bi bila — po misli M. Rybara — gesta prisege. Polni, brkati obraz prehaja v lahno koničasto brado, izpod bireta se spuščajo dolgi lasje. Od ramen se nad glavo ločno razvija in na koncih, zlasti nad levo ramo, zavihuje trak z napisom v latinski majuskuli: »CRVX TVA CHRE SALVS IHV ET MEA GLORIA VITA EST IN TE SPES OIS TV MISERERE«. — Na pregradi pred duhovnikom leži na koretlju (?) odprta knjiga, v kateri je napis: »IN TE DOMINE SPERAVI«. Desno polovico ograje, gledano od naši strani, pokriva Mon-tagnanov grb s čelado in z listnim okrasjem ter z devizo na vzvihanem traku na vrhu: »FORTVNA SPEM FORTVNA«. Na levi strani ograje je izklesana 48 cm visoka in 29 cm široka tabla, kakor bi bila na oglatem ušescu obešena na kavlju; na njej je dolg, močno krajšan napis:

REVEREN: EXIM: ET: NOBIL: VIR DNVS POLYDORVS DE MONTAGNANA S: SAED: APLAE AC: CAP: PROTH: ET. COM PAL PIIS: MEM: ROM: IMP: DIVI FERDIN: I: ET SER: PRIN: D: D: CAROL: ARCH: AVST: A SACR CONSIL: CAP: NEC: NON. AMPL: PATRI ARCH: PER: STYR: ET CARNIO: SVP: GENER: COM: ET ARCHID: PASTOR. ECCLIAR: TIBER: ET GVRGFEL: HIC: IN: DNO SALVATORE IMVTA: EXPECTAT QVI OBYT IN CHRO DIE MENS: AN: D.M.D

Spodnjo petino nagrobnika zavzema 28 cm visoka plošča, na katero naj bi po župnikovi smrti doklesali še dopolnilni napis — hvaležni nasledniki so jo pustili prazno.

Tipološko gre za portretni nagrobnik, ki izhaja iz renesančnih vzorov, zlasti tistih v srednji Evropi. Glavni motiv ni adoracijska scena, ampak dopasna rajnikova podoba. Ta nima več molitvene drže ali herojske reprezentativnosti, marveč je zajeta v poklicni (duhovniški, predavateljski in pod.) akciji. Umrli je upodobljen kot individualna, živa oseba kakor na spominskih portretih nese-pulkralnega značaja, kakršne so izdelovali predvsem medaljerji. Take nagrobnike so si naročali menda najprej znani humanisti, profesorji in filozofi, posnemali pa so jih posvetni duhovniki in nato še razni plemiči. Med starejšimi primerki tega tipa naj omenim le nagrobnik znamenitega zgodovinarja dr. Johan-nesa Cuspiniana (umrlega 1529) v dunajski cerkvi sv. Štefana21, nagrobnika kanonikov Petra Kalbsorja (umrlega 1520) in Wolfganga Wirsinga (umrlega 1515) v križnem hodniku stolnice v Freisingu22 ali epitaf Ambrosiusa Wirsinga (umrlega 1513) iz župnijske cerkve v Boznu23. Kakor našteti in vrsta drugih je tudi Montagnana upodobljen kot duhovnik v slovesni drži in s kelihom v roki, ki ga pa nikakor ne smemo razlagati kot protestantsko pobarvano pritr-

" Theodor Mttller: Deutsche Plastik der Renaissance bis zum Dreisigjahrigen Krieg. Konig-stein im Taunus. 1963, si. p. 56.

!! Philipp Maria Halm: Studien zur suddeutsehen Plastik II. Augsburg-Koln-Wien 1927, si. 118 in 125.

13 Erich Egg: Kunst in Tirol, Baukunst und Plastik, Innsbruck 1973 (2. izdaja), si. 274.

dilo obhajilu pod obema podobama. Gotovo se je kipar tudi potrudil, da bi se približal resničnim portretnim črtam župnikovega obraza. — Pri nas nagrobnikov te vrste nimamo ohranjenih v večjem številu. Omenim naj le kompozicijsko precej soroden nagrobnik župnika Mihaela Šega v župni cerkvi v Žalcu;24 ta je umrl leta 1613, spomenik pa si je dal izklesati že za življenja leta 1609.

Klesar Montagnanovega nagrobnika ni bil posebno spreten figuralik. Obvladal je dekorativne nadrobnosti, ne pa kompozicije in človeškega lika, Trakovi, napisi, grb in drugi drobni rekviziti so razsuti po plošči s pravim strahom pred praznino; tiščijo in prepletajo se, da prostor ne more zadihati, kaj šele, da bi mogel vzbuditi prepričljivejši globinski vtis. Duhovnikova postava je stisnjena med ozadje in pregrado ter izgublja plastične vrednote, zato pa se je razlezla v plo-skovito širino. Anatomski detajli obraza in testeno modeliranih rok so brez življenja in še kroj oblačila je izpeljan v okornih gubah, obramenski del rokavov pa sili na prsi. Zato pa so spretno izklesane nadrobnosti grba, vzorca na preprogi in tabla z napisom, kar dokazuje, da je imel kipar več posluha za dekorativne, neplastične elemente.

Kar zadeva stilno stran, bi z nekoliko pridržka lahko govorili o manierizmu; za tega pričujejo predvsem dekorativne nadrobnosti od okovnega motiva na okviru do trakov, grba in ornamenta na preprogi in morda tudi mreža, ki bi jo dobili, če bi izrisali vse konture, ki se vpletajo v kompozicijsko strukturo reliefa.

Kdaj je nagrobnik nastal?

Od Montagnanovih dostojanstev in služb omenja napis, da je apostolski pro-tonotar, k^r je bil že leta 1576, in nadvojvodov svetovalec, štajerski in gorenjski arhidiakon ter župnik v Laškem in Krškem (Leskovcu), ni pa še omenjen kot novomeški prošt, kar je postal 1582. Prav tako ni omenjen naslov župnika v Žalcu in Teharjah, kajti ti župniji je menda leta 1569 vrnil Stični. Tudi naslova admontskega administratorja ne beremo, imel pa ga je v letih 1579-81. Ker je postal novomeški prošt leta 1582, smemo sklepati, da je nagrobnik nastal že pred tem letom, najverjetneje med leti 1576 (arhidiakon, laški in leskovški župnik) in 1579, ko je bil imenovan za admontskega administratorja.

NAGROBNIK DRUŽINE STICH

Na desni (južni) strani glavnega portala župne cerkve je vzidan nagrobnik iz belega (a porumenelega) marmorja, ki meri v višino 119 cm, v širino pa 66 cm. Pravokotno ploščo obdaja okvir, katerega polkrožno profilirano jedro je zrnato nakljuvano, okovni ornamenti, ki ga pokrivajo in se že začenjajo svitkasto ukriv-ljati, pa so zglajeni, kar ustvarja slikovit kontrast. Osrednji četrtini nagrobnika zavzema napisna plošča, ki ne želi biti več podrejena sestavina, marveč samostojen del, tabla, obešena na dveh mnogokotnih ušescih na močna kavlja. Njena vsebina je samo v napisu, lepota v kaligrafiji. Pri tem se spomnimo, da smo spoznali podobno »obešeno« tablo, le v bolj podrejeni sestavi, že na Montagna-novem nagrobniku. Napis v gotski frakturi se glasi:

Der Erlam vnd Furnem Mathes Stich Burger zu Tyfer. hat dilen Itain lein-em lieben Vattern Daniel Stichen, auch lein-er lieben Mueter Veronica laligen Ehn vnd Vrehn. auch allen leinen In Gott Verlchidnen

" Marjan Marolt: Dekanija Celje II. Cerkveni spomeniki izven celjske župnije. Maribor 1932, si. 70.

gelchlacht Weliche alle hierundter Chriltli-chen begraben ligen Auch Ime lelblt vnd l'einer lieben haulfrauen Kunigundt ein gebo-rne Hallerin, vnd Iren Nachkhomen Zu einer Ewigen Gotlaligen gedachtnus aufrichten lai'1'en. Dennen allen abge-1'torbnen welle Gott der Almechtig vnd vns famentlich genedig vnd Barmherzig 1'ein.

Nad napisno ploščo sedi na skalnatem gričku Žalujoči Kristus pod križem z napisom INRI, z bičem in metlico iz šib, ki visita s koncev prečnih ramen, ter s helebardo, prislonjeno ob desno rame (gledano od naše strani). Kristusa obdajajo torej nekatera orodja trpljenja (arma Christi). Kristus sedi z iztegnjeno levo nogo, desna pa je skrčena v kolenu, da se nanj opira s komolcem desnice, na katero je naslonil v žalosti utrujeno glavo s trnjevo krono; levica je spuščena ob telesu. Okoli bokov ovija golo Kristusovo telo prt. Na goli ploskvi ozadja — neba sta ob križu še Sonce in Luna s človeškima obrazoma, simbola Ognja in Zraka in nebesni priči trpljenja. V spodnji četrtini pod napisno ploščo se je v sredi razcvetel Stichov grb: šesterolistna roža z dvojnim cvetnim vencem in s srcem v sredi; pod cvetom je še del vitičastega peclja; levo in desno ob razcepljenem grbovnem ščitcu z zavihanim gornjim robom vidimo deljeno letnico 15-17, izoblikovano iz trakov.25

Družina Stich je spadala med uglednejše v Laškem. Neki Erasmus Stich, ki se omenja leta 1524 v urbarju laške gospoščine in 1528 v protokolu cerkvene vizitacijske komisije kot ključar, je bil vzgojitelj Mihaela Tiffernusa, profesorja teologije v Tiibingenu in učitelja vojvoda Krištofa Wiirtemberškega. Leta 1526 je neki Mathes Stich kot cerkveni ključar dal poslikati cerkev Marija Gradec, a tega ne smemo enačiti z Mathesom, ki je sebi in staršem Danielu Stichu in Veroniki ter vsem sorodnikom dal napraviti opisani nagrobni spomenik. Vsekakor se v krstnih knjigah v Laškem omenjajo Stichi še do leta 1623.26

Ta nagrobnik je gotovo eden najplemenitejših, kar nam jih je zapustilo 16. stoletje. A komaj bi si upal trditi, da gre v resnici za kiparski spomenik! Prav lahko bi si ga zamislili kot grafiko ali še prej kot risbo. Napis se zdi bolj jedkan kot klesan in plastika figur je prelita skoraj v linearnost. Oblina prevladuje le na okviru. Kristusova figura je zgrajena iz ploskev in tako plosko vita, kakor sta Sonce in Luna. Več ko zgovorna je stilizacija ust pri Soncu — ravna premica in na sredi pod njo krog kot spodnja ustnica; rekli bi: hieroglif za usta.

Sicer pa je figuralna in simbolična spremljava res komaj kaj več kot obrobni okras pisanega teksta. Vsebinsko in likovno je namreč napisna tabla glavni izrazni nosilec. Skrbno je pomerjena v proporce spomenika in individualizirana in tekst na njej je izpisan v lepopisni frakturi. Ob velikih črkah z njihovim zapletenim okrasjem se je klesar izumetničeno izživljal, v okrasnem vozlu, s katerim je napolnil prazni konec zadnje vrste napisa, se je poigral s prepletom v lokih in kvadratkih izpeljanih linij. Pri tem se spomnimo na kaligrafske predloge, kakršna je bila na primer vzorčna knjiga pisave nurnberškega mojstra Johanna Neudorfferja (»Schreibmusterbuch«) iz leta 1519, in na druge podobne izdaje27. Prav tako ne smemo prezreti, da smo v času, ko je pisana beseda po

" Ign. Orožen, MDZK II, 1957, p. 304. — Isti: Das Dekanat Tiiffer, op. cit., pp. 45 ss. — J. Andr. Janisch, op. cit., p. 1123. — J. Curk, op. cit., p. 14. — E. Cevc, Renesančna plastika . . ., op. cit., p. 146. — France Stelč: Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. 1924, si. 19.

-« Ign. Orožen: Das Dekanat Tiiffer, op. cit., p. 25, 95, 188.

" Werner Doede: Schdn schreiben, eine Kunst: Johann Neudorfer und seine Schule im 16. und 17. Jahrhundert. Munchen 1957, si. 4, 5, 8.

Laško, župnijska cerkev; nagrobnik družine

Stich.

Laško, zgornji del nagrobnika družine Stich.

lip

Ai ftfelsafem . (TttttftlSRtirifr VUfMMiir-

" i-nriMU M»n f.n n,- # |tffli

■ !. V; .

mc^dnmt^ • , 5ii mtf flt MfadrtflumftnJ^ra .» iuc 1« *

Mtd pn

zaslugi humanizma (in tudi reformacije) dobila poudarjen pomen in vedno bolj izpodrivala podobo. Zato je že od zgodnjega 16. stoletja vedno gostejša vrsta nagrobnikov, na katerih ima napis vodilno mesto, figuralika pa se umika zgolj heraldičnim in dekorativnim motivom. Obešena tabla, kakršno najdemo na Stichovem in Montagnanovem nagrobniku, pa je naslednica od antike izposojene in pri humanistih priljubljene »tabulae ansatae«.

Ob ugotovitvi, da je oblikovalec Stichovega nagrobnika imel poseben posluh in nadarjenost za kaligrafske in dekorativne drobnarije, se spomnimo podobnega spoznanja ob Montagnanovem nagrobniku. Če spomenika natančneje primerjamo, bomo res našli vrsto sorodnosti: podobna sta si okvira z okrasnim »okovjem«, podobni sta si »obešeni tabli« in podobno ploskovito je obravnavano Kristusovo telo na Stichovem nagrobniku in Montagnanov obraz. Razloček v črkah nas ne sme zbegati; Montagnana si je kot Italijan pač želel v napisu latinsko majuskulo in ne severno frakturo.

če smo bili pri Montagnanovem spomeniku v zadregi ob stilni opredelitvi, je ta pri Stichovem lažja: to je spomenik pozne severne renesanse; le Žalujoči Kristus je še poznogotski motivni spomin.

Mislim, da smemo upravičeno zatrditi, da je Montagnanov in Stichov nagrobnik izdelal isti mojster. Sedeža njegove delavnice pa ob dveh spomenikih prav tako še ne moremo določiti.

Ostane še vprašanje, ali gre pri Stichovem za katoliški ali protestantski spomenik. Grb z rožo res na prvi pogled spomni na grb Martina Luthra: petero-listna roža s srcem v sredi, sredi srca pa križ. Tu pa ima roža šest listov in srce je brez križa. Ne verjamem, da bi šlo za prikrivanje Luthrovega, marveč za pravi Stichov grb. Tudi v napisu ne zasledimo nobenega evangeljskega naglasa, nobenega bibličnega citata. Stichove družine protestantizem ni pritegnil.

NAGROBNIK MARGARETE STADLERJEVE

Nagrobnik Margarete Stadlerjeve, ki je vzidan na levi strani glavnega vhoda župnijske cerkve, pravzaprav že izpada iz časovnega okvira, ki ga naš pregled zajema. Nastal je namreč šele leta 1645, torej že v času zgodnjega baroka. Vreden pa je, da se nanj ozremo, ker skoraj sedemdeset let pozneje posnema Stichov nagrobnik. Tudi tu gre namreč za pravokotno, 117 cm visoko in 65 cm široko ploščo iz rjavkastega, peščenjaku podobnega kamna; uokvirjena je s pol-krožno profiliranim okvirom s svitkovnim okrasom. Večji del plošče zavzema spet napisna tabla, »obešena« na dveh okroglih ušesih na kavlja, izza nje pa se dviga na vrhu preprost, v koncih ramen lahno razširjen križ hrez Križanega. V spodnjem delu je izklesan grb s čelado in krono, iz katere rase heraldično znamenje, dvorepi lev z baklo v prednjih šapah. Levo in desno od grba je vklesana letnica 16—45. Napis na tabli, izklesan v latinski majuskuli, se glasi:28

HIE LIGT BEGRABEN DIE EDLE VND EHRNTVGENT-REICHE FRAW MARGARITHA STADLERIN GEBORNE LIECHTSTO-KIN VON LIECHTENHEIMB, SO IN GOTT SEE. VERSCHIDEN DEN 24. AVG. ANNO 1645. DERO

28 Ign. Orožen, MDZK II, 1957, p. 304. - Isti: Das Dekanat Tuffer, op. cit., p. 47 ss. — J. Andr. Janiseh, op. cit., p. 1123. — J. Curk, op. cit., p. 14.

VND VNS ALLEN GOTT DER ALL-MECHTIG GNEDIG VND BARM-HERZIG SEIN WELLE AMEN. AD MEMORIAM CHARAE CONIVGIS SVAE FIERI FECIT FERD IN AND VS STADLER ORG. TYB.

Nenavadno je, da grb ne pripada Stadlerju, marveč ženini družini Liecht-stock, v kateri se je Margareta rodila in bila 15. junija 1620 krščena. Njen mož, organist v Laškem, je kot vdovec postal duhovnik in umrl v Laškem 8. avgusta 1692.29 Svojega grba verjetno ni imel.

Laško, župnijska cerkev; nagrobnik Margarete

Stadlerjeve.

V glavni kompozicijski razdelitvi, v ornamentiki okvira, v obešeni tabli, namestitvi grba in deljeni letnici nagrobnik posnema Stichovega. Celo dekorativni polnili na koncu napisa sta podobni kot na prejšnjem spomeniku. Pač pa je figuralni relief na vrhu nadomestil prazen križ. To si lahko razlagamo prvič z željo po simetriji, saj oba nagrobnika kot enakovredna flankirata glavni cerkveni vhod, drugič pa tudi s sorodnim temeljnim likovnim razpoloženjem: že

ign. Orožen: Das Dekanat Tuffer, op. cit., p. 48, 178.

Stichov nagrobnik vsebuje kompozicijske in dekorativne elemente, ki jih je porabljalo in nadalje razvijalo tudi v barok zoreče 17. stoletje. Baročno občutje pa diha na Stadleričinem nagrobniku tako iz oblike črk in številk kot iz oblike grba in njegovega mesnatega listnatega okrasja — predvsem pa iz tendence po kompozicijskem zlitju posamičnih detajlov: križ rase izza table in vrh grba sega čez njen spodnji rob naravnost med napis, ki ga celo preseka. — In ne nazadnje: najbrž je tako obliko, posneto po starejšem vzoru, omogočila tudi v času navzoča tendenca po gotski in renesančni retrospektivi, o kateri sem spregovoril že ob Valvasorjevem epitafu.

Naročilo ni bilo preveč ambiciozno in opravljeno delo ne presega obrtniške solidnosti. Klesarja pa bi smeli iskati v Celju, kakor bi dokazovale nagrobne plošče, vzidane v severno steno Marijine kapele v celjki opatijki cerkvi, med temi pa posebno tista župnika Bernarda Mavrišiča (Maurissiz). Ta je umrl leta 1632 in blizu tedaj je nastal tudi nagrobnik30 z značilnim okvirom, ki ga ovija podoben ornament kot na Stadleričinem nagrobniku v Laškem. Pretirano bi bilo trditi, da je Mavrišičev nagrobnik delo istega mojstra kot Stadleričin, gotovo pa je nastal v neki delavniški kontinuiteti, saj vemo, da so se v obrtniških kamnoseških delavnicah nekatere forme zelo dolgo ohranjale, za dekorativni repertoar 17. stoletja pa to še posebno velja.

• • •

Z opisanimi in še z drugimi nagrobniki iz 16. in 17. stoletja se Laško odlično uvršča med tiste kraje, ki so nam zapustili največ in najlepših spomenikov nagrobne plastike tega časa. Tekmuje s Ptujem, Mariborom, Celjem, Slovensko Bistrico, Slovenj im Gradcem in Vurberkom. Na žalost pa ni več sledu o spomeniku župnika Jakoba Presingerja, ki se je ponašal z latinskimi distihi. Presinger je umrl leta 1399, spomenik pa so mu postavili dve leti pozneje.31

DREI SPATRENAISSANCE UND EIN BAROCKER GRABSTEIN IN LAŠKO

Zusammenfassung

Unter den kunsthistorischen Denkmalern in Laško verdienen einige Grabsteine des 16. und 17. Jahrhunderts besondere Beachtung. Zu den interessantesten gehort der Grabstein des 1581 verstorbenen Edelmannes Johannes Bapt. Valvasor, des ver-dienstvollen Griinders des »neuen Spitals« und unternehmungslustigen Inhabers der Herrschaft Laško, des Schlosses Thurn am Hardt bei Krško und anderer Besitze. Er wurde in der Spitalkirche der hI. Elisabeth in Laško zusammen mit seiner ersten frau Emerentiana (aus der krainischen adligen Familie Khisel) begraben; nach der Zerstorung der Kirche im Jahre 1833 wurde sein Grabmal an der Aussenwand der nahegelegten Kaplanei eingemauert. Auf dem sehr beschiidigten Grabstein sind neben den Portraten der Verstorbenen biblische Zitate in Luthers iibersetzung, welche die Erlosung durch den Glauben und Christus betonen, eingemeisselt. Das Relief im obe-ren Felde stellt im ersten Plan die Auferstehung Christi dar, im Hintergrund dagegen Szenen aus dem alten Testament: Moses auf dem Berge Sinai und die bronzene Schlange. Das alles versinnbildlicht das reduzierte ikonographische Motiv des »Bau-mes des Lebens und des Todes«. Es handelt sich also um ein ausgesprochen prote-

M M. Marolt: op. cit., pp. 43 ss, si. 21. — Milena Moškon, Heraldični ekslibris Bernarda Mavrišiča. Celjski zbornik 1969—70, 1970, p. 261 ss, si. p. 263.

11 Poznamo ga samo po Gajšnikovem (op. cit.) prepisu. Ign. Orožen: Das Dekanat Tiiffer, op. cit. 46.

stantisches Inhaltsmotiv, obwohl der Verstorbene als Katholik begraben \vurde. Der Grabstein ist wahrscheinlich im Jahre 1582 entstanden und zeigt die Charakteristiken der manieristischen Stilrichtung der spiiten nordlichen Henaissance. Ikonographisch und der Werkstatte nach steht das Monumcnt in Slowenien vereinzelt da.

Der Grabstein des Pfarrers von Laško — und nach dem Jahre 1582 Propstes in Novo mesto — Polydor de Montagnana, ist aus weissem Marmor gemeisselt und im nordlichen Schiff der romanischen Pfarrkirche eingebaut. Montagnana, ein Italiener aus dem Venezianischen, war typischer Vertreter der nach Ehrenamter und Reichtum strebenden Geistlichen der Reformationszeit, die aus Italien nach Sloivenien einwan-derten. Er starb im Jahre 1604 in Novo mesto und wurde auch dort begraben. Das Grabmonument in Laško liess er sich noch zur Zeit seines Lebens, zvvischen den Jahren 1576-79 errichten. Das Epitaph ist der Qunlitat nach ziemlich gewerbsmassig und gehort der lokalen Spatrenaissance an. Das Relief zeigt das Portrat des Geistlichen mit einem Kelch in der Hand. Sorgfaltiger als die Figur des Pfarrers sind die dekorativen Details und Requisiten ausgemeisselt.

Derselbe Bildhauer hat im Jahre 1578 auch das Grabdenkmal der angesehenen Familie Stich aus Laško geschaffen, das in die Fassade der Pfarrkirche eingemauert ist. Mit seinem okonomisehen Ernst und seiner edlen kalligraphischen Inschrift in deutscher Frakture wirkt es vornehmer als das Epitaph des Montagnana. Die Inschrift ist als eine individuelle, auf das Grabdenkmal »aufgehangte Tafel« aufzufassen. Im oberen Teil sehen wir das Relief des trauernden Christus unter dem Kreuze mit der Sonne und dem Mond. Der Steinmetz beherrschte die dekorativen Elemente (z. B. die Ornamentik des Rahmens, die Schrilt) \vohl besser als die plastisehen Werte, was besonders aus der Behandlung des blossen Korpers Christi und der Gesichter der Sonne und des Mondes ersichtlich ist.

Fast 80 Jahre spiiter (im Jahre 1645) wurde das Motiv des Stichschen Epitaphs auf das Grabdenkmal fiir Margarethe Stadler (an der Fassade der Pfarrkirche) iiber-nommen, und zwar das Motiv der »aufgehangten« Inschriftstafel, des Wappens darun-ter und die Rahmendekoration; das obere Relief wurde nur durch ein Kreuz ersetzt. Kompositionell wirkt jedoch das Ganze schon im Sinn barocken Empfindens. Der Vergleich mit einigen ahnlichen Denkmalern in Celje (in der Marienkapelle bei der Pfarrkirche) lasst vermuten, dass auch das Grabdenkmal der Stadlerin in derselben Bildhauerwerkstatte in Celje geschaffen \vurde, jedoch nicht von demselben Meister.

DONESKI K OPUSU KIPARJA JANEZA GREGORJA BOŽIČA

Sergej Vrišer*

UDK 73/76(091)(497.12) :92 Božič J. G.

VRlSER Sergej: Doneski k opusu kiparja Janeza Gregorja Božiča. (Beitrage zum Opus des BUdhauers Johann Gregor Božič.) Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 47 = 12(1976)2, str. 326—333. Izvirnik v sloven., povzetek v nem., izvleček v sloven. in angl., 7 slik.

Sestavek obravnava nekatera dela, ki jih je pripisati J. G. Božiču kot izsledek novejših raziskovanj. To je veliki oltar v Studenieah pri Poljčanah (1718), nadalje kipi nekdanjega velikega oltarja v Šmarju pri Jelšah (morda iz 1. 1721, danes v mariborskem muzeju) in dvoje del v župnijski cerkvi v Radečah pri Zidanem mostu.

UDC 73/76(091)(497.12):92 Božič J. G.

VRIŠER Sergej: Contributions to the Work of the Sculptor Janez Gregor Božič. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 47 = 12(1976)2, p. 326—333.

Orig. in Slovene, summary in Germ., synopsis in Slovene and Engl., 7 pict.

The article treats some works which may be attributed to J. G. Božič, as the result of recent research. That is the high altar at Studenice near Poljčane (1718), further the statues of the former high altar at Šmarje near Jelše (perhaps from the year 1721, now in the Museum of Maribor), and two works in the parochial church at Radeče near Zidani most.

Janez Gregor Božič sodi k tistim umetnikom naše preteklosti, katerih življenje in delo sta bila dolga desetletja zavita v temo, čeprav so njegova dela, razkropljena v Posavinju in Posavju, zaradi markantnih slogovnih črt zbujala misel, da gre za skupnega avtorja, in so se drobni, a tehtni podatki v arhivskih virih prav ponujali za strokovno obdelavo. Šele raziskovanje baročnega kiparstva na slovenskem Štajerskem1 je strnilo dokumentacijo in slogovno sorodna dela v bolj ali manj celovito podobo o tem baročnem ustvarjalcu.

Odtlej vemo, da je Janez Gregor Božič živel med leti 1675 in 1724 kot kipar v Laškem, da je imel številno družino in da je bil nekaj časa tudi trški sodnik. Predvsem pa nam je raziskovanje razgrnilo kiparjevo umetnostno dediščino. Gajšnikovi topografiji2 gre zasluga, da smo našli ključno delo za odkrivanje Božičevega kiparstva. To delo je veliki oltar v Loki pri Zidanem mostu iz let

* Dr. Sergej Vrišer, ravnatelj Pokrajinskega muzeja Maribor in profesor filozofske fakultete v Ljubljani.

1 Sergej Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Maribor 1963. ! Compendiosa totius archiparochiae Tyberiensis topographia a R. D. Joanne Baptista Gay-schneg in eadem archiparochiae caesareae ad s. Martinum (končana 1. 1747) Škofijski arhiv Maribor.

1715/16, ob katerem nam omenjena topografija sporoča, da sta ga izdelala Janez Gregor Woshizh in pozlatar Janez Mercht.

Po stilnih primerjavah je bilo nato mogoče razglasiti za Božičeva še nekatera dela v Laškem in njegovi bližini. Pomembna je bila ugotovitev, da je njegova roka izrezljala ekspresivno skupino sv. Trojice s Svetine nad Laškim, ki jo varuje mariborski muzej. Posebej se ustavljam ob tem Božičevem delu zato, ker smo ob njem zaradi pomanjkanja dokazil o delovanju domačih mojstrov pogosto razmišljali o morebitnih tujih kiparjih, ki bi utegnili gostovati v naših krajih. Ko se nam je posrečilo ugotoviti, da je avtor teh plastik po kraju bivanja in po rodu »naše gore list«, je ta resnica močno podkrepila pomen domačih baročnih kiparjev, Janez Gregor Božič pa se je uvrstil med najznačilnejše umetnike štajerskega in tudi slovenskega baroka.

Božičev kiparski slog je tolikanj izrazit, da je bilo njegove plastike sorazmerno lahko izluščiti iz množine sočasnih baročnih ustvaritev. Že na prvi pogled spoznamo Božičeve putte ali angelske glavice, četudi se nemara skrivajo sredi zbora sorodnih krilatih figur. Ostro začrtane obrazne poteze, značilne napete nosnice, pod valujočimi oblačili nakazane oblike telesa, predvsem pa globoka čustvena nota, ki jo izžarevajo Božičevi liki v vsej svoji pojavnosti, vse to so lastnosti, ki so pripomogle k določni opredelitvi kiparjeve umetniške zapuščine.3

Tako je ostalo v bistvu samo nekaj del, ob katerih sem bil v dvomih, ali naj jih pripišem kiparju ali pa gre za njegovi sorodno dikcijo, ki se zdi božičevska še zaradi uporabe skupnih ikonografskih tem. V teku let se mi je podoba o Božičevem delu še bolj razbistrila in danes si mu upam pripisati še nekaj pomembnih stvaritev. Ob tej priložnosti pa naj navedem tudi podatek, ki nam, tako vsaj sodim, pomaga osvetliti drug problem v zvezi s tem kiparjem, to je čas in kraj njegovega šolanja in dozorevanja. Vse te ugotovitve se mi zdijo dovolj pomemben prispevek k spopolnitvi naše vednosti o Božiču, da sem jih zbral v posebnem sestavku.

Božičeva kiparska umetnost je s svojo markantnostjo zgodaj sprožila vprašanje, kdo je utegnil vplivati na umetnika in kje se je le-ta izšolal. Božič se pojavlja na Štajerskem v času, ko sta dajala ton štajerskemu kiparstvu graška kiparja, sicer pa priseljenca s slovenskega dela Štajerske, Gornjegradčan Marks Schokotnig in Mariborčan Janez Jakob Schoy. Oba sta ustvarjala v konceptu, ki sem ga pri opredeljevanju štajerskega kiparstva označil za umetnostno vodilno, reprezentativno smer. Božičeva umetnost izvira iz osnov, ki so bližje ljudskemu umetnostnemu izrazu. V formalni govorici se je precej približal Schokot-nigovemu snovanju, njegov čustveni razpon pa je uglašen precej sorodno kot dela J. J. Schoya. V prvi razpravi o Božiču sem nakazal, da mu vsekakor snovanje delavnic severno od naše domovine ni moglo biti neznano.

Danes pa bi podatkom o Božiču pridružil arhivski zapis, ki ga je objavil graški kolega dr. Peter Krenn v zvezi s celovškimi baročnimi kiparji.4 Leta 1703 se je kipar Marks Anton Clauss pritožil na višjo oblast, češ da se namerava njegov dotedanji pomočnik Gregory Waschiz osamosvojiti kot kipar v Celovcu. Tako početje da je nedopustno, saj dotlej ni bilo v navadi, da bi sočasno delovala po dva kiparja v Celovcu. Clauss še omenja, da je bil Waschiz pri njem zaposlen nekaj let.

Ce upoštevamo tedanji način pisanja in spreminjanja priimkov, bi smeli Waschiz razumeti kot Woshizh in s tem tudi kot Božič. Prvi arhivski podatek, ki govori o Božiču v Laškem, je iz leta 1711, ko so 19. marca krstili kiparjevega

3 S. Vrišer, o. c. in S. Vrišer, Baročna plastika (Ars Sloveniae), Ljubljana 1967.

1 Peter Krenn, Christoph Rudolph, Ein Klagenfurter Bildhauer aus der 1. Halfte des 18. Jahrhunderts, Carinthia I, 151. Jahrgang, Heft 2—4, Klagenfurt 1961, str. 808, 820.

sina Jožefa Joahima. Božič bi torej utegnil prebiti leta pred 1711 v tujini, nekaj časa nemara prav pri celovškem kiparju Claussu. Ob tem imenu se nam sicer ne odpira pot k morebitnim slogovnim izvorom Božičeve umetnosti, saj Clauss očitno ni predstavljal neke vidnejše umetniške moči. Božičev stik s Koroško pa bi vendarle potrjeval našo domnevo, da se je njegova umetnost v kiparjevi učni dobi napajala pri zgledih v severnih, alpskih pokrajinah.

Od del, ki jih želim vključiti v Božičev opus, naj na prvem mestu omenim veliki oltar v nekdanji samostanski cerkvi dominikank v Studenicah pri Polj-čanah iz leta 1718.s Ta oltar sem v knjigi o štajerskem kiparstvu že omenil kot

J. G. Božič: Kip Boga Očeta z velikega oltarja v Studenicah (si. 1)

primer ene izmed zadnjih, s tradicijo 17. stoletja povezanih oltarnih kompozicij, v kateri je govorico arhitekture že povsem preglasila skulptura. Avtor te skulp-ture se mi je zdel sicer znan, vendar pa si dela nisem upal pripisati kateremu od znanih štajerskih kiparjev. Dva kipa s tega oltarja sta se mi zdela sorodna Holzingerjevim svetnikom — škofom, o ostalih kipih sem previdno molčal. Vendar pa me takšna opredelitev oltarja ni zadovoljevala in sem zato v minulih letih njegove plastike nekajkrat soočal z deli štajerskih mojstrov.

Danes bi studeniški oltar z zanesljivostjo uvrstil med dela Janeza Gregorja Božiča, pojasnim pa tudi lahko, kaj me je toliko časa odvračalo od te opredelitve.

■ Letnica nastanka je na oltarju.

Ponovno preučevanje Božičevih del mi je izostrilo oko za boljše razlikovanje med vidnejšimi in poprečnejšimi dosežki tega kiparja. Studeniški veliki oltar vsekakor ne sodi k velikim Božičevim stvaritvam. Odlikuje ga sicer precejšnje število figur, v njih pa se kipar ni izrazil s tolikšno močjo kot npr. na Svetini, pri Sv. Juriju nad Hrastnikom ali v Dobju pri Planini. Prej bi rekli, da ga v Studenicah spoznamo s poprečne, površne strani. Zdi se, kot bi sicer ustregel naročilu, ki je zahtevalo množico slikovito zasnovanih kipov, da pa pri tem delu ni bil prisoten z vso izpovednostjo in veščino, ki ju je zmogel.

Kipi glavnih svetnikov Gregorja, Petra, Andreja in Avguština so monu-mentalne, vendar dokaj statične in trde postave, ki pogrešajo čustveni pridih, kot ga npr. tako značilno izžarevata Marija in Janez s Svetine. Tudi iz skupine manjših figur v atiki bi mogli posebej omeniti samo nekatere, npr. Marijo z

J. G. Božič: Sv. Gregor z velikega oltarja v Studenicah (si. 2)

angelom v prizoru Oznanjenja, prizor Savlovega spreobrnjenja ali pa kipa Janeza Krstnika in Jerneja. Značilnosti Božičevega sloga razodevajo predvsem obrazi figur — ostro rezani profili, ki pa so podani tokrat z izrazom neke nepriza-detosti.

Bolje kot »aktivne« plastike, ki še stojijo na tem oltarju, razodeva božičev-sko razpoloženje plastika Boga Očeta z zemeljsko kroglo in s putti na oblakih. Tudi ta kip je bil nekoč v atiki oltarja, danes pa je v posesti škofijskega ordina-riata v Mariboru. Figura prikazuje starca z razvihrano brado in zanosno razprti-

mi usti, v viharno razgibanem plašču — prava podoba Božičeve čustveno prežete skulpture. Studeniški Stvarnik je soroden tistemu v »prestolu milosti« s Svetin (danes v mariborskem muzeju), podobni kompoziciji s starčevskima postavama pa poznamo tudi z atik oltarjev pri Sv. Juriju nad Hrastnikom in v Loki pri Zidanem mostu. Tudi angelske glavice, ki se prikazujejo med vrtinčastimi oblaki, so kiparjeva posebnost in spremljajo dogajanje glavnih akterjev v številnih njegovih kompozicijah.

J. G. Božič: Kipa Kristusa in Boga Očeta, domnevno z oltarja v Šmarju pri Jelšah (si. 3)

V župnijski cerkvi v Šmarju pri Jelšah sem J. G. Božiču že pred časom pripisal kip klečeče Marije, obdane z angelskimi glavicami. Sedanji veliki oltar je izdelek v neoromanskem slogu, v svoji prvotni baročni zasnovi pa je bil nedvomno bogatejši in je gotovo imel tudi več plastik. O tej zasnovi nimamo sicer ne risbe ne opisa, v mariborskem muzeju pa je nekaj kipov, ki so bili nekoč v posesti škofijskega muzeja in so jih v Maribor po vsej verjetnosti pripeljali iz Šmarij. To so kipi Boga Očeta, Kristusa, svetega škofa in svetnika — duhovnika. Figuri Boga in Kristusa sta izdelani v sedečem položaju, anatomsko sta prekratki, zlasti spodnji del teles. Kiparjeva pozornost je veljala predvsem glavam figur. Ni težko ugotoviti, da sta bila kipa izdelana za atiko in da so bile telesne

okrajšave preračunane za pogled od spodaj. Očitno je šlo za kompozicijo sv. Trojice in Marijino kronanje. Nadnaravno veliki figuri svetih duhovnikov sta stali po vsej verjetnosti poleg morebitnih drugih plastik ob glavni oltarni niši6.

Domnevne šmarske plastike kažejo mnogo znakov, ki jih nazorno uvrščajo v krog Božičevih umetnin. Vse štiri nas pritegnejo predvsem zaradi energičnih

J. G. Božič: Kipa svetnikov, domnevno z oltarja v Šmarjah pri Jelšah (si. 4)

črt, ki oblikujejo njihove obraze. Znano nam je, da se je kipar posebej pomujal okoli fiziognomij. Šmarski Mariji je vtisnil vdanosten in zamaknjen izraz, moškim likom pa je nadel poteze odločne gorečnosti. Kakor pri mnogih njegovih delih se pod Kristusovimi nogami izvija iz gmote oblakov angelska glavica.

Naštete štiri šmarske plastike sem se doslej pomišljal pripisati Božiču v prvi vrsti zaradi obeh svetnikov — duhovnikov. Njuni krhki, izsušeni telesi sta namreč v očitnem nasprotju s polnim življenjskim videzom obrazov. Tudi dra-perija pokriva telesi z brazdami ozkih in nedomišljenih gub. Če bi upoštevali kot znanilca kiparjevega sloga samo draperijo, bi se pri teh kipih prav gotovo ne izrekli za Božiča. Vendar pa sta obličji svetnikov povsem njegovi in se pove-

5 S. Vrišer, Ranjene umetnine, katalog razstave slik in kipov iz depoja Pokrajinskega

muzeja v Mariboru, Maribor 1972, str. 12, 22, 23.

7 Po besedilu na kamniti napisni plošči v župnijski cerkvi v Šmarju p. Jelšah.

zujeta z drugimi kiparjevimi bradatimi obrazi. Leta 1721 so v šmarski cerkvi posvetili štiri oltarje7. Kolikor je bil takrat posvečen tudi veliki oltar, bi to pomenilo, da ga je Božič izdelal nekaj let pred svojo smrtjo. Ali bi mar smeli videti v teh gubah, ki se tako zelo razlikujejo od duktusa ostalih oblačil, sledove upadanja Božičeve elementarnosti in življenjske moči?

Na dela J. G. Božiča sem naletel tudi v župnijski cerkvi v Radečah pri Zidanem mostu. Brez oklevanja se bomo zanj odločili pri stranskem oltarju sv. Jožefa (z novejšim kipom tega svetnika). Figuri dveh evangelistov sta zanesljivo njegovi, prav tako tudi putta in na oblakih klečeči sv. Miklavž v atiki.

Na Božiča pa najprej pomislimo tudi pri menzi velikega oltarja v tej cerkvi, katerega nastavek je sicer izdelek novejšega časa. V ovalnem reliefu je upodobljen sv. Peter, ki kleči v skalnati pokrajini z mostom in skupino hiš v ozadju. Svetnikova postava razodeva spretnega rezbarja, mnogo šibke je pa je podana pokrajina z naseljem. Klečeči svetnik z ogrinjalom, ki mu v poševnih gubah pla-

J. G. Božič: Relief z velikega oltarja v Radečah (si. 5)

pola po telesu, a tudi način, kako so izrezljane skale in drevesa, nas spomnita na relief s klečečo svetnico na antependiju velikega oltarja v Loki pri Zidanem mostu, kjer je Božič z dokumentom izpričan kot avtor.

Opisana dela prav gotovo povečujejo veljavo Janeza Gregorja Božiča. Njegova zasluga je, da se je Laško v 18. stoletju povzpelo med središča, ki so odločilno pripomogla k samobitnejšemu izrazu slovenske umetnosti v baroku.

BEITRAGE ZUM OPUS DES BILDHAUERS JOHANN GREGOR BOZlC

Zusammenfassung

Obwohl Johann Gregor Božič mit Werken in einigen Orten des Sann- und Sawegebiets vertreten ist und Angaben uber den Meister auch in archivalischen Quellen auffindbar waren, blieben jedoch sein Leben und Schaffen der Kunstge-schichte jahrzehntelang unbekannt. Erst durch die Bearbeitung der gesammten Ba-

rockplastik in der slowenischen Steiermark trat seine kiinstlerische Personlichkeit in einem starkeren Licht hervor.

J. G. Božič lebte zwischen 1675 und 1724 als Bildhauer in Laško und entwickelte sich zu einem der ausdrucksvollsten Barockkiinstler Sloweniens. In der Abhandlung iiber die Barockplastik der slowenischen Steiermark wurde ihm bereits ein wiirdiger Anteil beim Aufstieg dieser Kunstgattung zugemessen. Božičs Werke sind durch markante, gefiihlsvolle Gesichtsziige und monumentale Erscheinungen gekenn-zeichnet.

Der vorliegende Aufsatz ist als Erganzung der obengenannten Abhandlung zu betrachten. Da iiber die Schulungszeit des Kiinstlers keiine Angaben vorliegen, wird die Feststellung, dass sich in Klagenfurt dm Jahre 1703 ein Bildhauergeselle namens Georg Waschiz als selbststandig niederlassen wollte, als mutmassliche Auisbildung Božičs in Erwegung gezogen.

Der Aufsatz behandelt einige Werke, die Božič auf Grund neuerer Forschungen zugeschrieben worden sind. Es sind dies der Hochaltar in Studenice bei Poljčane (1718), ferner Plastiken des ehemaligen Hochaltars in Šmarje bei Jelše (vielleicht aus d. J. 1721, heute im Mariborer Museum), sowie zwei Werke aus der Pfarrkirche in Radeče bei Zidani most.

O MESTNI PODOBI LAŠKEGA

Jože Curk*

UDK 72(091) :75.047.1(497.12-113 Laško)

CURK Jože: O mestni podobi Laškega. (Das Stadtbild von Laško.)

Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 47 = 12(1976)2, str. 334—343.

Izvirnik v sloven., povzetek v nem., izvleček v sloven. in angl.

Sestavek govori o razvoju laške mestne podobe in o spremembah mestnih stavb, kot so nam jih ohranile stare vedute, posebno tiste iz 19. stoletja, ko je Laško postalo važno prometno in turistično središče Spodnjega Posavinja.

UDC 72(091) :75.047.1(497.12-113 Laško)

CURK Jože: The Appareance of the Town Laško. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 47 = 12(1976)2, p. 334—343. Orig. in Slovene, summary in Germ., synopsis in Slovene and Engl.

The paper represents the development of the appearance of town Laško and the mutation of her buildings. The argument is mainly based on pic-tures, especially on those from the 19th century, when Laško became an important touristic and traffical centre of Spodnje Posavinje.

Vedutna podoba vsakega naselja je sinteza geografskih razmer in zgodovinskih posledic, ki so se skozi stoletja vlegale, spletene v tesno mrežo sovis-nosti, na naravno dano ozemlje ter mu v vertikali časovnega zaporedja izoblikovale strukturo, v katere vidni podobi žive še danes kot elementi njenega specifičnega izraza. Pri tem je učinek njihove vloge v obratnem sorazmerju z njihovo starostjo, saj pomenja čas globino njene podobe, v katero se polagoma pogreza vse, kar ni več življenjsko aktualno, pa naj gre za utilitarno stavbo ali pa za arhitekturo, ki ji njena umetnostnozgodovinska vrednost zagotavlja trajnejšo pomenljivost in vrednoto. Součinek vseh oblikovalnih dejavnikov se torej pretaka skozi naselbinsko strukturo ter ji včasih bolj, drugič manj opazno, zato pa zagotovo, spreminja njeno podobo. Ker pa se pri tem močneje angažira na aktualnejših življenjskih področjih, zatečeno podobo vedno znova izkrivlja, saj po eni strani pušča za seboj sedimente preteklosti, po drugi pa sega v bodočnost, ustvarjajoč predvsem tisto, kar je v svojem času družbeno opravičljivo in življenjsko potrebno ali pa služi vladajoči duhovni orientaciji.

Življenjski razvoj ima torej dva pola, od katerih prvi osvaja vedno nova področja materialne in duhovne kulture, drugi pa vedno močneje zaostaja in le polagoma prekriva sledove pretečenih dob s tem, da jih prireja za sodobnejše potrebe. Ta razvojna divergenca postaja vedno bolj očitna in zato njeno sožitje vedno bolj konfliktno. Medtem ko po eni strani hlastamo za vedno novimi dosežki predvsem tehnične narave, po drugi strani živimo sredi historičnih ostalin,

* Jože Curk, ravnatelj pokrajinskega aihiva Maribor.

ki v obliki tradicionalnih vaških in mestnih naselij še posebno aktivno posegajo v naše vsakdanje življenje. Med dinamičnim napredkom in stagnantnim zaostankom je vedno večja razdalja in zato vedno več kompromisov, večinoma na škodo drugega. Tej razvojni logiki se kot večina drugih naselbin tudi Laško ni moglo izogniti, saj se njegova veduta vedno močneje spreminja v škodo podedovane. Ta proces, ki ga je uvedla zgraditev železnice in stopnjeval povojni avtomobilizem, revolucionarno posega v preobrazbo naših urbanih naselij in s tem seveda tudi v spremembo njihovih vedutnih panoram. To pa poraja konflikte, ki so tembolj boleči, ker se mnogokrat dogajajo stihijsko ali pa vsaj premalo kontrolirano. Zato njihove rešitve pogosto usodno posegajo ne samo v vizualno podobo naselbin, ampak tudi v njihovo dokumentarno ohranjenost, pri čemer se opravičujejo z večjo ali manjšo ekonomsko upravičenostjo in projektantsko aktualnostjo. Ti konflikti so najmočnejši v regionalnih in industrijskih središčih, ne manjka pa jih tudi v bolj zatišnih aglomeracijah. Naselbinske ve-dute, ki jih je komaj načel klasicizem in le deloma spremenila doba historičnih slogov in secesije, so se začele močneje spreminjati pod vplivi moderne dobe, ki nastopa z novimi merili, sredstvi in potrebami.

Iz tega se poraja aktualna kulturna naloga našega časa, kako ohraniti slikovite, miljejsko podčrtane vedute, ki so posebno pri manjših naselbinah še posebno zanimivi dokumenti naše minule urbane kulture. Relativnost doživljanja je seveda vezana na generacije, torej na vedno nova vrednostna merila, saj je vidno doživetje starih mestnih jeder samo še manjši del doživljanja sodobnih mestnih vcclut. Zato je pri večjih mestih vedno samo delno, pri manjših pa popolno, ker lahko njihovo podobo zajame naenkrat in v celoti. Vedute — v takih primerih v klasičnem pomenu besede — nam pokažejo urbano celoto v mozaiku vseh njenih sestavnih delov kot podobo, katere osnovni ton je istoveten z »značajem« naselbine. Pri takih vedutah je naravni okvir zelo važen ter narašča v obratnem sorazmerju z velikostjo naselbine. Kolikor manjše je namreč naselje, toliko več naravnega okvira zahteva, da ga lahko celovito doživimo, ne da bi pri tem presegli meje njegovega splošnega vtisa. Pri vaških naselbinah je vtis naravnega okvira celo prevladujoč, zato so njihove vedute bolj občutljive za urbane in gradbene posege, saj v njihovih merilih še pogosto žive prvinska občutja za naravno danost prostora. V teh merilih se navadno skriva obilica pridobljenih urbanističnih izkušenj, ki nas pogosto navdušujejo prav s svojim naravnim občutkom za mere in prostor.

Seveda v človeškem razvoju ni predaha, kot ga tudi ni v spremembah njegovega okolja v smislu nastajanja in izpopolnjevanja kulturne pokrajine. Z njenim razvojem se namreč stopnjuje njena absorpcijska zmogljivost, tako da lahko brez škode prenese vedno več gradbenih posegov človeških rok, če so le ti pravilno oblikovani, dobro locirani in funkcionalno prilagojeni naravni danosti pokrajinskega okolja. Seveda ima razvijanje kulturne pokrajine svoje boleče prehode, ki so pogojeni v neizravnanosti napredka, katerega posledic pa ne moremo abstrahirati, ampak jih kvečjemu lahko korigiramo in priredimo tako, da bodo prehodi v višje oblike kulturne pokrajine čimbolj prilagojeni in razvojno logični.

Smisel za estetske vrednote naselbinskih vedut se je zbudil z razvojem pej-saža že v 15. stoletju, svoja viška pa je dosegel v 17. in 19. stoletju. V prvem je prevladoval več ali manj znanstveno opredeljen topografsko dokumentaren značaj, ki je neredko rabil kartografskim in strateško vojaškim namenom, drugi je bil nasprotno predvsem romantično zagledan v naravo in njene skrivnostne sile, obenem pa tudi obseden od neugnanega raziskovanja tako naravnih zakonov, ki gibljejo svet, kot zakonov družbene rasti, ki gibljejo človeštvo. Pojav mno-

žičnega vedutizma je bil gotovo tudi posledica razvijajočega se potovalništva, ki se ni zadovoljilo več samo s spoznavanjem tujih dežela in krajev, ampak je želelo svoje vtise tudi posredovati čim širšemu krogu občinstva. Izraz teh želja so mnogi albumi z vedutami domačih in tujih krajev, imenovani suite. Popularizacij skemu prizadevanju s turističnimi, zdraviliškimi in gostinskimi prizvoki so pomagale tudi nove grafične tehnike, ki so omogočile veliko število odtisov in s tem rentabilnost grafičnih in tiskarskih podjetij (litografije, jeklorezi, lesorezi).

Za slovenskoštajerske kraje je bilo nedvomno najpomembnejše središče tako usmerjenega vedutizma Gradec. Predvsem je bilo tu precej grafičnih delavnic, ki so bile sposobne razviti razne grafične tehnike, bilo je dovolj šolanih risarjev in grafikov in končno tudi dovolj denarno močnih in spretnih založnikov, ki so omogočili izdaje pogosto zelo zajetnih vedutnih albumov. S sredino 19. stoletja je prišla še ena spodbuda, ki je zelo poživila vedutizem. To je bila graditev železnic in s tem povečana možnost cenenega potovanja za širše, predvsem meščanske družbene sloje. Vedute kot ilustracije mnogih železniških vodnikov, ki odkrivajo in poetično opisujejo pravkar odprte pokrajinske predele in podajajo nove poglede na sicer znane kraje, pa so obenem tudi zadnji vzpon vedutizma. V okviru grafičnih delavnic se je rojevala nova tehnika reprodukcije, ki je otrok industrijskega časa — fotografija. Prav zaradi te iznajdbe je po letu 1880 vedutizem skoraj popolnoma zamrl.

V umetnostno slogovnem pogledu sta bila v vedutah 19. stoletja prisotna predvsem dva načina upodobitve. Prvi je romantičen, historično občuten in do-moznanstveno stremi po poglobljenem spoznavanju lastne dežele, ki jo v narodnostnem smislu domovinsko dojema, drugi pa je realističen in hoče dati predvsem zvesto informacijo o krajih v smislu krajepisnega leksikona, prospekta ali turističnega informatorja. Obstajala pa je tudi vmesna smer, ki je bila romantično vplivana, a se je odpovedovala čustveno stopnjevanemu prikazovanju. Ta je razvila način, ki se je zadovoljeval z igrivim risarstvom, ostajal pa zvest deskripciji videnega. Za vse vedute katerekoli smeri in tehnike pa je značilno, da je bila njihova barvna obravnava vedno podrejena risarskemu, teh-nično-reprodukcijskemu mediju, ki ga je le barvno dopolnjevala.

Podoba vsake naselbine je produkt njenega specifičnega zgodovinskega razvoja, zato je vedno avtentična in enkratna. Če jo hočemo razumeti v njeni pojavnosti, moramo vsaj površno spoznati urbani razvoj kraja, ki ga predstavlja. Urbane vrednote Laškega leže gotovo bolj v njegovi pokrajinski legi kot v arhitektonski vsebini. Mesto je razporejeno po terenu, ki se stopničasto dviga od rečnega nivoja Savinje do skalnega grebena Tabora ter ustvarja specifično uglašeno veduto, ki ji talni režim mestnega prostora nudi kompozicijsko ogrodje, arhitektura pa ji daje vsebino. V soglasju teh dveh elementov, ki sta se v stoletnem sožitju pokrajine in človeka neprenehno usklajevala, leži glavna vrednost in mikavnost Laškega ter ga usposablja za pomembno turistično in zaradi toplic tudi rekreativno središče spodnjega Posavinja. Sozvočje terasastega terena in arhitekture je pri Laškem zgledno, saj je uglašeno do panoramske popolnosti, ki jo vodna ploskev Savinje in gričasta kuliserija Huma spreminja v nekak oder, na katerem je potekala zgodovinska usoda mesta.

Laško je bilo vedno deželnoknežja last. Njegov prvi znani lastnik je bil Bernard Spanheimski, ki so mu leta 1148 sledili Traungavi, leta 1192 Babenber-žani, leta 1260 Premysli in leta 1276 Habsburžani, ki so ga leta 1279 dali v najem Vovbrškim, leta 1336 pa Celjanom. Tu je bil sedež velikega urada in zbirališče naturalnih dajatev iz šefonatov Trbovlje, Belovo, Velike Breze in Sir je ter Loka. Laško se omenja leta 1182 kot kraj in leta 1227 kot trg. Trg je imel

običajne pravice in privilegije. Letni regalni sejem na Martinovo je obstajal že pred letom 1490, ko ga je cesar Friderik III. ponovno potrdil. Leta 1598 je trg dobil grb in pravico, imeti izvoljenega sodnika, ki ga je moral potrditi le celjski glavar. Trški pomerij je bil že od davna določen in v urbarju iz leta 1621 ponovno potrjen. Ob koncu 18. stoletja je trg štel 114 hiš, od katerih jih je bilo 65 služnih magistratu, 29 župnišču, 8 Weichselberškemu dvoru ali Štoku, 2 celjskim minoritom, 3 Jurkloštru, 5 pa jih je bilo svobodnih (graščina, župnišče, stari in novi špital ter Weichselberški dvor). Trški pranger je stal do leta 1779 poleg občinske hiše na Svinjskem trgu (sedaj Kraigherjevem), a so ga tega leta odstranili. Šola je bila od ustanovitve leta 1774 do 1824 v starem špitalu, nato do leta 1856 v hiši na Velikem ali Glavnem, sedaj Aškerčevem trgu, do leta 1860 v novi hiši poleg župne cerkve in odtlej zopet v starem špitalu. Zidane vislice deželnega sodišča so stale do leta 1829 v Debru na desnem bregu Savinje, kjer vodi cesta pod železnico k Ločnikovi kmetiji, lesene trške vislice pa so stale nasproti, na levem bregu Savinje, v Jagočah, kjer se je še ohranilo ledinsko ime Za gavgami.

Laško je kot sedež sklenjenega gospostva delovalo vedno tudi kot njegov kulturni center ter dobilo v teku stoletij zgradbe, ki so to njegovo funkcijo vidno prezentirale, predvsem grad in cerkev kot sedeža deželne in cerkvene gosposke, ki sta po pomenu presegali lokalna trška merila. Pod gradom in ob cerkvi se je razvilo trško naselje na križišču cest, ki so vodile proti Celju, Zidanemu mostu, Planini in Šentjurju. Izoblika terena in zgodnji nastanek sta povzročila neregularno sestavo njenih osnovnih urbanističnih elementov ter nepopolno razvitost njene trške parcelacije. Trške hiše so se nizale okoli trgov, ki so jih povezovale kratke ulice, ter izoblikovale nepravilen, toda slikovit raster trških komunikacij, ki zanimivo dokumentirajo življenjske razmere, ki so skozi stoletja vladale ob spodnjem toku Savinje. Od mestnih trgov in ulic je znanih še nekaj starih imen: Veliki ali Glavni trg pred župno cerkvijo (sedaj Aškerčev), Pri mesnicah (tu so do leta 1840 stale mesnice, nato Ecce homo znamenje, sedaj Orožnov), Svinjski trg (tu je stala občinska hiša s prangerjem, »kmečki« špital in do leta 1840 Ecce homo znamenje, sedaj Kraigherjev), Gorica (vzpetina nad Velikim trgom), Tabor, Na pesku, Na vrtih (prostor vzhodno Svinjskega trga), Polje (parcele ob cesti, ki je vodila od Na vrtih do Na pošti in dalje proti Mariji Gradcu), Breg (hiše pri mostišču), Pungert (majhen trg pred hišama št. 83 in 84 z vrtovi), Za Humom (severozahodno vznožje Huma) itd.

Trg je bil sicer utrjen, vendar so ga Turki opustošili leta 1487, ko so požgali Svetino, uporni kmetje pa leta 1635. Močno so ga prizadevale tudi poplave leta 1672, 1684, 1789 in 1824 ter požari leta 1682, večkrat v 18. stoletju in zlasti 28. aprila 1840, ko je pogorela cerkev in 54 večinoma še s skodlami kritih hiš. Zaradi teh nesreč se je naselbina sorazmerno počasi razvijala. Šele otvoritev železnice leta 1849, nastanek industrije (premog najden leta 1791) in razcvet zdraviliškega turizma (1852—1854 prvo zajetje toplic) so pospešili razvoj Laškega, ki je leta 1927 postalo mesto.

Pomen Laškega v preteklih stoletjih najbolje dokumentirajo nekateri objekti, ki oblikujejo osnovo njegove mestne vedute. Če hočemo razumeti specifičnosti te vedute, moramo vsaj na kratko spoznati gradbeno zgodovino njegovih najpomembnejših kulturnih spomenikov. Med temi spomeniki prednjači pražupnijska cerkev sv. Martina, ki se prvič omenja posredno leta 1257, neposredno pa leta 1269 skupaj z župnikom Leopoldom. Jedro sedanje stavbe je iz četrtine 13. stoletja ter sorodno kartuzijanski cerkvi v Jurkloštru. Cerkev je imela 3 beneficije, katerih najstarejši je bil ustanovljen pri Marijinem oltarju sredi cerkve leta 1357, ostala dva pa sta nastala v začetku 16. stoletja, nato

5 bratovščin iz let?, 1670, 1701, 1721 in 1735 ter vrsto ustanov iz 18. in 19. stoletja. Cerkveni patron je bil patriarh, dokler ni dal patronata leta 1399 Celjanom, za katerimi ga je prevzel deželni knez. Leta 1545 je pražupnija imela 14 podružnic in 2 kaplaniji' leta 1621 pa celo 15 podružnic. Najstarejši del sedanje cerkve sta glavna ladja in zvonik, ki je imel proti vzhodu morda še kvadraten ali apsidalen podaljšek. Ladja je bila ravno krita. Njena prvotna višina je jasno določljiva. Na severu ni imela oken, pač pa 3 na južni strani, vendar kaže ta stena drugačno graditev kot severna ter je morala biti po sredini 13. stoletja prezidana, na kar bi kazalo ožje, rahlo zašiljeno zahodno okno. V 14. stoletju so postopoma prizidali stranski ladji, od katerih je bila severna ravno krita in se je ravno končevala, nekoliko krajša južna pa je bila križno rebrasto obokana in se je 5/s končevala. Ob tem so dvignili in zopet ravno stropali srednjo ladjo, tako da se je ohranila njena bazilikalna koncepcija s 3 ločenimi strehami. Pevska empora je iz 2. polovice ali konca 14. stoletja. Presbiterij je nastal v 2. četrtini 15. stoletja ter hrani celjski grb. Okoli leta 1500 so dvignili in mrežasto obokali glavno ladjo, križno obokali severno ladjo ter prizidali ali vsaj pre-zidali zakristijo na mestu, kjer so vidni sledovi dveh starejših graditev. Baročni kapeli sta prizidka iz let 1721 in 1737, stopnišče vzhodno od južne ladje je verjetno že iz 19. stoletja, nova zakristija in veža z oratorijem pa sta prizidka iz let 1935—1937. Cerkev je leta 1840 pogorela, nakar so jo do leta 1842 obnovili. Ob tem je dobila novo ostrešje v poznogotski obliki, ki pokriva vse 3 ladje z dvokapno streho. Dela je opravil domači gradbenik Janez della Mea. Med leti 1930—1935 so mislili cerkev podreti ali popolnoma prezidati in opremiti z 2 stolpoma. Končno so se iz teh načrtov rodile predelave v letih 1935—1937, ki pa cerkvi po dokumentarni plati niso koristile. Cerkev je do leta 1826 obdajalo pokopališče. Desno od njegovega vhoda sta bila vzidana kamnita mernika iz leta 1445. Pokopališko obzidje so podrli med leti 1842—1859 ter uredili sedanji trg. Južno od cerkve je stala krstna kapela Janeza Krstnika s kripto, ki se omenja že leta 1445, a je bila podrta leta 1839. Bila je okrogel romanski karner z apsido na vzhodu. Na pokopališču je stala tudi kapela roženvenške bratovščine iz let 1701—1719, ki so jo podrli leta 1826.

Najstarejši del župnišča je njegov vzhodni, nižji trakt, ki hrani portal iz 15. stoletja. V 1. polovici 16. stoletja so prizidali severni, nekoliko višji, in zahodni, podkleteni trakt, ki imata obadva nekaj oken še iz 16. stoletja. V začetku 17. stoletja so zgradili južni trakt, ki poševno povezuje krajšega vzhodnega in daljšega zahodnega ter obenem premaguje višinsko razliko med njima. Takrat so tudi sicer barokizirali župnišče. Severni portal nosi letnico 1615. Leta 1684 je župnišče pogorelo. Zadnjo večjo predelavo je doživelo v letih 1826—1828, ko so obokali veliko klet, zgradili arkadne hodnike, ga prekrili z opečno streho in povezali z zidanim hodnikom s cerkvijo ter obnovili njegovo zunanjščino in notranjščino. Obnavljali pa so ga tudi še v letih 1847, 1886 in 1936.

Mežnarija, ki je stala na trgu na jugovzhodnem vogalu pokopališča, je bila zgrajena v letih 1730—1740, podrli pa so jo leta 1840. Stara kaplanija je leta

1839 dobila zidano nadstropje. Šola v njej se omenja med leti 1578 in 1774. Vanjo sta vzidana rimski relief in nagrobnik J. K. Valvasorja iz leta 1581.

Kaplanija kapele Janeza Krstnika, ki se omenja leta 1445, je stala do začetka 19. stoletja na trgu na prostoru hiš štev. 19 in 20. Na trgu stoji tudi Marijino znamenje iz leta 1735, ki je do leta 1779 stalo v Mariji Gradcu pod cerkvijo.

Klasicistično znamenje Ecce homo iz začetka 19. stoletja je stalo do leta

1840 na Kraigherjevem, sedaj pa stoji na Orožnovem trgu.

Južno od Laškega stoji ob cesti na Marija Gradec Anina kapela iz leta 1717, mimo katere so vodile pasijonske procesije, spremljane z igrami, k tamkajšnji Marijini cerkvi.

Stari grad ali Tabor je nastal v 12. ali 13. stoletju ter je bil že zelo zgodaj sedež deželnega sodišča. Prvič se omenja leta 1265. V začetku 16. stoletja je bil že močno zanemarjen, a so ga med leti 1529—1534 obnovili in prepustili tržanom kot tabor, po čemer je dobil tudi svoje sedanje ime. Leta 1681 je bil še ohranjen, leta 1805 pa že v razvalinah. Takrat je prešel v tržanske roke ter bil pred zadnjo vojno v lasti družine Herman. Sredi 19. stoletja je bila na okenskem okviru jugozahodnega stolpa še ohranjena letnica 1532 in začetnici takratnega trškega sodnika Erazma Sticha. Grajske razvaline so obnavljali v letih 1880, 1952 in pred nekaj leti, ko so pokrili edini še ohranjeni grajski stolp.

Novi grad, ki se prvič omenja v letih 1328 in 1338, je stal na glavnem trgu na mestu hiš štev. 1—5. Pogorel je v začetku 15. stoletja nakar je bil od grofov Celjskih porušen. Na njegovem mestu so na začetku 16. stoletja postavili novo poslopje, v katero so pred letom 1524 prenesli sedež gospoščine. Ko je to poslopje pred letom 1582 pogorelo, so na pogorišču zrasla gospodarska poslopja (hlevi) in se je razrastel vrt, ki se omenja leta 1621 in 1625. Valvasorji so po požaru kupili v soseščini drugo hišo in vanjo prenesli gospoščinsko upravo. Ta uradna hiša ali Amtshaus je postala leta 1586 svobodna. Svojemu namenu je rabila do leta 1678, nakar je v 18. stoletju izgubila svojo svobodnost in prešla v meščanske roke.

Sedanjo graščino je zgradil Janez Vajkard Vetter von der Lilie v letih 1675—1678 na mestu 4 trških hiš. Graščina je imela ob fasadi stolpiča, ob vzhodnem dvoriščnem traktu pa večji stolp z visoko čebulasto streho in kapelo. Po požaru leta 1840 (stavba je bila po zaslugi učitelja Antona Flisa samo poškodovana) so poslopje do leta 1845 na novo prekrili, odstranili oba vogalna stolpiča in znižali streho velikega stolpa. V stavbi so bili najprej uradi laške gospoščine, po letu 1848 sodišče, zemljiška knjiga in notariat, po letu 1924 sresko načelstvo, sedaj pa je v stavbi občina. Izpod velikega stolpa je vodil do zadnje vojne vhod v okrajne zapore, ki so bili leta 1844 ob bombardiranju uničeni. Markantno poslopje je bilo zadnjič obnovljeno leta 1953. Zahodno stran dvorišča zapira nadstropen arkadni hodnik, severno lepo proporcionirana fasada, vzhodno pa pokrito dvoramno stopnišče. V vzhodnem traktu domuje muzejska zbirka, ki jo je leta 1907 ustanovil domačin Karel Valentinič.

Štok ali Weichselberški dvor leži na vzpetini severno od župne cerkve in spada med najstarejše ohranjene stavbe Laškega. Na njegovem mestu je že sredi 15. stoletja stala hiša, ki je bila v posesti celjskega uradnika Nikolaja Be-haima. Pred letom 1506 jo je kupil gospoščinski upravnik Žiga "VVeichselberger, ki je na njenem mestu postavil sedanji dvorec. To dokazujejo ohranjeni kamnoseški fragmenti, predvsem oba kamnita kletna portala, ki sta zagotovo iz 1. polovice 16. stoletja. Od graditelja izvira ime dvorca in posesti, medtem ko so ga tržani navadno imenovali Štok, kar pomeni nadstropno zidano stavbo. Lastniki dvorca so se v naslednjih stoletjih mnogo menjavali, dokler ni prišel končno v meščanske roke. Leta 1808 je dvorec dobil klasicistično preobleko. Tedaj mu je bila prizidana kot gospodarsko poslopje sedanja Kislingerjeva hiša z lepim konzolastim portaiom (sedaj Aškerčev trg 5). Ta stavba je skupaj z eskarpo grajskega griča sklepala pravokotno dvorišče, ki se je proti Savinji odpiralo v lep park in posestvo, segajoče do višine sedanjih toplic. Dvorec je doživljal večje predelave po letu 1880, ko je bil popolnoma obnovljen, manjše pa na začetku 20. stoletja, leta 1954 in 1959. Vse te predelave so mu samo škodile,

ker so mu pokvarile prvotni videz. Pri dvoru je bila do leta 1848 lastna gospo-ščina, ki jo je ustanovil že omenjeni Žiga Weichselberger.

Od trških ustanov je zlasti opozoriti na vse tri špitale. Starega je ustanovil Hans Meusenreitter, kancler Friderika II. Celjskega, okoli leta 1430. Leta 1448 se že omenja špitalska lastnina, leta 1483 Marijin špital v Lasci (Laškem). Med leti 1829 in 1859 so ga imeli v posesti gradbeniki Janez della Mea in Matija della Martini, nato pa občina, ki ga je predelala v šolo. Novi špital je ustanovil leta 1560 J. K. Valvasor in ga leta 1581 bogato dotiral. Leta 1817 ga je kupil zvonolivar Janez Steinmetz, ki so mu sledili razni lastniki. Sedaj je v njem hotel »Savinja«. Ohranjeni so še ostanki slopastega arkadnega hodnika, sicer pa je popolnoma predelan. Špitalska Marijina cerkev, ki se prvič omenja leta 1487, je stala med obema špitaloma, torej med hotelom »Savinjo« in osemletko. Bila je severno orientirana gotska stavba z oporniki in 4 visokimi zašiljenimi okni v prezbiteriju. Pred cerkvijo je stal zvonik, ob prezbiteriju zakristija, vhod vanjo pa je bil z zahodne strani. Leta 1688 je njen beneficij prešel k celjskim minoritom, ki so cerkev naslednje leto obnovili. V cerkvi je bil Valvasorjev nagrobnik, ki je sedaj vzidan v kaplanijo, in baročni oltar Marije in Elizabete iz 1. polovice 18. stoletja. Leta 1809 so cerkev zaprli, leta 1818 prodali njen oltar Marijini cerkvi nad Vojnikom, leta 1833 pa so jo podrli. V muzeju shranjeni gradbeni ostanki (8 kosov krogovičja in portala z bogato profilacijo in kamnoseškimi znaki) kažejo na čas nastanka cerkve okoli leta 1430. Tretji, tako imenovani kmečki špital, ki je bil ustanovljen leta 1695, je bil nameščen v hiši na vogalu Svinjskega trga (sedaj Kraigherjevega) in ulice, ki je vodila Na polje. Špital je leta 1840 pogorel, nakar je bil ukinjen, hiša pa prezidana za meščanske potrebe.

Občinska hiša na nekdanjem Svinjskem trgu (sedaj Kraigherjev št. 3) je danes nezanimiva, pač pa je trg (in ulica) s svojo nepravilno sestavo poslopij vreden ohranitve.

Od meščanskih in trških hiš je zlasti omeniti:

hišo št. 141 (sedaj Kidričeva 7) z bogatim portalom in emblemom zdrav-ništva — lekarništva v temeniku (knjiga z vago in 2 posodama);

hišo št. 47 (sedaj Orožnov trg 2), imenovano Herlahova, z vzidanim antičnim reliefom Meduzine glave, bidermajerskim kamnitim portalom, vzidano gotsko konzolo v obliki bradatega moža in spominsko ploščo, ki jo je Planinska zveza Slovenije vzidala v čast geografa Frana Orožna (1853—1912), prvega predsednika Slovenskega planinskega društva;

hišo št. 185 v Prečni ulici nasproti osemletke, ki hrani podobno gotsko konzoio v podobi preproste človeške glave. Obe konzoli sta najverjetneje iz stare špitalske cerkve in torej iz 1. polovice 15. stoletja;

hišo štev. 232 odlikuje konzolast portal z letnico 1807 in balkon z železno ograjo.

V mestu je še več kamnoseških izdelkov, posebno portalov pravokotne, kon-zolaste in polkrožne oblike, ki so jih izdelale lokalne kamnoseške delavnice v 1. polovici in sredini 19. stoletja ter so vredni ohranitve.

Na Glavnem trgu (sedaj Aškerčev trg 9) je v rojstno hišo znamenitega zgodovinarja msgr. Ignacija Orožna (1819—1900) vzidana spominska plošča, ki mu jo je leta 1953 posvetilo Zgodovinsko društvo Celje. Spomenik NOB je leta 1951 zasnovala Plečnikova učenka ing. arh. Marjeta Pirkmajerjeva. Verzi na njem so od dr. Alojzija Gradnika.

Razvoj mestne podobe in njeno spreminjanje se da najbolje zasledovati po njenih upodobitvah, ki jih nobeden verbalni opis ne more nadomestiti. Seveda je slikovnega gradiva izpred 19. stoletja malo, in še to je pogosto topo-

grafsko nezanesljivo. V 19. stoletju to nezanesljivost nadomesti številčnost, ki omogoča komparativno metodo preučevanja razpoložljivega slikovnega gradiva in s tem doseganje preciznejših rezultatov. To velja tudi za naš primer, čeprav je treba takoj ugotoviti, da je bil razvoj Laškega tako skromen, da postanejo njegove vedute v 19. stoletju skoraj stereotipne. Starejših vedut Laškega je malo. Če izvzamemo Klobučaričevo risbo iz okoli leta 1604 in Gajšnikove risbe cerkvenih stavb iz leta 1747, nam ostane samo Vischerjev bakrorez iz okoli leta 1680, ki nam kaže pogled na trg z zahodne strani.

V 19. stoletju se je število vedut močno povečalo, saj jih med leti 1832 in 1885 naštejemo kar 18, pa še gotovo niso vse. K tako povečani vedutrn dejavnosti sta največ pripomogli otvoritev železnice Celje—Ljubljana leta 1849 in otvoritev zdravilnih toplic leta 1854. Prav potovalni in turistični interes sta pogojila nastanek večine laških vedut. Izjema so le Ojsterškova kolorirana risba in marijagraška božjepotna podobica iz okoli leta 1850 ter knjižni ilustraciji v Jaukerjevem opisu Štajerske iz leta 1879 in Janischevem leksikonu Štajerske iz leta 1885. Vse vedute so skoraj praviloma posnete z desnega brega Savinje in nam kažejo pogled na mesto z zahodne ali redkeje tudi jugozahodne (Ojsterškova kolorirana risba, Burgerjeva suita in marijagraška podobica) strani. Izbira tega pogleda na mesto je skoraj logična, saj se nam ravno s te strani Laško pokaže v svoji najbolj markantni pojavi, ki jo sklepata kot naravni kulisi slikoviti Tabor in dominantni Hum. Ta podoba se v 19. stoletju ni dosti spreminjala, saj so bile vse tiste stavbe, ki to veduto oblikujejo, arhitektonsko sklenjene že najkasneje do sredine 18. stoletja. Močneje je na njeno spremembo vplival le požar v aprilu 1840, po katerem je graščina izgubila vogalna stolpiča, župni cerkvi so povišali zvonik in niso obnovili petih stavb, ki so stale pod cerkvijo ob potoku. Večina meščanske arhitekture je nakazana pavšalno in se izživi predvsem v partiji streh in gospodarskih poslopij, ki leže na obrobju trške aglomeracije. Na desnem bregu Savinje je pri vedutah izpred sredine stoletja navadno prikazana večja kmetija, po sredini pa obvezno železnica s kolodvorom in včasih tudi zametki topliškega zdravilišča s parkom. Na Savinji, ki jo prečka lesen most, se pogosto pojavljajo splavi, včasih tudi čolni.

Upodobitev Laškega je precej, vendar za nas ne prihajajo v poštev pejsaži, ki jim je mestna veduta samo motiv za umetnostno ustvaritev, ampak le prave vedute, ki imajo dokumentarni namen in jim je umetnostna izpovednost le drugotnega pomena. Take vedute so:

— Janez Clobucciarich: risba, 1C01—1605. Pogled na trg z zahoda.

— G. M. Vischer: Topographia Ducatus Styriae, bakrorez, avtorji neznani. Gradec 1681. Pogled na trg je z zahoda. Risba po tem bakrorezu je iz okoli leta 1690.

— Janez Krstnik Gayschnig: Compendiosa totius archiparochiae tyberien-sis topographia: risbe cerkvenih stavb v trgu. Laško 1747.

— Stara Kaiserjeva suita: litografija z iglo, risar Wachtl, litograf Folwarcz-ni, tisk in založba J. F. Kaiser, Gradec 1832. Pogled na trg z zahoda.

— Kolorirana risba: avtor neznan, čas nastanka pred 1846. Pogled na trg z zahoda.

— Župna kronika: akvarelirana risba, avtor Josip Ojsteršek, čas nastanka okoli 1957. Pogled na trg z jugozahoda. V župni kroniki je tudi akvarelirana risba Glavnega trga od istega avtorja in iz istega časa.

— Anton Karinger: verjetno, oljna slika, čas nastanka po 1850. Pogled na trg z zahoda.

— Burgerjeva suita: jeklorez, risal Kari Reichert, rezal C. Adlerjev artistični zavod v Hamburgu, tisk in založba Anton Burger, Gradec 1856. Pogled na trg z jugozahoda.

— Familienbuch des osterreichischen Lloyd, I. Band: jeklorez, risar Fiedler, rezec neznan, tisk in založba Umetnostni zavod avstrijskega Lloyda, Trst 1854. Pogled na trg z zahoda.

— Di Staatsbahn von Wien bis Triest: jeklorez, risal Fiedler, rezec neznan, tisk in založba Umetnostni zavod avstrijskega Lloyda, Trst 1856. Pogled na trg z zahoda.

— J. Passini: Ansichten aus den Heilbadern Steiermarks mit erklarendem Texte von F. Mitterbacher. Litografija, avtorji neznani, Gradec 1855. Pogled na trg z zahoda.

— J. B. Asseretto: litografija, risar, litograf in založnik J. B. Asseretto, tisk A. Leykam nasl., Gradec 1857. Pogled na trg z zahoda.

— Neznani avtor: gvaš, okoli 1800. Pogled na trg z zahoda.

— Neznani avtor: akvarel, okoli 1855. Pogled na trg z juga.

— Neznani avtor: olje-platno, okoli 1860. Pogled na trg z zahoda.

— Reichertova suita: litografija s tonskim tiskom, avtor in založnik Kari Reichert, tisk A. Leykam nasl., Gradec 1864—1866. Pogled na trg z zahoda.

— Božjepotna podoba Marije Gradec, bakrorez, avtorji neznani, čas nastanka sredina 19. stoletja. Trg je viden v ozadju.

— Prospekt za Rimske Toplice: jeklorez, avtor neznan, tisk in založba C. Adlerjev artistični zavod v Hamburgu, okoli 1865. Pogled na trg z zahoda.

— Leykamova suita: litografija s kredo, avtor Kari Reichert tisk in založba A. Leykam nasl., Gradec 1866. Pogled na trg z zahoda.

— Die Lander Osterreich-Ungarns in Wort und Bild, IV. Band: Kari Jau-ker: Herzogthum Steiermark: lesorez po fotografiji, avtor ksilografski zavod Edvard Ade, založba Kari Grasser, Dunaj 1879. Pogled na trg z zahoda.

— J. A. Janisch: Topographisch-statistisches Lexicon von Steiermark: litografija s tonskim tiskom, risar in litograf Kari Reichert, tisk Leykam-Josefsthal, Gradec 1873—1885. Pogled na trg z zahoda.

Z razširitvijo fotografije po letu 1880 so bile vedutarstvu spodrezane korenine, čeprav se je reproduktivna grafika uporabljala v ilustrativne namene še prav do začetka našega stoletja. Nato je zamrla. Ostale so le stare vedute, oru-meneli listi, ki nam ohranjajo nekdanjo podobo naših trgov in mest, ko je bila še skladna in pokrajinsko ubrana ter zato lepa, kot to prepričljivo dokazujejo tudi stare panorame Laškega.

LITERATURA

— Fritz Popelka: Die Landesaufnahme Innerosterreichs von Johannes Clobuc-ciarich 1601—1605. Gradec 1924.

— G. M. Vischer: Topographia Ducatus Styriae. Gradec 1681 in po 1700.

— Jože Curk: Vedute štajerskih trgov in mest. CZN NV V, Maribor 1969, p. 313—330.

— Jože Curk: Topografsko gradivo IX. Občina Laško, Celje 1967. p. 13—35 z navedbo važnejših virov in literature.

— Jože Curk: O urbanistično gradbenih zasnovah trgov in mest v Posavinju, Obsotelju in Posavju, CZ 1962, p. 225—254.

— Jože Curk: Topografski zapiski iz leta 1960.

—• Miloš Rybaf: Pripombe k Curkovemu topografskemu gradivu za občino Laško. Celjski zbornik 1969—1970. p. 355—370.

— Jože Curk: Konservatorska problematika Laškega. Celjski zbornik 1964. p. 129—132.

Milena Moškon: Upodobitve naselij stavb s celjskega področja. Katalog zbirke v celjskem muzeju. Celjski zbornik 1968 p. 235—254 in Celjski zbornik 1975—76 p. 439—447.

DAS STADTBILD VON LAŠKO

Zusammenfassung

Der Sinn fur die astetischen Werte der Siedlungsveduten entstand mit der Ent-wicklung der Landschaftsmalerei im 15. Jahrhundert, seinen Gipfel erreichte er aber erst im 17. und 19. Jahrhundert. Fur unsere Orte war der wichigste Zentrum der Ve-dutenmalerei Graz, wo es genug Ateliers, Klinstler und Verleger gab. Die Veduten-malerei bliihte bis ca. 1880, als sie von der neuentdeckten und viel billigeren Photo-graphie verdrangt wurde.

Das Bild vom jeden Ort ist ein Produkt dessen spezifischen historischen Ent-\vicklung, darum ist es immer autentisch und einmalig. Wenn wir sein Bild verstehen wollen, dann miissen wir mindestens oberflachlich etwas tiber die urbane Entwicklung des Ortes und die Baugeschichte seiner bedeutendsten Architektur wissen.

Laško erstmals im Jahr 1182 als Ort und 1227 als Markt erwahnt, entwickelte sich langsam bis zur Mitte des 19. Jahrhunderts, dann aber viel intensiver wegen der Eisenbahn, der entstehenden Industrie und der Eroffnung des Thermalbades. Der Markt bekamm im Jahr 1927 die Stadtrechte und wurde nach dem Krieg wichtiges Zentrum des unteren Sanntales. Von den Gebauden, die das Stadtbild bestimmen, sei besonders die Stadtpfarrkirche erwahnt, die im Grund aus der 1. Halfte des 13. Jahrhunderts ist, obivohl sie jetzt einen gotischen und barocken Gesicht zeigt. Der mar-kante Pfarrhof reicht bis ins 15. Jahrhundert zuriick. Die Mariensaule auf dem Platz ist aus dem Jahr 1735. Ober der Stadt sehen wir die Ruinen der alten Burg aus dem 12. Jahrhundert, in jetziger Form allerdings erst aus der 1. Halfte des 16. Jahrhunderts. In der Stadt befindet sich der grosse Bau der Stadtburg aus den Jahren 1675— 1678, der jetzt das Gemeindeamt und die lokale Museumssammlung beherbergt. Nord-lich der Kirche steht der Weichselbergerhof, der im Kerne aus dem Anfang des 16. Jahrhunderts ist, aber jetzt vollkommen umgebaut. Von den ehemaligen Spitalhausern ist das altere aus ca 1430 in eine Schule, das jiingere aus ca 1560 in Hotel »Savinja« umgewandelt. In der Stadt sind noch einige Hauser mit den Fassaden aus der 1. Halfte des 19. Jahrhunderts zu erwahnen.

Von den bekannten 22 Veduten sind 18 aus den Jahren 1832—1885. Die meisten zeigen das Stadtbild von der Westseite. Obwohl sie einigermassen eintonig wirken, zeigen sie doch ein harmonisches, in die Umgebung einkomponiertes Bild der einsti-gen Panorama von Laško.

UPIRANJE PODLOŽNIKOV GOSPOŠClNE JURKLOŠTER PROTI PREVEDBI TLAKE V DRUGE DAJATVE V LETIH 1783—1795

Jože Maček*

UDK

MAČEK Jože: Upiranje podložnikov gospoščine Jurklošter proti prevedbi tlake v druge dajatve v letih 1783—1795. (Widersetzlich-keit der Untertanen der Studienfondsherrschaft Jurklošter [Gay-rach] gegen die Robotabolition in den Jahren 1783—1795.) Časopis za zgodovino in narodopisje Maribor, 47=12(1976)2, str. 344—357. Izvirnik v sloven., povzetek v nemšč., izvleček v sloven. in angl.

V razpravi je opisano upiranje jurkloštrskih podložnikov proti prevedbi tlake v druge dajatve v letih 1783—1795. Na podlagi cesarjevega reskripta 10. februarja 1783 je notranjeavstrijska abolicijska komisija še v istem letu začela pogajanja z omenjenimi podložniki, ki pa so v večini primerov odklanjali tako opravljanje tlake kot njeno reluicijo. Kolikor so jo sploh ponudili, ni bila v nobenem sorazmerju z resnično vrednostjo tlake. 1785 so podložniki želeli vzeti tlako v zakup za zelo skromno vsoto, kar pa za gospoščino ni bilo sprejemljivo. Pogajanja v tem letu so privedla do zaostritve razmerja med podložniki in gospoščino. Z obojestranskim kompromisom je bila sklenjena 1. 1787 z delom podložnikov abolicijska pogodba, 1. 1794 pa še z drugim delom. Podložniki so dosegli evaluacijo tlake le v denarju, in ne v žitu, kot je bilo sicer predpisano. S tem pa so uveljavili svojo bistveno zahtevo, ker je zaradi razvrednotenja denarja v naslednjih desetletjih postala robotnina manj pomembna dajatev. Gospoščina je v soglasju z oblastmi pristala na tako abolicijo le zato, da bi se Izognila stalnim sporom s podložniki.

UDC

MAČEK Jože: The Resistence of Domain Jurklošter Bondsmen against the Transfer of Labour Service into the Others Payment in 1783—1795. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 47 = 12 (1976)2, p. 344—357.

Orig. in Slovene, summary in Germ., synopsis in Slovene and Engl.

In the paper the description of Jurklošter bondsmen resistence is given. They resisted to transfer the compulsory service into some other payments in the period from 1783 to 1795. On the base of the Emperor decret from 10. II. 1783 the Inner Austrian abolition commission just in that year entered into negotiations with under mentioned bondsmen, but majority of them refused the labour service and the compensation of it as well. The compensation as much as they offered it at ali was not in any pro-portion with the really worth of labour service. In 1785 the bondsmen wanted to rent the labour service for a moderate sum, but that for the domain did not be acceptable. In that year the negotiations between domain and bondsmen come to crisis. With the both side compromise in the 1787 the contract of abolition with the part of bondsmen was folded. With other part of them it had been done in 1794. The bondsmen attainea that they paid the labour service in cash and not with corn what before was regulated. With that they brought their essential claims forvvard, and because of devalorisation in the following decades that payments became unimportant tax. The domain with agreement of government accepted that solution because of avoid constant conflicts with bondsmen.

* Dr. sc. agron., dr. sc. oecon, Jože Maček, redni profesor biotehniške fakultete v Ljubljani.

Gospoščina Jurklošter je nastala z ustanovitvijo kartuzijanskega samostana 1. 1173. V obdobju reformacije je kartuzija propadla. L. 1591 je deželni knez predal njeno posest v last jezuitskemu kolegiju v Gradcu. V lasti jezuitov je ostala dobrih 180 let. Ti so ji pridružili z dokupom 1647 posestvo z gradičem v Brezah (Sv. Rupert nad Laškim). Ko je bil 1. 1773 jezuitski red razpuščen, je jurkloštr-ska gospoščina pripadla študijskemu skladu1 in so njene dohodke uporabljali za vzdrževanje generalnega semenišča v Gradcu.2 Medtem ko je bila gospoščina v začetku majhna, se je pozneje z raznimi daritvami in že omenjenim dokupom povečala, tako da je konec 18. stol. veljala na Štajerskem za srednje veliko.3

Od prenehanja kartuzijanskega samostana dalje so gospoščino upravljali razni upravitelji, po 1. 1773 pa je bila na izrecno zahtevo dvora dana v zakup.4 Tak način upravljanja z absentnimi lastniki je bil posebno primeren za ustvarjanje napetosti med podložniki in gospoščino. Po eni strani so upravniki in zakupniki želeli iz gospoščine oziroma podložnikov iztisniti čimveč, po drugi strani pa so tudi podložniki dobro zaznali slabosti takega upravljanja in so si gotovo poskušali dovoljevati več, kot pa so si mogli podložniki sosednih gospoščin.

V naslednjem želimo najprej prikazati uspešnost pritožbe jurkloštrskih podložnikov proti raznim nepravilnostim, ki si jih je dovolila gospoščina, kar je tesno povezano z osnovno problematiko tega sestavka, namreč njihovim upiranjem proti aboliciji tlake v letih 1783—1795. To upiranje namreč kaže na močno samosvoj položaj jurkloštrskih podložnikov. Kolikor smo doslej mogli ugotoviti, ta vzrok za neposlušnost in nemire podložnikov v pokrajinah Notranje Avstrije v jožefinskem obdobju še ni bil opisan ob nobenem konkretnem primeru,3 je pa seveda v sklopu s tedaj že močno razširjeno nevoljo proti opravljanju tlake in s pričakovanji, da bo le-ta ukinjena brez odškodnine.

Prevedba tlake v denarne ali druge naturalne dajatve (reluicija, če gre za preklicen, časovno omejen dogovor, abolicija, če gre za nepreklicno in za »večno« sklenjeno pogodbo) v posebnih okoliščinah, ki so jih narekovale predvsem koristi gospoščin,6 ni bila posebno redek pojav. Ostala pa je do obdobja Marije Terezije povsem zasebnopravna zadeva. Šele ta vladarica jo je uporabila kot ukrep, ki naj olajša stanje podložnikov. Na nasvet koroškega rojaka, dvornega svetnika Franca Antona viteza von Raaba7 je 1. 1775 dovolila prevedbo tlake najprej na dveh bivših jezuitskih gospoščinah na Češkem, pozneje tudi na drugih bivših jezuitskih, kameralnih in mestnih posestvih prav tam, čez nekaj let na istovrstnih posestvih tudi na Moravskem.8 Na omenjenih veleposestvih so bili s prevedbo doseženi v glavnem dobri rezultati. Zato je cesarica želela, da se s tem poskusi tudi v drugih pokrajinah. V notranjeavstrijskih deželah sta bili za to izbrani bivši jezuitski gospoščini Herbersdorf in Finkenegg na Štajerskem, kjer pa v letih 1779 in 1780 kljub osebnemu prizadevanju v. Raaba niso bili doseženi tako dobri uspehi kot na Češkem.9 Podložniki za prevedbo iz različnih razlogov niso bili posebno navdušeni.

1 Pirchegger, H.: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Giilten, Stadte und Markte. Munchen 1962, 250—251.

' Arhiv dvorne komore na Dunaju (ADK), Rob. Akten, rdeča 27 fo 639.

3 Orožen, J.: Jurklošterska gospoščina in njeni gozdovi. Gozdarski vestnik 27, 1969, str. 313— 314, 28, 1970, str. 181—134.

' ADK, Rob. Akten, rdeča 26, fo 124 ff.

5 Grafenauer, B.: Kmečki upori na Slovenskem. Ljubljana 1962, 328—347. Posch, F.: Robotstreiks steirischer Bauern zur Zeit Kaiser Josefs II. Blatter fur Heimat-kunde, 25, 2, 1951, 53—62.

• cf. Mell, A.: Beitrage zur Geschichte des Untertanenwesens in Steiermark. Mittheilungen des hist. Vereins fur Steiermark XL, 1892, 184.

7 Frauendorfer, v. S.: Ideengeschichte der Agrarwirtschaft und Agrarpolitik im deutschen

Sprachgebiet. Bd. I., Bonn-Miinchen-Wien, 1957, 191.

• Grunberg, K.: Die Bauernbefreiung und die Auflosung des gutsherrlich-bauerlichen Ver-

haltnisses in Bohmen, Mahren und Schlesien. II. Teil, Leipzig 1893, 338—346.

• Mell, A.: Die Anfange der Bauernbefreiung unter Maria Theresia und Joseph II. For-schungen zur Verwaltungsgeschichte der Steiermark, V, 1, Graz 1901, 201—206.

10. februarja 1783 pa je Jožef II. izdal reskript o aboliciji tlake na vseh posestvih, ki so tedaj bila v državni upravi (kameralnih, bivših jezuitskih, cerkvenih, ustanovnih), na vseh posestvih obstoječih cerkvenih ustanov in na vseh posestvih mest in trgov.10 Na podlagi splošnih načel, ki so bila izdana za izvedbo tega reskripta,11 so v vseh avstrijskih dednih deželah, tako tudi v Notranji Avstriji, ustanovili dvorno komisijo za abolicijo tlake. Komisar je postal upravitelj administracije notranjeavstrijskih državnih posestev v Gradcu gu-bernijski svetnik Josef Hammer. Cesar je izvedbo abolicije zelo pospeševal, ker mu je ta ukrep za olajšanje položaja podložnikov in izboljšanje gospodarskega položaja državnih posestev bil zelo pri srcu.

Hammer se je lotil abolicije seveda najprej na večjih gospoščinah, ki so spadale pod njegovo upravo. Med njimi je bila tudi jurkloštrska. Toda tu je naletel na velike težave. Jurkloštrski podložniki so namreč še od prej bili v sporih s svojo gospoščino zaradi številnih stvari, zlasti pa zaradi neimenovane dnevne tlake. Pritožili so se na cesarja, ki jim je v marsičem ugodil. Zato so se tudi do predloga komisije za abolicijo tlake obnašali zelo drzno.

Spori, ki jih bomo v naslednjem prikazali in so tesno povezani s kasnejšim odklanjanjem sicer same na sebi koristne abolicije, so se začeli, ko je gospoščina po 1. 1773 bila oddana v zakup. Pri rektifikaciji so bili nekateri podložniki obremenjeni z neimenovano dnevno tlako, gospoščina je bila tako rektificirana in je po tem plačevala tudi dominikalno kontribucijo. Toda jezuitski kolegij v Gradcu kot lastnik gospoščine v času rektifikacije teh rektificiranih obveznosti, ki pa so očitno presegale obveznosti iz starih urbarjev, od podložnikov ni terjal. Obravnaval jih je torej blažje, kot bi sledilo po rektifikacijskem urbarju. S prepustitvijo gospoščine v zakup so se razmere spremenile. Zakupnik je seveda zahteval izpolnitev zanj ugodnih določil rektifikacijskega urbarja, čeprav so bila v nasprotju s staro prakso.12

Podložniki iz uradov Jurklošter, Laško in Planina so se začeli pritoževati na dvor, kresija v Celju je raziskovala zadevo, gubernij v Gradcu je 15. 4. 1783 poročal na dvor in 2. 6. 1783 je češko-avstrijska dvorna pisarna po cesarjevem nalogu izdala odločbo z naslednjo vsebino.13'11

Na podlagi dvorne odredbe 7. sept. 1777 se je lahko rektifikacijski urbar štel le za zasebno gospoščinsko napoved (als ein blosses privat Herrschaftsbe-kanntnuss), ki je podložnike obvezovala le toliko, kolikor so z njeno vsebino sami soglašali. V primeru, da je želel dominij uveljaviti pravice iz subreparti-cijskega urbarja, ki so jih podložniki spodbijali, jih je moral dokazati z drugimi pravnimi pripomočki.15 Tožečim jurkloštrskim podložnikom je morala gospoščina povrniti dolžno nadomestilo salvo regressu za dokazano preveč opravljeno tlako v primerjavi s starimi obveznostmi. Podobno nadomestilo je morala dati tudi za morebitne prevelike zahtevke v denarju, žitu ali malih pravdah. Pod-ložniški odvetnik pa naj bi zahteval od gospoščine, da napravi ustrezne urbarje. Tlako je bilo treba takoj znižati na staro mero, in sicer še pred uvedbo abolicije. Izterjava zaostalih in zares dolžnih obveznosti tlake je morala potekati le po jasnih določilih ustreznega patenta. Prav tako ni bilo nobenemu dominiju do-

" Handbuch aller unter der Regierung des Kalsers Joseph II. fUr die k. k. Erblande ergan-genen Verordnungen und Gesetze in einer systematischen Verbindung. Wien, Bd. I, 1780—1783, 62—63.

" Haus-, Hof- und Staatsarchiv Dunaj, Nachlass Zinzendorf H 148 b, p. 671—675 Allgemeine Grundsatze fur die zur Robath Abolition auf Cameral-Ex-Jesuiten-geistlichen-Fundations, und stadtischen Giitern angestellte Hof-Commission.

ADK, Robot-Akt. rdeča 26, fo 124 ff, dopis Hammerja na glavno dvorno komisijo za abolicijo tlake od 27. 6. 1784, kjer razlaga, kako je prišlo do odločbe od 2. 6. 1783.

13 Ibid., odločba od 2. 6. 1783.

14 Originalnih pritožb nismo izsledili. Vendar je odgovor nanje dovolj izčrpen, da lahko presodimo, v čem so podložniki bili prizadeti.

15 Cf. Mell, A.: Beitrage etc. 201.

voljeno siliti njegove podložnike proti njihovi volji k reluiciji tlake v denarne dajatve.

Odločitev, da rektifikacijski urbar ni veljavno merilo obveznosti za podložnike, se nam zdi tudi na splošno pomembna, ker so ga v drugih primerih, ko pritožbe podložnikov niso dospele do dvorne pisarne, vendarle nižje oblastne instance smatrale za takšnega.16 Notranjeavstrijska komisija za abolicijo tlake ga je v naslednjih treh, štirih letih skoraj redno jemala za podlago podložniških obveznosti za tlako. Ta cesarjeva odločitev, t. i. »Gayracher-Spruch«, je izzvala nemajhno presenečenje v dvorni pisarni sami. Bila je toliko pomembna, da jo je dal grof Kari Zinzendorf, predstojnik dvorne računske komore in predstojnik dvorne komisije za abolicijo tlake, na dnevni red sestanka, ki so ga imeli z njim na Dunaju 1. 1784 nekateri deželni komisarji, med njimi tudi notranje-avstrijski, da bi na njem preučili ukrepe, ki bi pospešili prevedbo tlake v dednih deželah.17 Potemtakem je bilo Jurkloštrčanom v prid, da so bili podložni upravi državnih posestev v Gradcu, ki je morala dvorne uredbe le bolj upoštevati. Zanesljivo je omenjena odločitev jurkloštrskim podložnikom vlila mnogo poguma za nadaljnji boj proti gospoščini. Prav tako pomembna je bila odločitev, da se jih ne sme siliti k prevedbi tlake. Je sicer popolnoma v soglasju z re-skriptom 10 febr. istega leta, kjer se za abolicijo zahteva popolna prostovoljnost. Toda to določilo je bilo v bistvu naperjeno proti dominijem, ker je cesar predpostavljal, da se bodo podložniki radi oprijeli tega novega načina dajatev. V jurkloštrskem primeru pa je s takim določilom bila tako rekoč zagotovljena pravica kasnejšega upiranja proti aboliciji, o čemer bomo kasneje razpravljali.

Omenimo naj še druge, manj pomembne pritožbe, ki jim je cesar ugodil.

Odločno je prepovedal zahtevati pri žitu zvrhano mero. To ni bilo še nikoli dovoljeno, zato so morali dediči zakupnika tako neupravičeno odvzete količine činžnega žita brez ovinkov povrniti podložnikom. Nadalje je moral gubernij z okrožnico takoj opozoriti dominije, da je zvrhana mera za žito zloraba, da je na splošno odpravljena, ker je to način za zatiranje podložnikov in vzrok za njihove pritožbe.

Če podložniki niso prišli na tlako, jih je prišel iskat birič. Za to je gospo-ščina zahtevala plačilo 6 krajcarjev, ki jih je izterjala tudi z izvršbo, kar pa je bilo po patentu prepovedano. Vse take terjatve, kolikor so bile že plačane, je bila gospoščina dolžna povrniti. Guberniju in kresiji pa je bilo naročeno, da neprenehno pazita na duh zakona ter da upoštevata, da tridnevna tlaka zadene le tiste, ki so bili prej dolžni opravljati dnevno ali pa v tednu 4 ali 5 dni tlake. Tiste pa, ki so bili dolžni opraviti manj kot 3 dni tlake tedensko (npr. le 12 ali 15 dni letno), morajo oblasti ščititi, da od njih gospoščine ne bodo zahtevale več.

Glede podložnika Jurija Vogrinca, ki je za zaostalo tlako plačal 20 fl, je opozorila dvorna pisarna na natančno izpolnjevanje določil robotnega patenta. Če bo zaostalo tlako opravil, mu je treba navedeni znesek vrniti, razen če bi sam želel, da omenjeno tlako odkupi z denarjem.

Podložnik Jurij Veber je tožil na izdajo kupnega pisma za svojo posest in za popust pri kontribuciji. Cesar je naročil, da se mu mora kupno pismo takoj izstaviti, inšpektor kameralnih posestev pa naj v prihodnje pospeši izdajo takih pisem. Popust pri kontribuciji je bil odbit, ker gospoščina ni terjala več, kot bi smela.

Gospoščina si je očitno prisvajala travnike podložnikov in je zahtevala za njihovo uživanje posebno plačilo. Jurij Cverle je za sporne štiri travnike moral

" Posch, F. o. c. 55, 57.

" Kot opomba 11) p. 823. Bei der Zusammentretung aufzulosende Fragen iiber das Ham-mersche Operatum.

plačati 50 fl. Njegovi pritožbi je bilo ugodeno ter mu je gospoščina morala povrniti omenjeni znesek. Guberniju pa je bilo naročeno, da mora podložnika pri izkoriščanju teh travnikov krepko podpreti in ščititi. Prav tako naj podložnika Matija Rezec in Anton Hrastnik za naprej mirno hasnujeta svoje travnike. Pod-ložniku Janžu Rebezu je morala gospoščina vrniti protipravno odvzet pašnik in mu po predlogu kresije nemudoma povrniti iz tega nastalo škodo.

Gubernij je moral gospoščini prepovedati sečnjo lesa v gozdovih podlož-nikov brez njihovega soglasja.

Druge točke pritožbe pa so bile po predlogu kresije odbite. Odločbo dvorne pisarne je gospoščina izpolnila. Vsaj glede neimenovane tlake je to iz listin izrecno razvidno. Ker temeljnega urbarja ni bilo, so podlož-nikom določili tlako v obsegu, kot je bilo od nekdaj v navadi. Hammer je po nalogu dvorne pisarne moral še raziskati, če morda tudi po starih običajih glede na zadnji robotni patent niso bili preveč obremenjeni. Vendar je dvorna pisarna glede abolicije tlake očitno v enem letu spremenila mnenje, kajti 1. 1784 meni, da jo bodo jurkloštrski podložniki pač morali sprejeti.18

10. 2. 1783 je bil izdan reskript o aboliciji tlake. Upravnik graške administracije državnih posestev Hammer je že maja istega leta prišel v Jurklošter, kjer je zbranim podložnikom jasno in razločno razložil prednosti in ugodnosti abolicije in reluicije tlake. Dosegel pa ni nobenega uspeha. Ker je v preteklem letu (Gradec, 11. 6. 1782) izšel patent, kjer je v 4. odst. pisalo, da podložniki v prihodnje niso dolžni opravljati »Hofdienste«, so bili jurkloštrski podložniki v splošni zablodi (allgemeine Wahn), da so s tem določilom že odpravljene vse obveznosti tlake. Z nenavadno silovitostjo (mit auffallendem Ungestum) so zavračali kakršnokoli razpravo.

Hammer se je moral z neuspehom sprijazniti v upanju, da si bodo podložniki v kratkem premislili. Ker se pa niso, je septembra istega leta naročil tamkajšnjemu zakupniku, da obnovi pogajanja.19

Razprava med zakupnikom kot predstavnikom gospoščine Jurklošter in dvema bivšima zakupnikoma drugih gospoščin kot pričama ter podložniki uradov jurkloštrske gospoščine je bila od 17. do 20. in od 22. do 25. oktobra.20 Iz te razprave in pogajanj nazorno vidimo, kako odklonilno so se podložniki obnašali do predlagane abolicije.

V uradu Planina je bilo 153 podložnikov. Najvišja tlaka je bila 78 ročnih in 78 enovprežnih dni, najnižja pa 8 ročnih dni, vmes so bile najrazličnejše variante z ročno, enovprežno, dvovprežno tlako in dajatvijo prediva. Od omenjenih 153 podložnikov jih 13 (8,5%) ni hotelo priti na pogajanja niti na prvi niti na drugi poziv, eden od teh je izjavil, da sploh noče priti. Od vseh je le eden ponudil vsoto 3 fl za 14 ročnih in 8 enovprežnih dni, ki je bila za gospoščino sprejemljiva. Na splošno so ponudili smešno nizke zneske od 2 krajcarjev do 1 fl. Sorazmerno so večji posestniki ponudili manj kot manjši, za 78 dni ročne in 78 dni enovprežne tlake, npr. od 6 do 30 krajcarjev. Jožef Tovornik je za 14 dni ročne in 8 dni dvovprežne tlake ponudil 15 krajcarjev, in še to kot darilo za cesarja (als eine Geschanknuss fiir den Kaiser). Jožef Kantužer in Jurij Lokov-šek sta izjavila, da podložniki niso dolžni tej gospoščini nič in da ne pristaneta ne na tlako ne na prevedbo. Le podložnik Jurij Zdovc je obljubil, da bo opravljal tlako, da pa si zaradi sosedov ne upa ponuditi višjega zneska kot drugi. Tudi podložnik, ki je plačeval preklicno robotnino 3 fl, v novih okoliščinah k

» ADK, Rob. Akt. rdeča 26, dopis Hammerju od 7. 6. 1784.

" ADK, rd. 27, poroč. Hammerja guberniju od 30. 5. 1785.

Ibid. rdeča 27, fo 676—696, Prothocoli uber die mit denen Robot Unterthanen der dem Stu-denten Seminarii zu Gratz gehorigen Herrschaft Gayrach, Gtitl Ptirkenstein, dann dem Amt Krain den 17, 18, 19, 20, 22, 23, 24, 25 Oktobris 1783 furgekehrte Roboth-Reluitions Behandlungen.

temu ni bil več pripravljen, ponudil je le 17 krajcarjev, torej manj kot Vio prejšnje vsote.

V uradu Laško je bil 101 podložnik. Obveznosti tlake so bile približno enake kot v uradu Planina, tudi za abolicijo ponudeni zneski so bili v številnih primerih enaki ali pa vsaj zelo podobni. Vse kaže, da so bili podložniki med seboj dogovorjeni. Tu se 5 podložnikov pogajanj ni udeležilo. Štirje so ponudili zneske, ki so bili za gospoščino sprejemljivi (25 ročnih dni — r. d. — 4 fl, 16 r. d. 1 fl 24 kraj., 8 r. d. že dotlej preklicna robotnina 2 fl, 25 r. d. 2 fl 30 krajcarjev). Štirje podložniki so za dotedanjo robotnino ponudili tudi le neznatne zneske (za

2 fl po 2,6 ali 10 krajcarjev, za 1 fl 30 krajcarjev pa 18 krajcarjev, torej le 1,7, 5,0, 8,3 ali 20 %). Pač pa je nekaj podložnikov tega urada bilo namesto nove robotnine pripravljenih odslužiti še nadalje kak dan tlake.

V uradu Radež21 je bilo 58 podložnikov. Na pogajanja jih ni prišlo 7 ali 12 °/o. Obremenitev s tlako je bila podobna kot v prej omenjenih uradih. Tu so podložniki za abolicijo ponujali znatno višje zneske, npr. za 78 dni ročne in 78 dni enovprežne tlake 4 fl, za manj dni pa tudi sorazmerno več (npr. za 20 dni ročne in 1 dan enovprežne tlake 1 fl), toda vseeno še premalo, da bi gospoščina nanje pristala.

V uradu Rečica je bilo 28 podložnikov. Večina je bila dolžna služiti po 15 dni ročne tlake, 6 jih je imelo rektificirano robotnino; od teh jih je bilo 5 pripravljenih plačevati še naprej. Z 9 podložniki je bilo doseženo soglasje, ker so ponudili za 15 dni ročne tlake po 1 fl.

V uradu Ureze je bilo 42 podložnikov, ki so bili vsi razen enega obremenjeni z 78 dnevi ročne in 78 dnevi enovprežne tlake. Eden se razprave ni udeležil, z enim je bilo doseženo soglasje (za omenjeno tlako 6 fl). 38 jih je ponudilo od

3 do 15 krajcarjev (v primerjavi s 6 fl torej 0,83 do 4 %), eden pa je bil pripravljen odslužiti le en dan tlake.

V kranjskem uradu (vinogradi na Slapu in Loki, okolica Mirne na Dolenjskem) je bilo 6 podložnikov, ki so vsi imeli po 20 dni ročne in 20 dni enovprežne tlake s hrano. Ponudili so po 3 fl, s čimer je bila gospoščina sporazumna. Podložniki se tudi niso hoteli podpisati na koncu zapisnika z obrazložitvijo, da razprava ni privedla do nobenega rezultata, zato tudi podpis ni potreben.

Ugotoviti je treba, da jurkloštrska gospoščina res ni zahtevala pretiranih vsot. Za dan ročne tlake so v tem času po drugih gospoščinah zahtevali za re-luicijo po 4 do 5 krajcarjev, za dan enovprežne tlake pa navadno še enkrat več. V gospoščini Šoštanj je odkupnina za dan tlake že 1. 1690 znašala 7 krajcarjev.-'2 Za dnine, ki so si jih gospoščine ponekod namesto tlake izgovorile, pa so plačevale poleti okoli 12, pozimi okoli 10 krajcarjev, za prevoze poleti 1 fl, pozimi pa okoli 50 krajcarjev. To je bilo v skladu s splošno priznano slabšo produktivnostjo tlake v primerjavi z mezdnim delom. Z gospodarskega vidika torej jurkloštrska gospoščina ni mogla pristati na ponujene zneske, ker bi njihova skupna vsota znašala le nekaj odstotkov (po naših izračunih okoli 7 fl/o) realne vrednosti. Skoraj v vseh primerih, kjer je prišlo do soglasja za abolicijo, je bila gospoščina v zahtevah skromna. Razloga za neuspeh prizadevanj za abolicijo torej ne moremo iskati na strani gospoščine niti ne v težavnosti pridobitve denarja v odročnih krajih, saj bi podložniki lahko poravnali obveznosti za tlako tudi v natu-ralijah po cenah, ki so veljale na najbližjem trgu (Celju).

Glavni vzrok je gotovo v naravnost revolucionarno odklonilnem stališču do tlake, zlasti v uradih Breze, Laško in Planina. Pomembno pa je tudi, da so

!1 Leksikon občin za Štajersko izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. grudna 1900. Dunaj 1904, p. 57 (Radež, zaselek v obč. Loka). Mell, A.: Beitrage etc. 185.

podložniki dobro poznali gospodarske razmere gospoščine, ki niso dovoljevale, kot bomo še videli, vztrajanja pri opravljanju tlake, in da so se nekako dokopali do informacij, kako je sestavljena zakupna pogodba med študijskim skladom in zakupnikom.

Čeprav je bilo med nekaj podložniki in gospoščino doseženo soglasje glede prevedbe, jih je bilo zdaleč premalo za sklenitev pogodbe. Veljalo je namreč pravilo, da je ostale k temu moč prisiliti le, če se za ta ukrep prostovoljno odločita dve tretjini podložnikov. Tako se je štelo, da se je drugi uradni poskus prevedbe docela ponesrečil. Na podlagi teh rezultatov je Hammer podrobno poročal guberniju in navedel, da je ravnanje podložnikov šteti »mehr fiir eine Verhohnung gegen die Herrschaft als fiir eine Entschlossenheit zur Reluition«. Guverner grof Khuevenhtiller je takoj odločil, naj ostane vse pri starem.23

Toda dvorna komisija za abolicijo tlake s tem nikakor ni bila zadovoljna. V letu 1784 in prvih mesecih 1785 se je morala administracija državnih posestev v Gradcu s tem problemom še ukvarjati in je še silila podložnike k prevedbi.

Spomladi 1784 je poročala na Dunaj, da imajo podložniki po rektifikacij-skem urbarju znatne obveznosti tlake; toda odkar je cesar odločil, da tlake ni treba opravljati po rektifikacijskem urbarju, temveč po stari navadi, jo odtlej podložniki večinoma odklanjajo. Pri poskusih pogajanj za njeno prevedbo na ustrezno reluicijo niso pristali, temveč so opravljanje tlake bodisi sploh odklanjali ali pa so za letno obveznost 156 dni po robotnem patentu ponudili le po 2, 3 do 18 ur, čeprav si po drugi strani rešitev od tlake vsi želijo.24

Dvorna abolicijska komisija je 17. 6.1784 ponovno naročila Hammerju, naj v Jurkloštru opravi prevedbo tlake, predtem pa, ker temeljnega urbarja ni, naj jo prevede na staro patentno mero. Po tem naj bi se reluirala, razen če bi bili podložniki tudi še s tako obveznostjo preobremenjeni.25 Podatkov o tem, kaj je bilo v tej zvezi storjeno, ni.

30. marca 1785 pa so postali aktivni podložniki. Z vlogo, ki sta jo v imenu vseh zastopnikov jurkloštrskih podložnikov podpisala Jožef Tovornik in Matija Bobnič (Wobnitz), so zaprosili cesarja, da bi jim gospoščina dala v zakup njihovo tlako, in sicer za isto vsoto, kot jo je tedaj plačeval zakupnik. Prošnja je sorazmerno slabo utemeljena. Prosili so v glavnem za olajšanje tlake, ker pri tedanji obremenitvi niso mogli svojih hribovitih in skoro zapuščenih posestev spraviti v dobro stanje in da bodo zaradi tlake prišli na boben. Niso pa v prošnji konkretno ugovarjali višini tlake.26

Zamisel, da bi podložniki vzeli v zakup lastno tlako, ne da bi jo hoteli re-luirati, je na Dunaju, še toliko bolj pa na kresiji v Celju in na guberniju v Gradcu, povzročila vznemirjenje, ker si niso mogli razložiti vzroka za ta korak. Po našem mnenju pa so podložniki tedaj že zvedeli za glavno načelo davčne in urbarialne regulacije, kjer je bila dejansko predvidena odprava tlake. V zmotnem prepričanju, da bo šlo za brezplačno odpravo, se niso hoteli spustiti v abolicijo, kjer bi morali skleniti pogodbo »za vse čase«, s tem torej pristati na prevedbene dajatve, pač pa so se želeli naturalne tlake rešiti s kratkoročno zakupno pogodbo, dokler ne bi bila z omenjeno urbarialno regulacijo dokončno odpravljena. Taka razmišljanja pa so bila upravnim oblastem seveda docela tuja.

!1 Kot opomba 19.

21 AKD, RA, rd. 26, fo 9 ff Verzeichniss der zum Robot-Abolitions-System geeigneten be-

trachtlichen Guter Steiermarks od 22. 3. 1784.

!S Ibid. rd. 27, fo 214 material dv. svet. Egerja za sejo abol. kom. od 20. 6. 1785.

" Ibid. fo 657 prošnja jurkl. podlož. cesarju za zakup tlake 30. 3. 1785.

Gubernij je pisal 4. 6.1785 cesarju, da je pritožba o tlaki jurkloštrskih podložnikov neutemeljena in da o nerazsodnosti njihove vloge (Unbesonnenheit des Gesuches) ni dvoma.27

Tudi celjska kresija odsvetuje ugoditvi prošnje in navaja, da je tlaka v vseh primerih znižana na tri dni.28

Vendar se zdi, da na dvorni abolicijski komisiji temu nenavadnemu jur-kloštrskemu predlogu le niso bili povsem nasprotni. Morebiti so ugotovili, da niti ni bil tako nenavaden, saj je npr. deželni knez bil leta 1596 pripravljen dati v zakup podložnikom celo kočevsko gospostvo.29 Predvsem pa so želeli jurklo-štrski primer spraviti z dnevnega reda.

Vrhovni kancler grof Kollowrat je 25. 6. 1785 poročal cesarju o znani trmi (Halsstarrigkeit) jurkloštrskih podložnikov, ki zavračajo še tako zmerno reluicijo. Navajal je primer podpisnika prošnje Jožefa Tovornika, ki je bil voljan za 15 dni ročne in 8 dni vprežne tlake plačati le 15 krajcarjev, in skromno ponudbo podložnikov iz urada Laško. Pri pogajanjih za reluicijo jim ne gre zares, ker so v zmotni predstavi (irrige Meinung), kot da bodo v prihodnosti povsem oproščeni naturalne tlake. Lahko bi sicer njihove predloge povsem zavrnili, vendar naj upravitelj administracije notranjeavstrijskih državnih posestev vseeno še enkrat poskusi. Ker so ponudili toliko, kot plačuje zakupnik, jih bodo prijeli za besedo.

Cesar je s predlogom soglašal, naročil pa je, da se od tistih podložnikov, ki se izdajajo za zastopnike, zahteva, da izdajo sestavljavca prošnje, in da se ugotovi, ali ni prišlo do zbiranja denarja v ta namen.30

Na podlagi cesarjevega naloga je dvorna abolicijska komisija še isti dan naročila upravitelju Hammerju, naj ponovno začne s podložniki pogajanja za reluicijo na kraju samem.

Zanimivo je, da je komisija ponudbo podložnikov za zakup tlake molče obšla. Izkoristiti jo je hotela torej le za ponoven povod za reluicijska pogajanja. Omenjala je, da od svoje ponudbe sedaj ne bodo mogli z lahkoto odstopiti. Komisija je pisala, da zakupniku sicer ni do reluicije, razen če bi s tem imel velike prednosti, ker bi sicer moral svoje gospodarstvo opravljati s plačanimi posli, pri čemer je, kot je znano, najtežje priti na svoj račun.31 Vendar se zdi, da to v Jurkloštru ni bilo pomembno, kot bomo še videli.

Splošno nerazpoloženje podložnikov do gospoščine se je v letu 1785 še povečalo zaradi slabe žitne letine. V zimi 1784/85 je sneg zelo dolgo ležal, ozimi-ne so bile prizadete od snežne plesni, pridelek je bil skromen. Jurkloštrski podložniki so se obrnili na celjsko kresijo s prošnjo, da bi jim odpustili žitno dajatev (Getreidedienst). Kresija je prošnjo priporočala v ugodno rešitev, zlasti zato, ker so na nižje dajatve pristali tudi zasebni dominiji, seveda sorazmerno z nastalo škodo. Vendar omenja, da bi bilo to treba odpisati zakupniku, ker on ni dolžan trpeti te škode.

Uprava državnih posestev v Gradcu je v svojem dopisu na gubernij prošnjo odklonila z utemeljitvijo, da je bil isti pojav povsod, znižanje bi bilo treba odobriti vsem podložnikom, tega pa uprava ne zmore. Pač pa predlaga, naj podložniki plačajo namesto žita ustrezen znesek v denarju.

Gubernij je poslal na Dunaj strokovno mnenje, v katerem odsvetuje ugoditev prošnji iz naslednjih razlogov: 1. ker se take olajšave lahko dajejo le ob toči ali požaru, 2. ker bi taka olajšava pri gospoščinah v zakupu lahko imela

Ibid. fo 214 ff, dopis gubernija cesarju 4. 6. 1785.

58 Ibid. fo 703, poročilo celjske kresije 23. 7. 1785.

28 Grafenauer, B. o. c., str. 288.

M HKA, RA, rd. 27 fo 212 Kollowr. referat cesarju 25. 6. 1785.

31 Ibid. fo 156 dopis dvorne abol. kom. Hammerju 25. 6. 1785.

najslabše posledice. Predlagal je tudi, naj reluicijo za žitno dajatev določi zakupnik.32

Dvorna komora je sporočila 4. 8.1785 guberniju, da se prošnja za popust pri žitni dajatvi odkloni.33

V takih okoliščinah začetek reluicijskih pogajanj ni mogel biti posebno obetaven. In res Hammer v juliju in avgustu 1785 ni ukrenil ničesar, čeprav mu je bilo izrecno naročeno.

Novi predsednik dvorne aboliciiske komisije baron Gebler ie zato 1. 9. 178!\ ponovno naročil Hammerju, naj čimprej reluira tlako na kraju samem, ker hoče cesar imeti to hitro urejeno.34 Hammer pa očitno ni želel več sam imeti opravka z jurkloštrskimi podložniki, zato je naročil, naj se pogaja z njimi zakupnik Jožef Pleteršnik. Ta je za razpravo določil čas od 17. do 23. septembra 1785, ker se v tem času kmetje še najlaže odtrgajo od dela. Podložniki naj bi prišli na razpravo ločeno po uradih, in sicer le v treh dopoldnevih, ker so popoldne »ti ljudje radi nemirni in insolentni«.35 Tudi ta tretji poskus razprave je bil neuspešen. Iz Hammerjevega poročila o njem36 pa zvemo, kako je do ponudbe za zakup tlake sploh prišlo.

Obveznosti tlake po rektifikacijskem urbarju in po znižanju na podlagi ro-botnega patenta so znašale 13.144 dni ročne in 10.702 dni vprežne tlake. Že pod jezuiti so podložniki del tlake odplačevali z robotnino, in sicer 578 fl 18 krajcarjev (to pa so bili najbrž povsem kratkoročni, ne na kresiji legalizirani dogovori, kajti primeri robotnine iz zapisnika o poskusu abolicije leta 1783 še zdaleč ne dosegajo te vsote), drugi del pa so odslužili v naravi. Omenjeni znesek je prišel v bilanco gospoščine kot dohodek zakupnika. Zanj so nekako zvedeli podložniki, menili so, da predstavlja vrednost vse tlake, zdel se jim je sprejemljiv, ter so zato naredili vlogo na cesarja, da jim da tlako v zakup s tem, da se jih popolnoma oprosti vseh možnih nadaljnjih obveznosti in da se jim natančno določi število gospoščini potrebnih dnin.

Toda bilanciranje je obsegalo zgolj gotovinske postavke. V bilanco med izdatke niso dali tistih del, ki so se opravljala s fizično tlako, prav tako med dohodke ne ustrezno število dni tlake, ker se je to med seboj izravnalo. Če bi bila tedaj gospoščina pristala na prevedbo tlake za omenjeni znesek, bi za ročne in vprežne dnine, ki so jih sicer podložniki za silo bili voljni opraviti po tekočih cenah, morala plačati 2269 fl 16 krajcarjev. Če so odšteli od te vsote dela pri popravilu stavb in košnjo, bi se bila ostala dela dala opraviti za 1731 fl 33 krajcarjev. Iz tega sledi, da bi bila zakupna postavka za tlako, ki bi jo plačeval zakupnik, v resnici sestavljena iz dotedanjega prejemka robotnine (578 fl 18 ur) in tega prihodnjega izdatka (1731 fl 31 kr), torej skupno 2315 fl 15 kr. To je bila vsota, ki jo je pri prevedbi bilo treba določiti za dotedanjo tlako.

To bi se bilo dalo doseči s 4 krajcarji za dan ročne in 8 krajcarji za dan vprežne tlake. Podložniki pa niso pristali niti na ponudbo zakupnika, ki je »aus Liebe zur Ruhe und Friedsamkeit mit den Unterthanen« predlagal 3 in 6 krajcarjev. Izjavili so, da bodo staro robotnino še naprej plačevali, za preostalo natu-ralno tlako pa ne bodo plačali kratko malo nič niti je ne bodo opravljali. Pri tem so bili zelo neuklonljivi. Tudi razlaga, da bi po njihovem predlogu gospoščina utrpela izgubo 1860 fl, ker zakupnik ne bi mogel plačati dogovorjene zakupnine, jih ni prepričala; nasprotno, zahtevali so celo, da bi bili dnevi dnine, ki bi jih morali proti plačilu še opravljati, omejeni in točno določeni. Enako

" Ibid. fo 350 dopis Hammerja gub. dne 11. 7. 1785 ter mnenje gubernija.

» Ibid. fo 349 dopis dvorne komore gub. št. 4/848 dne 4. 8. 1785.

>' Ibid. fo 406 dopis Geblerja Hammerju št. 3/257 dne 1. 9. 1785.

JS Ibid. fo 407 razni dopisi.

JS Ibid. fo 659—673, Hammerjevo poročilo dvornim uradom 31. 9. 1785.

jih ni prepričala trditev, da bi po prevedbi od gospoščine skoraj toliko zaslužili, kot bi ji plačali, da bi od tlake prihranjeni čas lahko uporabili za izboljšavo svoje posesti in stranske zaslužke, da bi lahko shajali brez hlapca, ki so ga nekateri podložniki zaradi tlake morali imeti, in da bi si prihranili obrabo orodja, vozov in živine.

Gospoščina pa je bila nasproti podložnikom v slabšem položaju. Ze jezuiti so proti koncu svojega gospodarjenja razprodali dominikalno posest, tako da sta ostala poleg gozdov le še dva travnika, ki sta rabila za rejo nekaj goveje živine in konj. Tako tlake na lastnih zemljiščih ni mogla uporabiti. Sicer se je večina tlačnega dela porabila za spravilo naturalnih dajatev, žita in vina v Celje, kar je iz tako odročnih krajev (Hammer pravi: od človeške družbe odrezani pokrajini) in še brez cest bilo zelo težavno. Tako je bila gospoščina na tlako v glavnem navezana le zaradi spravila naturalnih dajatev na trg, kajti če bi njihovo pobiranje dala v zakup brez tlake, bi za stroške spravila v Celje morala zakupniku dovoliti odtegljaj ter bi bili s tem njeni dohodki neposredno prizadeti.

Hammer je bil skeptičen glede možnosti, da bi podložniki lahko plačevali robotnino namesto opravljanja fizične tlake, ker so že tudi dotlej ekvivalent po tekočih cenah lahko oddajali bodisi v naturalijah ali denarju. Ob slabih letinah ne bi imeli kaj prodati, ob dobrih letinah so cene pridelkov nizke, menil je, da je obstajala nevarnost, da bi podložniki denar zapravili pred plačilom abolicije.

Poročal je, da bi se podložniki sicer silno radi znebili tlake, toda za smešno nizko ceno, kjer ne bi le gospoščinske rente utrpele izgube, temveč bi bil to tudi najslabši zgled za druge podložnike. Razen rečiških podložnikov so vsi drugi silovito zavračali (mit Ungestiim verweigern) naturno tlako. Treba bi jih bilo z resnostjo prisiliti k njenemu opravljanju. Brž ko jim bodo pustili prosto izbiro — naturalno tlako ali abolicijo, ne bodo pristali ne na eno ne na drugo.

Omenja, da je nenavadno, kako si podložniki žele abolirati tlako. Le njihova neodločnost, njihovo mnenje, da jim bo cesar tlako odpustil ali da bodo sčasoma to le dosegli z manjšo vsoto, jih zadržuje, da bi ponudili ustrezno odkupnino. Jurkloštrski podložniki so bili vedno in tudi še ob času poročanja v boljšem premoženjskem stanju kot drugi v tamkajšnji okolici in tudi niso bili v zaostanku z dajatvami do gospoščine. K opravljanju tlake bi jih bilo treba prisiliti predvsem zato, ker se je uporni duh (Geist der Widersetzlichkeit) skoraj splošno razširil. Podložnik Gašper Zupan iz laškega urada je bil posebej predrzen in je pred zbranimi podložniki »mit Ungestiim ausgebrochen, dass er eher im Kerker varfaulen als ferner eine Robot verrichten werde«.

Na reluicijo pri tretjem poskusu ni pristal noben podložnik. Zakupnik je hotel doseči, da bi nanjo pristala vsaj onadva podložnika (Tovornik in Bobnič), ki sta z vlogo na cesarja ponovno sprožila vso zadevo, pa sta oba odklonila podpis. Podložniki so z velikim nemirom zahtevali skorajšnjo cesarjevo odločitev o njihovi vlogi. Hammer je predlagal, da bi jih ponovno krepko opozorili in odločitev sporočili po kresiji.

Cesar je sprejel poročilo na znanje. Po njegovem naročilu 25. 6. 1785 glede sestavljavca prošnje in nabirke denarja so medtem poizvedovali. Zlasti zadnja je bila kaznivo dejanje, začetek puntanja.37

Cesarjeva domneva je bila pravilna. Celjska kresija je 23. 7. 1785,38 guber-nij pa s poročilom 20. avgusta istega leta potrdil, da je neki skrajno škodljivi zakotni pisar Tadej Florjančič za sestavljanje prošnje in za potovanje na Dunaj dobil od podložnikov 90 fl. Zaradi različnih deliktov in ene goljufije (od ljudi

" Grafenauer, B. o. c., str. 273.

3! Isto kot opomba 28.

je npr. zvabljal denar ali zadolžnice) so ga predali celjskemu sodišču. Florjan-čiču so pripisali, da je podložnike zavajal k odklanjanju tlake, k upiranju ter v njih vzbujal upanje na odpravo tlake brez odškodnine. Večkrat naj bi bil podložnike v tamkajšnjem okolišu navajal k upornostim. Dva podložnika sta v neki tožbi z gospoščino vložila rekurz na cesarja. Toda o tem ni podrobnejših podatkov.39

Za Zupana je Hammer predlagal, da ga da kresi j a v Celju ob prisotnosti podložnikov pretepsti. Dvorna komisija pa je menila, da se da s kaznimi po patentu z dne 1. sept. 1781 proti Zupanu in jurkloštrskim podložnikom doseči ustrezen rezultat. Zato je predlagala, naj gre celjski okrožni glavar, če se mu zdi potrebno, z vojaško asistenco na kraj sam, skliče podložnike, da z biričem omenjenega Zupana prijeti, ga vpričo njih vkleniti in brez popuščanja obsoditi na 8 dni kazenskega dela na gospoščini.40 Drugim pa naj naroči, da se odločijo za pametno prevedbo, sicer bodo morali slej ko prej opravljati urbarsko tlako. Če jo bodo odklonili in bo zakupnik zato moral najeti dninarja, bodo morali plačati ustrezno odškodnino, za kar so na voljo kazenske sankcije. V primeru, da bi se še nadalje upirali ali bi kaki podložniki izostali od tlake ter bi bi|lo zato treba najeti dninarje, se naj odškodnina in eksekucijski stroški repartirajo na neposlušne podložnike. Nobenega dvoma ni, da bi tak zgled jurkloštrske podložnike prav kmalu pripravil do ponudbe primernega ekvivalenta za natu-ralno tlako, katere prevedbo si zelo želijo. Dobro bo to vplivalo tudi na druge podložnike. Cesar je 15. okt. 1785 potrdil predlog komisije.41

Kaj je bilo nato proti jurkloštrskim podložnikom storjeno, ne vemo, ker listin za zdaj še nismo našli. Rešitve pa zagotovo ni prineslo. Podložniki so se v naslednjem desetletju še nadalje pravdali z gospoščino. Zopet so načeli vprašanje višine tlake. Najbolj obremenjeni podložniki so bili po urbarju dolžni, kot že omenjeno, odslužiti 78 dni ročne in 78 dni vprežne tlake. Leta 1794 so priznavali le obveznost 12 dni.42 Med jurkloštrskimi podložniki je še moral biti živ spomin na to nekdanjo majhno obveznost tlake, podobno kot pri podložni-kih dominikanskega samostana Novi klošter v Savinjski dolini 1. 1635.43 Vendar je 1. 1787 le prišlo do abolicijske pogodbe z delom podložnikov, in sicer za odkupnino 778 fl 18 kr, ki so jo nato v redu odplačevali.44 Sklenitev pogodbe o aboliciji le z enim delom podložnikov neke gospoščine ni bila dovoljena. Dvorna komisija je zahtevala, da pogodbo o odkupu tlake sklenejo vsi podložniki. Da je odstopila od pravila, kaže na to, da so jurkloštrske podložnike res obravnavali na poseben način. V načinu gospodarjenja gospoščine pa se je moralo nekaj spremeniti, tako da ni mogla s pridom uporabiti naturalne tlake, ki jo je prej še potrebovala za prevoz naturalnih dajatev v Celje. Morebiti je tudi pri njih prišlo vsaj delno do prevedbe v denarne dajatve in dela s spravilom ni bilo več toliko kot prej.

Verjetno gospoščina in uprava državnih posestev po tem prvem uspehu ni več silila podložnikov k aboliciji tudi zaradi nameravane davčne in urbarialne regulacije, ki so jo tedaj pripravljali in ki je predvidevala obvezno ukinitev naturalne tlake ter prevedbo v denarno ali izjemoma naturalno dajatev. Vse-

3» Ibid. fo 639—646, dopis gubernija 20. 8. 1785.

40 Po patentu o kaznovanju podložnikov 1. sept. 1781 so bile za take prestopke zagrožene naslednje stopnje kazni: 1. zapor, ki ni smel biti škodljiv za zdravje, kvečjemu ob kruhu in vodi, 2. kazensko delo, 3. poostritev zapora in kazenskega dela z okovi na nogah, 4. odsaditev iz hube. Kot vidimo, naj bi Zupana kaznovali z drugo stopnjo kazni.

" Kot opomba 39, referat za cesarja 15. 10. 1785.

4! Ibid. rdeča 32, dopis graške administracije državnih posestev na cesarja 15. oktobra 1794.

41 Pferschy, G.: Ursachen und Folgen des Bauernaufstandes 1635 zu Novi klošter. CZN, n. v.

5 (XL), 1969, 297.

44 Ibid., dopis k. k. Staatshauptbuchhaltung in weltlichen, Stiftungs, stadtischen und Reli-

gionsfond Giiter Angelegenheiten an das k. k. Directio in Cameralibus et publico Politicus od 30. Jan. 1795.

kakor pa je upiranje jurkloštrskih podložnikov proti prevedbi vsaj v bližnji okolici netilo nerazpoloženje do tega ukrepa. Planinski župnik Anton Barbo je 31. maja 1786 poročal štajerski abolicijski komisiji v Gradec, da jurkloštrski podložniki nagovarjajo njegove, naj se ne spuste v nikakršno reluicijo, ker bo tlaka prenehala brez odškodnine. Zato se tudi podložniki planinske župnije tedaj niso dali pregovoriti za reluicijo tlake.45 Morebiti je stalno tleče nerazpoloženje jurkloštrskih podložnikov, zlasti iz planinskega urada, pripomoglo, da se je upor leta 179046 razširil tudi na Planino. Isto velja tudi za podložnike laškega urada glede manjšega upora v Laškem v istem obdobju.

Ko pa so podložniki po smrti Jožefa II. uvideli, da odprave tlake brez odškodnine le ne bo, so skušali iz abolicije izbiti največ, kar se je dalo. Pri poskusih abolicije v letu 1783 je šlo sicer za denarno odkupnino, ki pa bi ji za merilo vrednosti kot na drugih državnih gospoščinah bilo žito po poprečnih cenah zadnjih nekaj let. Podložnikom je bilo dano na prosto oddajati žito ali ustrezen ekvivalent v denarju. S tem se je hotela gospoščina zavarovati pred razvrednotenjem denarja.

Leta 1794 je tudi ostali del podložnikov pristal na abolicijo, toda gospoščina je v višini odkupnine morala popustiti za 35 '%>. Leta 1783 je zahtevala 2315 fl 3 kr. Od tega je bilo leta 1787 abolirano že za 778 fl 18 kr, torej je leta 1794 preostalo le še 734 fl 45 kr.47 Toda podložniki niso pristali na žito kot ekvivalent, temveč so hoteli abolirati za vse čase, toda le z denarno vrednostjo, fiksirano ob sklenitvi pogodbe. To so utemeljevali s tem, da njihovi kraji niso žitorodni, da ne pridelajo vedno dovolj žita niti za sebe ter ga morajo včasih celo kupovati. Omenjena trditev je sicer točna, toda za merilo vrednosti bi vseeno lahko bilo žito. Podložniki so pač imeli v mislih svoje koristi zaradi razvrednotenja denarja.

Gospoščina je končno pristala iz naslednjih razlogov. Podložniki so dobro vedeli, da ona njihove tlake nikakor ni mogla s pridom uporabiti zaradi od-prodanih zemljišč. Reluicija tlake za nekaj let ne bi prišla v poštev, ker po preteku pogojene dobe podložniki ne bi marali pogodbe obnoviti. Nadalje je bilo dvomljivo, ali gospoščina lahko s pravnimi sredstvi prisili podložnike k prevedbi tlake (čeprav je bila napovedana v deželnem katastru), če jim ne more dati priložnosti za njeno fizično opravljanje. Problem je bil tudi v nepripravljenosti podložnikov, da bi po prevedbi tlake opravljali za gospoščino potrebne dnine. Končno so le pristali, da bodo opravili potrebne prevoze žita in gradbenega materiala (enkrat letno) ter hodili na dnino zlasti za popravilo graščinskih poslopij (3 dni letno). Za prevoze se je gospoščina obvezala plačati 45 kr, za dnine s težkim delom 15 kr, z lažjim pa 10 kr.

Abolicijo tlake le v denarni vrednosti je zaradi opisanih posebnih okoliščin podprlo tudi provincijsko državno knjigovodstvo. Končno je graška administracija državnih posestev po zapisniku o abolicijskih pogajanjih s podložniki, po osnutku abolicijske pogodbe in mnenju omenjenega knjigovodstva predlagala cesarju, da osnutek pogodbe odobri, da bi se lahko izdelala dokončna verzija pogodbe, ki bi jo koramizirala kresija ter bi jo končno poslali v potrditev na najvišje mesto. Posebej omenja, da gre za neprenehne spore s podložniki, ki bi jih s tem dokončno odpravili.

Predloženi elaborat je na Dunaju pregledalo glavno državno knjigovodstvo za zadeve posvetnih, ustanovnih, mestnih posestev in posestev verskega sklada

« Štajerski deželni arhiv v Gradcu, Rokopis št. 354 Robotabol. Protokoli des Steiermarki-schen Robotabolizions Hofkommissairs Joseph Hammer fiir den Monat Junius 1786, fo 66. «" Grafenauer, B. o. c. 339.

41 Podatki v nadaljnjem tekstu so kombinirani iz listin omenjenih pod opombami 42 in 44.

er je 30. jan. 1795 glede na posebne okoliščine in predlog štajerskih deželnih uradov priporočilo direktoriju (in Cameralibus et publico Politicis), da predlagano abolicijo odobri. Na seji 13. febr. je bil predlog dokončno sprejet in hkrati o tem obveščen štajerski gubernij. Dokončna pogodba je bila sklenjena med letom 1795, veljala pa je od 1. jan. istega leta dalje, kot je omenjeno v poznejšem opisu jurkloštrske gospoščine.48

Po trdovratnem združenem upiranju, ki je trajalo več kot desetletje in je zajelo več uradov, jurkloštrski podložniki sicer niso dosegli odprave tlake brez odškodnine, kar so tako srčno želeli. Tega v tedanjih razmerah seveda ni bilo mogoče pričakovati, saj se še pol stoletja pozneje leta 1848 ni uresničilo. Pač pa so s svojim vztrajnim upiranjem omehčali gospoščino in dosegli koncesije, ki so bile tedaj povsem neobičajne. Zlasti pomemben je bil pristanek gospoščine na abolicijo le v denarni vrednosti. S tem je zaradi razvrednotenja denarja v naslednjih desetletjih4" odkupnina za nekoč tako osovraženo tlako postala za podložnike manj občutno breme.

Resničen uspeh jurkloštrskih podložnikov pri aboliciji tlake, ko je bila vrednost fiksirana le z denarjem, si na koncu ponazorimo z naraščanjem cen žita na celjskem območju — po podatkih gospoščine verskega sklada Konjice — v letih 1793—1801. Cena mecna pšenice je od leta 1793 do 1801 narasla od 3 gold. 18 kr. na 6 gold., to je za 82 °/o, cena rži od 2 gold. 6 kr. na 4 gold. 36 kr., to je za 118 %>, cena ječmena od 1 gold. 54 kr. na 4 gold., to je za 110 °/o, cena ovsa od 1 gold. 15 kr. na 2V2 gold., to je za 100 °/o, cena ajde od 1 gold. 24 kr. na 3 gold. 45 kr., to je za 168 %>, cena prosa od 1 gold. 21 kr. na 3 gold. 50 kr., to je za 184 °/o. Poprečna cena žita je torej v kratkih devetih letih porasla za precej nad 100 fl/o/)0

WIDESETZLICHKEIT DER UNTERTANEN DER STUDIENFONDSHERRSCHAFT JURKLOŠTER (GAYRACH) GEGEN DIE ROBOTABOLITION IN DEN JAHREN

1783—1795

Zusammenfassung

In der Abhandlung wird eingehend die Widersetzlichkeit der Untertanen der ehem. Jesuiten-, nach 1773 Studienfondsherrschaft Jurklošter (Gayrach) gegen die Robotabolition geschildert, die zwolf Jahre (von 1783—1795 dauerte).

Auf Grund des Reskripts von 10. Febr. 17S3 wurden durch die Innerosterreich-ische Robotabolitionshofkommission Verhandlungen mit den Untertanen aller Amter unternommen, wobei sich bei weitaus iiberwiegender Mehrzahl der Untertanen (mit teilweiser Ausnahme zweier kleiner Amter in Rečica und Krain) eine strikt ableh-nende Haltung gegeniiber der Robotverrichtung und der Robotabolition offenbarte. Die Untertanen boten zur Abolition Betrage an, die in gar keinem Verhaltnis zum waliren \Vert der Robot standen und die die Herrschaft aus wirtschaftllichen Grunden ablehnen musste, obwohl, sie an der Umwandlung der Robotpflichten in Geld- oder Getreidegaben interessiert war und durchaus reelle Preise fiir Robottage ansetzte. Die Ursache der so ablehnenden Haltung waren mitunter alte nicht beigelegte Robot-

18 Orožen, J. o. c„ str. 132.

" Ci. Grafenauer, B. Zgodovina slovenskega naroda. V. Ljubljana 1974, str. 191—195. Griin-berg, K. o. e. I. Leipzig, 1R34, 311—312. Murr-Link, E.: The emaneipation of the austrian peasant 1740—1798. New York 1949, str 52.

5" ADK, Staatsgttterbeschreibung, rote Nr. 19. Historische Beschreibung von der im Lande Steyer des Zillier Kreises liegenden Herrschaft Gannowitz, iz 1. 1802. Beilags Nr. 13. Preise wie solche in hierortigen Gegend in Bezahlung des Dienst, und Taglohnes dann im Ankaufe ver-schiedener Victuulien, Natural- und Materialien-roher Producte, und Fabrikaten, dann im Ankaufe und Pachtung der Realitaten gestanden sind.

stretigkeiten, die sich beim Ubergang der Herrschaft aus der Verivaltung in eigener Regie (bei den Jesuiten) in die Pacht (nach der Aufiosung des Jesuitenordens) besonders verscharften und hauptsachlich die ungenannte tagliche Robot betralen, die im Rektifikationsurbar zwar eingetragen, von den Jesuiten nicht, von dem Pachter jedoch abgefordert wurde. Der erste Versuch der Robotumwandlung im Jahre 1783 scheiterte also vollkommen.

Im Fruhjahr 1785 iiberraschten aber die Untertanen die Hofstellen mit dem Gesuch ihnen ihre Robot unter denselben Bedingungen wie dem Pachter in Bestand zu uberlassen. Diese Stellen gingen auf den Antrag naturlich nicht ein, sondern trugen dem i. o. Robotabolitionhofkommisar Hammer auf, personlich die Verhand-lungen zur Robotabolition mit den Untertanen erneut zu eroffnen. Zum merkwiir-digen Gesuch veranlasste die Untertanen die Kenntniss, dass in dem Pachtvertrag fiir 13.114 Tage Hand - und 10.702 Tage Zugrobot nur ein Betrag von 578 fl 18 kr als Einnahmsposten stand. Das war aber durch ungenaue Billanzierung' bedingt, da in die Billanz nur Geldposten, nicht aber aktiv- und Passivposten der Naturalarbeiten aufgenommen wurden. Wenn die Herrschaft auf den Antrag einginge, verlore sie 1731 fl 31 kr. Erneute Verhandlungen filhrten wieder zu keinem Ergebnis. Die Untertanen lehnten die Verrichtung der Robot ebenso wie ihre Abolition, fiir die von der Herrschaft geforderte Summe, ab.

»Der Geist der AVidersetzlichkeit«, nach dem Wortlaut damaliger Berichte, brei-tete sich allgemein aus. Hierbei zeichnete sich besonders der Untertan Gašper Zupan aus, der mit Ungestiim behauptete, dass er »eher im Kerker varfaulen als ferner eine Robot verrichten werde«. Zur Resistenz der Untertanen trug angeblich ein Winkel-schreiber namens Tadej Florjančič bei, der die Untertansbittschrift verfa-stc un.l nach Wien reiste, dafiir aber von denen 90 fl erhielt. Er solite bei den Untertanen schmeichelhafte Aussichten auf unentgeltliche Abschaffung der Robot geniihrt haben.

Die Untertanen waren in standige Streitigkeiten mit der Herrschaft verivickelt. Die Garung legte sich aber anscheinend etivas, da im Jahre 1787 doch e'n Robot -abolitionsvertrag im Werte von 778 fl 18 kr mit einem Teil der Untertanen zustande kam. Dies zeigt ein Entgegenkommen der Staatguteradministration gegenuber diesen Untertanen, denn an sich war keine Abolition nur mit einem Teil der Robotverpflich-teten erlaubt.

Nach 1787 setzten sich die Streitigkeiten fort. Jedoch sahen die iibrigen Untertanen auch durch die missgliickte Urbarialregulierung wohl ein, dass auf unentgeltliche Abschaffung der Robotpflichten nicht zu rechnen sei und \villigten schliesslich 1794 in die Abolition im Gesamtbetrage von 151311 3 kr ein, wovon auf Vereinbarung mit den verbliebenen Untertanen 734 fl 45 kr entfiel. Die Herrschaft musste 35 "/o von der urspriinglichen reellen Forderung nachlassen und sich nur mit der Bemessung des Robotaequivalents im Geldwerte, nicht aber, wie sonst iiblich in Getreide, beg-niigen. Es vvurde auch ein fiir die Untertanen giinstiges Ubereinkommen iiber verein-barte Lohntage erzielt. Diese vorlaufige Abolitionsvereinbarung befurworteten aus besonderen Umstanden (um fortdauernde Streitigkeiten endgiiltig beizulegen, obwohl zum Nachteil der Herrschaftsrenten) die steirischen Landesstellen, ebenso die Staats-hauptbuchhaltung der Staatsgiiter in Wien. Danach fasste Directorio in Cameralibus et publico Politicis den Schluss, die Robotabolition in Jurklošter zu gestatten. Der Kontrakt wurde im Jahre 1795 geschlossen, galt aber von 1. Januar d. J. an.

Durch standiges Widersetzen zermiirbten die Untertanen die Herrschaft derart, dass sie in Bemessung des Robotaequivalents nur im Geldwert einwilligte. Hiermit war aber fiir die Untertanen das meiste gevvonnen. Mit der in den nachfolgenden Jahrzehnten einsetzenden Geldentwertung sanken die Abolitionsbetrage, fiir die einst so verhasste und schier unti-agbare Robot, zu einer weniger bedeutenden Verpflich-tung herab.

PREGLED RAZVOJA ZDRAVSTVA V LAŠKEM IN NJEGOVEM OKOLIŠU

Eman Pertl*

UDK 614/615(091)(497.12-113 Laško)

PERTL Eman: Pregled razvoja zdravstva v Laškem in njegovem okolišu, (tibersicht der Entwicklung des Gesundheitswesens in Laško und seiner Umgebiing.) Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 47 = 12(1976)2, str. 358—391.

Izvirnik v sloven., povzetek v nem., izvleček v sloven. in angl., 11 slik.

Razvoj zdravstva v Laškem in njegovem okolišu je tesno povezan v poznem srednjem in zgodnjem novem veku s špitalsko tradicijo (tu so obstajali kar trije špitali), ki je tu trajala 525 let (1420—1945). 2e davno pred organiziranim javnim zdravstvom (okrog leta 1572) je bilo v Laškem živo zanimanje za zajetje (kaptiranje) ondotnih toplih vrelcev, podobno pa tudi za tople vrelce v Toplici na Ogečah, ki so šele mnogo pozneje (1840) dobili današnje ime Rimske Toplice; v najnovejšem času je bilo ugotovljeno, da gre za visokovredne radioaktivne akratoterme. Natančnejše podatke o ljudski patologiji, organizaciji zdravstva in delu zdravstvenih delavcev v Laškem in njegovem okolišu imamo šele od začetka 19. stoletja dalje; zanimivo in strokovno točno nam jih podaja dr. Anton Cede (1886—1965) v svojih (rokopisnih) Spominih.

UDC 614/615(091)(497.12-113 Laško)

PERTL Eman: Survey of the Development of the Health Service in Laško and Its District. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 47 = 12(1976)2, p. 358—391.

Orig. in Slovene, summary in Germ., synopsis in Slovene and Engl., 11 plct.

In the late Middle Ages and in the early Modern Times the development ot the care for health in Laško and its district is cIoseIy connected with the hospital tradition (there were even three hospitals there), which has lasted there for 525 years (from 1420 to 1945). Long before the organized public health service (about the year 1572) there was a lively interest in the captur-ing of the hot springs at Laško, as well as in the hot springs of Toplica on Ogeče, which got the present name of Rimske Toplice only much later (in 1840); during the latest time these springs were proved to be valuable radioactive acratothermae. More precise data of the people's pa-thology, of the organization of the health service and the work of the health workers in Laško and its district have been available only since the beginning of the 19th century; In his memories (in manuscript) Dr. Anton Cede (1 SSr—1965) transmitted us these data in an interesting and professio-nally exact way.

UVOD

Moj namen je, da podam res samo pregled o razvoju zdravstva v Laškem in njegovem okolišu, kolikor mi je bilo to mogoče povzeti iz virov, ki so mi bili na voljo.

* Dr. Eman Pertl, primarij splošne bolnišnice Maribor.

Zelo malo vemo o najstarejši dobi (v poštev prihaja predvsem rimska). Iz srednjega veka je še precej podatkov, ki so večinoma povezani s kar tremi špitali v Laškem, medtem ko imamo iz najnovejše dobe mnogo virov, ki pa še niso popolnoma zajeti, raziskani in podani v kakšni obsežnejši študiji izpod peresa katerega naših medikohistorikov.

NAJSTAREJŠA DOBA

Radiotermalni vrelci v Laškem so bili prav gotovo znani že v najstarejših časih, vendar vemo o njih nekaj več šele iz rimske dobe, kajti rimske najdbe v Laškem izpričujejo, da so tu bivali Rimljani.

Bližnje Rimske Toplice pa tudi vrelce v Laškem so Rimljani uporabljali v zdravilne namene. Seveda je možno, da so poznali zdravilnost izvirkov v Laškem in v Rimskih Toplicah že prebivalci pred Rimljani, vendar jih zaradi Savinje, ki je tu pogostoma prestopila bregove, niso uporabljali.

SREDNJI VEK

Vse do ustanovitve špitala (nekako po letu 1420) vemo o zdravstvu v Laškem zelo malo. O kolikor toliko zaresnem medicinskem delu smemo v srednjem veku govoriti samo v velikih mestnih središčih (pri nas npr. Dunaj, Gradec šele mnogo pozneje), medtem ko so bili ljudje v trgih in majhnih mestih v bolezni in onemoglosti prepuščeni tako rekoč sami sebi; pomagali so si pač, kakor so vedeli in znali. Razume se, da so se takrat z zdravljenjem ukvarjali tudi ljudje brez izobrazbe kakor kmetje, rablji, konjederci, potujoči mazači in puščarji krvi. Še v večjih mestih niso imeli šolanega zdravnika, mnogo je že bilo, če so premogli ranocelnika (uradni naziv chirurgus, praktični zdravnik, zdravnik cepitelj itp.). Ranocelniki so imeli toliko medicinske izobrazbe, da so mogli dajati pravilno prvo pomoč, opravljati manjše operacije, ruvati zobe in pripravljati nekatera zdravila (večinoma razne čaje iz zdravilnih rastlin).

Razločevati moramo med p a d a r j i (kopališčniki) in ranocelniki. Prvi niso imeli posebne izobrazbe, marveč so se ukvarjali s kopanjem v svojih kopališčih, kjer so seveda opravljali ljudem podobne storitve kakor ranocelniki, čeprav to ni bil njihov posel. Kopališčniki so se večinoma pečali tudi z masažo. Tu moramo omeniti tudi tako imenovane brivce (barbirji), ki so marsikdaj posegali tudi na področje ranocelniških poslov, čeprav je bila njihova naloga predvsem striženje in da so v primeru nuje dajali ranjencem prvo pomoč. Brivci so bili navadno bivši vojaki; v času aktivne vojaške službe so se poleg striženja izurili tudi v prvi pomoči, ki so jo morali dajati ranjencem, sicer pa kakšne posebne medicinske izobrazbe niso imeli. Šele za Jožefa II. (1780—1790) so bile meje med področjema ranocelnikov in kopališčnikov jasno začrtane; potlej izgube brivci že kmalu svoj pomen in jih sčasoma sploh ni več.

Z zdravstvom in s farmacijo (zdravilstvom) so se v srednjem veku ukvarjali največ po samostanih. Laškemu najbližji je bil kartuzijanski samostan v Jurkloštru (ustanovljen okrog 1170), pozneje pa tudi minoritski samostan v Celju. Vsak samostan je imel lekarno, eden med patri ali fratri je bil izučen v zdravljenju in zdravilstvu, bodisi da se je izučil v tem kje drugod ali pa sam iz knjig, ki jih je premogla samostanska knjižnica. V samostanih so imeli tako imenovani infirmarij (bolniška soba), v katerem so zdravili člane svoje samostanske družine, v primeru potrebe pa tudi bolnike zunaj samostana.

Država in družba se v srednjem veku nista brigala za zdravstveno in socialno varstvo prebivalstva. Bolnikov, starčkov in onemoglih je sicer bilo vselej mnogo, vendar so bili ti prepuščeni skrbi zasebnih dobrotnikov, raznih bogatašev (plemenitašev) in Cerkve. Vsi ti so bili tisti, ki so zlasti v 14. in 15. stoletju pričeli ustanavljati posebne ustanove, tako imenovane špitale (ponekod so jih imenovali tudi meščanske špitale), v katerih so bili oskrbovani onemogli in zapuščeni občani.

Srednjeveški špitali niso bile zdravstvene ustanove, kakor npr. današnje bolnišnice, marveč so bili prej nekakšni domovi za onemogle, ki jih je upravljal tako imenovani špitalski mojster. Organizacijsko so se v špitalih ravnali po določenem špitalskem pravilniku; gmotno so oskrbovanci bili odvisni predvsem od dobrotnika in vzdrževalca špitala, dušebrižništvo pa je v špitalu opravljal poseben duhovnik (špitalski kaplan). Zato so špitali imeli lastno kapelico (cerkvico), ki je bila skoraj praviloma posvečena sv. Duhu ali sv. Elizabeti. Oskrbovanci, večinoma starčki in onemogli (navadno brez svojcev in brez sredstev), so ostali v špitalu do smrti. Nekateri špitali so bili vzorno urejeni in oskrbovani, seveda so pa ponekod takšno ustanovo zanemarjali ali jo nekateri posamezniki celo zlorabljali in je zato prišlo v takšnih, sicer iz dobrega namena nastalih ustanovah do hudih stisk.

Tudi v Laškem so imeli špital, ki je nastal že leta 1421, ko sta ga ustanovila Ivan Meisenreiter (tudi Meusenreiter) in njegova žena Vendelina, doma iz Rogatca. Njen oče je bil kot kancler v službi celjskega grofa Friderika II. in je večkrat službeno prihajal v Laško, kjer je spoznal potrebo po ustanovi, ki bi skrbela za stare, onemogle in obubožane občane. To je najverjetneje nagnilo tudi zeta Ivana Meisenreiter j a in njegovo ženo Vendelino, da sta kot premožna Laščana ustanovila v Laškem meščanski špital. Celjski grof Friderik II. je s posebnim pismom volilo Meisenreiterjevih potrdil, po njuni smrti in smrti (1456) poslednjega Celjana pa je to pismo dne 11. VII. 1462 priznal tudi cesar Friderik III., ko je postal dedič ozemlja celjskih grofov. Istega leta (1462) je skrbel v špitalu Meisenreiterjevih za dušebrižništvo špitalski kaplan Pavel, leta 1483 pa špitalski kaplan V i n c e n c. Ni izključeno, da so bili špitalski kaplani vsaj nekoliko izvedeni tudi v zdravniških poslih.

Potlej skoraj sto let o zdravstvu v Laškem nimamo malone nobenih podatkov vse do leta 1535, ko omenjajo listine špitalske posesti, obenem pa tudi dohodke iz njih za kaplana in špitalskega mojstra Jurija Zdravje.

Ker smemo imeti vsaj nekatere med špitalskimi kaplani za nekakšne zdravstvene delavce, je menda kar umestno, da jih na tem mestu omenimo, kolikor pač imamo o njih podatke.

Iz urbarja laške gospoščine z dne 31. maja 1621 izvemo, da je pripadala tudi špitalska cerkvica farni cerkvi v Laškem. Leta 1583 je bil v špitalski cerkvici špitalski kaplan Volfgang M u e 1 i c h (Milič?). Leta 1618 navajajo zapiski Giovannija de Bolognese, ki je postal špitalski kaplan, ker se je temu opravilu odrekel neki Zaharija M e n i k. Leta 1641 je cesar Ferdinand III. dal v zakup beneficij starega špitala obenem z beneficiji Sv. Janeza in Svetine Janezu Zlatoustu Cobelli de Belmonte, župniku v Laškem. Pozneje jih je dobil duhovnik Karel Penechini, oficial v Pasauu. Ko je ta umrl, je naštete beneficije cesar Leopold I. dal dne 24. VIII. 1663 duhovniku Martinu Spagnolu v zakup. Ko je Martin S p a g n o 1 leta 1688 umrl, so njegovi beneficiji prešli v zakup celjskim minoritom. Vse to je sčasoma povzročilo, da so prihajali sami špitalski oskrbovanci v gmotne stiske, saj so bili marsikdaj špitalski mojstri daleč od Laškega in so jim našteti beneficiji bili samo vir dohodkov, oskrbovancem samim pa v breme in škodo.

Nekateri špitalski kaplani (špitalski mojstri) so prej ali slej še prevzeli kakšno župnijo, kakor npr. leta 1599 Adam P i s c a t o r (Ribič). Leta 1601 je Luka M i h e 1 i č , vikar v Slovenjem Gradcu, svojega škofa zaman prosil, naj ga razreši kot špitalskega mojstra v Laškem, »čeprav pomeni biti špitalski mojster za duhovnika precejšen kos kruha«.

Nadalje izvemo, da je bil 1628 Tomaž J a n k o v i č rektor »novega« špi-tala, (1652—1662), Janez Vinkler špitalski direktor, pozneje pa župnik v Laškem, domačin Adam Zupanič špitalski mojster v letih 1666—1667 in 1694—1700, prav tako Primož K a č i č v letih 1677—1683 in od 1684 do svoje smrti (1692), nadalje domačin Tomaž Spreitzer leta 1684, Andrej P e r e n c direktor špitala (1716 do 1731), Janez K a m i n a r , doma iz Laškega, direktor špitala (1733), Franc Ignacij R e i c h leta 1738 direktor špitala, Janez Gori-šek je bil (1751—1769) beneficiat, Lovrenc Pogačnik curatus in hospitali leta 1775 in 1776, Jurij Perntaz prav tako špitalski kurat (1776 do 1781) in Anton K u g 1 e r špitalski kaplan verjetno od 1781 do 1788.

Iz seznama vidimo, da vsi ti nimajo istega naziva, marveč različne: špitalski kaplan, špitalski mojster, beneficiat, kurat, direktor, rektor itd. Tudi iz tega lahko sklepamo, da so bili nekateri med njimi tudi nekakšni zdravstveni delavci, npr. špitalski mojstri, špitalski kaplani, morda tudi direktorji, medtem ko so drugi, zlasti beneficiati, bili zgolj uživalci špitalskih beneficijev, prav gotovo pa tisti, ki so prebivali daleč proč od Laškega in ga verjetno vse življenje niti videli niso.

Iz prikazanega naziranja o špitalskih beneficijih in ravnanja z njimi postaja razumljivo, da je že sredi 16. stoletja zabredel laški (stari) špital v hujše gmotne težave. Kakor je namreč bil namen Meisenreiterjevih plemenit, saj je bila njuna ustanova namenjena bolnim in onemoglim, se je sčasoma spremenila v fond, iz katerega je deželni vladar nagrajeval špitalske duhovnike. Posledica tega je bila, da so postale razmere v špitalu zaradi pomanjkanja najosnovnejših potrebščin tako slabe, da se je že pojavljalo vprašanje, ali bi ne bilo bolje špital opustiti.

Vsa ta dogajanja v laškem špitalu je budno spremljal Janez Krstnik Valvasor, ki je leta 1554 dobil v posest laško gospoščino. Bil je ogorčen nad zlorabljanjem špitalske imovine, ker pa proti pristojnosti nad špitalom, ki jo je imel deželni vladar, ni mogel ničesar storiti, je že obstoječemu Meisenreiterje-vemu špitalu leta 1560 priključil lastno špitalsko ustanovo in jo obdaroval iz svojega premoženja. S tem da je J. K. Valvasor pozidal novo poslopje, je bil njegov špital neodvisen od Meisenreiterjevega, čeprav je bil k njemu prizidan. Od takrat je imelo Laško dva špitala: Meisenreiterjev (»Stari« špital) in Valvasorjev (»Novi« špital).

J. K. Valvasor je prišel iz Telgata v provinci Bergamo v zgornji Italiji in je bil poročen z Emerenciano Kisel, bogato meščansko hčerko iz Ljubljane. Ni nobene sorodstvene povezanosti med J. K. Valvasorjem in Janezom Vajkardom Valvasorjem, znamenitim kranjskim zgodovinarjem. J. K. Valvasor je ostal brez otrok in je zato zapustil večino svojega premoženja svojim nečakom, sinovom svoje umrle sestre Katarine Moškon, grad Medij o je zapustil Hieronimu Valvasorju, svojemu soimenjaku, ker mu je zvesto služil in stregel, ne pa morda zato, ker bi bila sorodnika. Ta Hieronim Valvasor je postal leta 1602 kranjski plemič. Med njegovimi štirimi otroki je bil Jernej Valvasor, oče zgoraj omenjenega kranjskega zgodovinarja.

V svoji oporoki je J. K. Valvasor določil bogat delež tudi svojemu špitalu v Laškem, obenem pa svojim trem nečakom Moškonom naročil, da izberejo za špital duhovnika in špitalskega mojstra moža, ki bosta »bolj zaradi Boga kakor

Novi špital, špitalska cerkev sv. Elizabete in stari špital na sedanjem Valvasorjevem trgu (risal J. K. Gajšnik v XVIII. stol.)

zaradi plače skrbela za uboge ljudi«, obenem pa poudaril, da morajo nečaki Moškoni prenesti skrb za špital tudi na svoje dediče.

Ta oporoka je dobila veljavo čez tri mesece ob smrti J. K. Valvasorja, dne 2. avgusta 1581. Umrl je na svojem gradu Šrajbarski turn pri Krškem, pokopali pa so ga na njegovo željo v špitalski cerkvici sv. Elizabete v Laškem zraven njegove žene Emerenciane; njegov nagrobnik je ohranjen do današnjega dne (sedaj vzidan v kaplaniji).

Sorodniki J. K. Valvasorja so skoraj 200 let živeli v naših krajih in vzorno skrbeli za Valvasorjev špital v Laškem, in to večinoma iz sredstev, ki jih je dajal njihov grad in trg Planina pri Sevnici, po letu 1620 pa tudi gospoščina Laško, ki so jo kupili od deželnega vladarja. Tako je mogel laški špital nepretrgoma vzdrževati 18—20 obubožanih in onemoglih občanov vse do leta 1763, ko jo rod Moškonov, ki se začenja z Markom Antonom Moškonom, izumrl. Ko so njegovi dediči grad Planino na javni dražbi prodali, je prenehala zveza, ki je nad 170 let (1593—1769) trajala med laškim špitalom in gradom Planina. S tem je tudi prenehalo pošiljanje živil, obleke, obutve in kuriva oskrbovancem v laškem (Valvasorjevem) špitalu.

Laško gospoščino so baroni Moškoni malone 100 let, preden je njihov rod izumrl, prodali leta 1665 grofu Janezu Vajkardu Vettru L i 1 i j s k e m u (Vet-ter von der Lilie); potomci J. V. V e 11 r a Lilijskega so ostali lastniki laške graščine vse do leta 1945.

V svoji oporoki je leta 1695 grof J. V. Vetter Lilijski določil, naj laška gospoščina stalno vzdržuje šest revežev (verjetno iz samega Laškega, kajti v Valvasorjevem špitalu je bilo čedalje več oskrbovancev s Planine, ker so pač dajali lastniki gradu Planina zaradi velikih dolžnostnih dajatev prednost svojim oskrbovancem in tistim iz njihovega okoliša). Tako je Laško dobilo poleg »starega« in »novega« še tretji špital, tako imenovani »kmečki« špital, ker so bili v njem oskrbovani kmetje (menda iz neposredne okolice Laškega). »Tretji« špital je obstajal vse do leta 1840, ko je njegovo poslopje (po dvorišču povezano z graščino) pogorelo (na tem mestu je bila pozneje Elsbacherjeva trgovina, danes Zeleznina, Titova 2).

Valvasorjeva ustanova kljub vsem tem lastniškim izpremembam le ni ugasnila in jo je upravljala laška gospoščina. Po njeni likvidaciji so leta 1855 pre-

nesli Valvasorjev fond na ubožni sklad nadžupnije v Laškem, leta 1880 pa na občino Laško; ta ga je upravljala vse do leta 1918, ko je ob propadu Avstro-Ogrske izgubil avstrijski denar veljavo .. .

Najhujšo krizo je Valvasorjev špital doživel zaradi vojnih dogodkov leta 1797, ko so večino špitalskih prostorov zasedli bolni francoski in švicarski vojaki, tako da so morali pretežni del špitalskih oskrbovancev naseliti zunaj špitala, v katerega se niso nikoli več vrnili, ker je vlada »stari« (Meisenreiter-jev) špital leta 1808 zaplenila, Valvasorjev špital pa je postal zaradi vojaške nastanitve neuporaben in so ga morali leta 1810 zapreti. Potemtakem je »stari« (Meisenreiterjev) špital obstajal okrog 388 (1420—1808), »novi« (Valvasorjev) pa 250 let (1560—1810). Kakor marsikje drugje je tudi tradicija laškega špitalstva živela naprej v zelo okrnjenem obsegu vse do leta 1945, čeprav so bili špitalski oskrbovanci nastanjeni v drugem poslopju, ki je nosilo drugo ime (ubožnica, ubožna hiša), dokler ni nadaljeval po osvoboditvi (1945) špitalskega poslanstva novi dom upokojencev. Na mestu »starega« (Meisenreiterjevega) špitala je sedaj posebna šola, na mestu »novega« (Valvasorjevega) pa hotel SAVINJA.

Iz zgodnje dobe laških špitalov velja omeniti župnika Mihaela Falco v Laškem (»parochus in Tiver«), ki je bil »doctor medicinae« in član »ordinis me-dicorum« na dunajski univerzi, v letih 1418—1419 pa »rector ordinis medicorum almae matris Vienensis«. To potrjuje zanimanje duhovnikov za medicinsko stroko tudi v naših krajih.

NOVI VEK

Laško se je kot sosed Celja, ki je uživalo naklonjenost celjskih grofov, v marsičem ogledovalo prav po Celju. Po zaslugi celjskih grofov šo imeli v Celju meščanski špital že leta 1350. Vemo pa tudi, da so v laški špital prihajali celjski minoriti, ki so mu poleg dušebrižništva prav gotovo prinašali tudi marsikaj medicinskega, saj se je tudi njihov red ukvarjal z zdravljenjem in zdravilstvom (farmacijo).

Zanimivo je, da je šest let po smrti J.K.Valvasorja (1581) v Laškem deloval v letih 1587—1590 kirurg (ranocelnik) Hieronim de Castillia, po rodu Španec. Pozneje se je preselil v Celje, kjer so ga dodelili tamkajšnjemu doktorju medicine v pomoč, posebno za delo na terenu.

Da je bilo v Laškem že razmeroma zgodaj poskrbljeno za higieno, izpričuje podatek iz leta 1497, ko je cesar Maksimilijan I. dovolil dvornemu maršalu in štajerskemu deželnemu glavarju Rajnprehtu Rajhenburškemu in svetniku Han-su Rajhenburškemu, da smeta zgraditi kopališče v Laškem, za kar naj bi dobila 200 gld. iz dohodkov iz laškega urada.* Z druge strani pa izvemo, da so leta 1534 izročili kopališče (die Badstube = kopalnica, »pajštva« itp.) kopališkemu mojstru (Bader, padar = kopališčnik) Kuncu Pinderju ali Riederju v dosmrtni najem ob pogoju, da bo kopališko stavbo »Na vrtih« v redu vzdrževal in plačeval na Martinov dan (dne 11. novembra) vsako leto po 9 mark najemnine. (Predel »Na vrtih« ustreza sedanji Kidričevi ulici v Laškem.)

Osem let (1542) pozneje našteva med drugimi laški župnik Sigmund (Žiga) Grabschopf tudi kopališčnika (padar j a) Blaža, in sicer med občani pri-spevniki za špitalske oskrbovance, leta 1572 pa kopališčnika Andreja.

V tem času so se seveda zanimali tudi za tople laške vrelce, ki so pronicali na dan na obeh bregovih Savinje. Tako je v Laškem napravil prvo analizo laške tople vode prastari alkimist, lekarnar in zdravnik Lenart (Leonhard)

* Beitrage zur Kunde steierm. Geschichts-Quellen XV, 1878, str, 16

Thurneysser, leta 1572 piše v svojem delu o mineralnih vodah o nekem vrelcu, ki izvira v pokrajini južno od Celja; ne more biti nobenega dvoma, da so mišljeni topli vrelci v Laškem. S temi pa ne smemo zamenjati toplih vrelcev v Rimskih Toplicah, ki so bile poprej znane samo po imenu Toplice, pa tudi Laške toplice, ker so te toplice pripadale laški gospoščini; v laškem (Oto-karjevem) urbarju so omenjene leta 1265, ko imenuje naselbino na Ogečah Toplico. O toplicah samih pa prvič govori (1486) neka oglejska listina, ki jih omenja kot balneum naturale in Toplica. To je že bilo za Habs-buržanov, in sicer 30 let po izumrtju (1456) celjskih grofov.

KJc Unguosis V«Wa.rvJf tkfcvmas ncUna-

tilus quxfttl>.m inv5tvli.tu.1t farsilaltm, tura a.tvcvim-.Vhc.v-

mn-cum fciUcrf..reic»f*xnominateSa£«Ho contigur« firvfc. }'

eavum.-pvafpȣWi Mc aj-poCitam: btnvgtCt uti^ue

l*fW, ctft a.<3 Caoto. xum priti ns .-m* ; i

RIMSKE TOPLICE. Se v 18. stoletju so se imenovale Laške toplice. Slika je iz knjige Janeza Krstnika Gajšnik, Compendiosa totius ar-chiparochiae Tyberiensis topographia, 1747, s. 88. (Rokopis hrani Škofijski arhiv v Mariboru.)

TKem.itum aVortu SeUs

Ime Rimske Toplice je nastalo mnogo poznej«., šele nekako pred 150 leti; prvi je menda novo ime uporabil (1826) dr. Matija M a c h e r , da jih je ločil od takrat še nezajetih toplic pri Laškem, medtem ko so jim Uhlichi, zadnji lastniki Toplice pred to vojno dali takoj po svojem prihodu (1840) propagandno ime — Rimske Toplice.

To ime, Rimske Toplice, nekdanji Toplici vsekakor gre. Izkopanine na območju današnjih Rimskih Toplic namreč potrjujejo, da so bile te toplice znane že v rimski dobi. Tu so pri izkopavanjih našli rimske novce iz dob Nerona (54—68 n. š.) do H o n o r i j a (395—423 n. š.), nadalje so pri zidanju termalnega kopališča v obdobju 1769—1845 odkrili več marmornatih žrtvenikov, zaob-ljubnih (votivnih) spomenikov, posvečenih nimfam in boginji zdravja Valetu-dini, pa tudi ostanke stavbe z mozaiki in kopalnega bazena. Podobne so bile najdbe tudi v obdobju 1845—1874, ko so širili kopališče, namreč zidan dovodni kanal in dva trdna kamnita bazena.

Ko so si Habsburžani pridobili (1457) posest celjskih grofov, so po gospoščini v Laškem dajali Toplico (= Rimske Toplice) v najem (zakup). Tako jo je

dobil leta 1460 Friderik Z w e r n ; že takrat se je tu razvilo letovišče, ki so ga pa Turki (1529) izropali in požgali.

Nato so imeli toplice v zakupu baroni M o š k o n i (Moscon), in sicer ločeno toplice v Laškem in ločeno Toplico (poznejše Rimske Toplice) na Ogečah. Po Moškonih je zakup toplic prešel na grofe Vetter Lilijske, nekaj časa pa tudi v roke grofov Wildsteinov, v začetku XIX. stoletja pa zopet v roke grofov Vetter j ev.

Vse dotlej pa toplice (= Rimske Toplice) niso posebno uspevale, nekoliko boljše je bilo za Vetterjev in Wildensteinov. Ko je zadnji laški Wildenstein, grof Kajetan, leta 1810 prodal Toplico celjskemu poštarju Antonu G u r n i k u , je prešla v zasebno last. A. Gurnik (Gurnek) jo je že leta 1814 prodal Laščanu Janezu V o r 1 i č k u , ki ga službeni spiski označujejo za kmeta.

Po letu 1840 je prešla Toplica v last tržaške trgovske družine Uhlicho-v i h (Uhlich, Ulič?), ki jih je imela do zadnje vojne. Gustav Adolf U h 1 i c h in njegova žena Amalija — po njej je ime Amalijin vrelec — sta začetnika današnjega kopališča Rimske Toplice. Uredila sta v njem nasade, postavila novo kopališko poslopje in kabine iz kararskega marmorja z rotundo in gradila kopalni bazen ter še vrsto poslopij, namenjenih okrevanju in zabavi (čitalniško in salonsko poslopje, Zofijin dvorec, Šarlotino razgledišče idr.).

Za Gustava Adolfa Uhlicha je bil v Rimskih Toplicah kopališki zdravnik dr. Karel Henn (1810—1877), ustanovitelj zdravilišča v Radencih, sedanje Radenske.

Uhlichi so dobro gospodarili, Rimske Toplice so »nesle«. Tu se je zbirala aristokracija in meščanstvo. Največ je bilo nemških gostov, pa tudi precej Trža-čanov, Madžarov, Zagrebčanov in drugih. Senzacijo za Rimske Toplice je pomenil leta 1879 obisk angleške princese in pruske prestolonaslednice Viktorije.

Po osvoboditvi (1945) je bilo (1948, 1949) kopališče v Rimskih Toplicah obnovljeno in ga sedaj upravlja Jugoslovanska ljudska armada; v njem se zdravijo častniki in člani njihovih družin, uporabljajo pa ga lahko tudi nevojaške osebe. Rimske Toplice je kot vojaško zdravilišče 10 let upravljal dr. Jože D o -1 a n c , sledil mu je dr. Marjan B a r 1 e.

Leta 1777 je prof. Ivan Henrik p. K r a n t z napravil (nepopolno) analizo toplih vrelcev v Toplici, popolnejšo sta pa napravila zdravnik dr. Jožef S c h a 11 -g r u b e r in dr. Matija M a c h e r ; oba sta o svoji analizi napisala posebno knjižico, in sicer prvi 1816, drugi pa 1826; za Toplico se je zelo zanimal tudi celjski lekarnar Franc Baumbach.

Leta 1486 imenujejo viri vrelec, v katerem so se zdravili bolni in siromašni, medtem ko so imeli posebni bazen za gospodo.

Pred prvo svetovno vojno so imele Rimske Toplice lastnega zdravnika, dr. Mayerhoferja. Tudi takrat so poskrbeli za analizo termalne vode; opravil jo je prof. Hruschauer.

Na dvorišču kopališkega poslopja sta dva vrelca — stari Rimski in poznejši Amalijin. Prvi vrelec daje toplo vodo s 36,3° C, drugi pa z 38,4° C.

Vrelci v Rimskih Toplicah sodijo med akratoterme in so radioaktivni, bogati s plinom radonom. Njihova radioaktivnost znaša 4389—4003 Machovih enot; vsebujejo mnogo nevezane ogljikove kisline in silicijevega oksida.

V 16. in 17. stoletju je v naših krajih, tako tudi v območju Laškega, pogo-stoma bila epidemija kuge.

Kuga je bila posebno huda v letih 1645—1647, torej za 30-letne vojne (1618—1648). Vojne razmere in z njimi povezane posledice — pomanjkanje, glad, nehigiena, nerazvitost medicine — so epidemije kuge samo še pospeševale. Učin-

kovitega zdravila zoper njo pravzaprav ni bilo. Zato se ne smemo čuditi, da so kugo skušali zatirati na najrazličnejše načine in z za današnje pojme neverjetnimi »zdravili« in obrambnimi ukrepi. Tako so za zdravilo uporabljali prah iz stolčenih in posušenih krastač, vendar so bolniki večinoma pomrli že po nekaj urah ali dneh.

Ker je bilo splošno znano, da gre za nalezljivo bolezen, so zdravniki poskušali predvsem preprečiti njeno širjenje. Za razkužilo so uporabljali v glavnem kis in ogenj (plamen).

Na vrata hiše, v kateri je bil kužni bolnik, so z apnom narisali beli križ, znamenje, da vanjo ne sme stopiti nihče razen zdravnika, duhovnika in po-grebcev.

Če je bil potreben pomenek s prebivalci okužene hiše, so pred vrati zakurili ogenj in se z njimi pogovarjali skozi plamen, da bi tako preprečili okužbo. Podobno so ravnali, če sta se morala zdravnik ali duhovnik neposredno pogovarjati z bolnikom. V tem primeru so med obema držali gorečo baklo, bolniško sobo pa škropili s kisom.

Predpisana pa je tudi bila posebna obleka za vse tiste, ki so imeli opravka s kužnimi bolniki, da bi se tako obvarovali pred okužbo. Oblečeni so bili v dolgo haljo iz povoščenega platna ali sukna, na rokah so imeli prav take rokavice, na obrazu pa posebno masko z očali in nekakšnim kljunom, napolnjenim z raznimi dišavami (limona, melisa, meta, pelin), da bi blažile neznosen smrad, ki so ga širili bolniki in mrliči. Tako so bili napravljeni zdravniki, ranocelniki, duhovniki, pogrebci in grobarji. Zdravniki in ranocelniki so med preiskavo s palico otipavali bolnike. Za kugo umrlih niso pokopavali na pokopališčih, marveč v posebnih kužnih jamah. Ob epidemijah je oblast prepovedala gibanje iz kraja v kraj. Kolikor je sploh bilo možno trgovanje, so prodajali in kupovali tako, da so prodajalci podajali kupcem blago na dolgih palicah, ki so jih poprej razkužili nad brinjevim plamenom ali kisovo paro, kupci pa so metali denar za kupljeno blago v posodo s kisom. Uradno predpisano je bilo, da so na grobiščih umrlih za kugo postavili posebno znamenje (»kužno znamenje«), ki je mimoidoče opozarjalo na kužno zemljišče.

Velika epidemija kuge je bila v laškem okraju in Celju v letih 1646—1647; zajela je ves desni breg Savinje. Vsega je pomrlo 706 ljudi. Zapisi iz tistega časa navajajo naslednja okužena naselja: Ladna Raven, Slivno, Volavec (v Rečiški dolini), Kuretno, Udmat, Trnovo, Ogeče, Senožete, Brezno, Belovo, Klenovo, Sedraž, Govce, Marno, Dol, Brnca, Brdce, Klek, Gabersko, Svinje, Rovte, Studenci in Trbovlje. V teh krajih je za kugo pomrlo toliko ljudi, da je pričelo primanjkovati delovne sile in je zato ostalo žito na poljih nepožeto.

Poročila iz tistih let ne navajajo, da bi bila kuga zajela tudi sam trg Laško. Po tedanjih predpisih je oblast gotovo zaprla vse dohode v Laško in s tem obvarovala tržane pred okužbo.

Po tej epidemiji nimamo o zdravstvu v Laškem in njegovem okolišu nobenih posebnih podatkov, razen da ni bilo leta 1740 v Laškem sejmov zaradi živinske kuge, kakor poroča Orožnova kronika.

Kot zanimivost naj še omenimo dogodek, ki je sledil 38 let po epidemiji kuge v laškem okolišu, da so se morale leta 1685 podati tri meščanke iz Ptuja (prva mesarica, druga jermenarica in tretja branjevka) v Laški trg, ker so bile obdolžene, da so čarovnice.

V tej zvezi naj bo še povedano, da so vse do leta 1829 stale na Debru pri Laškem vislice. Krajevno ime Deber je zanimivo toliko, ker so Nemci verjetno iz njega izvedli nemško ime za Laško, namreč Tiver (Tuffer) = deber.

Po Hieronimu de C a s t i 11 i a v XVI. stoletju (glej str. 363) imamo v naslednjih treh stoletjih podatek o dveh kirurgih v Laškem za vsako stoletje. V

XVII. stoletju sta omenjena Simon Schiitz in Peter Schillinger, v

XVIII. stoletju Avguštin T a u s e s in Franc Ksav. W i t k e , oba tudi trška sodnika (prvi 1774—1776, drugi 1795—1803), v XIX. stoletju pa Maksimilijan I p a v e c , okrožni zdravnik, sin celjskega kirurga Matije Ipavca in bratranec šentjurskih zdravnikov in skladateljev dr. Benjamina in dr. Gustava Ipavca, (Glej str. 368!)

Potemtakem zaključuje Vrban 2 n i d e r ž i č vrsto laških kirurgov, kolikor ni bil tudi J. L e r c h kirurg. (Glej str. 372!)

V začetku 19. stoletja, so že poskušali laške zdravilne vrelce zajeti, vendar to ni moglo uspeti, ker so bila takšna zajetja zelo nestrokovnjaška, tako da so jih vsakoletne poplave Savinje sproti razdirala. Voda zdravilnih vrelcev je namreč izvirala na samem bregu Savinje in so jo zato poskušali zajeti v umetno napravljena korita, ki so jih pred padavinami zavarovali z enostavnimi lesenimi hišicami. Tudi ni manjkalo podjetnih ljudi, ki so skušali ugotoviti same izvirke radiotermalne vode, ki je vrela z obeh bregov Savinje. Pri tem pa so vneti iskalci predpostavljali, da so nemara izvirki v hribu sv. Mihaela ali pa v njemu nasproti ležečem Humu. In prav zato so vrtali za vrelci zdaj pod vznožjem enega, zdaj zopet drugega hriba.

Na laške tople vrelce je znova opozoril vojaški zdravnik dr. R i e d 1 dne 28. VII. 1818 v časopisu »Der Aufmerksame«. Leta 1820 pa piše farmacevtski zgodovina- Norbert Schniderschitsch, da je lekarnar Franc B a u m -b a c h v Celju analiziral vrelec v Laškem. Vse to kaže, da so že okoli leta 1820 poskušali razni interesenti graditi v Laškem novo zdravilišče.

Pravo pot je ubral šele železniški inženir Leopold Rodi, ki je s samega izvirka na bregu Savinje čistil zemljišče peska in gramoza, dokler ni leta 1852 prodrl do skalnatega dna in ugotovil, da iz njegovih razpok pronica termalna voda. Ing. Rodi je nato vrelec zajel v obliki vodnjaka, zgradil na trški gmajni poslopje z bazenom, katerega je po kanalu in s posebno tlačilko napolnjeval z radiotermalno vodo. Tako je nastalo v Laškem termalno kopališče, ki so ga svečano predali dne 1. maja 1854 namenu. Kmalu nato (1860) je napravil Th. W e r h e i m kemijsko analizo vrelca.

Lastniki kopališča so se potlej pogosto menjavali, dokler ga ni kupil Teodor G u n k 1.

Prišlo je v navado, da so lastniki kopališča v Laškem sklepali s kopališkimi zdravniki delovne pogodbe (»jih najemali«) le v sezoni, in sicer od maja do septembra; prihajali so iz Gradca in z Dunaja.

Dr. A. Č e d e je v svojih »Spominih« navedel naslednji citat iz knjige Die Staatsbahn von Wien bis Triest (August Mandl u. I. G. Seidl, Osterreichischer Lloyd in Triest 1856, s. 217): »Der Bezirk- und Badearzt von Tiiffer, Doktor Schneiderschiitz bestatigt die iiberraschende Heilkraft der Quelle bei allgemei-ner Korperschvache, nach iiberstandenem Typhus, bei Krankheiten der Sexual-organe, chronischen Hautausschlagen und Geschvviiren, in chronischer Gicht, Rheumatismen, Magen — und Hamorrhoidalbeschwerden, bei Verrenkungen und Beinbriichen u. s. w. Hr. Rodi errichtete zuerst ein provisorisch holzernes Badhaus, welches alsbald besucht ward und in dem schon mehrere Leidende Heilung fanden. Bereits 1853 erstand ein neues Bad.ehaus mit einem Bassin von 40 Fuss Breite mit den notigen Anbauten von Gemachern.«*

* »Okrajni in kopališki zdravnik v Laškem doktor Schneiderschiitz (najverjetneje Vrban Zni-deržič) potrjuje presenetljivo zdravilno moč vrelca pri bolnikih s splošno telesno slabotnostjo, prebolevnikih tifusa, bolnikih z boleznimi seksualnih organov, s kroničnimi kožnimi izpuščaji

Zdravniki v Laškem od 1838 dalje

Iz »Spominov na zdravnike in zdravstvene razmere v Laškem«, ki jih je

napisal dr. Anton Cede, zdravnik v Laškem, povzemamo naslednje zanimive podatke:

Uvodoma piše A. Cede, da v matrikah ni najti sledov o kakih znanstveno utemeljenih diagnozah, da torej pred njemu znanim magistrom kirurgije Vrba-nom Znideržičem ni bilo nobenega izšolanega zdravnika v Laškem, vendar s pristavkom — »Seveda ne trdim, da je res tako, ampak bi rad zbral in ohranil le spomine na laške zdravnike, ki so bili ob mojem prihodu v Laško še živo ohranjeni med ljudmi.« (Iz predgovora k »Spominom« dr. Antona Čedeta.)

Trditev A. Č., da v laških matičnih knjigah pred V. Znideržičem ni mogel izslediti nobenega drugega laškega zdravnika, je točna. Zgodovinski podatki namreč potrjujejo, da je pred V. Znideržičem deloval v Laškem okrajni zdravnik (Bezirksarzt)

mr. chir. Maksimilijan I p a v e c (r. 1806, u. 1842)

Maksimilijan Ipavec (M. I.) je bil sin Matije Ipavca, okrožnega zdravnika v Celju in nečak Franca Ipavca, magistra kirurgije v Šentjurju pri Celju.

Iz mrliške knjige župnije Loka pri Zidanem mostu izvemo, da je M. I. umrl v Loki št. 34, dne 30. aprila 1842 za posledicami poškodbe na glavi zaradi padca z voza, ko se je peljal v Loko k bolniku Muleju; truplo umrlega M. I. so sodno obducirali. Mrliška knjiga nadalje navaja, da je bil M. I. magister kirurgije v Laškem, star 36 let.

Iz navedenega izhaja najbolj logična domneva, da je M. I. služboval v Laškem še pred V. Z., ki se je potemtakem naselil v Laškem šele po smrti (1842) M. I.; ni namreč verjetno, da bi bila v tistih časih v tako majhnem kraju (600 prebivalcev), kakršen je bil takrat Laško, kar dva zdravnika (ranocelnika) hkrati. M. I. je pokopan v Loki pri Zid. mostu, zato pa ga, razumljivo, ni bilo najti v mrliški knjigi župnije Laško.

Prvi zdravnik, o katerem spregovori v svojih »Spominih« dr. Anton Cede, je magister kirurgije.

Vrban Z n i d e r ž i č (1842—1875)

Rojen je bil 25. V. 1809 v Podložu na Notranjskem. Za magistra kirurgije je bil diplomiran na medikokirurškem učilišču (Medicinisch-Chirurgische Lehranstalt der k. k. Carl-Franzens Universitat zu Gratz in Steyermark) dne 8. X. 1837. Zal. nam ni nič znanega, kakšno predizobrazbo je V. Z. imel, ko je začel ranocel-niški študij.

Ker so zmotna mišljenja o kirurgih (ranocelnikih), češ da so bili »čisto navadni padarji«, imam za umestno, da navedem dobesedni tekst njegove diplome, ki jo je prejel 8. X. 1837 v Gradcu — »Wir Direktor und aeltester Pro-fessor an der medicinisch chirurgischen Lehranstalt der kaiserlich konigl. Carl Franzens Universitat zu Graetz in Steyermark erklaeren hiemit oeffentlich,

in razjedami, s kroničnim protinom (gihtom), revmatizmom, želodčnimi in hemoroidalnimi nelagodnostmi, pa tudi pri bolnikih z zvini in kostolomi itd.

G. Rodi je najprej postavil začasno leseno kopališko hišo, ki so se vanjo že kmalu pričeli zatekati ljudje in je v njej že več trpečih našlo zdravje. 2e leta 1853 je nastala nova kopališka hiša z bazenom 48 čevljev širine in s potrebnimi prizidki za sobe.«

dass Herr Urban Schniderschitz von Laas in Illyrien geburtig, nach vorschrifts-massig zuruckgelegten Studien den Allerhochst bestimmten strengen Frufungen aus der Wundarzneykunde, aus der Geburtshilfe und der Kuhpockenimpfung sich unterzogen habe um ein Recht zur Austibung dieser Kiinste zu erlangen. Derselbe gab bey den mit ihm am 28ten July und 7ten Oktober d. J. vorgenom-menen strengen Prtifungen solche Beweise von erworbener Geschicklichkeit und Kenntnissen, dass alle Prufer ihre vollkommene Zufriedenheit daruber ausgesprochen haben. Wir erklaren und Bestatigen Ihn also Kraft der uns Allerhochst erteilten Macht als einen tauglichen und wohlerfahrenen Wundarzt und GeburtsheKer; Welcher von Jedermann fur einen solchen erkannt werden soli, und der aller Orten wo er dazu berechtigt ist, jedoch ohne Verletzung seiner Eidespflicht seine Kunst ausuben kann.

Uebrigens wird demselben infolge hoher Hofkanzlei Verordnung vom 27ten Oktober 1813 auch zur Pflicht gemacht, die Seelsorger als Fuhrer der Geburts-bucher, von dem, was Ihm von dem Namen der Kindesmutter und von Ihrer Verehelichung oder Nichtverehelichung bekannt ist zu unterrichten, widrigens-falls Er bey der ersten hierin entdeckten Unwahrheit ausser der ubrigen gesetz-lichen Strafe noch mit dem Verluste des Rechtes seine Kiinste ausuben zu durfen, bestraft werden wurde.

Zur Bestatigung des Besagten haben Wir dem Herrn Urban Schniderschitz dies mit dem kaiserl. konigl. Direktorats-Siegl gezierte und mit Unseren eigen-handigen Unterschriften gefertigte Diplom ertheilet.

Graetz am 8ten Oktober im Jahre Eintausend acht hundert und sieben und dreysig.

Lorenz E. von Voss

Direktor des Wundchirurg.

Studiums

Dr. Johann Aug. Kom, professor der praktischen Chirurgie und chirurgischen Klinik*

Ze kmalu po diplomi se je V. Z. naselil v Laškem, kjer je deloval celih 33 let na svojem prvem pa tudi edinem službenem mestu. Imel je veliko družino, štiri sinove in štiri hčerke. A. C. ima podatke o V. Z. od njegove vnukinje Anke

* Mi direktor in prvi (najstarejši) profesor na medicinsko kirurškem učilišču pri cesarsko kraljevi Karel Francovi univerzi v Gradcu na Štajerskem s tem javno Izjavljamo, da je gospod Vrban Znideržič iz Podloža v Iliriji opravil po predpisano opravljenem študiju kar se da stroge izpite iz nauka o zdravljenju ran, porodništva in cepljenja zoper črne koze, da bi si tako pridobil pravico do opravljanja naštetih veščin. Imenovani je pokazal dne 28. julija in 7. oktobra letos ob opravljanju strogih izpitov tolika pridobljene izurjenosti in znanja, da so bili vsi izpraševalci s tem popolnoma zadovoljni. In zato ga torej potrjujemo in z nam z najvišjega mesta podeljeno oblastjo razglašamo za sposobnega in zelo izkušenega ranocelnika in porodničarja, ki ga naj sleherni za takega prizna, in da sme povsod, kjer je upravičen, opravljati svoj pokLc (umetnost), ne da bi pri tem prekršil svojo s prisego podkrepljeno poklicno dolžnost.

Poleg tega imenovanemu ustrezno z odredbo visoke dvorne pisarne z dne 27. oktobra 1813 nalagamo za dolžnost, da seznani dušebrižnike kot vodje rojstnih knjig o tem, kar mu je znanega o imenu otrokove matere in o tem, ali je poročena ali ni, kajti sicer bi bil v primeru, ko bi se izkazalo, da je njegova izjava neresnična, poleg po samem zakonu izrečene kazni že kaznovan s tem da bi mu oblast odvzela pravico do opravljanja njegovega poklica (umetnosti).

V potrditev povedanega izjavljamo gospodu Vrbanu Znideržiču to mi na tej s cesarsko kraljevim direktoratsklm pečatom okrašeni in našim svojeročnim podpisom opremljeni diplomi.

Gradec, dne 8. oktobra leta en tisoč osemsto sedemintridesetega.

Lorenz E. von Voss

direktor študija

kirurgije ran _ _ . .

Dr. Johann Aug. Kdm, profesor praktične kirurgije in kirurške klinike.

G u t e š a , ki živi v Zagrebu. Kot zdravnik — njegov uradni naziv je bil okrožni zdravnik (Distriktsartz) — si je s svojim vzornim in predanim delom pridobil toliko zaslug, da ga je laška občina že leta 1847 imenovala za svojega prvega častnega občana (po laški kroniki).

Kakor nam pove nekrolog, ki ga je napisal dr. Karel Slane, je bil ves čas zaveden Slovenec in je zvesto sodeloval »pri prebujanju naroda v hribih« z dr. Štefanom Kočevarjem v Celju. Posebej poudarja, da je za Giskra-Herbstovega režima, ki je teroriziral Slovane, bil tudi V. Ž. med devetimi edinimi rodoljubi v vsem Laškem. Bil je tudi predsednik laške Čitalnice.

Zelo požrtvovalno je deloval zlasti, ko so zidali Južno železnico in je bilo takrat ogromno delavcev ob progi, da je bil zdravnik zares nujno potreben. Mnogo dela je imel z njimi V. Ž. v marijagraški železniški bolnišnici (v ma-rijagraški graščini) zaradi mnogih in hudih obratnih nezgod, posebej še zaradi epidemij tifusa, griže in škrlatinke. V letih 1846—1850 je za temi boleznimi umrlo na stotine ljudi. Med italijanskimi delavci se je leta 1849 pojavila celo kolera, ki pa so jo kmalu zatrli.

Zdravniške oznake na portalu Znideržičeve hiše, danes Kidričeva ul. 7: odprta knjiga, tehtnica, medicinski steklenički (foto J. Benedek)

Bil je dober in iskan zdravnik, spreten kirurg, med ljudstvom priljubljen in spoštovan. Posebno radi so ga imeli delavci, ker jih je zdravil vsa leta malone brezplačno. Iz hvaležnosti so mu tisti delavci, ki so gradili v Laškem železniški most, zastonj naredili kamnite podboje na njegovi hiši z umetniško izkle-

sanimi zdravniškimi oznakami, s knjigo, tehtnico in dvema medicinskima stekleničkama; v svoji hiši je namreč imel tudi priročno lekarno. Pri opravljanju svojega poklica si je nakopal smrtno nevarno gnojenje v kostnem mozgu (osteo-myelitis), za katerim je umrl dne 11. VI. 1875, star 66 let.

Njegov grob so v drugi svetovni vojni razdejale letalske bombe, nagrobnik pa je ostal nepoškodovan; po drugi svetovni vojni ga je A. Č. dal vzidati v pokopališki zid zraven rodbinskega groba Čedetovih, da bi ostal spomin na nekdanjega zaslužnega zdravnika ranocelnika-porodničarja Vrbana Znideržiča.

Cepljenjsko spričevalo Antona Aškerca (hrani rokop. odd. NUK)

Zanimivo je, da je bil leta 1869 med Znideržičevimi cepljenci tudi Anton Aškerc, takrat star 13 let; na cepljenjskem spričevalu se je podpisal slovensko — Znideržič, medtem ko SBL III, s. 347, piše Znidaršič, verjetno po »Slovenskem narodu«, VIII/1875, št. 136 (18. VI.), s. 2.

Dve leti po smrti V. 2. se je v Laškem naselil zdravnik

dr. Edvard Šavnik (1877—1879)

Izhaja iz stare slovenske meščanske rodbine v Kranju (roj. 13. III. 1852), kjer je bil njegov oče lekarnar. Medicino je študiral v Gradcu; tu je bil med osmimi slovenskimi visokošolci, ki so leta 1875 ustanovili akademsko društvo »Triglav«. Po promociji leta 1876 je služboval kot sekundarij v deželni bolnici v Ljubljani do pomladi leta 1877.

Dr. Edvard Šavnik (E. Š.) je prišel v Laško z idealistično miselnostjo taborskih let, ki se je je navzel že v študentskih letih. Postal je član ožjega krožka takratnih vodilnih slovenskih tržanov v Laškem. Tudi on je pomagal

dramiti in krepiti slovensko zavest. Zato je postal Nemcem neljub, spoznali so v njem nevarnost, vendar mu do živega le niso mogli. Bil je zelo muzikaličen, vodil je slovenski pevski oktet in sodeloval pri salonskem orkestru.

Dr. Šavnikovo zdravniško in javno delovanje v prid laškim Slovencem je pretrgala (1878) mobilizacija ob okupaciji Bosne in Hercegovine. Poklican je bil kot višji vojaški zdravnik k Jovanovičevemu lovskemu bataljonu št. 7, s katerim je moral v Hercegovino. To so izrabili laški, dr. Šavniku nenaklonjeni Nemci in mu zaradi predolge odsotnosti dne 17. IX. 1879 razveljavili pogodbo glede službe občinskega zdravnika, češ da občinski prošnji, poslani na ministrstvo, naj ga oprosti aktivnega vojaškega službovanja, ni bilo ugodeno.

K temu pripominja A. C. naslednje:

»Skoraj neverjetno se zdi, da je laška občina uradnega zdravnika — oficirja, ki je moral kraj zapustiti, da izpolni vojaško dolžnost, odslovila iz službe, ki jo je vestno opravljal. Le kdor je poznal mentaliteto spodnještajerskih Nemcev, more ta občinskih ukrep razumeti.«

Z odhodom E. Š. so laški Slovenci izgubili mnogo. Verjetno bi se njihova usoda vse drugače zasukala, če bi bil ostal med njimi tako odločen buditelj, kot je bil ravno E. Š.

Pozneje (1890) je postal E. Š. uradni zdravnik v svojem rojstnem kraju Kranju, leta 1898 pa okrajni zdravnik. Še pozneje je postal tudi železniški zdravnik in zdravnik socialnega zavarovanja. Agilno in požrtvovalno kot malokdo se je udejstvoval na raznih področjih javnega življenja: v narodni čitalnici in njenem pevskem zboru ter bil aktiven član orkestra, ki ga je ustanovil skladatelj Viktor Parma (1858—1924) v okviru narodne čitalnice. Kranjsko meščanstvo je zastopal dolgo vrsto let v občinskem odboru, pri prostovoljnem gasilskem in reševalnem društvu je brezplačno opravljal posle društvenega zdravnika. Olepševalnemu društvu v Kranju je bil dolgo vrsto let agilen predsednik. Sokolu je posvetil svoje moči že od začetka svojega delovanja. Mnogo dobrega je storil za dijaško kuhinjo v Kranju, ustanovil pa je tudi sklad za zidanje dijaškega doma. Sodeloval je z raznimi uglednimi možmi slovenskega javnega in kulturnega življenja, tako s Tomom Zupanom, Ivanom Tavčarjem, Simonom Jenkom in Janezom Mencingerjem. Trajen in najlepši spomenik pa si je nedvomno postavil kot zdravnik revežev.

Bil je narodno naprednega prepričanja, toda spoštovali so ga tudi politični nasprotniki, ker je bil objektiven in obziren. Za svoje javno in 55-letno zdravniško delovanje je prejel mnogo priznanj in odlikovanj. Umrl je 19. januarja 1931, skoraj 79 let star.

V zasebnem življenju je bil E. Š. vzor blagega moža in skrbnega očeta. Njegov sin je bil znani ginekolog in onkolog, univ. profesor dr. Leon Š a v n i k v Ljubljani.

Po prvih dveh zavednih slovenskih zdravnikih V. Znideržiču in Edvardu Šavniku so sledili trije nemški zdravniki, in sicer prvi

Josef L e r c h

ki je služboval v Laškem leta 1879, vendar samo kakega pol leta, tako da za njim skoraj v samem Laškem ni nobenega spomina. Ko je prišel v Laško, je bil približno petdesetleten; drugi življenjski podatki o njem še vse doslej niso znani.

A. Č. omenja, da je pregledal osebno v arhivu graške univerzitetne knjižnice sezname inskribiranih, na dekanatu medicinske fakultete pa sezname vseh od leta 1863 promoviranih doktorjev — Lercha med njimi ni bilo. Iz tega sledi,

da se ni inskribiral in tudi ni bil promoviran na graški medicinski fakulteti. Poizvedoval je pismeno tudi na Dunaju, vendar ni prejel nobenega odgovora. Sklep je bil tale — če tudi na Dunaju ni bil promoviran, verjetno sploh ni bil doktor medicine, marveč morda »magister chirurgiae«, kakor je bil V. Žnideržič. Ker pa v Laškem ni dolgo deloval, tudi nima posebnega pomena za zdravstvo v Laškem.

Nato je malone 32 let v Laškem deloval

dr. Ernest S c h w a b (1879—1910)

Po rodu je bil Celjan iz ugledne meščanske hiše (roj. 7. XII. 1849). Po gimnazijski maturi (1867) se je vpisal na medicinsko fakulteto v Gradcu in bil tam dne 27. 7. 1876 tudi promoviran za doktorja medicine. V Laško je prišel konec leta 1879. Znan je bil kot dober in vesten zdravnik, zlasti je slovel kot porodničar, znani so pa tudi njegovi sodnozdravniški protokoli in mnenja, ki so bili vselej znanstveno utemeljeni. Pomembna je epidemija ali bolje, endemija davice, ki je izbruhnila med laško mladino takoj po prihodu dr. E. Schwaba (E. Sch.) in

Dr. Ernest Schwab

je trajala kar celo desetletje. Zal, takrat zoper to strašno morilko otrok ni bilo nobenega učinkovitega zdravila, saj se je šele leta 1883 posrečilo F. A. J. L o f f -1 e r j u , da je odkril njenega povzročitelja, E. B e h r i n g pa je mnogo pozneje (1894) izdelal serum zoper njo. Koliko je prestal v teh letih E. Sch., si današnji

zdravniki skoraj ne moremo predstavljati. Kolikor so se pa že začeli (mnogo pozneje) izvajati razni imunizacijski ukrepi, pa jih je neuko ljudstvo sprejemalo z največjim odporom, če že ne sovražno razpoloženo. V letih 1885 in 1896 se je davici pridružila še škrlatinka, v letih 1881 do 1883 pa pravi dr. A. Cede, da »so šle črne koze po ljudeh«. V prostem času se je E. Sch. ukvarjal z lovom. Bil je pravičen gojilni in športni lovec, in ker je bil prijeten družabnik, so ga lovci radi imeli in vabili na love. Še dolgo so bili znani tako imenovani »Schvvabovi štanti«, na katere so lovci postavljali tudi dr. A. Čedeta. Z ljudmi je bil korekten, zato pa tudi priljubljen, medtem ko je bil v narodnostnem oziru izrazit nacionalen Nemec, da, steber laškega nemštva, zato pa tudi ni bil naklonjen slovenski inteligenci.

Po skoraj 32-letnem službovanju je zaradi svojega slabega zdravja zapustil dne 16. X. 1910 Laško in se preselil v Gradec.

Posebnega premoženja si ob svoji dobrosrčnosti — velikih honorarjev ni zahteval, mnogo jih je zdravil brezplačno — ni pridobil in še prihranke, kolikor jih je imel, je vtaknil med prvo svetovno vojno v avstrijsko vojno posojilo — in vse izgubil. Bolehen in brez sredstev je po vojni trpel hudo pomanjkanje; njegovi prijatelji v Laškem in nekdanji bolniki so zanj zbirali živež in mu ga pošiljali v Gradec, kjer je dne 12. V. 1922 umrl.

Zadnji nemški zdravnik pred zlomom Avstro-Ogrske (1918) v Laškem je bil

dr. Herman Z a n g g e r (1910—1918)

Tudi H. Z. je izhajal iz znane celjske trgovske rodbine. Rojen je bil leta 1873, po maturi v Celju (1891) je študiral medicino v Gradcu in bil tam promoviran leta 1904. Ze kot medicinec je prakticiral iz interne medicine, kirurgije, otroških bolezni in porodništva; tudi po promociji je še tri mesece prakticiral iz porodništva. Medicino je študiral precej dolgo, saj je bil iz premožne hiše, povrh pa še »corps«-študent.

H. Z. se je najprej naselil kot okrožni zdravnik na Zgornji Polskavi, v Laško pa je prišel za dr. Schwabom v jeseni leta 1910.

Poleg uradnih občinskih poslov kot občinski in distriktni (okrožni) zdravnik je H. Z. opravljal tudi privatno prakso. Laški okoliš je bil obsežen, hribovit in sila težaven, vendar velikih dohodkov tudi on ni imel, ker so bili njegovi honorarji razmeroma skromni. Zdravil je tudi zavarovance pri okrajni bolniški blagajni; ti dohodki pa so bili malenkostni, saj takrat razen pivovarne v Laškem ni bilo večjega obrata, za posamezne ordinacije pa je dobival samo po 20 vinarjev.

Ker je bil laški zdravniški okoliš s trgom vred reven, je štajerski deželni zbor v Gradcu sistemiziral že za dr. Schwaba v Laškem dve mesti okrožnih zdravnikov: eno za Laško, drugo pa za okoliške občine. Za vsako mesto je zdravnik dobival mesečno po 100 zlatih goldinarjev. Dežela je pripomogla k temu, da je bil v Laškem vselej zdravnik, to pa v takratnih časih brez stalnih dohodkov ne bi bilo mogoče. Za to naklonjenostjo avstrijske uprave so bili seveda politični motivi, da bi namreč bilo mogoče graditi nemški most do Jadrana. Zato je moralo biti uradništvo na Spodnjem Štajerskem nemško, dobili so pa takšne uradnike le, če so jih dobro honorirali, medtem ko so slovenske uradnike pošiljali v nemške kraje.

Kakšnih večjih zdravstvenih dogodkov za H. Z. v Laškem in njegovem okolišu ni bilo, tudi večjih epidemij ne razen hude »španske« gripe ob koncu prve

svetovne vojne. Bil je dober zdravnik, vendar med ljudstvom le ni bil posebno priljubljen, kakor npr. njegov predhodnik. Z ženo sta bila vneta lovca in ribiča. Ljubila sta družbo in šport, to pa stane seveda denar, in zato si tudi nista mogla pridobiti kaj prida premoženja.

Med prvo svetovno vojno je bil H. Z. višji vojaški zdravnik v Rogatcu in Mariboru, nazadnje pa je bil dodeljen vojni bolnici v Celju, od koder se je skoraj vsak dan vozil bodisi z vlakom ali s kolesom domov, ker so ga pač privabljali dom, lov in ribolov. To pa je sčasoma H. Z. izčrpalo in ga je že zgodaj zadela možganska kap. Od nje si je sicer opomogel, vendar so sledili recidivi; kljub vsemu pa je še, čeprav s težavo, opravljal svojo službo dalje. Konec oktobra 1918 je še obiskal bolnika v Olešču in se na težavni poti ponesrečil in pre-hladil. Lotila se ga je španska gripa s pljučnico, ki je za njo umrl dne 1. XI. 1918, 45 let star, ravno ob koncu vojne.

O kopaliških zdravnikih v laških toplicah izvemo nekaj več šele leta 1900, ko omenjajo poročila društva zdravnikov na Štajerskem kot kopališkega zdravnika dr. Samuela L. B r a u n a. Po njem so se zvrstili do leta 1905 naslednji: dr. Ludvik K 1 e i n h a u s , dr. Karel II e n n , dr. Ignacij B r u m in dr. W e -b e r. Do leta 1908 so v Laškem delovali naslednji kopališki zdravniki: dr. Henrik Noe, dr. Maks Schon (von?) Perlashof in dr. Armin K o v a c z (Kovač, madžarski zdravnik).

Po letu 1908 so v laškem kopališču ordinirali: dr. L. D e g e n, dr. Jožef B e c k in dr. E. J e 11 i n e k (do 1. 1914).

Dr. Herman Zangger

Med prvo svetovno vojno (1914—1913) so rabile laške toplice za vojni laza-ret, kamor je prihajal kot vojaški zdravnik dr. Franc P r e m š a k ml. iz Celja, in sicer od septembra 1914 do 1. 1. 1915. Za njim je do konca vojne (1918) v laškem Iazaretu ordiniral vojaški zdravnik dr. Hugo Schlesinger.

V svojih »Spominih« (s. 39) omenja dr. Anton Cede naslednje: »Laške toplice so med prvo svetovno vojno zelo trpele. Madžarski vojaki, ki so se v njih zdravili, in tržaški begunci so poslopja hudo poškodovali. Razbili so marmornate plošče, vrata, okna in stopnišča, po sobah namestili železne pečke, njihove odvodne cevi pa napeljali skozi okna in stene. Ko so po vojni novi lastniki toplice popravili in je komisija, katere član sem bil tudi sam (dr. Anton Cede), uradno ugotovila, da je voda radioaktivna, so dobile toplice ime ,Radiotherma'. «

Nato je dr. Anton Cede postal kopališki zdravnik in to funkcijo je opravljal od leta 1923 do leta 1926, ko mu je sledil dr. Ivan Lovšin, ki je ostal na tem mestu do aprilskih dni 1941.

Z letom 1918 je pri nas prenehala večstoletna nemška vladavina, sledilo ji je obdobje prejšnje Jugoslavije. Večina nemškega uradništva in intelektualcev, kolikor jih ni vezala vojaška dolžnost, je že kmalu odrinila proti severu, večinoma v takrat nastalo Nemško Avstrijo (Deutsch Osterreich).

Podobno kakor drugod je tako imenovani prevrat (1918) potekal tudi v Laškem, kjer je bilo s smrtjo H. Z. izpraznjeno zdravniško mesto, potrebe po zdravniku pa velike in zelo pereče že zaradi epidemije španske gripe. Za izpraznjeno zdravniško mesto v Laškem je izvedel tudi

dr. Anton Cede (1918—1965)

ki se je pravkar vrnil s fronte na Južnem Tirolskem. Njega so sicer vabili na razna izpraznjena zdravniška mesta tudi drugam, tako v Gornji grad, Ljubno, Poljčane, Celje, Laško itd., imel pa je že tudi odločbo za zdravnika sekundarija v bolnišnici usmiljenih sester v Zagrebu, kjer se je nameraval specializirati. Plača bi bila v Zagrebu slaba in bi z njo težko izhajal, daleč od doma pa tudi ni kazalo iti, ker so bile povojne razmere še pi-ecej nejasne. Vse to je pripomoglo, da se je A. Č. raje odločil za Laško in ostal tam vse do smrti.

A. C. se je rodil v Grižah, dne 7.1.1885. Po maturi (1907) v Mariboru je odslužil vojake v Pragi, medicino študiral v Gradcu in bil tamkaj promoviran 23. II. 1914. Kmalu po promociji je služboval dva meseca v mariborski splošni bolnišnici. Iz Maribora je odšel za fregatnega zdravnika v mornariško bolnišnico v Pulju.

Vso prvo svetovno vojno je bil mobiliziran in jo je prebil do zadnjega dne, in sicer prvi dve leti vkrcan na bojni ladji »Budapest« v Boki Kotorski, zadnji dve leti pa je bil poveljnik in šef neke vojaške bolnice v Bolzanu.

V Laškem je postal okrožni zdravnik, prevzel je pa tudi okrajno bolniško blagajno; oskrbovati je moral takratni trg Laško z laško okolico in je zato prejel dva dekreta. Dela je bilo že v samem začetku na pretek, saj je težilo v njegovo območje okrog 12 tisoč prebivalcev na razsežnem laškem zdravniškem okolišu. Njegove meje so potekale nekako takole: od Savinje pod Rimskimi Toplicami na Senožete, Kopitnik, Turje, Brdce, Unično, Brezno, Kal, Gozdnik, Šmohor, Malič, Smolnik, Tremerje, Rifengozd, Doblatino, Planinco, Svetino, Št,- Rupert, Trobendol, Lahov Graben, Dežno, Marijino vas, Prapretno, Jurklo-šter, Lahov Graben, Henino, Polano, Št. Lovrenc, Lokavec, Veliko Kozje in Briše do Savinje.

Dr. Anton Cede

A. Č. niza v svojih spominih vse polno izredno zanimivih podatkov o zdravstvu v takratnem Laškem, neposredno po prvi svetovni vojni. Zlasti preseneča nizka zdravstvena prosvetljenost prebivalstva v ondotnih hribovitih krajih, kakor npr., da so se ljudje branili iti v bolnišnico, kadar je to bilo zares potrebno (prevelika oddaljenost od zdravnika, nujno potrebna izolacija bolnika, operacija idr.); zato je moral večino porodniških operacij opravljati navadno sam, brez babice, na domu porodnic. Se bolj pa presenečajo strahotne epidemije akutnih nalezljivih bolezni (davica, črne koze, škrlatinka, trebušni tifus in griža). Sam je bil priča španske gripe, ki jo je doživljal na Južnem Tirolskem, kjer se je pojavila kot pošastna epidemija kakor nekoč kuga, tako da so padali zdravi, mladi ljudje kakor od strele zadeti. Po njegovem mnenju v Sloveniji ni bila tako huda, vsaj ob njegovem prihodu v Laško ne, ko je epidemija že pojemala in je bila po klinični sliki podobna trebušnemu legarju (tifusu).

Laško je bilo še leta 1919 tifusno področje. A. Č. sam se je spomladi leta 1919 okužil s trebušnim tifusom, in sicer verjetno v gostilni Tadina, kjer se je hranil; gostilniški vodnjak je bil namreč okužen s klicami trebušnega tifusa. Tako ni čudno, da je bil trebušni tifus v Laškem več desetletij endemičen. Nalezljive bolezni, še posebej pa trebušni tifus, so prenašali razni begunci, ki so živeli v nehigienskih razmerah, prav tako pa tudi velike množice okuženega vojaštva, ki so se valile čez naše ozemlje, tako da so se nalezljive bolezni unesle šele konec leta 1919.

Zelo neprijetno je pa postalo spomladi leta 1920, ko je v Laškem in njegovem okolišu izbruhnila epidemija črnih koz. Kljub takojšnjim energičnim zdravstvenim ukrepom so se koze bliskovito razširile ne le po laškem okolišu, marveč

daleč naokrog. Ze kmalu je bilo v laški fari 100 mrličev zaradi črnih koz. Šolske mladine in moških, ki so prihajali s fronte domov, se koze seveda niso lotile, ker so bili cepljeni, hudo so pa razsajale med drugim, necepljenim prebivalstvom, tako da skoraj ni bilo hiše, v kateri ne bi bilo po več bolnikov in kak mrlič. Tako je pri Spodnjem Malšku v Slivnem v enem tednu umrlo za črnimi kozami pet necepljenih otrok. Ob vsem tem pa se je še zgodilo, da je v Laškem hkrati izbruhnil tudi trebušni tifus; kar na mah je v samem trgu za njim obolelo štirideset ljudi. In v takšni hudi epidemiološki situaciji se je zgodilo nekaj, kar je tipično birokratsko: A. Č. je moral takoj odriniti na dvomesečne orožne vaje v Banjaluko, ne glede na številne uradne intervencije, da bi bil A. Č. v Laškem nujno potreben. V Banjaluki se je namreč v rezervni bolnišnici dobesedno dolgočasilo sedem mladih zdravnikov ob 13 bolnikih, ki so bili večinoma tahinerji...

Ko se je A. Č. vrnil z orožnih vaj v Laško, ga je poleg vsega drugega zdravniškega dela še čakalo cepljenje vsega prebivalstva zoper črne koze, vendar še niti ni bil sredi tega dela, ko se je začela strahovita epidemija griže, za katero je v kratkem umrlo 100 bolnikov na območju takratne laške župnije. V neki, sicer številni družini na Šmohorju je epidemijo preživel le dveleten otrok, vsi drugi družinski člani so pomrli za grižo.

S cepljenjem zoper črne koze je imel A. Č. malone neverjetne težave, ki so temeljile v nevednosti in zaostalosti preprostega prebivalstva. Poučeval je ljudi, jih prosil in rotil, pa tudi grozil z ukrepi oblasti, da bi se prišli cepit zoper črne koze, vendar je bilo vse njegovo prizadevanje zaman. Prišli so sicer pametnejši, zaostali s hribov pa ne; mimogrede še bodi povedano, da je bilo takrat v ondot-nih hribovskih krajih precej golšavosti.

A. Č. navaja med drugim tudi ostrašujoč primer ljudske zaostalosti, ki je tako rekoč onemogočala cepljenje zoper črne koze. Prišel je namreč cepit v neko hišo marijagraške občine in poskušal najprej navzoče o pomenu cepljenja poučiti. Čeprav je v hiši ležal na mrtvaškem odru hišni gospodar, ki je umrl za črnimi kozami, v bližini pa je bila njegova žena na smrtni postelji zadnji boj s črnimi kozami, številni ljudje, ki so prišli kropit pokojnika, niso marali nič slišati o cepljenju, tako da se je ob njihovem zadržanju razbežala tudi kopica otrok, le eden med njimi, približno 15-leten, pa stopil pred zdravnika in mu zabrusil: »Ha, ha, gospod doktor, jaz pa prav nič ne verjamem, da bi se nas koze prijele!«

O nezadovoljivem rezultatu je A. Č. poročal glavarstvu v Celje. Dobil je ukaz, naj začne ponovno cepiti, in to se je ponavljalo mesec za mesecem. In zopet je cepil od vasi do vasi, od hiše do hiše, da je bil že na koncu svojih moči in mu ni preostalo nič drugega, kakor da je sklenil pustiti mesto okrožnega zdravnika in Laško zapustiti. Tedaj pa je oblast pričela energično ukrepati, in ko je nekaj trmoglavcev eksemplarično kaznovala, je cepljenje potekalo kar hitro in uspešno, črnih koz pa ni bilo več.

A. Č. poroča tudi o cepljenju zoper grižo, ki pa se ni posebno obneslo, je pa naslednje leto pričela epidemija griže ugašati. Od nalezljivih bolezni je v tistih letih v Laškem in njegovem okolišu umrlo na stotine ljudi.

Naslednja tri desetletja sicer ni bilo več pravih epidemij nalezljivih bolezni, so se pa le še pojavljale od časa do časa, posebno škrlatinka, davica, griža in trebušni legar, vendar ne več v takem številu in tudi ne v tako hudi obliki, tako da jih je bilo z odločnimi ukrepi moč še pravočasno zajeziti.

Omeniti moramo tudi spolne bolezni, ki jih v razdobju od prve do druge svetovne vojne med kmečkim prebivalstvom sploh ni bilo. Nekaj posameznih primerov je bilo med delavstvom. Po izbruhu druge svetovne vojne pa so se

pričele zopet pojavljati, vendar zopet samo med delavstvom, medtem ko jih na kmetih tudi tokrat ni bilo.

Ker sta bila trebušni tifus in griža v Laškem do leta 1928 endemična, je občina sklenila oskrbeti mesto z dobro pitno vodo. Prvobitno so nameravali napeljati vodo s Štegn pri Šmohorju, vendar so na nasvet A. Č. ta načrt zaradi endemične golšavosti na tem pogorju opustili in uporabljali vodo iz Rimskih Toplic, uporabo vode iz okuženih vodnjakov pa onemogočili. Od takrat naprej ni bilo več kužnih črevesnih bolezni, ki jih je vse do takrat povzročala voda iz okuženih laških vodnjakov.

V Laškem je bilo potrebno tudi še rešiti vprašanje babic, ki jih je bilo premalo in so se zato pojavljale babice mazačke, ki so marsikdaj povzročale hudo nesrečo. A. Č. je zato nekatere za to primerne ženske pregovoril, da so se šle šolat za babice. Ko so šolanje opravile, so bile nastavljene, njih področje in okoliš pa jim je bil določen, kakor je predlagal A. Č.

Ko je bil v Laškem ustanovljen (1924) tudi politični okraj (srez) in je A. Č. opravil fizikatni izpit, je postal okrajni sanitetni referent. S tem je bilo povezano tudi delo na komisijah po vsem okraju, zlasti v Trbovljah in Hrastniku, pa tudi funkcija sodnozdravniškega izvedenca; navadno je bilo vsaj šest sodno-medicinskih obdukcij letno, ki jih je prav tako opravljal A. Č.

Največ dela je imel A. Č. z delom socialnih zavarovancev in z rudarji kot zdravnik socialnega zavarovanja in rudniški zdravnik. Težavno je bilo zdravniško oskrbovanje delavcev v tovarni in graščini Jurklošter. A. Č. je dolgih deset let hodil po dvakrat do trikrat v tednu v Jurklošter, peš tja in nazaj, pa tudi na vse tamkajšnje hribe: Sv. Trojico, Henino, Voluš, Dežno, Marijino vas itd. vse do Planine večinoma ponoči, zvečer tja, zjutraj nazaj, in to ob vsakem primeru, samo da je mogel naslednjega dne zopet doma v Laškem ordinirati.

V tej zvezi je A. Č. izračunal, da je kot zdravnik v Laškem in njegovem okolišu napravil toliko potov, da bi bil prišel dvakrat okrog zemlje, in kar je bil zdravnik, je opravil okrog pol milijona ordinacij. Za razvedrilo sta mu bila lov in številna potovanja. Pri njegovem delu sta mu zvesto pomagali obe njegovi ženi, in to Ana, ki mu je umrla 1933, in druga žena (tudi Ana), s katero se je poročil leta 1935. Obe sta prav posebno skrbeli za precejšnjo hišno lekarno, pa tudi za vsa opravila v zvezi s preobvezovanjem ranjencev, operirancev idr. tako v privatni praksi kakor tudi pri zavarovancih vseh bolniških blagajn, razume se, brezplačno.

Zelo zanimivo je tudi naslednje opažanje, ki ga A. C. razčlenjuje v svojih spominih (s. 39—41): že kot okrožni zdravnik je postal pozoren, da je v laškem okolišu le malo jetike, in to kljub revščini, pomanjkanju in nehigienskim razmeram, v katerih živi zlasti prebivalstvo v hribovitem okolišu.

Kot okrajni sanitetni referent je iz letnih statistik za ves takratni okraj povzel, da je bilo v takratni laški župniji zelo malo rakavih bolezni med avtohtonim prebivalstvom, medtem ko je v sosednji Savinjski dolini, Celju in Trbovljah rak zelo razširjen. Le nekaj priseljencev je v Laškem v 30 letih zbolelo za rakom.

Nadalje A. Č. navaja, da je od leta 1350, ko je že bil v Laškem diplomirani zdravnik, pa vse do ljudske migracije v drugi svetovni vojni leta 1941, se pravi v razdobju 90 let, umrlo v laški župniji, ki je štela poprečno 4000 ljudi, 8500 ljudi, od teh za rakavimi boleznimi 83 (0,9 °/o). Ti so bili večinoma priseljenci ali pa njihovi potomci, kakor je razvidno iz matičnih knjig in kakor je A. Č. v 30 letih sam mogel gibanje rakavih bolezni zasledovati. Čeprav starodavni prebivalci Laškega rakavih bolezni tako rekoč niso poznali, so se pa vendar v

nekaj stoletjih pomešali z »obremenjenimi« sosedi in prišleki, kakor to izpričujejo matične knjige.

A. Č. meni, da sta morda na prebivalstvo le vplivali zemlja in voda s svojo emanacijo. Predlaga primerjalno statistiko o rakavih boleznih s kraji z radioaktivnimi akrotermami pri nas in v tujini.

To razmišljanje končuje A. Č. takole: »Po drugi svetovni vojni je ostal v Laškem le še neznaten del prejšnjega domačega prebivalstva, saj silijo tujci tudi v okolico mesta in se mešajo z domačini, s čimer pa povečujejo število rakavih bolezni. ..«

Ob izbruhu druge svetovne vojne je bil A. Č. mobiliziran kot rezervni sanitetni kapetan. Ko se je po 14 dneh vrnil, je bil na seznamu za izgon, medtem ko so njegovo ženo že zaprli. Rešil ju je graški zdravnik dr. Robert L i c h e m , ki so ga Nemci določili za komisarja Čedetove ordinacije, vendar je po treh mesecih Laško zapustil, A. Č. pa ostal na svojem mestu vse do konca vojne.

Med okupacijo (1941—1945) je bil v Laškem šef zdravnik v kopališču dr. Martin J u c h u m , preseljenec iz Bukovine.

Zaradi železniškega mostu čez Savinjo je bilo Laško med drugo svetovno vojno mnogokrat hudo bombardirano. To so bili tudi za zdravnika zelo hudi časi, še hujše pa je morda bilo ob koncu druge svetovne vojne, ko so se skozi Laško prebijali vojaki, vojni ujetniki, begunci, vozovi in topovi. Vse to je A. Č. zdravstveno stanje hudo poslabšalo — bolehal je na pljučih — in je naslednje leto resno zbolel. Po mnogih prošnjah je dobil naslednika in so ga razrešili službe pri socialnem zavarovanju, ostal pa je še uradni krajevni zdravnik. Ko pa tudi te službe ni več zmogel, je stopil s 1. III. 1950 v pokoj; potlej je opravljal še nekaj časa privatno prakso, nedeljsko dežurno službo in občasno nadomeščal katerega od laških zdravnikov.

A. Č. je opravljal zdravniško službo celih 40 let, od tega 35 v Laškem. Umrl je dne 21. XII. 1965. Svoje »Spomine« končuje dne 10. IV. 1956 z naslednjimi besedami: »Z rožicami mi ni bilo postlano, vendar me veseli, da sem zmogel to težavno življenjsko nalogo.«

Leta 1941 je A. Č. izdal knjigo Porence, rodovni opis in spominske črtice.

V času od 1926 do razpada prejšnje Jugoslavije (1941) je v Laškem službovalo tudi več drugih zdravnikov. Med njimi je tu najdlje služboval

dr. Ivan Lovšin (1926—1955)

Rodil se je dne 7. aprila 1890 v Spod. Lazah pri Ribnici na Dolenjskem v obrtniški družini.

Po gimnazijski maturi v Ljubljani je študiral medicino do izbruha prve svetovne vojne (1914), ko je moral na rusko fronto in se še istega leta znašel v ruskem ujetništvu. Šest let je služboval kot medicinec v bolnišnici Tara (med Omskom in Tobolskom v Sibiriji). Leta 1920 se je vrnil iz ujetništva in nadaljeval študije v Gradcu, kjer je bil 1923 promoviran za doktorja medicine.

Po opravljeni praksi (na vseh oddelkih) Javne obče bolnice v Ljubljani je bil leta 1926 nameščen kot splošni zdravnik v Laškem. Nato je bil eno leto v Zagrebu zaradi specializacije za medicinsko rehabilitacijo, nakar je bil za stalno nameščen kot šef zdravnik v zdravilišču Laško; opravljal je tudi privatno prakso.

Dr. Ivan Lovšin

Leta 1930 je SUZOR kupil zdravilišče Laško in ga izročil v upravljanje OUZD. Okrog leta 1937 so na novo zajeli vse tri zdravilne vrelce v en sam vrelec, pri čemer so odkrili dotlej še neznan vrelec, ki ima isto toplino (37,5° C) in tudi radioaktivne emanacije.

Dr. Ivan Lovšin je bil v Laškem zelo delaven; bil je organizator Rdečega križa, član vodovodnega odseka, član Gasilskega in Turističnega društva.

Ob izbruhu druge svetovne vojne (1941) se je umaknil iz Laškega v Ljubljano, iz Ljubljane pa na Kočevsko, kjer je v kraju Nova sela prevzel službo splošnega zdravnika. Tu je deloval kot aktivist NOB in zdravil ranjene partizanske borce. Zaradi tega so ga Italijani odpeljali v internacijo v Padovi, kjer je bil od leta 1942 do 1943, potlej pa so ga poslali za zdravnika v umobolnico Studenec pri Ljubljani in tam je deloval vse do leta 1945.

Po osvoboditvi (1945) se je vrnil v Laško in tu nastopil spet službo kot šef zdravnik in direktor zdravilišča. Na tem mestu je ostal do leta 1955, ko je odšel v pokoj in se z družino preselil v Brežice. Kot upokojenec je odšel v Čateške Toplice, se reaktiviral in ostal tam še do leta 1966 kot šef zdravnik in direktor. Umrl je dne 13. oktobra 1967 v celjski bolnišnici in je pokopan na mestnem pokopališču v Celju.

Leta 1931 je pričel v Laškem ordinirati zdravnik

dr. Ljudevit Jenko

kot drugi okrajni sanitetni referent, in sicer na današnji Zdraviliški cesti. Drugih podatkov za zdaj ni. Poprej je služboval v Leskovcu v Srbiji in Ptuju. Ze leta 1935 je odšel v Biograd ob morju.

Sočasno se je naselil v Laškem tudi

dr. Franjo D e 1 a k (1931—1941)

kot tretji okrajni referent. Ordinacijo je imel v Elsbacherjevi hiši, v današnji ulici Borisa Kraigherja št. 8 (nad lekarno). V Laškem je ostal vse do vdora okupatorja, ki ga je pregnal; pozneje je ordiniral v Trstu, svojem rojstnem mestu, kjer se je rodil 18. avgusta 1896.

Zanimiva je življenjska pot dr. Franja Delaka (F. D.). Svoja mlada leta je preživel v vihri prve svetovne vojne. Po daljšem bivanju v ruskem ujetništvu se je vrnil v Trst ter nadaljeval srednješolski študij. Leta 1920 je v Ljubljani maturiral in se nato tu vpisal na medicinsko fakulteto, nadaljeval pa študije v Gradcu, kjer je bil leta 1925 promoviran za doktorja medicine. Domotožje ga je privedlo v njegovo rodno mesto, vendar mu italijanski fašizem ni dovolil, da bi svoje zdravniško poslanstvo opravljal v tržaški bolnišnici. Zato je odšel v Ljubljano, kjer se je izpopolnil in nato najprej služboval kot zdravnik pri jugoslovanskih železnicah, potlej pa v Laškem, od koder ga je 1941 pregnal okupator.

Dr. Franjo Delak

Kot izgnanec je preživel prva vojna leta v Srbiji in na Hrvaškem. Šele leta 1944 se je lahko vrnil v Trst, kjer se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju; imel je tajne tečaje za prvo pomoč in sodeloval pri zbiranju in odpošiljanju zdravil za partizane. V NOB je sodeloval tudi njegov sin, ki je izgubil življenje kot borec I. alanske čete pri Karlobagu v boju z ustaši.

Po osvoboditvi (1945) je bil do leta 1947 zdravnik pri PNOO. Ko pa je (1954) zopet prevzela oblast na Tržaškem italijanska uprava, F. D. ni mogel več

nadaljevati svojega zdravniškega dela, kot je želel, in se je z družino izselil v Ameriko, od koder se je vrnil šele leta 1971.

F. D. je bil velik ljubitelj glasbe, in kamor ga je pot zanesla, se je rad udejstvoval kot pevovodja in tudi sam zložil lepo število skladb. Naštejmo najvažnejše! Leta 1940 je Ipavčeva pevska župa v Mariboru izdala 22 pesmi za moški in ženski zbor; v tej zbirki je tudi Delakova pesem »Barčica« z besedilom Otona Zupančiča. V samozaložbi je v Trstu leta 1954 izdal zbirko treh moških in treh mešanih zborov z naslovom »V snegu« (posvečeno njegovemu padlemu sinu Igorju ob 30. obletnici njegovega rojstva). Vsebina te zbirke je naslednja: 1. moški zbori (V snegu, besedilo Simona Jenka; Zimska vožnja, besedilo Radivoja Petruške; Roža, besedilo Simona Jenka), 2. mešani zbori (Bori, besedilo Srečka Kosovela; Oh, ti bori, besedilo Josipa Murna; Tiho je legel mrak, besedilo Utve).

Leta 1970 je v New Yorku v samozaložbi izdal zbirko z naslovom »Dvanajst moških zborov«. Zbirko sestavljata dva dela, vsak vsebuje po šest zborov. Kakor sam pravi v uvodni besedi, ni v skladbah sodobnih glasbenih elementov in drznih disonanc, ker je taka skladba za izvajanje zelo zahtevna, poslušalcu pa nerazumljiva.

V prvem delu so skladbe vedre vsebine, v drugem, posvečenem spominu sinov Igorja in Save, pa so resnobnejše. Prvi del vsebuje naslednje skladbe: Zimska vožnja — Radivoj Petruška, Roža — Simon Jenko, Kmečka pesem — Josip Murn, Dekletcu — Radivoj Petruška, Mlada krčmarica — Josip Murn, O suši — Oton Župančič. Drugi del pa vsebuje naslednje: Balada — Srečko Kosovel, V snegu — Simon Jenko, Bori — Srečko Kosovel, Barčica — Oton Zupančič, Narodna pesem — Josip Murn, O Bog — Ivan Albreht. Skladba »Narodna pesem« — Josip Murn je izšla v glasbeni reviji Naši zbori, št. 6, Ljubljana, 1956. Prva njegova skladba, ki si je utrla pot na koncertni oder, je bila Balada — Srečko Kosovel; zapel jo je Celjski oktet pod vodstvom Avgusta Cererja leta 1938 na Celjskem kulturnem tednu. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (glasbeni oddelek) hrani rokopis naslednjih, še nenatis-njenih skladb dr. Franja Delaka:

Andante za godalni orkester in klavir, Preludio za godalni orkester, Fuga za godalni orkester, Kvintet No 1 za godalni orkester,

Vlahi, troglasni mladinski zbor, besedilo Josipa Murna-Aleksandrova. Na tem mestu velja omeniti tudi lekarništvo v Laškem. Vsi zdravniki so imeli tudi tako imenovano priročno (ali hišno) lekarno, ki pa je zadoščala le za najnujnejše potrebe zdravniške ordinacije, po bolj komplicirano sestavljena (ustrezno takratni praksi in farmakopeji) so morali bolniki ali njihovi svojci hoditi v celjske lekarne. Čeprav se je čutila potreba po javni lekarni v Laškem že zelo zgodaj, se je tu naselil prvi lekarnar šele leta 1932. To je bil

mr. ph. Vekoslav U j č i č (1932—1961)

Rodil se je 16. XI. 1893 v vasi Jusiči nad Opatijo, torej v hrvaškem delu Istre. Gimnazijo je obiskoval v Trstu, kjer ga je prof. dr. Ivan Merhar pridobil za učenje slovenščine, ker takrat hrvaščine ni nihče poučeval. Tako se je naučil slovenščine in se seznanil s slovensko književnostjo. Farmacijo je študiral na zagrebški univerzi; med študijem je bil veliko v družbi umetnikov:

pisateljev, pesnikov, slikarjev in kiparjev, med drugimi tudi s pisateljem Miroslavom Krležo.

Po končanem študiju je V. U. nekaj časa deloval v Voloskem. Ko je bila Primorska priključena Italiji, se je moral njegov šef Hrvat umakniti v Jugo-

Mr. ph. Vekoslav Ujčič

slavijo, V. U. pa v Gorico, kjer mu je zelo prav hodilo znanje slovenščine. Tu je sodeloval v slovenskem društvu, kar pa seveda fašistom ni bilo všeč in je moral V. U. zapustiti tudi Gorico, kjer je prebil kljub preganjanju pet let

(1921—1926). Naselil se je v Jugoslaviji ter dobil jugoslovansko državljanstvo. Zaposlil se je v Zemunu, kjer je prišel v stik z beograjsko družbo. Ker sta dva izmed njegovih bratov zavzemala visoke položaje v državni upravi stare Jugoslavije, si je pridobil poleg svojega obširnega znanstva v umetniških krogih tudi mnogo znancev v tedanjih političnih in diplomatskih krogih.

Da bi se končno le osamosvojil kot lekarnar, je zaprosil za samostojno lekarno in dobil dovoljenje zanjo v Laškem, kjer je začel delovati 1. VIII. 1932. Tako je bil mr. ph. Vekoslav Ujčič prvi lekarnar v Laškem, dr. Anton Cede pa zadnji zdravnik, ki je še imel tako imenovano priročno lekarno. Nova lekarna je bila za ves laški okoliš pomemben dogodek, sam lekarnar pa sprejet pri prebivalstvu z velikimi simpatijami, saj sta on in njegova soproga, ki mu je v lekarni pomagala, brezhibno govorila slovenski in sta se popolnoma prilagodila slovenskim razmeram. V. U. se je naročil na hrvatske in slovenske revije in časnike, spremljal je hrvatsko in slovensko književnost in se vozil na umetniške razstave v Zagreb in Ljubljano. Ujčičeva lekarna in njegovo stanovanje sta postali že kmalu shajališče laškega izobraženstva.

V času nemške okupacije je imel V. U. kot Hrvat izjemno stališče in ga Nemci zato niso mogli izgnati, kakor se je zgodilo s slovenskimi izobraženci in zavednimi Slovenci v Laškem. Prišel pa je marsikdaj navzkriž z Nemci zaradi slovenščine in slovenskega govorjenja s slovenskimi strankami, vendar se je V. U. zagovarjal in branil s tem, češ da govori z ljudmi hrvatski. Se huje je bilo, ko je pošiljal partizanskim enotam obvezila in zdravila. Nekateri posredovalci so namreč bili toliko neprevidni, da so na »listke« kar napisali »za tov. Ujčiča« ali celo oznako partizanske enote in gorje, če bi bili to Nemci odkrili!

Po vojni je leta 1949 država odkupila lekarno in V. U. je ostal v njej upravnik do upokojitve leta 1961, ko sta z ženo po 29 letih delovanja zapustila Laško in se naselila v Opatiji in v Voloskem, kjer je umrl dne 27. I. 1973.

Vse do leta 1934 v Laškem ni bilo nobene zobozdravstvene ordinacije in so zato zobno bolni hodili k zobozdravnikom v Celje. Laški zdravniki — zadnji med njimi je bil dr. A. Cede — so zobe, če je že bilo nujno, zgolj ruvali.

Leta 1934 se je v Laškem naselil dentist in zobotehnik

Ivo K o r d a n (1934—1964)

Rojen je bil 5. VI. 1901 v Kranju. Nižjo gimnazijo je obiskoval v Trstu. Za den-tista se je učil pri dr. A. Praunseissu v Ljubljani, kjer je tudi opravil den-tistični izpit.

Najprej je delal v ordinaciji dr. Janežiča na Bledu, potlej pa (1930—1934) kot samostojen dentist tehnik v Trebnjem.

Septembra 1943 je v Laškem odprl dentistično ordinacijo, čeprav so mu to odsvetovali, češ da hodijo tako vsi samo k celjskim zobozdravnikom. I. Kordan je v Laškem uspel, ker je poleg protetičnih del bil izveden tudi v ustnih delih, plombiral je zobe, jih ruval in zdravil tudi bolne zobne korenike.

Oktobra leta 1941 so ga Nemci s skupino Laščanov zaradi uboja na Smo-horu zaprli za talca na gradu Borlu, vendar so jih že kmalu vse izpustili, ker je ženam zapornikov uspelo prepričati jih, da v primeru uboja na Šmohoru ni šlo za politični umor. I. Kordan se je zatem raje umaknil v Zagreb in se vrnil v Laško, kjer je nadaljeval svoje delo, šele leta 1945.

Poleg privatne prakse je I. Kordan leta 1949 začel delati tudi v zdravstvenem domu — in to je bil obenem začetek sedanje zobne ambulante v Laškem

(ordiniral pa je tudi na Planini). Upokojen je bil 1964, umrl je dne 10. 5. 1967 v Laškem.

Med najmlajšimi pripravniki na zdravstveni poklic je žrtvoval mlado življenje za svobodo svojega naroda študent medicine

Rodil se je dne 21. XII. 1922 v Laškem (oče je bil sodnik). Na medicinsko fakulteto se je vpisal jeseni 1941. Se istega leta in v začetku 1942 so ga Italijani internirali najprej v Trbiž, nato v Gonars, kjer je prebil do maja 1943. Dne 9. IX. 1943 sta skupaj s sestro odšla k partizanom. Do februarja 1944 je bil brigadni bolničar, potem pa je bil premeščen za sanitetnega referenta v brigado VDV. Junija 1944 je zbolel za sarkomom na nogi. Do evakuacije v Bari je ležal v bolnišnici SCVP. V Bariju so mu nogo amputirali. Januarja 1945 so ga evakuirali v glavno vojno bolnišnico v osvobojeni Beograd, kjer je umrl dne 21. II. 1945.

Po sklepu ministrstva za zdravstvo LRS je že kmalu po osvoboditvi (junija 1946) prišel v Laško zdravnik

Rodil se je v učiteljski družini dne 6. X. 1912 v Skrilju (Dobravlje pri Ajdovščini). Po maturi na I. državni realni gimnaziji (1932) v Ljubljani je študiral medicino najprej v Ljubljani in Zagrebu, od leta 1935 dalje pa s Humboldtovo

štipendijo v Munchnu, kjer je bil dne 20. VII. 1938 promoviran »summa cum laude« z disertacijo Uber die Verteilung der Geburteniiberschusse in deutschen

Rajko Č e r n o š

dr. Zdenko M r m o 1 j a (1946—1966)

Dr. Zdenko Mrmoija

und jugoslawischen Bezirken im Jahre 1930. Im Lichte des Systems von Mikič.* Doktorat mu je nostrificirala medicinska fakulteta v Beogradu. V študentskih letih je v Ljubljani sodeloval v primorskih emigrantskih društvih.

Po opravljenem stažu v ljubljanski bolnišnici je služboval v Šlajmerjevem domu v Ljubljani, kjer se je specializiral za kirurgijo. Zaradi invalidnosti v stari Jugoslaviji ni služil vojske.

Maja 1945 je bil mobiliziran v JA in je nekaj časa delal v Gorici. V Laškem je že prvo leto ustanovil diagnostično postajo, leta 1948 pa pomožno ambulanto v Hudi jami, nato v Rimskih Toplicah, dalje v Breznem, Jurkloštru in končno še v Brezah; v naštetih krajih je poleg Laškega tudi sam ordiniral in hodil nekaj časa ordinirat celo na Planino. Po odhodu dr. Jožeta Čakša je bil pol leta tudi zdravnik v zdravilišču.

V Laškem je začel v skromnih razmerah, vendar je tamkajšnjo ambulanto preoblikoval v pravi zdravstveni dom z internistično in ginekološko ordinacijo (s specialistoma iz Celja), poskrbel pa tudi za kontracepcijsko, higiensko in patro-nažno službo s posvetovalnico za ženske in otroke (tudi po drugih krajih) ter zobno ordinacijo. Ministrstvo za zdravstvo LRS je leta 1949 v priznanje za njegovo uspešno zdravstveno organizacijsko delo na področju Laškega in njegovega okoliša poslalo brezplačno rentgenski aparat in mikroskop.

Zdravstveni dom na Aškerčevem trgu 4 — nekdanji Weichselberger-jev dvorec (foto J. Benedek)

Dr. Z. Mrmolja je organiziral tudi reševalno postajo. Dne 22. II. 1953 je bil slovesno izročen prometu prvi reševalni avto. Podobno je organiziral tudi krvodajalsko službo. Kakor je Z. M. uspešno deloval kot organizator zdravstvene službe, tako je širil zdravstveno prosveto in zbujal smisel za higieno med ljudstvom z besedo in raznimi zdravstvenimi akcijami. Imel je zdravstvena predavanja v okviru civilne zaščite in Rdečega križa. V Laškem je organiziral teden čistoče, in to prvi v Jugoslaviji. Nadalje je bil zdravnik občinske gasilske zveze

• O razporeditvi presežkov rojstev po nemških in jugoslovanskih okrajih leta 1930. V luči Mikičevega sistema.

in »Partizana« (bil je referent za zdravstvo pri okrajnem odboru Celje-okolica za telesno vzgojo).

Malone šest let je bil občinski odbornik, v ZB pa član zgodovinske sekcije okrajnega odbora ZB.

Junija 1966 je zapustil Laško in se naselil v Dutovljah na Primorskem, kjer je opravljal zdravniško službo prav do nenadne smrti, ki ga je doletela dne 28. XI. 1968.

S 1. V. 1964 je v Laškem prevzel mesto upravnika zdravstvenega doma

Rojen je bil dne 1. III. 1909 v Hrastniku kot sin rudarskega jamomerca. Po maturi (1929) v Ljubljani je tu pričel študirati medicino, ki jo je nadaljeval v Gradcu in Beogradu, kjer je bil leta 1936 promoviran za doktorja medicine. Nato je služboval v Hrastniku. Leta 1944 je odšel k partizanom, že poprej pa je bil aktivist NOB. Bil je pozneje upravnik partizanske bolnišnice Ribnik, zatem vodja sanitetne ekipe 14. divizije, nato šef sanitete pohorske in Šlandro-ve brigade, kjer je bil ranjen. Ko je okreval, so ga določili za upravnika partizanske bolnišnice vseh ranjencev v revirjih Hrastnika in okolice. Po osvoboditvi

je vodil transporte ranjencev v Ljubljano, Trbovlje, Celje in v svojo bolnišnico na Dolu. Nadalje je služboval v vojaškem zdravilišču na Bledu, bil zdravnik celjskega vojaškega okrožja in upravnik vojaškega zdravilišča za tuberkulozne v Krumperku pri Domžalah. Od maja 1947 do 30. 6. 1956 je bil upravnik

dr. Jože D o 1 a n c (1964—1975)

Dr. Jože Dolanc

vojaškega zdravilišča v Rimskih Toplicah, nakar je nastopil redno službo v Hrastniku.

V Laškem je deloval celih enajst let (1964—1975). Bil je tudi šef ambulante z ogromnim območjem od Mrzlice do Breze. Hudi vojni in povojni napori so močno omajali telesne sile požrtvovalnega in zdravniškemu poklicu predanega dr. Jožeta Dolanca. Po hudi bolezni je umrl dne 5. XII. 1975 v bolnišnici v Slovenjem Gradcu. Pokopan je v svojem rojstnem kraju Hrastniku.

V mladih letih je bil violinist v orkestru in nogometaš. V moških letih je sodeloval v raznih društvih — lovskem, čebelarskem, hortikulturnem idr.

In še nekaj besed o toplem vrelcu v Laškem!

Po osvoboditvi (1945) so laški vrelec znova analizirali in obenem določili njegovo radioaktivnost. Leta 1953 so v zdravilišču ustanovili Zavod za rehabilitacijo invalidov, ki je sodobno opremljen z vsem potrebnim; leta 1976 je zdravilišče dobilo nov prizidek.

V tem pregledu so upoštevani samo umrli zdravstveni delavci.

Do leta 1946 ni bilo v Laškem zdravstvenega doma. Zdravniki so ordinirali v svojih stanovanjih:

mr. Žnideržič v svoji hiši, danes Kidričeva 7;

dr. Šavnik in J. Lerch v Flisovi in Jeršetovi hiši za cerkvijo, danes Aškerčev trg 6;

dr. Schwab, dr. Zangger (delno) in dr. Delak v Elsbacherjevi hiši, danes Kraigherjeva 8; v isti .hiši je od 1932 tudi lekarna;

dr. Zangger si je ob Savinji pod cerkvijo sezidal pred I. svetovno vojno hišo, v kateri sta za njim ordinirala tudi dr. Cede (delno) in dr. Lovšin (do 1941); danes je to Savinjsko nabrežje 4;

dr. Cede je iz Zangger j eve hiše šel v Kobaletovo hišo (danes Kraigherjeva 16), nato si je 1929 sezidal hišo na levem bregu Savinje pri mostu in graščini (danes Trubarjevo nabrežje 2) in je v tej hiši ostal do smrti;

dentist tehnik Ivo Kordan je stanoval in ordiniral v Schmidingerjevi hiši (Valvasorjev trg 3);

dr. Lovšin se je po II. svetovni vojni nastanil v zdravilišču, dr. Mrmolja se je pa naselil v bivši Hermannovi hiši za cerkvijo (nekdanji Weichselbergerjev dvorec, danes Aškerčev trg 4), kjer je nastal zdravstveni dom z vsemi ordinacijami, tudi z zobno, in od tedaj so tukaj vse ordinacije, zobna ambulanta je pa 1976 dobila novo stavbo za nekdanjo Žnideržičevo hišo.

UPORABLJENI VIRI

Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937.

Krajevni leksikon Slovenije, III, DZS, Ljubljana 1976, s. 196 in 196.

E. Pertl: Zdravstvo med Muro in Dravo s posebnim ozirom na razdobje 1850 do 1941. Svet med Muro in Dravo, 1968, Založba Obzorja Maribor, s. 518—520.

Miloš Rybar: Janez Krstnik Valvasor in laški špital. Naše delo (Laško), 1970/1971.

Isti: 800 let Jurkloštra. Naše delo (Laško), 1973.

Wambrechtsamer Ana: Das Spital zu Tiiffer. Deutsche Zeitung 55/1930, 10, 1—3.

Kislinger Juro: Das Radio-Thermalbad Laško. Deutsche Zeitung 62/1937, 16, 2.

Ivan Lapajne: Politična in kulturna zgodovina štajerskih Slovencev. Ljubljana 1884, samozaložba.

P. J. Wichner: Beitrage zu einer Geschichte des Heilwesens, der Volksmedicin, der Bader und Heilquellen in Steiermark bis incl. Jahr 1700. Mittheilungen des Histo-rischen Vereins f. Steiermark, Graz, XXXIII. Heft, 1885.

Ignac Orožen: Celska kronika, 1854.

Isti: Das Bisthum u. d. Diozese Lavant IV/: Das Dekanat Tiiffer, Mbg. 1881, s. 31—32, 68—90, 164, 184, 231, 311, 353, 355.

Janko Orožen: Gradivo za zgodovino Rimskih toplic in okolice. Celjski zbornik 1959, Celje 1959, s. 119—187.

Stanko Benedik: Rimske toplice. Rezimeji radova sa XVII. naučnog sastanka, 15—17 septembar 1967 Rogaška Slatina — Maribor, Ljubljana 1967, s. 17—18.

A. Cede: Spomini na zdravnike in zdravstvene razmere na Laškem. Tipkopis, zaključen dne 10. IV. 1956.

Isti: Porence. Rodovni opis in spominske črtice. Celje, t. Mohorjeva tisk. 1941, 248 strani.

Janko Barle: Ipavci. Prilog k zgodovini slovenske pesmi. Dom in svet XXII/1909, str. 22.

Mrliška knjiga župnije Loka pri Zid. mostu III. (1832 — 1879), str. 51.

Karel Slane: Vrban Znideržič. Nekrolog. Slovenski narod VIII/1875, št. 136 (18. VI.), s. 2.

F. Minarik: Nekaj manj znanih podatkov o nekaterih zdravilnih vrelcih iz prve polovice 19. stoletja. Zbornik referatov na XVII. sestanku Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Jugoslavije, Ljubljana 1967.

Norbert Schniderschitz: Geschichte der Pharmazie in Steiermark bis zum Jahre 1850. Wien, 1931.

Mitteilungen des Vereines der Arzte in Steiermark. Graz, Jahrgange 1863—1918.

Zdravniki v laškem zdravilišču. Sporočil Edo Jelovšek, Laško.

Dr. Ivan Lovšin. Po podatkih vdove Kristine, roj. Zujeve, sporočil Edo Jelovšek, Laško.

Dr. Franjo Delak. Primorski dnevnik XXVIII/1972, št. 286 (3. XII.), s. 3, nekrolog.

Dr. Franjo Delak. Utripi. Kulturna izdaja Slovenske prosvetne matice v Trstu. December 1972. (Nekrolog.)

Dr. Franjo Delak: V snegu. Trst 1954. Samozaložba.

Dr. Franjo Delak: Dvanajst moških zborov. New York, N. Y. 1970.

M. Rybar: Umrl je magister Ujčič —dolgoletni laški lekarnar. Naše delo (Laško), Februar 1973, s. 3. (Nekrolog.)

Isti: Isto. Farmacevtski vestnik, Ljubljana, XXIV,/1973, št. 1, s. 73—75.

Ivo Kordan. Biografija. Po podatkih dipl. dent. Tatjane Sancin, roj. Kordan zapisal Miloš Rybaf.

Raj ko Cernoš. Kratka biografija. TV 15, Ljubljana, 4. X. 1973, s. 5 (s sliko).

Z. Mrmolja: Uber die Verteilung der Geburtentiberschusse in deutschen und ju-goslavischen Bezirken im Jahre 1930. Im Lichte des Systems von Mikič. Munchen 1938. (II) + 26 str. Sonderabdruck aus: »Ziel und Weg«, Jg. 8, Heft 7 u. 9.

Dr. Zdenko Mrmolja. Biografija. Podatke zbral Miloš Ryb&r. Večino podatkov in virov je posredovala vdova Malči, roj. Štolfa.

Dr. Zdenko Mrmolja. Nekrolog. Zapisal Boris Sinigoj. Novi tednik (Celje), XXII/1968, št. 46 (12. XII.), s. 8 (s sliko).

Dr. Zdenko Mrmolja. Nekrolog. Delo X/1968, št. 336 (10. XII.), s. 8 (2. izd.), s sliko.

Dr. Jože Dolanc. Nekrolog. Zapisal Jure Krašovec. Novi tednik (Celje), XXIX<'75, št. 50 (18. II.), s. 6.

Dr. Jože Dolanc. Biografija. Po podatkih vdove Marjance, roj. Sentjurc, zapisal Edo Jelovšek.

Zahvala. Za strokovno pomoč se iskreno zahvaljujem tov. prof. Milošu Rybafu in tov. dr. Jožetu Koropcu, prav tako pa bodi na tem mestu izrečena zahvala za sodelovanje pri zbiranju zgodovinskih podatkov tov. Ani Cedetovi in tov. Edu Jelovšku!

UBERSICHT DER ENTWICKLUNG DES GESUNDHEITSWESENS IN LAŠKO UND SEINER UMGEBUNG

Zusammenfassung

Der Autor behandelt im Umriss, jedoch hauptsachlich ehronologiseh, die Ent-wicklung des Gesundheitswesens in Laško und seiner Umgebung, und zwar fast von der Romerzeit an bis heute; bei entsprechend vorhandenen Quellen setzt er freilich

viel mehr Angaben aus dem Mittelalter als aus der Neuzeit hinzu. In Laško war ein interessanter Zeitabschnitt, wo es drei Spitaler gab; ihre Tradition dauerte fast 525 Jahre. (1420—1945). Im Zusammenhang mit den Spitalern ist auch die Sorge fiir das Gesundheitswesen in den Klostern dargelegt (Infirmarien, Klosterapotheken), es ist auch der Zustand hinsichtlich der verfiigbaren Kader im Gesundheitswesen (Čhirur-gen, Wundarzte, Badepersonal, Doktoren — Arzte) geklart.

Laško hatte hinsichtlich des Gesundheitswesens sein Vorbild im nahen Celje gesucht: hier hat sich das Gesundheitswesen relativ friih entwickelt, im grossen Mas-se ist es auch von den Grafen von Celje gefordert worden. Einige Einzelheiten aus der Organisation des Gesundheitswesens zeigen uns die Zeiten, als es hier Seuchen-epidemien gab (besonders im 16. und 17. Jahrhundert). Die Entwicklung des Termal-bades ist von der Romerzeit an behandelt, genauer aber vom Anfang des 19. Jahr-hunderts bis heute. Griindlicher ist auch das Terminalbad Rimske Toplice dargelegt.

Das eigentliche Bild von Laško gab uns von 1838 an Dr. Anton ČEDE in seinen »Memoiren« (1886—1965), wo er unter anderem auch von der Volkspathologie, vor allem zur Zeit des osterreichischen Kaisertums und in der ersten Periode des alten Jugo-slawiens spricht. Weiter berichtet der Autor von der Bewegung des Kaders im Ge-sundheitswesen in der Zwischenkriegszeit (Ankuft anderer Arzte, des ersten Apothe-kers, einer grosseren Anzahl von Hebammen und des ersten Zahnarztes in der Umgebung von Laško) sowie von den Anfangen der Krankenversicherung. Am Ende seiner Abhandlung berichtet der Autor noch von der Entwicklung des Gesundheits-wesens nach dem Krieg (1945).

IZ GOVORICE LAŠKIH RUDARJEV

Tomo Korošec*

UDK 808.63:800.934:622-05(497.12-113 Laško)

KOROŠEC Tomo: Iz govorice laških rudarjev. (From the Idiom of the Miners of Laško.) Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 47 = 12(1976)2, str. 392—404.

Izvirnik v sioven., povzetek v angl., izvleček v sloven. in angl.

Prikazane so nekatere značilnosti iz govorice rudarjev rudnika Laško, obravnavana je rudarska leksika in frazeologija, predvsem njen najznačilnejši del, tj. termini — žargonizmi, ki so v pretežni večini nemške besede. Prikazane so substitucije glasov za nemške in določena njihova narečna narava. V slovarskem delu je več kot 200 žargonizmov s slovenskimi rudarskimi termini.

UDC 808.63:800.934:622-05(497.12-113 Laško)

KOROŠEC Tomo: From the Idiom of the Miners of Laško. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 47 = 12(1976)2, p. 392—404. Orig. in Slovene, summary in Engl., svnopsis in Slovene and Engl.

a few characteristics of the speech o£ miners in Laško are illustrated. The miner's lexical and phraseological sides are discussed, particularly their most characteristics aspect — unofficial terms — jargonisms which are mostly German words. Substitution of German vocals is presented and their dialectical nature determined. In the glossary there are more than 200 jargonisms with the Slovene miner's terms.

1. Slovenska jezikoslovna literatura o t. i. interesnih govoricah je skromna in raziskave o njih niso v sorazmerju z nastopanjem jezikovnih sredstev posameznih interesnih govoric v slovenskem izvirnem in prevodnem leposlovju ter celo v delu publicistike. Izmed jezikovnih sredstev, ki po delitvi slovenskega jezika na socialne zvrsti izstopajo iz okvira knjižnega jezika, je slovensko jezikoslovje (pravzaprav po zakonitostih razvoja slovenščine) posvečalo največ pozornosti slovenskim narečjem, v novejšem obdobju pa slovenskemu pogovornemu jeziku oz. njegovim variantam.

Med jezikovnimi sredstvi interesnih govoric so predmet zanimanja predvsem žargonizmi. Tako jih v skladu z leksikografskimi kriteriji sprejema v alfabetarij Slovar slovenskega knjižnega jezika in jih kvalificira s t. i. stilno--plastnim kvalifikatorjem žarg. Krajši zapis o žargonu kot jezikovni tvorbi prinaša članek Ade Muhe,1 dragocen prispevek k poznavanju stvari pa pomeni razprava Velemira Gjurina,2 ki v pojave vnaša razlikovanje in daje zanimivo gradivo.

« Tomo Korošec

' Ada Muha, O žargonu, Gospodarski vestnlk, 16. IV. 1968, 4.

" Velimlr Gjurin, Interesne govorice sleng, žargon, argo, Slavistična revija 22(1974)1, 65—81.

Gjurinovo definicijo žargona je mogoče sprejeti v vseh glavnih potezah3 in po njej so tudi jezikovna sredstva v pričujoči razpravi uvrščena med žargo-nizme. Edino dopolnilo, ki ga je v tem pogledu treba pristaviti, je, da laških rudarskih profesionalizmov ne gre spravljati v razmerje z vsenarodnim zbornim jezikom (uradni termini), ampak jih je treba postaviti v okvir krajevnega narečja ali določene pokrajinske variante (štajerskega) pogovornega jezika.

O jeziku rudarjev imamo krajši zapis M. Orožnove,4 ki prinaša zanimiva spoznanja in zlasti primere iz rudarske frazeologije, vse gradivo pa je zbrano iz rudarske okolice Hrastnik — Dol — Brezno.

Pričujoča razprava zajema predvsem tisti del rudarskih žargonizmov, ki so nemškega izvora, prav taki pa se posebno v povojnem obdobju dokaj hitro umikajo iz rabe, tako da nekaterih tukaj navedenih rudarji mlajše generacije ne samo ne govorijo, ampak jih niti ne poznajo več, pri delu pa uporabljajo veljavno rudarsko terminologijo. Jezikovnokulturna prizadevanja so tudi na tem področju gotovo dosegla dobre rezultate. Rudarski žargonizmi-germanizmi seveda so del slovenske jezikovne preteklosti in priče določenih kulturno-zgo-dovinskih razmer na Slovenskem, ker pa v govorici rudarjev vendarle še opravljajo funkcijo sporazumevanja, si pozornost jezikoslovja vsekakor zaslužijo.

Rudnik Laško že nekaj časa zmanjšuje pridobivanje, in vse kaže, da bo v bližnji prihodnosti rudarjenje v Laškem prenehalo, s prenehanjem stoletne rudarske tradicije pa se bo tu izgubila tudi zanimiva in v mnogih črtah zelo originalna rudarska govorica. Del tega gradiva želi iztrgati pozabljen ju tudi pričujoča razprava, hkrati pa želi prispevati delež k monografiji o slovenski rudarski govorici, delu, ki ga bo v prihodnosti še treba opraviti.5

2. Osnova govorice laških rudarjev je osrednještajersko narečje, ali bolje govor Laškega in okolice z vsemi značilnostmi narečno mešanega ozemlja. V glasovnem pogledu je zato govorica rudarjev precej neenotna, kar izhaja iz dejstva, da je v rudniku bilo (in je še) zaposlenih veliko rudarjev z levega brega Savinje, tj. področja z govorom, »ki z govori ostalega (tj. štajerskih govorov južno od Konjiške gore in Boča, op. T. K.) ozemlja ni ožje genetično povezano«.6 To ozemlje vzhodno od Celja, Laškega in Rimskih Toplic je zaradi posebnosti izločil tudi Ramovš,7 po Logarju pa bi na vzhod segalo do črte zahodno od Kalobja — Brez — Trobnega dola — Jurkloštra. S področja prav do te meje, na severu pa še nekoliko višje (do Svetine), so prihajali rudarji na delo v rudnik, a značilno je, da z nekaterimi svojimi govornimi posebnostmi niso vplivali na govorico rudarjev, vsaj v novejšem času ne. Tako npr. značilnega refleksa za dolgi jat (zvaizda) ni mogoče slišati v nobeni rudarski besedi.8 Tako

J »Žargon je poseben, od sprejetega različen strokoven slovar, ki ga uporablja kaka skupina, združena v skupnem poklicu, konjičku, delu, udejstvovanju ipd., torej tudi govorica, zaznamovana z njim; žargonizmi so neuradni strokovni termini. Nastajajo in obstajajo iz podobnih razlogov^ kot sploh pogovorno besedje. — 2argoni so neposvečenim često nerazumljivi, čeprav ne nastajajo s kriptološkim namenom. Vzrok nerazumljivosti je nepoznavanje poimenovanega. Tudi zbornih profesionalizmov — četudi so del vsenarodnega zbornega jezika — povprečen uporabnik jezika večidel ne razume, razen če se je s stroko, v katero spadajo, že ukvarjal. Zato je poljudno žargon tudi vsaka govorica stroke, ki je povprečnemu jezikovnemu uporabniku težko umljiva (npr. politični žargon).« Gjurin, prav tam, str. 66.

' Martina Orožen, Nekaj zanimivosti iz jezika rudarjev, Jezik in slovstvo V(1959/60)7, 219—222.

s Imenitno delo s tega področja v češkem jezikoslovju je knjiga VAclava Kristka Ostrav-skS hornickž mluva, Praha 1965i

' Dr. Tine Logar, Karakteristika štajerskih govorov južno od Konjiške gore in Boča, Pogovori o jeziku in slovstvu, Maribor 1955, 62.

7 Fran Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika, VII. Dialekti, Ljubljana 1935, 160.

' Tu je treba pristaviti, da ravno najbolj značilnih glasov tega govora danes ni v govorici (smelo bi se reči: pogovornem jeziku) Laškega. Tako npr. prav refleksa za dolgi jat ali labio-velarizirani a (zvaizda, vrčtna) v mestni govorici služita za karakterizacijo osebe s tega vzhodnega, v gospodarskem pogledu zelo pasivnega področja. V tej govorici ironizirata »kmečki govor«.

v Laškem kot tudi v govoru rudarjev nasploh (razen v nemčizmih) obstaja zdaj samo refleks ei.

Brez spuščanja v natančnejši glasovni opis govorice laških rudarjev je treba reči, da je veliko bliže medijskemu govoru, kar je mogoče razložiti z bližino in vplivom številčno močneje zastopane govorice rudarjev Breznega, Dola, rudarskih krajev, ki gravitirajo k zasavskim premogovnikom.

3. V rudarski govorici imajo izrazito mesto žargonizmi, tj. neuradni termini, in sicer ne toliko zaradi tega, ker izven rudarskega kroga večinoma niso razumljivi, ampak predvsem zaradi njihovega neslovenskega, tj. nemškega porekla.

Začetki nemškega vplivanja na rudarski govor segajo že v začetke obratovanja rudnika, tj. med leta 1883—1890. Po letu 1890, ko je laški rudnik prevzela Trboveljska premogokopna družba, se ta vpliv vsaj spočetka ni zmanjšal, in po letu 1919, ko so se nadaljevala leta 1904 ustavljena dela, obstajajo pričevanja o odporu do rudarskih nemčizmov. Bili so celo interni dogovori o kaznih, ki jih je moral v skupno blagajno vplačati rudar, če je v govoru uporabil nem-čizem.9 Najmočnejši vdor nemčizmov gotovo spada v leta 1941—44, to je v leta nasilne germanizacije. Iz tega obdobja so nepredelani termini tipa šremmašina, šuslajtnga ipd., ki svojo »mladost« razkrijejo, če jim pristavimo stare besede tipa sfedrat, upava, kvel (fordern, Abbau, Gewolbe). Za vse prvotne nemške rudarske besede ne glede na čas sprejema v slovenščino pa velja, da so se vključile v narečni glasovni sistem samo do določene meje, oblikovno, tj. s predponami in priponami, pa so se slovenski elementi brez težav spajali z nemškimi podstavami. Tako npr. pri e-jevskih glasovih v teh besedah ni refleksa za dolgi jat, in sicer ne v govoru rudarjev vzhodno (ai), ne zahodno (ei) od Laškega. Tega ni niti v besedah, ki bi si bile v nastopanju diftongov lahko zelo blizu, npr. nem. Eisen ali predpona ein- (ajzn, ajn-). Nemški e-ji, pa tudi nekateri i-ji in glas o, se substituirajo z diftongom te, ki je tu refleks za praslovanski nos-nik, e in Ž ter oba dolga polglasnika. Skratka, diftongov ai/ej. in au/gu v teh nemških besedah ni, so samo te in uo.

Posamezne substitucije so okvirno prikazane v nadaljnjem besedilu.

4. Vprašanja razumljivosti oz. nerazumljivosti rudarskega besedja v neru-darskem okolju se je dotaknila že Orožnova, v zvezi z žargonizmi nasploh pa Gjurin. Tudi za tukaj obravnavane žargonizme velja, da je vzrok nerazumljivosti nepoznavanje poimenovanega, pri čemer je vseeno, ali gre za nemčizem ajnštrih ali slovenski termin razdelnik, za aufpruh ali za nadkop. Slovenski termin je razumljiv le toliko, kolikor so razumljive njegove sestavine, tj. raz + del(iti) + nik, pravega pomena besede pa nepoučeni ne spozna niti iz žargo-nizma niti iz urednega termina.

Vendar pa ima govorica laških rudarjev prav glede zaprtosti oz. odprtosti nasproti svojemu govornemu okolju določeno značilnost. Ni namreč nastajala v zaprtem krogu rudarske kolonije kot svojevrstne socialne tvorbe, ki je bila drugod in v preteklosti prefinjen način za vezanje rudarjev na rudnik, od katerega so bile rudarske družine življenjsko odvisne.10 V laškem rudniku je bila

• Tu res ne bi mogli več reči »nemški termin«, saj je večina teh nemških besed glasovno toliko prilagojena slovenščini, da je res mogoče govoriti o »knapovskih izrazih«, kot pravi Orožnova (220). A to velja v veliki večini primerov tudi za germanizme iz nerudarskega izrazoslovja, npr. raznih obrti, kar je iz pogovornega jezika uspešno, čeprav ne dokončno, odpravilo povojno jezikovnokulturno prizadevanje (Cinca Marinca), npr. Sntloha, šefla itd. Sem ne spadajo edino starejše tovrstne besede tipa britof, f ana. ipd., ki jih z oznako »nižje pogovorno« sprejema tudi SSKJ.

Da je danes neposreden vpliv nemščine na slovenski sleng in žargon izredno majhen, je ugotovil tudi Grujin (77) in se je s tem mogoče povsem strinjati.

" To je veljalo za kolonije v zasavskih premogovnikih, izjemno izrazitost pa je npr. imelo v rudarskih kolonijah na Ostravi, kot omenja V. Kfistek v citirani knjigi.

zmeraj več kot polovica rudarjev polproletarcev v tem smislu, da so se mnogi ob rudarjenju ukvarjali s skromnim kmetovanjem. Zunanje značilnosti rudarske kolonije je imel samo dvanajstdružinski blok v Hudi jami in manjše rudarsko naselje v Govcah. Tako se je v primeri z rudarskimi kolonijami, v katerih so se rudarji po »šihtu« zbirali na pogovor o izključno rudarskih zadevah, med laškimi rudarji krog takih zmanjšal zmeraj za več kot polovico. Po delu (so nekdaj in še danes) odhajajo v pogostoma precej oddaljene vasi in zaselke ter se ukvarjajo z zemljo ali s skromno živinorejo. Njihova govorica se tako ni zaprla do meje kriptološkega izražanja. Celo obratno. V jamo so prinesli tu in tam kaj iz kmečkega življenja. Tako je npr. znan frazeologem a bo kmal dekla pršla? v pomenu 'ali bo kmalu čas za malico?', kar je metafora iz kmečkega življenja, ko ob času za malico prinese jedi na polje ženska, ki je dekla pri hiši. Kmečko-rudarskemu življenju je najbrž skupna tudi beseda rajda; tu v pomenu 'krivina (tirov v jami)', tam 'krivina (brazda na polju)'.

5. Za današnji čas velja, da pri rudarjih obstaja zavest o zgolj pogovorni vrednosti žargonizmov nasproti uradnim terminom. V jami sicer še uporabljajo žargonske nemčizme, vendar skoraj brez izjeme poznajo slovenske rudarske termine, za katere je treba ugotoviti, da so v vseh pogledih ustrezna poimenovanja. Tako bi prav glede na dolgotrajen nemški vpliv pričakovali veliko več kalkiranih terminov, kot jih v resnici je, npr. untrcuk : podvleček (vendar tudi podstropnik), umpruhštrekna : oblomna proga, belegunga : obložitev. Večina pa je resnično imenitnih slovenskih terminov, npr. zrušek (za frpruh), zadelka (za frtemunga), ukopišče (za pin) ipd.

Ker je bilo pri Trboveljski premogokopni družbi zaposlenih tudi precej Čehov (v glavnem strokovnjakov), ki so na germanizme gledali s podobnim odporom kot večina slovenskih vodilnih uslužbencev, je v slovensko terminologijo prišlo tudi nekaj rudarskih čehizmov, npr. stojka (za štempl), upadnik (iz češkega upadnice, namesto gezenk), najbrž tudi gnezdo v pomenu ,ukopišče, pin' (v češkem žargonu binloch) in še kateri.

6. Substitucije slovenskih glasov za nemške v rudarskih besedah 6.1. Substitucije samoglasnikov

Nemški naglašeni i se substituira s slov. i: grif (nem. Griff), dritl (nem. Drittel), enako nenaglašeni: ajnštrih (nem. -strich), dolgi naglašeni ie se substituira s slovenskim diftongom ie: grles (Griess), liegant (liegend-), ali pa z dolgim i-jem: stil (Stiel), rigl (Riegel), trib (Trieb), pigar (bieg-).

Nemški nenaglašeni e se večinoma reducira: gverk (Gewerk), kvel (Gewol-be), kar je dosledno v nem. nenaglašeni predponi ver-: frlgg (Verlag), frzggar (versag-) in v primerih, kjer redukcijo zahteva tudi nemški izgovor, tj. v priponah -er, -el (v slednjih tudi, če ne gre za pripono). Tu je v slovenščini -dr, -al: laufar, helfar (Laufer, Helfer) dritl, ašpl (Drittel, Haspel), polglasnik v priponah -er pa se lahko tudi povsem izenači s polglasnikom, ki je pogovorno reduciran v slovenski priponi -ar, kadar je nenaglašena (kuhor < kuhar), zato je slišati tudi helfar, laufar, a ne dosledno, ker so besede, ki nimajo nikoli a-jev-skega polglasnika, npr. frlescimar (-zimmer).

Nemški naglašeni e bodisi ostaja v slov. nespremenjen: lerhajar (Lehr-), frlescimar (verles-), prav tako ostaja e nespremenjen v nem. predponah be-: befdrat (befahren) ali pa se substituira z ie: peliegat (belegen).

Tak e je tudi za nem. d: šremat (schramen), frtemunga (verdam-).

Pač pa ima nem. o dve substituciji, kar je najbrž odvisno od starosti sprejemanja: na starejši sprejem kažejo preoblikovane besede kvel, sfedrat z e-jem, mlajši diftong le pa v ublies, torej Gewolbe, fordern proti ablos-en.

Nemški a ima lahko v slov. različne substitucije. V predponah ohranja a-jevsko barvo: ndhris (nach-), je pa mogoč tudi precej o-jevski a: ntfhšiht, a tu ne gre več za predpono (Nachtschicht). Med a-jem in širokim o-jem omahujejo, na eni strani bolj o: jrlgg, jrz(}c (Verlag, Versatz), na drugi pa obe možnosti, kar je bilo vsaj v starejši fazi najbrž odvisno od zavesti o pravi podobi nemške besede: zafalcat ali zafglcat (falzen) (med mlajšimi rudarji samo oblika z -o-). Nemški a, večinoma v enozložnih besedah, se v slov. substituira z ozkim o: šrom, fortna (Schram, Fahrt11), lahko pa se tudi diftongizira in se vključi v narečne reflekse za nekdanji nosni k o in d: cuolnga (zahlung) kot narečno guoba, nuosm (za goba, nosim).

Predtonični a- pa se zoži na čisti u: kum(a)rat (Kamerad).

V naglašenih predponah ab- se a načeloma ohranja: abnemat, holcaptaj-lunga (abnehmen, -abteil-), če pa je refleks drugačen, npr. ubliegat (ablegen), gre najverjetneje za naslonitev na slovensko predpono ob-, kjer se je nenagla-šeni o- (tako kot v preponah od- in o-) narečno zožil v u: ubreizat, udlgmt, uze-leneit. Zanimiva je beseda opava (tudi upava) za nem. Abbau, kjer se je z zamenjavo spola samostalnika (nemško m. slov. ž.) izvor žargonizma zabrisal do nerazpoznavnosti.

Nemški a v naglašeni predponi ein- se substituira s slov. a in tak ostaja v vseh pozicijah: ajnštrih (Einstrich), enako pa tudi, če ni v predponi: ajzn (Eisen), šuslajtnga (Schussleitung).

Substitucije za nem. o se ujemajo s sistemom substitucij za nem. a. Čist o-jevski glas, brez težnje k širjenju, oženju ali diftongizaciji, je v besedah fokslborar (-bohrer), folgat (folgen), ort (Ort) in dosledno v besedah s predpono vor-: forhajar, foršus, ali ober-: obrštajgar (Ober-). Široki o je substitucija za nem. o v besedah, kot npr. purloh (Bohrloch), prav tako pa je lahko nem. o substituiran s slov. u: puhar (Boch-, npr. v besedi Bochhammer). Z dvoglasni-škim uo pa se nemški o v enozložnicah substituira v besedah zuolm, kuoln/m, šprahruor (Sohle, Kohle, Sprachrohr).

Primerjava substitutov za nemška a in o kaže urejen sistem:

a (nahris < Nach-) 9 (frl9g < Verlag) o (šrom < Schramm) uo (cuplnga < Zahlung)

+o (folgat < folgen) >9 (purlph < Bohrloch)

(puhor < Boch-) ^uo (zuolm < Sohle)

Nemški u v naglašenih pozicijah se praviloma ohranja tudi v slovenskih oblikah (v naglašenih ali nenaglašenih pozicijah); aufpruh, cukveksl (-bruch, Zug-), nem. izglasni u (npr. v priponi -ung) pa se rad tudi reducira, poleg dih-tunga tudi dihtnga (Dichtung), zmeraj pa se reducira v šuslajtnga, lajstnga. Redkeje se u substituira s slov. i: aushib (Aushub); i je sicer substitut za nem. ii: cinžnura (Ziind-), vendar ne dosledno, saj se poleg štircšaht sliši tudi šturc-šaht, kar je mogoče razložiti z naslonitvijo na obe možnosti v nemščini, kjer je

" Tu je treba popraviti Orožnovo, ki tak -o- izvaja iz nemškega o; gre za substitucijo nem. a > o, ker je treba izhajati iz Fahrt 'lestev', ne iz Pforte 'vrata', kot misli Orožnova.

v nedoločniku ii (stiirzen), v samostalniku pa u (Sturz), kar pa ne velja zmeraj za dvoglasnike, pri katerih se slovenski substitut nasloni samo na nedoloč-niško obliko, ki ima dvoglasnik au (laufen), in zato tudi slov. laufar, ne pa na samostalnik Laufer. Oblika hajar (ali hajar), ki jo je treba izvajati iz Hauer (ne morebiti iz Hauer, kot misli Orožnova, 220), pa nasprotno ni naslonjena na nemški nedoločnik hauen, za kar je treba razloge iskati že v sami nemščini, tj. v pomenih teh besed, ne pa v slovenski substituciji.

6.2. Substitucije soglasnikov

Medtem ko so se v substiutcijah samoglasnikov kazale nekatere posebnosti, ki jih je treba postaviti v razmerje splošno slovensko : narečno (štajersko oz. dolenjsko), pa tega pri soglasniških substitucijah ni, ker so le-te, kolikor jih je, širše kot samo narečne štajerske; večina substitutov je skupnih v vseh delih Slovenije, kjer je v preteklosti bolj aii manj vplivala nemščina.

Poleg izpadov posameznih soglasnikov v določenih glasovnih položajih se substitucije izražajo predvsem v sferi zvenečnost — nezvenečnost, tj. v odpravi zvenečnosti pri nemških zvenečih nezvočnikih, se pravi v nezvočniških parih p — b, t — d, k — g, š — ž, s — z. Značilno je, da se tudi v obratnem razmerju, tj. pri nemškem izgovoru slovenskih nezvočnikov, kažejo enaki pojavi, v glavnem izguba zvenečnosti v določenem glasovnem okolju, zlasti d, b, z, pa tudi dž, ki se v nemškem izgovoru substituirajo s t, p, š, č.

Pri nemških zvenečih zapornikih, tj. pri ustničnem b in zobnem d, je substitucija v odpravi zvenečnosti. Nemški b se v določenih položajih substituira s slov. p, se »razzveneči«: aufpruh (-bruch), peliggat (belegen), prehat (brechen), premza (Bremse), opolcat (bolz-) pigar (bieg-), kar vse se da spraviti v okvir tudi starejših prevzemov tipa plau < blau.

Tako je tudi v paru d — t: frtemunga (verdamm-) in g — k: cukveksl (Zug-), obratno pa v paru š — ž: cinžnura (Ziindschnur).

Iz sfere zvenečnost — nezvenečnost izstopajo substitucije ž < z, k < ch: šmiržajfa (-seife), veksl (Wechsel), kar pa je vse bolj položajno, kot tudi izpad h-ja v ašpl (Haspel), proti ohranitvi v aushib (Aushub), hebl (Hebel).

8. Izpadanje in vrivanje slov. soglasnikov v nemčizmih

Tudi izpadanje in vrivanje soglasnikov v nemčizmih ne spadata k pojavom, ki bi bili omejeni na rabo v jeziku rudarjev, ampak gresta v sklop sprememb, kakršne se kažejo pri rabi nemških besed v neknjižni slovenščini nasploh, edino same besede-termini so omejene na rabo med rudarji.

Izpadi posameznih soglasnikov iz nemških besed so v slovenščini asimila-torične in disimilatorične narave. Npr. izpadi -d-, -t-, -r-: cinžnura, nahšiht, fedrat (Ziindschnur, Nachtschicht, fordern); pri slednji gre za širok pojav, saj se oblika brez -r- pojavlja v istem pomenu tudi med ostravskimi rudarji (fe-drovač).

Vrivanje zvočnika -n-: firštn, jortna, gurtna, lutna, rolna, štrekna (First, Fahrt, Gurt, Lutte, Rolle, Strecke), asimilirano z -m- pa v besedah: zuolm, kuolm (Sohle, Kohle).

Zlasti zanimiv je vrinjeni -p- v cimpr, cimprat (Zimmer, zimmern); med oblikama cimar in cimpar je celo pomenska razlika: brez vrinjenega -p- pomeni beseda to, kar nem. Zimmer, s p-jem pa ustrezna nem. Zimmerung ('ogrodje, tramovje').

9. Oblikoslovne in besedotvorne značilnosti v nemčizmih

Nemški samostalniški priponi -ung (nem. fonem i) se v slov. seveda substituira s fonemoma n in g), ki po definiciji tvori samostalnike ženskega spola,

se v slovenščini dosledno dodaja značilna končnica -a, s čimer se besede uvrščajo v prvo žensko sklanjatev tipa lipa-e: šremunga, cuolnga.

Izpuščanje nekaterih nemških pripon in končnic povzroča spremembo spola glede na nemščino. Tako npr. štreb -a m < Strebe ž; opava -e ž < Abbau m; kvel -a m < Gewolbe s.

V besedotvornem pogledu so mogoče besede s slovenskimi predponami in priponami k nemškim podstavam, pojavlja pa se tudi nekakšna krnitev iz ne-določniške oblike nemškega glagola v slov. samostalnik: ublies -za < ablosfen (oblika štah -a m < Stachel m spada bolj k izpadu obrazil kot h krnitvi).

Slovenske predpone se dodajajo k nemškim podstavam po enakih načelih in iz enakih razlogov kot pri vseh drugih neavtohtonih (npr. latinskih ali la-tiniziranih glagolih), ki ne morejo izražati glagolskega vida ali pa pomenijo' oba (telefonirati: potelefonirati). Predpone se bodisi dodajajo bodisi (če je nemška predpona občutena kot taka) zamenjujejo, tvorijo pa predvsem dovršne vidske pare: ajnzuolnat: puajnzuolnat, fedrat: sjedrat, kimat: pukirnat, šlihtat : pušlihtat, šorat : zašorat, šremat : zašremat, befarat : prejarat. Pojavlja se tudi omahovanje med sinonimnima predponama ob- in o-: obšpirat: ošpirat.

Slovenske pripone k nemškim podstavam izkazujejo povsem slovenski besedotvorni postopek: -ar: rezerfar (Reserv-); -arca < -ar + ca: hercarca, kopj-arca; (Herz, Kopf-); -uc « -ov + ac): upavuc (Abbau).

10. Slovar

Besede so razvrščene po abecedi, dodana jim je bodisi razlaga bodisi uradni termin; ponekod je za ilustracijo žargonizem naveden v kaki tipični zvezi. Naglasi zaznamujejo mesto in morebitno kratkost. Tonemskega naglasa seveda ni. Dodana je rodilniška končnica in spol ali vid.

abnemat dov. 'prevzeti storitev': štajgar ut forhajorja abnema ajnMr -a 'usek'

ajnpruhštrekna -e ž 'oblomna proga', prim. umpruhštrekna ajnštrajh -a 'pomožni podboj': postaut ainštrajh, prim. ajnštrajhat ajnštrajhat dov. 'postaviti pomožni podboj', prim. ajnštrajh ajnštrih -a m 'razdelnik v jaških', prim. mitlajnštrih

ajnzuolnat dov. 'položiti krajnike v tla' (faza zasipanja), prim. poajnzuolnat ajzn -a m 'enokoničnik': sm z ajznam zakirnu (pri trdi hribini 'zastavil vrtino') ašpl -na in -a m 'motalo', prim. hašpl aufpruh -a m 'nadkop': delat aufpruh aushib -a m 'izkop'

befarat dov. 'obhoditi': sm mogu Jožefu befarat ('obhoditi polje Jožefa'), (mlajši rudarji samo: prejarat) befarunga -e ž 'jamski obhod', (mlajši rudarji ne poznajo) bifl -a m 'polovičar' (hlod, vrhač) bulic -a m 'železni jamski voziček' (bišofov voziček) cajg -a m 'orodje' cicka -e ž 'vagonček'

cima -e ž 1. 'del zapirala pri jamskem vozičku, ležišče zasuna', 2. 'železni kavelj za v steno ali stojko kot nosilec kabla'; 'konzola' cimprat nedov. 'tesariti'

cindar -dra m 'vžigalna vrvica', prim. cinžnura cinžnura -e ž 'vžigalna vrvica', prim. cindar cuolnga -e ž 'plača' cukštanga -e ž 'spojnica'

cukveksl -lna in -a m 'kretnik, premična kretnica'

cvajšpic -a m '(kramp) dvokoničnik' čik -a m 'grižljaj tobaka za žvečenje'

dihtunga -e z (tudi: dihtnga) 'tesnilo': dihtunga pr šlemungi dritl -na 'tretjina': ugn ne dela na mojm dritlni fala -e ž 'krajnik' (deska)

falar -ja m 1. 'ostanek premoga, steber', 2. 'krajnik'

fasat dov. 'prevzeti pripadajoče': je šou materjal fasat

frl^g -a m 'staro delo': založu je frl<£g (odkopno steno pri starem delu)

filat nedov. 'nakladati': sma ceu šiht sam filala

firštn -tna m 'strop': sma bla na firštni (pri odkopu na začetku)

flašncug -a m 'verižno dvigalo'

foksar -ja m 'klin' (kot zagozda)

foksarca -e ž '(kratka) skoba', 'spojka', 'odrovka'

ftfksl -na in .-a m 'klin, zagozda' (pri nemški tesarbi)

f^kslborar -ja pi 'sveder za vrtanje ležišča za zagozdo' (pri nemški tesarbi)

folgat nedov. 'dohajati': tku dela, a' mu n' muoreš folgat

for -a ali forhajar -ja m 'prvopisani kopač'

foršus -a m 'predujem'

fortna -e ž 'jamska lestev*

fortrib -a m v zvezi: delat na fortrib 'delati progo v celino', prim. trib frbruh -a m tudi frpruh 'zrušek': pejt frpruh cimprat 'dvigniti zrušek' frlescimar -a m 'čakalnica', 'zbiralnica'

frlezunga -e z 1. 'prozivnica', 2. 'razdelitev dnevnih opravkov', 'razdelitev dela' frtemunga -e z 'zadelka' frz^c -a m 'zasip'

frz^gar -ja m 'neeksplodirani naboj', 'potajilec', tudi: frzagor gezenk -a m 'upadnik'

gries -a m 'zdrob' (vrsta premoga po velikosti zrn) (mlajši rudarji ne govorijo) grif -a m 'držaj', prim. štil

gurta -e ž in: gurtna -e ž 'zid (od šahta)', dolg 2—2,5 m gv§rk -a m 'rudnik': sm biu trideset leit pr gverki hajar -j a m 'kopač'12 hangart -a m 'krovnina'

hašpl -na in -a m 'motalo', prim. ašpl (mlajši rudarji samo ašpl) hauptšaht -a m 'glavni šaht' hebl -na m 'ročica'

helfar -ja m 1. 'pomočnik' (izven jame) 2. 'pomožna stojka' herc -a m 'ponvasta lopata', prim. hercarca hercarca -e ž 'ponvasta lopata', prim. herc holcaptajlunga -e ž 'oddelek za les' (v jašku) hunt -a m 'jamski voziček'

ibarhebn -bna m 'nadprsje', 'visoka etaža': sma ibarhebn pubirala katra -e ž 'železni jamski voziček' kirnar -ja tudi: kernar 'točkalo'

knepar -a 'kratka vrtina': knepor boma dala notr (za en patron) kopfarca -e ž 'naglavna svetilka' kuoln -a in kUolm -a m 'premog'

kuolnaptajlunga -e ž 'presipni oddelek' prim. štircaptajlunga. kumar at -a m redko tudi: kumrat 'rudarski tovariš', 'sodelavec v jami': sma bla dvajst let kumarata

1! Orožnova predvideva nem. Hauer (220), vendar je zaradi slov. -j- treba izhajati iz nem. Hauer in širjenja oi > ai.

kupla -e ž 'spojka'

kvel -a m 'razpora'

lajstnga -e ž tudi: lajstunga 'storitev'

lajtnga -e ž tudi: lajtunga 'električna napeljava'

lampa -e ž 'svetilka', (predvsem jamska)

lašna -e ž 'veznica'

laufar -j a m 'vozač'

liegant13 -a m 'talnina'

Ierhajar -ja m 'učni kopač'

lutna -e ž 'zračilna cev'

mitlajnštrih -a m 'središčnik' (steber) prim. ajnštrih mitlar -ja in mitlar -ja m 'srednja stojka' nahrajsat dou. 'posneti tla, steno ali strop' nahris -a m 'posnetek tal, stene ali stropa' nahšiht -a m tudi: nghšiht -a m 'nočno delo'

obarštajgjr -ja obarštajgar -ja m 'nadpaznik', 'poslovodja' (za isti pomen prim. šihtmajster)

obširfat dov. 'obsekati' '(za)koničiti': štempl se obšifra, preden se postavi v pin

obšpirat dov. 'razpreti', (za isti pomen prim. ošpirat in okvelat)

obzecat dov. 1. 'obsekati', 'zasekati' 2. 'zapisati': ukul etaže obzecat, prim. zecat

ofnavat nedov. 'odpirati': boš mogu pou šihta frtemungo ofnavat

okvelat dov. 'pritrditi, vstaviti kvel', 'razpreti' (mlajši rudarji ne govorijo) (za

isti pomen prim. ošpirat in obšpirat) opava -e ž tudi: upava -e ž 'odkop' opolcat dov. 'razpreti (zid) z razporo' ort -a m 'delovišče': nisma bla na orti, ku je pršu štajgar ošpirat dov. 'razpreti' (za isti pomen prim. okvelat in obšpirat) paklc -a m 'lesen vložek za v steno'; nanj se pribije konzola pancar -ja m 'verižni transporter' pellegat tudi: belegat dov. 'določiti'

peliegunga -e ž tudi: belegunga -e ž 'lista z imeni rudarjev, ki delajo skupaj'

(mlajši rudarji govorijo obložitev) pigar -ja m 'stroj za krivljenje tračnic' pin -a m 'ukopišče', 'gnezdo'

pinlgharca -e 2 'sekirni drog': boš mogu s pinloharco nahrajsat

plaum^har -ja m 'kdor neopravičeno izostaja od dela'

plec -a m 'obsek' (stojke), prim. zaplecat

prefalat dov. 'opažiti strop in stene'

prefarat dov. 'prehoditi', 'obhoditi' prim. befarat

prehat se nedov. 'lomiti se', 'drobiti se'

premza -e ž 1. 'zavorni jašek' 2. tudi: bremza 'zavora', prim. premzšaht premzšaht -a m 'zavorni jašek', prim. premza 1. puajnzolnat dov. 'položiti krajnike v tla', prim. ajnzolnat pubrat dov. 'izkopati' (premog): tam smo že use pubral

puhar -ja tudi: p^har -ja m-'težko kladivo' (za zabijanje stojke pod stropnik)

puklrnat dov. 'označiti luknjo na pločevini' prim. zakirnat

pulifka -e ž 'tekoče blato v jami'

purl^ih -a m 1. 'vrtina' 2. 'vrtalna garnitura'

pušlihtat dov. 'zložiti': pejta les pušlihtat, prim. šlihtat

11 Orožnova misli, da je v llegant substitucija za nem. -e-, a ne navaja možne oblike za to besedo.

puzenklat dov. 'greziti', 'obesiti grezila, da se drži proga v smeri' rajda -e ž 'krivina' (v jami) rampa -e ž 'nakladišče'

remenat -a m 'lok iz tračnic za obzidavo proge'

rezerfar -ja tudi: rezerfar -ja m 'rezervni rudar', prim. rezerfpelegar

rezerfpelegar -ja tudi: rezerfpelegar -ja m 'rezervni rudar', prim. rezerfar

rigl -na in -a m 'stropnik'

rolna -e ž 'svitek'

sfedrat dov. 'izvoziti', 'zvoziti'

šafla -e ž 'lopata'

šaht -a m tudi: š$ht -a m 'jašek'

šiht -a m 'delo', 'služba'

šfhtmajstar -a m 'poslovodja', 'nadpaznik' (za isti pomen prim. obrštajgar)

šina -e ž 'tračnica'

škarpirat dov. 'dati nagib'

šlemunga -e ž 'splavno zasipanje'

šlihtat nedov. 'zlagati': cevi šlihtat, prim. pušlihtat

šltgsat dov. 'spojiti tir'

šmiržajfa -e ž 'milo za umivanje umazanije od maziv'

š

šplajsat dov. 'spojiti pretrgano jekleno vrv', 'vplesti jeklenico'

šprahruor -a m 'govorilna cev': se je dru u šprahruor ku grešna duša

špringor -ja m 'razpirač', 'stranska razpora'

šprudlat nedov. 'tesniti opaže, tesno opažiti', prim. tudi šprudl

šremat nedov. 'zasekavati', prim zašremat

šremmašina -e ž 'zasekovalni stroj'

šremunga -e ž 'zaseka', prim. šrom

šrom -a m 'zaseka': sma šrom nardila

štajg^r -ja in štajgar -ja m 'paznik'

štah -a m 'železna zagozda za klanje hribine' (mlajši rudarji ne poznajo) štempl -na in -a m 'stojka': štempl se zašora štil -a m 'ročaj', 'toporišče', prim. tudi grif štirar -ja in štirar -ja m 'bezalni drog'

štircaptajlunga -e ž 'presipni oddelek', prim. kuolnaptajlunga

štokveksl -na m 'fiksna palična kretnica' (v odkopih) (mlajši rudarji ne poznajo)

štreb -a m 'nagib': dat štreb, prim. štrebunga

štrebunga -e ž 'nagib': držati se štrebunge, prim. štreb

štrekna -e ž 'proga'

štuk -a m 'kosovec' (vrsta premoga po velikosti zrn) štupa -e ž 'prah' (vrsta premoga po velikosti zrn) šturcšaht -a tudi: štircšaht -a m 'presipni jašek'

šuorat dov. in nedov. '(iz)žlebiti': pejt štemplne šuorat, prim. zašuorat

šuslajtnga -e ž 'strelna žica'

šusmajstar -tra m 'strelni mojster', 'strelec'

švelar -ja tudi: švelar -ja m 'tirni prag'

trib -a m v zvezi: tesarba na trib 'napredovanje z lovlenjam stropa': na trib delat 'napredovati s progo' ublfegat dov. 'odpustiti iz službe': če ga boš tku srau, boš ubllegan ublles -za tudi: ubles -za 'izmena': jes sm tvoj ubltes ulm -a m tudi: vuolm -a m 'stena'

umpruhštrekna -e ž 'oblomna proga' (za isti pomen prim. ajpruhštrekna)

untrcuk -ga m 'podvleček', 'podstropnik': smo mogl untrcuk premejat upavuc -a m tudi: upavouc -a m 'odkopno kladivo'

ušpiruka -e ž in: ušpirouka -e z 'podporni drog' (za podpiranje stropnika na stoj ko)

veksl -na in -a m 'kretnik', 'premična kretnica', prim. cukveksl verkcajk -ga m 'orodje*

vipor -ja m 'zvračalnik', 'zvračalo' (na separaciji)

virfl -a 77i 'kocka', 'kockovec' (vrsta premoga po velikosti zrn)

zajla -e ž 'jeklena vrv', 'jeklenica'

zafalčat in: zafolcat dov. 'spojiti na utor, z utorom'

zaf^ksat dov. 'zakliniti': štempl pa rigl sta zaf^ksana

zaklrnat dov. 'označiti luknjo na pločevini', prim. pukirnat

zalaufat dov. 'zapeljati', 'spraviti v pogon'

zaplecat dov. 'obsekati stojko za razporo', 'narediti plec': da se lahk okvela, je

treba narpru zaplecat zašuorat dov. 'izžlebiti', 'narediti šor': muorm štempl zašuorat, p rim. šuorat zašremat dov. 'zasekati', prim. šremat zecat dov. in nedov. '(ročno) zasipa(va)ti', prim. obzecat 2.

z*Jkl -a m 'pas fundamenta, ki sega nekaj centimetrov nad višino tal' (mlajši

rudarji ne poznajo) zfiolm -a m 'tla'

11. Frazeologija

Na bogato, duhovito frazeologijo in drzno metaforiko v jeziku rudarjev je opozorila že Orožnova. Njen članek prinaša veliko rudarskih frazeologemov. Upravičeno je tudi poudarila težnjo po originalnosti v izražanju (221), kar se povsem ujema tudi z Gjurinovim pojmovanjem (»/... / hotenje, povedati, kaj na nov, ne nujno dober, a presenetljiv način /.../« 65), vendar se Gjurinova oznaka nanaša na slengizme, ne na žargonizme.

Dejansko nam rudarska frazeologija izkazuje dve vrsti frazeologemov. Prvi so še nekakšna terminološka večbesedna (vendar zadosti ustaljena) poimenovanja, torej še pravi žargonizmi, drugi pa prav s svojo težnjo po presenetljivosti in originalnosti izstopajo iz tega okvira in se nagibajo k slengizmom. To ugotovitev podpira tudi dejstvo, da so ti frazeologemi omejeni na posamezno jamo. Velike večine tovrstnih frazeologemov, ki jih je zbrala Orožnova iz Breznega in Dola, laški rudarji ne poznajo ali pa jih vsaj nimajo v svoji govorici.

Med žargonskimi frazeologemi imajo izrazit terminološki značaj, npr. šaht leži v mrtvici 'tvori obliko pravilnega pravokotnika z enakimi diagonalami'; loviti steno 'napredovati pri odkopavanju z lovljenjem stene'; štempl (z drugim štemplom) na kozla zabiti 'poseben način utrjevanja stojk'; uhle obseka-vat '(danes prepovedan) način podiranja tesarbe, pri katerem vrh izžlebka kar odsekajo'; voziček ima volka 'med premogom so prazni prostori, zato je voziček slabo polnjen' (praznina v sredini je volk).14

Drugo vrsto frazeologemov odlikuje imenitna metaforika in (po definiciji) omejenost na ožji krog uporabnikov ter velika spremenljivost (kratka »življenjska doba«).

Nasproti frazeologemu ta je pa jazbečarske suorte 'majhen je in v jami dela' (Orožnova, 221), ki ga laški rudarji ne govorijo, imajo le-ti: je tak, ku bi remenat pužru 'če je visok in malo slok'; tudi laški rudarji poznajo (najbrž šir-

14 Pri Orožnovi, 221: a si vouica nariedu 'na videz zasut prostor v jami'. Najbrž ne v jami, ampak samo v vozičku.

še znan) frazeologem hunt se pukole 'iztiri se', prav tako oboji: le men ga dejte u roke, jes ga m že ubdihu (Orožen: jes te bom ubdihu, 221) 'ga bom oštel, ozmerjal': prav imeniten je tudi že omenjeni a bo kmal dekla pršla?

Bilo je tudi že navedeno, da se knapi v družbi ne znajo pogovarjati drugega kot o strokovnih zadevah. Sami šaljivo pravijo, da cimprajo ali da frpruh' vzdi-gujejo.

12. Iz rudarske folklore

Poslušati pripovedovanje rudarjev je doživetje posebne vrste. Prav osupljivo je, kako lahkotno, brez najmanjšega dramatiziranja, a z naravnost sočno metaforiko pripovedujejo o svojem napornem in izjemno nevarnem delu pod zemljo. Opravki, ki so marsikomu lahko neizvedljivi tudi na prostem, se v pripovedovanju rudarjev kažejo kot samoumevne zadeve. Vendar delo ni samo težko in nevarno, ampak zahteva tudi veliko znanja in spretnosti. Prav laški rudarji so znani po izredni strokovni usposobljenosti, ki si jo pridobijo zaradi posebnih geoloških razmer v laškem rudniku. Obrnjena lega hribine namreč zahteva pri odkopu, posebno pa pri tesarbi, veliko mero spretnosti in zanesljivosti.

Njihov svojevrstni humor bi se nepoučenemu zdel kar neprimeren ali vsaj obešenjaški, vendar je med rudarji običajen in gotovo izhaja ne Ie iz trdega dela, ampak tudi iz velikega medsebojnega zaupanja in tovarištva. Ta hu-mornost je v medsebojnih razmerjih dopustna celo v hudo resnih in nevarnih trenutkih, a se nikomur ne zdi žaljiva.

Ko so npr. ofnavali frtemungo in je bila zadelka v neobičajnem položaju, se je moral rudar splaziti za steno, kjer so ga zajeli posebni destilacijski plini in ga toliko omamili, da se je izvlekel z zadnjimi močmi ter se omotičen (»uči je imel na peclih ku použ«) zvil v dve gubi. Obstopili so ga kumarati, da mu pomagajo, in eden ga je (omotičnega in skoraj brez zavesti) mirno ogovoril: »Tok prauš, Ferdo, d's ga mal' srknu?«

Med rudarji je zavest o lastnih žargonizmih živa in tudi sami se ji radi posmehnejo. Bila je znana danes nekoliko pozabljena pesem, ki so jo peli na napev narodne So ptičice zbrane, sestavljena pa je iz samih žargonizmov, opi-sujočih rudarsko delo: So knapje že zbrani / h frlezunk gredo / frlezunga mine / pa v jamo gredo. I... I Zašuora, zapleca / postavi ga v pin / pa rigl gor dene / okvela za njim. / Na hunt ga naklada / tja h premz ga pela / a njemu pa švic dol kapla./

Tudi pesem, ki jo še tu in tam kdaj zapoje tudi nerudarska okajena družba, ima svojega ustvarjalca zelo verjetno med rudarji: Nedela je bela, ponde-lek je plau, u tork se ne dela, u sredo mi je žau, u četrtek se začne, u petek neha, u soboto je cuolnga, u nedelo se kuzla.

Z družbenim napredkom in dvigom življenjskega standarda rudarjev pa so se povsem izgubile tudi nekatere manj simpatične rudarske navade. Zlasti neizmerna popivanja na dan cuolnge, ko je prenekateri rudar z delom plače v gostilni poravnal stari dolg, drugi del plače pa zapil, so danes izjema. Taka popivanja, ki so se v rečiški dolini končala s hudimi pretepi in celo smrtnimi ranami, so preteklost. To je svetla plat družbenih sprememb, ki tudi življenja laških rudarjev niso obšle, a so spričo dejstva, da je treba opustiti rudarjenje in se priučiti drugemu delu, marsikaterega rudarja navdale z grenkobo, čeprav je trd in črn knapovski kruh zamenjal z mehkejšim belim.

Bližnji konec knapovske tradicije v Laškem pomeni tudi zaton laške rudarske govorice, ki pa v govorici tamkajšnjih ljudi (glede marsičesa pa tudi

v življenjskih navadah) pušča svoje sledove. Tako je tudi ta zaton naravni del življenja.

To razpravo posvečam spominu svojega očeta Ivana in strica Gabrijela, ki sta rudniku ostala zvesta do smrti.

Posebno zahvalo pa sem dolžan informatorjem, ki so moje z leti zbrano gradivo bistveno dopolnili. Zahvaljujem se upokojenemu direktorju Rudnika Laško dipl. ing. Matiji Pelku, rud. upokojencu Lojzetu Diacciju in jamskemu poslovodji Francu Požinu.

FROM THE IDIOM OF THE MINERS OF LAŽKO Summary

With regard to the criterion of the Slovene Ianguage division into social species, the miner's speech in Laško belongs to the so-called special types of the Ianguage, i. e. to jargon. Such a jargon is based on the local dialect or colloquial speech of Laško. The most frequent part of the jargon lexicon are more or less vocally ad-justed German words. German lexicology in the miner's Ianguage (and in the lower level speech in the broader area of Slovenie) is the result of the strong German influence on the miner's speech, from 1890 on, and particularly in the period between 1941 and 1944. Jargonisms are mdicative of the various periods of admission into the Slovene Ianguage. For example: old jargonisms such as uprava (German Abbau; also the change of gender) or young jargonisms, such as cinžnura (German Ziind-schnur).

Vocal phonological substitutions for the German word vocals are included into the svstem of the local dialect only to a certain extent. These substitutions do not include ali dialect phonems since the notion of the German origin is stili alive. From the morphological point of view words are adapted to our Ianguage, and that primarily by prefixes and sometimes also by suffixes.

Since 1945 these jargonisms have been rather quickly withdrawing from the official Slovene miner's terms.

PRED IZIDOM ZBORNIKA OBČINE LAŠKO

Jure Krašovec

V jubilejnem letu Laškega moremo šteti med pomembne d-ogodke tudi ustanovitev založniške dejavnosti za izdajanje ZBORNIKA OBČINE LAŠKO. Zbornik bi moral iziti že v jubilejnem letu 1977, vendar je objektivni razlog, obolelost pisca prispevka o zgodovini NOB, pravočasni izid preprečil.

Prva številka ZBORNIKA OBČINE LAŠKO bo imela predvsem zgodovinske sestavke, kar je bil tudi cilj programske politike uredništva. Dosedaj je uredništvo prejelo naslednje prispevke:

Tone Knez: Najstarejša zgodovina Laškega; Miloš Rybar: Pregled zgodovine Laškega do leta 1941; dr. Marjan Zadnikar: Babenberžani in »Laška skupina« romanske arhitekture v Sloveniji; Anton Sore: Laško z ožjim vplivnim območjem (geografski oris); ing. Matija Pelko: Zgodovina rudnika Laško z geološkim uvodom; Viktor Petkovšek: Rastlinstvo na ozemlju občine Laško; prof. Janko Orožen: Zgodovina šolstva v Laškem; Tone Kolšek: Laško kot upravnopolitično središče svoje pokrajine; Edo Jelovšek: Preteklost in razvoj termalnega kopališča v Laškem; Edo Jelovšek: Zgodovina pivovarništva v Laškem; prof. Stanko Majes: Od papirnega mlina do modeme papirnice v Radečah; Milena Jontes: Izbor iz bibliografije o NOB na območju občine Laško.

Ko bo uredništvo dobilo tudi prispevek o zgodovini NOB na območju občine Laško, bo do izida zbornika pretekel le še kratek čas, saj so zgoraj našteti prispevki že postavljeni.

ZBORNIK OBČINE LAŠKO naj bi izšel vsaikih pet let in naj bi na svoje strani uvrščal sestavke s področja kulture, gospodarstva in družboslovja.

ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE NOVA VRSTA 12. (XLVII.) LETNIK 1976, ZVEZEK 2 Uredil s sodelovanjem uredniškega odbora Jože Koropec — Izdala Univerza v Mariboru v sodelovanju s podružnico Zgodovinskega društva v Mariboru — Založila Založba Obzorja Maribor — Za založbo Drago Slmončič — Natisnilo junija 1978 CGP Mariborski tisk v Mariboru